Antifašisti in njihova skrita ljubezen

Medtem ko je v Evropi divjala vojna in so se starodavne zgradbe spreminjale v ruševine, so v Ameriki snemali filme. V Ameriki ni bilo vojne in zato produkcija filmov ni bila ustavljena. Iz tistih časov imamo veliko zelo dobrih filmov, npr. Double Indemnity, Gaslight, The Spider Woman, …

Seveda pa so se ti filmi pogosto ukvarjali z vojno tematiko. Tako iz propagandnih razlogov, kot iz razlogov slabe vesti; češ, tu se snemajo filmi, medtem ko Evropa gori. Zato je logično prišlo do inflacije filmov s tematiko, ki je imela opraviti z vojno, ki ji danes pravimo: Druga svetovna vojna. Nič drugače ni bilo na drugih medijskih poljih, npr. v literaturi in radiu.

Človek se ne more dovolj načuditi filmom izdelanim v letih 1943, 1944, njihovim naslovom in premisam. V Ameriki snemani filmi, katerih zgodbe so se odvijale v zatemnjenem Londonu, ruskih stepah, Norveški, Nemčiji in celo Jugoslaviji. The Boy from Stalingrad, ki govori o ruskih otrocih , ki se borijo proti nemški vojski; Edge of Darkness, ki govori o uporu norveške vasice proti nemški vojski; Tarzan Triumphs, Tarzan se upre nemški vojski, ki okupira nek izmišljen otok; London Blackout Murders, po Londonu med protiletalsko zatemnitvijo morijo nacistični vohuni; Chetniks, film v katerem igralec Philip Dorn upodablja junaškega Dražo Mihajlovića, ki se upre nemški vojski.

Naravnost bizarno, a seveda razumljivo. Kako ne bi neka država, ki je v vojni, izdelovala implicitno ali eksplicitno propagandnih kratkočasnih vsebin, da bi ljudi opominjala, da je treba delati za armado, ki se bori onkraj oceana. To je povsem razumljivo.

Prav tako je razumljivo, da je koncu vojne in zmagi t.i. zaveznikov, sledila mega-inflacija filmov s tematiko druge svetovne vojne. Kako ne bi zavezniki porabili vseh razpoložljivih sredstev, da bi ovenčali svojo zmago s popolavo visoko in nizko proračunskih filmov? To je bilo toliko bolj pomembno za komunistične režime, ki so hoteli globoko v srcu svojih državljanov zacementirati mit o zgodovinski pomembnosti in neprekosljivosti ravnokar odigrane vojne. Ljudje pač ne bodo prebirali debelih knjig dvornih zgodovinarjev, si bodo pa rade volje ogledali lahek film o junaških partizanih, ki se postavijo po robu krutim in zlobnim okupatorjem. Otroci bodo rade volje posnemali tiste odločne in možate partizane s smislom za humor, ki so jih videli na platnu in za vedno bodo vedeli, da je švaba res eno zanikrno bitje, da o belogardistih, ki se šemijo v Svete tri kralje (Balada o trobenti in oblaku, 1961) ali zlobnih župnikih (Dobri stari pianino, 1959), niti ne govorimo.

Kar pa kmalu postane manj razumljivo je to, da ta fascinacija z drugo svetovno vojno zlahka ne pojenja. Popolnoma nerazumljivo pa postane čudna fascinacija z nacisti oz. antagonisti, ki meji na fetišizacijo.

V zadnjih letih je na internet tarča posmega postala t.i. Stalag fiction, o kateri se prej ni vedelo veliko. Ta “stalag fikcija”, je bila svojevrstna podzvrst t.i. šunda, izdajana v Izraelu in pisana v hebrejščini. V njej pa je šlo za fantazijske pornografske zgodbe o oblinastih nemških esesovkah, ki se izživljajo nad menda ujetimi zavezniškimi vojaki. To pač ni bilo nekaj posebnega za Izrael, temveč se je pojavljalo tudi v Ameriki. Le da je tam predvladovalo izživljanje nemških vojakov nad ujetimi ženskami, čeprav je bilo izživljanje žensk v nemških uniformah prav tako pogosto. Tovrstni šund magazini so bili denimo Men in Conflict, Man’s Prime, Real Men, War Criminals…


 
 
To ni bilo omejeno le na šund, temveč se je kaj kmalu preneslo tudi na filmska platna in televizijske zaslone. Tako je denimo liberalizacija filmske industrije trideset let po vojni prinesla filme, kakršni so: Love Camp 7 (1969), Ilsa: She Wolf of the SS (1975). To je sprožilo spet svojevrsten trend, ki je ustvaril kratkomalo filmsko podzvrst. V njej so se izkazalo predvsem Italijani z odurnimi filmi, kakršni so Salo o le 120 giornate di Sodoma (1975), Salon Kitty (1976) ipd.
 
 

A tudi, če se ne omejujemo na najbolj ekstremne primere realizacije seksualnih fantazij nekaterih avtorjev in režiserjev, ki so producirali tako nenavadne in izprijene “kulturne izdelke”, ne moremo, da ne bi videli neke čudne fascinacije, če ne obsedenosti z nacisti.Tudi v povsem visokoproračunskih filmih so nacistični oficirji pogostokrat pravi fokus filmov, ki bi sicer morali prikazovati neko vojno zgodbo.

Če človek gleda te filme, se pogostokrat vpraša, ali se film sploh ukvarja s protagonisti, ali pa se bolj ukvarja za antagonisti, njihovimi zlikanimi uniformami, velikimi poudarki za detajle itd. Ta fascinacija, ki meji na fetišizacijo se tako denimo pojavi do neke mere tudi v zelo precenjenem filmu Schindler’s List židovskega režiserja Spielberga. Zdi se, da ta film zasleduje prej omenjeno filmsko podzvrst in subtilno meša domnevno grozo vojne in taborišč s seksualnostjo, kar je bizarno izraženo denimo v prizoru pred jutranjim streljanjem židov z balkona.

Fascinacija z nacisti, nacističnimi oficirji, njihovimi uniformami in manirizmi gre tako daleč, da človek kmalu opazi, da so s temi stvarmi ljudje, ki konzumirajo tovrstne kulturne izdelke bolj navdušeni, kot pa najbolj zagrizeni retro-neonacisti, ki doma zbirajo nacistično memorabilijo. Večkrat sem naletel na ljudi, ki so tečnarili čez “švabe” in mantrično poudarjali veličino partizanščine, a bili so izvrstni poznavalci tretjega rajha, opreme, celo jezika in domnevnih nacističnih manirizmov.

Ta obsedenost gre tako daleč, da je veliki večini današnje mladine eden najbolj priljubljenih stripov poleg Watchmen in V for Vendetta, strip Maus. Ta bizaren strip, ki pripoveduje o holokavstu na način, da v njem nastopajo antropomorfične miši in mačke, bi se vsakemu normalnemu človeku zdel bizaren, neprimeren, neokusen, a fascinacija z nacisti in ubogimi žrtvami: miškami, gre tako daleč, da je ta strip eden bolj cenjenih literarnih izdelkov s tematiko holokavsta, saj si menda otroci in mladina na ta način lažje predstavljajo grozo podlih mačk, ki so hotele uničiti uboge miške.

Leto za letom že vsaj od filma The Great Dictator, režiserja in igralca Chaplina, dobivamo filme o nacistih. In praktično v vsakem izmed njih je ta obupna in bizarna fascinacija z nacisti in nacističnimi oficirji. Ti filmi so negledljivi in absurdni, a iz nekega neznanega razloga silno priljubljeni med samooklicanimi antifašisti in onimi, ki so silno proti “nacijem”.

Ta absurdnost je prestopila meje s filmi o “neonacistih”, poleg filma The Believer imam tu v mislih predvsem film Americah History X. Tu se podobno, kot prej z nacističnimi oficirji, pojavi fascinacija z rokovnjaškimi obritoglavci, katero je moč pripisati le onim, ki so nominalno sicer “nasprotniki neonacistov”. Poleg omenjenih dveh filmov v katerih igrata zelo priznana igralca Ryan Gosling in Edward Norton, je v to podzvrst treba uvrstiti še Romper Stomper v katerem nastopa Russel Crowe in nedavno izdan film Imperium v katerem nastopa Daniel Radcliffe. Torej sami priznani igralci.

Ta fascinacija z neonacisti se tu zopet meša s seksualnimi temami, kar je posebej izrazito v American History X in The Believer. Kako bizarno, mar ne? Da filmska industrija izdeluje izdelke, ki so praktično seksualna fetišizacija zlobnih nacistov in neonacistov.

Tako smo celo pri nas prav pred kratkim dobili napoved, da nas je doletela ta sreča, da se je Zveza združenj borcev narodnoosvobodilnega boja odločila izdelati društveni video z naslovom Preboj, ki bo, če bo šlo vse po sreči postal obvezen ogled v vseh srednjih osnovnih šolah in se bo potem lahko okitil z najbolj gledanim filmom (kot v primeru Petelinjega zajtrka in podobnih filmov, kjer so šole masovno vozile šolarje v kinematografe, na koncu pa so si producenti in mediji drug drugemu čestitali kako zelo gledani so njihovi filmi).

A kar je pri tem filmu zelo posrečenega je predvsem to, da so se ustvarjalci odločili za nekakšno živo reklamo na Marijinem trgu v Ljubljani. In v tej reklami so se seveda našemili v naciste in se naravnost goreče vživeli v vlogo nacističnih oficirjev, medtem ko so zasledovali domnevno govorico in manirizme svojega objekta fascinacije.
 

In ko se danes ozremo in pogledamo po the filmih, knjigah in brošurah, sedemdeset let po vojni, ko je bil nacizem praktično povsem eradiciran, se pač najbrž ne moremo načuditi trajni fascinaciji s temi nacisti, ki pa ne prihaja s strani neonacistov, pač pa s strani njihovih nominalnih nasprotnikov. To pa nas lahko navda samo z veseljem, ko zremo v njihovo iracionalnost in se zavemo, da to marsikaj pove o njih samih, o nacizmu in njihovem odnosu do nacizma. Kaj neki bi pa bili, ko ne bi imeli tega nacizma? Kaj pa bi jim ostalo, če bi jim vzeli v zlikane uniforme našemljene nacistične ofcirije, ki personificirajo zlo? Vsak družbeni konstrukt potrebuje dober porodni mit.