Pred kratkim smo izvedeli žalostno novico, da je ta svet zapustil Justin Stanovnik. Ob tem sem vedel, da moram zapisati nekaj besed. A že nekoč prej, ko sem pomislil, da bo žalosten dan, ko nas bosta zapustila dr. Drobnič in prof. Stanovnik, sem si rekel, kako silna je odgovornost vsakega, ki bo hotel Stanovnikovo mesto v svetu in njegov doprinos našemu narodu in posebej protirevolucionarni kontinuiteti, zares pravilno in celostno zaobjeti. Tako sem se tudi sam za nekaj trenutkov ustavil in premislil, kaj neki napisati.
Njegova misel je presegala praktično vse živeče sodobnike na slovenskem in jih na žalost še vedno. Za Stanovnikom ni videti njegovega logičnega intelektualnega naslednika, ki bi skušal nadgrajevati in širiti ter do logičnih zaključkov privesti "učiteljevo" misel. So samo odsevi in ponavljajoči se odmevi, ki plitvo poskakujejo in se vračajo do istih in prežvečenih zaključkov demokratarskega fatalizma. Zato je morda prav, da skušamo nakazati pomen in veličino Stanovnika tako, da usmerimo bralca na primerjanje njegovih premislekov s premisleki njegovih sodobnikov ali generacije za njim. Razlika je tako kričeča, da nas straši.
Kar je človeka pri Stanovnikovih tekstih posebej pritegnilo, je bil poseben občutek za besedilo, ki se je želelo spustiti globoko v srž stvari, o kateri je razpravljal in jasno je bilo, da s tem izvaja globoko refleksijo, ki je daleč od manire plitvega žurnalističnega pristopa, ki mu danes pravijo: kolumna. Ta poseben občutek in pristop je postal tolikanj jasnejši, če je človek prisluhnil kateremu od podobnih razmislekov, ki jih je Stanovnik prebral na komemoracijah ali letnih srečanjih Nove slovenske zaveze (NSZ). Jasno je bilo, da postavlja vsako besedo na svoje mesto s posebnim preudarkom, refleksijo in gorečo vero v iskanje lepega, dobrega, resničnega.
Seveda to ne pomeni, da ne smemo biti kritični do pokojnika. Njegove misli so kljub svoji globini ostale zavezane neki demokratični predispoziciji, ki ji je ostajal zvest, kakor da bi se bal, da bi za njo mogel odkriti le nihilistični prepad. Svojih misli ni pripeljal do logičnih koncev, kljub temu, da smo mnogi to storili ravno zaradi pozornega in previdnega branja njegovih tekstov. On je še vedno služil kot ključar, ki nam je vsem odklepal vrata v pozabljene kotičke našega resnično narodno-filozofskega naziranja. On nam je razodeval protislovja moderne dobe in nas pripravljal, da se sami podamo poiskati tiste fundamentalne in radikalne uvide, ki nam morejo do konca razgaliti ničvrednost te demo-liberalne dobe. A sam je ostajal previden v svojih izvajanjih, to je bilo vendarle v njegovi naravi, takšnega se ga spominjam tudi ob nekajkratnih osebnih srečanjih, ko sva spregovorila kakšno besedo. V tem ni bilo nič hinavskega, niti ne lenobnega ali sprenevedajočega. Ne, njegova odločitev je bila do neke mere junaška: verjeti v ideale tistega demokratizma, kakor človek ljubi družinskega člana, kljub vsem njegvim hibam.
Vedno mi ob tem odzvanjajo besede iz enega njegovih uvodnikov v Zavezi, ki ga je naslovil z: "Demokracija - politični sistem brez alternative". In tam med drugim pravi: "Živeti v civilizaciji je danes mogoče nadaljevati v eno samo enačbo: živeti v demokraciji." To brezpogojno izenačevanje civilizacije, ki sicer spet potrebuje vprašanja, kaj neki ta pojem Stanovniku predstavlja, z demokracijo, sem mu intelektualno zameril. Ta paradigma vzdrži le toliko časa, dokler demokracijo definiramo zelo konkretno in, paradoksalno, ne-demokratično, čim pa demokracijo definiramo jasno in edinole logično: demokracija je volja števila. Tedaj je jasno, da je taka civilizacija, ki bi ji bila demokracija norma biti in bistva, naravnost zaničevanja vredna.
A Stanovnik je verjel v ideale tiste prave krščanske demokracije, kljub temu, da je sam dobro vedel, kaj ta vera pomeni, in ni bil slep idealist. Če beremo vse njegove tekste, se iz njih jasno v nas iskri določen pesimizem in strah pred to voljo števila ki je le funkcija tiste volje, ki stoji za mediji. Stanovnik je jasno verjel v človeka in njegov razum, a ta vera je predispozicionirala pravo duhovno okolje in nezavedne ostanke prave krščanske omike, kar je tudi jasno razvidno iz njegovih tekstov. To pa vse bolj izginja in tega se je tudi sam zavedal. Vendar je ostal zavezan demokraciji, konservativnemu humanizmu in kritiki vsega nedemokratičnega, prepričan, da demokracija nima v resnici prave alternative. "Prekletstvo, ki visi nad demokratskim človekom, je njegova izročenost medijski kulturi." Pravi v prej omenjenem uvodniku. Razlog, da se ni odpravil globlje je pač le v tisti njegovi posebni ljubezni do antične kulture, humanizma, človeka in njegove lepe, razumne plati. V tem je videl pravo demokracijo, kakor so jo videli tudi nekateri naši veliki umi pred vojno. Imeti poseben občutek za demokracijo spričo groze najtršega komunizma, pa je tolikanj razumljivejše.
Obenem je dobro opozoriti še na dve stvari, ki sta pomembni v Stanovnikovi misli. Prva je pravo gledanje na Kocbeka. Ta opazka bi se zdela komu trivialna, vendar je ključnega pomena. Kocbek je tipični prikaz spužvarskega mentalitetnega modela, ki se pojavlja v našem narodu prepogosto. To so neki pozivi na akcijo, na radikalne spremembe, na revolucijo in aktivno sodelovanje v najbolj sprevrženih oblikah novotarskega ruvanja narodnih korenin. A ko se zdani in nastopi tista doba, ko se ti elementi prerinejo na sam vrh, bodisi politični bodisi intelektualni, v njih zazeva luknja, ki jo skušajo potem zapolniti z idealističnimi krilaticami, z opevanjem nekega občega človečanstva, neke čuteče pravičnosti in nedoločljive ljubezni. In to je bil Kocbek.
Druga stvar pa je Stanovnikov pogled na trpljenje, ki ga postavlja v središče in jasno vidi problematičnost in slepe ulice, ki nastajajo spričo izrivanja trpljenja iz družbe in družbenega ter osebnega doživljanja sveta in človeka.
Skratka s Stanovnikom smo se poslovili od odličnega in prodornega misleca, ki je daleč prekašal vse dežurne dvorne mislece postkomunistične levice in desnice, a zaradi dejstva, da je bil njegov domet omejen skoraj izključno le na revijo Zaveza, je premalno priznan in prepoznan. To se bo, upajmo, v prihodnosti spremenilo. Do sedaj se je zdel odnos do tega ključnega moža znotraj sicer silno šibke postkomunistične katoliške misli, nekako pretirano pokroviteljski in ne zares iskren. Častilo se je še vedno raje kakega Kocbeka in njegove primorske prijatelje.
Sam izrekam Justinu Stanovniku iskren pozdrav in upanje, da se srečava tam, kamor jaz verujem in je on veroval, da bo prišel, ko bo napočil čas zemeljskega slovesa.
NeoDomobranec, 29.1.2019
Ni komentarjev:
Objavite komentar