Na desnem družbenem polu naše slovenske sedanjosti, velja nekakšno prepričanje o t.i. politični hereziji. Kaj ta politična herezija, ta izraz, ki sem ga skoval tu za potrebo označbe tega fenomena, sploh je?
Gre za prepričanje nekega dela slovenske desnice, da so aktivni heretiki v primerjavi s t.i. žlahtno desnico, oz. z mainstream postkomunistično levico. Ta herezija naj bi se oblikovala tako, da oni, če želijo postati pravi heretiki, sprejemajo določene nazore ali bolje epizode iz slovenske zgodovine in zgodovinske družbene zavesti našega naroda (če ga želite imenovati slovenskega ali ne), jih po svoje prilagodijo in se s tem dojemanjem razglasijo za heretike.
Kar je seveda glavni strel v stopalo pri takšni umetni hereziji napram mainstream postkomunističnemu liberalizmu slovenske moderne družbe, je prav to, da oni teh epizod, teh političnih nazorov iz našega naroda, ne razumejo v celoti oz. jih niti nočejo razumeti, ker imajo izdelan nek nazor svoje politične usmeritve, ki sicer jemlje iz teh epizod in nazorov, a je popolnoma samosvoj.
Če se zares poglobimo v njihovo politično usmeritev v njihovo navidezno herezijo, ki jo sicer oni imenujejo celo disidentstvo do postkomunistične levice, gre v bistvu za tisto izvorno napako celotne slovenske družbe, na zgolj umetno diferenciacijo s to levico, s tem postkomunističnim liberalstvom. Njihov probelm je, da imajo sistem vrednot, ki se od sistema vrednot levice praktično ne razlikuje in zato, tako strastno iščejo nekaj, kar jih bi diferenciiralo od te levice. In kadar ekonomski vidik ni dovolj (ekonomsko nasprotovanje kapitalizem-socializem kot edino politično diferenciacijo mainstream desnice od levice sem sicer že obdelal v enem svojih blogov) je torej potrebno nekaj več, nekaj, kar jih bo ločevalo od svojih očetov oz. bratov. In tu pride do tiste hotene umetne herezije.
Ti samooklicani heretiki se začnejo obračati k drugi svetovni vojni. Postanejo protirevolucionarji, začnejo se gibati okrog domobranstva, obsojajo partizansko nasilje in revolucijo, trudijo se za razčiščevanje komunističnih zločinov med vojno. A nekaj jih izdaja. Oni se ne morejo in ne morejo dejansko opredeliti za domobranstvo in dejansko obsoditi partizanstva. Ne, njihova navidezna herezija je zgolj patetična krinka s katero skušajo zakriti svojo podobnost s svojimi hotenimi nasprotniki.
Naj navedem en primer. Čisto po naključju sem naletel na nek facebook članek o vaških stražah in slovenskem domobranstvu, kjer je bila objavljena tudi fotografija neke ženske postrojbe, spodaj pa je pisalo: angleške domobranke. Na prvi pogled se najbrž nikomur ne zdi to nič takšnega, predvsem ljudem, ki se s to tematiko sploh ne ukvarjajo. Predvidevam, da je šlo za ženski odsek angleške home guard, kar se lahko prevede v domobranstvo. Ampak kako je možno, da je oseba, ki je objavlja ta članek in, ki ji sledi oz. v svoj feed dobiva njene objave, več sto ljudi oz. profilov na facebooku, tako nepoučena, da ne vidi, da je primerjava angleške home guard s slovenskimi vaškimi stražami ali domobranstvom, najmanj neprimerna če ne pravzaprav žaljiva s političnim podtonom. Angleži, ki so omogočili ne le poboj nad 15 000 neoboroženih vojakov slovenske narodne vojske oz. ex-domobrancev, pač pa tudi legalizirali komunistično revolucijo na slovenskem in komunistični režim, niso nekaj s čimer bi se dalo primerjati naše protirevolucionarne enote. Kar se tiče angležev in njihovega zahrbtnega imperializma ter vmešavanja v evropsko politiko, je treba biti neizmerno previden, zaupanje in zgledovanje po njih, nas je nekoč že drago stalo.
Angleška hinavščina, se namreč ne ustavi le pri nas. Angleška hinavščina je neizmerna. Vojni zločinec in hinavec Churchill je eden glavnih, če ne glavni, krivec za komunistično predvlado v vzhodni Evropi. Naj omenim le en njegov citat: "The belief that security
can be obtained by throwing a small state to the wolves is a fatal delusion." Kako je vendar mogoče, da je ta njegov citat še vedno relevanten, navzlic dejstvu, da je prav njegova politika, ki naj bi bila tako nepopustljiva do Hitlerja, omogočila prodajo cele vzhodne evrope komunistični Rusiji. Tu ni bila pod vprašajem le ena sama majhna država, pač pa cela vzhodna evropa, ki jo je ravno ta hinavec žrtvoval za sovjetske fotošutinge s cigarami in za kratkovidno podaljševanje življenjske dobe britanskemu imperializmu. Kako je mogoče, da je človek, ki je vzpostavil in vzdrževal komunistični totalitarizem, predvsem s tem, da mu je dal legitimiteto, še vedno osebnost, ki je čaščena s strani demokratov in najrazličnejših družbenih relativistov in norcev.
Kako je torej mogoče, da neka facebook stran, ki se izdaja za nekakšen pretočni kanal informacij o slovenskem domobranstvu in vaških stražah, daje legitimiteto neki obskurni britanski ženski enoti? Je mogoče, da je za tem le skrajna nepodučenost ali pa gre za nekaj več, gre za relativiziranje angleške vloge pri legitimiziranju jugoslovanskih revolucionarnih odredov in s tem revolucije pri sporazumu Tito - Šubašić, angleške vloge pri sprejemanju komunistične jugoslavije in Tita ter angleške odgovornosti za zahrbtno in z ukano v smrt predano neoboroženo slovensko narodno vojsko.
To so torej ti samooklicani heretiki, goreči nasprotniki okostnelega komunizma in najbolj glasni komentatorji medvojnega protikomunističnega odpora s katerim se želijo identificirati. Če v tem še vedno ne vidite problema, se osredotočite na njihovo retoriko, na iracionalno prepričanje, da so se domobranci borili za liberal-demokratske vrednote moderne dekadentne evrope.
Druga stvar, ki jih dela za irelevantne pa je njihovo nepopolno razumevanje revolucije, odpora proti okupatorju in odpora proti partizanom. Pred nekaj leti je bilo v mladinski rubriki revije Ognjišče objavljen nek poenostavljen članek o zgodovini slovenskega naroda. In v njem je pisalo, da se je začasa okupacije demokratična stran odločila za čakanje, kar je bilo po avtorjevem mnenju morda pravilno za ljubljansko pokrajino, ne pa za gorenjsko in štajersko, kjer da so nemci izvajali hudo politiko ponemčevanja in preseljevanja.
Toda kaj so pa partizani naredili na gorenjskem in štajerskem, da bi se ta preseljevanja ustavila, mar avtor sploh ve kako močni so bili partizani na gorenjskem glede na leta 1941-1945? In so mar partizani ustavili preseljevanja. In dalje, je torej pravilen odgovor na preseljevanja začetek upora z gverilskimi akcijami, ki namesto preseljevanja terjajo okupatorjeve represalije v obliki streljanj talcev, pošiljanj ljudi v zapore oz. taborišča? Je to bolj smiseln odgovor kakor čakanje, povzročanje represalij?
Pokojni nadškof Perko je v neki televizijski oddaji nekoč rekel, da ni bilo nobene možnosti, da bi nemci zmagali vojno in mu je notorični "zgodvoinar" Pirjevec odvrnil, je bilo torej zato smiselno sodelovati z njimi? Ker Perko ni odgovoril njegovi pripombi, se je Pirjevec zadovoljno smehljal, misleč, da je zmagal njegov argument. V resnici pa ni! Če ni bilo nobene možnosti, da bi nemci zmagali, kakor pravi Perko, potem je dejansko bolj smiselno z njimi taktično sodelovati oz. se jim začasno pokoravati, daljnociljno pa si obetati eventuelnega poraza nemcev, kakor pa se boriti proti njim in povzročati nesmiselne žrtve, ki bi jih lahko narodu prihranili. Na tem mestu bo seveda kdo podvomil v zmožnost tako daljnovidnega uvida razpleta vojne, vendar se sam sklicujem na nebroj takratnih sodobnikov, ki sedaj po toliko letih trdijo v raznih zapisih, da je bilo precej očitno, da bodo nemške sile poražene, kot tudi na nekaj čemur se reče taktika. Važno je le, kako taktiko izkoristiš, v prid svojega naroda, ali pa vprid svoje stranke. Demokratični tabor (kakor ga danes imenujemo) se e osredotočal na prvo, komunisti pa na drugo.
In če se vrnem k Ognjišču, nadalje trdi avtor, da je bilo partizanstvo totalitarizirano oz. da je komunizem pokomunistil prej neokrnjeno partizanstvo. Avtor je najbrž povzemal notoričnega katoliškega komentatorja duhovnika Rustjo, ki trdi podobne nebuloze, ne da bi se ob tem ne le vprašal, kje je kakšen dokaz za kaj takšnega (razen "enih bab" (če grem po Drobniču), ki so to zaupale Rustji), temveč da bi se tudi vprašali, kako je mogoče, da gre katoliški duhovnik v direktno kontradikcijo s slovenskim katoliškim občestvom in Cerkvijo. Cerkev je sicer opozarjala na zavedene, "ki so odšli v hribe", nikdar pa ni opravičevala ali častila partizanskih odredov ali organizacij. Upor proti okupatorju ne posvečuje! Rustja rad poveličuje primorske partizane, vendar se ne vpraša, kako je vendar mogoče, da italijanski fašisti na primorskem niso streljali ljudi, dokler ni začela delovati teroristična organizacija TIGR in niso potem likvidirali nekaj teh teroristov, medtem, ko so partizani pobijali po dolenjski in notranjski ljudi "kot kokoši" (če povzamem Perka). A vendar navzlic temu iščejo neki primorcofili razna opravičevanja za partizanske odrede. Res sicer je, da so bili mnogi ljudje zavedeni v partizane, ni pa bil njih boj upravičen. Rustja in podobni naj se tudi vprašajo, kako je mogoče, da kot prosvetljeni postmoderni kristjani, postavljajo jezik nad človeško življenje in menijo, da boj zoper "lahe" odtehta smrt nedolžnih ljudi.
Ti samooklicani heretiki torej niso nič drugega kot komunistični disidenti, ki se kot v kakšnem mitu o uporu sinov očetom, upirajo svojemu komunističnemu izvoru in se želijo diferencirati s komunisti, zato pa neprestano zahajajo v protislovja. Da bi bili resnični katoliški slovenci in ne patetični navidezni heretiki, jim manjka totalnosti, popolne diferenciacije ne le s komunisti temveč tudi z liberalci v vseh oblikah, tudi tisti konservativni.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar