Antifašisti in njihova skrita ljubezen

Medtem ko je v Evropi divjala vojna in so se starodavne zgradbe spreminjale v ruševine, so v Ameriki snemali filme. V Ameriki ni bilo vojne in zato produkcija filmov ni bila ustavljena. Iz tistih časov imamo veliko zelo dobrih filmov, npr. Double Indemnity, Gaslight, The Spider Woman, …

Seveda pa so se ti filmi pogosto ukvarjali z vojno tematiko. Tako iz propagandnih razlogov, kot iz razlogov slabe vesti; češ, tu se snemajo filmi, medtem ko Evropa gori. Zato je logično prišlo do inflacije filmov s tematiko, ki je imela opraviti z vojno, ki ji danes pravimo: Druga svetovna vojna. Nič drugače ni bilo na drugih medijskih poljih, npr. v literaturi in radiu.

Človek se ne more dovolj načuditi filmom izdelanim v letih 1943, 1944, njihovim naslovom in premisam. V Ameriki snemani filmi, katerih zgodbe so se odvijale v zatemnjenem Londonu, ruskih stepah, Norveški, Nemčiji in celo Jugoslaviji. The Boy from Stalingrad, ki govori o ruskih otrocih , ki se borijo proti nemški vojski; Edge of Darkness, ki govori o uporu norveške vasice proti nemški vojski; Tarzan Triumphs, Tarzan se upre nemški vojski, ki okupira nek izmišljen otok; London Blackout Murders, po Londonu med protiletalsko zatemnitvijo morijo nacistični vohuni; Chetniks, film v katerem igralec Philip Dorn upodablja junaškega Dražo Mihajlovića, ki se upre nemški vojski.

Naravnost bizarno, a seveda razumljivo. Kako ne bi neka država, ki je v vojni, izdelovala implicitno ali eksplicitno propagandnih kratkočasnih vsebin, da bi ljudi opominjala, da je treba delati za armado, ki se bori onkraj oceana. To je povsem razumljivo.

Prav tako je razumljivo, da je koncu vojne in zmagi t.i. zaveznikov, sledila mega-inflacija filmov s tematiko druge svetovne vojne. Kako ne bi zavezniki porabili vseh razpoložljivih sredstev, da bi ovenčali svojo zmago s popolavo visoko in nizko proračunskih filmov? To je bilo toliko bolj pomembno za komunistične režime, ki so hoteli globoko v srcu svojih državljanov zacementirati mit o zgodovinski pomembnosti in neprekosljivosti ravnokar odigrane vojne. Ljudje pač ne bodo prebirali debelih knjig dvornih zgodovinarjev, si bodo pa rade volje ogledali lahek film o junaških partizanih, ki se postavijo po robu krutim in zlobnim okupatorjem. Otroci bodo rade volje posnemali tiste odločne in možate partizane s smislom za humor, ki so jih videli na platnu in za vedno bodo vedeli, da je švaba res eno zanikrno bitje, da o belogardistih, ki se šemijo v Svete tri kralje (Balada o trobenti in oblaku, 1961) ali zlobnih župnikih (Dobri stari pianino, 1959), niti ne govorimo.

Kar pa kmalu postane manj razumljivo je to, da ta fascinacija z drugo svetovno vojno zlahka ne pojenja. Popolnoma nerazumljivo pa postane čudna fascinacija z nacisti oz. antagonisti, ki meji na fetišizacijo.

V zadnjih letih je na internet tarča posmega postala t.i. Stalag fiction, o kateri se prej ni vedelo veliko. Ta “stalag fikcija”, je bila svojevrstna podzvrst t.i. šunda, izdajana v Izraelu in pisana v hebrejščini. V njej pa je šlo za fantazijske pornografske zgodbe o oblinastih nemških esesovkah, ki se izživljajo nad menda ujetimi zavezniškimi vojaki. To pač ni bilo nekaj posebnega za Izrael, temveč se je pojavljalo tudi v Ameriki. Le da je tam predvladovalo izživljanje nemških vojakov nad ujetimi ženskami, čeprav je bilo izživljanje žensk v nemških uniformah prav tako pogosto. Tovrstni šund magazini so bili denimo Men in Conflict, Man’s Prime, Real Men, War Criminals…


 
 
To ni bilo omejeno le na šund, temveč se je kaj kmalu preneslo tudi na filmska platna in televizijske zaslone. Tako je denimo liberalizacija filmske industrije trideset let po vojni prinesla filme, kakršni so: Love Camp 7 (1969), Ilsa: She Wolf of the SS (1975). To je sprožilo spet svojevrsten trend, ki je ustvaril kratkomalo filmsko podzvrst. V njej so se izkazalo predvsem Italijani z odurnimi filmi, kakršni so Salo o le 120 giornate di Sodoma (1975), Salon Kitty (1976) ipd.
 
 

A tudi, če se ne omejujemo na najbolj ekstremne primere realizacije seksualnih fantazij nekaterih avtorjev in režiserjev, ki so producirali tako nenavadne in izprijene “kulturne izdelke”, ne moremo, da ne bi videli neke čudne fascinacije, če ne obsedenosti z nacisti.Tudi v povsem visokoproračunskih filmih so nacistični oficirji pogostokrat pravi fokus filmov, ki bi sicer morali prikazovati neko vojno zgodbo.

Če človek gleda te filme, se pogostokrat vpraša, ali se film sploh ukvarja s protagonisti, ali pa se bolj ukvarja za antagonisti, njihovimi zlikanimi uniformami, velikimi poudarki za detajle itd. Ta fascinacija, ki meji na fetišizacijo se tako denimo pojavi do neke mere tudi v zelo precenjenem filmu Schindler’s List židovskega režiserja Spielberga. Zdi se, da ta film zasleduje prej omenjeno filmsko podzvrst in subtilno meša domnevno grozo vojne in taborišč s seksualnostjo, kar je bizarno izraženo denimo v prizoru pred jutranjim streljanjem židov z balkona.

Fascinacija z nacisti, nacističnimi oficirji, njihovimi uniformami in manirizmi gre tako daleč, da človek kmalu opazi, da so s temi stvarmi ljudje, ki konzumirajo tovrstne kulturne izdelke bolj navdušeni, kot pa najbolj zagrizeni retro-neonacisti, ki doma zbirajo nacistično memorabilijo. Večkrat sem naletel na ljudi, ki so tečnarili čez “švabe” in mantrično poudarjali veličino partizanščine, a bili so izvrstni poznavalci tretjega rajha, opreme, celo jezika in domnevnih nacističnih manirizmov.

Ta obsedenost gre tako daleč, da je veliki večini današnje mladine eden najbolj priljubljenih stripov poleg Watchmen in V for Vendetta, strip Maus. Ta bizaren strip, ki pripoveduje o holokavstu na način, da v njem nastopajo antropomorfične miši in mačke, bi se vsakemu normalnemu človeku zdel bizaren, neprimeren, neokusen, a fascinacija z nacisti in ubogimi žrtvami: miškami, gre tako daleč, da je ta strip eden bolj cenjenih literarnih izdelkov s tematiko holokavsta, saj si menda otroci in mladina na ta način lažje predstavljajo grozo podlih mačk, ki so hotele uničiti uboge miške.

Leto za letom že vsaj od filma The Great Dictator, režiserja in igralca Chaplina, dobivamo filme o nacistih. In praktično v vsakem izmed njih je ta obupna in bizarna fascinacija z nacisti in nacističnimi oficirji. Ti filmi so negledljivi in absurdni, a iz nekega neznanega razloga silno priljubljeni med samooklicanimi antifašisti in onimi, ki so silno proti “nacijem”.

Ta absurdnost je prestopila meje s filmi o “neonacistih”, poleg filma The Believer imam tu v mislih predvsem film Americah History X. Tu se podobno, kot prej z nacističnimi oficirji, pojavi fascinacija z rokovnjaškimi obritoglavci, katero je moč pripisati le onim, ki so nominalno sicer “nasprotniki neonacistov”. Poleg omenjenih dveh filmov v katerih igrata zelo priznana igralca Ryan Gosling in Edward Norton, je v to podzvrst treba uvrstiti še Romper Stomper v katerem nastopa Russel Crowe in nedavno izdan film Imperium v katerem nastopa Daniel Radcliffe. Torej sami priznani igralci.

Ta fascinacija z neonacisti se tu zopet meša s seksualnimi temami, kar je posebej izrazito v American History X in The Believer. Kako bizarno, mar ne? Da filmska industrija izdeluje izdelke, ki so praktično seksualna fetišizacija zlobnih nacistov in neonacistov.

Tako smo celo pri nas prav pred kratkim dobili napoved, da nas je doletela ta sreča, da se je Zveza združenj borcev narodnoosvobodilnega boja odločila izdelati društveni video z naslovom Preboj, ki bo, če bo šlo vse po sreči postal obvezen ogled v vseh srednjih osnovnih šolah in se bo potem lahko okitil z najbolj gledanim filmom (kot v primeru Petelinjega zajtrka in podobnih filmov, kjer so šole masovno vozile šolarje v kinematografe, na koncu pa so si producenti in mediji drug drugemu čestitali kako zelo gledani so njihovi filmi).

A kar je pri tem filmu zelo posrečenega je predvsem to, da so se ustvarjalci odločili za nekakšno živo reklamo na Marijinem trgu v Ljubljani. In v tej reklami so se seveda našemili v naciste in se naravnost goreče vživeli v vlogo nacističnih oficirjev, medtem ko so zasledovali domnevno govorico in manirizme svojega objekta fascinacije.
 

In ko se danes ozremo in pogledamo po the filmih, knjigah in brošurah, sedemdeset let po vojni, ko je bil nacizem praktično povsem eradiciran, se pač najbrž ne moremo načuditi trajni fascinaciji s temi nacisti, ki pa ne prihaja s strani neonacistov, pač pa s strani njihovih nominalnih nasprotnikov. To pa nas lahko navda samo z veseljem, ko zremo v njihovo iracionalnost in se zavemo, da to marsikaj pove o njih samih, o nacizmu in njihovem odnosu do nacizma. Kaj neki bi pa bili, ko ne bi imeli tega nacizma? Kaj pa bi jim ostalo, če bi jim vzeli v zlikane uniforme našemljene nacistične ofcirije, ki personificirajo zlo? Vsak družbeni konstrukt potrebuje dober porodni mit.

Justin Stanovnik - IN MEMORIAM

  
Pred kratkim smo izvedeli žalostno novico, da je ta svet zapustil Justin Stanovnik. Ob tem sem vedel, da moram zapisati nekaj besed. A že nekoč prej, ko sem pomislil, da bo žalosten dan, ko nas bosta zapustila dr. Drobnič in prof. Stanovnik, sem si rekel, kako silna je odgovornost vsakega, ki bo hotel Stanovnikovo mesto v svetu in njegov doprinos našemu narodu in posebej protirevolucionarni kontinuiteti, zares pravilno in celostno zaobjeti. Tako sem se tudi sam za nekaj trenutkov ustavil in premislil, kaj neki napisati.
 
Njegova misel je presegala praktično vse živeče sodobnike na slovenskem in jih na žalost še vedno. Za Stanovnikom ni videti njegovega logičnega intelektualnega naslednika, ki bi skušal nadgrajevati in širiti ter do logičnih zaključkov privesti "učiteljevo" misel. So samo odsevi in ponavljajoči se odmevi, ki plitvo poskakujejo in se vračajo do istih in prežvečenih zaključkov demokratarskega fatalizma. Zato je morda prav, da skušamo nakazati pomen in veličino Stanovnika tako, da usmerimo bralca na primerjanje njegovih premislekov s premisleki njegovih sodobnikov ali generacije za njim. Razlika je tako kričeča, da nas straši.
 
Kar je človeka pri Stanovnikovih tekstih posebej pritegnilo, je bil poseben občutek za besedilo, ki se je želelo spustiti globoko v srž stvari, o kateri je razpravljal in jasno je bilo, da s tem izvaja globoko refleksijo, ki je daleč od manire plitvega žurnalističnega pristopa, ki mu danes pravijo: kolumna. Ta poseben občutek in pristop je postal tolikanj jasnejši, če je človek prisluhnil kateremu od podobnih razmislekov, ki jih je Stanovnik prebral na komemoracijah ali letnih srečanjih Nove slovenske zaveze (NSZ). Jasno je bilo, da postavlja vsako besedo na svoje mesto s posebnim preudarkom, refleksijo in gorečo vero v iskanje lepega, dobrega, resničnega.
 
Seveda to ne pomeni, da ne smemo biti kritični do pokojnika. Njegove misli so kljub svoji globini ostale zavezane neki demokratični predispoziciji, ki ji je ostajal zvest, kakor da bi se bal, da bi za njo mogel odkriti le nihilistični prepad. Svojih misli ni pripeljal do logičnih koncev, kljub temu, da smo mnogi to storili ravno zaradi pozornega in previdnega branja njegovih tekstov. On je še vedno služil kot ključar, ki nam je vsem odklepal vrata v pozabljene kotičke našega resnično narodno-filozofskega naziranja. On nam je razodeval protislovja moderne dobe in nas pripravljal, da se sami podamo poiskati tiste fundamentalne in radikalne uvide, ki nam morejo do konca razgaliti ničvrednost te demo-liberalne dobe. A sam je ostajal previden v svojih izvajanjih, to je bilo vendarle v njegovi naravi, takšnega se ga spominjam tudi ob nekajkratnih osebnih srečanjih, ko sva spregovorila kakšno besedo. V tem ni bilo nič hinavskega, niti ne lenobnega ali sprenevedajočega. Ne, njegova odločitev je bila do neke mere junaška: verjeti v ideale tistega demokratizma, kakor človek ljubi družinskega člana, kljub vsem njegvim hibam.
 
Vedno mi ob tem odzvanjajo besede iz enega njegovih uvodnikov v Zavezi, ki ga je naslovil z: "Demokracija - politični sistem brez alternative". In tam med drugim pravi: "Živeti v civilizaciji je danes mogoče nadaljevati v eno samo enačbo: živeti v demokraciji." To brezpogojno izenačevanje civilizacije, ki sicer spet potrebuje vprašanja, kaj neki ta pojem Stanovniku predstavlja, z demokracijo, sem mu intelektualno zameril. Ta paradigma vzdrži le toliko časa, dokler demokracijo definiramo zelo konkretno in, paradoksalno, ne-demokratično, čim pa demokracijo definiramo jasno in edinole logično: demokracija je volja števila. Tedaj je jasno, da je taka civilizacija, ki bi ji bila demokracija norma biti in bistva, naravnost zaničevanja vredna.
  
A Stanovnik je verjel v ideale tiste prave krščanske demokracije, kljub temu, da je sam dobro vedel, kaj ta vera pomeni, in ni bil slep idealist. Če beremo vse njegove tekste, se iz njih jasno v nas iskri določen pesimizem in strah pred to voljo števila ki je le funkcija tiste volje, ki stoji za mediji. Stanovnik je jasno verjel v človeka in njegov razum, a ta vera je predispozicionirala pravo duhovno okolje in nezavedne ostanke prave krščanske omike, kar je tudi jasno razvidno iz njegovih tekstov. To pa vse bolj izginja in tega se je tudi sam zavedal. Vendar je ostal zavezan demokraciji, konservativnemu humanizmu in kritiki vsega nedemokratičnega, prepričan, da demokracija nima v resnici prave alternative. "Prekletstvo, ki visi nad demokratskim človekom, je njegova izročenost medijski kulturi." Pravi v prej omenjenem uvodniku. Razlog, da se ni odpravil globlje je pač le v tisti njegovi posebni ljubezni do antične kulture, humanizma, človeka in njegove lepe, razumne plati. V tem je videl pravo demokracijo, kakor so jo videli tudi nekateri naši veliki umi pred vojno. Imeti poseben občutek za demokracijo spričo groze najtršega komunizma, pa je tolikanj razumljivejše.
 
Obenem je dobro opozoriti še na dve stvari, ki sta pomembni v Stanovnikovi misli. Prva je pravo gledanje na Kocbeka. Ta opazka bi se zdela komu trivialna, vendar je ključnega pomena. Kocbek je tipični prikaz spužvarskega mentalitetnega modela, ki se pojavlja v našem narodu prepogosto. To so neki pozivi na akcijo, na radikalne spremembe, na revolucijo in aktivno sodelovanje v najbolj sprevrženih oblikah novotarskega ruvanja narodnih korenin. A ko se zdani in nastopi tista doba, ko se ti elementi prerinejo na sam vrh, bodisi politični bodisi intelektualni, v njih zazeva luknja, ki jo skušajo potem zapolniti z idealističnimi krilaticami, z opevanjem nekega občega človečanstva, neke čuteče pravičnosti in nedoločljive ljubezni. In to je bil Kocbek.
 
Druga stvar pa je Stanovnikov pogled na trpljenje, ki ga postavlja v središče in jasno vidi problematičnost in slepe ulice, ki nastajajo spričo izrivanja trpljenja iz družbe in družbenega ter osebnega doživljanja sveta in človeka.
 
Skratka s Stanovnikom smo se poslovili od odličnega in prodornega misleca, ki je daleč prekašal vse dežurne dvorne mislece postkomunistične levice in desnice, a zaradi dejstva, da je bil njegov domet omejen skoraj izključno le na revijo Zaveza, je premalno priznan in prepoznan. To se bo, upajmo, v prihodnosti spremenilo. Do sedaj se je zdel odnos do tega ključnega moža znotraj sicer silno šibke postkomunistične katoliške misli, nekako pretirano pokroviteljski in ne zares iskren. Častilo se je še vedno raje kakega Kocbeka in njegove primorske prijatelje.
 
Sam izrekam Justinu Stanovniku iskren pozdrav in upanje, da se srečava tam, kamor jaz verujem in je on veroval, da bo prišel, ko bo napočil čas zemeljskega slovesa.
 
  
 
NeoDomobranec, 29.1.2019

Novoletno dnevno povelje 2019

 
Za nami je še eno leto in pred nami je še eno. Kar lahko v trenutku take refleksije in takega pričakovanja prihodnosti, ob vsakoletnih prilikah dogovorjenih ločnic med "starim" in "novim" letom, storimo in rečemo je le, da se zavestno izročimo v božje varstvo in si izrečemo eno samo željo: da bi zmogli sprejemati vse preizkušnje in vse trpljenje, ki nas čaka.

S takšno željo pač ne impliciramo, da so pred nami težki časi ali časi sploh kaj prida posebni, temveč pravimo le, da trpljenje, ki je bistvena sestavina človekovega bivanja na zemlji, samo po sebi ni omembe vredno, je pa vredna omembe tista posameznikova naravnanost nanj. Tako tudi ni zares težko trpljenje samo, temveč je težko dojemanje trpljenja. Človek lahko lepo živi v zelo težkem trpljenju, če ga sprejema in se nanj odziva na primeren način in človek lahko zelo težko živi že z zelo majhnim trpljenjem, če ga ne zna sprejemati, ali ga sploh dojemati. Zato trpi vsak, najsi bo njegovo trpljenje, objektivno gledano, še tako majhno ali veliko, trpljenje je naše izhodišče. Kar pa je največja milost, je to, da razumemo svojo aktivno vlogo v svetu; da razumemo svojo prehodno, dinamično in končno vlogo v svetu.

Ne obremenjujmo se s časnim, obremenjevati se smemo le z večnim.

Preteklo leto je prineslo veliko sprememb tudi na tem projektu NeoDomobranec. Razen mnogih nevidnih je tu ta, da je YouTube zaprl račun Crusader88VRS, sorodni projekt, ki je bil kreiran manj kot leto po projektu NeoDomobranec. Vzrok za ukinitev je bil seveda sovražni govor. Kmalu zatem je na YouTube račun NeoDomobranec priletelo več "strajkov", ki so ciljali na nekatere videoposnetke in posledično so bili ti premaknjeni v zaklenjen način. To so bili precej stari videoposnetki npr. France Perko: Odlomki pridig in intervjuja, pa Moja domovina - 1944 Domobranski zbor. Jasno je, da je tudi ta račun lahko kadarkoli ukinjen.

Letos bo deset let odkar je bil projekt kreiran, morda bi bilo zanimivo, če bi ga YouTube naposled le ukinil v času te desetletnice.

Na drugi strani se je v preteklem letu na tem projektu objavljalo v obliki zapisov. A zaradi določenih okoliščin, je tudi tu stvar nekoliko zastala oz. bila precej omejena. Jasno je, da ta projekt ravno ni priljubljen in zato je tudi logično, da je treba po nekem obdobju karseda jasno pogledati na stvari in si priznati resnico. V tem letu so mnogi dokaj posredno označili ta projekt v precej negativni luči. Prav posrečena oznaka je prišla od nekega kričača, ki je rekel, da je ta projekt "navaden provokator", ki služi "ovajanju desne strani twitosfere". Spet nek drug dežurni pisec komentarjev pod novicami je zatrdil, da je način tega projekta povsem napačen in je impliciral, da bi morali zavreči domobranstvo sploh. V celotnem samo-angažiranem meta-političnem desnem gibanju, ki ga je moč opazovati po socialnih omrežjih, je bilo v vsem letu videti le še več in več grotesknih neumnosti, kontradikcij in pristajanj na skriptirano drsenje s tokom.

Lahko bi sedaj naštevali te ničvredne in padle poglede, ki so skoraj vsi povsem determinirani s tistim komunističnim liberalizmom ali liberalističnim komunizmom, ki je izvršil napad na našo narodno bistvo, a bi to vzelo preveč časa. Važno je le, da vsi vemo: mi, ki smo na strani katoliške vere, papeža, Cerkve, slovenske narodne zgodovine, radikalnega etatizma, smo na strani resničnega slovenskega naroda in tistega, kar slovenski narod je.

Vsi staro-verci, panslavisti, rusofili, amerikanofili, anglofili, panevropisti, beli nacionalisti, pan-etnonacionalisti, klasični liberalisti, konservativci, neoreakcionarji, pan-tradicionalisti, neo-monarhisti, katoliški psevdo-tradicionalisti, neopogani, katoliški liberalci, katoliški antifašisti, katoliški anti-etatisti, ... so na strani narodne pogube. Oni niso nič drugega kot razno-lične prikazni nesprejemanja narodne tradicije, nesprejamnja narodne zgodovine, nesprejemanja narodnega determinizma. To so luskaste prikazni, zmaji, bazilski, kače, ki sanjajo o neki povsem unikatni, povsem neomadeževani, povsem čisti viziji, ki ni nič drugega kot gnila abstrakcija, gnila iluzija, ki vodi vse dlje in dlje od resničnega, oprijemljivega, našega.

A naša zgodovina je jasna, vidna, resnična. Mi smo narod katoličanov; narod poštenih, pobožnih in trmastih ljudi. Mi smo narod kmetov, duhovnikov, vojakov, trojne slovenske duhovne aristokracije. Mi želimo dela, boja in truda. Želimo biti dobri ljudje. Kajti biti dober človek ni nekaj, kar človek je, kar sam po sebi, ker potem takem bi ne bil zares dober. Biti dober pomeni zavzemati se za to, da bi bil dober. To je: sam sebi postavljati norme, se jih držati in biti do sebe neizprosen. To pomeni samega sebe pretvarjati v orodje, orožje in končno: v propagandni prikaz tiste neotipljive in večne lepote in ideala, ki presega nek zgodovinski trenutek, neko zgodovinsko obdobje, ki sega iz zemeljskega v nadzemeljsko, ki prebada zgodovino in prostor. To je tisti pravi odraz našega naroda in tistega za kar se moramo tudi mi danes prizadevati. A tega nikar in nikoli ne zahtevajmo le od sebe v pasivni maniri tiste ničvredne krilatice: spreminjaj sebe in spremenil boš svet;  spreminjaj sebe, a aktivno in zavestno spreminjaj tudi svet. Nočemo spreminajti ljudi, želimo spreminjati institucije. Nikoli si ne smemo prizadevati spreminjati mišljenje ljudem, ki nas obkrožajo, sosedom, sodelavcem, prijateljem, spreminjati moramo ustanove in ljudje se bodo spreminjali sami. To je sicer velik, rekli bi neizvedljiv korak, a naravnanost mora vedno stremeti k temu idealu in mimogrede bomo spreminjali ljudi. A če nimamo v mislih, da si želimo spreminajti ustanove, potem bolje, da nimamo v mislih, da bi karkoli spremenili.
 
Na drugi strani pa so vsi ti "desni" implicitni ali eksplicitni kritiki naše narodne zgodovine, ki nosijo nebroj mask, vsi naravnani k eni sami stvari: kako bi spreminjal, da bi mi bilo udobneje. Oni nočejo norm in omejitev zase, oni hočejo ničevo absolutno svobodo, da bi jim ne bilo treba vzeti nase nobene odgovornosti in da bi ekscentrično divjali skozi svoje zanikrno kratko življenje. Oni hočejo svobodo govora, svobodo ničevosti in izprijenosti, kakor da nas ne bi ravno ta svoboda pahnila v degeneracijo, dekadenco in propad. Česar ne vidijo, je to, da je svoboda govora in absolutna svoboda posameznika sesula tisočleten red in eksistencialno ogrozila evropske narode, ter da sedaj to svobodo ta sila, ki stoji za konceptom samim, zopet omejuje, ker je dosegla svoj cilj.

Kajti v politiki je večina stvari takšne narave, da niso aplikabilne dvosmerno. To pomeni, da koncept svobode govora pomeni svobodo permanentnega brezglavega napredka, revolucionarizma in da se ne more nanašati tudi v obratno smer v smislu svobode zaviranja in nasprotovanja temu revolucionarizmu. Svoboda ni nek objektiven pojem, kakor se danes rado misli v tej pomehkuženosti občega demokratizma, češ: svoboda zate, zame, zanj. To je prevara, iluzija, ničvredna vaba za nenačelne in nespametne. Svoboda je kladivo in ne lopata. Z njo se razbija, sesuva in degradira. Njena naloga je nenehen razkroj, neustavljivo napredovanje v vse bizarnejše in bizarnejše oblike degradacije človeka in njegove človeškosti. S svobodo se ni še nič zgradilo, le propadalo je. Le robovi, meje, okvirji lahko garantirajo resnično gradnjo nečesa smiselnega, pomenljivega, lepega, svetega in junaškega. Svoboda pa je kladivo vsega tega, je kaos in anarhija. Zato je tako ničvredna ta desnica, ki brezglavo veruje v ideale svobode, prepuščenosti samemu sebi, zaupanju v lastno nezmotljivost in čaščenje individuuma ter zavračanja norm in idealov. Iz vsega tega veje lenoba, ljubezen do udobnosti in v junaštvo zakrinkana bojazlivost.

Poglobite se v te, navidez tako različne, nazore in posameznike, ki so bodisi skrajni desničarji, trdi konservativci ali zagreti tradicionalisti in spodaj boste našli miselno-mehkužne individualiste, ki bi radi svobodo, udobje in neodgovornost.

V novem letu je tako naloga slehernika jasna. Poiskati stik s svojo narodno zgodovino, pogledati okrog sebe in med vso nesnago najti nepremične ostanke naše resnične narodne tradicije, ter se vprašati, kaj delajo tu in: ali jim nisem nekaj dolžan. Ali nisem dolžan njim in sebi, da poiščem in najdem uglašenost s samim seboj in se podam v boj, v delo, v trpljenje, v preizkušnje in težave ter na koncu upam, da sem postal dober, zrel, pošten in zares svoboden človek. Svoboden tako, da sem držal svobodo v svojih rokah, a sem ji zavestno postavil meje in s svojo voljo upognil njeno absolutnost in neskončnost. To je sedaj zares pravi upor in zares resnična revolucija ali zaobrat: v tem, da zavestno, nujno ne-instinktivno želimo zavračati neomejenost tiste lažne svobode in iščemo le kar je resnično lepo in resnično dobro, kar presega čas, svet in kar konec koncev zahteva od nas naša narodna tradicija.

1.1.2019
NeoDomobranec