Oman ali Orban. To, se zdi je v tem času tista dilema pred katero je postavljena desnica, predvsem tista tradicionalistična, retrogradistična. Preden se poglobimo v to dilemo, naj poudarim, da z Orbanom in Omanom mislim bolj na njune določene besede in ne na njiju kot na celoviti osebnosti, niti na njuna dejanja. Z dilemo Oman ali Orban, se želim soočiti le z njunima tezama.
Zdi se, da je desnica na neki točki, na kateri se mora odločiti, ali želi sploh še obstajati kot neka dejanska politična opcija, ali pa želi postati kopija levice z razliko le v dojemanju ekonomskega materializma. Ta problem se kaže vedno bolj. Desnica, kakor pravi Theodor Shoebat, zgolj čaka, kakor mačka ali pes, na drobtine, ki bodo padle z mize levice. Desnica čaka,da bi se levica v določenih pogledih strinjala z njo oz. ji dopustila nekoliko manevrskega prostora, namesto, da bi bila desnica ta, ki bi vodila igro, in bi bili levičarji ti, ki bi želeli odobravanje na določenih točkah.
Točke preloma
Da je desnica na določeni točki, kjer lahko gotovo dokončno izgubi lastno identiteto, je sicer jasno, vendar s tem ne trdim, da je to tista prelomna točka. Prelomna točka desnice, če se tu za hip osredotočimo na slovensko, je bila že z začetkom komunizma in potem s padcem komunizma, ko se je pojavilo vprašanje, kako bo desnica na postkomunističnih tleh sploh obstajala. Se bo podredila in gradila na vrednostnem sistemu komunizma oz. postkomunizma, ali pa bo vendarle našla svojo resnično identiteto in bo vrednostnemu sistemu komunizma nasprotovala.
Kaj mislim kot "vrednostni sistem komunizma", je lahko gotovo za mnoge zavajujoče, saj gotovo pomislijo le na odnos diktatura stranke - večstrankarska demokracija. Vendar pa jaz s tem imenom tega ne označujem in ciljam predvsem na globlja družbena vprašanja, na tista vprašanja, ki preobražajo jedro družbe in ne zgolj na tista, ki preobražajo dojemanje vloge države in upravljanja gospodarstva. Ne zanima me, kako in do kje se lahko posameznik izraža, temveč, kako družba dojema samo sebe in vse tiste prvobitne stvari, ki se tičejo obstajanja osebe in sveta okrog nje, ter interakcije med njima.
Na ta vprašanje, ki bi dejansko pomenila izoblikovanje lastne identitete, je desnica, ki je vzniknila iz komunističnega disidentstva, pa tudi iz dejanskega nasledstva predvojne desnice, odgovarjala napačno in postala z levico nekaj istega. Prelomnico, ki jo je predstavljalo sesutje komunističnega režima ni izkoristila tako, da bi obnovila stanje izpred vojne, temveč je nadaljevala iz pozicije ki je garantirala nemoteno kontinuiteto vsem družbenim in socialnim pridobitvam komunizma. Še več, takšno kontinuiteto je celo omogočila.
Tu najbrž pride do nujnega vprašanja o državotvornosti in očitka, da na tedanjo situacijo gledam preveč naivno. Mene na tem mestu ne zanima če bi bilo kaj takšnega mogoče ali nemogoče, mene zanima le nrav desnice, ki je, sicer oblikovana predvsem iz disidentskih komunistov in social demokratov, sprejela in legalizirala kulturne, socialne in družbene pridobitve komunizma. Namesto sistematične refleksacije sleherne družbene norme, je desnica dala legitimiteto tem normam, eksplicitnim ali implicitnim.
Zakaj do refleksije in do rekonkviste ni prišlo, je najbrž jasno. Prave, tradicionalne desnice, ki bi rasla iz ljudske tradicije sploh ni bilo več. Komunistična totalitarnost, ki je skozi pet desetletij skrbno prepredla civilno družbo s svojo ideološko usmerjenostjo, je popolnoma onemogočila, da bi se ohranila predvojna katoliška desnica. Ko je do kolapsa prišlo, so se na desnici znašli social demokrati, liberalci in disidentski komunisti, ki pa svoje "desnosti" niso črpali iz tradicije našega naroda, pač pa iz nemško-ameriških zgledov dekadentne kapitalistične desnice. In priložnost je bila zamujena.
Zato smo sedaj ne le na prelomni točki desne identitete, pač pa na zadnji prelomni točki, kjer desnica morebiti še lahko najde svojo identiteto. In ta prelomna točka se imenuje Oman ali Orban.
ali Oman
Novembra lani je Ivan Oman izrekel besede, ki so gotovo zatresle slehernega desnega katoličana, ki jemlje svoje katolištvo in svojo desnost kot totalnost. Rekel je, da mora Cerkev zavzeti popolnoma nevtralno stališče do politike, in še pomembneje, da se moramo sprijazniti s tem, da živimo v družbi, ki razmišlja "popolnoma" liberalno. Cerkev naj se, po njegovem mnenju, tega zaveda in ne dela škode sebi in strankam.
Ivan Oman, človek, ki smo ga najbrž vsi nekdaj imeli za politika, ki se dejansko napaja iz ljudske tradicije in ne iz komunističnega disidentstva, nas je tako kot zadnji desničar razočaral. Resignacija in relativizem, ki ju je potisnil v desnico in katoliško občestvo, sta bili morda še zadnji puščici, ki sta domala smrtno ranili slovensko desnico, ki si je želela rekonkviste in ne kontinuitete. Pojavilo se je bistveno vprašanje, če je družba zares popolnoma liberalna in če moramo mi to sprejeti in se torej temu podrediti, zakaj naj bi potem sploh še obstajali? Kaj lahko torej ponudimo tej liberalni družbi, ne da bi sami postali popolnoma liberalni?
Omanov odgovor je najbrž isti kot je odgovor Janše ali Novakove. Gre se nam za gospodarstvo in umik države iz njega. Vse delovanje desnice se je zreduciralo na neko patetično borbo za privatizacijo in na pobožne želje o krčenju države po "zgledu" amerike. Ker pa je družba liberalna, moramo torej po Omanu, prepustiti regulacijo družbe, šolstva, kulture, medijev in celo sociale liberalskim "neprofitnežem" in nizozemskim aristokratom. Prepustiti moramo regulacijo teh segmentov psevdoteoretičnemu ekspermientiranju in splošni dekadentni "naprednjaški" perverziji. Saj je vendar družba liberalna!
in Rok Novak
In iz Omanove percepcije nastane nov desničar za nov čas. Rok Novak, ki se junaško izpostavi s peticijo za privatizacijo, zahteva boljšo bodočnost za mladino in umik države iz gospdoarstva, s tem pa vseh zvez in navez. Kako odlično! Vendar pa razen tega Novak tudi junaško meni, da je onečaščanje svete podobe brezjanske Marije "ok". S tem Novak ne pravi le, da se mu zdi "ok" onečaščanje neke katoliške podobe, kot izraz umetniške in splošne svobode izražanja, pač pa pravi nekaj več. "Ok" se mu zdi onečaščanje tistega slovenskega tradicionalizma in ljudske identitete, katera je češčenje Brezjanske Matere Božje, ustvarilo in gojilo.
Ta Novakov "ok", je dokončen presek z ljudsko predkomunistično identiteto, ki je vendarle izoblikovala v tem narodu vrhove naših dosežkov in dokaz, kam je usmerjen novi desničar. V gospodarstvo, v materialistični kapitalizem, ki ga je Cerkev toliko in tolikokrat obsodila. In tudi, če bi na tem mestu kdo odvrnil, da je Novak vendarle nepolitičen in ni novi desničar, vendar za njim stoji vsa mainstream slovenska desnica.
Novak je dokaz, da ni važno koliko podjetij bomo prodali in kako majhna bo državna uprava, naša ljudska identiteta bo bila še vedno vztrajno uničevana, dokler ne bomo postali nekoč resničen dekadenten postkomunističen in prokapitalističen narod materialistov, ki ga bo požrl lasten gon za materialnem. To je dokaz, da lahko prodamo vsa podjetja in do kraja skrčimo državno upravo, če ne bo nekdo regulrial šolstva, kulture, sociale in medijev se bomo znašli v nečem, kar bo tisočkrat hujše od komunizma.
ali Orban
Na drugi strani pa stoji Orban z izjavo, da ni vsaka demokracija nujno liberalna in torej, da ni nujno, da je vsaka družba liberalna. Izjavi je menda nasprotovala Merklova. Merklova notorična "krščanska" demokratinja, ki je zgled ravno slovenskih Omanov. To nam vendarle kaže, da za tem stoji nekaj več, popolna eliminacija desnega tradicionalizma in katoliške totalnosti.
Pustimo tu ob strani Orbanovo "podporo" ruskemu Putinu. Resnica vendar je, da je Putin nekoliko manj dekadenten od zahodne levo-desne naveze, vendar ga to ne more delati našega zaveznika, kakor tudi ni moglo delati komunistov, ki so bili do neke mere manj dekadentni od slehernega modernega evropskega krščanskega demokrata, kaj šele od postmodernega levičarja. vendar jih to ne dela za naše zaveznike. gre za podobno stvar, kot italijansko zavezništvo z nekrščanskimi japonci začasa druge svetovne vojne. Seveda ima Orban in podobni veliko težav z utemeljevanjem podpore Putinu, ki skrbno neguje komunistično ikonografijo in je glavni zaveznik komunističnih držav po svetu.
Vendar pa nam daje Orban upanje, da je še mogoče premagati liberalizem in liberalno demokracijo. Merklova in nekateri komentatorji so Orbanove besede odpravili s trditvami, da demokracija, ki ni liberalna, ni mogoča, vendar pa mi vemo, da mi Slovenci nikdar prej nismo imeli liberalne demokracije, kakor nikdar prej nismo imeli komunizma in zato nočemo liberalne demokracije, ravno toliko kot nočemo komunizma. Potrebno se je le obrniti v preteklost in črpati iz nje, ne pa iz nekih nemško-ameriških kapitalističnih avtorjev.
In ravno zato podpirajo omani in merklove liberalno demokracijo, ker vedo, da kapitalizem lahko obstaja le v dekadentih, materialističnih družbah, za materialistične in dekadentne pa jih dela ravno liberalizem in liberalna demokracija. Mi pa kot pravi katoličani ne smemo pristajati na takšno stanje in se moramo odločiti za rekonkvisto ne kontinuiteto. Truditi se moramo za katoliško, ljudsko in konservativno družbo. Za utemeljevanje svoje drže se moramo obračati h katoliškim predvojnim piscem in zavračati vse oblike materializma kot tudi, takšno krivično ločevanje Cerkve od države oz. marginalizacijo katoliške Cerkve in degradacijo katoliškega občestva na zgolj zasebno izražanje.
Orban nam je kot znanilec novega jutra, že dokazal, da so mogoči vsaj prvi koraki, na mainstream desnici je le vprašanje, kako se bo odločila. Kot Oman ali kot Orban. Resignacija in kontinuiteta ali rekonkvista?
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar