Onemogli komunistični bes (Urbančič, 1943)

Onemogli komunistični bes

Objavljeno v tisku 12.12.1943

Ljenko Urbančič, 1943

V roke mi je prišel komunistični letak, katerega vsebina razodeva smrtne krče teh internacionalnih prevarantov. Začenja se takole: »Jutro! — Je pač vse eno, kateremu časopisu naslovim to pismo; naj bo »Jutro« ali »Slovenec«, ker okoli njih so iste svinje, iste zagrizene brezvestne duše, isti hlapci in isti koristolovci.«

Letak je torej naslovljen na slovensko časopisje, ne glede na nekdanjo razliko v svetovnem naziranju. Vprav to dejstvo nas veseli, zakaj ta solidarnost naše borbe je najboljši dokaz, da je komunizem pri nas že dosegel višek svoje slave, sedaj pa se že zvija v smrtnih krčih. Vemo, najhuje je, ko postane človeku vse sovražno. Prav dobro vemo, kako žalostni so taki občutki, zakaj tistim, ki se borijo proti komunizmu že od prvih početkov »Osvobodilne fronte«, še sedaj v spominu niso zamrle grožnje, psovanja, najpodlejša obrekovanja, denunciacije in zahrbtni streli na ulici. Kako čudno se zdi, kaj ne, da bi tista »vsesplošno narodna« OF denuncirala! In vendar so s paktiranjem z badoljevci ti internacionalci spravljali v zapore, internacijo in v smrt Slovence, ki so bili nasprotni protinarodnemu komunizmu. Mar ni vsakemu vsaj malo razgledanemu človeku padlo takoj v oči, ko so ga v vojašnici sortirali na levo, da je njegova druščina vse prej kot komunistična. In če so komunisti postrelili lahko toliko »izdajalcev«, kako smešno in sumljivo je, da se je od OF postavljeni konfident Rozman po toliki nesreči, ki jo je naprtil zavednim in poštenim Ljubljančanom, lahko svobodno in brezskrbno gibal po mestu. In niti eden komunističnih atentatorjev ni bil prijet. Niti eden od tolikega števila...

Potem zopet nadaljuje letak: »Vi mali hlapci, vi domobranci in junački hočete premagati Veliko Rusijo? — (pravilno SSSR!)« — Ne, mi nismo tako otročji, da bi si domišljali, da lahko premagamo Rusijo! Mi nismo tako naduti in smešni kot vi, ki trobite v svet igro o mladih vojakih in se šopirite — sila smešni ste! — da odločilno vplivate na razvoj dogodkov na vzhodnem bojišču. Ne, mi nismo tako smešni, da bi si domišljali, da bomo premagali Rusijo, in tudi, če bi bilo to v naši moči, ne bi tega storili! Verjetno pa je tukaj pomota in mislite vi pri tem na Zvezo sovjetskih socialističnih republik. Da, to pa je res: ko bodo te na tleh, takrat bo naš najsrečnejši dan!

In potem zopet: »V nedeljo so bili govori v Unionu in ti so bili tako bedasti, da bi se kamen zjokal.« — Bedasti? Ne verjamem, da mislite tako. Mar niste oglušeli, ko so se vedno in vedno oglašale viharne ovacije domobranstvu in slovenskemu narodu? In mar vas ni bilo strah, ko ste slišali na stotine mladih ljudi, ki so zahtevali osveto za svoje padle junake?

Nadalje zmerja ta komunist v svojem letaku škofa Rožmana in mu na komcu grozi: »Gospod Rožman naj si le dobro zapomni svoje bleščeče govore!« — Da, še bolj pa so si jih in si jih bodo zapomnili njegovi verniki in še bolj ga bodo spoštovali; zato, ker je bil med prvimi Slovenci, ki so si upali odkrito povedati resnico v tistih časih, ko je bilo to sila nevarno.

Potem zopet: »Bratje Rusi napredujejo...« — Res je: napredujejo — v spoznanju namreč, da bo prišel čas, ko bodo pognali svoje politične židovske politkomisarje, tiste zatiralce ruskega naroda z ne-Rusom Džugašvilijem (Stalinom) na čelu.

»Nobeno nasilstvo, nobeno zverinstvo ne bo pozabljeno.«  — Tako je! Nikoli ne bomo pozabili Turjaka, Kočevja, Vel. Osolnika, Grčaric in tisočev mrtvih slovenskih ljudi. Res je, huda je, huda bo kazen, vi internacionalni izmečki!

Iz stavka: »Sodelujete z Nemčijo!« pa veje zgolj zavist. Vemo, kaj so hoteli reči s tem stavkom. Namreč to: da mi sodelujemo z Nemci, oni pa so in še sodelujejo z badoljevci. Nevoščljivi pa so nam le zaradi tega, ker smo si pač mi izbrali bolj junaškega zaveznika, kot oni s tistimi ničvrednimi izdajalci, ki se jim je posmehoval vsak otrok, žvižgajoč si pri tem pesmico »Mi smo vojaki korenjaki...«

Potem pa oblaja letak še prezidenta generala Rupnika s »črvivim« generalom. Verjetno je, da v unionski dvorani na protikomunističnem zborovanju OFarski ogleduhi niso bili takega mnenja in jim je zledenela kri v žilah, ko so videli našega generala, kako je skočil mladostno na oder, ne da bi se poslužil za to pripravljenih stopnic. Ta gesta brezdvomno dokazuje, da ima »črvivi« general prav resen namen iztrebiti komunizem s slovenske zemlje. In to je seveda hudo!

Te vrstice onemoglega komunističnega besa je komentiral prav dobre volje »tisti polizani študent, tisti zapiti in skrahirani pisun« —

Ljenko Urbančič