Ob krizi v Cerkvi in odporu, ki se vedno močneje javlja iz neke napol pozabljene katoliške zavesti, se moramo vendar vprašati, kdo bi zares smel voditi ta odpor in kaj naj ta potencialna rekonkvista Cerkve sploh prinese.
Sam vidim največji problem v tem, da izgleda kakor, da bodo ta odpor vodili vendarle ameriški katoličani in tu ne bi bil tako zaskrbljen nad kardinali in škofi, temveč nad ameriškim katoliškim laištvom.
Amerika se je že večkrat izkazala za glavni problem, ki negativno vpliva na katoliško evropo. Amerikanizacija evrope in sveta je vendar vodila do raznarodovanja narodov in do "državljanske narodnosti", ki je v direktnem nasprotju celo s katoliškim predmodernim pojmovanjem naroda. Ideja o ameriškem narodu, o talilnem loncu religij in etničnih skupin, ki naj vodi do enega naroda pred Bogom (one nation under God), namreč poglavitno vpliva tudi na pojmovanje evropskih avtentičnih narodov, za katere je prek ameriškega kulturnega imperializma, postal norma. Tu je torej ameriški model že takoj v konfliktu z evropskim, tako krščanskim kot modernim, nacionalizmom.
Druga stvar, ki izvira iz tega, je radikalno pojmovanje religije, kot zasebnega čustva, ki nima prostora v družbi, saj se mora religija nujno podrediti neki kolektivni iluziji državotvornosti in svobodoljubja, ki ima za poglavitno načelo liberalni izrek, da lahko vsak počne karkoli hoče, dokler ne škoduje drugemu. Da je religija tako degradirana in da je tisto psevdo-domoljubje takšna nadvrednota, je pač logično. Narod, ki nima niti dejanskega skupnega jezika, niti dejanske skupne etničnosti, ne sme religiji dopuščati kaj več od zgolj statusa hobija, že zaradi obstoja samega sebe.
Ameriška kultura je v sami sebi prva najbolj sekularna kultura, ki je ustvarjena umetno, za potrebe nekega umetnega naroda in ji je še najbolj podobna sovjetska ali kitajska komunistična kultura. Američan bo vedno pred religijo postavil svoj "narod" in svojo državo, četudi se večkrat čudimo in občudujemo ameriško krščansko, tudi katoliško, predanost in vnemo pri določenih vprašanjih, moramo razumeti, da oni to svojo religijo razumejo: prvič, kot državotvoren segment svojega družbenega obstajanja in drugič, kot nekaj relativnega. Tudi, če se to na prvi pogled ne opazi, jim manjka tista katoliška totalnost, ki se ne sme pokoravati nobenemu drugemu sistemu.
Res je, da kaj takega nimamo niti evropski katoličani, vendar nas od američanov loči to, da smo mi nekdaj to imeli, njihova umetna družba in kultura pa je zrastla ravno na relativiziranju slehernega političnega in religioznega segmenta človeške družbe. Ameriška kultura in družba sta popolna manifestacija protestantske shizme v vseh pogledih, tudi pri gospodarstvu.
In tu smo že pri zadnjem ameriškem problemu: kapitalizem. Američani in njihovo iracionalno češčenje materialističnih dogem, ki se kdaj združijo pod isto ime "american dream", strastno branijo kapitalizem. Pri tem pa sodelujejo tudi ameriški katoličani, ki se morajo politično nujno opredeljevati za republikanski protestantski konservativizem, če želijo politično sploh obstajati oz. delovati. In to jih že v štartu dela za religiozne relativiste in radikalne materialiste. Kapitalizem je Cerkev mnogokrat obsodila in povsem logično je, da kapitalizem nima nič skupnega s katolištvom, ter da se mora katoličan vedno opredeljevati zoper materializem v vseh oblikah. A ameriški katoličani tega ne morejo razumeti, ker so ameriški.
Zdi se, da je veliko zmot, ki so se ugnezdile ne le v evropi temveč tudi v Cerkvi, pripotovalo ravno iz amerike in njenega umetnega razumevanja sveta in družbe. Zato se zdi zelo slaba ideja, da američani prevzemajo prve vrste v rekonkvisti svete Cerkve. Medtem, ko si mi evropski katoličani želimo spet katoliških držav, katoliške rekonkviste vse srednje in zahodne evrope, američani o čem takšnem ne smejo niti razmišljati, kajti njihov državni bog, državni kristus, ni katoliški Bog ni katoliški Kristus. Katoliški Bog, katoliški Kristus za ameriškega katoličana sme obstajati le v cerkvah in v zasebnem življenju. Mi si želimo rekatolizacije naših katoliških dežel, oni si kaj takega v multireligiozni deželi ne smejo želeti.
Sam nisem nastrojen zoper katoliške američane, kanadčane, avstralce, vendar pa se zavedam upravičenega dvoma, da so ti katoličani indoktrinirani s herezijo o vseh religijah pod enim bogom in da jim primanjkuje katoliškega nacionalizma.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar