Katoliški (psevdo)tradicionalizem
"Da, najžalostnejša resnica naših dni je, da se katoličani, ki se imenujejo in hočejo biti in veljati kot katoličani, uče spoznavati svojo cerkev in njeno zgodovino pri najhujših nasprotnikih in da jim često za ta pouk že zadoščajo blatni feljtoni židovsko-liberalnih časnikov."
Janez Ev. Krek, 1892
Najbrž bi morali na ta prihajajoči fenomen, ta paradoks, opozoriti že pred časom, še tedaj, ko se ga je le vohalo v zraku in tako bi se izognili temu, da se je, ko je naposled prišel, predstavil kot nekaj relevantnega. Ne bi se mogel predstavljati, da je nekaj, kar sploh ni. Ampak na to tedaj nismo opozorili in tudi, če bi, le kdo bi slišal?
Kaj pa je ta paradoks, ta fenomen? To je nekaj, na kar sem posredno opozoril že pred časom v blogu z naslovom: Kaj bodo rešili američani. Tam sem se spraševal o naravi nastajanja interkatoliške reakcije, ki bi posledično lahko vodila v rekonkvisto. Za problem sem tedaj navedel američane, ki so, če niso povsem očiščeni vsake sledi amerikanizma, lahko nekaj, kar ne bo nikoli postavilo svete Cerkve na tisto mesto, kjer je nekoč bila. Vendar pa bi moral tedaj omeniti tudi drug problem, ta pa je, neki psevdotradicionalizem, ki ga še pred nekaj leti ne bi nihče pričakoval, sedaj pa je s kontraefektom papežovanja prvega Frančiška, od nekje silovito planil na površje.
Ti psevdotradicionalisti so povsem nov pojav, vsaj v tej obliki, ki so jo privzeli sedaj. Gre za neko strujo, ki je sestavljena iz sicer zelo različnih posameznikov in skupin, a tisto, kar jih povezuje, je prepričanje, da so tradicionalisti. Da ne bi prišlo do nesporazuma, moramo še enkrat opozoriti, da tu govorimo o katoličanih, torej o tradicionalizmu znotraj katolištva. Ta struja teh psevdotradicionalistov se skuša predstavljati kot neki pravomoderni tradicionalizem. Pravomoderni v smislu, da združujejo postmoderne nazore katoliške postkoncilske cerkve z načelno pravovernostjo v dveh vidikih in sicer, prvič, ne odrečejo se (hipotetični) tradiciji katoliške Cerkve in drugič, ne odrečejo se kontradikcijam drugega vatikanskega koncila, ter skušajo posledice omenjenega koncila relativizirati. To izgleda tako, da so prepričani, da je bil 2VK nekaj drugega, kot tisto, kar so iz njega potegnili ljudje nasplošno, obenem pa spregledajo, da je vseeno, ne glede na to, koliko je 2VK nekaj formalno spremenil, vendarle faktično spremenil marsikaj.
Včasih pa se pojavijo celo ljudje, ki trdijo, da so tradicionalisti (beri: psevdotradicionalisti), a svojega tradicionalizma nimajo ne na ustih ne v srcu. Zanje je posebej težko utemeljiti zakaj niso tradicionalisti, če pa se, razen tega, da se poimenujejo za tradicionaliste, sploh ne izpričujejo za tradicionaliste. To je posebna skupina ljudi, znotraj te psevdotradicionalistične struje, ki svoj domnevni tradicionalizem ne razumejo kot vračanje v predmoderno tradicijo svete Cerkve, pač pa kot nekaj modernega, kot nekaj, kar naj bi katolištvo (v tej postkoncilski obliki) bilo že samo po sebi. Biti katoličan, tako pomeni biti tradicionalist. Seveda tu se pojavi bistveno vprašanje, čemu se potem sploh imenovati tradicionalist, če pa je že vsaka oblika katolištva tradicionalistična. Odgovor bi bil najbrž bodisi, da oni razumejo katolištvo, kot (paradoksno) tradicionalno podreligijo (subreligion) določene dežele oz. naroda, ki torej ne biva več samo po sebi, temveč le še kot podzavest naroda, katoličane, ki pa faktično izpričujejo svojo religioznost, pa imenujejo za tradicionaliste, bodisi pa oni, kar je verjetneje, svoj tradicionalizem sploh ne razumejo v nobeni znani obliki. Ampak ostanimo pozorni na to vprašanje pri naslednjem odstavku.
Da bi se vse še bolj zakompliciralo, smo nedavno dobili papeža Frančiška, ki je postavil novo umevanje tradicionalizma in tradicionalizem razširil na vse mogoče konce. Če smo imeli prej zmerne in skrajne tradicionaliste, od katerih je bila prva struja povsem zadovoljna, če ji je Cerkev dovolila obhajati staro mašo, druga pa se je razumela, kot ogledalo, ki ga mora neprestano nastavljati Cerkvi, da bi z obraza sprala ličila modernizma, liberalizma in masonizma, obenem pa je ohranjala ogledalo dovolj proč, da se ne bi ličila razmazala po njem, smo sedaj s Frančiškom dobili cel spekter tradicionalizma. Od domnevnih tradicionalistov, ki nimajo nobenega problema kritizirati srednjeveške papeže in jih omalovaževati v pravi ateistični maniri, ob Frančišku pa zahtevajo popolno predanost in popolno odsotnost vsake kritike, do tradicionalistov, ki poveličujejo 2VK, postkoncilsko mašo in kitare v cerkvah, so pa nasprotniki splava in sodomitskih porok ter si upajo obregniti celo ob Frančiška. Morda se ravno tu skriva odgovor na vprašanje iz prejšnjega odstavka. Gotovo pa bi bilo nepravično, da bi izpustili na tem mestu še prejšnjega papeža, torej Benedikta XVI. in ne bi opozorili na neko skupino tradicionalistov, iz prej omenjenega spektra psevdotradicionalistov, ki se je v pravoverni maniri paradoksa o mrtvem poetu (ali slikarju), začela zgrinjati okrog tega (še živega!) papeža in se identificirati za neke tradicionaliste tipa Ratzinger. Čeprav teh ljudi prej ni bilo na spregled in ni bilo nikjer videti, da bi obstajal kakšen resen fan-club papeža Benedikta XVI, pa se sedaj predstavljajo, za njegove die-hard-fan-e in se imajo za tradcionaliste. Njihova glavna teza je, da je bil papež Benedikt XVI tradicionalist in popolno nasprotje celo Janeza Pavla II, če ne le Frančiška. Vendar pa je to popačena resnica. Čeprav je bil Benedikt XVI, res nekoliko bolj naklonjen tradicionalizmu in ga ni preganjal z vilami in baklami, pa bi bilo sila težko trditi, da je on sam tradicionalist. On je videl propadanje katoliške Cerkve zaradi 2VK, ni pa na ta vprašanja nikdar odgovoril dovolj jasno.
Čas, ki ga (ne) ustvarjamo. Refleksija ob katoliški (ne)zavesti postkoncilskih generacij
In po tem dolgem uvodu, smo naposled prišli do tistega, o čemer želimo zares govoriti v tem zapisu. In to je nek blog avtorice Katolibanke na spletni strani Kritike konservativne. Zmotilo me ne bi njeno osladno degradiranje določenih družbenih vprašanj, na subjektivne izkušnje nekih oseb, celo družinskih članov, ali njeno nerazumevanje fašizma ali njeno malikovanje jezika, zmotila me je njena eksplicitna trditev, da je sama tradicionalistka. Seveda, v času, ko smemo in moramo dovoliti ljudem, da se imajo za drevesa, živali in vesoljska bitja, moram jasno poudariti, da ne nasprotujem temu, da se avtorica sama sebe umeva kot tradicionalistko, želim pa le nakratko pokukati v njen zapis in pogledati, zakaj natanko je ona tradicionalistka. Če nam bo uspelo, bomo na koncu uvideli, v katero skupino psevdotradcionalističnega spektra spada ta avtorica.Avtorica začne, kot rečeno, s povsem subjektivnim pisanjem o njeni babici, ki je bila svetniška, torej, da se ne bi zdelo, da je moja trditev poizkus smešenja avtorice ali njene babice, naj pojasnim, da je imela torej vse lastnosti svetnika, oz tistega, kar dandanašnji razumemo, kot svetnika. Potem piše o Ratzingerjevi izvolitvi za papeža in ga implicitno skuša predstaviti kot tradicionalista, a obenem opozori, da je bil mladi Ratzinger nasprotnik "stare dogmatike". Čeprav se s tem ne bi strinjal in bi bila tu nujno potrebna utemeljitev takšne trditve, pa me je zmotila bolj neka druga stvar in sicer trditev, da to, se pravi nasprotovanje "stari dogmatiki", izpričuje Ratzingerjevo branje Guardinija. Zakaj naj bibil Guardini nasprotnik "stare dogmatike"? Um, ki je skušal katoliško zavest prignati do skrajnih konecv, ki je razumel Kristusa v vsej njegovi resnosti in ki je nekje zapisal, da na besedah Kristusa "ni nič pravljičnega" in da nastop novega veka ne pomeni, da je ta doba boljša od prejšnje temveč, da je zanjo enostavno "prišel čas". Kako je torej lahko Guardini čtivo, ki bo opremilo človeka za nasprotovanje "stari dogmatiki"? Celo Ratzinger sam v enem svojih intervjujev pravi za Guardinija, da je ta neizprosen do (modernega) človeka.
Potem pa avtorica izreče srž svojega zapisa:
"Vendar je zmogel inspiracije, ki jih je prejel heterodoksnih mislecev od Kierkegaarda do Hermanna Hesseja, integrirati v katoliško tradicijo."
"Mnogi se danes vračamo k tej tradiciji."
Kaj s to oznako: "tradicija", avtorica zaznamuje, ne moremo vedeti, ker nam tega ne pojasni.In tudi, ko beremo dalje, tega ne moremo razbrati. A če se osredotočimo na njene naslednje besede, lahko razberemo celo nekaj drugega.
"Marsikomu se bo zdelo pretirano reči »mnogi«. Ja, mnogi. V primerjavi s tistimi, ki od nje bežijo, vsekakor. Danes, za razliko od časov moje stare mame, takih, ki bi od tradicionalnega katolištva bežali, tako rekoč ni. Ker tega tradicionalnega katolištva ni več kot sklenjene družbene strukture. Zato tradicija počasi, a vztrajno dobiva nazaj svoj stari šarm, zlasti na naših, globoko sekulariziranih zemljepisnih širinah. Toda pri tem smo v nevarnosti, da pozabimo, zakaj so se ji tedaj, ko je bila živa kot vseobsegajoča družbena formacija, mnoge, morda celo najboljše duše uprle."
Njen domnevni tradicionalizem na koncu ne postane nič drugega kot poizkus nasprotovanja katoliški tradiciji, ki bi imela ne le vsebine, pač pa tudi formo. Kot bomo videli v nadaljevanju, avtorica stori vse, da bi implicitno, nekje pa tudi eksplicitno, obsodila in zavrnila vsakakršno obliko javnega katolicizma v smislu urejene katoliške skupnosti ali katoliške države, faktične ali zgolj idejne. Njena percepcija katolištva ali katolicizma (kakor koli že hočete to imenovati) je bistveno postmoderna in je zato v direktnem nasprotju s tradicionalizmom. Naravnost smešno je, da nas je želela avtorica še dve vrstici nazaj prepričati, da je tradicionalistka, ali da se vrača "k tej tradiciji". Kakšni tradiciji neki? V čem je tradicija?
Na eni strani imamo njeno vehementno trditev, da se vrača k tradiciji, po drugi strani, pa večji del zapisa, ki naj bi kronal to njeno (neutemeljeno) trditev, posveti temu, da skuša prepričati bralca, da je tradicionalno katolištvo neprimerno in napačno.
Preden pa se posvetimo tem trditvam, se moramo pa vseeno, v maniri te strani na kateri smo, ustaviti ob njeni "mimogrede" izrečeni trditvi, ki pravi:
"Moja stara mama je bila denimo rojena v času, ko je fašistična oblast preganjala njen materni jezik..."
"Živela je pod dvema papežema, ki sta javno podprala diktatorja, ki je krvavo zatiral njeno ljudstvo."
Kdaj natanko je Benito Mussolini "krvavo zatiral" primorsko ljudstvo? Kako je mogoče, da neka intelektualka, ki je tako zelo prosvetljena in vidi prek vse navlake ljudske zaslepljenosti klerikalizma in v svoji klimatizirani sobani piše tako prodorne članke, izreče takšno trditev, ne da bi premogla vsaj malo refleksije, vsaj malo poštenega kritičnega premisleka, ki se ne bi zapletal v ideološko topoglavost študentskega proletariata? Je bila usmrtitev primorskih teroristov, ki so požigali italijanske vrtce in šole, krvavo zatiranje?
Osredotočimo se raje na njeno nadaljne pisanje. Posebno zanimivo je njeno anti-tradicionalistično in postmodernistično dojemanje katoliškega družbenega udejstvovanja in njeno striktno zavračanje "klerofašizma", ne da bi sploh utemeljila, zakaj je klerofašizem v nasprotju s katolištvom in katoliškim naukom, ali zakaj je klerofašizem sploh slab.Morda se ti dve vprašanji zdita smešni ali neumestni, ali celo neumni. Vendar bodimo iskreni in se vprašajmo, je avtoričino odklanjanje fašizma in političnega katolicizma, res kaj več od zgolj pop-kulturnega "konformizma", besede, ki jo tudi sama tolikokrat uporabi. Mar za njenim vehementnim obsojanjem slehernega političnega javljanja kleriškega ali laiškega katolištva, kakšen intelektualni uvid, ali pa je to zgolj nekaj, kar čutimo v zraku? Če bi za tem stal kakšen uvid ali neka utemeljitev, ki bi presegala liberalistično protikatoliško razumevanje ločitve Cerkve od države, potem bi nam to najbrž predstavila, a nam ne. Klerofašizem je slab, ker je slab. To je vsa utemeljitev, ki jo premore. In niti ta ni navedena eksplicitno. Že samo dejstvo, da lahko vključim besedo klerofašizem v neko besedilo, naj bi izpričevalo, v kakšnem kontekstu govorim o njej. Zanimivo, tu se pojavi fenomen, ko beseda določa kontekst stavka oz. besedila.
Poseben paradoks predstavlja tudi njena trditev, da je bistvo katolištva nekaj notranjega. Nekaj, kar lahko začuti le ženica, ki tiho moli in daje zgled, ne da bi učila z besedami. Tu pustimo vprašanje, koliko daleč je avtorica, domnevna tradicionalistka, od tega, da postane protestantka in naposled uvidi, da za ta notranji stik z Bogom, ne potrebuješ ne papeža ne Cerkve, niti hierarhije, ki jo nekoliko prej omenja, in se raje vprašajmo, kaj pa tradicija? So bili torej vsi papeži, do koncilskih in postkoncliskih modernistov, neumni? In tu se pojavi pravo bistvo katoliške tradicije. Kako razumemo tradicijo. Tradicionalizem ni to h kakšni maši greš, ali pa kako prejmeš obhajilo, ali kaj imajo med mašo na glavi ženske, pač pa odgovor na vprašanje, kako gledaš na tradicijo katoliške Cerkve. Človek, ki v korist modernega prosvetljenstva podira domino za domino katoliške tradicije in naukov papežev in cerkvenih učiteljev in svetnikov, pač ne more biti tradicionalist. Človek, ki zavrača trud vernih katoličanov, da bi si pridobili nazaj, kar jim je vzel ,Cerkvi sovražen, liberalizem in napore, da bi zgradili katoliške države, v katerih bi katoličani lahko šolali svoje otroke po katoliških naukih in kjer bi država stala na katoliški osnovi, ne more biti tradicionalist. Njegovo vzvišeno preziranje katoliške tradicije skozi lečo postmodernega akademizma, je v direktnem nasprotju s katerimkoli tradicionalizmom.
"Vedno so obstajali ljudje, kot je bila moja stara mama, ki so s tihim in vztrajnim pričevanjem svoje vere kazali na resnico, da bistva krščanstva, kot ga razume Katoliška cerkev, ne gre iskati v njenih najbolj pozunanjenih svetnih manifestacijah. Toda škoda je bila narejena in stara, klerikalna Cerkev, se je od nas poslovila z dvoumno dediščino, na katero nas vedno znova opozarjajo naši neverni sosedje – in nas bodo do konca časov."
Skoraj na koncu pa nam da avtorica vendarle slutiti, kaj misli s svojim domnevnim "tradicionalizmom", ko pravi:
"Toda one so svojo intimno vero, na katero so se opirale v svojem krščanskem življenju, črpale ravno iz te tradicije. Iz iste doktrinarne jasnosti in moralne nedvoumnosti, torej, ki je služila kot izgovor za klerikalizem in politične manipulacije vere."
Seveda se tu pojavi ista stvar, kot prej, ko beseda sama po sebi definira kontekst. Vendar pa nam prej pojasni, da s tradicijo misli "doktrinarno jasnost in moralno nedvoumnost". Tu pa takoj prepreči vsak svoj potencialni uvid, da doktrinarna jasnost in moralna nedvoumnost vedno nujno vodita prav v klerikalizem, ki pa ga ona diskvalificira brez argumenta zgolj s tem, da besedo navede, v prej omenjeni maniri, kjer beseda določi kontekst. Prav tako zanemari dejstvo, da časa, ki ga omenja nekoliko kasneje in v katerem so živeli prvi kristjani, katolištvo ni sprejelo ali se mu prilagodilo, pač pa ga je premagalo in vzpostavilo svoj katoliški imperij. Zato zgolj dejstvo, da smo v postmodernem času, kjer že dihamo zrak poslednjih časov, ne pomeni, da se mu moramo pokoravati ali se mu prilagajati.
"Sveta, v katerem tako kot ob zori krščanstva živimo drug ob drugem s pogani in drugoverci, sredi kaotičnega, neizmerno vitalnega, fascinantnega in grozljivega univerzalnega imperija, ki je današnja globalizirana družba."
Nadalje avtorica brez zadrege priznava, da je sekularizem po njenem mnenju ustrezna rešitev modernega sveta, s čimer še dokončno dokaže, da ni tradicionalistična, da se ne vrača k tradiciji in da je njena tradicija zgolj nekaj s čimer lahko operira na posebno prefinjen način, da omalovažuje tradicijo s svojimi liberalističnimi pogledi. Da bi bila kontradikcija dopolnjena, pa na koncu zapiše, da se ne strinja z naukom Cerkve na področju, ja, uganili ste, spolnosti.
"Katoliški katekizem je jasen in koherenten, toda življenjska realnost številnih iskrenih vernikov se ne sklada z njim. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njim. Sama sem recimo hči ločene, precej pobožne katoličanke. Poznam verne homoseksualce, ki so trpeli zaradi nerazumevanja svojega okolja. Prepričana sem, da moj odgovorni spolni užitek izven zakona ni vreden večjega pohujšanja kot vzdržnost, ki se nato naskrivaj izteče v resnično nemoralno in pogosto celo protizakonito potešitev. Kot večina sodobnih žensk se upiram temu, da bi, tako kot moja stara mama, svoje življenjsko poslanstvo osredotočila izključno okoli materinstva. Zavračam namreč vsiljeno požrtvovalnost: žrtvovanje brez ljubezni se vedno konča v frustracijah in nevrozah."
Zakaj, časa ne ustvarjamo?
Načeloma ji ne bi smel ugovarjati, zgolj zato, ker je vsak ugovor nesmiseln, s tem, ko je načela debato o modernosti katekizma in njegovih zahtev, je dokončno in nepreklicno odstopila od vsake vsaj približne tradicije. Da pa bi nekoliko šaljivo orisal njen problem s katekizmom, naj povem naslednji primer. Policija sčasoma ugotovi, da se velika večina prometnih udeležencev ne drži omejitev hitrosti in njen zaključek je sledeč: Prometni predpisi so jasni, toda prometna realnost prometnih udeležencev se ne sklada z njimi. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njimi. In rešitev, ki jo implicitno predlaga Katolibanka? Spremenimo prometne predpise in zvišajmo dovoljeno hitrost skozi naselja na 90 km/h. Seveda bi me prosvetljena intelektualka brž popravila, da katekizem je katekizem, prometni predpisi pa varujejo življenja ljudi. A tudi tako bi dokazala, da svoje vere ne jemlje tradicionalno!Spomniti pa se moramo, da je avtorica še nekoliko prej zatrjevala, da je tradicija = doktrinalna jasnost in moralna nedvoumnost. Torej, če ne zdrži niti to, ko se ona vrača v tradicijo, kaj sploh zdrži? Skratka, ona ni ne tradicionalistka, niti se ne vrača v tradicijo, kot je na začetku zapisala. Ona je povsem navadna predstavnica zblaznelega katoliškega ljudstva, ki je izgubilo občutek za realnost, ko mu je Cerkev odrekla tisto vodstvo, ki mu ga je vedno zagotavljala. S tem je vnesla v katoliški diskurz katoliški liberalizem, ki jemlje tisto, kar mu ustreza in naravnost napada in blati tisto, kar mu ne ustreza. Problem pa tu ni. Sčasoma smo se navadili, da smo kjer smo, da je Cerkev zaradi 2VK v globoki krizi, najbolj podobni protestanski reformaciji ali arijanski krizi. Zato bi šel zapis Katolibanke mimo, ne da bi se zanj sploh zmenili, če ne bi na začetku svojega zapisa trdila, da je tradicionalistka in s tem vnesla nepotrebno zmedo v terminologijo, ki je že tako povsem neustrezna. Da ona ni tradicionalistka, ni potrebno posebej dokazovati, dovolj je že, da preberemo le nekaj stavkov tega istega zapisa, kjer trdi, da se vrača v tradicijo.
Zanimiva je njena trditev:
"Morda se nam ob pogledu nazaj kdaj pa kdaj zazdi, da smo za vedno izgubili tisto skladnost med prepričanjem in življenjem, ki je še vedno zaznamovalo izkušnjo naših starih mater. A mislim, da se motimo. Trenje med svetniškim idealom in posvetno realnostjo, med notranjim in zunanjim, med deklarativnim in dejanskim je bil vedno prisotno. Danes nič bolj kot v srednjem veku – morda je danes kvečjemu manjše, glede na brutalne prakse preteklosti."Zgolj zato, ker bi ji svetoval branje Guardinija in potem nov premislek o tem trenju.
Paradoks pa se pojavi tudi pri samem naslovu njenega članka in sicer, ko pravi: Čas, ki ga ustvarjamo. Vendar po njenem zavračanju katolicizma, klerikalizma, klerofašizma in odprtega podpiranja sekularizma, katoličani ne le, da časa ne ustvarjamo, pač pa ga ne smemo ustvarjati. Še več, ustvarjati čas, torej zgodovino, bi bilo po avtoričinem mnenju nekatoliško!
Na koncu tega svojega komentarja na njen članek, sem naposled le podvomil, če se je ona sploh kjerkoli deklarirala za tradicionalistko, ali pa sem, zaradi pomanjkanja intelekta, to le napačno razbral iz njenega dela, ki je v samem bistvu kritika vračanja v tradicijo. Če je slednje resnično, potem smo lahko vendarle pomirjeni. Katoliških liberalcev, katoliških mlačnežev, ki s svojim satanističnim sklicevanjem na neposrečene renesančne humaniste in moderne nesmisle, preprečujo katoliško družbeno udejstvovanje, je kot peska na obali.
Tako tudi vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku o tem, v katero skupino psevdotradicije spada avtorica, pravzaprav nima odgovora. Primerjajmo torej spodnji trditvi iz istega zapisa:
"Mnogi se danes vračamo k tej tradiciji."
"Katoliški katekizem je jasen in koherenten, toda življenjska realnost številnih iskrenih vernikov se ne sklada z njim. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njim. Sama sem recimo hči ločene, precej pobožne katoličanke. Poznam verne homoseksualce, ki so trpeli zaradi nerazumevanja svojega okolja. Prepričana sem, da moj odgovorni spolni užitek izven zakona ni vreden večjega pohujšanja kot vzdržnost, ki se nato naskrivaj izteče v resnično nemoralno in pogosto celo protizakonito potešitev. Kot večina sodobnih žensk se upiram temu, da bi, tako kot moja stara mama, svoje življenjsko poslanstvo osredotočila izključno okoli materinstva. Zavračam namreč vsiljeno požrtvovalnost: žrtvovanje brez ljubezni se vedno konča v frustracijah in nevrozah."-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar