Uvod 2: Demokratizem

Demokratični tabor ne more biti zamenljiv izraz z izrazom katoliški tabor. Niti ne more biti demokratični tabor izraz, ki bi kot nadpomenka vključeval katoliški tabor, še manj more biti demokratični tabor podpomenka katoliškega tabora.

Demokracija ni zamenljiva z besedo katolicizem (katolištvo). Katolicizem se pač ne more izenačevati z nekim časnim in minljivim načinom vladanja ali načinom organizacije družbe. Tako kot, kljub dolgi zgodovini, katolicizem ni avtomatično monarhizem, tako tudi ni demokratizem. Biti katoličan, ne pomeni nujno biti tudi demokrat.

Pri tem je tudi bistvenega pomena metafizika demokracije. V oziru na vprašanje vlade in vladanja. Po demokratični metafiziki, vlada prihaja iz ljudstva, celo iz števila, kar je nasprotno katoliškemu pojmovanju, po katerem vsaka vlada prihaja posredno od Boga. Tej zadregi se sicer da izogniti s pokristjanjenjem tega koncepta, a jasno je, da vendar korenine tega pojmovanja izhajajo iz naturalizma in pozitivizma.

Podobno velja, da demokratizem ne vključuje avtomatično tudi katolištva kot takega. Kot smo rekli, biti katoličan ne pomeni biti tudi že demokrat in potemtakem, demokratizem ni nadpomenka za katolicizem.

Katolicizem pa sicer more zajemati tudi demokratizem v smislu, da so lahko katoličani demokratje tako, da sodelujejo pri tej vrsti vladanja oz. "soodločanja", vendar pa ni vsak demokrat tudi katoličan in zato biti demokrat ne pomeni biti tudi že avtomatično katoličan. Tudi postanek demokracije je iz zgodovinsko kritične presoje, zrasel iz katolištvu nasprotnih nazorov in je bolj kot kateri koli drugi državni sistem izrinil Cerkev in katoličane iz pozicij, kjer bi lahko ustvarjali državo na katoliških načelih.

Biti demokrat, ne pomeni biti katoličan in biti katoličan, ne pomeni biti demokrat. Katoličan je sicer lahko demokrat, a to ni pravilo in ne more biti pravilo.

S tem smo torej za silo zavrnili liberalne fraze, ki enačijo katolištvo z demokratizmom. Sedaj si oglejmo še domače razmere okrog vojne in po njej.

Demokratski tabor ni enako z izrazom katoliški tabor, saj se dejansko prvi izraz uporablja zato, da bi se ustalila percepcija, po kateri se proti komunizmu niso postavili le katoličani, temveč tudi razni drugi demokrati. To, sicer iskreno pojmovanje, naj bi torej negiralo komunistično in postkomunistično retoriko, ki vidi v vojni na naših tleh zgolj vprašanje boja proti okupatorju v odnosu do sodelovanja z okupatorjem. Ta demokratarska nova teorija pa naj bi ustvarila percepcijo, demokracija zoper totalitarizem. A četudi pravimo, da je ta teorija plod iskrenosti je vendar predvsem plod tistega neugasljivega občutka krivde, o katerem smo že govorili.

To pojmovanje je predvsem napačno iz dvojega. Prvič, med vojno, ko je divjala revolucija, ni nikogar zares zanimalo, ali bo povojna ureditev demokratična ali totalitarna. Večina ljudi si je želela le red in mir. In brez težav lahko trdimo, da bi si marsikdo izbral raje totalitarizem, če bi to pomenilo, da bo dežela osvobojena revolucije in njenih zločinskih metod. Zato se ni ta "demokratični" tabor zoper komunizem in za korektno sodelovanje z okupatorjem odločil iz razlogov demokracije, temveč iz razlogov, da je po deželi in mestu zadivjalo nasilje, kakršnega še nikoli prej in potem nismo videli. Tu torej ni šlo za totalitarizem in demokracijo, temveč za brutalno nasilje in zaščito pred njim.

Druga stvar je ta resnica, da so dejansko tisti "demokrati", ki naj bi sestavljali demokratični tabor poleg katoličanov, pripravljali pot komunistični revoluciji in mnogi so se ji tudi brez težav pridružili, ali pa so v tem demokratičnem taboru zgolj zavirali uspešno borbo proti komunizmu. O tem imamo veliko avtentičnega gradiva in veliko pričevanj. Ta "demokratičen tabor" je bil dejansko tabor, ki sam iz sebe ni storil ničesar drugega, kot škodil protikomunističnim prizadevanjem. Tu velja opozoriti tudi na t.i. "liberalno časopisje", ki ga danes razni "raziskovalci" napak razumejo. Vsi tisti "liberalni" časopisi, ki so pred vojno stali na pozicijah neke "ljudske" in "antifašistične" fronte in ki so tako ljubeznivo govorili o raznih evropskih socialističnih grupacijah, so med vojno pristali na direktno nasprotni strani in zato tu ne moremo več govoriti o "liberalnem časopisju". To so postali protirevolucionarni časopisi, ki so svoj liberalizem povsem pravilno zavrgli.

Katoliški torej ne pomeni demokratski, ker demokratski tabor je slepilo, ki relativizira proti-revolucionarna prizadevanja s tem, da jih prikazuje kot hinavska, po drugi strani pa napihuje neko podtalno "delovanje", ki ni rodilo nobenega sadu.

General Leon Rupnik je v svojih govorih večkrat povsem jasno povedal, kaj si misli o predvojni demokraciji, ki je delala le škodo narodu in ustvarila ugodne razmere za revolucijo. Govoriti o "demokratičnem taboru" pomeni povzdigovati nekaj, kar ni v boju proti komunizmu naredilo nič, omalovaževati pa nekaj, kar je dalo največje žrtve.

Demokratični tabor je iluzija, umetno preveličan koncept, ustvarjen, da bi godil zahodnim demokratom. Onim demokratom, ki so podpirali revolucijo na naših tleh. To je jedro težav današnjega shizofrenega "protikomunističnega tabora".

Ta problem poveličevanja demokracije, kot "imperativa civilizacije" je tisto, kar dela "poškodovane" tudi one, ki govorijo o "poškodovanosti". To je bil problem t.i. emigracije in to je problem vseh tistih avtorjev, ki so danes v sprednjih vrstah "demokratičnega protikomunističnega tabora".

Tudi sama trditev, da je demokracija imperativ civilizacije stoji na trhlih tleh iz vidika katoličana. Takšna trditev bi torej pomenila, da vsa civilizacija pred demokratično uredbo in torej sploh pred modernimi nacionalnimi državami ni bila civilizacija. In spet, da evropska civilizacija ne bazira na krščanstvu, temveč na demokraciji, kar dela evropsko civilizacijo staro približno dvesto let. To pa je po sebi tako nesmiselno, kot osnovna trditev demokracije same, da oblast izhaja iz števila.

Demokracija je sistem politične relativizacije. Vsaj v teoriji, v praksi pa s precejšnjim časovnim zamikom, se namreč more vse vrednote, vsa naziranja, ki jih imamo kot katoličani za najbolj osnovna, prevrednotiti in "razveljaviti", vkolikor to odloči "število". V demokraciji tako ni nič absolutno stalnega, nespremenljivega. Vse, prav vse, se more prevrednotiti in spremeniti glede na oblast, ki izhaja iz števila. To je v resnici smrt civilizacije, ne pa njen imperativ.

Seveda lahko do neke mere govorimo o demokraciji, pri čemer imamo v mislih bolj domačo besedo "ljudskost", torej neko gibanje iz ljudstva, v kontrastu s takim ali drugačnim elitizmom, in pri tem ne naletimo na nobeno težavo. A vkolikor si ogledamo demokracijo v njeni totalni obliki, torej liberalno demokracijo, vidimo le vladavino relativističnega progresivizma.

In ko danes z raznimi iniciativami in glasom vpijočega v puščavi iščemo odgovore na vprašanje, kam je zašla družba, ki mori svoj lasten zarod, podpira razne izprijenosti, nam ni treba dlje od demokracije same. Demokracija je diktatura progresivizma in vsak človek, ki si drzne kritizirati takšno stanje, pa se obenem imenuje demokrat, bi moral svojo svetovno nazorsko razcepljenost, pogledati precej pozorno.

Seveda pa se tu dobro zavedamo, da demokratizem, kakršnega smo vajeni v tem "protikomunističnem taboru" pomeni, kakor smo že nekajkrat omenili, zgolj dvoje. Prvič: kreacijo neke (lažne, kot smo videli zgoraj) raznorodne koalicije demokratov, ki so se iz vzgibov demokracije odločili zoper komunizem; in drugič: napor emigracije po vojni za sesutje totalitarnega komunističnega sistema s pomočjo poveličevanja demokracije. A oba vzroka tega demokratizma torej služita le nekemu namenu. Ta namen pa bi moral ostati podrejen širši sliki, ali glavni stvari, ki je vendar vprašanje najbolj bistvene specifike slovenskega naroda. Tiste specifike, za katero so se končno proti-revolucionarji sploh uprli komunistom in v uporu vztrajali.

A, ko je demokratizem odslužil svoj namen, bi človek pričakoval, da se ga "demokratični tabor" naposled otrese in zavzame spet tiste svetovno-nazorske pozicije, ki so jih zasedali oni, za katere kontinuiteto se sami predstavljajo. A to se ne zgodi in nenehno, članek za člankom, zbornik za zbornikom beremo o imperativih civilizacije, o demokraciji in vizijah za prihodnost.

Kakšne pa so te vizije prihodnosti, ti nastavki, ki jih razni "demokratični" avtorji nizajo v svojih besedilih? To so negacije, brezplodne kritike, ki govorijo, kaj se naj ne bi naredilo in na kaj se mora paziti. Govorijo o jasnosti, transparentnosti, a sami ne znajo ponuditi nobene jasne, transparentne poti, kaj šele, da bi pokazali na kakšen cilj. Vsa njihova prizadevanja so usmerjena le v "demokracijo", ta demokracija pa jim pač po logiki svojega totalitarnega progresivizma onemogoča kakršnokoli kreacijo konkretne in koherentne vizije prihodnosti, saj je vendar ta nemogoča, če vzamemo v zakup, da demokracija prepušča vse naključju vladanja iz števila. Edina stvar, ki je dovolj jasno napisana, da jo je mogoče napisati je rotenje bralca, naj vendar ne podleže ideologiji.

Vendar vzemimo neko ideologijo, ki je ideologija v negativnem pomenu te besede, nasproti demokratičnemu pojmovanju politične stranke ali političnega gibanja.

Ideologija v tem smislu, torej ustvari neke zahteve, pokaže na krivce, zahteva korekcijo stanja in sezida podobo točno izdelane prihodnosti v oblakih. Za te svoje obljube oz. prepričanja nato terja oblast, bodisi v neke vrste revoluciji, bodisi preko demokratičnega procesa. Na drugi strani pa stoji demokratična stranka, ki zavzame neko blagovno znamko s katero se v maniri generične politike, pred ljudstvo (število) postavljajo poklicni politiki in se ponudijo, da jih število voli.

Pri prvem ideološkem bloku gre za neko konkretno ureditev družbe, države itd., ki naj se jo doseže po oblasti. Pri demokratični stranki pa gre v prvi vrsti za oblast in šele potem za vprašanje, kako naj se spremenijo stvari v družbi in državi. Še več, demokratična stranka navadno išče odgovor na vprašanje, kaj si želijo volivci. To pa pomeni, da sama ne obstaja zato, ker želi nekaj spremeniti, temveč zato, ker želi vladati. Da pa bi lahko vladala, mora najprej razumeti, kaj si volivci želijo in posledično jim to ponudi v svojem programu.

To pa je vendar prava razlaga pojma: volja do moči. Vladati za vsako ceno, ne zato, da bi se svet uravnal po mojih lastnih zamislih, temveč zato, da bi vladal in samo zato, da bi vladal.

Tudi to izvira iz progresivistične narave demokracije in naziranja, da vlada izvira iz ljudstva. Kar si ljudstvo želi, naj se mu ponudi, da bi lahko naša stranka zasedla oblast. Ljudstvo ve kaj hoče, a kar hoče, je vendar relativno, odvisno od časa, spremenljivo. Zato stranka sama po sebi ne more imeti nekih fundamentov, ki bi bili nespremenljivi, o katerih se ne bi dalo razpravljati. Ne, saj vendar o vsem odloča število in število ne more ostajati zavezano nekim nespremenljivim standardom, ker je pač samo število. Nezanesljivo, naključno, plod najbolj banalnih manipulacij.

Zato je demokratična stranka v prvi vrsti stvar poklicne politike, neke vrste brezdušno podjetje, ki si želi kupcev svojega produkta. A kdor razvija podjetje, naj preuči trg in ugotovi in izmeri potrebe trga. Končno podjetje ustvari in prodaja produkt, ki naj se na trgu prodaja. Konec koncev ni pomemben produkt sam, temveč dobiček za podjetje. Podobno velja za demokratično stranko, ki se gre poklicno politiko. Tu je razlog zakaj demokratični politiki menjajo stranke in zakaj stranke spreminjajo svoj program do največjih kontradikcij. Ker skušajo ugoditi trgu, torej številu, da bi lahko vladale.

To je demokratična izprijenost in tu leži končno smrt narodne tradicije in z njo naroda samega.

Seveda ugovor je logičen. Kaj pa je s tem narobe? Politično polje demokratizma je slično svobodnemu trgu. Vkolikor ponudiš dovolj dober produkt se bo masa odločila za nakup in vkolikor ponudiš všečen program bo število volilo stranko. Mar ni to najbolj logičen sistem vladanja, najbolj pošten sistem vladanja?

Morda že. A tu se ne pogovarjamo kot moralni relativisti, tu se vendar pogovarjamo kot katoličani in kot katoličani imamo točno določen svetovni nazor, ki zajema človeka kot celoto. Vsako vprašanje katoličan presoja v soglasju z naukom Cerkve in vsak katoličan se strinja, da so vrednote ali določene predpostavke v oziru na človeka kot posameznika in na družbo, kot skupnost posameznikov, nespremenljive in da ne morejo priti pod vprašaj števila, ki naj o njih razsoja. Tu ne gre za vprašanje zaščite človeka ali neke človečanske pravice, temveč za fundamentalno versko, metafizično vprašanje, ki se ob teh osnovah porodi. Tu ne gre za stvar nekega člena ustave, temveč za univerzalnost, ki presega časovno obdobje in prostorske omejitve. Število o tem ne more odločati, ker nima te pravice.

A vkolikor želimo ohraniti te fundamente, moramo zavrniti demokracijo samo.

Mnogi se slepijo v tem demokratičnem taboru, da so ti fundamenti implementirani v podstat Evropske unije ali judeo-krščanske civilizacije same in so torej zato popolnoma zagotovljeni ravno z demokracijo samo. A to je samo-zavajanje, ki ostaja zagledano v neke ideale, ki so že davno prešli. Vprašanje splava nam dovolj jasno nakaže na enega najbolj fundamentalnih vprašanj, ki je vprašanje o nedotakljivosti človekovega življenja. Manj bistveno je denimo vprašanje te preveličane svobode govora, ki je redno onemogočana ravno s pomočjo demokracije. Več demokracije pomeni več progresivizma, več relativizacije najbolj bistvenih predpostavk človekove osebnosti in družbe.

Danes katoliški in demokratični avtorji govorijo o "novi levici", ki forsira teorijo spola in podobne najnovejše neumnosti, a nočejo videti, da gre tu za vprašanje demokracije. Število bo presodilo, število bo razsodilo in število bo odločilo.

In v demokraciji je bitke mogoče dobivati toliko časa, dokler število naključno prevaga v tvojo korist. A kaj ti zagotavlja, da bo temu vedno tako?