Beg iz neideološkosti

Pred devetimi oz. desetimi leti smo že kmalu po nastanku tega projekta začeli opozarjati na problem, ki je v zadnjih letih postal evidenten. Takrat pa ni tega problema vzel nihče resno. Predvsem mnogi desničarji niso vzeli tega problema resno. Ta problem se imenuje "medijska kultura". 

Medijska pristranskost in medijske agende niso nič novega, tudi faktična resnica, da "neodvisni mediji" ne obstajajo in da je neodvisni medij tako težko najti kot leseno železo ali žensko filozofinjo, ni nova. Vendar smo z naraščanjem vpliva socialnih omrežij in nekakšne selitve človekovega obstajanja v virtualni svet vseobsegajoče medijske invazivnosti, ki v ljudeh vidi zgolj statistiko lastnega dosega, lahko začeli opažati, da postajajo mediji gospodarji politike.

Ko smo v letu 2010 lansirali v internet v omejenem dosegu frazo: "država postaja orodje medijev" in "politika postaja orodje medijev", so se redki, ki jih je sporočilo doseglo, zgolj smejali. Danes vidimo, da gre za faktično resnico. Politika je postala povsem podvržena medijem, politika ni nič drugega kot orodje medijev za doseganje neke agende, ki je nad-politična v smislu, da je docela ideološka in sama po sebi megalomanska.

To zopet ni nič novega. Ko trdim na tem mestu, da smo mi to videli že tedaj in danes to vidimo vsi skupaj, ne trdim, da je to neka posebnost, neka skrita zarota. Ne. Tendenca vsakega svetovnega nazora, vsakega političnega, moralnega in socialnega prepričanja je v tem, da stremi k totalnosti, k občosti, vseobsegajočosti. Vsako prepričanje, naj se zdi komu še tako banalno, trivialno in izrečeno na najbolj resigniran in pasiven način, je v samem sebi totalno, absolutno in ekskluzivno. Vsako prepričanje je totalitarno. Človek ne more hkrati zasledovati dveh prepričanj o isti stvari. Lahko trdi, da ju zasleduje, a funkcionalno lahko v danem trenutku zasleduje le eno samo. v onem trenutku je njegovo prepričanje, ki postane baza za njegovo razmišljanje in delovanje, docela totalitarno, absolutno. Zato ima vsak nazor tendenco, da postaja vse bolj in bolj totalitaren.

Zato po tej logiki stvari, ki je faktična in evidentna, tudi medijska kultura skuša forsirati nek lasten pogled na svet. Nobena stvar, nobena misel in nobeno dejanje v človekovem življenju, ni osvobojeno lastne moralne presoje, pa najsi se človek tega zaveda ali ne. Vse kar človek stori, stori iz nekega svojega lastnega moralnega prepričanja.

Moralno prepričanje pa ni nič drugega kot ideologija. 

Danes v časih mrtvega Boga, v času sestopanja krščanstva iz vsake relevantne funkcionalne sposobnosti in opravilnosti v družbi, je pogosto in prevladujoče mišljenje, da je arhaična beseda "morala", zgolj v domeni onih kristjanov, ki še zasledujejo tisočletne preizkušene socialne norme. Vsi oni, ki pa se teh starih norm ne držijo, pa so funckionalno osvobojeni "morale". Morala je torej po tem mišljenju le neka absurdna pozicija, ki je v sami sebi lažna in še bolj je lažno vprašanje ali je človek moralen ali amoralen. To je zanje lažna distinkcija, oni sami so torej post-moralni, v smislu, da zavračajo koncept sam.

Vendar resnica je v tem, da morala ni morala le tedaj, ko je krščanska. krščanska morala je le krščanska morala. Je oblika morale, ki jo določa krščanski svetovni nazor. A morala je mnogih oblik in je implicitno prisotna vedno in v vsakem posamezniku. Tako je v zadnjih desetletjih pred nami vstala morala, ki ji je težko nadeti ime, težko jo je direktno opredeliti, a vsi vidimo, da je med nami. Še več, vidimo, da postaja prevalentna, to je nova, prevladujoča morala, ki ima s svojo implicitno eksplicitnostjo moč, da terja, zahteva in funkcionalno disciplinira in korigira. 

Problematičnost te morale je v tem, da je permanentno progresivna. Iz tega razloga jo je težko uokviriti v neko smiselno definicijo in določiti njene robove. Prav tako gre pri njeni progresivnosti za dve možnosti: 1.) permanentna progresivnost ni zares permanentna in gre zgolj za evolviranje in prilagajanje, ki se bo končalo v neki logični obliki; 2.) ta permanentna progresivnost je zares progresivna, ker sloni na temeljih, ki so sami po sebi nestalni in bo evolvirala dokler ji bo dano.

Obe možnosti sta verjetni, druga je celo bolj verjetna. Problem zavračanja ideologije, ideološkosti in podobnih konceptov in izrazov, ki jih danes prevladujoča javnost smatra za nepravične, nečloveške in nemoralne, je v tem, da se ti isti koncepti, ki so realni in se jim človek ne bo mogel nikoli izogniti, dokler bo imel razum, naselijo in vgnezdijo na skrivnem. Ali bolje rečeno: so neimenovani. Zanje pravijo, da neobstajajo, a so ravno tam in jih okušamo in čutimo. Postajajo brezimni in neimenovani prabogovi, ki se jih človek ne drzne imenovati. Ne zato, ker bi se jih bal ali, ker bi za vsem stala neka zla sila, neka zarota, marveč zato, ker smatra sam, da jih ni in jih funkcionalno ne more (po)imenovati.

Problem je namreč v tem, ker mnogi danes ne razumejo, da ideološki vakuum ne obstaja. Da ne obstaja neko prastanje, default stanje, nedoločno stanje, izhodiščno stanje človekove ideologije. Vsaka stvar, ki ji določimo atribut kvalitete, ki jo presojamo skozi kvalitativna merila, kaže na to, da kvalitativna merila posedujemo in da ta merila ne morejo izvirati od drugje, kot iz morale, ki pa v danem trenutku funkcionalno ne more biti drugačna kot totalitarna. Zato je pomembno, da ugotovimo, da 1.) človek vedno deluje iz lastne ideologije; in 2.) da vkolikor trdimo, da obstaja pra-ideologija, pred-ideologija, pravilna ideologija, s tem zgolj ideološko predpostavljamo, kaj je pravo in pravilno, to pa ni nič drugega kot ideologija.

Vsako presojanje o tem kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj je slabo, predpostavlja neko kvalitaitvno merilo, to merilo pa ni nič drugega kot orodje ideologije. Zato človek vedno izhaja iz morale in ideologije, pa če se tega zaveda ali ne. Pri tem pa je nemogoče trditi, da obstaja ideologija, ki je ne-ideološka, pravilna, izhodiščno človeška in vse-presegajoča. Saj bi moralo biti merilo za kaj takšnega povsem izven človeka in njegovega presojanja sploh. Kar pa je nemogoče. Človek ne more misliti, ne da bi obenem tudi presojal. Neideološka, pravilna ideološkost, ideologija, morala, prepričanje, norma, ne osbtaja in nikoli ne bo obstajala. Vsako prepričanje je plod ideologije in vsaka presoja ideologije je ideološka.

Zato nas ne bi smelo biti sram, da zagovarjamo neko ideologijo na eksplicitno totalitaren način. Da zanjo trdimo, da je prava in edina prava in edina dobra in da trdimo, da so druge ideologije slabe, nepravilne in škodljive. To je pač realen izraz vsake ideologije. In ona ideologija, ki nam funkcionalno preprečuje, da bi zagovarjali svojo ideologijo na tako brezkompromisen način, zgolj potrjuje to resnico. S svojo prevalentnostjo, agresivnostjo in absolutnostjo ima moč, da onemogoča ideologije, ki jih smatra za slabe, nepravilne in škodljive.

A problem te ideologije je v tem, da je brezimna in neimenovana in je malodane neozaveščena. Problem tega je v dvojem: 1.) na ta način ima tendenco, da postaja še bolj absolutna in totalitarna ter druge ideologije pravilno relativizira, ne da bi se zavedala, da je relativna ravno toliko kot vse druge; in 2.) ker je neozaveščena in ne razume lastne relativnosti, ker skriva svojo ideološkost, postaja lahek plen vitalnih in agresivnih ideologij, ki z nekoliko več ozaveščenosti in kot njeni logični produkti z agresivno negacijo ostalih ideologij lahko stopijo na mesto te breizmne ideologije. 

Predvsem pa je problem te ideologije, da ne razume sama sebe. Da ne razume najbolj osnovne resnice, da človek vedno vsebuje in potem takem torej potrebuje ideologijo. Ljudje, ki napol zagovarjajo zgolj neke pavšalne implicitne moralne trditve vzete iz breizmne morale te ideologije, lebdijo v prostoru, ki zmore nastati le v posebnih časih moralne zmede ali tiste spreminjajoče se, evolvirajoče se morale, ki zase niti ne ve. Zato je to videti kot (med)prostor med somrakom ene eksplicitne ideologije in svitom druge eksplicitne ideologije. 

Ideološka neideološkost tako postane koristno delo za neizogiben propad lastne breizmne ideologije, ki veruje v nedoločljive in evolvirajoče se idelae. 

Tako danes stojimo v posebnem trenutku zgodovine, ko mediji v agesivnem prepričanju, da branijo čisto in popolno brezideološkost, nadmoralno moralo vseobsegajoče človečanskosti, zatirajo in skušajo eradicirati vsako ideologijo, ki jim ni po godu. Menijo, da so neideološki, da so žreci absolutno čistega, pravega in popolnega stanja človeškega naziranja, mišljenja in delovanja ter s tem, ko aktivno preprečujejo diseminacijo informacij s strani svojih ideoloških nasprotnikov, ki jih implicitno smatrajo za nemoralno, slabe in napačne, pomagajo človeštvu do pravega stanja zavesti, pravega stanja bistvovanja in bivanja.

Vse to je zanje popolnoma neideološko, niti ne moralno, marveč zgolj "pravilno".

Posebej danes, ko kljub vsemu videnemu, še vedno z začudenjem zremo v dogajanje v Ameriki, kjer so mediji onemogočili izražanje mnenj aktualnemu predsedniku države in njegovim podpornikom in so se postavili v vlogo velikih cenzorjev, ki jim je dano, da presojajo, kaj je res in kaj je prav in kaj ni res in kaj je narobe, si lahko rečemo, da smo na samem vrhu agresivnosti te breizmne in nepoimenovane ideologije, za katero se že kaže, da zna biti najbolj prefinjena in vseobsegajoča ideologija vseh časov.

Zato je danes na vseh nas, da ozavestimo resnico, da je vse plod ideologije in ne pristajamo več na partikularizacijo našega bistvovanja, dojemanja, delovaja in bivanja.

 

-NeoDomobranec