Brez večjih težav lahko zaključimo, da gre v zadnjem času za mejnstrimizacijo slovenske kontrarevolucije, ki se je (navidez) zgodila s prihodom novega ljubljanskega nadškofa. Nikogar ni več na slovenski desnici ali v katoliškem občestvu, ki bi kaj pomenil in se ne bi jasno opredeljeval za kontrarevolucijo in ne bi nedvoumno obsojal pokola slovenskih protirevolucionarnih odredov leta 1945. Nikogar več ni, ki ne bi jasno kazal na zločinsko naravo narodno osvobodilnega boja, ki je čas okupacije izkoristil za krvavi cirkus in prekašal okupatorja v vsakem pogledu. Počasi se slovenskemu človeku vrača razum.
Vendar ostaja jasno, da z mejnstrimizacijo slovenskega protirevolucionarnega odpora prihaja tudi določena percepcija, ki ne vidi resnične narave slovenske kontrarevolucije, temveč ji pripisuje neko naravo, ki je lastna času v katerem smo sedaj. Zato je še vedno naloga vseh nas, da tudi v tem času, ko se naposled le jemlje kontrarevolucijo kot tisti prapor pod katerim se lahko vsa desnica združi, ohranjamo radikalno in totalno držo, ki nas bo morebiti dokončno in docela marginalizirala, vendar pa bomo mi tisti, ki bomo ohranili resnično bistvo kontrarevolucije in protipartizanskega odpora.
Prva stvar, ki ji moramo nasprotovati, je prepričanje, da so bili slovenski protirevolucionarni odredi produkt neke klasično liberalne miselnosti, produkt liberalne zahodnjaške buržoazije, da so se zavzemali za liberalno demokracijo in svobodno tržno gospodarstvo. Namreč ta percepcija, ki jemlje slovensko kontrarevolucijo v tej luči, izhaja iz evropskega liberalizma in posebej iz ameriškega libertar-liberalizma in jemlje svoje povojne ideale šestdesetih ter jih projicira na slovenski protikomunistični odpor. Ti ljudje sami so v povsem istem nasprotju s slovensko kontrarevolucijo kot so v nasprotju z njo komunisti.
Slovenski kontrarevolucionarji so izhajali iz katoliške tradicije slovenskega naroda in se niso menili za liberalne kaprice evropske buržoazije, ki je že tedaj vršila isto brezbožno delo, kot ga je na vzhodu tedaj ali kasneje, vršil komunizem. Zato je njihov boj treba gledati iz te perspektive, neutemeljeno je trditi, da so se borili za liberalno demokracijo današnjega tipa. Slovenska kontrarevolucija je bila čista katoliška reakcija, podobna tolikim reakcijam v prvi polovici prejšnjega stoletja, tudi mehiški in španski. Precej preenostavno je tudi trditi, da je bila slovenska kontrarevolucija čisti demokratizem, katerega glavni cilj je bil borba zoper vse oblike nedemokracije. Čeprav vsi razumemo vzgibe avtorjev, ki pišejo na ta način o njej, pa je vendar tudi takšna trditev neutemeljena, a na tem mestu ne bomo polemizirali z njo.
Važno je, da se zavedamo, da je evidentno za katero stvar se je borila slovenska kontrarevolucija in da tega ne more uničiti noben proameriški ali probritanski "klasični" liberalec, ki ponavlja iste napake predvojnega "demokratičnega" tabora, ko opravičuje neopravičljivo na zahodu in še vedno slepo verjame v neke buržujske ideale (neo)liberalizma ter še vedno noče sprejeti dejstva, da nas je ta Evropa enkrat že izdala in nas bo še enkrat, če bo to ustrezalo interesom nekih prostozidarskih buržujskih krogov, ki ji vladajo, tudi za masko konservativizma in celo krščanske demokracije.
Zato je naša naloga, da še vedno stojimo tam, kjer smo vedno stali in da s svojim delom in molitvijo pripomoremo k temu, da se nekoč mejnstrimizira še resnična ideja slovenske kontrarevolucije in da se končno začnemo pogovarjati o vrnitvi v stanje pred revolucijo in o odpravi vseh pridobitev revolucije, da se začnemo pogovarjati o kontrarevoluciji, ki bo zajela nas vse tu in zdaj.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar