Manjkajoči člen

V čem se NSi in SDS razlikujeta med seboj in od evropske desnice?

Ko smo brali zadnje žurnalistične prispevke o stranki NSi, nas ni toliko presenetilo stališče enega vodilnih v stranki o Janši, kakor nas je presenetilo stališče tega istega človeka glede prihodnosti stranke, ki je navidez dobila dve možni poti. Rekel je, da si želijo moderne krščansko-demokratske opcije po zgledu Nemčije in Nizozemske.
Namreč, kaj si kdomisli o nekem (političnem) zaporniku gotovo še ne definira njegove politične usmerjenosti, medtem, ko je v drugem primeru povedano vse tisto, kar smo že zdavnaj z zaskrbljenostjo gledali in na kar smo v zadnjem času vse bolj opozarjali. In ta jasna izpoved politične orientacije te stranke, nas je dokončno prepričala, da imamo prav.
V blogu "Nova Slovenija - v čem je problem?" sem že avgusta povsem natančno ocenil zakaj se v sami stranki in okoli nje pojavljajo pojavi, ob katerih smo lahko do neke mere zaskrbljeni. Moja glavna teza je bila, da ti pojavi niso plod "kučanizacije" ali čiste "komunistizacije", pač pa da gre pri celi stvari za naravno evolucijo stranke po zgledu tujih "desnih" strank. "...NSi ni nikakršen fenomen... postaja tisto, kar je CDU v Nemčiji."
Torej NSi postaja dejansko nova evropsko-desna stranka, čista kopija, če ne samo-satelit, strank kakršne so nemška CDU ali britanska CP. In s tem, ko to trdim sem rešil tudi že vprašanje, kaj pa njen odnos do nedokončane oz. neuspele tranzicije iz komunizma v demokracijo.
Pri nas naši mainstream desničarji velikokrat trdijo, da so vrednote slovenskega postkomunističnega živžava nekaj radikalno drugega od vrednot Evrope. Seveda tu moramo vsi postati previdni. Ker vkolikor ta vzvišen sistem vrednot neke svobode in demokratičnosti vzpostavimo le zato, da bi nam to postal nek ideal naše politične aktivnosti, potem se strinjam, da smemo trditi, da se sistema med seboj razlikujeta. Če pa jemljemo evropo in zahodno politiko realno, potem se pač ne morem strinjati, da se sistema kjerkoli razlikujeta. Gledano realno in z distanco, lahko brez težav ugotovimo, da sta si sistema popolnoma podobna. Evrope ne zanima, kako se je končala tranzicija, kje so naplavnine ex-sistema, evropo zanima učinkovitost gospodarstva in Trg. Poenostavljeno povedano: Evrope ne zanima ali na sodiščih sodijo bivši komunisti, Evropo zanima zakaj so sodni zaostanki.
A tu smo se že preveč oddaljili od bistva. Bistveno je uvideti to, da se NSi vedno bolj približuje tipu stranke, ki jo ne zanima če sodeluje s hudičem, vkolikor bo s hudičem uspela uresničiti svoj model neprestanega "spodbujanja" gospodarstva ali kakšne podobne mantre materialistov. Kakor se CDU v Nemčiji spogleduje s socialisti, liberalci in ostalimi levičarskimi strankami, tako se NSi pri nas spogleduje z demokratkomunisti in celo neokomunisti v zadnjem času. Če hočete najti odgovore na vsa vaša vprašanja o NSi, se obrnite v Britanijo h Conservative Party in v Nemčijo h Christlich Demokratische Union.
In nikar me ne prepričujte, da so nemški socialisti ali nemški liberalci nekaj drugega od slovenskih socialistov ali liberalcev. Ločuje jih le to, da so naši že imeli možnost privedbe svoje ideologije do skrajnega konca, medtem ko nemški take priložnosti še niso imeli. Gledano ideološko se ne razlikujejo v prav ničemer. Če bi na tem mestu izpostavili problem "svobode" in "demokracije", potem gotovo do neke mere izgleda, da se struji razlikujeta, a je takšen le videz. Kdor namreč v komunizmu vidi le nevarnost za demokracijo in "svobodo", takšen človek dejansko ne dojema ideološke vsebine komunizma.


Votlost in samodestruktivnost politike 
 
NSi, torej arhivi, tranzicija, ki je ni bilo in Janša, ne zanimajo iz enostavnega razloga, ker tudi evropske desnice to ne zanima. Tu pa končno trčimo še ob SDS in ugotovimo, da niti SDS to ne zanima. SDS se teh problemov loteva iz razlogov preračunljivosti, ne pa zaradi svoje ideološke prepričanosti. Pustimo to za hip in se ustavimo ob nedavnem "posvetu" stranke SDS in komentarjih cenjenega Gorenaka ter se poizkusimo za konec soočiti s paradoksom desnice in politike nasploh.
Gorenak je menda v svojem blogu zapisal, da je sicer prav, da se stranka toliko ukvarja s svojim predsednikom in njegovo usodo, a bo morala prej ali slej začeti razmišljati širše, saj se lotevanje določenih tem ne obrestuje v širokem bazenu volivcev in da bodo morali začeti razmišljati o tem, kaj je dobro za državljane, oz. kaj si državljani želijo.
 Vendar tu je že nastopila bistvena napaka oz. glavni argument za mojo tezo, da gre stranki SDS za ideološko preračunljivost in ne za ideološko nrav. Se pravi, po Gorenakovih besedah, (ki jih povzemam po povzetem), se mora stranka odreči svojim "hipotetičnim" nazorom v želji, da bi osvojila večje število volivcev. Otresti se mora določenih tem in se jih ne več dotikati, da bi lahko pridobila čim več volivcev. Dobro, kdo bo rekel pri takšni argumentaciji, da sem naiven, ko sploh dajem to pod vprašaj, politika je "itak" en sam kompromis, ena sama kalkulacija. Prav, pa se strinjajmo za hip. A če je takšna resnica in če vsaka "mainstream" stranka lahko uspe le tako, da kalkulira in sklepa kompromise, potem je moja teza, da se SDS loteva določenih tem, le iz preračunljivosti in ni dejansko ideološko opredeljena zoper ali za določene pojave in teme, s katerimi se v narodu soočamo, pravilna.
In zopet se je zabrisala razlika med SDS in NSi. Drugi glavni "hint", ki kaže na politično evolucijo in sorodnost SDS ter NSi (pa tudi na uvid, da je NSi postala mali SDS), pa je vztrajno zatrjevanje SDS, da ni mogla ničesar spremeniti, ko je bila na oblasti, zaradi DeSUS in ostalih koalicijskih partnerjev. Dobro, razumemo, vse lepo in prav, mainstream politika je težka, potrebni so kompromisi, vendar pa tudi to kaže na dejstvo, da SDS nima nič več ideološko protikomunistične vsebine v sebi, kot NSi. V nasprotnem primeru kompromisov ne bi bilo. Če me kdo zopet smatra za naivneža in v mojih besedah vidi naivnost, naj poudarim, da me na tem mestu zanima le domnevna "ideološka vsebina" ali pa vsaj "ideološki antikomunizem".
Tretja točka pa je politična mantra "kaj je dobro za ljudi". Gorenak, kot mnogi drugi, nekritično ponavljajo, da je politika nekaj, kar je v dobro ljudi, oz. da mora politika prisluhniti ljudstvu in iskati tisto, kar je dobro za ljudi.
A politika to v resnici ni. Ne, da politika to ni, četudi bi morala biti, temveč da bistvo politike ni iskanje tistega kar je dobro za ljudstvo, temveč želja in volja po urejanju družbe na način, ki ga mi vidimo kot ustreznega. Za politiko, ki jo razumimo kot tisto, kar je v nas samih, ni pomembno kaj si želi večina, ali kaj je dobro in kaj slabo. Politika je zgolj preslikava naše politične usmerjenosti v strukturo, ki naj spreminja družbo v takšno podobo in urejenost, kakršno si mi zamišljamo. Seveda se politika opazuje tudi skozi prizmo, kaj je dobro in kaj slabo, da bi svoj politični sistem lažje utemeljevali, a tudi to izvra iz naše percepcije tega kaj je dobro in kaj slabo. Politično strukturo, ki je ne žene ogenj določene ideologije, lahko poganja torej le čista volja do moči. Sla po oblasti zavoljo oblasti same. Takšni politični strukturi ni pomembno kakšna je ideologija, žene jo le obljubljena oblast. Naj poudarim, da mora nujno biti glavna naloga vsake politike oblast, vendar mora biti oblast  sredstvo za realizacijo tiste ureditve družbe, kakor si je želimo.
Da sklenem, za določeno politiko ne sme biti pomembno kaj je dobro za ljudstvo, temveč, kaj si mi mislimo, da je dobro za ljudstvo. Politika, ki to načelo opusti, bodisi zaradi strahu, bodisi zaradi politične korektnosti, ki bi takšno načelo prepovedovala, postane izčrpana, naveličana in sama sebi v namen. Kakor ji je oblast privlačna le zaradi oblasti, tako tudi sama postane politika, da bi bila politika. Iskanje Tistega, kar je dobro za ljudstvo, pa je prikriti in resnični populizem, ki se od tistega obsojanega populizma razlikuje v tem, da se na populistične mantre ne navezuje zaradi svoje ideološke vsebine, pač pa praznine.
Gotovo Gorenak ni želel reči tega, a vendar je to evidentno. Na tem mestu bo kdo pomislil, da se na stranko SDS spravljam iz razlogov sovraštva, a  se ne. Če je že kakšen drug razlog, razen čistega teoriziranja, potem je to ljubezen do te stranke. Ta politika postmoderne liberaldemokratične dobe, ki je postala nekakšen nadomestek za tisto surovo (raw) ljudsko politiko, je gotovo nujno izčrpana že sama po sebi tako na levi kot na desni. Da se lotevam tu SDS je zgolj želja, da bi SDS iz tega cikla izstopila, obenem pa dokazujem, da si je mainstream levo-desna politika popolnoma sorodna, NSi in SDS pa sta praktično ista stranka.
 
 
Čaščenje Trga

Ker pa se stranke in politika nasploh, ne upira takšnemu relativizmu, smo se prisiljeni soočiti s poslednjim paradoksom politike, ki je v tem, da se je politika sama degradirala v podsistem državnega in tržnega gospodarstva. Politika se je razdelila v dve smeri, ki dejansko nista več levo-desni sistem vrednot, pač pa mehki socializem - mehki kapitalizem, oba pa sta pokorna nekemu metafizičnemu Trgu.
Vsa politična vojna se bije okrog Trga (prav ste opazili, trg pišem z veliko začetnico), ki je politiko tako prevzel, da more politika obstajati le, ko zavzame določeno stališče do njega. Tako imamo socialiste oz. komuniste, ki razumejo politiko le v vlogi zaščitnice nekega, zopet metafizičnega, proletariata in kapitaliste, ki politiko razumejo kot zaščitnico Trga, da bi mogel ta delovati "svobodno". Religija svobodnega Trga nam pravi, da vkolikor državo umaknemo iz gospodarstva in omogočimo Trgu svobodno samoregulacijo, bodo vse težave izginile. Ob tem pa pravzaprav negirajo politiko samo, saj jo s tem delajo za impotenten sistem. Krčenje države in umik države iz gospodarstva pomeni somrak politike.
Kot lahko vidimo gre v obeh primerih za zelo materialistična sistema, ki se, če smo se že iz zgodovine kaj naučili, drug drugega omogočata. Kapitalizem in socializem sta direktna produkta drug drugega. Oba tudi namreč omogočata t.i. liberalno demokracijo, ali, kot jo imenujejo sami, demokracijo. Desnica je privolila v liberalno demokracijo in tako predala boj zmagovalni levici, katere cilj je prav ta liberalna demokracija, ki je končni produkt tiste revolucije, ki traja že najmanj od francoske revolucije dalje.


Rožman vs. Oman vs. Možina
 
Tako smo lahko nedavno brali osupljive besede Omana, ki je rekel, da se moramo slovenski kristjani, predvsem pa Cerkev, sprijazniti s tem, da je družba urejena po načelih liberalne demokracije in da moramo na podlagi tega uvida tudi operirati. Ta hotena in zahtevana resignacija je tista glavna bolezen desnice. Desnice, ki se v ničemer več ne razlikuje od levice.
Postala je direktno nasprotje tiste desnice o kateri je govoril Rožman: boriti se, da bi Jezus Kristus gospodoval ne le v posameznikih, temveč tudi v družinah in državah. (Rožman, 1943). Ta moderna mainstream desnica pa je produkt protestantizacije katoliškega laištva in katoliške politike v totalno samosekularizacijo. V srdito ločevanje verskega, ki naj ostane zasebno in političnega, ki se mora pokoravati liberalcemokraciji.
Mar ne vidimo paničnega pojasnjevanja slovenskih katoličanov čemu je kapitalizem in svobodno tržno gospodarstvo tako superiorno? Mar ne vidimo tega divjega zatekanja  k protestantskim državam po utemeljevanje svobode, krčenja države in gospostva Trga?
Zato se sliši klic Jožeta Možine o zavzemanju za "krščanske vrednote" toliko bolj smešna. Zanj so "krščanske vrednote" našega naroda očitno "svobodna država" in ne krščanska država. Zanj krščanska skupnost "molči", ker se enoglasno ne zavzame za (političnega) zapornika Janšo. So to krščanske vrednote? Je to res molk? Kje pa so bili ti kristjani, ko se je sprejemala slovenska ustava? Kje so bili, ko se je sistem vrednot komunistične revolucije nekritično prenašal v "demokracijo". Ne potrebujemo demokracije, potrebujemo katoliško državo, ali pa nismo katoličani in bo naš molk trajal ne glede kakšna stališča bomo zavzemali do političnih zapornikov ali nekdanjih komunistov. Katoličani nismo iskalci ali zaščitniki "Svobode", pač pa realizacije katoliškega nauka v družbi.
 
  
 Manjkajoči člen

To nas naposled pripelje do vprašanja manjkajočega člena. Tistega člena, ki ne bi pristal na tezo, da liberalna demokracija zahoda in vzhoda (katerima sicer dopuščam, da se ena od druge razlikujeta v kakšnem odtenku), nima alternative. Do tistega manjkajočega člena, ki se ne bi pokoraval diktaturi liberalne demokracije in bi ga gnala ideološka brezkompromisnost.
Sistem, ki ne bi bil desen le po imenu ali vprašanju iz katere strani opazuje trg, temveč ki bi bil dejansko desen, kontrarevolucionaren in načelen. Militarizacija politike po zgledu korporativističnih gibanj in sistemov.



NeoDomobranec