Čeprav so volitve že več kot teden dni za nami, se je še vedno težko sprijazniti z izzidom. Veliko razočaranje je ostalo in vsi volkovi so potihnili, kakor da bi se zadovoljili s stvarmi kakršne so.
Vendar pa sam ne pristajam na to. Vedno bolj se mi zdi, da smo bili izigrani in da velika zmaga neokomunistov ni naključje ali zgolj uspeh medijskega relativizma. Ne. Zdi se, da se za vsem skriva nekaj več, da so krivci predvsem na desnici, ki so nas izdali. Izdali so slovensko desnico in, ko govorim o slovenski desnici mislim na slovensko ljudstvo, ki goji krščanske tradicionalne srednje-evropske vrednote. Z desnico ne mislim na liberalce, neoliberaliste, libertarce ali kakšen podoben izum ameriških, francoskih, britanskih ali ruskih prostozidarjev. Ko pa govorim o desnici, ki nas je izdala, mislim ravno na te. Na takoimenovane libertarce, neoliberaliste, liberalce, bivše socialdemokrate, bivše komuniste in disidentske komuniste. Ti so izdali slovensko desnico, slovensko tradicijo, slovensko reakcijo. Oni so direktno omogočili to blasfemijo slovenske parlamentarne demokracije. Ko so dovolili neokomunistom, da so napoleonsko zavzeli parlament in da so dopustili priti v parlament deklariranim komunistom. Na njih leži vsa krivda. In ta krivda ni neudeležba ali kakšna podobna nebuloza s katero so si brisali solze vodilni komentatorji takoj po volitvah. Ne.
Projekt NeoDomobranec je dolgo podpiral stranko NSi, ker je v njej videl pravo naslednico tradicije predvojne SLS, a ker je v zdanjih letih in to že od leta 2011, ko se je vrnila v parlament, postala vse bolj mehkužna, poliberaljena nakaza, se je projekt od nje distanciral in pred zadnjimi volitvami stopil na stran SDS, za katero se je zdelo, da edina vodi takoimenovani kulturni odpor neokomunistom in masonliberalcem. Četudi je projekt že dolgo opozarjal na čudno politiko SDS in njenih nekaterih članov, kar se tiče recimo Janševe razlage medvojnih dogodkov, ko je zapisal, da se moramo vsi strinjati, da je bila okupacija podlaga vsega zla ali, ko je iz vlade nagnal preveč konservativnega ministra Drobniča, ali ko se je SDS-ov poslanec zavzel za prekop nekih partizanov iz Nemčije nazaj v Slovenijo, kakor v posmeh razpadajočim ostankom Slovenske Narodne Vojske po breznih, tankovskih jarkih in rudniških jaških, ki so jih odkopali ravno toliko, da so jih zasuli nazaj in bodo tako lažje razpadli do kraja, pa Janšev minimalen napor, da bi se kaj na tem področju spremenilo, kakor da je tako težko postaviti par kostnic v krajih ob večjih grobiščih. Ne, rekli smo, če je to vse kar lahko v tej sili razmer dobimo, da se deklarira za desno, potem bomo volili SDS. Rajši se borimo za neke arhive o nekih disidentskih komunistih, kot da se ne borimo za nič, kakor to počne NSi.
A bolj kot so se volitve približevale bolj kristalno jasno je postajalo, da je "desnica" mrtva. Od NSi in SLS, kot rečeno tako ali tako nismo pričakovali ničesar. Vedeli smo, da bodo mlatili suho slamo o nekih ekonomskih ukrepih za "spodbujanje gospodarstva", da bodo branili sveto evropsko unijo pred kakšno opazko in da bodo govorili kako je treba umakniti državo iz vsega. Zato nas je najbolj razočaral SDS. Od njega smo pričakovali kaj več. Pričakovali smo odprt spopad z neokomunisti. A kaj smo dobili? Dobili smo neke traktate o političnem zaporniku, dobili smo neke pavšalne nerazumljive ideje o dlančnikih za vse. (Tabličnih računalnikih, če smo natančni.). Medtem, ko so neokomunisti marširali nad parlament s svojim neobremenjenim pajacem, so naši desničarji želeli pritegniti volivce s tabličnimi računalniki za šolarje. Medtem, ko so dvigovali svoje glave odpisani politiki Pahorjeve vlade in so se deklarirani komunisti rinili v ospredje, so desničarji iz zapora pisali o internetu kot najpomembnejši stvari prihodnosti. Tu smo vedeli, da je nekdo sabotiral volitve. In ta saboter ni bil neokomunist ali masonliberalist, temveč naša desnica. To so bili ljudje, ki se navdušujejo nad libertarizmom, neoliberalizmom, kapitalizmom in drugimi ameriškimi iznajdbami.
Kapitalizem je preteklost in ko to pravim bo gotovo vsak pomislil, da sem socialist. Nikakor, socializem ni alternativa kapitalizmu. Socializem je bil preteklost par dekad pred kapitalizmom in dajati socializem za alternativo kapitalizmu je tako kot, če bi, ko bi nam poginil konj, šli na vrt in kopali za predhodnikom tega konja, ki nam je poginil leto prej. Socializem ali kapitalizem sta isto. Gre za čisto nasprotje a vendar isto stvar. Gre za dvojčka. Za dva konca iste palice. Alternativa obema je samo krščanski korporativizem, solidarizem, ljubi Bog, fašizem.
Zato sem v začetku zapisal, da so izdali volivce, ki gojijo tradicionalne, srednje-evropske vrednote. Ker libertarizem nikoli ni bil srednjeevropski in nikoli ne bo. Če si še toliko želimo, da se država popolnoma umakne izreguliranja sleherne stvari v družbi, pa si moramo tudi priznati, da to ni mogoče. Sprijazniti se moramo s svojimi kulturnimi, družbenimi in zgodovinskimi determinantami. Mi nismo amerika in nikoli ne bomo. Amerika se od nas razlikuje, kakor se mi razlikujemo od nje. Njen gospodarski sistem je v nasprotju z našimi percepcijami družbe in njihov enako. S tem nikakor nisem anti-amerikanec, kakor je zadnje čase precej popularno biti. še zdaleč ne. Sam naravnost zavidam američanom ameriško ustavo, ki je podlaga za dejansko svobodo človeka. Zavidam jim krščanski jug in mariskaj drugega. Vendar pa se ne morem strinjati, da mora država prenehati biti regulator družbe. Še več, mislim, da predvsem trg potrebuje regulacijo, še posebej v današnjih razmerah hinavščine svetovne politike, ko zapiramo tovarne, da lahko od komunistov na kitajskem kupujemo izdelke in se nato oglašajo neki parahumanisti in celo nekateri zaslepljeni župniki, ki pravijo, da Evropa dolguje Kitajski, ker ji ta dela za pest riža superge. Kdo je pa kriv, da nam rumeni komunisti prodajajo cenene izdelke, smo jih mi v to prisilili, ali ap gre za komunističen subtilen način, da sesuje evropska gospodarstva?
Morda sem preveč skrenil a vseeno si velja predvsem v spomin vtisniti o čem je tekla debata med prevolilno kampanjo. Kot rečeno. Glavni temi sta bili politični zapornik Janša in zastonj tablični računalniki.
Da pojasnim, tudi sam se strinjam, da je Janša politični zapornik, vendar to ne prinese avtomatično zmage. Na desnici sem pogrešal ofenzivo, ki bi se premaknila zgolj od "liderja opozicije" na moralne, kulturne in družbene pozicije. Na ideološki spopad levice in desnice. In če ta spopad ni bil spontan, ga je bila desnica dolžna izzvati. To je tista primarna funkcija vsake politične tekme. In zaradi odsotnosti tega, verjamem, da so bile te volitve sabotirane s strani politične desnice, ki se sama deklarira kot takšna.
Naj opozorim le še na iluzorno in zmotno prepričanje "desnice", da volilni boj poteka na ekonomskem nivoju, da gre za vprašanje manj države - več države, državno lastništvo - privatno lastništvo, ... Tu je bila tista bistvena zmota ali bolj sabotaža. Naj samo spomnim na vprašanje neke voditeljice nekega obskurnega tlevizijskega kanala, ki se je glasilo, "kako napolniti državno blagajno" in jim je dala na voljo par možnosti. In najbrž se je ravno tu pokazalo, da je boj izgubljen. Kakor po tekočem traku so vsi politiki drug za drugim odgovorili, da bi to storili s prodajo državnega premoženja. Tu se je pokazalo, da se pola v ničemer ne razlikujeta, ker če celo neokomunisti želijo prodati državno lastnino, v čem je potem sploh "fora" odločanja.
Na koncu se je vse zreduciralo na nek obupan klic, da če nočete že jutri iti za dve leti v zapor, boste volili SDS. Mit o zaprtem voditelju opozicije, ki sploh ni bil mit, se še zdaleč ni prijel. Nerazumljivo usmerjanje energije v napadanje svojih političnih sopotnikov t.j. ostale desnice, ni nič pomagalo, morda je privedlo le do zmanjšanja desnih sedežev v parlamentu.
Namesto, da bi organizirali shode zoper restavracijo komunizma, smo dobili shode v podporo Janši. Namesto kontrarevolucije smo dobili sabotažo.
Zato potrebujemo novo stranko. Radikalno krščansko, radikalno konservativno, radikalno tradicionalistično. Pa če se že radi tako zgledujejo po američanih, potrebujemo slovenski "Tea Party", ali še bolje, slovensko različico, ki bo radikalnejša od ameriške.
- NeoDomobranec
ponedeljek, 21. julij 2014
torek, 15. julij 2014
Retrospekcija ob nekem slovesu
Avtor: Agitator
Leta 2011 tik pred volitvami v državni zbor sem na portalu MMC RTVS napisal blog z naslovom Materija je končna, v katerem sem svaril pred brezizhodnostjo slovenske situacije zaradi dualizma socializem - kapitalizem. Najbolj zanimivo je gotovo, da sem omenil dvojico Virant - Turk v SDS, kot gotovo najnevarnejšo za uveljavitev trdega kapitalizma na slovenskem. Sedaj po treh letih pa se zdi, da je te poti konec. Zdi se kakor, da sta se s SDS dokončno razšla oba. Virant že takoj pred volitvami leta 2011 in sedaj še Turk. Preberimo si moj blog:
Pravijo, da moramo dobiti mlade uspešne podjetnike in da bo gospodarstvo rešilo vse. Vendar kako zelo skregano je to z zdravo pametjo.
Naši boljševiki, predvsem sindikalisti in delavstvo nasploh, skupaj s tistimi t.i. socialisti ali social-demokrati tulijo kako je treba ohraniti proizvodnjo doma, kako je treba ohraniti tovarne. istočasno pa zagovarjajo sodelovanje s Kitajsko, koder ljudje delajo za pol manj plače, saj gre tam za drugačen standard. Istočasno pa zagovarjajo svobodni trg. in na svobodnem trgu naše tovarne ne bodo preživele. dokler bo bil naš trg res tako zelo neomejen glede uvoza bodo tovarne še naprej propadale. tovarne se selijo v tretji svet. Proletariat je preteklost.
Zato je naravnost smešno, ko se pritožujejo, kako da tovarne propadajo.
Menijo, da moramo uvesti neke vrste socializem, saj smo vsi včeraj poslušali Poljšaka, ki govori neumnosti po tekočem traku. Istočasno, ko zagovarja nek "kocbekaški" socializem, govori o podjetništvu in razvojnih centrih in podobno. Kapitalizem. Vsi menijo, da bo edinole podjetništvo in neko gospodarsko mesto na svetovnem zemljevidu rešilo naš narod, našo državo. Prav, nič ni narobe če zagovarjate tezo o eni najbolj razvitih držav in najboljšem gospodarstvu, a vendar ne moreš obenem zagovarjati socializma in niti socialne demokracije.
Gre za duhovno krizo. Gre za krizo materializma. In najbolj materialistični "ideologiji" sta ravno socializem in tega variante ter kapitalizem in tega variante. Zakaj je v Sloveniji kriza? Zato ker sta dve najmočnejši stranki tako zelo materialistični. na eni strani Potrč, vojak socializma in na drugi strani Virant ter Žiga Turk dva super kapitalista, ki menita, da je za naš narod primeren edini gospodarski sistem t.i. neo-liberalizem, ki ga onadva povezujeta z desničarstvom. Janša pa ju posluša kot, da bi bila bogova.
V resnici pa neoliberalizem še zdaleč ni desničarski ali konservativni. Že samo ime nam govori, da gre za dejansko novo iznajdbo, ki se jo resda poslužujejo nekatere paradesničarske stranke, vendar pa je v samem bistvu skregana s konservativnostjo, katero pa mora imeti vsaka prava desna stranka.
Poglejmo desničarstvo pred vojno in tam bomo videli kakšen model gospodarstva so zagovarjali desni politiki. Šlo je za neke vrste krščanski korporativizem, katerega je tedanji papež oznanil še preden se je razvil fašistični korporativizem. Če beremo pridige nadškofa Rožmana v njih jasno in glasno oznanja nasprotovanje tako komunizmu kot kapitalizmu, saj pravi, da je kapitalizem izkoriščevalski in je v grobem nasprotju s Kristusovim naukom.
Torej gre dandanes za krizo identitete tako desničarskih kot levičarskih strank. Včasih poslušamo v znameniti oddaji Studio City v kateri svoje misli predvsem razvija Štefančič jr. in on neprestano govori o tem kako so desne stranke zaverovane v preteklost, leve pa so intelektualistične, ne tako čustvene ter zagledane v sedanjost in prihodnost. vendar pa, če bi Štefančičeve teze držale, bi naše stranke, ki se predstavljajo kot desničarske, videle v preteklosti kako so njihove "materinske" stranke takrat imele oblikovane svoje programe. Vendar ne, naši desničarji se veselo prepuščajo profesuri s FDV-ja in FF-ja kjer jim diktirajo kakšen model gospodarstva morajo zagovarjati. NEOLIBERALIZEM se glasi diagnoza.
Na drugi strani pa Štefančičeva teza pade, ko vidimo kako strastno naši Anderliči in Potrči držijo svoje glave pod klobukom komunistične tradicije, kot so razna slavja bitk o katerih vsakdo ve drugače. In vehemento zmerjanje s sodelavci okupatorja kot, da bi se šlo le o tem.
torej je vendarle očitno, da gre za krizo indenitete. Pa bom zaključil z grobim citiranjem nekega intelektualca, ki pravi, da je leta 1945 na Slovenijo padel nek pokrov in ko smo ga leta 1991 vzdignili, smo se pogledali med seboj in se nismo več poznali.
Da, deformacija naroda je bila neverjetna. Bila je tako temeljita, da ljudje niti vedo ne, da so deformirani.
Naslednjih volitev se ne veselim, saj se bojim, da so v Sloveniji zgolj dve politični opciji: ali nefunkcionalni socializem, ki ga vzdržujejo na račun države ali pa trdi kapitalizem pod taktirko Žige Turka in Gregorja Viranta, ki bo udaril po mnogih socialno šibkih slojih našega naroda. (Tretja opcija bi sicer lahko bila tudi tista, ki nam jo vsiljujejo žurnalisti z vseh medijev [tudi rtvslo], vendar pa bi bila ta opcija še najbolj usodna za narod.)
Gre za duhovno krizo o kateri pa nihče nič ne ve, sa j se o duhovni dimenziji človeka, pod materializmom ne govori. Materija je dokončna. Nad materijo ni ničesar."
Agitator, 5. September 2011
Jaz v tem vidim veliko mero upanja, pa ne zato, ker bi menil, da bo SDS zapustila idejo neoliberalizma oz. kapitalizma, pač pa zato, ker menim, da bo s tem stranka izgubila nekoliko tistega neprestanega ponavljanja o premagovanju ideoloških delitev, pa o osredotočanju na "pomembne teme". Morda bo doživela tisto katarzo o kateri je v zadnjih blogih pisal NeoDomobranec.
V Ljubljani, 15.7.2014, Agitator
Leta 2011 tik pred volitvami v državni zbor sem na portalu MMC RTVS napisal blog z naslovom Materija je končna, v katerem sem svaril pred brezizhodnostjo slovenske situacije zaradi dualizma socializem - kapitalizem. Najbolj zanimivo je gotovo, da sem omenil dvojico Virant - Turk v SDS, kot gotovo najnevarnejšo za uveljavitev trdega kapitalizma na slovenskem. Sedaj po treh letih pa se zdi, da je te poti konec. Zdi se kakor, da sta se s SDS dokončno razšla oba. Virant že takoj pred volitvami leta 2011 in sedaj še Turk. Preberimo si moj blog:
"Materija je končna
Še vedno menijo vsi razumniki in tako tudi
ljudje, saj so okupirani z žurnalističnim terorizmom, da gre dan danes v
Sloveniji zgolj za gospodarsko krizo.Pravijo, da moramo dobiti mlade uspešne podjetnike in da bo gospodarstvo rešilo vse. Vendar kako zelo skregano je to z zdravo pametjo.
Naši boljševiki, predvsem sindikalisti in delavstvo nasploh, skupaj s tistimi t.i. socialisti ali social-demokrati tulijo kako je treba ohraniti proizvodnjo doma, kako je treba ohraniti tovarne. istočasno pa zagovarjajo sodelovanje s Kitajsko, koder ljudje delajo za pol manj plače, saj gre tam za drugačen standard. Istočasno pa zagovarjajo svobodni trg. in na svobodnem trgu naše tovarne ne bodo preživele. dokler bo bil naš trg res tako zelo neomejen glede uvoza bodo tovarne še naprej propadale. tovarne se selijo v tretji svet. Proletariat je preteklost.
Zato je naravnost smešno, ko se pritožujejo, kako da tovarne propadajo.
Menijo, da moramo uvesti neke vrste socializem, saj smo vsi včeraj poslušali Poljšaka, ki govori neumnosti po tekočem traku. Istočasno, ko zagovarja nek "kocbekaški" socializem, govori o podjetništvu in razvojnih centrih in podobno. Kapitalizem. Vsi menijo, da bo edinole podjetništvo in neko gospodarsko mesto na svetovnem zemljevidu rešilo naš narod, našo državo. Prav, nič ni narobe če zagovarjate tezo o eni najbolj razvitih držav in najboljšem gospodarstvu, a vendar ne moreš obenem zagovarjati socializma in niti socialne demokracije.
Gre za duhovno krizo. Gre za krizo materializma. In najbolj materialistični "ideologiji" sta ravno socializem in tega variante ter kapitalizem in tega variante. Zakaj je v Sloveniji kriza? Zato ker sta dve najmočnejši stranki tako zelo materialistični. na eni strani Potrč, vojak socializma in na drugi strani Virant ter Žiga Turk dva super kapitalista, ki menita, da je za naš narod primeren edini gospodarski sistem t.i. neo-liberalizem, ki ga onadva povezujeta z desničarstvom. Janša pa ju posluša kot, da bi bila bogova.
V resnici pa neoliberalizem še zdaleč ni desničarski ali konservativni. Že samo ime nam govori, da gre za dejansko novo iznajdbo, ki se jo resda poslužujejo nekatere paradesničarske stranke, vendar pa je v samem bistvu skregana s konservativnostjo, katero pa mora imeti vsaka prava desna stranka.
Poglejmo desničarstvo pred vojno in tam bomo videli kakšen model gospodarstva so zagovarjali desni politiki. Šlo je za neke vrste krščanski korporativizem, katerega je tedanji papež oznanil še preden se je razvil fašistični korporativizem. Če beremo pridige nadškofa Rožmana v njih jasno in glasno oznanja nasprotovanje tako komunizmu kot kapitalizmu, saj pravi, da je kapitalizem izkoriščevalski in je v grobem nasprotju s Kristusovim naukom.
Torej gre dandanes za krizo identitete tako desničarskih kot levičarskih strank. Včasih poslušamo v znameniti oddaji Studio City v kateri svoje misli predvsem razvija Štefančič jr. in on neprestano govori o tem kako so desne stranke zaverovane v preteklost, leve pa so intelektualistične, ne tako čustvene ter zagledane v sedanjost in prihodnost. vendar pa, če bi Štefančičeve teze držale, bi naše stranke, ki se predstavljajo kot desničarske, videle v preteklosti kako so njihove "materinske" stranke takrat imele oblikovane svoje programe. Vendar ne, naši desničarji se veselo prepuščajo profesuri s FDV-ja in FF-ja kjer jim diktirajo kakšen model gospodarstva morajo zagovarjati. NEOLIBERALIZEM se glasi diagnoza.
Na drugi strani pa Štefančičeva teza pade, ko vidimo kako strastno naši Anderliči in Potrči držijo svoje glave pod klobukom komunistične tradicije, kot so razna slavja bitk o katerih vsakdo ve drugače. In vehemento zmerjanje s sodelavci okupatorja kot, da bi se šlo le o tem.
torej je vendarle očitno, da gre za krizo indenitete. Pa bom zaključil z grobim citiranjem nekega intelektualca, ki pravi, da je leta 1945 na Slovenijo padel nek pokrov in ko smo ga leta 1991 vzdignili, smo se pogledali med seboj in se nismo več poznali.
Da, deformacija naroda je bila neverjetna. Bila je tako temeljita, da ljudje niti vedo ne, da so deformirani.
Naslednjih volitev se ne veselim, saj se bojim, da so v Sloveniji zgolj dve politični opciji: ali nefunkcionalni socializem, ki ga vzdržujejo na račun države ali pa trdi kapitalizem pod taktirko Žige Turka in Gregorja Viranta, ki bo udaril po mnogih socialno šibkih slojih našega naroda. (Tretja opcija bi sicer lahko bila tudi tista, ki nam jo vsiljujejo žurnalisti z vseh medijev [tudi rtvslo], vendar pa bi bila ta opcija še najbolj usodna za narod.)
Gre za duhovno krizo o kateri pa nihče nič ne ve, sa j se o duhovni dimenziji človeka, pod materializmom ne govori. Materija je dokončna. Nad materijo ni ničesar."
Agitator, 5. September 2011
Jaz v tem vidim veliko mero upanja, pa ne zato, ker bi menil, da bo SDS zapustila idejo neoliberalizma oz. kapitalizma, pač pa zato, ker menim, da bo s tem stranka izgubila nekoliko tistega neprestanega ponavljanja o premagovanju ideoloških delitev, pa o osredotočanju na "pomembne teme". Morda bo doživela tisto katarzo o kateri je v zadnjih blogih pisal NeoDomobranec.
V Ljubljani, 15.7.2014, Agitator
Neudeležba in faktični izid volitev ali Kdo je kriv za neuspeh?
Sedaj, ko je desnica močno izgubila volitve, se je pričakovano lotila refleksije, katero sem tudi sam priporočal. Še več, trdil sem, da je poraz dober, če bo prinesel katarzo predvsem SLS in NSi in delno tudi SDS. Pod katarzo nikakor ne mislim, kot nebroj drugih, nekakšno umiritev retorike, beg od "ideoloških" tem in mlačnost. Ne, že v prejšnjih blogih sem pisal o ravno nasprotnem. Katarza naj prinese zaostritev, radikalizacijo načel, retorike. Kakorkoli že, nima pomena, da govorim o tem, kaj sem pod katarzo, ki naj bi jo samorefleksija prinesla, mislil, če pa je samorefleksija popolnoma zgrešena. Predvsem v krogih SDS.
Ko sem pričakoval prve odzive na izid volitve sem kot rečeno menil, da bo prišlo do katarze, v resnici pa se mi je zdelo kakor, da poslušam levičarje, ko izgubijo volitve. Vso krivdo za neuspeh desnice, so "desni" krogi enostavno in lahkotno pripisali "neudeležbi na volitvah". Namesto, da bi uvideli, da potrebujemo močan konservativen blok, ki naj radikalno zaostri svoja stališča do levičarjev in se s tem diferencira od levičarjev in njihove retorike o premagovanju delitev, ki naposled vodi v levičarsko nadoblast, so začeli govoriti kako se njihovi volivci niso udeležili volitev.
Takšne razlage ne sprejemam, tudi če bi bila res resnična. Preden razložim, si ta absurd poglejmo iz perspektive "problema: referendum".
Projekt NeoDomobranec je že leta 2010 v enem svojih videoposnetkov opozarjal na pomembnost referenduma kot inštitucije in lahkotnosti s katero do njega pristopajo različne sile. Naj navedem le nekaj stavkov iz videoposnetka, ki je naslovljen: "O referendumu in politiki" in je skušal že precej zgodaj, takoj po referendumu o RTV Slovenija, ki ga je predlagala Širca, opozoriti na pomembnost in nenadomestljivost referenduma.
"Sedaj po uspeli zavrnitvi škodljivega Šircinega zakona o RTV SLO so se pričeli pojavljati glasovi zoper referendum kot tak in pojavile so se težnje po spremembi referendumske zakonodaje."
"Kritika pa pritiče tako zdajšnji koaliciji kot opoziciji kot tudi družbi sami. Kajti prav vsi gledajo zviška na referendume in jih sprejemajo le v kolikor so referendumi naklonjeni njihovi politični ali moralni zmagi. Če pa referendumi niso naklonjeni njihovim pričakovanjem jih označijo za irelevantne zaradi majhne volilne udeležbe in podobnega."
Že tedaj je projekt opozarjal na tisto kar se je dejansko zgodilo tri leta kasneje, ko so levičarji, podkrepljeni s praktično celotno "desnico", sprejeli zakon, ki je daljnoročno postal zaščita mason-komunistov in levičarjev, še posebej sedaj, ko smo vstopili v dobo popolne levičarske in medijske nadoblasti.
kar pa hočem poudariti je to, da se je že tedaj (ko je bila SDS veliko liberalnejša, SLS praktično komunistična, NSi pa ni bilo v parlamentu), diskurz "desnice" popolnoma v ničemer razlikoval od diskurza levice ob vprašanju referenduma. Ko so na referendumu zmagali desničarji, so ga opljuvali levičarji, ko so ga dobili levičarji, so ga s popolnoma isto retoriko opljuvali desničarji.
Tu je kakopak potrebno postati pozoren, da ne bi človek pomislil, da hočem podobnost med tem abusrdom napadanja referenduma povezati z retoriko ob izidu volitev. Nikakor. Izid volitev je bil dejansko nelegitimen. Opozicija parakomunistični levici, je bila do kraja onemogočena in celo zarta (tudi s tem, ko je obračunavala med seboj namesto, da bi s komunisti), še posebej je bila zatrta s pomočjo komunističnega pravosodja in policije, katera je talka sindikata. Da je bil Janša fizično odstranjen kliče v nebo in le norec ali popolni relativist lahko ostane ob tem mlačen.
Na kar hočem dejansko opozoriti je podobnost med odnosom do referenduma leta 2010 in odnosom do izida volitev, kot faktičnega izkupa. Retorika desničarjev je do potankosti enaka tisti od levičarjev, ko so izgubili volitve in sicer v tem, da skušajo poraz pripisati "neudeležbi".
Na ta diskurz, ki je popolnoma enak levičarskemu, pa že po čisti logiki ne morem pristati. Ni namreč mogoče, da bi si "neudeležence" volitev lastili tako levičarji kot desničarji. Nikakor.
Dejansko je za izid volitev kriva, če pustimo ob strani sistematično zatiranje opozicije, retorika desničarjev, ki ni izpostavljala perečih vprašanj, ob katerih bi se razgalila popolna "komunistoidnost" (če parafraziram levičarsko iznajdbo), Cerarja in njegove "nove politike". Če bi namreč desnica skozi debato privedla do tega, da bi se morala Cerarjeva neo-LDS opredeliti do vprašanj povojnih pobojev, splava, kontracepcije, ločitve Cerkve in države, evtanazije, narodnoosvobodilnega boja, statusa domobrancev (Slovenske narodne vojske), bi bila stisnjena v kot in bi odgovorila z odgovori, ki bi nujno odbili od sebe velik del glasov kristjanov in mehkih desničarjev, ki so šli volit Cerarja, pretvarjajoč se, da o njem ne vedo ničesar drugega, kot da je nek pravnik, ki za velike honorarje govori po nacionalki.
A namesto tega, se je "desnica" fokusirala na davke, na poenostavljanje postopkov. Fokusirala se je na to, da bodo bile vse družine (vse!) kar pavšalno (pavšalno!) manj obremenjene. (Se pravi, da bi manj za delovne zvezke plačale tako tiste družine samohranilnih matera iz realnega sektorja, kot tiste z dvema uslužbencema iz javnega sektorja. Podoben absurd je SDS realizirala že dvakrat. Najprej, ko je dala zastonj malico vsem otrokom, ne glede na prihodek njihovih družin in potem, ko je za isto ceno dala mesečne karte vsem ne glede na prihodke družine. Se pravi, da sta zastonj malico jedla tako tisti otrok, ki mu je to pomenilo res olajšanje bremena kot tisti otrok, ki je v "znamkastih" oblačilih malico zalučal v smeti, ker si je sam šel raje kupit boljšo malico.). Fokusirala se je na neke dlančnike, na "nenižanje" pokojnin in ostale neumnosti, ki so se med vsemi strankami levice in desnice razlikovale le za odtenke.
Zato je lahko neo-LDS brez težav krmilila skozi kampanjo, ker so se vsi posmehljivo spraševali kakšen "gospodarski program" ima ta stranka, niso pa je vprašali, kakšen odnos ima do natalitete, kakšen odnos ima do velikih družin. Kako bo omogočala velike družine (več davkoplačevalcev!), kako bo zaščitila družino kot institucijo. Kako bo preganjala morilce in kako bo uredila "vojne zakone".
Ker takšnih vprašanj z desnice ni bilo, bi lahko prej zaključili, da je desnica sabotirala sama sebe, kot pa da je za faktični izid volitev kriva "neudeležba". In glede na odzive, ki kot rečeno govorijo le o tistih, ki se volitev niso udeležili, smo namesto refleksije, ki bi prinesla prepotrebno katarzo in radikalizacijo, dobili neko samovšečno "analizo" samopomiljevanja. Nova Slovenija (NSi) celo meni, da so bile volitve zanjo uspeh, seveda odnosno na desno opcijo, kakor da bi to kaj pomenilo. Kakor, da bi bilo res dobro, če izboljšaš svoj rezultat za en sedež medtem, ko druga desnica potone in deklarirani komunisti po triindvajsetih letih vdrejo v parlament ter cel parlament preplavijo levičarji.
Še največ pričakovanj imamo s strani SLS, ki bo morda vseeno le (in naposled le) doživela pravo katarzo in ne bo to več "ugrabljeno in grdo zlorabljano" ime, nekdaj duše prave konservativne predvojne Slovenije.
Vnovič poudarjam. Proti liberalcem in levičarjem nasploh se moramo začeti boriti najprej v svojih vrstah, šele potem bomo sposobni se boriti proti njim v njihovih strukturah.
- NeoDomobranec
Ko sem pričakoval prve odzive na izid volitve sem kot rečeno menil, da bo prišlo do katarze, v resnici pa se mi je zdelo kakor, da poslušam levičarje, ko izgubijo volitve. Vso krivdo za neuspeh desnice, so "desni" krogi enostavno in lahkotno pripisali "neudeležbi na volitvah". Namesto, da bi uvideli, da potrebujemo močan konservativen blok, ki naj radikalno zaostri svoja stališča do levičarjev in se s tem diferencira od levičarjev in njihove retorike o premagovanju delitev, ki naposled vodi v levičarsko nadoblast, so začeli govoriti kako se njihovi volivci niso udeležili volitev.
Takšne razlage ne sprejemam, tudi če bi bila res resnična. Preden razložim, si ta absurd poglejmo iz perspektive "problema: referendum".
Projekt NeoDomobranec je že leta 2010 v enem svojih videoposnetkov opozarjal na pomembnost referenduma kot inštitucije in lahkotnosti s katero do njega pristopajo različne sile. Naj navedem le nekaj stavkov iz videoposnetka, ki je naslovljen: "O referendumu in politiki" in je skušal že precej zgodaj, takoj po referendumu o RTV Slovenija, ki ga je predlagala Širca, opozoriti na pomembnost in nenadomestljivost referenduma.
"Sedaj po uspeli zavrnitvi škodljivega Šircinega zakona o RTV SLO so se pričeli pojavljati glasovi zoper referendum kot tak in pojavile so se težnje po spremembi referendumske zakonodaje."
"Kritika pa pritiče tako zdajšnji koaliciji kot opoziciji kot tudi družbi sami. Kajti prav vsi gledajo zviška na referendume in jih sprejemajo le v kolikor so referendumi naklonjeni njihovi politični ali moralni zmagi. Če pa referendumi niso naklonjeni njihovim pričakovanjem jih označijo za irelevantne zaradi majhne volilne udeležbe in podobnega."
Že tedaj je projekt opozarjal na tisto kar se je dejansko zgodilo tri leta kasneje, ko so levičarji, podkrepljeni s praktično celotno "desnico", sprejeli zakon, ki je daljnoročno postal zaščita mason-komunistov in levičarjev, še posebej sedaj, ko smo vstopili v dobo popolne levičarske in medijske nadoblasti.
kar pa hočem poudariti je to, da se je že tedaj (ko je bila SDS veliko liberalnejša, SLS praktično komunistična, NSi pa ni bilo v parlamentu), diskurz "desnice" popolnoma v ničemer razlikoval od diskurza levice ob vprašanju referenduma. Ko so na referendumu zmagali desničarji, so ga opljuvali levičarji, ko so ga dobili levičarji, so ga s popolnoma isto retoriko opljuvali desničarji.
Tu je kakopak potrebno postati pozoren, da ne bi človek pomislil, da hočem podobnost med tem abusrdom napadanja referenduma povezati z retoriko ob izidu volitev. Nikakor. Izid volitev je bil dejansko nelegitimen. Opozicija parakomunistični levici, je bila do kraja onemogočena in celo zarta (tudi s tem, ko je obračunavala med seboj namesto, da bi s komunisti), še posebej je bila zatrta s pomočjo komunističnega pravosodja in policije, katera je talka sindikata. Da je bil Janša fizično odstranjen kliče v nebo in le norec ali popolni relativist lahko ostane ob tem mlačen.
Na kar hočem dejansko opozoriti je podobnost med odnosom do referenduma leta 2010 in odnosom do izida volitev, kot faktičnega izkupa. Retorika desničarjev je do potankosti enaka tisti od levičarjev, ko so izgubili volitve in sicer v tem, da skušajo poraz pripisati "neudeležbi".
Na ta diskurz, ki je popolnoma enak levičarskemu, pa že po čisti logiki ne morem pristati. Ni namreč mogoče, da bi si "neudeležence" volitev lastili tako levičarji kot desničarji. Nikakor.
Dejansko je za izid volitev kriva, če pustimo ob strani sistematično zatiranje opozicije, retorika desničarjev, ki ni izpostavljala perečih vprašanj, ob katerih bi se razgalila popolna "komunistoidnost" (če parafraziram levičarsko iznajdbo), Cerarja in njegove "nove politike". Če bi namreč desnica skozi debato privedla do tega, da bi se morala Cerarjeva neo-LDS opredeliti do vprašanj povojnih pobojev, splava, kontracepcije, ločitve Cerkve in države, evtanazije, narodnoosvobodilnega boja, statusa domobrancev (Slovenske narodne vojske), bi bila stisnjena v kot in bi odgovorila z odgovori, ki bi nujno odbili od sebe velik del glasov kristjanov in mehkih desničarjev, ki so šli volit Cerarja, pretvarjajoč se, da o njem ne vedo ničesar drugega, kot da je nek pravnik, ki za velike honorarje govori po nacionalki.
A namesto tega, se je "desnica" fokusirala na davke, na poenostavljanje postopkov. Fokusirala se je na to, da bodo bile vse družine (vse!) kar pavšalno (pavšalno!) manj obremenjene. (Se pravi, da bi manj za delovne zvezke plačale tako tiste družine samohranilnih matera iz realnega sektorja, kot tiste z dvema uslužbencema iz javnega sektorja. Podoben absurd je SDS realizirala že dvakrat. Najprej, ko je dala zastonj malico vsem otrokom, ne glede na prihodek njihovih družin in potem, ko je za isto ceno dala mesečne karte vsem ne glede na prihodke družine. Se pravi, da sta zastonj malico jedla tako tisti otrok, ki mu je to pomenilo res olajšanje bremena kot tisti otrok, ki je v "znamkastih" oblačilih malico zalučal v smeti, ker si je sam šel raje kupit boljšo malico.). Fokusirala se je na neke dlančnike, na "nenižanje" pokojnin in ostale neumnosti, ki so se med vsemi strankami levice in desnice razlikovale le za odtenke.
Zato je lahko neo-LDS brez težav krmilila skozi kampanjo, ker so se vsi posmehljivo spraševali kakšen "gospodarski program" ima ta stranka, niso pa je vprašali, kakšen odnos ima do natalitete, kakšen odnos ima do velikih družin. Kako bo omogočala velike družine (več davkoplačevalcev!), kako bo zaščitila družino kot institucijo. Kako bo preganjala morilce in kako bo uredila "vojne zakone".
Ker takšnih vprašanj z desnice ni bilo, bi lahko prej zaključili, da je desnica sabotirala sama sebe, kot pa da je za faktični izid volitev kriva "neudeležba". In glede na odzive, ki kot rečeno govorijo le o tistih, ki se volitev niso udeležili, smo namesto refleksije, ki bi prinesla prepotrebno katarzo in radikalizacijo, dobili neko samovšečno "analizo" samopomiljevanja. Nova Slovenija (NSi) celo meni, da so bile volitve zanjo uspeh, seveda odnosno na desno opcijo, kakor da bi to kaj pomenilo. Kakor, da bi bilo res dobro, če izboljšaš svoj rezultat za en sedež medtem, ko druga desnica potone in deklarirani komunisti po triindvajsetih letih vdrejo v parlament ter cel parlament preplavijo levičarji.
Še največ pričakovanj imamo s strani SLS, ki bo morda vseeno le (in naposled le) doživela pravo katarzo in ne bo to več "ugrabljeno in grdo zlorabljano" ime, nekdaj duše prave konservativne predvojne Slovenije.
Vnovič poudarjam. Proti liberalcem in levičarjem nasploh se moramo začeti boriti najprej v svojih vrstah, šele potem bomo sposobni se boriti proti njim v njihovih strukturah.
- NeoDomobranec
sreda, 9. julij 2014
Kritika Kritike konservativne in Slovenska katoliška reakcija
Čisto po naključju sem na spletu prišel do neke spletne strani, ki se sama sebe imenuje "kritika konservativna". Gre za neko stran, ki so jo ustanovili "skupina mladih razumnikov".
Ne vem ali je bolj smiselno najprej povedati kako radikalno nespametna razmišljanja "mladi razumniki" objavljajo na njej, ali da se prej osredotočimo kaj ta skupina treh ljudi zagovarja.
Pa dajmo začeti s tem, kaj zagovarjajo. Imajo se za krščanske konservativce, pri čemer v oči najbolj zbode vrstica, da se zavzemajo za razmišljanja iz "pravoverno krščanske perspektive" (to definicijo so med nastankom tega zapisa umaknili iz meni neznanega razloga), karkoli naj bi to že pomenilo. Ker kaj pa je pravoverna krščanska perspektva? Strinjali bi se, če bi trdili, da je to katoliška perspektiva, vendar razumniki temu ne pritrjujejo, saj na istem mestu v neki drugi vrstici pišejo o "katoliški politični misli". Se pravi, da ločujejo med "pravoverno krščansko perspektivo" in katoliško perspektivo. Kaj torej je pravoverno krščanska perspektiva, ostane neznanka. Gre za potenciran ekumenizem? Bog ve. Druga kričeča reč pa je trditev, da se zavzemajo za klasični liberalizem, v svojih blogih omenjajo tudi libertarizem, ki je takoj za "klasičnim liberalizmom" slovenski tradiciji najbolj priskutna politična misel.
Ti mladi razumniki ne počnejo v svojih razmišljanjih nič drugega, kot da same sebe postavljajo na nek piedestal, izobraženih, razmišljajočih "razumnikov", ki zviška gledajo na ljudsko rajo, ki se zbira okrog Janše in drugih, zanje nepomembnih banalnih reči. Napadajo dr. Štuheca, zgolj zato, ker je po njihovem mišljenju preveč ljudski, čeprav tega nočejo eksplicitno povedati. V enem svojih "blogov" pišejo, da je Kocijančič imel v mislih Štuheca, ko je govoril o "teologih, ki se nastavljajo kameram po pasjih procesijah" in ki "nikoli ne govorijo o Bogu". Ta blog je bil spisan pred 20. junijem, se pravi preden je dr. Štuhec nastopil pred zbrano množico pred Dobom in, ko smo osupnili nad njegovim pozivom k molitvi, ko je celotna množica zmolila Očenaš in Zdravomarijo. Sedaj bi bilo primerno opravičilo teh razumnikov. Naprej pravijo, da na izjave dr. Štuheca mnogi mladi gledajo zviška. Ob tem se velja vprašati, kdo so ti "mladi", ("predstavnikov mlajših generacij"), kaj je ta skrivnostna kasta, ki je nikjer in nikdar ne vidimo. Je to kasta univerzitetnih študentov, ki svoje nestrinjanje izražajo v vzvišenih debatah med "čikpavzami"? Resnično je ta kasta le to, neznana in katere obstoj je vprašljiv. Dr. Štuhec se je odrezal tako dobro, kot se že dolgo ni noben duhovnik na slovenskem, ko je z jasno besedo in nastopom brezkompromisno postavil stvari na svoje mesto.
Seveda se mladim razumnikom to ne zdi prava rešitev. V svojih blogih pišejo o prostoru kritičnega premisleka, ki ga primanukje in ga oni ustvarjajo. In ravno tu je tista točka v kateri se najbolj ne strinjam z njimi.
Oni ne zagovarjajo katoliškega, konservativnega, tradicionalističnega, slovenstvenega. Ne, oni zagovarjajo čisti "buržoizem" dekadentnega evropskega razsvetljenstva. Njihova retorika, ki ne poudarja drugega kot neko umirjanje razprave, racionalizem, tehtno debato, je v nasprotju s tisto prvobitno krščansko tradicijo, ki poudarja gorečnost, brezkompromisnost in radikalnost. Še več, poudarja radikalizacijo načel, ki se mora nujno odraziti tudi v političnem dojemanju in udejstvovanju.
Pravijo, da je dr. Štuhec eden izmed trenutnih liberalnih katoličanov. Kaj s tem mislijo ne povedo, ker je beseda "liberalni" tako redefinirana dandanašnji, tudi sam ne poznam, kaj natanko so hoteli z njo povedati, če jo razumemo v klasičnem pomenu liberalizma, pa lahko trdimo, da je v tem primeru edini liberalistični katolicizem, tisti, ki prihaja s strani mladih razumnikov.
Očitno je, kot smo že videli, da je zamera do dr. Štuheca in katoličanov, ki se udejstvujejo v politiki, ta, da so preveč ljudski. Ampak ravno to je pomembno. Katoliški pomeni tudi ljudski. Slovenska katoliška tradicija ni domena zaprte kaste nekih samooklicanih razumnikov, ki s svojih soban govorijo kaj je pravilno, razumno in kaj ni. Slovenska katoliška tradicija je ljudska in bo takšna tudi ostala, pa če je mladim razumnikom to prav ali ne.
In ravno na tem mestu jih neposredno pozivam, da premislijo svoja stališča glede slovenske tradicije, konservativizma, liberalizma, kapitalizma in socializma.
Vprašajo naj se, kaj je gonilo slovenskega naroda in na čem temelji slovenski narod in njegova kultura. Tu gre za direktni radikalni spopad dveh pogledov. Na eni strani buržoazni liberalci, ki se imenujejo za konservativce in na drugi strani ljudska katoliška reakcija. In katera je zares slovenska in konservativna. Reakcija. Zato, ker le ljudska reakcija je zares prvobitna funkcija naroda. Slovenska katoliška reakcija je pravi konservativizem, prava desnica. In ti, ki se upajo stopiti in z besedo zastaviti svoje ime v tej reakciji so pravi katoličani in pravi duhovni pastirji naroda. Gospod dr. Štuhec je že eden takšnih.
Velika nevarnost je za slovensko tradicijo ravno ta vsiljena otopelost buržoazije, ki skuša ljudska prizadevanja zrelativizirati na območje nekih "racionalnih" debat, kjer naj se soočajo mnenja in brišejo razlike v iskanju skupnih imenovalcev.
Ne! Noben katoličan ne sme kompromitirati svoje vere in Kristusovega evangelija. Kristus ni sklepal kompromisov in tudi ni na nobenem mestu dajal vtisa, da morajo kompromise sklepati njegovi učenci. Kristus je sam povedal, da je prinesel meč in, da kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Kristus sam je, kakor v stari zavezi Bog Oče, ki je rekel, da naj bo človek vroč ali mrzel, če je mlačen ga izpljune, rekel, da je prišel na svet vreči ogenj in kako že upa, da se razplamti. Krščanska tradicija ni buržoazna otopelost in dekadentnost. Krščanska tradicija ni sentimentalnost. Krščanska tradicija je živa reakcija. Vprašanje je le, jo bo Cerkev znala pravilno usmerjati po svojih duhovnikih ali škofih ali pa jo bo morila in topila z relativističnimi in indefrencialističnimi krilaticami ameriške hipijevske katoliške cerkve iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zadnji premiki slovenske katoliške Cerkve, dajejo slutiti, da je Cerkev na strani katoliške tradicije in ne na strani buržoaznih samooklicanih razumnikov, ki s svojim diskurzom ne doprinesejo k ničemur drugemu kot le k diktaturi relativizma o kakršni je govoril papež Benedikt XVI. Dva škofa, dr. Glavan in dr. Štumpf sta zavzela stališče slovenske katoliške reakcije, ki je podprla Janšo, ki je očitni politični zapornik sredi liberokratske evrope.
Spričo tega dejstva so mladi razumniki ostali tiho in si niso upali vnovič utemeljevati obsodilno sodbo zoper Janšo.
Ko sem naletel na to spletno mesto, sem med branjem začel dobivati nek čuden občutek. Zadeva se mi je zdela znana. Diskurz, oblikovanje misli, retorika, vse je bilo tako presneto znano. Pomislil sem na casnik.si, največjo slovensko sramoto "katoliškega" novinarstva. In res, kmalu sem našel povezavo do casnik.si, kot prvo predlagano povezavo z njihove spletne strani. Vse mi je takoj postalo jasno.
Casnik.si ali Časnik, je liberalističen portal, ki se je ugnezdil na katoliški strani in je svoje lovke razširil celo v prilogo Družine Slovenski čas. Svojo odliko v razširjanju otopelosti in moralne dekadence in relativizma je pokazal med odmevno spominsko slovesnostjo in mašo za pobitimi rovtarskimi domobranci v Rovtah, ko je s člankom na prvi strani zahteval, da se ustavi to "zgodovinsko prerekanje". In da jim je "dovolj" tega. Od tistega časa tega liberalističnega portala več ne spremljam.
za konec velja obnoviti misli, ki jih vedno ponavljam, če se želimo boriti proti mason-liberalizmu, se moramo proti njemu najprej boriti znotraj naših struktur. Znotraj Cerkve, znotraj strank, znotraj društev, znotraj gibanj... šele potem se bomo uspešno borili proti zunanjemu masonliberalizmu.
- NeoDomobranec
youtube.com/user/neodomobranec
@neodomobranec
neodomobranec.blogspot.com
Ne vem ali je bolj smiselno najprej povedati kako radikalno nespametna razmišljanja "mladi razumniki" objavljajo na njej, ali da se prej osredotočimo kaj ta skupina treh ljudi zagovarja.
Pa dajmo začeti s tem, kaj zagovarjajo. Imajo se za krščanske konservativce, pri čemer v oči najbolj zbode vrstica, da se zavzemajo za razmišljanja iz "pravoverno krščanske perspektive" (to definicijo so med nastankom tega zapisa umaknili iz meni neznanega razloga), karkoli naj bi to že pomenilo. Ker kaj pa je pravoverna krščanska perspektva? Strinjali bi se, če bi trdili, da je to katoliška perspektiva, vendar razumniki temu ne pritrjujejo, saj na istem mestu v neki drugi vrstici pišejo o "katoliški politični misli". Se pravi, da ločujejo med "pravoverno krščansko perspektivo" in katoliško perspektivo. Kaj torej je pravoverno krščanska perspektiva, ostane neznanka. Gre za potenciran ekumenizem? Bog ve. Druga kričeča reč pa je trditev, da se zavzemajo za klasični liberalizem, v svojih blogih omenjajo tudi libertarizem, ki je takoj za "klasičnim liberalizmom" slovenski tradiciji najbolj priskutna politična misel.
Ti mladi razumniki ne počnejo v svojih razmišljanjih nič drugega, kot da same sebe postavljajo na nek piedestal, izobraženih, razmišljajočih "razumnikov", ki zviška gledajo na ljudsko rajo, ki se zbira okrog Janše in drugih, zanje nepomembnih banalnih reči. Napadajo dr. Štuheca, zgolj zato, ker je po njihovem mišljenju preveč ljudski, čeprav tega nočejo eksplicitno povedati. V enem svojih "blogov" pišejo, da je Kocijančič imel v mislih Štuheca, ko je govoril o "teologih, ki se nastavljajo kameram po pasjih procesijah" in ki "nikoli ne govorijo o Bogu". Ta blog je bil spisan pred 20. junijem, se pravi preden je dr. Štuhec nastopil pred zbrano množico pred Dobom in, ko smo osupnili nad njegovim pozivom k molitvi, ko je celotna množica zmolila Očenaš in Zdravomarijo. Sedaj bi bilo primerno opravičilo teh razumnikov. Naprej pravijo, da na izjave dr. Štuheca mnogi mladi gledajo zviška. Ob tem se velja vprašati, kdo so ti "mladi", ("predstavnikov mlajših generacij"), kaj je ta skrivnostna kasta, ki je nikjer in nikdar ne vidimo. Je to kasta univerzitetnih študentov, ki svoje nestrinjanje izražajo v vzvišenih debatah med "čikpavzami"? Resnično je ta kasta le to, neznana in katere obstoj je vprašljiv. Dr. Štuhec se je odrezal tako dobro, kot se že dolgo ni noben duhovnik na slovenskem, ko je z jasno besedo in nastopom brezkompromisno postavil stvari na svoje mesto.
Seveda se mladim razumnikom to ne zdi prava rešitev. V svojih blogih pišejo o prostoru kritičnega premisleka, ki ga primanukje in ga oni ustvarjajo. In ravno tu je tista točka v kateri se najbolj ne strinjam z njimi.
Oni ne zagovarjajo katoliškega, konservativnega, tradicionalističnega, slovenstvenega. Ne, oni zagovarjajo čisti "buržoizem" dekadentnega evropskega razsvetljenstva. Njihova retorika, ki ne poudarja drugega kot neko umirjanje razprave, racionalizem, tehtno debato, je v nasprotju s tisto prvobitno krščansko tradicijo, ki poudarja gorečnost, brezkompromisnost in radikalnost. Še več, poudarja radikalizacijo načel, ki se mora nujno odraziti tudi v političnem dojemanju in udejstvovanju.
Pravijo, da je dr. Štuhec eden izmed trenutnih liberalnih katoličanov. Kaj s tem mislijo ne povedo, ker je beseda "liberalni" tako redefinirana dandanašnji, tudi sam ne poznam, kaj natanko so hoteli z njo povedati, če jo razumemo v klasičnem pomenu liberalizma, pa lahko trdimo, da je v tem primeru edini liberalistični katolicizem, tisti, ki prihaja s strani mladih razumnikov.
Očitno je, kot smo že videli, da je zamera do dr. Štuheca in katoličanov, ki se udejstvujejo v politiki, ta, da so preveč ljudski. Ampak ravno to je pomembno. Katoliški pomeni tudi ljudski. Slovenska katoliška tradicija ni domena zaprte kaste nekih samooklicanih razumnikov, ki s svojih soban govorijo kaj je pravilno, razumno in kaj ni. Slovenska katoliška tradicija je ljudska in bo takšna tudi ostala, pa če je mladim razumnikom to prav ali ne.
In ravno na tem mestu jih neposredno pozivam, da premislijo svoja stališča glede slovenske tradicije, konservativizma, liberalizma, kapitalizma in socializma.
Vprašajo naj se, kaj je gonilo slovenskega naroda in na čem temelji slovenski narod in njegova kultura. Tu gre za direktni radikalni spopad dveh pogledov. Na eni strani buržoazni liberalci, ki se imenujejo za konservativce in na drugi strani ljudska katoliška reakcija. In katera je zares slovenska in konservativna. Reakcija. Zato, ker le ljudska reakcija je zares prvobitna funkcija naroda. Slovenska katoliška reakcija je pravi konservativizem, prava desnica. In ti, ki se upajo stopiti in z besedo zastaviti svoje ime v tej reakciji so pravi katoličani in pravi duhovni pastirji naroda. Gospod dr. Štuhec je že eden takšnih.
Velika nevarnost je za slovensko tradicijo ravno ta vsiljena otopelost buržoazije, ki skuša ljudska prizadevanja zrelativizirati na območje nekih "racionalnih" debat, kjer naj se soočajo mnenja in brišejo razlike v iskanju skupnih imenovalcev.
Ne! Noben katoličan ne sme kompromitirati svoje vere in Kristusovega evangelija. Kristus ni sklepal kompromisov in tudi ni na nobenem mestu dajal vtisa, da morajo kompromise sklepati njegovi učenci. Kristus je sam povedal, da je prinesel meč in, da kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Kristus sam je, kakor v stari zavezi Bog Oče, ki je rekel, da naj bo človek vroč ali mrzel, če je mlačen ga izpljune, rekel, da je prišel na svet vreči ogenj in kako že upa, da se razplamti. Krščanska tradicija ni buržoazna otopelost in dekadentnost. Krščanska tradicija ni sentimentalnost. Krščanska tradicija je živa reakcija. Vprašanje je le, jo bo Cerkev znala pravilno usmerjati po svojih duhovnikih ali škofih ali pa jo bo morila in topila z relativističnimi in indefrencialističnimi krilaticami ameriške hipijevske katoliške cerkve iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zadnji premiki slovenske katoliške Cerkve, dajejo slutiti, da je Cerkev na strani katoliške tradicije in ne na strani buržoaznih samooklicanih razumnikov, ki s svojim diskurzom ne doprinesejo k ničemur drugemu kot le k diktaturi relativizma o kakršni je govoril papež Benedikt XVI. Dva škofa, dr. Glavan in dr. Štumpf sta zavzela stališče slovenske katoliške reakcije, ki je podprla Janšo, ki je očitni politični zapornik sredi liberokratske evrope.
Spričo tega dejstva so mladi razumniki ostali tiho in si niso upali vnovič utemeljevati obsodilno sodbo zoper Janšo.
Ko sem naletel na to spletno mesto, sem med branjem začel dobivati nek čuden občutek. Zadeva se mi je zdela znana. Diskurz, oblikovanje misli, retorika, vse je bilo tako presneto znano. Pomislil sem na casnik.si, največjo slovensko sramoto "katoliškega" novinarstva. In res, kmalu sem našel povezavo do casnik.si, kot prvo predlagano povezavo z njihove spletne strani. Vse mi je takoj postalo jasno.
Casnik.si ali Časnik, je liberalističen portal, ki se je ugnezdil na katoliški strani in je svoje lovke razširil celo v prilogo Družine Slovenski čas. Svojo odliko v razširjanju otopelosti in moralne dekadence in relativizma je pokazal med odmevno spominsko slovesnostjo in mašo za pobitimi rovtarskimi domobranci v Rovtah, ko je s člankom na prvi strani zahteval, da se ustavi to "zgodovinsko prerekanje". In da jim je "dovolj" tega. Od tistega časa tega liberalističnega portala več ne spremljam.
za konec velja obnoviti misli, ki jih vedno ponavljam, če se želimo boriti proti mason-liberalizmu, se moramo proti njemu najprej boriti znotraj naših struktur. Znotraj Cerkve, znotraj strank, znotraj društev, znotraj gibanj... šele potem se bomo uspešno borili proti zunanjemu masonliberalizmu.
- NeoDomobranec
youtube.com/user/neodomobranec
@neodomobranec
neodomobranec.blogspot.com
Naročite se na:
Objave (Atom)