Onemogli komunistični bes (Urbančič, 1943)

Onemogli komunistični bes

Objavljeno v tisku 12.12.1943

Ljenko Urbančič, 1943

V roke mi je prišel komunistični letak, katerega vsebina razodeva smrtne krče teh internacionalnih prevarantov. Začenja se takole: »Jutro! — Je pač vse eno, kateremu časopisu naslovim to pismo; naj bo »Jutro« ali »Slovenec«, ker okoli njih so iste svinje, iste zagrizene brezvestne duše, isti hlapci in isti koristolovci.«

Letak je torej naslovljen na slovensko časopisje, ne glede na nekdanjo razliko v svetovnem naziranju. Vprav to dejstvo nas veseli, zakaj ta solidarnost naše borbe je najboljši dokaz, da je komunizem pri nas že dosegel višek svoje slave, sedaj pa se že zvija v smrtnih krčih. Vemo, najhuje je, ko postane človeku vse sovražno. Prav dobro vemo, kako žalostni so taki občutki, zakaj tistim, ki se borijo proti komunizmu že od prvih početkov »Osvobodilne fronte«, še sedaj v spominu niso zamrle grožnje, psovanja, najpodlejša obrekovanja, denunciacije in zahrbtni streli na ulici. Kako čudno se zdi, kaj ne, da bi tista »vsesplošno narodna« OF denuncirala! In vendar so s paktiranjem z badoljevci ti internacionalci spravljali v zapore, internacijo in v smrt Slovence, ki so bili nasprotni protinarodnemu komunizmu. Mar ni vsakemu vsaj malo razgledanemu človeku padlo takoj v oči, ko so ga v vojašnici sortirali na levo, da je njegova druščina vse prej kot komunistična. In če so komunisti postrelili lahko toliko »izdajalcev«, kako smešno in sumljivo je, da se je od OF postavljeni konfident Rozman po toliki nesreči, ki jo je naprtil zavednim in poštenim Ljubljančanom, lahko svobodno in brezskrbno gibal po mestu. In niti eden komunističnih atentatorjev ni bil prijet. Niti eden od tolikega števila...

Potem zopet nadaljuje letak: »Vi mali hlapci, vi domobranci in junački hočete premagati Veliko Rusijo? — (pravilno SSSR!)« — Ne, mi nismo tako otročji, da bi si domišljali, da lahko premagamo Rusijo! Mi nismo tako naduti in smešni kot vi, ki trobite v svet igro o mladih vojakih in se šopirite — sila smešni ste! — da odločilno vplivate na razvoj dogodkov na vzhodnem bojišču. Ne, mi nismo tako smešni, da bi si domišljali, da bomo premagali Rusijo, in tudi, če bi bilo to v naši moči, ne bi tega storili! Verjetno pa je tukaj pomota in mislite vi pri tem na Zvezo sovjetskih socialističnih republik. Da, to pa je res: ko bodo te na tleh, takrat bo naš najsrečnejši dan!

In potem zopet: »V nedeljo so bili govori v Unionu in ti so bili tako bedasti, da bi se kamen zjokal.« — Bedasti? Ne verjamem, da mislite tako. Mar niste oglušeli, ko so se vedno in vedno oglašale viharne ovacije domobranstvu in slovenskemu narodu? In mar vas ni bilo strah, ko ste slišali na stotine mladih ljudi, ki so zahtevali osveto za svoje padle junake?

Nadalje zmerja ta komunist v svojem letaku škofa Rožmana in mu na komcu grozi: »Gospod Rožman naj si le dobro zapomni svoje bleščeče govore!« — Da, še bolj pa so si jih in si jih bodo zapomnili njegovi verniki in še bolj ga bodo spoštovali; zato, ker je bil med prvimi Slovenci, ki so si upali odkrito povedati resnico v tistih časih, ko je bilo to sila nevarno.

Potem zopet: »Bratje Rusi napredujejo...« — Res je: napredujejo — v spoznanju namreč, da bo prišel čas, ko bodo pognali svoje politične židovske politkomisarje, tiste zatiralce ruskega naroda z ne-Rusom Džugašvilijem (Stalinom) na čelu.

»Nobeno nasilstvo, nobeno zverinstvo ne bo pozabljeno.«  — Tako je! Nikoli ne bomo pozabili Turjaka, Kočevja, Vel. Osolnika, Grčaric in tisočev mrtvih slovenskih ljudi. Res je, huda je, huda bo kazen, vi internacionalni izmečki!

Iz stavka: »Sodelujete z Nemčijo!« pa veje zgolj zavist. Vemo, kaj so hoteli reči s tem stavkom. Namreč to: da mi sodelujemo z Nemci, oni pa so in še sodelujejo z badoljevci. Nevoščljivi pa so nam le zaradi tega, ker smo si pač mi izbrali bolj junaškega zaveznika, kot oni s tistimi ničvrednimi izdajalci, ki se jim je posmehoval vsak otrok, žvižgajoč si pri tem pesmico »Mi smo vojaki korenjaki...«

Potem pa oblaja letak še prezidenta generala Rupnika s »črvivim« generalom. Verjetno je, da v unionski dvorani na protikomunističnem zborovanju OFarski ogleduhi niso bili takega mnenja in jim je zledenela kri v žilah, ko so videli našega generala, kako je skočil mladostno na oder, ne da bi se poslužil za to pripravljenih stopnic. Ta gesta brezdvomno dokazuje, da ima »črvivi« general prav resen namen iztrebiti komunizem s slovenske zemlje. In to je seveda hudo!

Te vrstice onemoglega komunističnega besa je komentiral prav dobre volje »tisti polizani študent, tisti zapiti in skrahirani pisun« —

Ljenko Urbančič

Ob obletnici rojstva Prezidenta

"Ta vojna bo odločila o usodi naše zemlje. Ali bodo poedini narodi s svojimi od Boga danimi sposobnostmi v složnem sodelovanju spremenili zemljo v raj po božji volji, ali pa bo vse človeštvo postalo bedna, brezizrazna suženjska gmota judovskega vladarja sveta in nato poginilo na svojem, v tem primeru v pekel in puščavo spremenjenem planetu."

Prezident Leon Rupnik

 
Kadar se spominjamo našega velikega Prezidenta Leona Rupnika, mnoge zamika, da bi ga skušali rehabilitirati. Torej, da bi skušali njegovo pojavo in vlogo na nek način degradirati, da bi ga s tem rešili pred neko "zgodovinsko" obsodbo. A tu gre za samozatajevanje izvirajoče iz boljševiško-kleptokratskega diktiranja zgodovine. Na nas pa ni, da jemljemo matrico zavezniškega gledanja v svet in ji prilagajamo naš lasten pogled, temveč da zavezniško matrico popolnoma izločimo iz sebe.

V tem je bil tudi glavni klic Prezidenta. Njegovo glavno sporočilo je bilo, da naj se vendarle enkrat Slovenci prenehajo toliko ukvarjati z nekimi tujimi premiki in pogledajo nase, kot na lasten subjekt, nepodvržen nobenim silnicam, ki bi ga morale nujno definirati ali nagibati v neko smer. Bodimo samo Slovenci. Tu in zdaj, ki nas definira le tisto, kar se je našega naroda zares dotikalo, torej zgodovina v linearnem smislu, ne pa zgodovina, kot neka legitimiteta, ki naj bi nas poganjala v avanturistično doživljanje svoje usode.

Spoštujmo sebe, spoštujmo svojo zgodovino in drugi nas bodo spoštovali. Ni treba, da si izmišljujemo neko veličastno zgodovino, ali da z zavistjo zremo na narode z imperialistično in aristokratično preteklostjo. Mi smo narod poštenjakov, narod kmetov, ki nam je najpomembneje, da smo. Na sebi nimamo nikakršnih madežev brezglavega avanturizma, zaletavosti; na svet zremo z očmi človeka, ki je v najbližjem soglasju z naravo in Bogom. Ni nam treba sanjarenj o svetovni veličini, o tekmovalnosti, vse to je za našega človeka tuje. Mi hočemo organičen način življenja.

Rupnik je tako predvsem pomenil Slovenca v vsej njegovi preudarnosti, nezaletavosti in neizčrpnem idealizmu. On pomeni slovenski ideal. V svojih govorih je zastopal tisto trojno slovensko ljudsko-aristokratičnost: vojak - duhovnik - kmet. In tudi v njem se je ta trojnost čutila, ker je predstavljal vsakega del.

In tako, kakor je hotel Prezident v svojih časih prepričati svoje rojake, naj vendarle odvrnejo oči od onih hujskačev, ki so hoteli iz slovenskega naroda narediti brezplačno vojsko za svoje boljševiške in kapitalistične interese, tako se tudi danes nenehno borimo, da bi dojeli svoje mesto v svetu, kot nekaj, kar mora biti nujno neobremenjeno z nekimi tujimi pritiski, če sploh hočemo, da je zares "naše". Tudi danes se moramo izmikati skušnjavi, da bi se postavljali na bojne pozicije za neke zunanje politične sile, ki hočejo od nas usluge v dosego tistih ciljev, ki se nas ne tičejo.

Mnogi, ki še po vseh teh letih ne zmorejo najti resnice, menijo, da je mogoče slovenskemu domobranstvu in z njim Prezidentu, očitati, da se je boril za tuje interese, odnosno za nemške. To je najbolj prozorna laž vseh časov. Medtem, ko se je Prezident boril za slovenske interese v okviru slovenskih ljudi na slovenski zemlji, so le njegovi nasprotniki, komunisti in anglofili vodili boj za tuje interese, ker je tako od njih terjal Radio London in podobna plutokratska in boljševiška trobila. Partizani in anglofili so bili tisti, ki so mednarodno borbo postavljali pred naše narodne interese, zato so končno pristali na smrt Kraljevine in poslali v smrt toliko tisočev slovenskih ljudi. In še danes poslušamo z leve in desne o naši vlogi pri antifašistični borbi, kot nečemu, kar naj bi nam sploh dajalo kakršnokoli vrednost. Še danes, po vseh teh letih, svojo narodno bit in bistvo postavljamo v službo nekih nadnarodnih antifašističnih fantazij. Še danes moramo zaklinjati lojalnost onim zaveznikom in boljševikom, ki so iz Evrope naredili klavnico in naše domače tolovaje porabili za svoje zaveznike. S tem se kaže veličina antifašistične borbe.

Proti vsemu temu stoji Prezident še danes neomadeževan v svoji veličini. A to veličino bodo Slovenci spoznali šele tedaj, ko bodo zares postali "samo Slovenci" in ne bodo svoje bitnosti in svojega bistva pogojevali z nekimi nadnarodnimi sanjarijami.

Živel Prezident!