Beg iz neideološkosti

Pred devetimi oz. desetimi leti smo že kmalu po nastanku tega projekta začeli opozarjati na problem, ki je v zadnjih letih postal evidenten. Takrat pa ni tega problema vzel nihče resno. Predvsem mnogi desničarji niso vzeli tega problema resno. Ta problem se imenuje "medijska kultura". 

Medijska pristranskost in medijske agende niso nič novega, tudi faktična resnica, da "neodvisni mediji" ne obstajajo in da je neodvisni medij tako težko najti kot leseno železo ali žensko filozofinjo, ni nova. Vendar smo z naraščanjem vpliva socialnih omrežij in nekakšne selitve človekovega obstajanja v virtualni svet vseobsegajoče medijske invazivnosti, ki v ljudeh vidi zgolj statistiko lastnega dosega, lahko začeli opažati, da postajajo mediji gospodarji politike.

Ko smo v letu 2010 lansirali v internet v omejenem dosegu frazo: "država postaja orodje medijev" in "politika postaja orodje medijev", so se redki, ki jih je sporočilo doseglo, zgolj smejali. Danes vidimo, da gre za faktično resnico. Politika je postala povsem podvržena medijem, politika ni nič drugega kot orodje medijev za doseganje neke agende, ki je nad-politična v smislu, da je docela ideološka in sama po sebi megalomanska.

To zopet ni nič novega. Ko trdim na tem mestu, da smo mi to videli že tedaj in danes to vidimo vsi skupaj, ne trdim, da je to neka posebnost, neka skrita zarota. Ne. Tendenca vsakega svetovnega nazora, vsakega političnega, moralnega in socialnega prepričanja je v tem, da stremi k totalnosti, k občosti, vseobsegajočosti. Vsako prepričanje, naj se zdi komu še tako banalno, trivialno in izrečeno na najbolj resigniran in pasiven način, je v samem sebi totalno, absolutno in ekskluzivno. Vsako prepričanje je totalitarno. Človek ne more hkrati zasledovati dveh prepričanj o isti stvari. Lahko trdi, da ju zasleduje, a funkcionalno lahko v danem trenutku zasleduje le eno samo. v onem trenutku je njegovo prepričanje, ki postane baza za njegovo razmišljanje in delovanje, docela totalitarno, absolutno. Zato ima vsak nazor tendenco, da postaja vse bolj in bolj totalitaren.

Zato po tej logiki stvari, ki je faktična in evidentna, tudi medijska kultura skuša forsirati nek lasten pogled na svet. Nobena stvar, nobena misel in nobeno dejanje v človekovem življenju, ni osvobojeno lastne moralne presoje, pa najsi se človek tega zaveda ali ne. Vse kar človek stori, stori iz nekega svojega lastnega moralnega prepričanja.

Moralno prepričanje pa ni nič drugega kot ideologija. 

Danes v časih mrtvega Boga, v času sestopanja krščanstva iz vsake relevantne funkcionalne sposobnosti in opravilnosti v družbi, je pogosto in prevladujoče mišljenje, da je arhaična beseda "morala", zgolj v domeni onih kristjanov, ki še zasledujejo tisočletne preizkušene socialne norme. Vsi oni, ki pa se teh starih norm ne držijo, pa so funckionalno osvobojeni "morale". Morala je torej po tem mišljenju le neka absurdna pozicija, ki je v sami sebi lažna in še bolj je lažno vprašanje ali je človek moralen ali amoralen. To je zanje lažna distinkcija, oni sami so torej post-moralni, v smislu, da zavračajo koncept sam.

Vendar resnica je v tem, da morala ni morala le tedaj, ko je krščanska. krščanska morala je le krščanska morala. Je oblika morale, ki jo določa krščanski svetovni nazor. A morala je mnogih oblik in je implicitno prisotna vedno in v vsakem posamezniku. Tako je v zadnjih desetletjih pred nami vstala morala, ki ji je težko nadeti ime, težko jo je direktno opredeliti, a vsi vidimo, da je med nami. Še več, vidimo, da postaja prevalentna, to je nova, prevladujoča morala, ki ima s svojo implicitno eksplicitnostjo moč, da terja, zahteva in funkcionalno disciplinira in korigira. 

Problematičnost te morale je v tem, da je permanentno progresivna. Iz tega razloga jo je težko uokviriti v neko smiselno definicijo in določiti njene robove. Prav tako gre pri njeni progresivnosti za dve možnosti: 1.) permanentna progresivnost ni zares permanentna in gre zgolj za evolviranje in prilagajanje, ki se bo končalo v neki logični obliki; 2.) ta permanentna progresivnost je zares progresivna, ker sloni na temeljih, ki so sami po sebi nestalni in bo evolvirala dokler ji bo dano.

Obe možnosti sta verjetni, druga je celo bolj verjetna. Problem zavračanja ideologije, ideološkosti in podobnih konceptov in izrazov, ki jih danes prevladujoča javnost smatra za nepravične, nečloveške in nemoralne, je v tem, da se ti isti koncepti, ki so realni in se jim človek ne bo mogel nikoli izogniti, dokler bo imel razum, naselijo in vgnezdijo na skrivnem. Ali bolje rečeno: so neimenovani. Zanje pravijo, da neobstajajo, a so ravno tam in jih okušamo in čutimo. Postajajo brezimni in neimenovani prabogovi, ki se jih človek ne drzne imenovati. Ne zato, ker bi se jih bal ali, ker bi za vsem stala neka zla sila, neka zarota, marveč zato, ker smatra sam, da jih ni in jih funkcionalno ne more (po)imenovati.

Problem je namreč v tem, ker mnogi danes ne razumejo, da ideološki vakuum ne obstaja. Da ne obstaja neko prastanje, default stanje, nedoločno stanje, izhodiščno stanje človekove ideologije. Vsaka stvar, ki ji določimo atribut kvalitete, ki jo presojamo skozi kvalitativna merila, kaže na to, da kvalitativna merila posedujemo in da ta merila ne morejo izvirati od drugje, kot iz morale, ki pa v danem trenutku funkcionalno ne more biti drugačna kot totalitarna. Zato je pomembno, da ugotovimo, da 1.) človek vedno deluje iz lastne ideologije; in 2.) da vkolikor trdimo, da obstaja pra-ideologija, pred-ideologija, pravilna ideologija, s tem zgolj ideološko predpostavljamo, kaj je pravo in pravilno, to pa ni nič drugega kot ideologija.

Vsako presojanje o tem kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj je slabo, predpostavlja neko kvalitaitvno merilo, to merilo pa ni nič drugega kot orodje ideologije. Zato človek vedno izhaja iz morale in ideologije, pa če se tega zaveda ali ne. Pri tem pa je nemogoče trditi, da obstaja ideologija, ki je ne-ideološka, pravilna, izhodiščno človeška in vse-presegajoča. Saj bi moralo biti merilo za kaj takšnega povsem izven človeka in njegovega presojanja sploh. Kar pa je nemogoče. Človek ne more misliti, ne da bi obenem tudi presojal. Neideološka, pravilna ideološkost, ideologija, morala, prepričanje, norma, ne osbtaja in nikoli ne bo obstajala. Vsako prepričanje je plod ideologije in vsaka presoja ideologije je ideološka.

Zato nas ne bi smelo biti sram, da zagovarjamo neko ideologijo na eksplicitno totalitaren način. Da zanjo trdimo, da je prava in edina prava in edina dobra in da trdimo, da so druge ideologije slabe, nepravilne in škodljive. To je pač realen izraz vsake ideologije. In ona ideologija, ki nam funkcionalno preprečuje, da bi zagovarjali svojo ideologijo na tako brezkompromisen način, zgolj potrjuje to resnico. S svojo prevalentnostjo, agresivnostjo in absolutnostjo ima moč, da onemogoča ideologije, ki jih smatra za slabe, nepravilne in škodljive.

A problem te ideologije je v tem, da je brezimna in neimenovana in je malodane neozaveščena. Problem tega je v dvojem: 1.) na ta način ima tendenco, da postaja še bolj absolutna in totalitarna ter druge ideologije pravilno relativizira, ne da bi se zavedala, da je relativna ravno toliko kot vse druge; in 2.) ker je neozaveščena in ne razume lastne relativnosti, ker skriva svojo ideološkost, postaja lahek plen vitalnih in agresivnih ideologij, ki z nekoliko več ozaveščenosti in kot njeni logični produkti z agresivno negacijo ostalih ideologij lahko stopijo na mesto te breizmne ideologije. 

Predvsem pa je problem te ideologije, da ne razume sama sebe. Da ne razume najbolj osnovne resnice, da človek vedno vsebuje in potem takem torej potrebuje ideologijo. Ljudje, ki napol zagovarjajo zgolj neke pavšalne implicitne moralne trditve vzete iz breizmne morale te ideologije, lebdijo v prostoru, ki zmore nastati le v posebnih časih moralne zmede ali tiste spreminjajoče se, evolvirajoče se morale, ki zase niti ne ve. Zato je to videti kot (med)prostor med somrakom ene eksplicitne ideologije in svitom druge eksplicitne ideologije. 

Ideološka neideološkost tako postane koristno delo za neizogiben propad lastne breizmne ideologije, ki veruje v nedoločljive in evolvirajoče se idelae. 

Tako danes stojimo v posebnem trenutku zgodovine, ko mediji v agesivnem prepričanju, da branijo čisto in popolno brezideološkost, nadmoralno moralo vseobsegajoče človečanskosti, zatirajo in skušajo eradicirati vsako ideologijo, ki jim ni po godu. Menijo, da so neideološki, da so žreci absolutno čistega, pravega in popolnega stanja človeškega naziranja, mišljenja in delovanja ter s tem, ko aktivno preprečujejo diseminacijo informacij s strani svojih ideoloških nasprotnikov, ki jih implicitno smatrajo za nemoralno, slabe in napačne, pomagajo človeštvu do pravega stanja zavesti, pravega stanja bistvovanja in bivanja.

Vse to je zanje popolnoma neideološko, niti ne moralno, marveč zgolj "pravilno".

Posebej danes, ko kljub vsemu videnemu, še vedno z začudenjem zremo v dogajanje v Ameriki, kjer so mediji onemogočili izražanje mnenj aktualnemu predsedniku države in njegovim podpornikom in so se postavili v vlogo velikih cenzorjev, ki jim je dano, da presojajo, kaj je res in kaj je prav in kaj ni res in kaj je narobe, si lahko rečemo, da smo na samem vrhu agresivnosti te breizmne in nepoimenovane ideologije, za katero se že kaže, da zna biti najbolj prefinjena in vseobsegajoča ideologija vseh časov.

Zato je danes na vseh nas, da ozavestimo resnico, da je vse plod ideologije in ne pristajamo več na partikularizacijo našega bistvovanja, dojemanja, delovaja in bivanja.

 

-NeoDomobranec

V pozdrav beloruskemu neuspehu

Zdaj že kar nekaj mesecev gledamo protestno valovanje in gibanje v Belorusiji. Iz logičnega in načelnega stališča nas morejo namreč ti procesi zelo zanimati. Posebej še vse tiste med nami, ki smo rusofobi, namreč, ki imamo nekaj zgodovinskega spomina, lastno identiteto in se ne obračamo po vetrovju zahodno-vzhodne dialektike, kaj šele kakšne demokratično-nedemokratične.

Posebej nas morejo ti procesi zanimati iz vidika dveh podobnih situacij, ki sta se dovršili pred leti v Ukrajini in Venezueli. In v tem oziru že vidimo tudi, kako se bo beloruska "kriza" končala. 

Kar danes gledamo namreč v Belorusiji je nekaj malodane identičnega tistemu, kar smo gledali v Venezueli in kot takšno torej nekaj popolnoma drugačnega tistemu, kar smo videli v Ukrajini. Zato vemo, da bo beloruska "opozicija" neuspešna in da se v samem bistvu ne bo spremenilo nič temeljnega, marveč bo počasi zamrlo in se izželo. Beloruski Guaido, Tihanovska, je neka odzemljena estetična podoba, ki naj bi iz popolnoma neznanega razloga in iz popolnoma neznanih zaslug poenotila in združila Beloruse. Kako odzemljena in ne-efektivna taktika. Povsem tipično post-potrošniška teorija, ki meni, da bodo ljudje kupili podobo, se z njo identificirali in ... trpeli ter prelili kri zanjo? Absurdno.

Tudi v Ukrajini so se neki zlikani liderji opozicije skušali uveljaviti kot obrazi "demokratične opozicije" in če bi jim to uspelo, bi v Ukrajini še vedno vladal Janukovič. A ljudje, ki so se dejansko borili in prelivali kri na maidanu, so jih zavrnili. Niso pristali na njihove kompromise in njihovo karierno, naučeno diplomacijo. Izvedli so ukrajinsko rekonkvisto. Sami. Ne pa da bi jim neka estetična podoba iz tujine velela, kaj in kako naj počnejo. Zato je bila opozicija v Ukrajini uspešna, navzlic temu, da so kasneje zlikani liderji opozicije, one ki so bili dejansko najbolj zaslužni za spremembe, odrinili v kot in jih onemogočili.

Ni še prišel čas, ko bi se mogle dejanske družbene in socialne spremembe vršiti na poziv t.i. vplivnežev oz. influencerjev, tega gnusnega novega izraza in pojava, ki je zasedel pikseliziran svet človeške avto-degradacije. Guaidoji in Tihanovske bodo morali na kaj takšnega še počakati. Beloruski narod pa bo do nadaljnega še ujetnik poslednjih zdihljajev zahodno-vzhodne dialektike in permanentnega iskanja vedno bolj prave demokracije. 

Sveta bolnišnica Franja - prosi za naše filozofe

Človek vsake toliko časa naleti na kakšno posebno zanimivo neumnost, ki mu ne da in da miru, dokler je ne skuša vsaj nekako ozavestiti in priti do dna slišanemu oz. videnemu.

Tako sem že pred časom naletel na Twit oz. na odziv na ta twit, filozofov dr. Pribca in Ernecla. In težko je verjeti, kako je moč plesti tako bizaren tok misli, kot se poraja pri enem in pri drugem. Naj si torej pogledamo od bliže, za kaj gre.

Neka tuja televizija je menda predvajala nov dokumentarec o partizanski bolnišnici Franja. O tej bolnišnici pač ne gre izgubljati besed, zato jih ne bom. A dr. Pribac je spričo tega pomežika tujine, takoj interveniral na Twitterju z izjavo, ki je naravnost nekoherentna in absurdna. Navajam,

“Biser človečnosti. Ki ji SLO druga stran nima kaj postaviti nasproti. Zato je partizanstvo ne le mogoče, temveč treba častiti. Eni zahtevajo, da se zagovorniki ČP posipamo ob vsakem novoodkritem breznu s pobitimi. Da vidimo kolikokrat bodo rt ta BBC prispevek. Gledamo vas.”

Bralec težko razume, kaj neki je hotel cenjeni doktor sploh povedati, saj je izjava naravnost bizarna. Pravi, da je bolnišnica, del partizanske vojske, biser človečnosti. Zakaj? In zaradi te bolnice, kot dela partizanske vojske, naj bi partizanstvo bilo moč in celo potrebno častiti. Zakaj?

Dalje pravi neodobravajoče in cinično, da mnogi zahtevajo, da se zagovorniki ČP (človekovih pravic, domnevam), posuvajo s pepelom, “ob vsakem novoodkritem breznu s pobitimi”. Zato naj bi bilo zdaj na mestu, da ti, ki to zahtevajo, retvitajo dokumentarec tuje televizije o partizanski bolnišnici. Zakaj?

Kaj ni zanimivo, kako jezik pogosto nehote razgali tudi tisto, kar človek ni imel namena eksplicitno izraziti ali celo ozavestiti. Kajti ko, Pribac pravi, “vsako novoodkrito brezno s pobitimi”, nehote priznava, da je res nekaj čudnega v tem, da se znova in znova odkrivajo “novoodkrita brezna s pobitimi”. Ja, “novoodkrita brezna s pobitimi” se še vedno odkrivajo in morda tu leži razlog, zakaj neka mitizirana in legendarizirana bolnišnica ni ravno na vrhu prioritet za retvit.
 
Vendar skočimo nazaj za trenutek in se vprašajmo, zakaj neki bi bila ta vojaška bolnišnica v čemerkoli posebna. Je čisto navadna vojaška bolnišnica, ki so jo imele vse vojaške skupine oz. vojske v zgodovini in jih imajo še. Edini razlog, da kar naprej poslušamo o njej, je v tem, da je bila menda dobro skrita in da je Nemci menda niso odkrili. To je vse.

Vendar se mi zdi, da Pribac in kasneje morda celo Ernecl, tega ne razumeta. Ali morda Pribac meni, da je bila Franja neka posebnost, nek unikum? Zakaj? Morda misli, da zato, ker so menda tam zdravili tudi vojake nasprotnih strani? In ali morda Pribac meni, da ranjenih partizanov nasprotniki niso oskrbeli, ko so jim padli v roke in so jih kar pobili? Absurdno.

In ja, zdi se, da ima Pribac v mislih ravno to. Kajti, kaj hoče reči, da nima nasprotna stran postaviti kaj nasproti? Da nima možnosti postaviti nasproti neke v pozabljeni grapi, težko dostopne bolnišnice? Ali pa dejansko res misli, da domobranska stran sploh ni imela bolnišnic in so svoje ranjene soborce enostavno pustili na milost in nemilost resnosti ran in bolezni? Ali pa kot rečeno zgolj misli na domnevno oskrbovanje ranjencev nasprotne strani? 

Ker,  če je to zadnje, potem je ta poveličevana Bolnica Franja pljunek v morje napram vsem bolnišnicam na vseh mogočih vojaških straneh v katerikoli vojni. Tudi drugi svetovni vojni, v kateri so z ujetimi ranjenimi partizani delali v rokavicah in imamo iz tistega časa poročila o pobegih partizanskih ranjencev ali simulantov iz bolnišnic.

“V Ljubljani so se dogajale »filmsko« spektakularne akcije, v katerih so vosovci reševali aktiviste OF iz zaporov (ena od takih akcij leta 1942 je bilo prav reševanje Zdenke Kidrič, ki so jo aretirali Italijani, ona pa je simulirala bolečine v trebuhu, nakar jo je VOS spektakularno rešil iz splošne ženske bolnišnice …) ali pa kot strelci izvajali smrtne obsodbe, ki jih je razglasil Izvršni odbor OF.” (Miklavž Komelj, Borec, 2008, 652-656; str. 11)

“Poleg tega so posredovali tudi pomoč jetnikom z navodili, kako naj podaljšajo »bolezni« v zaporu ali v bolnišnici, pomoč pri pobegih jetnikov iz bolnišnice, pomoč pri simuliranju bolezni ipd., vse z namenom, da se te ljudi reši. Če so hoteli jetnika spraviti iz bolnišnice na svobodo, so za pobeg pripravili skrben načrt. Pri tem so organizirali zdravnike, strežnike in druge, ki so pomagali pri pobegu.” (Andreja Markovič, Naše vezi, 2017, 73; str. 10)

Vse to beremo v partizanskih liturgičnih knjigah. In potem naj bi kanonizirali sveto bolnišnico Franjo, ker je menda oskrbela celo enega Nemca? Naj umsko omejeni doktor filozofije ne zameri, če se to meni in morda še komu drugemu, ne zdi vredno omembe, niti retvita, kaj šele klanjanja. To opletanje z ranjenci in bolnišnicami, pač le globoko posoli tisto rano, ki se ji reče poboj ranjencev na Turjaku dvajsetega septembra 1943. Ja, njih so partizani oskrbeli tako, da so jih postrelili. In nobena prekleta bolnica, naj bo še tako skrita in neodkrita, ne odtehta tega dejanja.

A bolj kot Pribčeve nebuloze, ki so sad nezmožnosti samorefleksije in sad agresivnega monolitnega gledanja na svet, vsaj mene osebno čudi Erneclov odziv, ki v nekem kratkem sholasticističnem traktatu ne zmore Pribcu pojasniti, da je imela tudi nasprotna stran bolnišnice in da so se v njih zdravili tudi zajeti partizanski ranjenci in zaporniki. Mestoma je celo moč iz njegovega traktata čutiti implikacijo, da je oskrbovanje pripadnikov nasprotne strani nekaj zares edinstvenega in da se tega na "domobranski" strani ni počelo. Kar je pa seveda absurd. Domobranci so bili v okvirju uradnih oblasti in logično, da so v ta okvir spadale tudi "kolaborantske" bolnišnice i.e. bolnišnice, ki so nadaljevale z delom tudi po okupaciji, saj okupacija ni brezpravno stanje.

Edino, kar Erneclu uspe, je to, da nekoliko nejasno pove, da je pač logično, da zdravnik zdravi indiferentno in nediskriminatorno pomoči potrebne, saj ga veže toliko opevana hipokratova prisega. Res človek pogreša jasnost v tako bazični stvari, ne pa da logične akte zdravnikov smatramo za presežna dejanja človečnosti, kakor to počne Pribac. Seveda ne čudi, da se Pribcu zdi oskrbovanje nasprotnih vojakov znak presežne človečnosti, če pomislimo, da so partizani s strelom v glavo zdravili tudi svoje lastne ranjence, kot v primeru partizanske "bolnišnice Ogenjce" in partizanske bolničarke Mimice, ki je postrelila trinajst partizanskih ranjencev, od tega so trije tovrstno "zdravljenje" celo preživeli.

Le v zelo filozofsko pohabljenem intelektualnem svetu je pač mogoče izrekati tako ničeve trditve, kot jih izreka dr. Pribac in le v takšnem istem svetu so jim stanovski kolegi nekako nezmožni oporekati.

-NeoDomobranec

Italijani, fašisti in primorci

Petindvajseti julij je precej pomemben datum v zgodovini Evrope. Na ta dan namreč, leta 1943, so elementi v samem vrhu italijanske vlade in celo italijanski kralj sam, na zahrbten način odstavili Benita Mussolinija in ga na čelu države zamenjali s Pietrom Badoglijem, italijanskim generalom. Tega istega dne so v popoldanskih urah ti isti elementi aretirali Mussolinija, velikega Duceja italijanskega naroda in ga zaprli. Ta dogodek je zelo pomemben iz razloga, ker razgalja domnevno resničnost oz. neresničnost naziranj o diktatorski, totalitaristični naravi Mussolinija in fašizma kot takega.

Duce, veliki tiran italijanskega naroda, ki mu naj bi bile pokorne nepregledne množice italijanskih ljudi in ki naj bi imel pod seboj totalitarno organiziran aparat fašistične represije, je bil enostavno odstavljen in celo aretiran. V različnih zaporih se je nahajal vse do dvanajstega septembra istega leta, ko so ga v drzni akciji poimenovani Hrast (Eiche), osvobodili nemški komandosi. (Mimogrede, Jason Reza Jorjani pogosto navaja, da naj bi Nemci, predvsem Rosenbergov krog v pripravah na to operacijo za iskanje natančnega nahajališča Mussolinija, uporabljali t.i. remote viewing (RV).

Skratka jasno je,  da je nekaj zelo in bistveno narobe s teorijo ali zgodovinsko interpretacijo, po kateri se Mussolinija postavlja ob bok raznim samodržcem relativno istega obdobja. Ta pavšalizacija, generalizacija in posploševanje "vseh totalitarnih sistemov" je popolnoma napačna, na kar že nekaj časa opozarjamo tudi na tem projektu. Težko si namreč lahko predstavljamo, da vkolikor bi bil italijanski fašizem zares tako totalitaren in popolnoma istoveten denimo nemškemu nacionalsocializmu ali kateri od variacij komunizma (stalinizem, maoizem, celo titoizem), bi lahko Mussolinija, Duceja domnevnega italijanskega fašističnega imperija, tako zlahka odstavili. Predstavljajte si za hip podobno situacijo v Nemčiji ali v Sovjetski zvezi. Bi bilo mogoče na tak enostaven način odstaviti Hitlerja ali Stalina? Dejstva pričajo, da ne. Še celo mnoge demokratično izvoljene predstavnike in demokrate je torej težje odstaviti kot pa proto-totalitarista, proto-diktatorja Mussolinija.

Enačiti fašizem z drugimi "totalitarnimi" sistemi in ga tlačiti v okvir prirejenega relativističnega izraza "totalitarizem", kjer naj bi dajal koristen alibi drugim sistemom ni nič drugega kot bodisi hinavščina, bodisi prikrita apologija drugih, neprimerljivo bolj zločinskih sistemov. Zato ni beseda "totalitarizem" nič drugega kot vedro, v katerega je mogoče stlačiti neprimerljive državne sisteme in razvodeniti njihov realen vpliv in realen pomen. Totalitarizem ni torej nič drugega kot nezmožnost videti dreves zaradi gozda.

Vendar pa je poleg tega, da ta današnji dan razkazuje gnilobo teh naziranj o "treh velikih totalitarizmih", tudi dober prikaz dveh drugih problematičnih naziranj povezanih s fašizmom. Prvo je tisto, ki veli, da sta fašizem in nacionalsocializem le dve variaciji fašizma, kar dejansko ne drži, saj je nacionalsocializem v najboljšem primeru fašistična shizma in da kult vodje pač le ni tako univerzalno aplikabilen na "vse totalitarizme". In kot drugo je dober prikaz naše domače slovenske hinavščine v oziru na fašizem in italijanski narod.

Pred kratkim je na primorskem potekal poseben zgodovinski dogodek, ko sta se trenutna predsednika naše in italijanski države, simbolično poklonila dvem obeležjem na našem skupnem območju, namreč povojnem morišču in spominskem obeležju  t.i. "bazoviškim junakom". Pri tem se je kot ničkolikokrat doslej pokazala pregovorna primorska hinavščina.

Kljub temu, da s primorskim delom našega naroda ni nič narobe in da od tam izvira mnogo odličnih mož, med katerimi moramo nujno izpostaviti dr. Antona Mahniča in Leona Rupnika, pa je vseeno tudi jasno, da ravno iz tega dela našega naroda izhaja neka čudna hinavščina, ki ji je moč slediti kar daleč v preteklost. Ta gotovo izvira v določeni meri iz t.i. žrtvene mentalitete, ki se ponavadi razvije iz realnih vzrokov, a se sprevrže v hiperboliziranje, sovraštvo in omalovaževanje vseh preostalih. To je mentaliteta, po kateri je žrtev prepričana, da se njej dogaja največja krivica. Vse preizkušnje in krivice, ki se dogajajo drugim so po tem prepričanju neprimerljive, bodisi, ker so v očeh ljudi s to mentaliteto, manj hude krivice, bodisi zato, ker ne dopuščajo nobene primerjave na način, da vedno potiskajo višje svoje trpljenje in z zavračanjem primerjav implicirajo, da je njihovo trpljenje hujše.

Značilen primer take mentalitete so denimo židje. A vsak narod ima najverjetneje svojo skupino ljudi s takšno mentaliteto. Pri nas so to primorci. Njihovo trpljenje je bilo najhujše, pika, nobene debate. Nič se ne more in se ne sme primerjati s silnim trpljenjem primorskih trpinov, ki po gostilnah niso smeli peti slovenskih pesmi. Tudi če jim pokažemo hujše trpljenje, ki so ga pretrpeli naši sonarodnjaki, so Primorci prepričani, da so oni trpeli bolj in pretrpeli več, ker so trpeli pod fašizmom. Tu ponavadi taki pristaši te žrtvene mentalitete vpeljejo nekega hiperboliziranega zatiralca, ki slednjič s svojo transcendentno zlobo odtehta vse trpljenje preostalih ljudi.

Kaj, vas so komunisti pobijali, metali v jame, in žene ter otroci so preživeli vsa svoja življenja, ne da bi kadarkoli dobili zaključek vprašanju, kam je izginil ta ali on svojec? Ampak to ni nič, nam fašisti niso pustili peti slovensko po gostilnah! Fašisti!

In čeprav na tem mestu morda nekoliko omalovažujemo primorsko trpljenje s tem, da se pikro šalimo, da je bilo najhuje, kar so Primorci doživeli, to, da niso smeli prepevati slovenskih pesmi po gostilnah, se pač zavedamo, da je trpljenje sicer bilo realno in da so ga tamkajšnji ljudje občutili. Vendar pa je obenem tudi jasno, da to trpljenje ni bilo takšno, kot ga želijo prikazati. Vsak izmed nas pa lahko razume, kje se je ta absurdna žrtvena mentaliteta začela in kako se je vzdrževala. Primorci so bili v prepričanju, da jim grozi eksistencialna nevarnost. Ta je bila sicer bolj kot ne abstraktna, vezana na narod, a pogosto tudi na realne osebne izkušnje, takega ali drugačnega implicitnega ali eksplicitnega sistemskega državnega nasilja. Jasno torej je, da ima ta žrtvena mentaliteta realno podlago v realnem trpljenju. A ko prestopi svoje okvirje in postane zlobna v smislu, da omalovažuje vse drugo trpljenje in ga relativizira ter celo terja, da njej v korist drugi zatajijo svoje realne izkušnje trpljenja, tedaj lahko brez težav rečemo, da gre za hinavsko in hiperbolizirano mentaliteto, ki je ujeta v lastne zanke.

In na žalost lahko vidimo, da je primorska mentaliteta pogosto takšna. Vendar bi ji še odpustili, zavoljo sentimentalnosti, če ne bi bila docela hinavska v dveh pomembnih vidikih. Prvi vidik je, da zlobno negira realno stanje in realno trpljenje notranjskih in dolenjskih ljudi med vojno in to počne brez vsakega zadržka, kar je dokazljivo. Ter drugi vidik, ki sicer ni tako pomemben, kot prvi, a je razlog tega zapisa, pa je čudna, nerazumljiva, hinavska in iracionalna distinkcija med fašizmom in Italijani oz. italijanskim narodom.

Kdor podrobno spremlja primorsko misel, predvsem v oziru na priključitev primorske Italiji po prvi svetovni vojni in dogajanje med vojno ter po vojni na onem območju, je gotovo že videl, kako neizmerno zavajujoče operirajo primorci z izrazom "fašisti" in "italijani". Iz nekega razloga skušajo vse sovražne sentimente do "slovanov" oz. Slovencev, ki so se evidentno pojavljali med Italijani v celotnem zgodovinskem razponu, obesiti na pleča "fašistov" in "fašizma".

Ko Primorci govorijo o svojih izkušnjah trpljenja v oziru na Italijane in njihove narodne države, z veliko pozornostjo uporabljajo bodisi izraz "fašizem", bodisi izraz "Italijani". To nam hitro razodane, da se za tem nekaj skriva in da njihova "žrtvena mentaliteta" v sebi skriva implicitno ideološko podstat in ni le logičen produkt dolgoletnega zatiranja.

Kdor vsaj bežno pozna zgodovino fašizma v Italiji in zgodovino primorske, je gotovo začuden, ko sliši, da se za kratkomalo vse zatiranje Slovencev na primorskem obtoži fašiste in ne Italijane kot narod. Primorci kalkulantsko v določenih primerih vse italijansko državno in narodno nasilje zreducirajo na fašiste. To je, kot prvič faktično neresnično in kot drugič, je nepošteno in krivično do ljudi, ki so trpeli pod Italijani, ki niso imeli nobenega opravka s fašisti. Medvojna slovenska revija v sponzorstvu Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ) je denimo pisala o tem, kako je eden glavnih protislovenskih elementov v Italiji, prav kraljeva savojska hiša. In če pogledamo v čas med tik pred priključitvijo primorske Italiji in tik pred fašističnim prevzemom oblasti v Italiji, lahko vidimo povsem iste protislovenske sentimente med Italijani. In to ne le med ljudstvom, denimo med raznimi izgredniki, kar bi lahko pripisali "razraščajočemu" fašizmu pred prevzemom oblasti, marveč je bila politika t.i. raznarodovanja oz. izrivanja slovenskega jezika  in kulture iz javnosti, modus operandi uradnih oblastnih struktur že v času pred fašizmom.

Zato je naravnost bizarno, da danes primorci iz nekega kalkulantskega razloga vse anti-slovenstvo, ki je krivda Italijanov, kot naroda, pripisujejo fašizmu in zahajajo v implicitno prepričanje, da je fašizem torej narekoval proti-slovenske sentimente in nasilje, še preden je sploh nastal kot ideja oz. akcija. Kakor, da bi se Italijani razvili iz fašizma in se ni fašizem razvil iz Italijanov. To je namreč tista kontradiktorna retorika, ki trdi, da je oče podoben svojemu sinu. Če rečemo, da je oče podoben svojemu sinu, je to seveda res, a je obenem tudi povsem nesmiselno. Oče je namreč zato podoben svojemu sinu, ker je sin podoben njemu. In isto velja za fašizem. Fašizem se ni razvil iz vakuuma, marveč je nastal v Italiji iz Italijanov in s seboj privlekel tudi italijanske značilnosti, ki so med drugim na mejnih območjih bile tudi protislovenstvo. Vendar trditi, da je tisto zlobno in pogosto iracionalno protislovensko sovraštvo istovetno s fašizmom oz. kreirano od fašizma, pa je naravnost absurdno.

Fašizem je prišel in odšel, protislovenski italijanski sentimenti pa so bili in ostali. Zvračanje krivde za italijanske "etnocidne aspiracije" na fašizem v resnici ni nič drugega kot alibi za Italijane in v resnici odvračanje pozornosti od resničnih vzrokov in resničnih ljudi, ki so povzročali nasilje posredno ali neposredno. Zato nas lahko vselej čudi, da to isto taktiko pranja in zmanjševanja krivde za italijanski iracionalni šovinizem, uporabljajo tudi primorci. A vendar vemo, da so hinavci in tudi vemo zakaj ločijo med fašisti in Italijani ter vso krivdo za svoje domnevno nepopisno trpljenje zvračajo le na fašizem.

Razlog za njihovo retorično telovadbo in sprenevedanje leži v tem, da imajo sami pogosto veliko masla na glavi in da so oni sami sodelovali z istimi "genocidneži", ko so le-ti zamenjali embleme in značke na svojih oblekah. Konec koncev se primorcem, ki so najbolj kvakali o genocidnosti na primorskem ni nikoli zares šlo le za dobrobit Slovencev na onem območju, marveč za določene implicitna ideološka trenja s kranjci. Zato jih ni motilo stopati v iste vrste z Italijani, ki so bili še do včeraj nominalno sicer fašisti. Tako denimo so slovenski partizani na notranjskem in dolenjskem po odstavitvi Mussolinija, brez težav stopili ramo ob ramo z Italijani in skušali eradicirati Vaške straže in Četnike. In seveda ne pozabijo povedati, da tam ni šlo več za fašiste, marveč za Italijane. In mi se povsem in vselej strinjamo z njimi. Šlo je za Italijane, kakor je šlo za Italijane tedaj, ko so jih imenovali fašiste.

Zato se vselej zgrozimo, ko se v to primorsko hinavsko retorično igro zapletejo tudi t.i. desničarji ali nominalni proti-komunisti in očitajo partizanom sodelovanje s fašisti, kakor da še po vseh teh letih menijo, da bodo s tem zadali smrtni udarec slovenski laži tisočletja, ki ji pravimo Narodno osvobodilni boj (NOB). Vendar tako početje je brezplodno. Kajti general Cerutti pač ni bil fašist, bil pa je Italijan in dobro vemo, da elementi, ki so odstavili Mussolinija, nikoli niso bili zares fašistični, bili pa so vedno Italijanski, a delovali so zoper Slovence, kljub temu, da se je na koncu dneva izkazalo, da niso bili fašisti. Vsi ti, ki so jim bodisi partizani nekdaj, bodisi jim proti-komunisti danes, očitajo, da so fašisti, so se izkazali za popolnoma navadne Italijane, ki jim ni prav nič težko zavreči fašizem in da je bil tisti njihov fašizem le neka suknja, ki se jo da brez težav prekrojiti.

Po poletno-jesenski italijanski izdaji leta 1943, so časopisi tudi na slovenskem pisali o tem, kako se je razdor v italijanskem fašizmu začel že veliko prej, kot pa poleti 1943. Pisalo se je o tem, kako so določeni elementi pripravljali padec Mussolinija. In dobro bi bilo, da bi si vsi ti, ki vso krivdo za italijansko nasilje zvračajo na fašizem, ogledali kateri generali so jeseni 1943 pristali na Badoglijevi strani in kateri generali so pristali na strani Mussolinijeve socialne republike.

Slednja, torej Repubblica Sociale Italiana, je namreč relativno dober prikaz resnične narave fašizma, ločene od vseh drugih italijanskih mahinacij. Zato predstavlja tako velik trn v peti in našim primorcem in Italijanom. Zato jo zaničujejo kot Repubblica di Salò, ker se težko sprijaznijo z dejstvom, da je bila fašistična republika bolj naklonjena Slovencem, kot pa Kraljevina Italija pred njo in da že to nekaj pove o kralju in fašizmu. Kajti, mar ni zares čudno, da je bila ta republika, v katero se je skoncentriral ves italijanski fašizem, bolj naklonjena Slovencem, kakor pa, kot rečeno Kraljevina Italija, v kateri so se toliko let nahajali vsi tisti Italijani, ki so na koncu zlomili fašizem in ga prepovedali? Torej je sin le manj podoben svojemu očetu, kot pa je na prvi pogled videti.

In kaj ni še bolj čudno, da o tej vrnitvi eksplicitne slovenske kulture na primorsko pod nemško okupacijo, Italijansko socialno republiko in SNVZ, primorci ne znajo nikoli nič povedati?

Mar ne bi človek pričakoval, da vkolikor so ti primorci tako trpeli dolgih dvajset let, znajo prepoznati to faktično vrnitev slovenske besede in kulture, najsi bo še tako omejena zaradi sile razmer in proslavijo to vrnitev? Ali pa jim je bolj pomembna neka implicitna, zakrinkana ideologija, ki jim veli, da jim mora besedo osvoboditi prava ideologija? Tista proti-klerikalna, liberalna in slednjič: komunistična ideologija. Vprašati bi se bilo, kaj v resnici primorcem sploh predstavlja prioriteto in kaj jim pomeni več. Kajti o vračanju slovenskih šol leta 1943 na primorsko, so tiho kot grob.

Zato jim pravimo, da so hinavci, ker ne le da so žrtev svoje lastne žrtvene mentalitete, ki jim megli razum, marveč so tudi nepošteni, neiskreni, hinavski in docela ideološko kompromitirani. Zato delajo distinkcijo med fašizmom in Italijani in prvemu nalagajo vse breme odgovornosti, četudi je jasno, da tako naziranje ne drži. Zato so ob prej omenjenem dogodku dveh predsednikov, paradirali z napisom "Bazoviška fojba je polna fašističnih laži", in ne z napisom "Bazoviška fojba je polna italijanskih laži".

Danes je najverjetneje res, da so najbolj zagrizeni antislovenci v vrstah neofašistov, a to nič čudnega, saj je neofašizem, podobno kot neonacizem žrtev nečesa podobnega tistemu, čemur rečejo Amerikanci self-fulfilling prophecy, (samoizpolnjujoča se prerokba). Kajti neofašisti tako kot neonacisti sprejemajo, posvajajo in se oklepajo vsega tistega, za kar imajo nasprotniki fašizma fašizem. Kar so nasprotniki hiperbolizirali v fašizmu, se zdaj pojavlja kot neofašizem. Tako kot je neonacizem le utelešenje vsega, kar je bilo propagandno hiperbolizirano pri nacionalsocializmu.

Fašizem je tako postal koristen alibi za kompleksne politične dogodke, ki so se odvijali v prejšnjem stoletju na primorskem in v celotni Sloveniji. Jezikovna telovadba, hiperboliziranje in molčanje pa nam razgaljajo, da je nekaj hudo narobe v dogmatičnem zgodovinopisju, v katerem prednjačijo primorci. Kljub temu, da vemo in razumemo realno trpljenje primorcev, pa ne smemo nikoli pristati, da se to trpljenje zlorablja za omalovaževanje trpljenja naših ljudi na drugih območjih. Prav tako ne smemo pristati na relativiziranje realnega trpljenja naših ljudi, na način, da se enači abstrakcije in hipotetične nedovršene situacije z realnimi situacijami.

25.7.2020
-NeoDomobranec

V strinjanje

Občasno objavim na tem projektu linke na bloge s katerimi nimam nobenega opravka in njihovih avtorjev osebno ne poznam, a se mi zdijo zanimivi. Naj tudi tokrat delim povezave na nekaj domačih zanimivih spletnih blogov. Sem namreč mnenja, da smo v časih, ko je zelo pomembno veliko diskusije, ki naj bo tudi polna nesporazumov in nasprotovanj, če je treba, le tako se zmore razviti neka koherentna vizija. Čeprav je to seveda le pobožna želja, pa je tu nekaj blogov:



ARREVIJA. Zanimiva spletna stran vrste avtorjev. Zanimivost tega spletnega blogišča je v tem, da avtorji niso zares del mainstream desnice in ponujajo nek poseben pogled na stvari, četudi se zdi, da so pogosto na napačni poti.

SEBASTJANERLAH. Zanimiv blog, avtorja Erlaha, ki se osredotoča na zanimive teme in odstopa od suhoparnosti dvornih kolumnašev versko-desnega tiska, četudi je večkrat siljeno kontraren, da bi izpadel zanimiv.

POTOMCI LEGIJE. Zanimiv blog, ki se osredotoča na nacionalizem.

TRADICIJAPROTITIRANIJI. Precej času primerno generičen blog nekega novega stadija nacionalizma, ki skuša slediti trendu panevropskega rusofilskega postnacionalnega mladinskega angažmaja. Kljub generičnosti in pavšalnosti izrazja s katerim operira je pač zanimiv za branje.

EHRLICHOVA STRAŽA. Blog, ki zgolj objavlja besedila iz revije predvojnega akademskega društva, Straža v viharju. Upajmo, da avtor bloga poprime še sam za pero (ali tipkovnico) in napiše, kakšen kontemporaren izdelek po stražarskem navdihu.

Praznik narodnega bistva

Prav je, da večkrat ponovimo in priznamo, da je dvajseti april praznik resnične narodove biti, resničnega narodovega bistva. Kajti obenem z zaprisego slovenske narodne vojske, namreč Slovenskega domobranstva, se je tega dne, leta 1944 razobesila v Ljubljani tudi slovenska narodna trobojnica. Ta dva dogodka sredi okupirane domovine, sredi majhne dežele , ki je vojna ni zaobšla in ki je bila prizorišče najgrše, najpodlejše in zverinske komunistične revolucije, sta manifestirala tisto, kar je bilo resnično narodno. Kar je vedno bilo in kar vedno bo narodno.
 
Včasih ne razumemo dobro teh dveh dogodkov in mnogi ju relativizirajo in trivializirajo iz vseh mogočih strani. To počnejo namreč zato, ker njim pomeni več nekaj zunaj-narodnega, kakor pa tisto resnično notranje-narodno. Zato se trudijo na vse pretege vsako stvar postaviti v nek širši kontekst, nek kontekst popačene avanturistične zgodovine. Njim ni dovolj, da narod je in, da je slovenski. Ne, oni hočejo, da narod in vsako narodno dejanje nekaj pomeni zunaj naroda, v kontekstu nekih fantastičnih zgodovinskih mitologij. Zato se ne bodo nikoli sprijaznili z veličino teh dveh dogodkov, namreč zaprisege in narodne zastave. Oni pač postavljajo vrednost naroda zunaj naroda in presojajo kvalitativno narod zgolj iz vidika, koliko služi nekim zunaj-narodnim interesom.
 
Vsemu temu je namreč slovenska kontrarevolucija najpristnejši antipod. Kajti narava kontrarevolucije je takšna, da nastane kot reakcija na revolucijo in s tem malodane nehote manifestira vse, kar je resnično pristno narodno, kar je resnično ogroženo. Zato bistvo kontrarevolucije presega neke zunanje izraze in je v resnici duhovno. Zato se ob tem prazniku zopet opomnimo: napnimo svoje fizične in psihične moči in odkrijmo vendar, kaj je zares narodno. Pojdimo prek estetike do bistva.
 
Recite kar hočete, obračajte, kakor želite obrniti, vendar resnica je, da fascinacija z estetiko nastopi v časih propadanja in gnilobe. Posebej se zdi, da opažamo to danes, ko se zatekamo v izdelovanje in požiranje estetike in estetičnih doživetij, kakor vampirji, ki srkamo vase te podobe izgubljenega raja. Posebej ženske, primarno dekleta, so žrtve fascinacije s tem, čemur pravijo "estetika". Filtri, zamolkle, pastelne barve, s katerimi prebarvajo svoje fotografije in jih objavijo na socialnih omrežjih, naj bi gledalca in požiralca teh vsebin navdale s "cozy vibes", z udobnostjo, domačnostjo, prijetnostjo. In čeprav to tudi dejansko v človeku sprožijo, si človek ne more kaj, da ga ne bi zadela globoka refleksija. Mar smo padli res tako globoko v brezno čustvene, življenjske in sploh bivanjske navideznosti, da se drug pred drugim pretvarjamo, da smo nekaj, kar nismo in potem žremo slike razvidne neresničnosti izgubljenega raja.

Kajti to, čemur pravijo instagram estetičarke "estetika", ko z zamolklimi, meglenimi pastelnimi barvami utopijo slike svojega banalnega življenja in jih pokažejo prijateljicam in sledilcem, je nekaj na las podobnega temu, s čimer je okužen t.i. tradicionalizem. Bizarna neresničnost in zasanjanost slik, citatov, fotografij, romaticistično zaklinjanje o "uporu modernemu svetu", pohabljena fascinacija z monarhijo in neslavno poginulo preteklostjo, jih dela nekaj podobnega onim estetičarkam, s to razliko seveda, da so sami veliko bolj žalostne kreature, od instagram deklet. Njihov svetovni nazor je konec koncev zgrajen na navidezni estetiki, na mrtvi podobi preteklosti, ki se ji nočejo odreči in srkajo vase to navideznost, mrtvost podob in zunanje lepote.

Prav podobno velja za mladinsko desnico, ki je zdaj že nekoliko zamrla, a je še pred letom ali dvema veliko naporov posvečala estetiki svojega gibanja, ki ni zares bilo gibanje, marveč estetika sama. Nič resnične notranje moči, marveč zunanje podobe, deklet, narave in arhitekture. Fotografije in slike, patetična glasba in samo čutne podobe, ki naj bi v sitemu Evropejcu zbudile željo po boju za obstanek. A boj za obstanek se ne vrši zaradi podob in estetike. To je izgubljena bitka, izgubljena vojna sploh. Vanitast vanitatum, omnia vanitas.

Čas je za ustvarjanje, ki je plod truda, trpljenja, dela in boja.
 
Živelo Slovensko domobranstvo!
Živel Prezident Leon Rupnik

Ave Christus Rex!

V novo desetletje

Vesele in blagoslovljene božične praznike naj najprej voščim vsem redkim bralcem in spremljevalcem tega projekta. Mi smo katoličani, zato za nas Božič še ni končan, kaj ne? Pred nami je še lep praznik Svetih treh kraljev, ki vsaj meni osebno predstavlja enega najbolj pomembnih praznikov sploh. In v zadnjem času, že kar nekaj let, velikokrat slišimo: to niso bili kralji, marveč magi, pa se vprašajmo, čemu pa kralj ne bi bil mag? Ravno kralji so bili nekdaj najbolj dovzetni za ezoterična raziskovanja in zato se ne moremo čuditi, če so trije taki kralji prišli počastiti Kralja vseh kraljev - Kristusa Kralja Zmagovalca. In tu leži razlog zakaj je ta praznik tako pomemben, ker nas opominja, da so se Kristusu in njegovemu gospostvu uklonili trije veliki kralji in da se mora tudi danes uklanjati kraljevanju Kristusa sleherna država, sleherna oblast, od najvišje do najnižje.

A Svetim trem kraljem bo sledilo še božično obdobje, ki bo trajalo vse do Svečnice. Tako, kot rečeno Božič še zdaleč ni končan. Zato ob tej priliki voščim blagoslovljeno to praznično obdobje vsem nam Slovencem, ki smo še posebej navezani na praznovanje Božiča in imamo tako močno ljubezen tudi do jaslic, ki so zelo pomemben element našega zunanjega manifestiranja krščanske identitete. Mali novorjeni Kristus Kralj se znajde v stotinah in tisočih jaslic po vsej državi in celo v nekaterih javnih ustanovah.

Ob tem pa je tudi razvidno to, da se je končalo še eno koledarsko leto in začelo novo. Letos se je menda celo začelo novo desetletje. In nehote gotovo mnoge od nas zadane želja, da bi refleksirali preteklo in naredili kakšen načrt za prihodnost. Lani sem v novoletnem dnevnem povelju, ki ga za to leto nisem pripravil, zaželel vsem nam, da bi zmogli vse težko in vse trpljenje prenašati. Ta želja je bila vsaj meni zelo pomembna, kajti zdelo se je v preteklem letu, da je marsikaj šlo narobe in kakor sem potem proti koncu leta ugotovil: da izgubljamo na vseh frontah.

Seveda se bo zdelo komu to neumno  mišljenje, češ da izgubljamo na vseh frontah. Kaj to sploh pomeni, kaj so te fronte in kdo smo ti mi, ki izgubljamo? Kdor spremlja ta projekt že dlje časa, ve kaj imam s tem v mislih. Kdor ga ne spremlja, pa mu to najbrž niti ni pomembno.

Zato je treba, sem si rekel, predvsem naučiti se izgubljati. Naučiti se moramo sprejeti poraz v maniri, ki ne bo vodila v obup, marveč v pozitivno transformacijo. To je spet tisto, kar je bistveno krščansko-paradoksalistično. Kristus je bil poražen, da bi zmagal in koliko krat je bila Cerkev in katoliško občestvo preganjana, da se je potem vse postavilo na našo stran, zmagovito.
 
Tako gre tudi nam danes vse narobe. Svet okrog nas se spreminja do nerazpoznavnosti, nikjer nimamo zaslombe. Nič več se ne zdi trdno in zanesljivo. Zmeda nazorov, doktrinalna nedoslednost, absurdi. Vse gre narobe. Vendar to je čas preizkušanosti. V preizkušnji se razodane človekova prava barva.

Zato lahko rečemo: ja, preteklo leto je bilo slabo. Vse je šlo narobe. Preteklo desetletje je bilo slabo in vse je šlo narobe. In v prihajajočem letu bo šlo vse narobe in novo desetletje bo še slabše. Okrog nas se bo vse podiralo, desnica bo postajala še bolj zmedena, odprte probleme se bo reševalo na neprimerne načine, naši nazori bodo postajali vse bolj zaničevani, vse nam bo šlo narobe... A borili se bomo! Borili se bomo!

Vedno sem bil mišljenja, da tista krilatica "cilj opravičuje sredstva", ni nič drugega kot na glavo postavljena resnična modrost, ki nam veli: izbira sredstev, izbira poti opravičuje cilj. Če se boš za nekaj na pravi način boril, je vredno, da tisto dosežeš. Navidez lepe in prijetne reči dosegati na krivične in lahke načine: to je ničevo.

Boriti se ko je najtežje, to je tisto zares posvečeno, lepo in sladko. Zato se bomo borili tudi v tem letu in v tem desetletju, ko bo šlo vse le še bolj narobe. Še z večjo gorečnostjo se bomo borili, najverjetneje vse bolj osamljeni, izolirani, brez vsakih možnosti za zmago in celo v porazu se bomo borili. Da bi rekli na koncu: preobrazili smo same sebe. V temi smo hodili, pa nismo potemneli.

Tako bo tudi na tem projektu v tem letu veliko objav. Delo na tem projektu se bo povečalo in teklo svoj mrtvi tek. Velika verjetnost je, da se bo v neki obliki vrnil tudi Youtube projekt s povsem novimi izdelki.

"Naša borba je nehvaležnejša, a je lepša, ker nam narekuje, naj se naslanjamo samo na naše moči. Raztrgali smo vse razodete resnice, pljunili smo na vse dogme, zavrgli vse paradiže, osmešili vse šarlatane — bele, rdeče, črne — ki trgujejo s čudotvornimi leki za ostvaritev «sreče» človeškemu rodu. Ne verujemo v programe, sheme, svetnike, apostole: pred vsem pa ne verujemo v srečo, v odrešenje, v obljubljeno deželo. 
  
Ne verujemo v eno edino rešitev — bodisi gospodarsko ali politično ali moralno — v linearno rešitev življenjskih vprašanj, ker — o znameniti gofljači vseh sakristij — linearnega življenja nikoli ne boste spravili v zaprt segment med osnovnimi potrebami."

-Benito Mussolini, 1.1.1922

  

  

Živel Kristus Kralj! Živel Prezident! 

  

Vanitas vanitatum - omnia vanitas !

 

   

  

NeoDomobranec, 2.1.2020

Antifašisti in njihova skrita ljubezen

Medtem ko je v Evropi divjala vojna in so se starodavne zgradbe spreminjale v ruševine, so v Ameriki snemali filme. V Ameriki ni bilo vojne in zato produkcija filmov ni bila ustavljena. Iz tistih časov imamo veliko zelo dobrih filmov, npr. Double Indemnity, Gaslight, The Spider Woman, …

Seveda pa so se ti filmi pogosto ukvarjali z vojno tematiko. Tako iz propagandnih razlogov, kot iz razlogov slabe vesti; češ, tu se snemajo filmi, medtem ko Evropa gori. Zato je logično prišlo do inflacije filmov s tematiko, ki je imela opraviti z vojno, ki ji danes pravimo: Druga svetovna vojna. Nič drugače ni bilo na drugih medijskih poljih, npr. v literaturi in radiu.

Človek se ne more dovolj načuditi filmom izdelanim v letih 1943, 1944, njihovim naslovom in premisam. V Ameriki snemani filmi, katerih zgodbe so se odvijale v zatemnjenem Londonu, ruskih stepah, Norveški, Nemčiji in celo Jugoslaviji. The Boy from Stalingrad, ki govori o ruskih otrocih , ki se borijo proti nemški vojski; Edge of Darkness, ki govori o uporu norveške vasice proti nemški vojski; Tarzan Triumphs, Tarzan se upre nemški vojski, ki okupira nek izmišljen otok; London Blackout Murders, po Londonu med protiletalsko zatemnitvijo morijo nacistični vohuni; Chetniks, film v katerem igralec Philip Dorn upodablja junaškega Dražo Mihajlovića, ki se upre nemški vojski.

Naravnost bizarno, a seveda razumljivo. Kako ne bi neka država, ki je v vojni, izdelovala implicitno ali eksplicitno propagandnih kratkočasnih vsebin, da bi ljudi opominjala, da je treba delati za armado, ki se bori onkraj oceana. To je povsem razumljivo.

Prav tako je razumljivo, da je koncu vojne in zmagi t.i. zaveznikov, sledila mega-inflacija filmov s tematiko druge svetovne vojne. Kako ne bi zavezniki porabili vseh razpoložljivih sredstev, da bi ovenčali svojo zmago s popolavo visoko in nizko proračunskih filmov? To je bilo toliko bolj pomembno za komunistične režime, ki so hoteli globoko v srcu svojih državljanov zacementirati mit o zgodovinski pomembnosti in neprekosljivosti ravnokar odigrane vojne. Ljudje pač ne bodo prebirali debelih knjig dvornih zgodovinarjev, si bodo pa rade volje ogledali lahek film o junaških partizanih, ki se postavijo po robu krutim in zlobnim okupatorjem. Otroci bodo rade volje posnemali tiste odločne in možate partizane s smislom za humor, ki so jih videli na platnu in za vedno bodo vedeli, da je švaba res eno zanikrno bitje, da o belogardistih, ki se šemijo v Svete tri kralje (Balada o trobenti in oblaku, 1961) ali zlobnih župnikih (Dobri stari pianino, 1959), niti ne govorimo.

Kar pa kmalu postane manj razumljivo je to, da ta fascinacija z drugo svetovno vojno zlahka ne pojenja. Popolnoma nerazumljivo pa postane čudna fascinacija z nacisti oz. antagonisti, ki meji na fetišizacijo.

V zadnjih letih je na internet tarča posmega postala t.i. Stalag fiction, o kateri se prej ni vedelo veliko. Ta “stalag fikcija”, je bila svojevrstna podzvrst t.i. šunda, izdajana v Izraelu in pisana v hebrejščini. V njej pa je šlo za fantazijske pornografske zgodbe o oblinastih nemških esesovkah, ki se izživljajo nad menda ujetimi zavezniškimi vojaki. To pač ni bilo nekaj posebnega za Izrael, temveč se je pojavljalo tudi v Ameriki. Le da je tam predvladovalo izživljanje nemških vojakov nad ujetimi ženskami, čeprav je bilo izživljanje žensk v nemških uniformah prav tako pogosto. Tovrstni šund magazini so bili denimo Men in Conflict, Man’s Prime, Real Men, War Criminals…


 
 
To ni bilo omejeno le na šund, temveč se je kaj kmalu preneslo tudi na filmska platna in televizijske zaslone. Tako je denimo liberalizacija filmske industrije trideset let po vojni prinesla filme, kakršni so: Love Camp 7 (1969), Ilsa: She Wolf of the SS (1975). To je sprožilo spet svojevrsten trend, ki je ustvaril kratkomalo filmsko podzvrst. V njej so se izkazalo predvsem Italijani z odurnimi filmi, kakršni so Salo o le 120 giornate di Sodoma (1975), Salon Kitty (1976) ipd.
 
 

A tudi, če se ne omejujemo na najbolj ekstremne primere realizacije seksualnih fantazij nekaterih avtorjev in režiserjev, ki so producirali tako nenavadne in izprijene “kulturne izdelke”, ne moremo, da ne bi videli neke čudne fascinacije, če ne obsedenosti z nacisti.Tudi v povsem visokoproračunskih filmih so nacistični oficirji pogostokrat pravi fokus filmov, ki bi sicer morali prikazovati neko vojno zgodbo.

Če človek gleda te filme, se pogostokrat vpraša, ali se film sploh ukvarja s protagonisti, ali pa se bolj ukvarja za antagonisti, njihovimi zlikanimi uniformami, velikimi poudarki za detajle itd. Ta fascinacija, ki meji na fetišizacijo se tako denimo pojavi do neke mere tudi v zelo precenjenem filmu Schindler’s List židovskega režiserja Spielberga. Zdi se, da ta film zasleduje prej omenjeno filmsko podzvrst in subtilno meša domnevno grozo vojne in taborišč s seksualnostjo, kar je bizarno izraženo denimo v prizoru pred jutranjim streljanjem židov z balkona.

Fascinacija z nacisti, nacističnimi oficirji, njihovimi uniformami in manirizmi gre tako daleč, da človek kmalu opazi, da so s temi stvarmi ljudje, ki konzumirajo tovrstne kulturne izdelke bolj navdušeni, kot pa najbolj zagrizeni retro-neonacisti, ki doma zbirajo nacistično memorabilijo. Večkrat sem naletel na ljudi, ki so tečnarili čez “švabe” in mantrično poudarjali veličino partizanščine, a bili so izvrstni poznavalci tretjega rajha, opreme, celo jezika in domnevnih nacističnih manirizmov.

Ta obsedenost gre tako daleč, da je veliki večini današnje mladine eden najbolj priljubljenih stripov poleg Watchmen in V for Vendetta, strip Maus. Ta bizaren strip, ki pripoveduje o holokavstu na način, da v njem nastopajo antropomorfične miši in mačke, bi se vsakemu normalnemu človeku zdel bizaren, neprimeren, neokusen, a fascinacija z nacisti in ubogimi žrtvami: miškami, gre tako daleč, da je ta strip eden bolj cenjenih literarnih izdelkov s tematiko holokavsta, saj si menda otroci in mladina na ta način lažje predstavljajo grozo podlih mačk, ki so hotele uničiti uboge miške.

Leto za letom že vsaj od filma The Great Dictator, režiserja in igralca Chaplina, dobivamo filme o nacistih. In praktično v vsakem izmed njih je ta obupna in bizarna fascinacija z nacisti in nacističnimi oficirji. Ti filmi so negledljivi in absurdni, a iz nekega neznanega razloga silno priljubljeni med samooklicanimi antifašisti in onimi, ki so silno proti “nacijem”.

Ta absurdnost je prestopila meje s filmi o “neonacistih”, poleg filma The Believer imam tu v mislih predvsem film Americah History X. Tu se podobno, kot prej z nacističnimi oficirji, pojavi fascinacija z rokovnjaškimi obritoglavci, katero je moč pripisati le onim, ki so nominalno sicer “nasprotniki neonacistov”. Poleg omenjenih dveh filmov v katerih igrata zelo priznana igralca Ryan Gosling in Edward Norton, je v to podzvrst treba uvrstiti še Romper Stomper v katerem nastopa Russel Crowe in nedavno izdan film Imperium v katerem nastopa Daniel Radcliffe. Torej sami priznani igralci.

Ta fascinacija z neonacisti se tu zopet meša s seksualnimi temami, kar je posebej izrazito v American History X in The Believer. Kako bizarno, mar ne? Da filmska industrija izdeluje izdelke, ki so praktično seksualna fetišizacija zlobnih nacistov in neonacistov.

Tako smo celo pri nas prav pred kratkim dobili napoved, da nas je doletela ta sreča, da se je Zveza združenj borcev narodnoosvobodilnega boja odločila izdelati društveni video z naslovom Preboj, ki bo, če bo šlo vse po sreči postal obvezen ogled v vseh srednjih osnovnih šolah in se bo potem lahko okitil z najbolj gledanim filmom (kot v primeru Petelinjega zajtrka in podobnih filmov, kjer so šole masovno vozile šolarje v kinematografe, na koncu pa so si producenti in mediji drug drugemu čestitali kako zelo gledani so njihovi filmi).

A kar je pri tem filmu zelo posrečenega je predvsem to, da so se ustvarjalci odločili za nekakšno živo reklamo na Marijinem trgu v Ljubljani. In v tej reklami so se seveda našemili v naciste in se naravnost goreče vživeli v vlogo nacističnih oficirjev, medtem ko so zasledovali domnevno govorico in manirizme svojega objekta fascinacije.
 

In ko se danes ozremo in pogledamo po the filmih, knjigah in brošurah, sedemdeset let po vojni, ko je bil nacizem praktično povsem eradiciran, se pač najbrž ne moremo načuditi trajni fascinaciji s temi nacisti, ki pa ne prihaja s strani neonacistov, pač pa s strani njihovih nominalnih nasprotnikov. To pa nas lahko navda samo z veseljem, ko zremo v njihovo iracionalnost in se zavemo, da to marsikaj pove o njih samih, o nacizmu in njihovem odnosu do nacizma. Kaj neki bi pa bili, ko ne bi imeli tega nacizma? Kaj pa bi jim ostalo, če bi jim vzeli v zlikane uniforme našemljene nacistične ofcirije, ki personificirajo zlo? Vsak družbeni konstrukt potrebuje dober porodni mit.

Justin Stanovnik - IN MEMORIAM

  
Pred kratkim smo izvedeli žalostno novico, da je ta svet zapustil Justin Stanovnik. Ob tem sem vedel, da moram zapisati nekaj besed. A že nekoč prej, ko sem pomislil, da bo žalosten dan, ko nas bosta zapustila dr. Drobnič in prof. Stanovnik, sem si rekel, kako silna je odgovornost vsakega, ki bo hotel Stanovnikovo mesto v svetu in njegov doprinos našemu narodu in posebej protirevolucionarni kontinuiteti, zares pravilno in celostno zaobjeti. Tako sem se tudi sam za nekaj trenutkov ustavil in premislil, kaj neki napisati.
 
Njegova misel je presegala praktično vse živeče sodobnike na slovenskem in jih na žalost še vedno. Za Stanovnikom ni videti njegovega logičnega intelektualnega naslednika, ki bi skušal nadgrajevati in širiti ter do logičnih zaključkov privesti "učiteljevo" misel. So samo odsevi in ponavljajoči se odmevi, ki plitvo poskakujejo in se vračajo do istih in prežvečenih zaključkov demokratarskega fatalizma. Zato je morda prav, da skušamo nakazati pomen in veličino Stanovnika tako, da usmerimo bralca na primerjanje njegovih premislekov s premisleki njegovih sodobnikov ali generacije za njim. Razlika je tako kričeča, da nas straši.
 
Kar je človeka pri Stanovnikovih tekstih posebej pritegnilo, je bil poseben občutek za besedilo, ki se je želelo spustiti globoko v srž stvari, o kateri je razpravljal in jasno je bilo, da s tem izvaja globoko refleksijo, ki je daleč od manire plitvega žurnalističnega pristopa, ki mu danes pravijo: kolumna. Ta poseben občutek in pristop je postal tolikanj jasnejši, če je človek prisluhnil kateremu od podobnih razmislekov, ki jih je Stanovnik prebral na komemoracijah ali letnih srečanjih Nove slovenske zaveze (NSZ). Jasno je bilo, da postavlja vsako besedo na svoje mesto s posebnim preudarkom, refleksijo in gorečo vero v iskanje lepega, dobrega, resničnega.
 
Seveda to ne pomeni, da ne smemo biti kritični do pokojnika. Njegove misli so kljub svoji globini ostale zavezane neki demokratični predispoziciji, ki ji je ostajal zvest, kakor da bi se bal, da bi za njo mogel odkriti le nihilistični prepad. Svojih misli ni pripeljal do logičnih koncev, kljub temu, da smo mnogi to storili ravno zaradi pozornega in previdnega branja njegovih tekstov. On je še vedno služil kot ključar, ki nam je vsem odklepal vrata v pozabljene kotičke našega resnično narodno-filozofskega naziranja. On nam je razodeval protislovja moderne dobe in nas pripravljal, da se sami podamo poiskati tiste fundamentalne in radikalne uvide, ki nam morejo do konca razgaliti ničvrednost te demo-liberalne dobe. A sam je ostajal previden v svojih izvajanjih, to je bilo vendarle v njegovi naravi, takšnega se ga spominjam tudi ob nekajkratnih osebnih srečanjih, ko sva spregovorila kakšno besedo. V tem ni bilo nič hinavskega, niti ne lenobnega ali sprenevedajočega. Ne, njegova odločitev je bila do neke mere junaška: verjeti v ideale tistega demokratizma, kakor človek ljubi družinskega člana, kljub vsem njegvim hibam.
 
Vedno mi ob tem odzvanjajo besede iz enega njegovih uvodnikov v Zavezi, ki ga je naslovil z: "Demokracija - politični sistem brez alternative". In tam med drugim pravi: "Živeti v civilizaciji je danes mogoče nadaljevati v eno samo enačbo: živeti v demokraciji." To brezpogojno izenačevanje civilizacije, ki sicer spet potrebuje vprašanja, kaj neki ta pojem Stanovniku predstavlja, z demokracijo, sem mu intelektualno zameril. Ta paradigma vzdrži le toliko časa, dokler demokracijo definiramo zelo konkretno in, paradoksalno, ne-demokratično, čim pa demokracijo definiramo jasno in edinole logično: demokracija je volja števila. Tedaj je jasno, da je taka civilizacija, ki bi ji bila demokracija norma biti in bistva, naravnost zaničevanja vredna.
  
A Stanovnik je verjel v ideale tiste prave krščanske demokracije, kljub temu, da je sam dobro vedel, kaj ta vera pomeni, in ni bil slep idealist. Če beremo vse njegove tekste, se iz njih jasno v nas iskri določen pesimizem in strah pred to voljo števila ki je le funkcija tiste volje, ki stoji za mediji. Stanovnik je jasno verjel v človeka in njegov razum, a ta vera je predispozicionirala pravo duhovno okolje in nezavedne ostanke prave krščanske omike, kar je tudi jasno razvidno iz njegovih tekstov. To pa vse bolj izginja in tega se je tudi sam zavedal. Vendar je ostal zavezan demokraciji, konservativnemu humanizmu in kritiki vsega nedemokratičnega, prepričan, da demokracija nima v resnici prave alternative. "Prekletstvo, ki visi nad demokratskim človekom, je njegova izročenost medijski kulturi." Pravi v prej omenjenem uvodniku. Razlog, da se ni odpravil globlje je pač le v tisti njegovi posebni ljubezni do antične kulture, humanizma, človeka in njegove lepe, razumne plati. V tem je videl pravo demokracijo, kakor so jo videli tudi nekateri naši veliki umi pred vojno. Imeti poseben občutek za demokracijo spričo groze najtršega komunizma, pa je tolikanj razumljivejše.
 
Obenem je dobro opozoriti še na dve stvari, ki sta pomembni v Stanovnikovi misli. Prva je pravo gledanje na Kocbeka. Ta opazka bi se zdela komu trivialna, vendar je ključnega pomena. Kocbek je tipični prikaz spužvarskega mentalitetnega modela, ki se pojavlja v našem narodu prepogosto. To so neki pozivi na akcijo, na radikalne spremembe, na revolucijo in aktivno sodelovanje v najbolj sprevrženih oblikah novotarskega ruvanja narodnih korenin. A ko se zdani in nastopi tista doba, ko se ti elementi prerinejo na sam vrh, bodisi politični bodisi intelektualni, v njih zazeva luknja, ki jo skušajo potem zapolniti z idealističnimi krilaticami, z opevanjem nekega občega človečanstva, neke čuteče pravičnosti in nedoločljive ljubezni. In to je bil Kocbek.
 
Druga stvar pa je Stanovnikov pogled na trpljenje, ki ga postavlja v središče in jasno vidi problematičnost in slepe ulice, ki nastajajo spričo izrivanja trpljenja iz družbe in družbenega ter osebnega doživljanja sveta in človeka.
 
Skratka s Stanovnikom smo se poslovili od odličnega in prodornega misleca, ki je daleč prekašal vse dežurne dvorne mislece postkomunistične levice in desnice, a zaradi dejstva, da je bil njegov domet omejen skoraj izključno le na revijo Zaveza, je premalno priznan in prepoznan. To se bo, upajmo, v prihodnosti spremenilo. Do sedaj se je zdel odnos do tega ključnega moža znotraj sicer silno šibke postkomunistične katoliške misli, nekako pretirano pokroviteljski in ne zares iskren. Častilo se je še vedno raje kakega Kocbeka in njegove primorske prijatelje.
 
Sam izrekam Justinu Stanovniku iskren pozdrav in upanje, da se srečava tam, kamor jaz verujem in je on veroval, da bo prišel, ko bo napočil čas zemeljskega slovesa.
 
  
 
NeoDomobranec, 29.1.2019

Novoletno dnevno povelje 2019

 
Za nami je še eno leto in pred nami je še eno. Kar lahko v trenutku take refleksije in takega pričakovanja prihodnosti, ob vsakoletnih prilikah dogovorjenih ločnic med "starim" in "novim" letom, storimo in rečemo je le, da se zavestno izročimo v božje varstvo in si izrečemo eno samo željo: da bi zmogli sprejemati vse preizkušnje in vse trpljenje, ki nas čaka.

S takšno željo pač ne impliciramo, da so pred nami težki časi ali časi sploh kaj prida posebni, temveč pravimo le, da trpljenje, ki je bistvena sestavina človekovega bivanja na zemlji, samo po sebi ni omembe vredno, je pa vredna omembe tista posameznikova naravnanost nanj. Tako tudi ni zares težko trpljenje samo, temveč je težko dojemanje trpljenja. Človek lahko lepo živi v zelo težkem trpljenju, če ga sprejema in se nanj odziva na primeren način in človek lahko zelo težko živi že z zelo majhnim trpljenjem, če ga ne zna sprejemati, ali ga sploh dojemati. Zato trpi vsak, najsi bo njegovo trpljenje, objektivno gledano, še tako majhno ali veliko, trpljenje je naše izhodišče. Kar pa je največja milost, je to, da razumemo svojo aktivno vlogo v svetu; da razumemo svojo prehodno, dinamično in končno vlogo v svetu.

Ne obremenjujmo se s časnim, obremenjevati se smemo le z večnim.

Preteklo leto je prineslo veliko sprememb tudi na tem projektu NeoDomobranec. Razen mnogih nevidnih je tu ta, da je YouTube zaprl račun Crusader88VRS, sorodni projekt, ki je bil kreiran manj kot leto po projektu NeoDomobranec. Vzrok za ukinitev je bil seveda sovražni govor. Kmalu zatem je na YouTube račun NeoDomobranec priletelo več "strajkov", ki so ciljali na nekatere videoposnetke in posledično so bili ti premaknjeni v zaklenjen način. To so bili precej stari videoposnetki npr. France Perko: Odlomki pridig in intervjuja, pa Moja domovina - 1944 Domobranski zbor. Jasno je, da je tudi ta račun lahko kadarkoli ukinjen.

Letos bo deset let odkar je bil projekt kreiran, morda bi bilo zanimivo, če bi ga YouTube naposled le ukinil v času te desetletnice.

Na drugi strani se je v preteklem letu na tem projektu objavljalo v obliki zapisov. A zaradi določenih okoliščin, je tudi tu stvar nekoliko zastala oz. bila precej omejena. Jasno je, da ta projekt ravno ni priljubljen in zato je tudi logično, da je treba po nekem obdobju karseda jasno pogledati na stvari in si priznati resnico. V tem letu so mnogi dokaj posredno označili ta projekt v precej negativni luči. Prav posrečena oznaka je prišla od nekega kričača, ki je rekel, da je ta projekt "navaden provokator", ki služi "ovajanju desne strani twitosfere". Spet nek drug dežurni pisec komentarjev pod novicami je zatrdil, da je način tega projekta povsem napačen in je impliciral, da bi morali zavreči domobranstvo sploh. V celotnem samo-angažiranem meta-političnem desnem gibanju, ki ga je moč opazovati po socialnih omrežjih, je bilo v vsem letu videti le še več in več grotesknih neumnosti, kontradikcij in pristajanj na skriptirano drsenje s tokom.

Lahko bi sedaj naštevali te ničvredne in padle poglede, ki so skoraj vsi povsem determinirani s tistim komunističnim liberalizmom ali liberalističnim komunizmom, ki je izvršil napad na našo narodno bistvo, a bi to vzelo preveč časa. Važno je le, da vsi vemo: mi, ki smo na strani katoliške vere, papeža, Cerkve, slovenske narodne zgodovine, radikalnega etatizma, smo na strani resničnega slovenskega naroda in tistega, kar slovenski narod je.

Vsi staro-verci, panslavisti, rusofili, amerikanofili, anglofili, panevropisti, beli nacionalisti, pan-etnonacionalisti, klasični liberalisti, konservativci, neoreakcionarji, pan-tradicionalisti, neo-monarhisti, katoliški psevdo-tradicionalisti, neopogani, katoliški liberalci, katoliški antifašisti, katoliški anti-etatisti, ... so na strani narodne pogube. Oni niso nič drugega kot razno-lične prikazni nesprejemanja narodne tradicije, nesprejamnja narodne zgodovine, nesprejemanja narodnega determinizma. To so luskaste prikazni, zmaji, bazilski, kače, ki sanjajo o neki povsem unikatni, povsem neomadeževani, povsem čisti viziji, ki ni nič drugega kot gnila abstrakcija, gnila iluzija, ki vodi vse dlje in dlje od resničnega, oprijemljivega, našega.

A naša zgodovina je jasna, vidna, resnična. Mi smo narod katoličanov; narod poštenih, pobožnih in trmastih ljudi. Mi smo narod kmetov, duhovnikov, vojakov, trojne slovenske duhovne aristokracije. Mi želimo dela, boja in truda. Želimo biti dobri ljudje. Kajti biti dober človek ni nekaj, kar človek je, kar sam po sebi, ker potem takem bi ne bil zares dober. Biti dober pomeni zavzemati se za to, da bi bil dober. To je: sam sebi postavljati norme, se jih držati in biti do sebe neizprosen. To pomeni samega sebe pretvarjati v orodje, orožje in končno: v propagandni prikaz tiste neotipljive in večne lepote in ideala, ki presega nek zgodovinski trenutek, neko zgodovinsko obdobje, ki sega iz zemeljskega v nadzemeljsko, ki prebada zgodovino in prostor. To je tisti pravi odraz našega naroda in tistega za kar se moramo tudi mi danes prizadevati. A tega nikar in nikoli ne zahtevajmo le od sebe v pasivni maniri tiste ničvredne krilatice: spreminjaj sebe in spremenil boš svet;  spreminjaj sebe, a aktivno in zavestno spreminjaj tudi svet. Nočemo spreminajti ljudi, želimo spreminjati institucije. Nikoli si ne smemo prizadevati spreminjati mišljenje ljudem, ki nas obkrožajo, sosedom, sodelavcem, prijateljem, spreminjati moramo ustanove in ljudje se bodo spreminjali sami. To je sicer velik, rekli bi neizvedljiv korak, a naravnanost mora vedno stremeti k temu idealu in mimogrede bomo spreminjali ljudi. A če nimamo v mislih, da si želimo spreminajti ustanove, potem bolje, da nimamo v mislih, da bi karkoli spremenili.
 
Na drugi strani pa so vsi ti "desni" implicitni ali eksplicitni kritiki naše narodne zgodovine, ki nosijo nebroj mask, vsi naravnani k eni sami stvari: kako bi spreminjal, da bi mi bilo udobneje. Oni nočejo norm in omejitev zase, oni hočejo ničevo absolutno svobodo, da bi jim ne bilo treba vzeti nase nobene odgovornosti in da bi ekscentrično divjali skozi svoje zanikrno kratko življenje. Oni hočejo svobodo govora, svobodo ničevosti in izprijenosti, kakor da nas ne bi ravno ta svoboda pahnila v degeneracijo, dekadenco in propad. Česar ne vidijo, je to, da je svoboda govora in absolutna svoboda posameznika sesula tisočleten red in eksistencialno ogrozila evropske narode, ter da sedaj to svobodo ta sila, ki stoji za konceptom samim, zopet omejuje, ker je dosegla svoj cilj.

Kajti v politiki je večina stvari takšne narave, da niso aplikabilne dvosmerno. To pomeni, da koncept svobode govora pomeni svobodo permanentnega brezglavega napredka, revolucionarizma in da se ne more nanašati tudi v obratno smer v smislu svobode zaviranja in nasprotovanja temu revolucionarizmu. Svoboda ni nek objektiven pojem, kakor se danes rado misli v tej pomehkuženosti občega demokratizma, češ: svoboda zate, zame, zanj. To je prevara, iluzija, ničvredna vaba za nenačelne in nespametne. Svoboda je kladivo in ne lopata. Z njo se razbija, sesuva in degradira. Njena naloga je nenehen razkroj, neustavljivo napredovanje v vse bizarnejše in bizarnejše oblike degradacije človeka in njegove človeškosti. S svobodo se ni še nič zgradilo, le propadalo je. Le robovi, meje, okvirji lahko garantirajo resnično gradnjo nečesa smiselnega, pomenljivega, lepega, svetega in junaškega. Svoboda pa je kladivo vsega tega, je kaos in anarhija. Zato je tako ničvredna ta desnica, ki brezglavo veruje v ideale svobode, prepuščenosti samemu sebi, zaupanju v lastno nezmotljivost in čaščenje individuuma ter zavračanja norm in idealov. Iz vsega tega veje lenoba, ljubezen do udobnosti in v junaštvo zakrinkana bojazlivost.

Poglobite se v te, navidez tako različne, nazore in posameznike, ki so bodisi skrajni desničarji, trdi konservativci ali zagreti tradicionalisti in spodaj boste našli miselno-mehkužne individualiste, ki bi radi svobodo, udobje in neodgovornost.

V novem letu je tako naloga slehernika jasna. Poiskati stik s svojo narodno zgodovino, pogledati okrog sebe in med vso nesnago najti nepremične ostanke naše resnične narodne tradicije, ter se vprašati, kaj delajo tu in: ali jim nisem nekaj dolžan. Ali nisem dolžan njim in sebi, da poiščem in najdem uglašenost s samim seboj in se podam v boj, v delo, v trpljenje, v preizkušnje in težave ter na koncu upam, da sem postal dober, zrel, pošten in zares svoboden človek. Svoboden tako, da sem držal svobodo v svojih rokah, a sem ji zavestno postavil meje in s svojo voljo upognil njeno absolutnost in neskončnost. To je sedaj zares pravi upor in zares resnična revolucija ali zaobrat: v tem, da zavestno, nujno ne-instinktivno želimo zavračati neomejenost tiste lažne svobode in iščemo le kar je resnično lepo in resnično dobro, kar presega čas, svet in kar konec koncev zahteva od nas naša narodna tradicija.

1.1.2019
NeoDomobranec

K prazniku Kristusa Kralja 2018

 
Ko danes zopet obhajamo slovesen praznik Kristusa Kralja, se moramo ponovno opomniti, kaj ta praznik pomeni in kaj nam govori. Naj ob tej priliki poudarimo zgolj dve stvari, ki bi lahko pomagali k boljšem razumevanju tega praznika. Namreč to je praznik katoliške družbene misli, katoliških političnih, socialnih, kulturnih in družbenih prizadevanj. Je praznik katoliškega prizadevanja po aktivnem in brezkompromisnem delovanju v svetu.
 
Zato je treba najprej pripomniti, da mnogi ne razumejo, kaj pomeni Kristus Kralj vesoljstva. Nekaterim se zdi to tako preveliko, da čutijo neznansko distanco med tem svetom in kraljevanjem vesoljstvu, da menijo, da so zaradi te daljnosežne poimenovanosti, določene reči izvzete iz tega kraljevanja. Tako menijo, da je Kristus že Kralj vesoljstva, a ni Kralj podjetij, socialnih razredov, stanov in denimo javnih zavodov. Ker je vesoljstvo tako generalen in vseobsegajoč pojem, se za mnoge izgubi pravi pomen tega pojma, ki je v tem, da je vse podvrženo oblasti in kraljevanju Kristusa Kralja, od najmanjših celic človeške družbe, posameznikov in družin, pa do največjih kompleksov družbe, mednarodnih korporacij, držav, celin in mednarodnih zvez. Vse je podvrženo oblasti Kristusa Kralja. Ni je stvari, ki bi se mogla iztrgati iz oblastniške pravice Kristusa Kralja. To je pravi pomen vesoljstva. In zato je prav, da kdaj, posebej pa še na ta praznik konkretno poimenujemo, česa vsega je Kristus Kralj. Poimenujmo vse oblike človeškega bivanja in vsemu recimo, da ima nad njim vladati Kristus Kralj.
 
Druga stvar je artikulacija, ki jo najdemo ob priliki tega praznika v Evangeliju. Tam nam Kristus pravi, da ni kralj od tega sveta. Pri tem zopet mnogi pomislijo, da hoče Kristus reči, da svet ni domena njegovega vladanja. A v resnici hoče reči, da ni njegovo kraljestvo od tega sveta in da on ni kralj od tega sveta, ker ni izenačen s kralji tega sveta in kraljestvi tega sveta. On ni od tega sveta, ker ima oblast nad kralji, državami, vsemi vrstami oblastnikov in hierarhično predpostavljenih v nekih družbenih strukturah človeške družbe. On vlada vsem tem, vsakemu posebej, nad vsakim posebej ima oblastniško pravico in vsak mu mora biti podvržen. Zato smo vedno rekli Kralj kraljev. Kralj sam po sebi ne more imeti nad seboj nikogar višjega, saj potemtakem ne bi bil kralj. Tako Kristus ni kralj od tega sveta, saj je Kralj nad kralji tega sveta. A to v prvi vrsti pomeni, da mu je svet podvržen in da torej vlada temu svetu z vso oblastniško pravico, ki mu pripada.
 
Danes se mnogi, tudi duhovniki, šaljivo obregnejo ob menda arhaičen naslov "kralj", češ, danes menda skoraj ni več kraljev.  A s tem spregledajo glavni pomen Kristusa Kralja, ki je v radikalnem in fundamentalnem pomenu pojma "kralj". Kralj je najvišji, nad njim ni nobenega vladarja. Zato je Kristus Kralj, ker je sam najvišja oblast. In ker je Kralj, so vsi kralji tega sveta podložni tej višji oblasti. Vse države, vsi predsedniki, kralji, cesarji, sekretarji, premjeji in ministri. Vsi! V tem je pomen Kristusa Kralja vesoljstva, ki ni kralj od tega sveta in v tem je pomen Kralja kraljev.
 
Ta praznik je opomin vsem nam, da se torej dan za dnem prizadevamo, da Kristus kraljuje nam vsem, pa ne le nam, družinam, družbenim skupinam, državni upravi, državi, narodu, državnim zvezam, svetu sploh. Od vsega zahtevajmo podložništvo Kristusu Kralju Zmagovalcu!
  
Živel Kristus Kralj!
 

-------------------------------------------------------------------
 
Ob tej priliki naj redkim bralcem in spremljevalcem tega projekta zaželim tudi lepo praznovanje praznika Kristusa Kralja in obenem pojasnim, da letos zaradi pomanjkanja časa nisem utegnil pripraviti česa večjega ob tem prazniku. Delo na projektu je nekoliko zastalo zaradi določenih okoliščin, kar sicer ni zares vredno omembe, a verjamem, da so redki bralci to opazili in se za to tudi opravičujem. Pripravljam kar nekaj projektov in še več je le napol dokončanih, a zdi se, da se bo vse skupaj le počasi premikalo v naslednjih mesecih. Marca bo deset let obstoja tega projekta in takrat bom tudi objavil statistiko nekega generalnega spremljanja tega projekta iz česar bo razvidno, da je bil doseg zares zanemarljiv in se bom glede na to tudi tedaj odločil za smer nadaljevanja.
 
Vsem bralcem želim lepo doživljanje tega prelepega dela leta od Kristusa Kralja pa do sv. Treh kraljev in moč za bojevanje tistega boja na katerega nas spominja in skozi katerega nas vodi Kristus Kralj Zmagovalec. Če bo vse posreči bom objavil letos tudi adventno razmišljanje 2018 v katerem se bom dotaknil še nekaterih poudarkov v maniri postnih razmišljanj.
 
Živel Kristus Kralj!
 
 
-NeoDomobranec