Ob imenovanju Alenke Bratušek za neko komisarko nekje v evropi, je zanimivo poslušati krike in vzklike domačih evrodesničarjev, teh, ki naj bi bili po neki definiciji neke univerze desničarji.
Sprva jih je imenovanje presenetilo, čudili so se kako, da youtube video, ki so ga pred letom ali več napravili in, ki je jasno prikazoval Bratuškovo kot predsednico vlade med prepevanjem komunističnih pesmi, ni zalegel v Evropi. A namesto, da bi se ob temu vprašanju zares ustavili in se skušali prebiti do odgovora, so se spravili samo še nad Bratuškovo, skušali so zavreči vprašanje, ki je vendarle veliko bolj pomembno, kaj je z evropo?
Možni sta dve rešitvi vprašanja o tem vprašanju. Prvič, morda gre za strah pred odgovorom, drugič, morda manjka intelekta.
Naši "desničarji", evrodesničarji, trgocentriki ali kakorkoli je že hočemo imenovati, so bili dolgo časa prepričani, da je evropa na naši strani, da je na naši strani EPP in da so naši domači levičarji (postkomunisti) nekaj povsem različnega od povprečne levičarske stranke v zahodni evropi. Dolgo so nas prepričevali, da so slovenski levičarji provincionalni neevropski levičarji, ki z levičarji v evropi nimajo ničesar skupnega.
Vendar pa oni ne vidijo, da je EPP in sleherna evropska aparatura kilometre oddaljena od naših domačih razmer. Da se dobra mati EPP za nas sploh ne zmeni. Oni tega ne vidijo v svoji iracionalni iluziji, da smo del neke domačne internacionale in v kateri tehtamo velik del. A če bi bilo to res, Bratuškova ne bi bila imenovana.
In že spet smo tam, pri opazovanju ponavljajočega. Zaslepljeni "desničarji", ki polagajo upe v zahod. Medtem, ko zahod podpira domače revolucionarje.
Samo pomislimo na nedavni "praznik spomina na vse žrtve totalitarnih režimov", ki ga v Sloveniji obhajamo kot nekakšen dan proti komunizmu. Ta "praznik" se obeležuje na isti dan kot je bil podpisan sporazum von Ribbentrop - Molotov. Kratkotrajni sporazum o nenapadanju. Ta sporazum naj bi dokazoval, da so vsi totalitarni režimi v bistvu isti, da izvirajo iz istega jedra in dajejo iste sadove. Vendar pa je to največja laž moderne evrope. Medtem, ko so zahodni "zavezniki" dolga leta sodelovali v komunistično-liberalistični okupaciji evrope in skupaj kadili cigare, je zanje nemški fašizem bolj primerljiv s komunizmom, kot oni sami. Medtem, ko so fašistične države krvavele, da bi ustavile napredovanje komunizma na zahod, ko je nebroj vojakov iz vseh fašističnih držav padal v boju proti komunizmu, naj bi kratek sporazum, ki je trajal manj kot leto dni, dajal večji dokaz za istovetnost fašizma s komunizmom, kot več let sodelovanja med zahodnimi zavezniki in komunističnimi silami širom evrope. Smrtni sovražnik komunizma naj bi postal relativno isto s komunizmom. O tej piškavi, relativistični percepciji sem že pisal. O relativizmu, ki pravi, da si lahko proti komunizmu le iz perspektive antitotalitarizma, sem že pisal. Zahod je omogočil komunizmu obstoj, tega ne bomo nikoli pozabili. Zahod je plačal komunistični rusiji s celotno vzhodno evropo, zahod je omogočil dokončno izvedbo revolucije v Sloveniji in zahod je pomoril nad petnajst tisoč neoboroženih vojakov slovenske narodne vojske.
Sporazum von Ribbentrop - Molotov je neprimerljiv z zahodnim odkritim sodelovanjem s komunisti. V nebo vipje tudi vprašanje zakaj Britanija ni napovedala vojne tudi sovjetski zvezi, ko je ta napadla in okupirala Poljsko? Zakaj je napovedala vojno le Nemčiji? Dan spomina na žrtve totalitarnih režimov je sramota. Je orodje diktature relativizma. Je produkt pozabljanja in nenačelnosti.
In ravno tu vidimo naivnost slehernega "desničarja", ki tako strastno zagovarja evropo, evropske posege in evropske institucije. Tak desničar je bebec, ki kar kliče, da se mu ljudje začnejo posmehovati. Medtem, ko so leve stranke gradile na "evroskepticizmu" na zadnjih evropskih volitvah, so desne stranke branile ljubo mati Evropo. Na koncu je profitirala levica s svojim komisarjem.
Zahod je za katoliško slovensko ljudstvo prav takšen sovražnik, kot domači levičarji in komunisti ali kot tuji komunisti.
Slišal sem večkrat, da so slovenski levičarji fenomen, da so nekaj drugega, kot povprečni evropski levičar. A še do današnjega dne nisem našel dokaza tej trditvi.
Dokler se naši desničarji ne bodo spremenili do te mere, da bodo postali desničarji, bomo imeli še naprej takšne nerodne situacije. Medtem, ko imamo doma popolno restavracijo vsaj postkomunizma LDS , če ne restavracijo kulturnega komunizma, nas EU in EPP z Junckerjem na čelu nagradijo z levim komisarjem. "Desnica" pa ostaja slepa.
NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar