Savdska Arabija, reši nas!

Sveta Rusija, reši nas!

Eden najbolj perečih problemov v zadnjem času postaja odnos do Rusije in dojemanja njene usmerjenosti.

Čeprav tu sploh ne bi smelo biti polemike, saj nas je gotovo zgodovina naučila vsaj to, da Rusi vedno stopijo ob stran angležem, amerikancem in francozom, kot se je to zgodilo tako v prvi svetovni vojni, kot v drugi. Ampak sedaj nas želijo po neki nadvse čudni logiki določeni ljudje prepričati, da je moderna Rusija prava opozicija moderni dekadenci zahoda, ki se širi po svetu kot kuga in da je Putin človek, ki bo odrešil svet.

Dokler so te nebuloze streljali le ameriški libertarci, za katere se je izkazalo, da so postali ruska peta kolona v ZDA, smo si še mislil svoje, ko pa so s tem začeli še francoski nacionalisti, evropski nacionalisti in celo slovenski katoličani, smo se vendar morali ustaviti in premisliti celotno zadevo.

Vprašanja so se kar vrstila. Zakaj naj bi bila Rusija opozicija dekadenci zahoda? Zakaj jo podpirajo (psevdo) tradicionalistične sile? Kako je mogoče, da jo podpirajo celo neonacionalsocialistične grupacije? Zakaj jo podpira devtdeset odstotkov evropskih nacionalistov? V čem katoličani vidijo Rusijo kot svojo zaveznico? Zakaj Le Pen podpira ukrajinske teroristične separatiste? Zakaj ameriški libertarci tulijo, da je treba pustiti ruskega "medveda" pri miru in ne drezati vanj?

Vprašanja so bila preenostavna, da bi se dalo nanje smiselno odgovoriti. Izgledalo je kot, da gre le za kolektivno neumnost. Vendar pa se je to nadaljevalo.

Slovenski katoličani in Putinova Rusija

Oglejmo si najprej slovenske katoličan, ker je to za nas najbolj zanimivo. Ni treba veliko naporov vložiti v vprašanje zakaj so določeni slovenski katoličani podprli Rusijo. Njihove namere so sicer dobronamerne a popolnoma napačne.
 
Čeprav gre za enostavne reči, je potrebno veliko razlage. Slovenskim katoličanom se je putinova rusija prikupila zaradi Putinove naklonjenosti ruski pravoslavni cerkvi. Vendar pa so oni tu spregledali dejstvo, da je ruska pravoslavna cerkev ruska. Gre za zelo nacionalno orientirano cerkev, ki lahko zelo dobro služi v korist Putinove politike prikritega nacionalizma. Shizmatično rusko pravoslavno cerkev je nemogoče primerjati s Katoliško Cerkvijo. Saj je slednja nenacionalna in tako ni v rokah nobenega diktatorja, kvečjemu se diktator lahko pokori Cerkvi. A tu smo že pri drugi srži, ki je povzročila, da so slovenski katoličani moralno podprli Putina. Ta srž pa je v tem, da je kaj takšnega mogoče le zaradi heretične indiferenciacije religij oz. napačnega ekumenizma. Ker so razumeli rusko pravoslavno cerkev kot nekaj enakega Katoliški Cerkvi, so videli v Putinovi podpori ruski pravoslavni cerkvi podporo celotnemu krščanstvu. Čeprav bi morali vedeti, da gre za eno samo pravo religijo in kup nepravih religij. Zanemarili so tudi konflikte med rusko pravoslavno cerkvijo in ukrajinsko pravoslavno cerkvijo. Prav tako so zanemarili dejstvo, da je komunistični sistem v Rusiji, kot legitimno cerkev priznaval le rusko pravoslavno cerkev t.j. Moskovski patriarhat. Ravno v Ukrajini so bile začasa sovjetske okupacije striktne sankcije zoper denimo ukrajinko UAPC cerkev, ki je režim ni priznaval. Podobno se je dogajalo v Bolgariji, kjer so komunisti preganjali katoličane, niso pa preganjali pravoslavcev, ki so se brez težav (po prvotnem konfliktu med ateističnim komunizmom in "religioznim" pravoslavstvom) prilagodili režimu.

Naslednja glavna reč zakaj so določeni slovenski katoličani videli v Putinu odrešenika, pa je njegov odnos do sodomitov in sodomitske propagande, ki jo je Putin omejil. Ampak na tem mestu so slovenski katoličani padli v kontradikcijo. S tem, ko so nomatterwhat podprli Putina v njegovi politiki do sodomitov, so obenem podprli tudi Stalina in precejšen del komunizma, ki je tudi sankcioniral sodomite. Namesto, da bi vztrajali v lastnem prizadevanju zoper dekadenco in sodomitsko indoktrinacijo, so se obrnili v Rusijo k nekim komunistom po zgled. Borba zoper sodomitsko indoktrinacijo ne potrebuje  Rusije, kot ne potrebuje Savdske Arabije. Borba proti sodomitski indoktrinaciji mora izvirati iz tradicije našega naroda. Če torej smatramo Rusijo kot zadnjo trdnjavo pred liberalno revolucijo in splošno dekadenco zahodne kulture, moramo kot takšno smatrati tudi Savdsko Arabijo. To pa je norost, vendar isto velja za Rusijo.

Tretja stvar, ki nakazuje neumnost slovenskih katoličanov, ki so se opredelili za Putinovo Rusijo pa je njihovo namerno zanemarjanje dejstva, da Rusi nikdar niso presekali s komunizmom in nikdar ne bodo in tudi dejstvo, da je Rusija vendarle še vedno ena najbolj sekulariziranih držav, ki se morda res bori zoper sodomite, ne bori pa se zoper pornografijo in druge oblike izprijenosti, ki cvetijo v Rusiji. Rusija še vedno skrbno neguje komunistično ikonografijo. Vojska uporablja peterokrake rdeče zvezde kot svoje simbole, Leninov mavzolej je še vedno negovan kot punčica očesa, spomeniki leninov in drugih komunističnih neumnosti stojijo širom Rusije. Ob zadnjih ruskih vmešavanjih v Ukrajino so teroristični separatisti korakali z ikono Kristusa v eni roki in s proletarsko rdečo zastavo v drugi. Ko je Putin obiskal Krim se je za njim na zaslonu bleščala rdeča komunistična zvezda. Ko so Ukrajinci začeli sesuvati spomenike leninov in druge komunistične navlake, je Rusija protestirala.

Evropski neonacisti in Putinova Rusija

Posebno zabaven primer pa so evropski neonacisti oz. neonacionalsocialisti. Tu gre za posrečeno reč, ki je veliko bolj nesmiselna kot je problem v prejšnjem primeru. Namreč evropski neonacisti, ki jih tudi v Rusiji ne primanjkuje so podprli Rusijo v tisti amerikanistični ideji o nekih židovskih zarotah, rotschildih in sorosih. Tu se morda celo poraja dvom, da sta za to kontradikcijo stale predvsem neonacistične grupacije iz Rusije in predvsem Srbije.

Vendar v čem je kontradikcija? V tem, da Rusija neprestano napada Ukrajino z oznakami fašisti in nacisti. In v tem se ne moti stoodstotno. V Ukrajini je dejansko ukrajinska rekonkvista uspela le zaradi Desnega sektorja, ki je uspešno izvedel prvo fazo in pognal Janukoviča v beg. Brez Desnega sektorja, bi bila Ukrajina tudi danes le še ena od ruskih podložnic. Desni sektor, ki se je vedno kazal z neonacistično (seveda, če želite to tako imenovati) simboliko in ni nikdar skrival, da mu je komunizem mrzek. Zaradi Desnega sektorja so začeli padati komunistični spomeniki in zaradi Desnega sektorja so gorele komunistične zastave. V Ukrajini pa je nastal tudi prvi uradni prostovoljni bataljon Azov, ki je imel kot svoj uradni znak tudi kljukasti križ, sicer v nekoliko spremenjeni neopoganski različici, ki pa so jo že dolgo let forsirali ravno evropski neonacisti.

Kako si torej lahko razlagamo, da so se ob teh dveh stanjih, evropski neonacisti odločili, da podprejo komunistično Rusijo? Popolna neumnost.

Evropski nacionalisti, kot otroci moderne

Težje je vprašanje zakaj so Putina podprli "zmerni skrajni desničarji" oz. evropski nacionalisti z Le Penom na čelu (o ameriških libertarcih niti ne bomo razpravljali, ker ne le da so ruska peta kolona, pač pa so celo neke vrste neohipiji). Po premisleku pridemo do zaključka, da gre najbrž za nekaj podobnega kot je v primeru slovenskih katoličanov.

Res pa je tudi nekaj drugega. Evropska desnica, tudi tista, ki na določenih segmentih rada zavije bolj radikalno desno, je tako zelo izčrpana, ker je izdala svojo katoliško tradicijo, da se mora obračati h komunistom v Rusijo in kam se bo obrnila naslednjič v Kitajsko? Kaj pa v Savdsko Arabijo?

Namesto, da bi gradila na tradiciji velikih evropskih kraljev, gradi na sekularizaciji, svobodi izražanja in ostalih neumnostih razsvetljenstva in francoske revolucije.


-NeoDomobranec

Demokratična stran?

V zadnji številki Zaveze sta zelo zanimiva dva članka, in sicer Riharjev članek "Biti sokriv je huje kot biti avtor" in Ogrinov članek "V času besov". Oba članka se ukvarjata s precej podobno tematiko in kar je še pomembneje, oba delata iste napake v razmišljanju in izdelavi zaključkov. Zanimivo je, da Ogrin piše o predvojni "demokratični strani", ki ni uspela prepoznati znakov časa oz. besov, kakor on to imenuje po Stanovniku, ne da bi ob tem uvidel, da on sam, z načinom razmišljanja, sodi ravno med te, ki ponavljajo iste napake predvojnega "demokratičnega" tabora.

Pomembno se zdi vprašati, v kolikšni meri, sploh lahko govorimo o demokraciji ali o demokratičnem. Gre le za termin, ki naj določene politične struje diferencira od komunistov, ki so prevzeli oblast in ukinili vsakakršno obliko demokracije, ali pa gre za trditev, da so bile "demokratične" politične sile, tisto kar dandanes zaznamujemo z demokratičnim. Sam se z zadnjim ne bi strinjal in če torej velja le prvo, je takšno poimenovanje popolnoma neustrezno. Seveda obstaja še tretja možnost, ki je v tem, da oznake "demokratični" pač ne smemo razumeti isto kot totalitarno liberal-demokracijo, a bi s tem zašli v zmedo.

Rihar govori o slovenski postkomunistični "demokratični strani", a s tem že naredi svojo prvo napako. Če se nismo sposobni niti več politično pozicionirati drugače, kot tako, da se imenujemo demokrate ali zgolj ne-komuniste, potem to kaže na tisto votlost naše političnosti in družbenosti, ki je razlog vsemu tistemu o čemer avtor govori v nadaljevanju svojega članka. Je res dovolj, da se opredelimo za demokratično stran v času dikatutre liberalne demokracije, v katerem je blišč demokracije končno pokazal svoj obraz, ki ga je nekoč, v staroveški Grčiji za hip že pokazal?

Avtor nadalje govori o dveh velikih problemih današnje družbe, na katera opozarjam tudi sam. Na splav in posvajanje homoseksualcev in s tem povezano homoseksualno indoktrinacijo. Ta dva problema sta sila globoka, vendar! Vendar, mar nista produkt ravno demokracije? Liberalne demokracije in splošnega liberalizma? In drugo vprašanje za avtorja, ki v svojem članku piše tudi, da bi moralo slovensko volilno telo, končno dati večino demokratični strani, kdo pa je sprejemal slovensko ustavo? Ravno pred nekaj blogi sem opozoril na odlično razmišljanje Štrbenka o sprejemanju ustave s škodljivima členoma. Kaj se je od tedaj spremenilo? Napačno bi bilo tudi jemati uzakonitev splava kot pojav iz komunizma, saj je zahod uzakonjal isto, pa ni bil deležen komunizma. To bi nam vendarle moralo že nakazati, da problem ni v relaciji komunizem - demokracija, temveč nekje drugje.

Posebej smešna se zdi trditev, ki pravi:

"Če bi od začetka, od leta devetdeset sledili zahtevam, ki jih pred nas postavlja demokracija in pri tem upoštevali le nekaj bistvenih vrednostnih točk, kot jih navaja krščanski (družbeni) nauk, se ne bi bilo treba ogorčeno zbirati na ljubljanski trgih, pač pa bi politika v svojem izvornem pomenu dobila možnost, da zgledno uredi življenje v naši skupnosti."

Ampak ravno zato, se je treba zbirati po slovenskih trgih, ker smo sledili zahtevam demokracije. Pri nas, pravijo, je demokracija še mlada. Pa poglejmo v države, ki niso zašle v komunistično ribo in tam bivale. Je morda tam splav prepovedan? Ne ni. Demokracija je po svojem bistvu, sistem, ki legalizira manjšinizem, prevlado manjšine, s tem, ko skuša dajati vtis, da večina odloča o slehernem vprašanju. Demokracija nima biti. Demokracija ne obstaja. Imamo le nek večstrankarski sistem, v katerem pa so stranke, ki se morajo pokoravati nekemu sistemu "vrednot" francoske revolucije in razsvetljenstva. Tu pa je tisto protikrščansko bistvo demokracije, ki nujno rezultira v dekadenci. Seveda, strinjam se, da gre za šibak sistem. Vendar gre za šibak sistem, ki ga bodisi požre totalitarizem (in vprašanje je le, če je ta totalitarizem nravno upravičen), bodisi podleže dekadenci.

Kdo pa forsira afriške države v legalizacijo nenaravnih spolnih usmerjenosti? Kdo forsira kontracepcijo in splav v afriške države, ki se s prsti še držijo zidu nravnega reda? Demokratični zahod. In tu ne gre za neke zlobce, ki lutkarijo z neprofitnimi organizacijami, temveč za duha, ki veje iz demokracije. Gre za "zahteve, ki jih pred njih postavlja demokracija". Pa se po Afriki obrnimo še k Sloveniji. Kdo je odstavil ministra Drobniča?

Predvojna politika ni videla znake časov, a še manj te znake vidijo današnji intelektualci in politika, to je demokratični politiki in demokratični intelektualci. Izgubljena je bitka za politiko, ki bazira na "demokratičnih idealih". Če bi pri takšni politiki, kot je današnja "demokratična" politika, prišlo do revolucije, sploh ne bi bilo državljanske vojne, ker ne bi bilo nikogar, ki bi se uprl revolucionarjem. In niti nikogar ni, ki bi se uprl revoluciji 2.0 tu in zdaj. Zakaj je ta bitka faktično izgubljena, je drugo vprašanje. Zaradi tega, ker je bila politika "demokratična" namesto, da bi bila desna, konservativna, tradicionalistična? Zato ker se je obračala na zahod po zglede, namesto, da bi se obrnila v lastno preteklost in iz tradicije črpala svoje bistvo?

Jaz razumem, zakaj avtor govori o "demokratičnem". Gre za neko tradicijo slovenske buržoazije, ki je skušala hoditi med buržujskim sekularizmom na eni strani in krščanskimi vrednotami na drugi strani, oboje pa je ovijala v celofan konservativnega liberalizma in slovenstva. Ampak, Slovenija je videla preveč, da bi se še vedno slepila, da gre za vprašanje relacije komunizem - demokracija, vzhod - zahod. Mi ne potrebujemo demokratičnih sil, svobodoljubov in svobodotržcev. Mi potrebujemo radikalizacijo krščanskih načel, potrebujemo ljudsko konservativno politiko. Potrebujemo novo ločitev duhov. Ne pa demokratičnosti.
 
Glavni ključ, s katerim si avtor lahko pomaga iz zmede, je uvid kontradikcije v njegovem pisanju, in sicer ko na eni strani svari pred legalnim pobijanjem nerojenih otrok in homoseksualnimi iznajdbami, po drugi strani, pa trdi, da se to dogaja le zato, ker naj bi to izvajalo boljševiško nasilje "v zasilni demokratični preobleki", ki napada Evropo in demokracijo. Ob tem pravi, da se drži za roke z zahodnim levičarstvom. Vendar, mar niso zahodni levičarji otroci in očetje demokracije? Kaj pa zahodni desničarji, kaj naredijo oni, da bi premagali splav in spolno izprijenost?

Zanimivo bi bilo tudi vprašati, če se v Sloveniji delimo na demokrate in nedemokrate. Kaj pa v Evropi, se tam delijo po istem principu? Ali pa je treba tam deliti demokrate na leve in desne in če je tako, sta potem ta dva elementa, proevropski desni demokrat in proveropski levi demokrat, prisotna tudi v tem, kar avtor v Sloveniji imenuje za "demokratično"? In če je temu tako, v čem se razlikuje slovenski proevropski levi demokrat od evropskega levičarja, ki ga avtor obsodi? Tu jaz vidim tisto osnovno zmedo, ki nastane ob tem, ko skušamo imenovati nek svetovni nazor, enostavno demokratični.

Ne more biti dovolj, da te znake časov jemljemo le kot vprašanje naše totalitarne preteklosti, če pa smo priča zdrsu v dekadenco po vsem zahodu. Ne moremo se imenovati enostavno demokrate, le zato, da bi se diferencirali od neokomunistov, ker s tem pademo v isto kategorijo z zahodnimi demokrati, ki širijo dekadenco po celem svetu, tako desni, kot levi.

Sedaj ni čas za buržujsko leporečenje kapitalističnih konservativnih liberalcev. Sedaj je čas za brezkompromisnost ljudske krščanske reakcije in radikalizacijo politike.


-NeoDomobranec

Za kulturo resnice

Zdi se mi primerno, da opozorim na odličen sestavek dr. Antona Drobniča, ki je odziv na šest točk, ki jih je pred približno šestimi leti postavil Janez Janša kot predsednik SDS. Tudi Drobničeva polemika sega nazaj v leto 2009 in sicer v april tistega leta.

Po odkritju grozljivega morišča v Hudi jami je bil v internetnem portalu SDS 16. marca 2009 objavljen članek "Kultura življenja namesto kulture smrti", pod katerim je podpisan Janez Janša. Gre za obširen prikaz dogodkov med revolucijo in po njej in za predloge, kako doseči narodno spravo. Natančne analize tega članka in v njem izraženih pogledov na črni čas naše zgodovine, še nismo napravili, smo pa na raznih sestankih že opozorili na nekatere takoj vidne slabosti in nesprejemljiva oblikovanja. Naj tukaj za ilustracijo omenim samo nekatere.

Janez Janša predlaga, da državni zbor ugotovi nekatera preprosta dejstva. Prvo preprosto dejstvo naj bi bilo, da je okuacija podlaga vsega zla. Seveda, podlaga skoraj zagotov je, ker brez okupacije boljševiška revolucija najbrž ne bi bila mogoča. Zapisano pa je preveč preprosto, kot da je okupacija tudi vzrok vsega zla. To pa seveda ne drži, kar dokazuje dejstvo, da so bile okupirane skoraj vse evropske države, prava boljševiška revolucija pa je že od začetka okupacije tekla samo v Sloveniji. Okupacija je torej podlaga, vendar pa ne tudi vzrok vsega zla. Zlo je povzročila komunistična partija z revolucijo, ki je okupacijo izkoristila tako, kot vlomilci izkoristijo nočno temo. Vendar noč ni vzrok za vlom in nastalo škodo, za škodo so odgovorni vlomilci.

Druga zapisana preprosta resnica je ugotovitev, da je kolaboracija bila zavržno dejanje. Kolaboracija ali [po] slovensko sodelovanje samo po sebi ni niti dobro niti slabo dejanje, je moralno in pravno indiferentno dejanje. Pravna in moralna kvalifikacija sodelovanja je odvisna zlasti od tega, s kom sodeluješ in pri čem sodeluješ: pri dobrem ali pri slabem dejanju. Trditev, da je kolaboracija zavržno dejanje, je zato preveč preprosta. Spričo dejstva, da pri nas z besedo kolaboracija že 65 let imenujejo odpor proti komunističnemu nasilju, pa ta "preprosta resnica" sploh ni resnica, ampak grda boljševiška laž in prevara.

Tudi nekatere druge predloge bi bilo treba bolje premisliti. Tako ob na videz prijaznem predlogu, naj se na glavnem trgu v Ljubljani postavi spomenik vsem mrtvim Slovenecem s preprostim napisom "Vsem mrtvim", manjka misel, da bi to bilo storjeno "na podlagi" 4000 partizanskih spomenikov, ki niso anonimni, ampak z rdečo zvezdo in s temu ustreznimi napisi že 65 let bijejo v srca in možgane, na drugi strani pa z enim "domobranskim" spomenikom na najbolj skritem in oddaljenem kraju v Bukovžlaku sredi jezera gnojnice in gore odpadkov brez vsakega napisa ali oznake. Komu bi torej služila predlaga anonimnost spomenika v Ljubljani? Zakaj takšen spomenik ugaja Milanu Kučanu, Spomenki Hribar, predsedniku DZ Gantarju?

Zadnji dogodki po odkritju Hude jame kažejo, da ni zadosten niti Janšev predlog, naj se zakonsko prepove poveličevanje in opravičevanje zločina. Še bolj sporno in nevarno kot poveličevanje zločina je namreč poveličevanje zločincev. To nam je prav vzadnjih dneh pokazal kar sam predsednik republike Danilo Turk. Predsednik zločina v hudi jami ni poveličeval, to temo je označil za drugorazredno, karkoli že to pomeni. Hude jame niti ni obiskal, kot je obiskal morišče v Srebrenici in številne partizanske kraje in slovesnosti. Zločina torej niti tako niti drugače ni poveličal. Poveličal pa je zločince, predvsem tistega, ki je prvi odgovoren tako za ogabni zločin v Hudi jami, kot za tisoče  zločinovna tisoč moriščih od Krimske jame leta 1941 naprej, celo za tisoče zločinov nad svojimi tovariši od Stalinove Moskve do Golega otoka. V času žive groze ob Hudi jami je v pogovoru za STA javno poveličal idejnega, vojaškega in političnega voditelja vseh jugoslovanskih morilcev Josipa Broza z zanosnimi besedami: "Maršal Tito je bil velika, pa tudi kompleksna zgodovinska osebnost, izjemno pomembna za slovenski narod."

Zelo pomembno se je ustaviti ob Drobničevem komentarju glede kolaboracija, sam sem že večkrat pisal o tem problemu in bom še v naslednje, saj gre za kompleksno temo, ki postaja jasnejša z vsakim novim letom, če ne mesecem. Do nje postopati z relativističnim pristopom ali pristopom, ki ne upošteva konteksta časov, niti ne jemlje v ozir tudi celotne slike, je najmanj neumno. Ampak, kot rečeno, tema je kompleksna, ne toliko zaradi same obravnavane stvari, kot zaradi pohabljenega jezika in razuma intelektualcev.

Jaz pa bi opozoril še na eno Janševo točko, in sicer na trditev, da je bil upor proti okupatorju častno dejanje. Ta trditev ne upošteva v celoti, da upor proti okupatorju ne more biti zgolj samo po sebi častno dejanje. Če se je namreč nekdo uprl okupatorju, tako da je napadel nekaj okupatorskih vojakov in s tem izzval gnev okupatorja na način, da je okupator postrelil toliko in toliko talcev, ter toliko in toliko talcev odvedel v taborišče, to ne pomeni, da je njegovo dejanje častno. Zato ne more obstajati enostavna kategorija: "Upor okupatorju je častno dejanje.", kakršno predlaga Janša. Upor okupatorju je častno dejanje, kadar se vrši racionalno in ne ogroža neposredno prebivalstva ali lastnine prebivalstva.

-NeoDomobranec

Alternativna desnica

V ameriki se je predvsem na internetnemu polju političnega komentatorstva pojavlja t.i. "alternative right" oz. alternativna desnica. Ker zajema nekatera področja, ki so (navidez) podobna našim in tako pri njih kot pri nas zasledimo pojem reakcije, se moramo nujno soočiti s to alternativno desnico in pogledati, kaj ta desnica prinaša takega, kar naj bi spremenilo podobo trenutne mainstream desnice in politike nasploh.

Terminologija, ki jo alternativna desnica uporablja se na prvi pogled zdi zelo zanimiva in pomislili bi, da gre v resnici za retrogradno desnico, ki se bori proti liberalizmu, ki je okužil mainstream desnico. A že po malce globljem vpogledu, uvidimo, da gre za paradoksalnost, nenačelnost in defektnost tega pojava.

Verjeli ali ne, njihov glavni fokus, vsaj v zadnjem času, je vprašanje feminizma in t.i. imenovanih "moških pravic" (men's rights). Še zdaleč nisem strokovnjak za ta fenomen, a ker se najbrž vsi zavedamo, da gre za faktično neumnost, lahko približno povemo, za kaj gre. Gre za prepričanje, da so moški vse bolj prikrajšani, da živimo v dobi, v kateri prevladujejo ženske, ki moške malodane zatirajo, izkoriščajo in celo maltretirajo. Glavni fokus tega prepričanja pa je tudi ideja "moderne ženske", ki naj bi bila iracionalno, perverzno in manipulativno bitje. To teorijo naj bi podpirala statistika ločitev, ki je po mnenju teh ideologov, izključno krivda žensk.

Ta alternativna desnica vlaga strašne napore v dolge verbalne bitke s feminist(kam)i, ki zanje predstavljajo pra ali nad sovražnika številka ena. Napore pa vlagajo še v t.i. "pickup art" se pravi nekaj kar bi v slovenščino prevedli najbrž kot "umetništvo osvajanja", ki temelji na popolnoma animalističnem ali če hočete evolucionističnem dojemanju vloge ženske in moškega. Za to neposrečeno in sila absurdno idejo se potem skriva še kup do potankosti izdelanih a popolnoma nesmiselnih teorij o ženski, moškem in o različnih razredih moških.

Sicer je vsaj ta "pickup art" dokaj rezerviran za severno ameriko in je de-facto odnosen le na severno ameriško družbo, predvsem na "nočno življenje" urbanega okolja, saj postane očitno že po kratkem pregledu pickup terminologije, da gre predvsem za "pickup" žensk v nočnih klubih, barih in lokalih, ki pa so faktično tam ravno zaradi tega. Tako, da je ta pickup art zadeva v bistvu kontradikcija in se nanaša le na neko določeno, dokaj ozko populacijo ljudi, ki se na določenih krajih zbirajo zaradi istih razlogov. "Art" v celi zadevi tako postane minimalističen.

A kljub tem percepcijam, se javlja miselnost, da je vežbanje v manipulacijah z ženskami in faktično sprejemanje dekadentne seksualne miselnosti, nekaj kar je desno. Sicer alternativno desno, a še vedno bolj desno od mainstream desnice, ki plava na vrednotah liberalizma in razsvetljenstva. To pa je popolnoma napačno.

Sprejemanje uvida, da se je kultura in družba spremenila do te mere, da so ženske prisiljene v spreminjanje svoje narave in prilagajanje temu uvidu, pač ne more biti nikakršna desnica. Ne mainstream, ne alternativna, kaj šele retrogradna. Desnica, ki bi bila faktična desnica, bi te pojave zahodne dekadence, zavračala in se proti njim borila, najprej z uporom in hojo proti toku in drugič s spreminjanjem družbe, ne pa prilagajanju družbi ali celo spreminjanju lastnih političnih nazorov zavoljo nekega trenutnega uspeha na nekem trivialnem področju.

Sprejemanje "men's rights" aktivizma, radikalnega protifeminizma in "pickup art"-a je zgolj in samo prilagajanje določenim družbenim spremembam, ki so faktično napačne in destruktivne za družbo. In to ni nikakršna reakcija. To je asimilacija. Vendar pa lahko povsem jasno vidimo od kje prihaja ta percepcija in sicer iz amerikanizma, tj. kapitalizma in religioznega indiferencializma patetičnih svobodoljubov.

Ker ta alternativna desnica toliko časa posveti vprašanjem žensk, kot sprijenih bitij, se je treba vprašati ali je res kaj na tem. Je res kaj na tem, da prikazujejo ženske kot iracionalna bitja v suženjstvu lastnih emocij. Kot bitja, ki so inherentno slaba in šibka na slehernem področju svoje biti.

Ne. To že po naši krščanski veri ne vzdrži. Katoliška cerkev je proslavila mnogo odličnih žensk in dala ženski dostojanstvo, kakršno ji pripada. Že po Devici Mariji in po stotinah svetnic: plemkinj, redovnic in najbolj običajnih žensk. Ženska je ustvarjena po božjem načrtu in ima kakor moški svoje odlično mesto v redu stvari po Kristusu.

Kaj pa njene slabosti, na katere opozarja alternativna desnica? Na to vprašanje se je treba vprašati s protivprašanjem: kaj pa moški? Mar ni tudi moški v moderni in postmoderni dobi izgubil vso svoje dostojanstvo in odličnost. Mar ni padel še nižje od ženske v svoji moderni pojavi? Je.

Škof R. Williamson v eni svojih pridig problem moderne ženske pojasni zelo dobro. On pravi, da so bile ženske "podvržene" možu zgolj toliko časa, dokler je bil moški podvržen Bogu, kar je delalo sistem vzdržen v smislu, da je obstajal red, ki je usmerjal v dobro. Ko pa se je moški uprl Bogu in mu odrekel svojo pokornost, je sicer ženska še ostajala zvesta naravnemu redu stvari nekaj časa, dokler ni tudi ona odrekla svojo lojalnost moškemu, ki ni imel ničesar več nad seboj. Naravni red se ni podrl zaradi žensk, temveč zaradi moških in ne v smislu, da moški niso bili več moški, kakor nas želijo morda prepričati tudi na alternativni desnici, pač pa, da so moški izgubili svojo pokornost Bogu, ki je dajala podlago urejenosti tega sistema.

Problem alternativne desnice je torej v tem, da problema ne dojema v celoti in ne sproža resnične reakcije nanj, temveč se mu nevede prilagaja in ga s tem vzdržuje v njegovem obstoju. Namesto kontrarevolucije na to revolucijo, ki de-facto je revolucija, alternativna desnica odgovarja z asimilacijo.

Alternativna desnica je torej le še en od amerikanističnih pojavov, sicer tesno povezan z neoreakcijo, v bistvu pa se ga drži vonj nihilizma in dekadence. Že v startu je obsojen na neuspeh zaradi amerikanistične podlage, ki nima lastne zgodovine, ki bi črpala iz evropske predmoderne dobe, pač pa je otrok revolucije.

-NeoDomobranec

Ob poizkusih uničevanja zasebnega šolstva - pogled v preteklost - 2.del

Očetje liberalci, sinovi komunisti! Očetje komunisti, sinovi liberalci. Očetje liberalci, sinovi komunisti. Liberalizem je najstrašnejši nasprotnik naše katoliške tradicije, in nravi same našega slovenskega naroda. Cerkev ga ni zaman obsojala in pred njim opozarjala.

Sedaj so spet na pohodu, kdo ve pod kakšnim imenom nastopajo tokrat, socialni demokrati, novi levičarji, svobodoljubi, prosvetljenci. V bistvu pa izhajajo iz enega samega gnezda in svoje taktike spreminjajo, ne pa cilja, ki je uničenje katoliške cerkve in katoliškega ljudstva.

Poglejmo zopet nazaj v leto 1923 na peti katoliški shod v Ljubljani, kako so se borili Slovenci pred nami in posebno, na kakšen način in s kašnim zanosom so se borili proti tujim idejam liberalizma, sekularizma in indeferencializma.
 
Prof. I. Mazovec: O šolskem vprašanju,

"In to verno  slovensko ljudstvo pod vodstvom svoje svetne inteligence, predvsem pa naše slovenske duhovščine, ki je rešila slovenstvo poplave, ki bo tudi v bodočih decenijih v italijanskih in nemških šolah rešila za Jugoslavijo, kar se še rešiti da v tužnem Korotanu in ob sinji Adriji, - ta duhovščina, ki je v šolah vzgojila toliko plemenitih slovenskih značajev, to naše verno ljudstvo, ta svetna in duhovna inteligenca naj se sedaj ujedini in izenači z nekim meglenim "jugoslovenstvom", ki ga nikjer ni in ga v tej koncepciji, kot se nam ponuja, tudi nikoli ne bo, ker ga ne marajo ne Slovenci, ne Hrvatje, ne Srbi. Zato pa, gospoda svobodomisleci, roke proč od našega šolstva! Uredite si zase in za svoje otroke šolstvo, kot se vam zdi, mi si bomo pa zase uredili, kot mi hočemo.
Človek bi si mislil, da bodo naši nasprotniki s tem zadovoljni; toda, slavni zbor, naši nasprotniki niso tako svobodomiselni, da bi usvojili naš predlog: nje vodi le neko vprav infernalno slepo sovraštvo do vsega, kar je versko. To svoje sovraštvo bi radi vcepljali tudi v nežna srca naših katoliških otrok; obenem so pa še večkrat tako inkonsekventni, da istočasno, ko pišejo članke za laiško šolo, pošiljajo sinove in hčere v naše privatne verske šole... Že vedo, zakaj!
Slavni zbor! Mi priznavamo možnost, da se v poedinih privatnih šolah, ki jih upravljajo narodne manjšine, morebiti premalo goji ljubezen do naše lepe, s toliko krvi in trpljenja kupljene države. Mi zahtevamo, da naj se v vseh šolah kar najintenzivneje goji državljanska zavest; toda radi morebitnih nedostatkov v posameznih šolah kar vse privatno šolstvo, ki je posebno pri nas katolikih tako lepo razvito, kratkomalo obsoditi na smrt, gospoda moja, tako se ne gremo, tega mi Slovenci in Hrvatje ne pustimo. Rad bi spoznal tistega ministra, ki bi se hotel ovekovečiti s herostratskim činom in ukiniti naše slovenske Atene, našo prvo slovensko gimnazijo v Št. Vidu, ki nam jo je ustvaril naš dični vladika v svoji apostolski ljubezni do Slovencev ob svojih stroških in stroških svojih vdanih vernikov. Kdo bi si drznil ogrožati nam vse one neštevilne šole in zavode, ki jih je ustvarila neizčrpna krščanska Caritas."

Prof. J. Osana: O srednjih šolah,

"Šola je ustanova za pouk in vzgojo mladine. Ta ustanova je ali privatna ali državna, kakor že ali zasebnik ali pa država prevzame v svoje roke pouk in vzgojo mladine. Čim boljši in temeljitejši je pouk, čim popolnejša je vzgoja mladine, čim manj šablone je pri enem in pri drugem, tem boljša je šola, tem večji uspehi. Že samo iz enega razloga, iz razloga konkurence zahtevamo tudi za srednjo šolo, da ni samo državna: dovoljena mora biti tudi privatna srednja šola. Kajti nobena zasebna šola se ne bo ustanovila, nobena ne bo obstala, če ne bo imela namena ali če se ne bo na vsak način trudila doseči pri pouku in vzgoji mladine ne samo enakih, ampak celo boljših uspehov, nego jih dosega državna šola. Seveda nima zasebna šola nikdar samo tega edinega namena konkurence, ima vselej še kak drug namen in dokler ta ni v nesoglasju z državo, se mora upoštevati že zaradi principa svobode, da se državljan šola na tistem zavodu, kjer se sam hoče."

-NeoDomobranec

Ob poizkusih uničevanja zasebnega šolstva - pogled v preteklost - 1.del

Ob zadnjih napadih na katoliško zasebno šolstvo, se velja ozreti nazaj v preteklost in si ogledati, kako liberalci in sile, ki stojijo za njimi, ne morejo iz svoje kože. Preberimo si govor, ki ga je imel dr. Ivan Samsa leta 1923 na 5. katoliškem shodu v Ljubljani.
   
Dr. Ivan Samsa, 1923:

"Splošna načela.
Naloga katoliškega shoda je, vsemu našemu javnemu življenju začrtati in utrditi pot po večno veljavnih načelih katoliške vere. Če si hočemo po teh načelih urediti bodočnost, se moramo najprej ozreti v šolo. Kdor ima mladino ima bodočnost; kakršna je naša mladina, taka bo naša bodočnost.
Stojimo pred novim šolskim zakonom. Načrt za ta poskus so naredili za osnovne in srednje šole ljudje, ki niso upoštevali naših razmer in ne našega katoliškega vernega ljudstva. Ta načrt še ni zakon, a lahko postane čez noč. Zato je katoliški shod poklican, da glasno in nedvoumno ugotovi zahteve slovenskega ljudstva glede naših šol.
Podlaga šolskim resolucijam, ki smo jih sestavili s sodelovanjem zastopnikov "Slomškove zveze" in srednješolskih profesorjev, so sledeča načela:
1. Otroci so last staršev, starši bodo od njih odgovor dajali. Zato so starši odgovorni tudi za odgojo otrok. Zato morajo imeti starši pravico odločevati o vzgoji svojih otrok. Naše katoliško ljudstvo, ki je v veliki večini verno, zahteva versko vzgojo svojih otrok.
2. Namesto staršev pa vodi po božji zapovedi versko vzgojo v šoli katoliška cerkev, ki ji je njen ustanovitelj zapovedal: Pojdite in učite vse narode! Zato mora imeti cerkev pravico v šoli ne samo učiti verouk, ampak tudi voditi versko vzgojo, ker vsaka prava vzgoja - tudi narodna in državljanska - mora sloneti na verski podlagi. Cerkev ima pa tudi pravico čuvati, da pouk v ostalih predmetih ne nasprotuje verski vzgoji. To jasno določa cerkveni zakonik can. 1372, 2; can 1373, zlasti pa can. 1381, 1: Religiosa iuventutis institutio in scholis quibuslibet auctoritati et inspectioni Ecclesiae subiicitur. (Verska vzgoja mladine je v vseh šolah podvržena vodstvu in nadzorstvu cerkve.) § 2.: Ordinariis locorum ius et officium est vigilandi, ne in quibusvis scholis sui territorii quidquam contra fidem vel bonos  mores tradatur aut fiat. (Škofje posameznih škofij imajo pravico in dolžnost čuvati, da se v nobeni šoli njihove škofije ničesar ne poučuje in ne dela, kar bi bilo proti veri ali nravnosti.) - Cerkvena zapoved je jasna in katoliški shod se je mora držati.
3. Država ne sme imeti monopola na šole. Zato zahtevamo, da imajo zasebne šole, ki so pogosto boljše nego državne, iste pravice kot državne, če izpolnjujejo vse tiste zakonito določene predpise, ki jih država zahteva v državnih šolah.
To moramo zlasti odločno poudarjati nasproti načrtu novega šolskega zakona - za osnovno in srednjo šolo -, ki hoče zasebno šolstvo omejiti ali popolnoma uničiti. Vprašamo: zakaj in čemu? Ne moremo najti drugega vzroka nego kulturnobojne namene. Za zasebne šole zahtevamo popolno enakopravnost z državnimi v imenu svobode, v imenu pravičnosti in v imenu zdravega šolskega napredka."

Kot lahko vidimo, so bili slovenski katoličani že leta 1923 pred podobno situacijo kot smo danes, četudi so imeli tedaj neprimerno večjo moč, predvsem pa gorečnost, niti niso še okusili komunizma in je bilo zastrupljanje mladine z nekatoliškimi nazori še nekaj novega.

Precej podobno pa je napadanje zasebnih katoliških šol s strani liberalcev in komunistov, ki v satanski žeji uničujejo vse, kar še stoji pod križem. Mi se moramo proti temu boriti kar se le da in stremeti ne le h kompromisom s prostozidarskimi liberalci, pač pa k rekonkvisti naše dežele, ki jo katoliški nauk zgradil in je po pravici njegova in nikakor ni last sekularnih liberaldemokratskih perverznežev in dekadentnih buržujev.

Vrnimo se h koreninam. Oprimimo se misli naših katoliških velikanov iz preteklosti!

-NeoDomobranec

Revolucija 2.0 - Krivda slovenske desnice

Kontrarevolucija

Obstajanje katoličana, posebej njegovega političnega obstajanja, je neprestana kontrarevolucija. Katoličan je vedno postavljen pred dejstvo, da če hoče obdržati svoje bistvo, ponavadi pa tudi bit, se mora goreče braniti pred najrazličnejšimi revolucijami. Od tistih velikih revolucij pa do tistih majhnih, podlih revolucij.

Vendar, kaj se zgodi, ko katoličan opusti načelo svoje kontrarevolucionarnosti in pade pod okrilje patetičnega relativizma, strpnosti, indiferencializma ter dialoškosti? Revolucija zmaga, zmaga pa na način, ki se od tiste zmage, ko je kontrarevolucija poražena, razlikuje v tem, da je ta zmaga toliko bolj uničujoča za katoliško ljudstvo in narod. Če kontrarevolucija vztraja v borbi vse dokler ni poražena, potem njeno nasledstvo, duhovna an celo fizična kontinuiteta, živi dalje in se bori za iste ideale, čeprav ponavadi okrnjena. Ko pa kontrarevolucija, ali tisto, kar izgleda na prvi pogled kot kontrarevolucija preda bitko, postane orodje revolucije in le z veliko težav, predvsem pa po dolgem času, lahko iz nje vznikne nova kontrarevolucija, ki pa bo res faktična kontrarevolucija.

Mi, katoliško ljudstvo pa smo bili izdani in izigrani od teh, ki so se predstavljali kot kontrarevolucija oz. vsaj desnica. Dokazali so, da niso ne desnica kaj šele kontrarevolucija. Desne stranke, ki tvorijo ali so dlje tvorile slovensko mainstream desnico, so neposredno odgovorne, da se v naši, nekdaj katoliški deželi, uspešno vrši revolucija 2.0. Dokazale so, da so revolucionarne, nekatoliške in neslovenske. Za njimi stoji bodisi azijatski boljševizem, nemški marksizem ali pa amerikanistični kapitalizem in žido-materialistični kapital. Dokončno so dokazale svojo materialistično, protikatoliško nrav, ki jih žene, da iz naše dežele ustvarjajo nekaj, kar je še najbolj podobno socialističnemu materializmu, s to razliko, da nočejo socialističnega materializma, pač pa kapitalističnega.

Problem je več plasten in odkrivanje problema večkratno, a izkazalo se je, da je tisto, kar dandanes pojmujemo pod imenom desnica, nekaj kar je v direktnem nasprotju s slovensko tradicijo in katoliško nravjo našega naroda.

Revolucija 2.0

Problem lahko zaznamo že z vznikom slovenske samostojne države in začetki pojavljanja t.i. desnice. Tedaj se je pokazalo, da novonastal "demokratični" pol, ki naj bi presekal s komunizmom, ni nameraval presekati tudi s komunističnim družbeno-kulturnim ustrojem, temveč se je problema loteval le pri vprašanju gospodarstva in politike ter vladanja. Niso se prevprašale socialne, kulturne in vrednostne norme komunistične družbe, kaj šele, da bi kje zaznali sled prizadevanj po obnovi stanja izpred leta 1945. Čeprav bi bile zahteva po vrnitvi v stanje pred letom 1945 sicer logična, pa moramo vzeti v zakup, kar sem poudaril že v nekaj prejšnjih blogih, da dejansko nismo imeli opravka s protikomunizmom, pač pa z liberalnim protikomunizmom, ki se od klasičnega antikomunizma razlikuje v tem, da izhaja iz komunizma, ohranja vrednostni sistem komunizma, otrese pa se okostnelosti komunizma, kakršni sta denimo enostrankarska diktatura in nepraktični socializem, kot ustroj gospodarstva. Zoper svoje "očete" se liberalni antikomunizem bori le iz ljubezni do svobode izražanja, poljubnosti in uvida, da je komunizem izgubil svojo revolucionarnost.

Tu je pomembno, da vemo, da sta na tej točki ob kolapsu komunističnega režima, skupaj dve struji, ki obe izideta iz komunizma, namreč tako liberalni antikomunisti, kot liberalci oz. liberalni komunisti. Pomembno je, da se zavedamo, da še kako velja izrek: "očetje liberalci, sinovi komunisti", pa tudi "očetje komunisti, sinovi liberalci". Evidentno namreč je, da gre tu za faktično realnost in da so se od liberalcev rodili komunisti, da so se liberalci potem rodili iz komunistov in sedaj se spet komunisti rojevajo iz liberalcev. Komunizem 1941 se je rodil iz slovenskih protikatoliških in celo protislovenskih liberalcev, liberalci 1980 so se rodili iz okostnelega "prekonservativnega" komunizma, in komunisti 2013 so se rodili iz liberalizma. (...pa ne spremeni veliko na dejstvu, da je slovenski liberalizem večinsko podprl zgodovinski boljševiški atentat na civilizacijo - v kateri in od katere so tudi liberalci sami živeli. Stanovnik, 2009)

Vendar naj vas zopet opozorim, da tu govorimo o revoluciji 2.0 in ne o revoluciji kakršni smo bili že priča. Justin Stanovnik nas je že leta 1991 zapisal:

"Ob takih razmerah bodo lahko sile, ki so nastale po celični delitvi enotnega komunističnega organizma, ali, da spremenimo metaforo, sile, v katere se je razlomil enotni energetski snop komunistične ideologije, ohranile oblast, ne da bi kršile katero od pravil formalne demokracije. Lahko bodo tvegale volitve, lahko bodo rešpektirale formalno delitev oblasti, lahko bodo dopuščale tudi kritiko. Politična oblast bo v povezavi z vozliščnimi jedri civilne družbe tako obvladovala celotno družbo, da bo s primerno posebnostjo - in te ji ne bo zmanjkalo - nevtralizirala sleherni pristno demokratični vzgib. To bo "prekrasni novi svet". Junaki novega časa bodo po pravici lahko prezirali stari, grobi komunistični totalitarizem industrijskega tipa. To bo namreč na videz svobodna družba, če razumemo svobodo zgolj formalno kot skupek pravil liberalne demokracije; v resnici pa do kraja zaprta, če razumemo svobodo kot izvorno in začetno svobodo presežne duhovnosti človeškega bitja. V etabliranih zahodnih demokracijah komunizem očitno nima več nobenih političnih možnosti. Tudi v nekdanjih komunističnih državah ni verjetna restavracija komunizma v smislu povratka v enopartijski monizem. Mogoče pa je nekaj drugega: prav zaradi strukture v civilni sferi teh družb je možen ne samo ponovni vzpon nekdanje komunistične elite, ampak tudi njeno obnavljanje v smislu kadrovskega pomlajevanja. Vse se bo, kot rečeno, dogajalo v okviru formalne demokracije, beseda komunizem se seveda ne bo slišala, celo več, komunistična preteklost bo v ritalnih zaklinjanjih politične elite obsojana, obsojana bo tudi v elaboratih s področja tako imenovane znanosti."

in:

"Če bodo prišle zraven še srečne okoliščine, jim bo morda uspelo preprečiti neokomunizem v njegovih maksimalističnih aspiracijah. Prav gotovo pa jim ne bo uspelo preprečiti instinktivnega in globinskega sodelovanja stare in nove partijske elite z istorodnimi prvinami civilne družbe. V vsakem primeru bo to silna in mogočna zveza. Nevarna bo v vsakem primeru, ker se bo zaradi nje povratek v zgodovino bistveno zavlekel, ker ne bo mogoče izpeljati (ali bo mogoče samo polovično izpeljati) moralne obnove narodovega organizma, tako da bi lahko zaživeli v znamenju velike normalnosti. Preprečiti je ne bodo mogli predvsem zato, ker ta zveza za javnost ne bo registrirana, ker je za javnost sploh ne bo. Ker bo delovala v bistvu na konspirativen način. Če pa bo kdo to sodelovanje hotel razkriti, bo takoj in morda že vnaprej ustrahovan, kakor so bili nedavno že vnaprej ustrahovani tisti, ki so hoteli povedati, kaj je komunizem, kaj je tisto, kar so prenašali pol stoletja. Zanje se je iznašla beseda revanšizem, sedaj se bo našla kaka druga, a našla se bo, taka je duša teh ljudi."

Leta 2009, pa je še bolj jasno artikuliral, kar mi lahko na tem mestu imenujemo revolucija 2.0:

"Stari so z oplemenitenimi pokojninami, nonšalantno, kakor da se nikoli ni nič zgodilo, odšli na svoje ranče, mladi pa so se užaljeno odpovedali vetru izdajalske zgodovine in se izročili novim potisnim virom: denarju in drugim vzvodom moči zunaj formalne politike, začeli so pospešeno kolonizirati področje civilne družbe in se posvečati medijskem središčem in jih spreminjati v svoje agenture. Nova - "rokerska" - generacija boljševikov je naredila radikalen obrat, ki bi bil še malo prej stigmatiziran za revizijo. (Sedaj je pa ta beseda izgubila vsak pomen.) Namesto nekdanje ideologije, skrbno kodificirane in policijsko varovane, so postavili kult drugačnosti, različnosti in poljubnosti. "Vsi drugačni, vsi enakopravni!" Zaenkrat, ko so v podtoku javne zavesti še sledi nekdanjih kulturnih in etičnih norm, je "drugačnost" še nekoliko rangirana, ko pa bo dosegla popolnost nove ideologije, bo nasledstvena elita dosegla razkošje, o katerem je nekdanja lahko le sanjala: vsako še tako drugačno stvar bo lahko razglasila za enakopravno, za normalno in legitimno. Takšen je novi navdih: če hočeš imeti ljudi v šahu, forsiraj kaos."

Nova revolucija, revolucija 2.0 ki bi jo lahko imenovali velika liberalna revolucija, je revolucija, ki bazira na kulturnem marksizmu. Na protikatoliškosti, materializmu in obči perverznosti. Sedaj, ko smo za silo razumeli kaj ta revolucija je, se moramo vrniti nazaj k tezi, da je to revolucijo slovenska desnica posredno in ne posredno omogočila..

Osamosvojitev

Torej se zopet ustavimo na prehodu iz komunizma v demokracijo in si oglejmo to popolno odsotnost vsake kontrarevolucije ali pristnega protikomunizma v mainstream desnici ali v tistem, iz česar je mainstream desnica nastala. Zakaj so sile, ki se danes ali že tedaj opredeljujejo za "desne" pristale na ustavo, ki vsebuje 7. in 55. člen. Kako je mogoče, da se je sprejela ustava, ki nadaljuje s komunističnim vrednostnim sistemom, ali kakor je zapisal Stane Štrbenk:

"Izgovarjanje nobenega ne odvezuje krvide, kajti kdor se ni strinjal s takim ustavnim določilom, bi v skrajnem primeru lahko tudi odstopil ali glasoval proti."

Desnica ali protikomunisti, ki so vzniknili ob kolapsu komunističnega sistema, niso imeli namere odpraviti komunizem z  njegovim vrednostnim sistemom in vsemi njegovimi "pridobitvami".
Justin Stanovnik je leta 1992 zapisal:

"Gre za uveljavitev nove levice, ki naj bi dokončno rešila komunistično tradicijo in komunistično moštvo v demokratični politični red. To je današnji projekt, in kako skrit je, govori tudi dejstvo, da nam o njem prepovedujejo govoriti tako z leve kot z desne."

Kot rečeno, njihov antikomunizem je baziral le na najbolj bazičnih vprašanjih liberalne demokracije, kakršna sta svoboda izražanja in večstrankarski politični sistem.

Referendum

Naslednji problem naše mainstream desnice, ki nakazuje na vpetost v revolucionarnost novega časa, se je dovršil maja 2013, ko je vsa mainstream desnica, oportuno in zoper katoliško ljudstvo podprla spremembo referendumske zakonodaje. Zakaj je tako kratkovidno vzela ljudstvu moč, da se brani zoper komunistične in marksistične revolucionarje, ki želijo dokončno in za vedno dekatolizirati našo deželo in jo podvreči najbolj perverznim družbenim eksperimentom, ne vemo. Vemo pa, da je desnica vedela, kdo je denimo financiral kampanjo za družinski zakonik 2012 in je zato njena odgovornost toliko večja.

Težko razumemo, kako da mainstream desnica vlaga toliko naporov v neke majave ukrepe gospodarstva in se tako strastno bori zoper zadolževanje države in državno regulacijo gospodarstva, obenem pa pušča vrata na stežaj odprta marksistični in liberalistični kolonizaciji vseh segmentov slovenske družbe, predvsem pa kulture, šolstva in medijev.

NeoDomobranec je že leta 2011 opozarjal v enem svojih posnetkov na youtubeu o nevarnosti zametovanja referenduma in volje ljudi. Opozarjal je na poenostavljanje rezultatov in veličino te institucije. Sedaj pa smo zares pristali v situaciji, kjer je desnica prodala referendum, ta najvišji izraz demokracije, za neko fiskalno pravilo.

Volitve 2014

Kot tretja faza desne vpletenosti v revolucijo 2.0, pa so se izvršile volitve 2014, kjer je ne le bila desnica poražena, pač pa je levica dobila ustavno večino. Za ta poraz in to izdajo slovenskega ljudstva, je kriva izključno desnica sama. Ker je zagovarjala neko muhasto varčevalno politiko evropskih birokratov, še preden je vedela, kakšen bo kurs evropske politike. Potem, ker je zagovarjala postkomunistični sindikalistični sloveniji najbolj nezaželjene ukrepe, za katere je dobro vedela, da so prisrčni le tisti vzvišeni kasti ekonomistov, ki ne delajo drugega kot pišejo pikre kolumne in lajnajo ene in iste neumnosti, povzete po tujih modrecih. In se ni zavedala, da kapitalizem ni tuj le socialističnim nostalgikom, pač pa tudi katolištvu.

Izkup

In sedaj smo tik pred tem, da seštejemo vsoto teh treh točk: podpora komunistične moralne in etične kontinuitete, likvidacija referenduma in izgubljanje volitev. In ta vsota je na žalost najbolj dekadenten simptom vsake civilizacije v zatonu: pravice nekih posameznikov, ki se na podlagi neke drugačnosti deklarirajo kot enakopravni. Ob tem nihče ne pomisli, kako in po kakšni logiki so ti posamezniki postali družbeni razred in kako da, čeprav jih je bore malo ali nič, diktirajo politiko in s svojimi novimi nazori posiljujejo tradicijo naroda, ki je tisočleten.

Seveda je ob tem najbolj zanimivo dvoje, da v zakonodajo te nazore forsira samodeklarirana neokomunistična stranka in da so se dejansko izpolnile Stanovnikove napovedi o novem komunizmu, ki biva znotraj demokratične ureditve in katerega glavni cilj je kaos. Kaos in nova revolucija kot dokončna eliminacija  slovenske katoliške tradicije, ki je nrav našega naroda.

---

-NeoDomobranec

... ali Orban

V prejšnjem blogu sem postavil desnico pred dilemo Oman ali Orban, kot tisto bistveno dilemo, ki se ne tiče desnice le v odnosu do prihodnosti, pač pa samega bistva desnice. Ker četudi bo desnica stoodstotno obstajala tudi v prihodnosti, to ne pomeni, da bo bila tudi desna. Imela bo bit, izgubila bo bistvo. A ker njena bit ne more biti tudi bistvo, bo prevzela bistvo levice (vkolikor ga že ni).

Z Omanom sem predstavil ta klonilen pogled desnice, ki naj resignira in se degradira v podsistem gospodarstva, se pravi postane sama sebi v breme in nenujnost (neke vrste politična anksioznost, ki se bo posledično razvila iz tega nesmisla negiranja desničarske politike). Z Orbanom pa politično brezkompromisnost, ki se upre levičarski prevladi in desničarskemu relativizmu in skuša oblikovati svet tako, kar dejansko bistvo politike je, kakor si ga sama izvorno zamišlja in torej stremi k zmagi nad liberlano diktaturo.

Vendar pa sem že v samem blogu opozoril, da smo tu na drsečem terenu, ker Oman in Orban sta mi služila le kot neka strnjena primera oz. predstavi nekih izoliranih izjav teh dveh genijev.

Še kako se namreč zavedamo, da se Orban v zadnjem času vsebolj oddaljuje od tistega kar bi lahko predstavljal in celo od tistega, kar je še nedavno predstavljal. Tudi to je povsem razumljivo, kar bomo videli v nadaljevanju.

Moj glavni problem z Orbanom je njegovo približevanje Rusiji in bolj kot to, njegovo približevanje Kitajski. In ta problem, ki ga je sicer mogoče kratkoročno povsem dobro utemeljiti in teoretično povsem razumeti, mi naj služi predvsem kot ogledalo evropskih desničarjev in ameriških libertarcev, ki v Putinu vidijo odrešenika in zmagovalca nad liberalnim dekadentnim zahodom oz. najmanj glavno opozicijo  temu zahodu. In na tem mestu se niti ne bom spuščal, kako je mogoče, da vzvišeni ameriški libertarci moralno podpirajo Putina in pri priči ne zaidejo v kontradikcijo sami s seboj, temveč se bom usmeril ozko na to dejansko moralno podporo Putinu.

Spisal sem dolg zapis imenovan Remake zgodbe o dveh blokih, v katerih sem obdelal tudi to vprašanje, kako je vendar mogoče, da se konservativci in desničarji obračajo k Putinu kot odrešeniku naše liberalne diktature. In bolj kot odgovor na to vprašanje (ki je vse preabsurdno že, ko si ga postavimo) sem vzpostavil tezo, da gre za obnovitev t.i. hladne vojne oz. dvoblokovsko urejenega sveta. Pri čemer je moj argument v tem, da takšno stanje: vzpostavitev teh dveh blokov onemogoča rekonkvisto posamičnih narodov in restavracijo predmoderne družbe, kakor tudi počasno izgubljanje lastne absolutne identitete, saj se morajo države, skupine in ljudje odločati zgolj na relaciji vzhod - zahod. Obenem pa je zanimivo to, da gre v obeh blokih za dejansko isti izvor družbene naravnanosti.

In sedaj tu stoji Orban, človek, ki je do neke mere pomenil zoro desne nacionalno-tradicionalistične identitete, ki odprto sodeluje z Rusijo. In moje glavno vprašanje je bilo, kako je mogoče, da Orban kot domnevni tradicionalist in antikomunist, sodeluje z državo, ki ne le goji in neguje komunistično ikonografijo, pač pa je glavna zaveznica komunističnih držav, posebno Kitajske. In v odgovor sem dobil Orbanovo navezovanje stikov s samo Kitajsko. In na tem mestu je Orban postal irelevanten.

A to nam je pokazalo na nekaj več, pokazalo nam je na logičen razvoj slehernega posameznika, ki podpira Rusijo oz. v njej vidi pozitivno opozicijo liberalnemu zahodu. Poudarjal sem, ne zahod ne vzhod, ne Rusija ne Amerika, ne Kitajska ne Nemčija. Ne del komunističnega bloka, ne del liberalnega bloka, mi se moramo boriti za svojo državo, na svoji zemlji, kakršno mi hočemo, črpajoči iz naše krščanske tradicije. Vsakakršno določanje med blokoma je relativizem, ker ne prvi ne drugi blok, nista sorodna z nami in odločanje za enega ali drugega, pomeni relativiziranje in kompromitiranje naših nazorov. In izkazalo se je, da je temu res tako. Najprej Putinova Rusija (Putina je menda poveličal celo sam Solženicin) in sledila bo komunistična Kitajska.

Da se Orban skuša povezovati s Kitajsko in Rusijo, ter v njiju skupaj s Turčijo vidi pozitivne vzore za lastno politično obstajanje nasm sicer govori veliko. Dejanska resnica je, da če želi država dandanašnji sploh obstajati in imeti vsaj za silo delujočo ekonomijo, se mora povezati v eni ali drugi blok (ne da bi ob tem menili, da je ta blokovskost ekskluzivna) in da Orban lahko dejansko uveljavi svoje nazore le skozi podporo močnejših držav. Vendar pa nam to jasno izpoveduje dve stvari, prvič, da gre torej pri orbanu v prvi vrsti za vprašanje odnosa države do državljanov oz. strukture družbe in drugič, da verjame v ideološki indeferencializem, v katerem se lahko sicer neskladne ideologije brez težav podpirajo, svoje ideologije pa ohranjajo na lastnem ozemlju. Kako smiseln je ta nazor na dolgi rok, je težko reči, vendar pa je gotovo nekaj drugega in sicer, da se tako politika samorelativizira in je torej faktično avtoritarnost brez vsake vsebine.

Če ponazorim. Vzemimo, da pride v naši družbi dejansko do restavracije antiliberalne usmerjenosti in družbenega formiranja, ter da pride do katoliške rekonkviste, torej potem bi naša država stremela k povezovanju v neko restavracijo katoliškega imperija. Tu imamo vsebino in bistvo. medtem, ko je Orban v povezavi s komunistično Kitajsko nima.

Gotovo je povezovanje s Kitajsko praktično in morda celo nujno, a to ne pomeni, da je takšno povezovanje upravičeno gledano s politično-družbenega vidika. Orban je menda sam sebe v mladosti imenoval za liberalca in antikomunista in kar je posrečeno je to, da je uspel negirati obe usmeritvi.




-NeoDomobranec

Oman ali Orban

Oman ali Orban
Oman ali Orban. To, se zdi je v tem času tista dilema pred katero je postavljena desnica, predvsem tista tradicionalistična, retrogradistična. Preden se poglobimo v to dilemo, naj poudarim, da z Orbanom in Omanom mislim bolj na njune določene besede in ne na njiju kot na celoviti osebnosti, niti na njuna dejanja. Z dilemo Oman ali Orban, se želim soočiti le z njunima tezama.

Zdi se, da je desnica na neki točki, na kateri se mora odločiti, ali želi sploh še obstajati kot neka dejanska politična opcija, ali pa želi postati kopija levice z razliko le v dojemanju ekonomskega materializma. Ta problem se kaže vedno bolj. Desnica, kakor pravi Theodor Shoebat, zgolj čaka, kakor mačka ali pes, na drobtine, ki bodo padle z mize levice. Desnica čaka,da bi se levica v določenih pogledih strinjala z njo oz. ji dopustila nekoliko manevrskega prostora, namesto, da bi bila desnica ta, ki bi vodila igro, in bi bili levičarji ti, ki bi želeli odobravanje na določenih točkah.
 
Točke preloma
Da je desnica na določeni točki, kjer lahko gotovo dokončno izgubi lastno identiteto, je sicer jasno, vendar s tem ne trdim, da je to tista prelomna točka. Prelomna točka desnice, če se tu za hip osredotočimo na slovensko, je bila že z začetkom komunizma in potem s padcem komunizma, ko se je pojavilo vprašanje, kako bo desnica na postkomunističnih tleh sploh obstajala. Se bo podredila in gradila na vrednostnem sistemu komunizma oz. postkomunizma, ali pa bo vendarle našla svojo resnično identiteto in bo vrednostnemu sistemu komunizma nasprotovala.

Kaj mislim kot "vrednostni sistem komunizma", je lahko gotovo za mnoge zavajujoče, saj gotovo pomislijo le na odnos diktatura stranke - večstrankarska demokracija. Vendar pa jaz s tem imenom tega ne označujem in ciljam predvsem na globlja družbena vprašanja, na tista vprašanja, ki preobražajo jedro družbe in ne zgolj na tista, ki preobražajo dojemanje vloge države in upravljanja gospodarstva. Ne zanima me, kako in do kje se lahko posameznik izraža, temveč, kako družba dojema samo sebe in vse tiste prvobitne stvari, ki se tičejo obstajanja osebe in sveta okrog nje, ter interakcije med njima.
 
Na ta vprašanje, ki bi dejansko pomenila izoblikovanje lastne identitete, je desnica, ki je vzniknila iz komunističnega disidentstva, pa tudi iz dejanskega nasledstva predvojne desnice, odgovarjala napačno in postala z levico nekaj istega. Prelomnico, ki jo je predstavljalo sesutje komunističnega režima ni izkoristila tako, da bi obnovila stanje izpred vojne, temveč je nadaljevala iz pozicije ki je garantirala nemoteno kontinuiteto vsem družbenim in socialnim pridobitvam komunizma. Še več, takšno kontinuiteto je celo omogočila.
 
Tu najbrž pride do nujnega vprašanja o državotvornosti in očitka, da na tedanjo situacijo gledam preveč naivno. Mene na tem mestu ne zanima če bi bilo kaj takšnega mogoče ali nemogoče, mene zanima le nrav desnice, ki je, sicer oblikovana predvsem iz disidentskih komunistov in social demokratov, sprejela in legalizirala kulturne, socialne in družbene pridobitve komunizma. Namesto sistematične refleksacije sleherne družbene norme, je desnica dala legitimiteto tem normam, eksplicitnim ali implicitnim.

Zakaj do refleksije in do rekonkviste ni prišlo, je najbrž jasno. Prave, tradicionalne desnice, ki bi rasla iz ljudske tradicije sploh ni bilo več. Komunistična totalitarnost, ki je skozi pet desetletij skrbno prepredla civilno družbo s svojo ideološko usmerjenostjo, je popolnoma onemogočila, da bi se ohranila predvojna katoliška desnica. Ko je do kolapsa prišlo, so se na desnici znašli social demokrati, liberalci in disidentski komunisti, ki pa svoje "desnosti" niso črpali iz tradicije našega naroda, pač pa iz nemško-ameriških zgledov dekadentne kapitalistične desnice. In priložnost je bila zamujena.

Zato smo sedaj ne le na prelomni točki desne identitete, pač pa na zadnji prelomni točki, kjer desnica morebiti še lahko najde svojo identiteto. In ta prelomna točka se imenuje Oman ali Orban.
 
ali Oman
Novembra lani je Ivan Oman izrekel besede, ki so gotovo zatresle slehernega desnega katoličana, ki jemlje svoje katolištvo in svojo desnost kot totalnost. Rekel je, da mora Cerkev zavzeti popolnoma nevtralno stališče do politike, in še pomembneje, da se moramo sprijazniti s tem, da živimo v družbi, ki razmišlja "popolnoma" liberalno. Cerkev naj se, po njegovem mnenju, tega zaveda in ne dela škode sebi in strankam.

Ivan Oman, človek, ki smo ga najbrž vsi nekdaj imeli za politika, ki se dejansko napaja iz ljudske tradicije in ne iz komunističnega disidentstva, nas je tako kot zadnji desničar razočaral. Resignacija in relativizem, ki ju je potisnil v desnico in katoliško občestvo, sta bili morda še zadnji puščici, ki sta domala smrtno ranili slovensko desnico, ki si je želela rekonkviste in ne kontinuitete. Pojavilo se je bistveno vprašanje, če je družba zares popolnoma liberalna in če moramo mi to sprejeti in se torej temu podrediti, zakaj naj bi potem sploh še obstajali? Kaj lahko torej ponudimo tej liberalni družbi, ne da bi sami postali popolnoma liberalni?

Omanov odgovor je najbrž isti kot je odgovor Janše ali Novakove. Gre se nam za gospodarstvo in umik države iz njega. Vse delovanje desnice se je zreduciralo na neko patetično borbo za privatizacijo in na pobožne želje o krčenju države po "zgledu" amerike. Ker pa je družba liberalna, moramo torej po Omanu, prepustiti regulacijo družbe, šolstva, kulture, medijev in celo sociale liberalskim "neprofitnežem" in nizozemskim aristokratom. Prepustiti moramo regulacijo teh segmentov psevdoteoretičnemu ekspermientiranju in splošni dekadentni "naprednjaški" perverziji. Saj je vendar družba liberalna!
 
in Rok Novak
In iz Omanove percepcije nastane nov desničar za nov čas. Rok Novak, ki se junaško izpostavi s peticijo za privatizacijo, zahteva boljšo bodočnost za mladino in umik države iz gospdoarstva, s tem pa vseh zvez in navez. Kako odlično! Vendar pa razen tega Novak tudi junaško meni, da je onečaščanje svete podobe brezjanske Marije "ok". S tem Novak ne pravi le, da se mu zdi "ok" onečaščanje neke katoliške podobe, kot izraz umetniške in splošne svobode izražanja, pač pa pravi nekaj več. "Ok" se mu zdi onečaščanje tistega slovenskega tradicionalizma in ljudske identitete, katera je češčenje Brezjanske Matere Božje, ustvarilo in gojilo.

Ta Novakov "ok", je dokončen presek z ljudsko predkomunistično identiteto, ki je vendarle izoblikovala v tem narodu vrhove naših dosežkov in dokaz, kam je usmerjen novi desničar. V gospodarstvo, v materialistični kapitalizem, ki ga je Cerkev toliko in tolikokrat obsodila. In tudi, če bi na tem mestu kdo odvrnil, da je Novak vendarle nepolitičen in ni novi desničar, vendar za njim stoji vsa mainstream slovenska desnica.

Novak je dokaz, da ni važno koliko podjetij bomo prodali in kako majhna bo državna uprava, naša ljudska identiteta bo bila še vedno vztrajno uničevana, dokler ne bomo postali nekoč resničen dekadenten postkomunističen in prokapitalističen narod materialistov, ki ga bo požrl lasten gon za  materialnem. To je dokaz, da lahko prodamo vsa podjetja in do kraja skrčimo državno upravo, če ne bo nekdo regulrial šolstva, kulture, sociale in medijev se bomo znašli v nečem, kar bo tisočkrat hujše od komunizma.
 
ali Orban
Na drugi strani pa stoji Orban z izjavo, da ni vsaka demokracija nujno liberalna in torej, da ni nujno, da je vsaka družba liberalna. Izjavi je menda nasprotovala Merklova. Merklova notorična "krščanska" demokratinja, ki je zgled ravno slovenskih Omanov. To nam vendarle kaže, da za tem stoji nekaj več, popolna eliminacija desnega tradicionalizma in katoliške totalnosti.

Pustimo tu ob strani Orbanovo "podporo" ruskemu Putinu. Resnica vendar je, da je Putin nekoliko manj dekadenten od zahodne levo-desne naveze, vendar ga to ne more delati našega zaveznika, kakor tudi ni moglo delati komunistov, ki so bili do neke mere manj dekadentni od slehernega modernega evropskega krščanskega demokrata, kaj šele od postmodernega levičarja. vendar jih to ne dela za naše zaveznike. gre za podobno stvar, kot italijansko zavezništvo z nekrščanskimi japonci začasa druge svetovne vojne. Seveda ima Orban in podobni veliko težav z utemeljevanjem podpore Putinu, ki skrbno neguje komunistično ikonografijo in je glavni zaveznik komunističnih držav po svetu.

Vendar pa nam daje Orban upanje, da je še mogoče premagati liberalizem in liberalno demokracijo. Merklova in nekateri komentatorji so Orbanove besede odpravili s trditvami, da demokracija, ki ni liberalna, ni mogoča, vendar pa mi vemo, da mi Slovenci nikdar prej nismo imeli liberalne demokracije, kakor nikdar prej nismo imeli komunizma in zato nočemo liberalne demokracije, ravno toliko kot nočemo komunizma. Potrebno se je le obrniti v preteklost in črpati iz nje, ne pa iz nekih nemško-ameriških kapitalističnih avtorjev.

In ravno zato podpirajo omani in merklove liberalno demokracijo, ker vedo, da kapitalizem lahko obstaja le v dekadentih, materialističnih družbah, za materialistične in dekadentne pa jih dela ravno liberalizem in liberalna demokracija. Mi pa kot pravi katoličani ne smemo pristajati na takšno stanje in se moramo odločiti za rekonkvisto ne kontinuiteto. Truditi se moramo za katoliško, ljudsko in konservativno družbo. Za utemeljevanje svoje drže se moramo obračati h katoliškim predvojnim piscem in zavračati vse oblike materializma kot tudi, takšno krivično ločevanje Cerkve od države oz. marginalizacijo katoliške Cerkve in degradacijo katoliškega občestva na zgolj zasebno izražanje.

Orban nam je kot znanilec novega jutra, že dokazal, da so mogoči vsaj prvi koraki, na mainstream desnici je le vprašanje, kako se bo odločila. Kot Oman ali kot Orban. Resignacija in kontinuiteta ali rekonkvista?



-NeoDomobranec

Stopanje iz megle

Na desnem družbenem polu naše slovenske sedanjosti, velja nekakšno prepričanje o t.i. politični hereziji. Kaj ta politična herezija, ta izraz, ki sem ga skoval tu za potrebo označbe tega fenomena, sploh je?

Gre za prepričanje nekega dela slovenske desnice, da so aktivni heretiki v primerjavi s t.i. žlahtno desnico, oz. z mainstream postkomunistično levico. Ta herezija naj bi se oblikovala tako, da oni, če želijo postati pravi heretiki, sprejemajo določene nazore ali bolje epizode iz slovenske zgodovine in zgodovinske družbene zavesti našega naroda (če ga želite imenovati slovenskega ali ne), jih po svoje prilagodijo in se s tem dojemanjem razglasijo za heretike.

Kar je seveda glavni strel v stopalo pri takšni umetni hereziji napram mainstream postkomunističnemu liberalizmu slovenske moderne družbe, je prav to, da oni teh epizod, teh političnih nazorov iz našega naroda, ne razumejo v celoti oz. jih niti nočejo razumeti, ker imajo izdelan nek nazor svoje politične usmeritve, ki sicer jemlje iz teh epizod in nazorov, a je popolnoma samosvoj.

Če se zares poglobimo v njihovo politično usmeritev v njihovo navidezno herezijo, ki jo sicer oni imenujejo celo disidentstvo do postkomunistične levice, gre v bistvu za tisto izvorno napako celotne slovenske družbe, na zgolj umetno diferenciacijo s to levico, s tem postkomunističnim liberalstvom. Njihov probelm je, da imajo sistem vrednot, ki se od sistema vrednot levice praktično ne razlikuje in zato, tako strastno iščejo nekaj, kar jih bi diferenciiralo od te levice. In kadar ekonomski vidik ni dovolj (ekonomsko nasprotovanje kapitalizem-socializem kot edino politično diferenciacijo mainstream desnice od levice sem sicer že obdelal v enem svojih blogov) je torej potrebno nekaj več, nekaj, kar jih bo ločevalo od svojih očetov oz. bratov. In tu pride do tiste hotene umetne herezije.

Ti samooklicani heretiki se začnejo obračati k drugi svetovni vojni. Postanejo protirevolucionarji, začnejo se gibati okrog domobranstva, obsojajo partizansko nasilje in revolucijo, trudijo se za razčiščevanje komunističnih zločinov med vojno. A nekaj jih izdaja. Oni se ne morejo in ne morejo dejansko opredeliti za domobranstvo in dejansko obsoditi partizanstva. Ne, njihova navidezna herezija je zgolj patetična krinka s katero skušajo zakriti svojo podobnost s svojimi hotenimi nasprotniki.

Naj navedem en primer. Čisto po naključju sem naletel na nek facebook članek o vaških stražah in slovenskem domobranstvu, kjer je bila objavljena tudi fotografija neke ženske postrojbe, spodaj pa je pisalo: angleške domobranke. Na prvi pogled se najbrž nikomur ne zdi to nič takšnega, predvsem ljudem, ki se s to tematiko sploh ne ukvarjajo. Predvidevam, da je šlo za ženski odsek angleške home guard, kar se lahko prevede v domobranstvo. Ampak kako je možno, da je oseba, ki je objavlja ta članek in, ki ji sledi oz. v svoj feed dobiva njene objave, več sto ljudi oz. profilov na facebooku, tako nepoučena, da ne vidi, da je primerjava angleške home guard s slovenskimi vaškimi stražami ali domobranstvom, najmanj neprimerna če ne pravzaprav žaljiva s političnim podtonom. Angleži, ki so omogočili ne le poboj nad 15 000 neoboroženih vojakov slovenske narodne vojske oz. ex-domobrancev, pač pa tudi legalizirali komunistično revolucijo na slovenskem in komunistični režim, niso nekaj s čimer bi se dalo primerjati naše protirevolucionarne enote. Kar se tiče angležev in njihovega zahrbtnega imperializma ter vmešavanja v evropsko politiko, je treba biti neizmerno previden, zaupanje in zgledovanje po njih, nas je nekoč že drago stalo.

Angleška hinavščina, se namreč ne ustavi le pri nas. Angleška hinavščina je neizmerna. Vojni zločinec in hinavec Churchill je eden glavnih, če ne glavni, krivec za komunistično predvlado v vzhodni Evropi. Naj omenim le en njegov citat: "The belief that security can be obtained by throwing a small state to the wolves is a fatal delusion." Kako je vendar mogoče, da je ta njegov citat še vedno relevanten, navzlic dejstvu, da je prav njegova politika, ki naj bi bila tako nepopustljiva do Hitlerja, omogočila prodajo cele vzhodne evrope komunistični Rusiji. Tu ni bila pod vprašajem le ena sama majhna država, pač pa cela vzhodna evropa, ki jo je ravno ta hinavec žrtvoval za sovjetske fotošutinge s cigarami in za kratkovidno podaljševanje življenjske dobe britanskemu imperializmu. Kako je mogoče, da je človek, ki je vzpostavil in vzdrževal komunistični totalitarizem, predvsem s tem, da mu je dal legitimiteto, še vedno osebnost, ki je čaščena s strani demokratov in najrazličnejših družbenih relativistov in norcev.

Kako je torej mogoče, da neka facebook stran, ki se izdaja za nekakšen pretočni kanal informacij o slovenskem domobranstvu in vaških stražah, daje legitimiteto neki obskurni britanski ženski enoti? Je mogoče, da je za tem le skrajna nepodučenost ali pa gre za nekaj več, gre za relativiziranje angleške vloge pri legitimiziranju jugoslovanskih revolucionarnih odredov in s tem revolucije pri sporazumu Tito - Šubašić, angleške vloge pri sprejemanju komunistične jugoslavije in Tita ter angleške odgovornosti za zahrbtno in z ukano v smrt predano neoboroženo slovensko narodno vojsko. 
 
To so torej ti samooklicani heretiki, goreči nasprotniki okostnelega komunizma in najbolj glasni komentatorji medvojnega protikomunističnega odpora s katerim se želijo identificirati. Če v tem še vedno ne vidite problema, se osredotočite na njihovo retoriko, na iracionalno prepričanje, da so se domobranci borili za liberal-demokratske vrednote moderne dekadentne evrope.
  
Druga stvar, ki jih dela za irelevantne pa je njihovo nepopolno razumevanje revolucije, odpora proti okupatorju in odpora proti partizanom. Pred nekaj leti je bilo v mladinski rubriki revije Ognjišče objavljen nek poenostavljen članek o zgodovini slovenskega naroda. In v njem je pisalo, da se je začasa okupacije demokratična stran odločila za čakanje, kar je bilo po avtorjevem mnenju morda pravilno za ljubljansko pokrajino, ne pa za gorenjsko in štajersko, kjer da so nemci izvajali hudo politiko ponemčevanja in preseljevanja. 
Toda kaj so pa partizani naredili na gorenjskem in štajerskem, da bi se ta preseljevanja ustavila, mar avtor sploh ve kako močni so bili partizani na gorenjskem glede na leta 1941-1945?  In so mar partizani ustavili preseljevanja. In dalje, je torej pravilen odgovor na preseljevanja začetek upora z gverilskimi akcijami, ki namesto preseljevanja terjajo okupatorjeve represalije v obliki streljanj talcev, pošiljanj ljudi v zapore oz. taborišča? Je to bolj smiseln odgovor kakor čakanje, povzročanje represalij?
Pokojni nadškof Perko je v neki televizijski oddaji nekoč rekel, da ni bilo nobene možnosti, da bi nemci zmagali vojno in mu je notorični "zgodvoinar" Pirjevec odvrnil, je bilo torej zato smiselno sodelovati z njimi? Ker Perko ni odgovoril njegovi pripombi, se je Pirjevec zadovoljno smehljal, misleč, da je zmagal njegov argument. V resnici pa ni! Če ni bilo nobene možnosti, da bi nemci zmagali, kakor pravi Perko, potem je dejansko bolj smiselno z njimi taktično sodelovati oz. se jim začasno pokoravati, daljnociljno pa si obetati eventuelnega poraza nemcev, kakor pa se boriti proti njim in povzročati nesmiselne žrtve, ki bi jih lahko narodu prihranili. Na tem mestu bo seveda kdo podvomil v zmožnost tako daljnovidnega uvida razpleta vojne, vendar se sam sklicujem na nebroj takratnih sodobnikov, ki sedaj po toliko letih trdijo v raznih zapisih, da je bilo precej očitno, da bodo nemške sile poražene, kot tudi na nekaj čemur se reče taktika. Važno je le, kako taktiko izkoristiš, v prid svojega naroda, ali pa vprid svoje stranke. Demokratični tabor (kakor ga danes imenujemo) se e osredotočal na prvo, komunisti pa na drugo.
In če se vrnem k Ognjišču, nadalje trdi avtor, da je bilo partizanstvo totalitarizirano oz. da je komunizem pokomunistil prej neokrnjeno partizanstvo. Avtor je najbrž povzemal notoričnega katoliškega komentatorja duhovnika Rustjo, ki trdi podobne nebuloze, ne da bi se ob tem ne le vprašal, kje je kakšen dokaz za kaj takšnega (razen "enih bab" (če grem po Drobniču), ki so to zaupale Rustji), temveč da bi se tudi vprašali, kako je mogoče, da gre katoliški duhovnik v direktno kontradikcijo  s slovenskim katoliškim občestvom in Cerkvijo. Cerkev je sicer opozarjala na zavedene, "ki so odšli v hribe", nikdar pa ni opravičevala ali častila partizanskih odredov ali organizacij. Upor proti okupatorju ne posvečuje! Rustja rad poveličuje primorske partizane, vendar se ne vpraša, kako je vendar mogoče, da italijanski fašisti na primorskem niso streljali ljudi, dokler ni začela delovati teroristična organizacija TIGR in niso potem likvidirali nekaj teh teroristov, medtem, ko so partizani pobijali po dolenjski in notranjski ljudi "kot kokoši" (če povzamem Perka). A vendar navzlic temu iščejo neki primorcofili razna opravičevanja za partizanske odrede. Res sicer je, da so bili mnogi ljudje zavedeni v partizane, ni pa bil njih boj upravičen. Rustja in podobni naj se tudi vprašajo, kako je mogoče, da kot prosvetljeni postmoderni kristjani, postavljajo jezik nad človeško življenje in menijo, da boj zoper "lahe" odtehta smrt nedolžnih ljudi.

Ti samooklicani heretiki torej niso nič drugega kot komunistični disidenti, ki se kot v kakšnem mitu o uporu sinov očetom, upirajo svojemu komunističnemu izvoru in se želijo diferencirati s komunisti, zato pa neprestano zahajajo v protislovja. Da bi bili resnični katoliški slovenci in ne patetični navidezni heretiki, jim manjka totalnosti, popolne diferenciacije ne le s komunisti temveč tudi z liberalci v vseh oblikah, tudi tisti konservativni.

-NeoDomobranec

Kaj bodo rešili američani?

Ob krizi v Cerkvi in odporu, ki se vedno močneje javlja iz neke napol pozabljene katoliške zavesti, se moramo vendar vprašati, kdo bi zares smel voditi ta odpor in kaj naj ta potencialna rekonkvista Cerkve sploh prinese.
Sam vidim največji problem v tem, da izgleda kakor, da bodo ta odpor vodili vendarle ameriški katoličani in tu ne bi bil tako zaskrbljen nad kardinali in škofi, temveč nad ameriškim katoliškim laištvom.
 
Amerika se je že večkrat izkazala za glavni problem, ki negativno vpliva na katoliško evropo. Amerikanizacija evrope in sveta je vendar vodila do raznarodovanja narodov in do "državljanske narodnosti", ki je v direktnem nasprotju celo s katoliškim predmodernim pojmovanjem naroda. Ideja o ameriškem narodu, o talilnem loncu religij in etničnih skupin, ki naj vodi do enega naroda pred Bogom (one nation under God), namreč poglavitno vpliva tudi na pojmovanje evropskih avtentičnih narodov, za katere je prek ameriškega kulturnega imperializma, postal norma. Tu je torej ameriški model že takoj v konfliktu z evropskim, tako krščanskim kot modernim, nacionalizmom.
 
Druga stvar, ki izvira iz tega, je radikalno pojmovanje religije, kot zasebnega čustva, ki nima prostora v družbi, saj se mora religija nujno podrediti neki kolektivni iluziji državotvornosti in svobodoljubja, ki ima za poglavitno načelo liberalni izrek, da lahko vsak počne karkoli hoče, dokler ne škoduje drugemu. Da je religija tako degradirana in da je tisto psevdo-domoljubje takšna nadvrednota, je pač logično. Narod, ki nima niti dejanskega skupnega jezika, niti dejanske skupne etničnosti, ne sme religiji dopuščati kaj več od zgolj statusa hobija, že zaradi obstoja samega sebe.
 
Ameriška kultura je v sami sebi prva najbolj sekularna kultura, ki je ustvarjena umetno, za potrebe nekega umetnega naroda in ji je še najbolj podobna sovjetska ali kitajska  komunistična kultura. Američan bo vedno pred religijo postavil svoj "narod" in svojo državo, četudi se večkrat čudimo in občudujemo ameriško krščansko, tudi katoliško, predanost in vnemo pri določenih vprašanjih, moramo razumeti, da oni to svojo religijo razumejo: prvič, kot državotvoren segment svojega družbenega obstajanja in drugič, kot nekaj relativnega. Tudi, če se to na prvi pogled ne opazi, jim manjka tista katoliška totalnost, ki se ne sme pokoravati nobenemu drugemu sistemu.
 
Res je, da kaj takega nimamo niti evropski katoličani, vendar nas od američanov loči to, da smo mi nekdaj to imeli, njihova umetna družba in kultura pa je zrastla ravno na relativiziranju slehernega političnega in religioznega segmenta človeške družbe. Ameriška kultura in družba sta popolna manifestacija protestantske shizme v vseh pogledih, tudi pri gospodarstvu.
 
In tu smo že pri zadnjem ameriškem problemu: kapitalizem. Američani in njihovo iracionalno češčenje materialističnih dogem, ki se kdaj združijo pod isto ime "american dream", strastno branijo kapitalizem. Pri tem pa sodelujejo tudi ameriški katoličani, ki se morajo politično nujno opredeljevati za republikanski protestantski konservativizem, če želijo politično sploh obstajati oz. delovati. In to jih že v štartu dela za religiozne relativiste in radikalne materialiste. Kapitalizem je Cerkev mnogokrat obsodila in povsem logično je, da kapitalizem nima nič skupnega s katolištvom, ter da se mora katoličan vedno opredeljevati zoper materializem v vseh oblikah. A ameriški katoličani tega ne morejo razumeti, ker so ameriški.
 
Zdi se, da je veliko  zmot, ki so se ugnezdile ne le v evropi temveč tudi v Cerkvi, pripotovalo ravno iz amerike in njenega umetnega razumevanja sveta in družbe. Zato se zdi zelo slaba ideja, da američani prevzemajo prve vrste v rekonkvisti svete Cerkve. Medtem, ko si mi evropski katoličani želimo spet katoliških držav, katoliške rekonkviste vse srednje in zahodne evrope, američani o čem takšnem ne smejo niti razmišljati, kajti njihov državni bog, državni kristus, ni katoliški Bog ni katoliški Kristus. Katoliški Bog, katoliški Kristus za ameriškega katoličana sme obstajati le v cerkvah in v zasebnem življenju. Mi si želimo rekatolizacije naših katoliških dežel, oni si kaj takega v multireligiozni deželi ne smejo želeti.
 
Sam nisem nastrojen zoper katoliške američane, kanadčane, avstralce, vendar pa se zavedam upravičenega dvoma, da so ti katoličani indoktrinirani s herezijo o vseh religijah pod enim bogom in da jim primanjkuje katoliškega nacionalizma.


-NeoDomobranec