Na poti iz močvare

"Treba bo sprejeti dejstva in se odreči utvari, da je bil tisti tragični pohod koristen in potreben. Ko bodo razkrita vsa dejstva, ga zgodovina nikakor ne bo mogla opravičiti. Preveč je bilo zla, preveč trpljenja in smrti. Ena sama zmota in nobenih sadov." Jože Pavlič, 1992

Predkratkim je Janez Janša objavil sestavek imenovan: Mit o NOB: 70 let življenja v laži!, ki smo ga gotovo prav vsi zelo pozorno prebrali, saj gre za sveže razmišljanje vodilnega človeka na slovenski desnici. Nas je posebno zanimalo, do kje Janša gre in ali pride na konec.

Začuda gre za odličen sestavek, ki bi ga pred leti brali le v Zavezi, sedaj pa je tu faktični lider desnice, ki piše identične stvari in se ne boji pokazati NOB takšen, kakršen v resnici je, votel in prazen. Krinka revolucije in komunističnega prevrata.

"Svoje pove že podatek, da so komunistični partizani med leti 1941 in 1945 zverinsko pobili več kot 4.200 slovenskih civilistov, mož, žensk in otrok ter veliko množico posameznikov, ki so se priključili partizanstvu izključno iz domoljubnih nagibov, vključno z mnogimi Tigrovci. Požgali so tudi več njihovih domov kot okupator. V istem času pa so vsem trem okupatorjem prizadejali bistveno manj izgub. Po končani vojni pa so na slovenski zemlji pomorili še petkrat večje število civilistov in vojnih ujetnikov Slovencev ter preko 100.000 ljudi drugih narodnosti. Med njimi tisoče, ki so se dejansko borili proti okupatorju, vendar izven t.i. OF.
 
Ves »mit o slavni NOB« zgrmi v prepad zlaganosti že ob teh številčnih primerjavah. Desetletja graditve mita o NOB njegovi arhitekti nikoli niso hoteli povedati, koliko izgub je zaradi »veličanstvenega NOB« pravzaprav utrpel okupator med drugo svetovno vojno na ozemlju Slovenije. Pričakovali bi, da najmanj nekaj deset tisoč, ko pa se praktično vsak dan slavijo obletnice »velikih in slavnih partizanskih bitk«. V resnici pa po nobenem štetju ne pridejo niti do izgub, ki jih je utrpela okupatorska JLA leta 1991 v agresiji na Slovenijo"

Posebno pa nas je presenetilo mesto v zapisu, kjer Janša opozori na iracionalizem dela slovenskega ljudstva, ki pomore tisočev ljudi utemeljuje s tem, da so bili pomorjeni. Torej, če so bili pomorjeni so bili gotovo krivi. Janša se dotakne, a ne razvije misli do konca, celo tega iracionalnega krvoločnega prepričanja nekega dela slovenskega ljudstva, ki meni, da mora biti t.i. narodna izdaja nujno sankcionirana s smrtjo. Ob tem prepričanju, te ljudi malo briga kaj naj bi posamezniki izdali in komu naj bi posamezniki izdali in kako naj bi posamezniki izdali, temveč jih briga le tisto lahkotno krvoločno prepričanje, da morajo biti takšni ljudje pobiti. Škoda sicer je, da jim niso sodili, ampak kazen je primerna, to je slovenska krvoločnost. In Janša se nekoliko plašno dotakne tega, vsaj zdi se, da se.

"Za genocid in na deset tisoče zverinsko pobitih ljudi pred 70 leti po mnenju velikega dela volilcev v Sloveniji niso krivi tisti, ki so umore naročili in tisti, ki so pobijali, temveč – kar pobiti sami. Kriva je žrtev, ne zločinec. Propaganda jih je razglasila za izdajalce – pa čeprav njihove individualne krivde ni nihče ugotavljal in se to ve – torej jih je bilo dopustno pobijati. Sledilo se je naravnemu pravu, je dejal nosilec druge najvišje funkcije v državi, predsednik DZ Milan Berglez. Ko je na majski seji parlamenta ob obsodbi genocida nad Armenci pred 100 leti spregovoril o tem zločinu skozi zgodovino, ni več omenjal naravnega prava. Je pa omenjal inkvizicijo v 13 stoletju in Srebrenico ter številne druge primere v tujini, komunistično morijo leta 1945 pa je izpustil. Zanjo očitno še vedno velja njegov zakon naravnega prava."

Seveda pa ima zapis tudi nekatere reči, ki so še vedno preveč poenostavljene in pavšalne. Ena takšnih je gotovo Janševih sedem točk za spravo oz. sedem enostavnih resnic, o katerih sem nedavno spomnil na Drobničev odziv in sem jih tudi sam komentiral. Namreč Janša še vedno trdi: "Upor proti okupatorju je bil častno dejanje.", čeprav je takšna trditev popolna poenostavitev upora proti okupaciji, ki ni vedno častno dejanje in ne more biti častno dejanje samo po sebi. O tem je pisal Drobnič in o tem sem pisal tudi sam. Ko Janša trdi, da je upor proti okupatorju častno dejanje, temu ne postavlja nobenih pogojev, še več vsakemu aktu upora pripiše "častnost". S čimer pa hipotetično posledično negira vsako drugo trditev o lažnosti NOB. Zbode pa v oči tudi druga trditev, ki v kontrastu s to postane posebej zanimiva. "Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju sta bili legitimni dejanji." Torej upor proti revoluciji ni častno dejanje? Zakaj Janša meni, da je upor proti okupatorju višjega ranka od upora proti revoluciji? Tu ne bi rad zašel v teoriziranje o tem koliko se je postkomunistična desnica dejansko distancirala od pridobitev revolucije in ali je kjerkoli ali kadarkoli pokazala, da želi obnoviti stanje izpred revolucije, kar bi bila njeno logično poslanstvo, a vendar se zdi, da morda pa je tu nek razlog zakaj Janša pravi, da je upor proti okupatorju častno dejanje samo po sebi, upor proti revoluciji pa je zgolj legitimno dejanje.

Druga stvar, ki še vedno moti, se navezuje na prejšnji odstavek je Janševo razumevanje sprave. Seveda bi bila tu najbrž potrebna dolga razprava, da bi lahko pokazal na pravo naravo mojega teoriziranja, ki se morda na prvi pogled zdi nesmiselna. Vendar naj le nakratko pojasnim, da je nesmiselno govoriti o spravi, če ne sprejmemo resnice, ali pa se vsaj o tej resnici opredelimo, ki je, da gre tu za vsekajveč kot le kratko obdobje ali dejanje, ki je razdvojilo narod. Gre za revolucijo, ki s seboj ni prinesla le morišč, terorja in enostrankarske diktature, pač pa je izvedla prevrat, ki je odpravila stari red in vzpostavila novega. Ne smemo se slepiti, da je revolucija zgolj vzpostavila nek drugačen način vladanja in da je bila zgolj neka kratkotrajnega. Revolucija je preobrazila družbo. Sistemsko je preobrazila vrednotno strukturo slovenskega naroda. Zato se moramo pogovarjati o vprašanju relacije med stanji pred revolucijo in po revoluciji. Pogovarjati se moramo o tem kje in kako ter ali sploh bomo presekali z revolucijo in skušali obnoviti stanje pred revolucijo.

Seveda je sprava o kakršni govori Janša, ki predvideva vsaj enakovredno obravnavo in priznanje upora proti revoluciji, zelo ustrezna in dobrodošla, vendar ne upošteva dejstva, da je tudi vprašanje sprave podvrženo ravno temu vprašanju spremembe reda, ki je bila intenzivna in trajna ter o njej nikoli ne more odločati ljudstvo kot celota, temveč le ti, ki jo vidijo. Zato protirevolucija, vkolikor ni totalno poražena in nikdar več ne privre na površje, ni nikoli dovršeno dejanje dokler revolucije ne premaga. Revolucija ni neka formalnost zamenjave oblasti, temveč se tiče samega središča reda, ki ga preobraža in ki ga obenem tudi ustvarja na novo. (Kakor piše v situacijskem poročilu iz leta 1942: "Konkretnega programa niti političnega niti gospodarskega, niti državnega OF vse leto 1941 ni izdala, ampak se je omejila na obljube: nov čas, nov red, novi ljudje.") Zato revolucija ni enostavna državljanska vojna, ki bi divjala med dvema sprtima stranema zavoljo vprašanja faktične oblasti, temveč je vojna ki divja med dvema sprtima stranema zavoljo vprašanja nravi in duše naroda in slehernega posameznika. Zato revolucija tako bistveno razdvoji narod in zato terja revolucija tako totalno eliminacijo nasprotnika.

Vprašanje, ki si ga nihče ne upa zastaviti je, zakaj so komunisti želeli tako totalno uničiti nasprotnika. Pred časom je bil nekje objavljen članek, v katerem je skušal novinar ganljivo predstaviti usodo družin, ki so jih Nemci izseljevali. In tedaj se je od nekje javilo vprašanje, zakaj pa komunisti niso pustili, da bi se njihovi nasprotniki prostovoljno izselili, zakaj so vložili toliko naporov, da so jih dobili nazaj na svoje ozemlje in jih potem pomorili? Justin Stanovnik je na to vprašanje odgovoril že pred leti:

"Fiat totalnega upora je vključeval tudi novega, za predvideni svet prirejenega človeka. Človeku je torej bilo treba zamenjati dušo. In ker je misel, ki je vodila ljudi slovenskega protikomunističnega odpora, bila izraz slovenske tradicionalne duše, so z odstranitvijo teh ljudi videli možnost, da se ustvari prazen prostor za novo dušo. Ko so pobili vse domobrance, v sociološko relevantnem pomenu vse dobrance so, v kulturnem in političnem jeziku govorjeno, ubili domobransko dušo. Vedeli pa so, da s tem ubijajo tudi narodovo dušo, kakor se je oblikovala v naravnem razvoju civilizacije. To v bistvu ni bil samo biološki uboj, ampak uboj duha. In tu smo sedaj pri jedru stvari. Presežnost zla, ki se je zgodilo na Rogu, je prav to: poskus ubiti duha celega naroda. To je v osnovni celici te ne-človeškosti: upor proti človeku samemu. Sedaj vemo, zakaj so morali dobiti domobrance in njihove somišljenike iz Koroške: da ubijejo dušo, ki so se jo bali." Justin Stanovnik, 1991

Zato terja revolucija tako totalno eliminacijo nasprotnika. In zato revolucija ni neka razprtija med dvema deloma naroda, ki se morda ne strinjata kdo naj vodi državo. Revolucija se tika same globine naroda, se tika vsakega posameznika, ker bodisi, da se posameznik aktivno opredeljuje za eno stran ali ne, je nevede prisiljen v opredelitev s slehernim delčkom svojega bistva, ki zre v svet. Seveda gre tu za neko teoriziranje, ki ne ponuja takoj tudi že rešitev, vendar pa je gotovo ključnega pomena, da razumemo to različnost revolucije, da razumemo sploh kaj revolucija je.

Janšev sestavek je odličen zapis, ki skuša premagovati ovinkarjenje in skuša odgovoriti na vprašanja, ki se javljajo. Ko se je sam znašel v obtožbi, ki ni navajala ne časa, ne kraja, ne načina kaznivega dejanja, temveč je temeljila le na hipotetični možnosti, je gotovo bolje razumel obtožbe protirevolucionarjev, ki so končali umorjeni v kraških breznih, tankovskih jarkih in rudniških jaških, in so temeljile le na nekem pavšalnem narodnem izdajstvu.

-NeoDomobranec