Problematika, katere se vedno znova lotevam, je problem desnice, ki prevladuje dandanes na našem desnem polu in ki celo ogroža samo desnico ter nas vedno bolj sili, da bi se v maniri relativistične raje, zatekli v neko tretjo smer in prepustili levo-desno sfero tem, ki so jo ugrabili.
A to bi bila velika in usodna napaka. S tem, ko bi se strinjali, da je desnica tisto, s čimer se ne moremo poistovetiti, bi ogrozili svoj politično ideološki prostor. Zato moramo priti do zaključka, da je razlog temu, da se ne moremo poistovetiti z mainstream desnico v tem, da ta mainstream desnica sploh ni desna. Ta zaključek ne bi smel nikomur delati preglavic, saj se že sam mainstream desnica opredeljuje za sredinsko desno in se velikokrat boji opredeliti za dejansko desno, čeprav pa obenem brezkompromisno zaseda desne pozicije in iz desne sfere izriva ljudi, ki bi lahko imeli načelne desne poglede.
Tudi boj med levico in desnico postaja vse bolj utrujen, pa ne le zaradi diktature relativizma, ki s svojo proletarsko mentaliteto pravi, da "so vsi isti", pač pa zaradi dejanske enotnosti v devetdesetih odstotkih pogledov. Še več, zdi se, da sta se leva in "desna" opcija ujeli v nek cikel obračanja, v katerem na določen čas prevzameta vlogo druga druge in operirata dalje. Celo komunistični krik, da za vsem stoji kapital bi lahko v tem primeru postal relevanten, le da za vsem ne stoji kapital, pač pa oportuni materialisti, ki so iz politike naredili le podsistem ekonomskim politikam. Tako imamo na eni strani več kapitalizma in malo manj socializma in na drugi strani več socializma in malo manj kapitalizma. Politika je postala preračunljiva in znotraj sebe votla. Kriki o premagovanju ideoloških delitev pa stalnica, ki sta jo posvojili obe opciji.
A vse to kaže na zaključek, ki se bo zdel tako zelo plehek in neumen, da bi me lahko kdo brez težav označil za "desnega združenega levičarja", ker je tudi ta stranka ravno vdrla v parlament po nenehnem zatrjevanju, da nobena leva stranka ni prava levica. Vendar pa lahko vsak pozoren bralec opazi temeljno razliko med mojimi argumenti in argumenti ZL, ki je v tem, da ZL radikalizira umevanje politike kot sistema podvrženega kapitalu, kar se sliši kot paradoks, četudi je resnično, politika je podvržena kapitalu, po njihovem umevanju, tako, da se mora nujno boriti z njim in ga karseda regulirati, z drugo besedo, politika lahko obstaja le zato, da ljudstvo brani pred kapitalom, medtem, ko sam trdim, da naša mainstream desnica ni desnica ravno zato, ker je njena politika usmerjena le v (ne)reguliranje gospodarstva, ne pa tudi v (ne)reguliranje družbe. Se pravi, moj argument je, da naša mainstream desnica ni desnica, kar pa lahko pripišemo spet uspehu velike liberalne revolucije, ki je ustvarila neko psevdorealnost, ki nujno določa tudi naše oblikovanje misli in teh kodiranje v besede.
To je prvo in od tod izvira tudi vse drugo, kar mori desnico. Drugo je to, da je desnico prevzela neka materialistična večina buržujev, ki dosledno sledijo miselnosti, da je politika nepotrebna. Na eni strani imamo namreč trditev, da mora država ustvarjati delovna mesta, na drugi strani pa trditev, da potrebujemo manj države. Se pravi, da vsa ta polemika okrog tega, kako se lotiti gospodarstva temelji na tem, da naj gospodarstvo dela samo brez države, vse kar lahko država naredi je to, da ga pusti pri miru in mu niža davke. Edina druga naloga je izplačevanje iz socialnih transferjev, ki pa naj bo čim manjše. Desna politika temelji torej na tem, da skuša doseči stanje v katerem sama ne bo več potrebna. Do dosega tega stanja pa upa, da bo nekje na pol poti z njo vštric stopila še njena opozicija. Skratka, vse naj deluje tako kot hoče trg in kakor regulirajo neke naddržavne institucije, mi pa bomo v svojih klimatiziranih sobanah skrbeli za to, da bodo bili vsi prijazni med seboj. Prijaznost, prijaznost, prijaznost!
Gre za neko buržujsko naveličanost, materialistično utapljanje v komfortu, ki smo mu na desnici priča le zato, ker je desnica postala po polstoletni komunistični diktaturi, popolnoma laična in ne vidi več prek materije.
Na tem mestu se bom navezal na nek članek/zapis s Kritike konservativne, avtorja Barbarosse, ki precej dobro pokaže na vso izčrpanost in brezciljnost desnice in tega, kar dandanes pojmujemo kot konservativizem.
Celoten zapis je paradoks, ampak tega pisec sploh ne vidi, ker je tako ujet v tej mlačnosti v tej radikalni naveličanosti in relativizmu. Ker ko je človek tako zelo bombardiran, z raznimi človekovimi pravicami in svoboščinami, postane nujno relativist s tem, da skuša iskati neko nadvrednoto, ki bo končno zajela vse kar je dobrega na tem svetu in bo obenem ostala politično korektna, dala pa bo tudi nekaj, kar se bo na prvi pogled zdelo kot dober argument zoper navidezno opozicijo. Ta vrednota, smešno, postane svoboda. Svoboda človeka, ki pa je zanimivo, pra- ali nadvrednota tako levice kot desnice, njun boj ostaja le na tem, kdo more človeku ponuditi več svobode in kako se desna svoboda razlikuje od leve. Desničarji ponavadi v to zmešnjavo povlečejo še krščansko vero in celo Kristusa, kar bomo videli v nadaljevanju.
Če povzamem zapis na kratko, ker je tudi kratek, gre za poudarjanje superiornosti konservativizma nad vsemi ostalimi političnimi percepcijami, pri čemer oriše sedem demonov, ki so nasprotni temu, kar ima on za konservativizem. Ti demoni so: utopije, potrošništvo, hedonizem, socializem, ideologije, militarizem in pacifizem.
Kot rečeno je zapis protislovje, ker skuša na nek način povedati, da se ima za krščanskega konservativca, po drugi strani pa piše: "Ideologije, ta človeška kreacija, težijo k zajetju vsega v en svetovni
nazor. Požrešnost po celotnem stvarstvu. Ideologije, ki se ustvarjajo
skozi tok zgodovine, namreč skušajo podrejati in požreti vse. Od Boga do
družine, družbe, države, narave in posameznika." Ampak, saj je tudi krščanstvo, naj povem bolj jasno, katolištvo ali katolicizem, ideologija in ta ideologija ne pristaja na kompromise in ne oblikuje človeka le na njegovem duhovnem ali zasebnem področju, pač pa direktno po cerkvenem nauku terja od nas, da ustvarjamo katoliško družbo. Ker, vse stvarstvo, tudi družba, ki spada v to kategorijo, mora biti usmerjena k Bogu, ne sama nase. Tako družba ne more in ne sme biti ateistična. Tu grobo citiram škofa Schneiderja. Ne more obstajati ateistična vlada, to je proti načrtu Boga kot stvarnika. to pa nikakor ne pomeni netolerantnosti, kar je sploh nesmiselno pojasnejvati, a vendar je v današnjih razmerah nujno.
Tu moramo postati pozorni, namreč, zakaj imamo od nekod umevanje, da mora desničar priznavati državo, ki je tako ozka in majhna, ter družbo in trg, ki se samoregulirata? To je amerikanistična percepcija, ki pa izvira neposredno od angleških protestantov, predvsem puritancev. Protestanti so znani po tem, da striktno ločujejo zasebno življenje od tistega, denimo, službenega. ker naj bi bil Bog stvar posameznika. Tudi njihova percepcija o določenosti in o načinu zveličanja, ki je zgolj vprašanje sprejetja Kristusa za svojega zveličarja, se radikalno razlikuje od naše in zato neposredno in tako različno vpliva na pogled vloge države in gospodarstva. Tudi pri amerikanistični ločitvi "cerkve" od države, gre predvsem za vprašanje razdrobljenosti protestantskih cerkva. Medtem ko Kristus ne le pravi, da dajte Bogu kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega, temveč tudi pravi, da je oblast dana ravno temu cesarju in nižjim vladarjem, kot je Pilat, s strani Boga. (Zanimivo je brati odlomek o "cesarju kar je cesarjevega" tudi iz vidika naše državljanske vojne, pri čemer moramo biti pozorni, da je bila cesarjeva oblast v bistvu okupacijska, kar je še en razlog več za dvom v upravičenost boja proti okupatorju. Kajti Kristus na tem mestu postavi Boga kot pogoj za spoštovanje okupacijske oblasti, se pravi, vkolikor okupator spoštuje verske navade, to odtehta nesuverenost)
Glavni nesmisel pa je gotovo to, da avtor govori o nepopolnosti in grešnosti človeške družbe in s tem direktno utemeljuje zakaj država ne bi smela imeti večje oblasti nad ljudmi. Pravi zaključek bi namreč bil, da ravno zato, družba, človek, potrebuje čimveč regulacije in čim močnejšo državo. Zato potrebuje monarhijo ali diktaturo. Ker ravno svoboda kvari, ne pa obratno.
Ampak ravno takšen je pogled povprečenega mainstream desničarja. Tako kontradiktoren. Je pogled poln naveličanosti in hlinjene "zdrave pameti". Zdrava pamet, če bi jo res posedovali, bi nam govorila, da je ravno svoboda za človeka pogubna. Bog ni demokrat.
Če se tu navežem na rekonkvisto, kot pojem, ki sem ga uvedel v nekaj prejšnjih blogov, da bi z njim lahko enostavno zajel, kaj je glavna naloga posameznika. Torej, glavna naloga na tem mestu je rekonkvista desnice v smislu zavračanja pomehkuženosti, naveličanosti in relativizma in vnašanja načelnosti, radikalizacije in totalnosti. Seveda pa je pred tem nujna rekonkvista nas samih.
NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar