Komunizem -- versko vprašanje (Glavač, 1945)

Komunizem -- versko vprašanje

France Glavač, 1945

Osrednje jedro sedanje državljanske vojske na Slovenskem je boj med vero in nevero. Ni to vsakomur razvidno, ker se veri nasprotna propaganda trudi, kako bi resnico zabrisala in prikazala, da se boj med obema taboroma vodi za druge cilje. Dobro nam je še pred očmi, da se je v letih 1936—39, za časa španske državljanske vojne, svetovna komunistična in prostozidarska propaganda prav tako trudila, kako bi napačno prikazala boj med »belimi« in »rdečimi« Španci kot spopad dveh socialnih taborov, ki da se izmed njiju eden bojuje za koristi veleposestnikov in kapitalistov, drugi pa za osnovne človečanske pravice tlačenih proletarcev. V resnici pa je bil to le smrtni boj med komunizmom in krščanstvom, ali, kakor je izpovedal l. 1936. eden vodilnih »rdečih« Špancev, Martinez Barrio: »Na Španskem sta udarili druga ob drugo dve kulturi: preživela katoliška in porajajoča se boljševiška.«

Enaka gibala odločajo v svoji zadnji in najgloblji osnovi tudi v spopadu, ki ga preživljamo sedaj Slovenci. Je to obramba vere pred nevero, ker je obramba pred komunizmom, in ker je komunizem po svoji vsebini — versko vprašanje.

Komunizem ni namreč le socialno, gospodarsko ali politično gibanje, temveč je mnogo več: je svetovni nazor, kakor pravimo, to je nauk, ki obsega vsega človeka, njegovo življenje, mišljenje, čustvovanje, njegove nravne odnose do sebe in bližnjega, njegovo stališče do Boga, do vere v posmrtno življenje, do božjega razodetja in učlovečenja: odnos torej, ki so osnova krščanske vere in življenja po njej. In vsi ti odnosi, kakor jih podaja komunizem, so v največjem nasprotju s krščanstvom: človeka smatra komunizem ne kot stvar in podobo božjo, temveč kot zgolj snov, materijo brez neumrljive duše; zato zanika duhovnost in pojmuje človeško življenje, mišljenje in čustvovanje kot izraz same snovi; kaj čuda torej, če ne pozna morale ne v odnosih do sebe, ne v odnosih do bližnjega, ne priznava ne posmrtnega življenja, ne božjega razodetja in učlovečenja, sploh taji Boga in vse, kar je duhovnega. Še več: vse to ne le taji, temveč se načrtno in z brezprimerno krutostjo bori proti, kjer le more. Ta svetovni nazor je komunizem izpovedal po svojih ustanoviteljih in vodilnih glasnikih, po Marxu, Engelsu, Leninu, Stalinu in še toliko drugih, v praktičnem življenju pa ga je uresničil in ga še uresničuje ob potokih krvi v vseh tistih deželah, kjer je prišel do oblasti; borba proti Bogu je jedro in gonilna sila vsega njegovega prizadevanja. Upravičeno moremo torej gledati v komunizmu v prvi vrsti versko vprašanje in prvenstveno po tem presojati njegovo revolucijo.

Da je komunistični svetovni nazor res v skrajnem in nepomirljivem nasprotju s krščanstvom in sploh z vsakim verskim sistemom, ki priznava Boga, je pravemu katoličanu jasno že iz nauka Cerkve. Skoraj neštetokrat so poglavarji katoliške Cerkve opozarjali na to vernike, tako prejšnji papeži, kakor tudi sedanji Pij XII., zlasti pa pokojni Pij XI.: v nagovorih, pismih, okrožnicah, povsod, kjer je nanesla prilika ali so potrebe to zahtevale. Treba je omeniti le najbolj znano okrožnico Pija XI. »Divini Redemptoris«, ki je vsa usmerjena na vprašanje komunizma. Ta pravi med drugim: »Prvič, odkar ljudje pomnijo, gledamo skrbno započet in dobro premišljen upor proti vsemu, kar je božjega. Zakaj komunizem nasprotuje po svoji naravi vsaki veri, ki jo ima za »uspavajoč opij za proletarce«, češ da nje nauki in zapovedi kažejo na večno življenje po smrti in tako odvračajo ljudi od nebes, ki jih morajo doseči na zemlji.

Če je to za katoličana razvidno že iz nauka Cerkve, pa je za vse druge očitno iz nauka in početja komunizma samega.

Vsakdo, ne samo veren katoličan, lahko spozna, da je idejna osnova komunizma Marxov brezbožni »dialektični materializem«. Po tem nauku je vse, kar je, samo snov s svojimi slepimi in tajnimi silami. Ta, ko se razvije, postane rastlina, žival ali človek. Tudi človeška družba ni nič drugega, kakor neka oblika tvari, ki se je tako razvila in ki teži z neko nepremagljivo nujnostjo v neprestani borbi sil h končnemu cilju: k brezrazredni družbi. Jasno je, da v takšni zamisli ni mesta za božjo idejo; jasno, da ni razlike med duhom in snovjo, med dušo in telesom; da ni duša neumrljiva in da ni posmrtnega življenja. Po Marxovem nauku so zato moralni in pravni nazori le izmišljotina gospodarskih izkoriščevalcev; v tem smislu je rekel Marx »vera je opij za proletarce«, za njim pa isto ponovil ustanovitelj ruskega komunizma Lenin. Marx je posebej učil, da so verski, moralni in pravni nazori le izraz vsakokratnih gospodarskih razmer in da je versko čustvovanje samo družben produkt. Isto so glede vere učili poznejši voditelji marksizma. Tako je Bebel izjavil v nemškem državnem zboru l. 1890.: »Jaz trdno verujem, da bo privedel socializem v ateizem (brezboštvo)«. Ruski komunizem je pod vodstvom Lenina vse te protiverske nazore še stopnjeval, proglasil, da je »ateizem bistveni del marksizma«, ustanovil zvezo borbenih brezbožnikov, uvedel »svobodno ljubezen« in »laično vzgojo« ter uprizoril najstrašnejše preganjanje vere, kar pomni zgodovina. Leninov naslednik v Sovjetiji Stalin je protiverske nazore komunizma še bolj utrdil in skušal boj proti veri organizacijsko ter »znanstveno« čimbolj izpopolniti: na široko se je razmahnila organizacija borbenih brezbožnikov, protiverska propaganda je dosegla nesluteno višino in se s pomočjo sovjetskega denarja raztegnila čez vse države na svetu. Ustanovile so se celo univerze, ki imajo namen, da nauče slušatelje čim uspešnejše protiverske propagande.

Še bolj zgovorno kakor v nauku pa razodeva komunizem najskrajnejše in najbolj krvavo sovraštvo do vsega, kar je božjega, v svojem početju. Kamor je raztegnil svojo oblast, povsod je zatiral vero, moril duhovnike, redovnike in redovnice, vernike obeh spolov in vseh starosti, požigal in rušil cerkve, zbrisal božje ime iz javnega življenja, uvedel pa materializem kot edino vero ljudskih množic. Kdor ne pozna komunističnega nauka v teoriji, ta ga more razbrati iz prakse. Saj ni treba naštevati, kaj je vse storil komunizem proti veri v Rusiji in Španiji; le tisti, komur je hudobija iztrgala vsako poštenost iz srca, more tajiti vse grozote, o katerih se je že tolikokrat dokumentirano pisalo in govorilo. Del tistega, kar je počel v Rusiji in Španiji, počenja komunizem tudi pri nas, kolikor mu pač to njegova taktika že dopušča.

Versko vprašanje je torej za komunistično revolucijo temeljno vprašanje, zato pa je prav tako za vse tiste, ki verujejo v Boga, vprašanje komunistične revolucije vprašanje njihove vere.

In zdi se, da prav s tega zrelišča gledamo mnogokrat na komunizem vendarle preveč enostransko in ga zato nepravilno presojamo; ker pa je pravilno ravnanje vedno sad pravilne presoje, sledi zgrešenemu gledanju na komunizem tudi napačno postopanje. Res je, da je komunizem tudi politično gibanje, toda kdor bi se proti njemu boril samo s političnimi sredstvi, ta ne bi zadel njegovega najglobljega bistva in bi zato ostal v svojem delu neploden. Tudi ni komunizem samo socialni in gospodarski sistem, saj že skušnja dokazuje, da njegova propaganda žanje uspehe tudi tam, kjer so gospodarske in socialne razmere zadovoljive ali celo dobre. Komunizem je v svojem najglobljem bistvu versko vprašanje in rešil bo to vprašanje le tisti, kdor bo gradil pravilno politično, socialno in gospodarsko prizadevanje na globoko zasnovani verski podlagi.

Iz tega razm išljanja prihajajo sami po sebi nekateri praktični zaključki.

Če gre v vprašanju komunizma predvsem za boj med vero in nevero, je več kot jasno, da je mesto vsakogar, kdor ima še kaj vere v Boga, le na strani tistih, ki so vzeli nase težko, a plemenito dolžnost in se postavili komunizmu v bran. Ne gre torej v tem vprašanju za to ali ono, temveč predvsem za vero ali nevero; s svojo odločitvijo za ali proti komunizmu se izrečeš za vero ali proti veri. Res je, da se more upreti komunizmu tudi brezverec, in to iz upravičenih razlogov, saj prinaša komunistični sistem s sabo obilico zahtev, ki težko prizadenejo tudi nevernega človeka, kakor na primer odprava zasebne lastnine, razbitje družinskega življenja, suženjstvo osebnosti. Toda kdor veruje v Boga, mora videti v komunizmu mnogo več: videti mora sistem, ki hoče predvsem zbrisati iz naroda sleherno sled vere v Boga. Odločitev glede komunizma je torej za vero ali proti veri, za Boga ali proti Bogu.

Zato pa je tem bolj razumljivo, zakaj tu ni možna nevtralnost. Bog namreč ne pozna nevtralnosti, tem več zahteva jasno opredelitev zase.

In še nekaj sledi iz vsega: če je komunizem versko vprašanje, edino učinkovita borba proti njemu pa borba za vero in iz vere, je pač nujno potreben za to božji blagoslov. Zaman bi se trudili proti satanu, če ne bi bil Bog na naši strani. Hudiča ni mogoče izgnati z Belcebubom. Zakaj, »če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo zidarji«.