Praznik upora

Danes je praznik t.i. "upora proti okupatorju". In če smo imeli toliko dolgih desetletij mit o uporu proti okupatorju s strani komunistov, imamo danes neke vrste mutiran mit o uporu proti okupatorju tudi na desni ali t.i. demokratski strani.
 
Sam koncept upora je seveda zelo privlačen. Mlad človek se rad upira in marsikdo nerad pusti za seboj mlada leta in se upira še, ko je betežen starček. Upor privlači. A vendar je upor proti okupatorju koncept, ki so ga izumili komunisti. Med drugo svetovno vojno ni bilo prvikrat, da bi bilo naše ozemlje "okupirano", a vendar nikoli poprej nismo slišali o kakšnem "uporu/boju proti okupatorju". Ravno nasprotno! Okupatorjem smo postavljali spomenike in po njih poimenovali drevorede.
 
Šele komunisti so bili v svoji kulturni iznajdljivosti prvi, da so v narodu prižgali tisto neugasljivo iskro "upora proti okupatorju", kot nekega ideala, tako vzvišenega, da predstavlja v resnici najpopolnejšo stopnjo narodovega izraza. Seveda pa komunisti z vžigom te iskre niso počeli drugega kot zacementirali svojo "zgodovinsko poslanstvo", ki se ga ravno zaradi njihovega "deleža" pri "boju proti okupatorju" (pa najsi bo ta še tako neobstoječ in zgolj neka abstraktivna zamisel, v resnici pa popolnoma nedokazljiva), narod zlepa in zlepa ne more znebiti. Treba je naravnost titanske moči človeku, ki zgrabi za kladivo in udari po maliku tega ideala "boja/upora proti okupatorju".
 
A kdo zmore takšne moči? Prav vsakdo. A kdo ima dovolj časa in intelektualne zagnanosti, da zmore ta premik v samem sebi, da zmore to samo-rekonkvisto lastnega pojmovanja naroda in narodovega bistva? Le redki.
 
Zato v nas buta ta koncept "upora proti okupatorju" z vseh mogočih strani. Res je. Podira se mit o NOB, a podrl se ne bo nikoli, dokler ne podremo mita o "uporu proti okupatorju".
 
Tudi koncepti "boja proti okupatorju", kakor se javljajo v tej obliki, ki jo videvamo v novih mitih o TIGR-u, raznih legijah in podobnih "demokratskih" pojavih, vendar vsi bazirajo prav na komunističnem konceptu "boja proti okupatorju". To namreč ni novo, popravljeno, pravilno pojmovanje, temveč zgolj novo vino v starem mehu.
 
Kot so komunisti na konceptu "upora proti okupatorju" sezidali vso svojo metafiziko in iz nje opravičevali svoje zgodovinsko poslanstvo, tako danes razni "demokrati" jemljejo ta isti koncept in zgolj zamenjajo NOB z neko drugo nekomunistično uporniško grupacijo. Vendar kaj so s tem opravili? Ničesar. NOB-ju so še vedno pustili njegovo "zgodovinsko poslanstvo".
 
Zato pa je treba nove refleksije, novega premisleka in novega ovrednotenja koncepta "upora proti okupatorju. To pa v prvi vrsti pomeni sesutje prvega mita, na katerem mit o NOB šele bazira in to je mit o posvečenosti upora proti okupatorju. Treba je jasnosti, doslednosti in načelnosti v tem konceptu, ne pa absolutizacije in pobožanstvenja tega koncepta. Treba je omogočiti prevpraševanje  vsakega akta upora ali boja proti okupatorju, ne pa slepo čaščenje vsakega, še tako iracionalnega akta, ki je bil izvršen v smislu "boja/upora proti okupatorju".
 
Namesto "upor proti okupatorju je častno dejanje." hočemo slišati "upor proti okupatorju je častno dejanje, kadar..." in "upor proti okupatorju je častno dejanje, če..." in "upor proti okupatorju je častno dejanje, vkolikor...".
 
Ta absolutizacija "upora proti okupatorju" mora pasti, pa bo z njo padel tudi vsak drug mit, ki je to absolutizacijo zlorabljal, ki je konec koncev zlorabljal sam "upor proti okupatorju", za svoje ozke svetovno nazorske namene, ki ne izvirajo iz naroda.
 
Upor, najsibo še tako priljubljen med sito kapitalistično mladino, tolstimi politiki in raznimi petminutnimi zvezdniki, nam ni nič posvečenega, nič, na čemer bi zidali svojo narodno čast. Naša narodna čast je v našem narodnem bistvu in narodni tradiciji, ne pa v nekih iracionalnih aktih upora, ki niso koristili narodu, temveč mednarodni plutokraciji, ki je prek Radio-London-a hujskala ljudi na brezglavi upor.
 
- NeoDomobranec
Provinica di Lubiana, 27.4.2017

Ob Veliki noči 2017

   

"Napadom satanovim se moramo ustaviti, naj prihajajo od koder koli. Ne smemo se dati premagati, vztrajnim je Jezus zmago zagotovil. Satanovega preganjanja ne premagamo s popuščanjem in s kompromisi, niti s tem, da bi se borili zoper njega z njegovim orožjem nasilja, krivice in laži. Stališče, zoper katerega je sam satan brez moči, je čisto drugačno: zvestoba v močni veri, da stoji nad vsem dogajanjem sveta vsemogočni in večni Bog, ki ima od vekomaj svoje nespremenljive načrte, ki se vedno izvrše, in sicer vprav s pomočjo tistih, ki jih skušajo onemogočiti. Zmagamo na ta-le način: v trdni odločnosti vztrajati v svoji veri, v zvestobi Cerkvi Kristusovi in njenemu vodstvu in znati čakati na dan in uro, ki jo je Bog že določil za svojo zmago nad satanom. Stanovitnost in zvestoba do Boga, njegovemu razodetju, njegovemu kraljestvu in pripravljenost nositi vse posledice, pa naj so še tako hude, to je orožje, ki premaga satana in vse njegove pomagače."

Ob teh besedah, ki jih je dr. Gregorij Rožman zapisal v postu 1945. leta, se lahko danes na največji praznik, ki ga vsako leto obeležuje naš narod, opomnimo, da smo kot katoličani in kot Slovenci dolžni hoditi le po oni poti, ki je naravna pot našega slovenskega naroda. Pot, ki je od Boga narodu podeljena s točno določenim smotrom.

Danes, ko nas obkroža razdejanje narodnega bistva, ki so ga povzročili stari liberalci, potem komunisti in ki ga še danes povzročajo novi liberalci in novi konservativci, s svojo demokratarsko politiko splošnega indiferentizma, se moramo nujno vračati k pravemu bistvu našega naroda in s pravo krščansko pametjo razločiti, kaj vendar pomeni, da smo Slovenci.

Posebej še zdaj, ko zaradi svetovnih premikov stojimo na točki, ki ne obeta vrnitve k narodovim koreninam in ne obeta restavracije katoliške države, moramo storiti vse, kar je v naših močeh, da se upremo toku, v katerega dere svet po navdihu raznih antikristov in ostanemo stanovitni.

Danes nas ne ogroža le leva, odkrito proti-katoliška sila, izražena v različnih družbenih in političnih gibanjih, danes nas ogroža tudi laži-desna sila. Slednja je za nas celo nevarnejša, ker svoje namene skriva pod maskami , ki se nam zdijo na prvi pogled pravilne in koristne, a to niso in v sebi skrivajo najhujši strup za naše narodno katoliško bistvo. Ta gibanja in miselni tokovi segajo od katoliškega liberalizma, s katerim je okuženo "katoliško izobraženstvo" in razni katoliški mediji, prek konservativnih kapitalističnih strank, ki v politiki neomajno prisegajo na splošni indiferentizem, do raznih skrajnejših filozofij, ki poveličujejo razna nekatoliška verstva in z žarečim sovraštvom napihujejo nekatere domnevne hibe katoliške hierarhije in katoliškega občestva in celo do "pravoverno tradicionalističnih" katoličanov, ki brez ozira rušijo zaupanje v Svetega Duha in sveto Cerkev, ter vnašajo razkol. Vse to so kopja, ki jih danes satan meče proti nam.

Zato smo pred preizkušnjo, da se izneverimo naši resnični narodni tradiciji in odrečemo pokorščino sveti Cerkvi, v želji da bi godili nekim naturalističnim in materialističnim "desničarjem", ki jih z lažjo napajajo pravoslavci, protestanti in židje. Mi pa moramo v srčni molitvi sebe in svoj narod priporočati v roke svetnikov, ki so ohranjali katoliško vero navzlic hudim preizkušnjam in tako bomo hodili pravo pot naroda. Namesto, da iščemo neko tradicijo, dediščino in izročilo "Evrope" ali "zahoda", po amerikanskih protestantskih ali napol-protestantskih trobilih ali po angleških ali pa po ruskih pravoslavnih trobilih, se enostavno vrnimo k našim slovenskim prednikom, k naši slovenski tradiciji, dediščini, izročilu, pa bomo ohranili tudi tradicijo, dediščino in izročilo Evrope. V nasprotnem primeru pa bomo izgubili oboje.

Glejmo samo nase in vase! Slovenci smo vedno pred skušnjavo, da se skušamo poistovetiti z nekimi nadnarodnimi cilji, ne da bi prej presodili, ali so nam kot narodu tudi zares potrebni in koristni. Ravno proti temu mišljenju sta nastopala Leon Rupnik in slovenski domobranec, ki sta se borila v prvi vrsti samo za narod, ne da bi bojevala neke boje za mednarodni boljševizem in mednarodno plutokracijo. Bistvo slovenskega domobranstva je temeljilo na ohranitvi našega, slovenskega, narodnega, v tradiciji utemeljenega načina življenja. In zato sta trpela za narod.

A danes, ko se spet kot vsako leto spominjamo vstajenja Kristusa, njegove zmage nad zlom in smrtjo, trdno verujemo, da nam Christus Victor obljublja, da nekoč iz tega trpljenja slovenskega naroda zaradi lojalnosti do Njega in njegove neveste sv. Cerkve, vstane spet narod kot Država, zmagovit pod Kristusovo zastavo.

Blagoslovljene velikonočne praznike in okrepitev vere v Kristusovo zmago!
  
- NeoDomobranec

Zakaj sem vesel, če me zmerjajo z belogardistom in izdajalcem? (1944)

Zakaj sem vesel, če me zmerjajo z belogardistom in izdajalcem?

(Iz letaka gorenjskih domobrancev) objavljeno v tisku 2.9.1944

Ker je to najboljši dokaz, da nimam nič skupnega z rdečimi rablji slovenskega naroda.
  
Ker mi ne bo mogel nihče očitati, da sem sodeloval pri umorih lastnih bratov in tako omadeževal ime svojih poštenih očetov z nedolžno prelito krvjo.
  
Ker mi ne bo mogel nihče očitati, da sem ropal slovenske domačije.
  
Ker mi ne bo mogel nihče očitati, da sem izrabil najčistejšo ljubezen do domovine v umazane strankarske namene.
 
Ker mi ne bo mogel nihče očitati, da sem med složno slovensko ljudstvo sejal kal razdora in najhujše strankarsko sovraštvo.
  
Ker mi ne bo mogel nihče očitati, da sem se vlačil po gozdovih s pocestnicami in tako omadeževal pred vsem svetom pošteno ime slovenskega dekleta.
  
Ker mi ne bo mogel nihče očitati, da sem razširjal spolne bolezni in tako že v korenini uničeval že itak oslabljeni slovenski narod.
  
Ker mi ne bo mogel nihče očitati, da sem v najbolj usodnem smrtonosnem boju pustil na cedilu slovenski narod.
  
Ker so za bandite izdajalci in belogardisti vsi najboljši ljudje, ki so že četrt stoletja stali na braniku slovenskega naroda.

Ker so v očeh teh tolovajev belogardisti in izdajalci vsi pošteni ljudje, ki niso klonili pred komunističnim nasiljem

Ker so izdajalci in belogardisti vsi, ki ljubijo svoj narod in so pripravljeni dati za narod tudi svoje življenje.
 
Ker so že tisoči in tisoči s svojo mučeniško smrtjo dokazali ljubezen do svoje grude in do vere svojih očetov.
 
Ker so pri banditih izdajalci vsi, ki so prijeli za orožje, da branijo svoj dom in življenje svojih dragih.
 
Ker bodo naša imena, ponižanja in žrtve z zlatimi črkami zapisana v zgodovini na novo prerojenega, od komunizma očiščenega slovenskega naroda.

Uvod 1: Obrat

Obrat
  
Kdor pozorno bere avtorje na t.i. proti-komunistični demokratični strani, vse od osamosvojitve Slovenije od Jugoslavije, pa tudi mnoge one avtorje, ki so pisali v tujini začasa komunistične vladavine pri nas, nujno opazi, da so njihova besedila nekako prazna. Zdi se, da v njih nekaj manjka. Ta uvid se izbistri še posebej, če jih primerjamo z besedili predvojnih in medvojnih avtorjev na katoliški strani oz. "demokratični" strani, kakor jo imenujejo ti današnji avtorji sami.

Kaj se razlikuje? Besedila, ki jih producirajo ti starejši avtorji in na žalost tudi oni mlajši, ki so njihovi intelektualni nasledniki, so besedila poražencev. Iz njih veje duh popolne resignacije. Tudi besedila v katerih se znajdejo trditve, da je bila proti-komunistična stran zmagovalna stran, te trditve ne utemelji v tonu in na način v kateri je izražena. Če verjamejo besedam, ki jih izgovarjajo, bi pričakovali, da bi tudi govorili kot zmagovalci in ne kot ljudje, ki v sebi nosijo neugasljiv občutek krivde.

Ampak te ugotovitve niso obtožbe, so dejstva, ki stojijo tu z razlogom in tu si bomo ogledali zakaj so take in zakaj morajo biti take.

Slovenska katoliška misel ni nekaj enakega z demokracijo. Ta poenostavitev je plod neke protikomunistične vznesenosti, ki je svoje trenutno zavetje našlo v demokraciji, kot imperativu civilizacije. Demokracija je le ena od možnih oblik vladanja, do katere je tako Cerkev, kot katoličan, popolnoma indiferenten. Katoličan se drži katoliškega družbenega nauka po katerem ima država točno določen smoter in ta smoter je fokus, ne pa državna ureditev. Demokracija ne deluje avtomatično v izpolnjevanje tega smotra in zato ni avtomatično najboljša državna ureditev. Iz tega izhaja, da tudi katoličani niso avtomatično demokratje in da tudi katoliški predvojni tabor ni bil demokratičen v smislu, da je bil to njegov najvišji cilj, kateremu je bilo podrejeno vse drugo.

Zato je precej nerodno, da kontemporarni misleci na t.i. katoliški strani uporabljajo izraz "demokratična misel", kot neko koreniko proti-komunistične misli. Seveda je lahko ta izraz točen v smislu, da so bili katoličani pred vojno del demokratičnega procesa in so volili svojo demokratično stranko, a vendar bi ta izraz ne smel predstavljati nekega sinonima s katoliško stranjo, ker to enostavno ni. A če bi kakega Ušeničnika vprašali ali je demokracija pred vero ali vera pred demokracijo, bi se morda kmalu razjasnil nesmisel take trditve.

Seveda pa je logično, da se pridevnik "demokratičen" uporablja tudi iz dveh drugih vzrokov. Prvič, z njim se hoče ustvariti neko veliko proti-komunistično koalicijo v kontrastu s tisto mistično koalicijo "raznorodnih" skupin, ki naj bi sestavljale OF, a je to morda nekoliko zmotno in nujno vodi v paradokse, ki so nerazrešljivi. In drugič, kar je pa še usodneje, skuša se poistovetiti proti-komunističen boj Slovencev s proti-komunističnim bojem zahodnih zaveznikov, kar je pa popoln nesmisel, ki pohablja "demokratično" misel že iz časov emigracije.

Po tej čudni logiki naj bi se izenačila proti-fašistična borba zvezana s komunizmom s proti-komunistično borbo in nato naj bi se izenačila slovenska proti-komunistična borba z ono iz prvega dela tega stavka. Veliko samozatajevanje, ki je potrebno za ta miselni absurd, bo nekoč moralo pasti in razgrnila se bo patetika in ničvrednost "demokratične" usmerjenosti, ki ni nič drugega kot krinka za plutokratsko prevarantsko igro, ki ni gledala na žrtve temveč le na lastne interese. Danes pa tej krvavi igri, ki se je tudi pri nas zapečatila z velikim krvavim finalom, dajejor azni "demokratični" intelektualci najvišje priznanje in legitimiteto.

Zato niso ne Angleži, ne Amerikanci nikakršna inštanca, ki more predpisovati upravičenost ali neupravičenost nekega boja in demokracija tudi ni nikakršna norma civilizacije, kar se rado ponavlja na naši kontemporarni "demokratični" strani.

Tako tudi ni res, da so bili naši predvojni liberalci kaj drugačni od onih zahodnih, njihov žolčni anti-klerikalizem ni bil evropski fenomen, temveč patetična mimika nemških, francoskih in podobnih liberalnih časopisij. Naših liberalcev ni pokvarila njihova provincialnost, kakor tudi ponavadi beremo izpod "demokratskih" peres, temveč liberalizem sam. V naročje komunistov jih ni pahnil njihov anti-klerikalizem, temveč so oni komunistom pripravljali pot in komunizem tudi logično rodili, kar pa ni bil noben evropski fenomen. Le ozreti se moramo k svarilom Antona Mahniča. Zakaj se skuša ustvariti neko diferencijo med slovenskimi liberalci in tujimi liberalci nam ne more biti jasno.

Tudi današnji slovenski liberalci, ki so direktni potomci komunistov, se od zahodnih liberalcev prav nič prida ne razlikujejo. V čem se razlikujejo, da mnogi "demokrati" trdijo, da se? Pokažite nam torej te razlike! Očetje liberalci, sinovi komunisti. Očetje komunisti, sinovi liberalci.

Ti demokratski fundamenti, ki so jih v svoji najboljši veri vzpostavili v svojih besedilih intelektualci današnje "demokratične" in "katoliške" strani, se sproti drobijo v prah, če se v nas prikrade zgolj ščepec dvoma. Ker so zgrajeni iz nekih neobstoječih dejstev. So produkt prilagajanja razmeram v svetu, kamor so bili na silo vrženi.

Tako emigranti, ki so bili v tujih državah prepuščeni duhu liberalnega demokratizma in oropani vsake pristne katoliške politične tradicije ter so se zatekli v idejo "demokratične Slovenije", torej take "demokracije", ki so jo Angleži obljubljali že leta 1941., a so potem nanjo pozabili, ko so obrnili hrbet najprej Poljakom, zaradi katerih so menda sploh začeli vojno z Nemčijo, in potem vsej vzhodni Evropi. Emigracija se je morala poistovetiti z ideali plutokratske Amerike in Anglije in graditi nek čuden političen mitos, ki so ga tudi pri nas vzdrževali vsi oni, ki so mislili medtem potihoma.

Iz te kontradikcije se niso mogli izviti in so bili nanjo obsojeni. A s tem so izgubili vse za kar se je "proti-revolucija" sploh borila. Vse, kar jim je ostalo, je bila "demokracija". Čudežna beseda s katero so že Angleži varali evropske narode in ko je čas zanjo ob padcu komunizma prišel je bila dobra, pa čeprav je bila vse razen tistega, za kar so umirali proti-revolucionarji med vojno.

Tu nastane direktna kontradikcija med besedili one avtentične proti-revolucije in te nove "demokratične" proti-revolucije. A vendar slednja trdi, da je popolna kontinuiteta one prve.

Kljub temu je očitno, da ne gre za nikakršno svetovno-nazorsko kontinuiteto s staro predvojno katoliško mislijo, izraženo predvsem v družbenih gibanjih, ki niso bila zajeta neposredno v praktično politiko. Temveč gre zgolj za neko novo strujo proti-totalitarizma, ki ima svoje priprošnjike v osebah, kakršen je Solženicin in podobni  pisatelji.

To pa ni nikakršen svetovni nazor, je njegovo radikalno nasprotje. Je zatekanje v neko psihološko špekuliranje in popolna resignacija, ki po logiki, ki jo nosi v sebi, vodi v popoln dvom o vsem, tudi o stvareh, o katerih katoličan naj ne bi dvomil. To je katoliško družbeno gibanje v zatonu, ki se na vso moč trudi, da bi ostajalo nekje na sredi, v območju brez vsake "zaznamovanosti", da bi mu bilo s tem prihranjen vsak resen razmislek in vsaka realna pozicija. To je odmik od tistega živega in aktivnega katolicizma izpred vojne v pasivno životarjenje znotraj liberalne demokracije in zavzemanje za demokratične in "civilizacijske" ideale, ki to v resnici sploh niso.

V tem je danes splošen trud vseh katoliških mislecev. Tako onih, ki se skušajo identificirati s proti-revolucijo, kot onih, ki menda zrejo "naprej".  Trud, da bi ostali "zunaj", vsake ideološko-koherentne misli in bi jim bilo s tem dano, da vse gledajo v neki brezokusni podobi, ki neprestano govori o vizijah prihodnosti, a te vizije nima, ker je ne more imeti.

Vse to pa je, kot smo rekli, za to kontinuiteto proti-revolucije, izraženo tako v emigraciji, kot kasneje doma, logično in nujno. V tujini ne more nihče več pisati o Sloveniji, ki naj bo zvesta verigi rodov pred njo. Govori lahko le še o "demokraciji" in začne navajati, kdaj smo Slovenci v zgodovini že poznali demokracijo. Tudi doma ostaja upanje le še na demokracijo.

Problem, ki je zadel preživelo kontinuiteto je bil paradoks. Na eni strani je zahodni demokratizem de-facto omogočil komunistično nad-vlado vzhodne Evrope, po drugi strani pa je bil ta hinavski demokratizem vse v kar je proti-revolucionarna kontinuiteta sploh lahko še verjela.

In tudi če danes govorimo o zmagovalcih in poražencih z nekoliko prečiščenim pojmovanjem, je vendar dejstvo, da je bila proti-revolucija poražena. Tako njen avtentičen del, ki ni nikdar zaupal prevarantskemu demokratizmu, kot tudi njen anglofilski del, ki je vedno upal, da bodo Angleži vse postavili na pravo mesto. In tudi če danes še tako verjamemo, da je bila kontra-revolucionarna stran zmagovalna, je to vse kaj drugega, kot resnica.

Med vojno se je veliko pisalo o ekvivalentnosti zahodnega demokratskega plutokratizma z vzhodnim komunizmom, na kar danes nihče od konteporarnih "katoliških" mislecev več ne pristaja, a vendar je to tista resnica, ki je držala tako tedaj, kot drži danes. Vkolikor seveda, razumemo slovenski narod kot narod z lastnim bistvom in ne mislimo tako kot komunisti in demokrati, da je narod neka brezoblična kreatura, ki se neprestano poljubno spreminja in ni utemeljena na nobenem realnem bistvu.

V tem pa je središčna razlika med medvojno proti-revolucijo in njeno povojno kontinuiteto.

Če so medvojni proti-revolucionarji videli narod, kot nekaj od Boga določenega, ki mu je dano, da bistvuje na svoj lasten način, pa današnji njihovi nasledniki, vidijo narod kot nekaj poljubno spremenljivega na podlagi demokratičnega odločanja. To je tista kriza, ki je implicitno prisotna v vseh njihovih tekstih, a je sami nikoli ne vidijo in je tudi ne izrazijo. Oni probleme odpirajo na napačnih koncih in iščejo potem odgovore nanje nekje v tujih knjigah de-facto nihilističnih pisateljev.

To je tisto, kar pri njih manjka, in je prisotno v svoji kričeči odsotnosti. Prebrati je treba veliko njihovih tekstov in knjig, da bi si človek sploh izoblikoval nekakšno podobo tistega, kar pri njih manjka.

Ta kritika pa ne pomeni, da od njih terjamo, da se oni obrnejo in začnejo pisati drugače in iskati svoj navdih v realni avtentični slovensko-katoliški misli, nasprotno. Pomeni le, da jih sprejemamo kot danost, kot tragiko nekega obdobja, v katerem je pristna slovenska, če hočete pa staro-slovenska, misel potonila v smrtni spanec in se obenem nadejamo, da se prej ali slej v narodu zopet vzdigne taka katoliško-slovenska misel, ki bo pogumna in brezkompromisna naslednica avtentične predvojne misli.

"Kaj bo s Slovenci" (Adolf Vadnjal, 1944)

Kaj bo s Slovenci?

 

Adolf Vadnjal, 1944

 
Tega težkega vprašanja si ne stavimo zato, ker je toliko in toliko ljudi pobitih ter toliko in toliko domov požganih. To, kar nas navdaja z največjo skrbjo in strahom, je dejstvo, da so vse žrtve, o katerih se pravi, da morajo biti, brez vsakega pomena za narodno stvar. Še več. Tisoči in tisoči grobov po naših gozdovih, pa na Rabu, v Gonarsku, Renicciju in drugod ne govorijo za nas, temveč delajo proti nam. Govore svetu o tem, kako zblazneli politiki, zločinci, delomrzneži, koristolovci in napihnjenci rešujejo slovenske probleme in uvajajo boljši red, kako se slovenska inteligenca udeležuje pobijanja lastnih ljudi, kako slovensko meščanstvo ploska tistim od katerih bo nekoč pobito, če zmagajo.
 
Žrtve morajo biti! In žrtve so ogromne, neznane, nepreštete. Toda najbrž se ni še nikoli zgodilo, da bi padale tolike žrtve za tako nič vredno stvar, kakor je ta, ki jo bo zgodovina imenovala židovsko internacionalo. 
 
Najboljši naš prijatelj se mora obrniti od nas. Z norci se ni varno družiti. V mednarodnih odnosih, kjer vlada sam hladen razum, pa ne moremo pričakovati drugega ko zasmeh.
 
Politična škoda, ki nam jo delajo brezvestni in nori »osvoboditelji«, se zdi nepopravljiva. Bodoči rodovi, ki jim bo naloženo, da se borijo za izgubljene postojanke, nas bodo preklinjali še vse bolj kakor mi one, ki so na koncu prejšnje vojne zamudili uro.
 
Vendar je še čas! Mnogo se da še popraviti! Kakor si je naša inteligenca in meščanstvo izvolilo slabši, najslabši del, tako je naše preprosto ljudstvo odgovorilo, kakor odgovarja zdrav narod: nočemo umreti. Postavilo se je v bran.
 
Tako je torej nastal boj na življenje in smrt, boj, ki se mu ne moremo več izogniti in ki ga moramo izbojevati do konca, da rešimo narod. Čim prej, čim odločneje, čim brezobzirneje. Raka je treba čimprej izrezati, da se telo ohrani.
 
Ali pa so vrste domobranstva, ki se je postavilo v boj, dovolj trdne in enotne? Ali jih ni prišlo zraven mnogo iz nekih drugih interesov, recimo zaradi samih sebe, zaradi stranke, zaradi neke posebne ideologije? Če se to dogaja, potem skriva to v sebi dvojno nevarnost: prva je v tem, da se bo domobranstvo razšlo, ko se bo stranki zdelo, da je nevarnost zanjo minila (kupčija z  »zavezniki« ), druga pa je v tem, da se bo razpršilo v najbolj kritični uri, ker ne bo potrebne trdnosti.
 
O drugem primeru ne bomo dalje govorili; oportunizem, strah in dvom ima tu besedo, vse dediščina stare vzgoje in politike. O prvi možnosti pa je reči, da predstavljajo pri oblikovanju domobranstva najresnejšo oviro vsi, ki pravijo, da Slovenci Slovencev ne smemo pobijati in ne prelivati bratske krvi, pri čemer smatrajo za Slovence in brate komuniste, ki jim velja naš boj. Ne glede na to, da so se ti (komunisti) sami izključili iz našega narodnega občestva (ki ga vrh vsega z vso silo uničujejo), se nam vsiljuje vprašanje zakaj se to lepo načelo poudarja ravno sedaj, ko se treba boriti. Ali govori iz dotičnih res dobro slovensko in krščansko srce? Ali ne govori morda drugo srce, ki ga lahko imenujemo londonsko? Toliko mu je na tem, da ne pokvari svojega zavezništva s Sovjetijo, da mirne duše prepušča svoj narod komunistični revoluciji in uničevanju ter ovira v izpolnjevanju dolžnosti druge, ki imajo boljšo voljo in pamet. Sploh pa, ali se to srce vpraša, zakaj država, v katero se stavi toliko upov (Anglija), povsod drugod podpira komunizem, doma se ga pa z vsemi sredstvi brani, in zakaj nam ta država ponuja tako zvano demokracijo? Ali dela morda to iz ljubezni do nas ali sploh do človeštva? Govori nam o novi, boljši, lepši demokraciji, ki bo zadovoljila vse razočarance, in mi kljub vsem slabim skušnjam verjamemo. Kakor da je mogoče iz stare ponošene obleke napraviti novo!
 
Kako je mogoče po vsem tem, kar smo preživeli in pretrpeli, ne videti, da je prišel čas, ko je »demokracija« opravila svoje delo in mora izginiti. Njena pot je vodila v splošno vojno in v tej se je nehala. Zato se bo ta vojna končala bodisi z zmago narodov, ki so ali še bodo šli v boj proti komunizmu, bodisi z zmago komunistične revolucije, nikoli pa ne z zmago »demokracije«. Ta je svojo vlogo kot posredovalka in pospeševateljica vsega, česar se mora zdrava človeška pamet braniti, doigrala. Glasovi in večina so bili cilj, laž in neizpolnjive obljube pa sredstva demokratske igre, ki je s svojim sistemom neodgovornosti in nebrzdanega individualizma spodkopavala moralne temelje človeške družbe in pripravljala pot vojn i in komunistični revoluciji ter vsemu temu, kar je prišlo. Zato je Sovjetija vedno in povsod tako vneto pospeševala demokratske vladavine.  Služile so ji, služijo ji in ji bodo služile do svoje smrti, kajti vodi jih duh materializma. Služijo ji zato še zdaj pri nas tisti ljudje, ki pravijo, da so protikomunisti, pa iščejo s komunizmom kompromisov. Nočejo slišati svaril, ki jim  govore, da je kompromis z njim enak pristanku in da tak pristanek pomeni sokrivdo na vseh zločinih, ki jih ima ta stvar na vesti. Zdavnaj je marksizmu dokazana težka znanstvena in življenjska zmota, in vendar njegovi pristaši nadaljujejo svoje delo, delo, ki ga je sam bes. Kako naj sicer imenujemo ljudi, ki jim je na umu le pobijanje, rušenje in uničevanje, kakor obsedence? Kako je mogoče s takimi ljudmi sklepati kompromis? Ne, kompromisa tu ni, kakor ga ni med resnico in lažjo, ljubeznijo in sovraštvom, dobrim in zlom. Poskusi naših politikov in javnih delavcev v tem smislu so peščici komunistov omogočili, da je postavila fronto, ob kateri bi utegnil pasti slovenski narod. Ti demokratski kompromisniki so posodili internacionali narodno firmo in blagoslovili laž in zločin.
 
Če naj se torej ubranimo nadaljnje škode, moramo to laž in zločin iztrebiti
 
Ni pa dovolj, da iz našega telesa izrežemo raka, potrebno je okrepiti njegov organizem, da bo iz lastne sile odganjal bolezen, ki bi se hotela ponoviti. Nasproti razdiralni komunistični ideji postavimo idejo, ki bo prepojila narod z novim življenjem. Ali ni sedaj, v dobi najtežjega trpljenja, prilika, da si izprašamo vest in se skesamo? Kesanje je glavni pogoj preporoda. Ne iščimo krivcev drugod, ne dolžimo tujcev, temveč se vprašajmo, kaj je bilo v nas samih narobe. Ali nismo morda s široko razprtimi jadri zapluli v materialistične vode, verujoč, da bomo dosegli prijetnejše in udobnejše življenje brez napora in težav? Kaj nam je bilo, da smo pozabili, da načela, ki so veljala tisočletja, veljajo še vedno in bodo veljala, dokler bo kaj življenja, da pa je vse zlo v tem, da se ne ravnamo po njih? Ob tem spoznanju bomo mogli odločno zatreti vse, kar nas pogublja.
 
Odklonimo vzhod in zapad! Vzhod ni ruski in zapad ni človečanski, tu in tam so Židje. Ko se bo ruski narod otresel strašne more — kar z vso dušo verujemo — in postal spet sam svoj, bo na svetu marsikaj drugače. Otresti se je moramo tudi mi in najti svojo pot. To pot bomo našli, če se bomo poglobili v zgodovino našega naroda, kakor tudi v zgodovino Evrope. Kdo bi dvomil, da je ta zgodovina krščanska! In kdo bi dvomil, da je pot Evrope v zdanjem stoletju vodila čisto drugam! Mi vsi nismo vedeli kam, pač pa je to vedel en narod, židovski, ki je edini imel dobiček. Ta dobiček je bil ogromen, še malo, pa bi bil ves svet njegov. Ta pot je bila taka, da smo prepuščali strankam in večini odločitev o stvareh, ki bi morale biti nedotakljive narodne svetinje in ki bi nikoli ne smele biti predmet volivne borbe in glasovanja. Tako je o resnici često odločala večina in ta je le prečesto glasovala za laž. Iz sovraštva, ki je zaradi tega nastajalo med strankami, se je izcimilo sedanje pobijanje.
 
Proč torej s strankarsko miselnostjo in  »demokracijo«, ki je videla le stranko, ne pa naroda. Ali ni morda narod živ organizem, katerega udje so stanovi? Ti udje so hirali, hiralo je gospodarstvo, hiral je narod, da so živele stranke. Dajmo stanovom spet veljavo, ki jim gre! Vrnimo veljavo tistim duhovnim dobrinam, zaradi katerih je bilo nekoč javno življenje pošteno, kakor je bilo pošteno delo kmeta, obrtnika, trgovca, delavca in tovarnarja!
 
In gospodarja potrebujemo, resničnega gospodarja, takega kakršen je oče svoji družini, takega, ki bo vedel da oblast ne izvira od ljudi, kakor nas učijo od francoske revolucije dalje, temveč od Boga. Tak gospodar ne bo iskal volje naroda v volitvah in štetju glasov, kajti on bo to voljo poznal. Ta volja živi v narodu od vedno, je to volja do življenja, do rasti in moči. Delati po tej volji, se pravi delati prav in biti nacionalist.
 
Domobranska armada mora biti inštrument te volje. Naj ne bo le protikomunistična armada, temveč armada prave resnične duhovne revolucije, ki bo naš narod očistila gnilobe in vrnila veljavo starim dobrim načelom. Tako bo naš narod zaživel novo boljše življenje v novi Evropi. Visoko nad nami bo vihral prapor, na katerem bo zapisano:
 
RESNICA IN PRAVICA !

Partizani: sovražniki Boga (1942)

Partizani: sovražniki Boga

(Objavljeno v italijanskem okupacijskem tisku, 17.9.1942)

 
Ena izmed komunističnih zapovedi določa: »Vera in komunizem nista združljiva, niti v praksi, niti v teoriji«. Lenin je označil Boga kot »osebnega sovražnika komunističnega društva«. Kalinin, Stalinov sotrudnik, je izjavil: »Boj proti veri predstavlja uspešno in nezmotljivo sredstvo ki omogoči pot komunizmu. Potrebno je razširjanje ateistične ideje in organizacije »brezbožnikov« v delavnicah, v tovarnah in na deželi«.
 
To so samo nekatere »skrivnosti« boljševiške dogmatike, ali dovoljno razumljive, ker jasno dokazujejo sistem komunistov za dosego njihovih nepoštenih ciljev.
 
Zvesti tem zavratnim načelom, so komunisti uničili v Rusiji vse cerkvene ustanove, požgali in onečastili vse cerkve, pobili ali pregnali v Sibirijo vse duhovnike, od navadnih popov z dežele do najuglednejših škofov glavnih mest. S tem so hoteli zadušiti v srcu ruskega naroda vero v Boga, v resnici pa je ostala uničena samo zunanja manifestacija vere. Najlepši dokaz, da niso izgubili vere, so ga dali Rusi sami, ko je njihova zemlja bila osvobojena s strani Osovinskih čet. Slehernemu krščanskemu obredu, katerega vršijo vojaški duhovniki, bodisi v porušenih cerkvah, ki so vrnjene bogoslužju, ali na prostem polju, prisostvujejo ogromne množice ruskega ljudstva. Z globoko pobožnostjo molijo Boga in po tolikih letah jim je dana prilika prejeti sv. zakramente.
 
Boj proti veri in proti vsakršni obliki iste je orožje komunizma, ki stremi za tem, da bi posužnjil ne samo ruski narod, temveč tudi druge narode sveta: kjer vlada komunizem ni mesta za Boga! To je geslo takozvane proletarske revolucije.
 
Nekaj lepih spominov imamo še od civilne vojne v Španiji. Tam so komunisti porušili več kot 20 000 cerkva, pobili nad 12 000 duhovnikov in poklali nad 300 000 redovnikov.
 
To je najlepši uspeh rdeče Španije po dveh letih komunistične diktature.
 
Partizani, poslanci Moskve, ki bi hoteli na tej zemlji rovariti proti Osovini, braniteljici krščanske vere, prav dobro vedo, da bi bilo preveč nevarno vmešavati se v verske zadeve naroda in v njegovo znano pobožnost. Primorani so potrpežljivo prenašati vero, ne samo, ampak jo celo uporabljajo v njih zlobne namene. Zagotavljajo narodu, da partizani spoštujejo vse kar je božjega in da nikakor ne preganjajo vere. Ne priznavajo samo duhovnike, ker se bavijo s politiko, to se pravi ker so proti komunisti.
  
V Rusiji imamo »društvo brezbožnikov«; na tej zemlji so pa partizani ustanovili takozvano  »krščansko skupino«. Bodite oprezni! To so volkovi v obliki jagnjeta, kateri vas hočejo omamiti s sladko besedo; v resnici komaj čakajo priliko, da vržejo masko in da pokažejo svoj pravi obraz!
  
Zloraba krščanstva s strani komunistov je dvorezno orožje, ki prej ali slej zadene tudi nevedneže, kateri so lahkomiselno verjeli zapeljivcem. To je orožje, ki bo uničilo vero, cerkve, družine in vse lepe iluzije onih, kateri so zaupali partizanom, kateri so jim sledili in kateri so se bojevali ob njihovi strani.
  
Ako pa ne bo razum naroda uspel odbiti in preprečiti to veliko nevarnost ki preti njegovi zemlji, ako bo kak trdovraten nastojal v samoumornem poskusu zasužnjiti svojo lastno zemljo barbarstvu, potem bo Osovinsko orožje brez usmiljenja zadelo vse odgovorne, posredne ali neposredne sotrudnike rdeče civilizacije.

Obtožujemo! (Glas slovenskega nacionalizma 1943)

Obtožujemo!

e. k.

(Objavljeno v tisku 9.12.1943 kot pismo "iz vrst nacionalne mladine".)

Obtožujemo! Mi, najmlajša generacija nacionalistov, vas obtožujemo, naše bivše voditelje, ker te dni pri strašni tragediji naših mladih bratov, žrtev komunističnega zverinstva, molčite in ne povzdignete svojega glasu. Obtožujemo vas zaradi vašega molka, ker bi morali kot naši bivši voditelji protestirati in obsoditi krvave zločince za prelito nedolžno kri.

Ideal in cvet naše mladine je padel pod streli komunističnih razbojnikov. Tej mladini niso mogli dokazati nobenega protinarodnega ali izdajalskega dejanja. Ravno narobe  — padla je zato, ker je bila nacionalna.


Kje ste zdaj vi, naši bivši voditelji, vi, bivši poslanci, senatorji, profesorji, učitelji in še ne vemo kdo, ki ste nam leta in leta pridigovali o naši domovini, o svobodi in nacionalizmu, da smo se mi mladi navduševali in vzgajali v tem pravcu in tudi premnogokrat zaradi vas delali razna dejanja in akcije? Kje ste zdaj, v teh težkih časih, ko so naša srca žalostna zaradi smrti stotine naših ljudi, idealistov nad idealisti, zaradi umora naših bratov, ki niso imeli madeža na sebi, a so vendar morali pasti pod krvniško kroglo — samo zato, ker so ljubili svoj narod in svojo domovino?

Danes bi vi morali povzdigniti svoj glas, a molčite. Lahko je bilo uganjati burkaste proteste, imeti govorance in frazariti v časih, ko niste riskirali niti toliko, kolikor imate črnega pod nohtom. Na volivnih sestankih, zborovanjih, raznih občnih zborih, sokolskih veselicah in banketih je bilo to lahko. Danes vas kličemo mi, katerim ste toliko pridigovali o borbenosti: kje ste, da bi nam dali zaslombo? Ste se umaknili iz strahu? Molčite, ker čakate, kako se bo ta krvavi ples končal! Ali ste tako naivni, da mislite, da bi s tem odnesli svojo kožo? Ne! Na koncu bi vas rdeči krvniki prav tako pobili, kakor so naše brate na Dolenjskem.

Mi, najmlajša generacija nacionalistov, kličemo na ves glas: dajte nam zaslombe, ki je potrebujemo v teh težkih dneh!

Izbrali smo si svoj simbol. Ne Moskva ne London, temveč naša domovina, domovina nas vseh! To je naše geslo, vanj zaupamo in tudi verujemo, da bo zmagalo — ker drugače biti ne more!!!

Ta kratka "obtožba", ki je bila objavljena koncem leta 1943, torej na vrhuncu divjanja partizanov po Dolenjski in Notranjski, pa tudi že po kapitulaciji Badoglijeve Italije in tragedijah na Turjaku  in v Grčaricah, zelo dobro pokaže na duh časa med vojno in pove o tedanjih razmerah več, kot najbolj debele knjige raznih dvornih zgodovinarjev, pa najsi bodo ti zagledani v komunistični mitos ali v onega zavezniškega.

Kaže nam na problem s katerim se je soočal Slovenec kot zavedni nacionalist, ki so ga dolga desetletja pitali z najglasnejšimi govori in traktati o slovenstvu in narodu. Politični krožki so se dolga desetletja pred vojno drug z drugim merili po tem, koliko so sami Slovenci in kaj pomeni biti zares slovenski. Liberalci so že v devetnajstem stoletju napadali katoličane, da postavljajo lojalnost papežu in "RImu" pred lojalnost svoji narodnosti. Vsi so na svojih mitingih govorili o slovenstvu. Dokler ni prišlo do vojne in je bila prednje postavljena dilema: kaj sploh zares pomeni biti Slovenec?

Danes veliko govorijo o t.i. "politiki čakanja", za katero naj bi se odločile "demokratične stranke" in to politiko odslavljajo kot neustrezno. A nas na tem mestu niti ne zanima, da ti, ki to trde, še do zdaj ne znajo dokazati čemu bi bila takšna politika neustrezna, temveč nas bolj zanima drugačna politika čakanja, ki je tako lastna slovenski buržoaziji.

To je politika čakanja, ki je v tistih prelomnih časih zadevala notranjost vsakega posameznika, predvsem pa onih posameznikov, ki so sicer veliko govorili in pisali o narodnih vprašanjih, celo rovarili čez one, ki po njihovo menda niso dovolj narodno zavedni, na koncu pa so se med vojno potuhnili po svojih ljubljanskih stanovanjih, medtem ko so domobranci, Rupnik in nepregledna množica duhovnikov neustrašno poudarjali slovensko narodno bistvo. Na koncu pa so se dali zaslepiti komunističnim partizanom za katere so že od prvega dne vedeli, da so proti-narodni, če razumemo narod kot nekaj več kot zgolj jezik. In kakor so obračali svoje oči proti angleškim hijenam, so kasneje brez besed stopili pod prapor sovjetskega, nato pa zgolj srbskega komunizma, ki je iz našega naroda naredil pokveko brez tradicije in brez korenin. Ničvredno oportunistično kreaturo, ki dan za dnem hodi po kosteh lastnih ljudi, sonarodnjakov, a se vseeno veliko bolj razburja nad zapravljenimi krediti in neko nepomembno ekonomijo, o kateri ne vedo popolnoma nič.

To so bili tisti ljudje, ki so iz svojih ljubljanskih stanovanj sovražno opazovali domobrance, kadar jim je koristilo pa so se delali celo lojalne, a v enem samem hipu so obrnili ploščo in peli partizanske internacionalne pesmi. To so bili ljudje, ki so s svojo zgodovinsko pozabljivostjo kreirali psevdo-zgodovino, zgodovino, ki jo je moč najti le v zgodovinskih bukvah ljudi z doktorskimi naslovi, ne najdemo pa je v realni zgodovini in nje realnem časovnem toku. Oni so bili tisti, ki so narodno zavednost zamenjali za ono, ki jo je mogoče dekodirati le prek partijskih slovarjev, da bi našli v nje obliki kakršenkoli pomen.

To so bili ljudje, ki jih najdemo še danes na levi in desni in ki veliko govorijo o žrtvah komunizma, ne zmorejo pa enostavne samorefleksije, da bi uvideli kako hinavski so njihovi govori in njihovi traktati po raznih glasilih in revijah. To so tisti objektivni zgodovinarji, ki naj bi naredili prelom s starim dvornim partijskim zgodovinopisjem, a se njihove debele knjige od partijskih popolnoma nič ne razlikujejo.

-NeoDomobranec

Božična in novoletna poslanica Prezidenta Leona Rupnika slovenskim domobrancem 1944

Slovenski domobranci!
 

Preden nam je bil poslan Odrešenih in preden smo kot kristjani sledili Njegovemu nauku, so naši predniki vsako leto praznovali noč, ko je njihova domovina obrnila svoj obraz k soncu, od katerega je prihajalo življenje. — Ta noč posvečenja je dobila svoj najvišji pomen takrat, ko je postala spominska noč rojstva našega Odrešenika; zakaj človeštvu je prinesla novo vero v božjo Pravičnost in Dobroto, ki je napovedala boj zlemu.

Sedaj stojimo na koncu 1944. leta tega boja in s tem na višku borbe med dobrim in zlim.

Stroga je sodba, pred katero nas je postavila božja Previdnost, preden misli nakloniti zmago Pravici in Dobremu. V strogem preizkušanju in trdem boju namreč hoče izbrati one ljudi in one narode, ki naj v blagor vsemu stvarstvu božjemu po pravičnosti in dobroti izoblikujejo človeštvo in njegov življenjski prostor — našo zemljo — v skladu z voljo božjo in njenimi postavami.

Boj je trd in strahoten. Sovražniki Dobrega in zavezniki zla, ki so našega Odrešenika sovražili, mučili in križali, ker se je boril proti njihovi satanski nepravičnosti, lakomnosti in samoljubni pregrešnosti, so še vedno na delu, da bi zatajili našega Boga, pokvarili Bogu vdan in narodno zavedni del človeštva ter vse dobrine sveta nagrabili zase.
 
Kakor se noben narod naše zemlje ne more izmakniti tej borbi med Dobrim in zlim, tako je tudi naš mali narod v tem boju udeležen. Premajhen je sicer, da bi odločilno posegel vmes: vendar je zadosti velik in močan, da na mejah svoje domovine in za njimi dela in se bori za zmago Dobrega nad zlim.

Samo po tem hrabrem boju in marljivem delu za Boga, narod in domovino, si bomo v vrstah narodov, ki se pod vodstvom Nemčije bijejo proti židovski zaroti, priborili obstoj in bodočnost in si bomo pridobili med narodi, ki bodo zaradi vzdržnosti na strani Dobrega izbrani za ustvaritev novega, pravičnega in Bogu dopadljivega svetovnega reda, nam pripadajoče, pravično mesto na svetu.

Vas, dragi moji domobranci, naj v prihodnjih dneh rojstva Boga in začetka novega leta dela in naporov na strani Dobrega ta misel dvisla in utrjuje v volji in veri v zmago nad zlim ter v zaupanju v Boga in v lepšo bodočnost našega naroda, v bodočnost, ki naj jo On blagoslavlja.

Vedno mislite na to, da so naši očetje in dedje 1500 let našo čudežno lepo domovinico, ki nam jo je naklonila usoda, hrabro branili, marljivo obdelovali in spremenili v naš mali zemeljski raj. Samo če bomo svoje dolžnosti popolnoma natančno izpolnjevali, bo ta naša rajskolepa domovina ostala naša last, da bomo lahko nadaljevali delo naših prednikov in svoji očetnjavi dali lepšo, srečnejšo in bogatejšo podobo.

Zavedajte se zakona, ki je položen v našo naravo, zakona, ki pravi, da novo življenje lahko klije samo iz boja, dela in žrtev in da naše življenje dobiva svoj smisel samo v življenju vsega naroda! To življenje sicer morajo mnogokdaj izvojevati žrtve posameznikov. Toda prav v tem, da s tem koristijo narodu, dobiva njih žrtev svoj pravi pomen. — Sin božji je moral umreti, du je odkupil človeški rod, ki naj v boju, za čigar odločitev se moramo boriti tudi mi, izvojuje zmago Dobrega. V današnjem boju se v isti službi bijemo za pravičnejšo, boljšo, Bogu bolj dopadljivo dobo miru med narodi, dobo, ki naj bo polna dela in iskanja resnice ter boja proti vsem znanim in nepoznanim silam, ki so človeštvu sovražne.

Pozivam vas, da prav prihodnje dni posvečenja dvignete svoje misli in izprašate svoja srca, ali ste dolžnosti vojakov slovenskega naroda vedno in povsod tako izpolnili, da boste morali biti upoštevani kot vrednota, po kateri nam bo odmerjena bodočnost. Potem napravite trden sklep, da boste vse storili in se hrabro borili, dokler peklenski komunizem iz našega slovenskega naroda ne bo iztrebljen: zakaj samo to je prvi pogoj naše boljše bodočnosti, za katero se moramo boriti z združenimi narodnimi silami v Slovenskem Domobranstvu.

Temu pozivu pridružujem za vse častnike, podčastnike in vojake Slovenskega Domobranstva najboljše želje za božič in vso vojaško srečo v novem letu 1945.

Vaš Generalni inšpektor

general: Rupnik.

"Živel Kristus Kralj!"

Kraljevanje Kristusovo je koncem devetnajstega in v prvi polovici dvajsetega stoletja pomenilo tisto idejo, ki je združevala živa katoliška politična gibanja širom Evrope in celo Amerike. Po okrožnici Quas primas, leta 1925, pa je dobilo katoliško občestvo še več novega zagona. V vseh državah lahko zasledujemo razmah katoliških gibanj, ki jih je ustavil šele konec druge svetovne vojne, ki je s seboj prinesel diktaturo liberalizma.

Nekaj primerov bojnega klica: "Živel Kristus Kralj!"
   
1927 Mehika
"To kar se dogaja sedaj v državi Mehiki, pa že docela spominja na preganjanja v prvih stoletjih krščanstva. Slišimo že o mučenju mladeničev, ki imajo pogum, da se potegujejo za versko svobodo. Tako n. pr. so v mestu Mehiki zaprli družbo mladeničev, članov »Lige za versko svobodo«. Spravili so jih v družbo hudodelcev in zloglasnih oseb. Prav kakor za časa preganjanja v prvih stoletjih. Mladeniči se niso menili za to družbo, marveč so skupno molili sveti rožni venec. V mestu Zami so prijeli in zaprli dva mlada fanta (Manuela Malgareio in Jakoba Silva), člana zgoraj omenjene Lige. Vojaki so hoteli prvega prisiliti, da bi vzkliknil »Živio Calles!« (Calles je sedanji mehikanski tiran) Toda mladenič zakliče: »Živel Kristus Kralj!« Izjavil je tudi, da je zanj pripravljen umreti. In vojaki? Jeli so ga mučiti: Odrezali so mu ušesa kos za kosom. V strašnem trpljenju je pa venomer klical: »Živel Kristus Kralj!« Nato so mu odrezali še jezik. Prijatelj J. Silva ga objame in v takem položaju so ju odpeljali v smrt. — Tako umirajo katoliški mladeniči za svojo vero."
          
1936 Španija
"Ob izbruhu španske civilne vojne sta dva pomorska častnika v Asturiji, ki je bila krvavo rdeča, dobila povelje, da odrineta s svojima ladjama proti vstašem. To sta bila Feliks Fernadez Fournier in Jožef Piury Quesada. Oba izrazita katoličana, sta neustrašeno izjavila, da tega ne moreta storiti. Prvemu so dali 10 minut, drugemu pa 48 ur odloga, da se premislita, sicer bota ustreljena. Brez premisleka sta odgovorila, da ne potrebujeta nikakega odloga, ampak sta takoj pripravljena rajši umreti, kot omadeževati svojo čast. Oba sta bila postavljena pred puške in padla kot mučenca z vzklikom: Živela Španija! Živel Kristus Kralj!"
    
1937 Španija
"V Mombroce in Calandi je bilo umorjenih 11 redovnikov - dominikancev, ker niso hoteli izustiti zapovedanega vzklika: »Živel komunizem«, marveč so klicali: »Živel Kristus Kralj!«"
     
1942 Slovenija
"Kakor je bil sam vedno skromen v vsem svojem življenju dragatuški župnik Jakob Omahen, tako je bila tudi zelo skromna časopisna vest o njegovi mučeniški smrti.
 
7. julija so ga partizani odpeljali. Prišli so nad njega kot na kakšnega razbojnika. Roparsko ekspedicijo sta vodila znani komunist Dvojnmoč iz Kanižarice in Heničeva Katica iz Kvasice.

Odpeljali so župniku Jakoba Omahna v zloglasno partizansko taborišče tam za Svetim Križem, od koder ga ni več nazaj.
    
»Živel Kristus Kralj!« je glasno zaklical, ko so ga gnali mimo župne cerkve, ko se je poslavljal od svojega evharističnega Kralja in od svojih župljanov, ki so nemo gledali ta strašni prizor. Za ta njegov vzklik so ga partizani kaznovali na ta način, da so ga z močnimi udarci podrli na tla."
   
1942 Slovenija
"Med prvimi sta bila umorjena župan Brulc in podžupan Hrovat. Podžupana Hrovata so odpeljali v juniju in ga umorili v gozdu, dočim so župana Brulca in njegovega sina odpeljali 12. julija, ju grozovito mučili in umorili 15. julija. Vse te žrtve so bile sojene v gaberški šoli, kjer so v njeni bližini našli do 200 grobov — žrtev iz bližnje in daljne okolice Novega mesta.
 
Ko so nesrečneže izkopali, so poklicali zdravnika dr. Kolarja iz Novega mesta, ki je zdravniško ugotovil poškodbe vpričo komisije in izdal uradni spis o tem, kjer pravi sledeče: »Na glavi so zdrobljene kosti, oči in veke nasiloma iztrgane, porezana zgornja in spodnja ustnica, jezik izruvan, levo uho odsekano, spodnja čeljust zdrobljena, koža ožgana, na roki manjkajo trije prsti — bil je živ zakopan.« Tako govore uradni zapiski o mučenju župana Brulca, kar se da potrditi tudi na podlagi slike. Kaj je zagrešil? Edino to, ker jih ni hotel pozdraviti po komunistovsko, temveč odgovoril: »Smrt komunizmu! Živel Kristus Kralj! Tako sem svoje otroke učil in tako tudi je!«"
     
1943 Slovenija
"Mladega, vzglednega katoliškega fanta, Povšetovega Jožeta iz Goriške vasi pri Mirni peči ni več med živimi. Krogla slovenskega komunista mu je ugasnila luč življenja. V sredo, 17. svečana je prišel iz Trebnjega, kjer je bil pri legiji, na kratek dopust k staršem, ves vesel in dobre volje, kakor je vedno bil — saj si je njegove družbe vsak veselil in tudi iegijci v Trebnjem so se že veselili Jožeta, ki naj bi se bil še isti večer vrnil. Pa mu ni bilo dano.
 
Ko se je okrog 4 popoldne poslavljal od domačih, so štirje partizani naredili zasedo okrog hiše. Ko je skočil skozi okno, hoteč uteči, ga je zadela dum-dum krogla. Že smrtno ranjenega, skoraj umirajočega je hotel bratomorilec še enkrat ustreliti, pa mu je pokojni Jože odgovoril:

»Saj bom sam umrl! Umrl bom za Boga!«
           
»Kaj, za Boga?« je vzdrhtel bogoodtujeni morilčev glas.
      
»Da, za Kristusa bom umrl! Živel Kristus Kralj!« je umirajoči povzdignil svoj glas."
     
1944 Slovenija
"Na veliko sredo so komunisti odpeljali in pozneje ubili g. Franceta Kerna, kaplana in zadnji čas župnega upravitelja v Hinjah.
 
Pokojni gospod se ie rodil v Praprotni Polici pri Velesovem. V mašnika je bil posvečen lani in takoj nastavljen za kaplana v Hinje. Bil je duhovnik po božji volji. Gojil je življenje molitve in odpovedi. Vzlic zaprekam je v prid verskega življenja točno vršil vse, kar je zahtevala od njega Cerkev in predstojniki. Zadnje pokojnikovo pismo, ki ga je v novembru poslal svojim prijateljem, zaključuje veličasten vzkiik: Živel Kristus Kralj! Francu Kernu, zgledu katoliškega duhovnika, mučencu za vero in narod, večna hvala in slava!"
  
Ave Christus Rex !
Viva Cristo Rey !
Hail Christ the King !
Vive le Christ Roi !
Živel Kristus Kralj !

K prazniku Kristusa Kralja

Kristus Kralj - Zmagovalec

Celotna enciklika Quas primas v slovenskem jeziku: Quas primas

Ko dandanes praznujemo praznik Kristusa Kralja, se večina ljudi ne zaveda, kaj ta praznik sploh predstavlja in ne razume njegovega specifičnega pomena v redu Cerkve in družbe. Tudi mnogi duhovniki in laiki, ki jim je ob tem prazniku dano, da govorijo in pišejo o pomenu in važnosti tega praznika, ne znajo natanko povedati, zakaj in kako nosi ta praznik velik pomen in čemu je bil postavljen relativno pozno in to ravno v divjem dvajsetem stoletju, ki je v silnem barbarizmu celo prekašalo devetnajsto in osmenajsto stoletje. Zakaj vendar je bil ta praznik postavljen ravno v času med obema svetovnima vojnama?

Napak bi bilo misliti, da kraljevanje Kristusa Kralja zadeva le posameznika ali Cerkev, v smislu vzporednega verskega bistvovanja, ki z okolico, družbo in državo nima nič opraviti. Ravno nasprotno. Praznik kristusa Kralja je bil od Pija XI. postavljen ravno iz razloga, da postane večni opomnik, da Kristus ne kraljuje le nad osebo in Cerkvijo, temveč nad družbo, državo in človeštvom sploh. Kristus Kralj ali Kralj kraljev (npr. 1 Tim. 6,15) je namreč gospodar, kralj, ki mora kraljevati ne le nad posamezniki, ki ne nosijo nobene oblasti, temveč prav nad mogočniki, kralji, državniki, politiki, zakonodajalci itd. Kristus Kralj kraljuje nad državami.

Nesmiselno bi bilo tudi trditi, da je bil praznik Kristusa Kralja postavljen zgolj spričo t.i. totalitarizmov, ki so gradili totalne države. Nasprotno, ta praznik, ki sicer omejuje državo v njenem samogospostvu, ker ji postavlja zakone, ki jih ne more preseči, ali zanemariti, ni bil naperjen zoper totalitarno državo kot takšno. Kajti Cerkev je indiferentna do oblike vladavine. Naperjen pa je bil zoper možnost, da se država bodisi popolnoma odreče Kristusu in mu odreče svoje podložništvo kot Kralju kraljev, bodisi, da postane v verskem oziru indiferentna, kar pomeni, da tretira vse veroizpovedi enako in ne izraža svoje vdanosti Kristusu ob cerkvenih praznikih in na področjih, ki se tičejo večnega blagostanja svojih državljanov. V tem oziru je namreč liberalna demokracija s svojim brezverskim, sekularnim zadržanjem napram pravi veri, ki je vera nepregledne množice predhodnih rodov, neprimerno slabša državna ureditev oz. vladavina, kakor pa denimo fašizem, ki je kljub svoji absolutni Državi, vendarle katoliški veri in Kristusu Kralju odmeril priviligirano mesto, kajti ravno državno praznovanje verskih praznikov in udeleževanje državnega vrha pri prazničnih bogoslužjih, je tisto izkazovanje podložništva Kristus Kralju, ki ga je vsaka oblika vladavine dolžna izkazovati.

Zato je bil praznik Kristusa Kralja postavljen v času, ko so se vladavine, tako tiste liberal-demokratske, kot one materialistične (komunizem) in one, ki so drvele v poganstvo (narodni socializem), vse bolj odtegovale kraljevanju Kralja kraljev in se je na obzorju kazala versko indiferentna država, ki katoliško vero degradira na enakovreden položaj z vsemi krivimi verami. In zato smo danes v takšni zadregi ob praznovanju tega praznika, ker si ne drznemo jasno in na glas izpovedati, da katoličani zahtevamo državo, ki bo priviligirala katoliško vero, se bo ravnala po božjih zapovedih in, ki ji bo poslednji cilj zveličanje državljanov.

Da pa je papež Pij XI. postavil ta praznik ravno v tem času, je bil razlog tudi v tem, da je lahko z velikim veseljem opazoval katoliško politično gibanje, ki je živelo in delovalo po sleherni evropski državi. To so bila katoliška socialna gibanja, ki so želela pravičen socialni red in krščansko državo in niso nikoli kompromitirala svojih nazorov, temveč so s svojim vztrajnim delovanjem dosegala spremembe in krojila politiko držav. To so bile stranke, gibanja in društva, ki niso nič podobnega današnjim pomehkuženim krščanskim demokratom širom Evrope, kaj šele, da bi bila kakorkoli podobna današnjim konservativcem in njihovemu boju za liberalne fundamente. Te stranke, gibanja in društva so si z besedo in dejanjem zares prislužila imenovati se krščanska, katoliška.
       
Zato praznik Kristusa Kralja ni praznik neke abstraktne zamisli, ali nekega dejstva, ki bi bilo zgolj duhovno in bi bivalo le v notranjščini človekovega srca in domače cerkvice. Ne. Praznik Kristusa Kralja je praznik katoliške politike, zavzemanja za državo po katoliških načelih, ki bo Kristusu vrnila njegovo mesto v ureditvi družbe in je torej praznik, ki nas mora spodbujati k realnemu delu v realnosti družbe, države in sveta.
         
V tem prazniku je namreč do popolnosti izraženo katoličanovo poslanstvo v tem svetu, ki se od protestantskih krivovercev in pravoslavnih razkolnikov popolnoma razlikuje. Katoličan, ki veruje, tudi preobraža svet, ne le z zgledom, temveč z dejanjem in naporom, v večjo božjo slavo. V slavo križanega Kralja, ki je zakraljeval nad nizkimi, pa tudi na visokimi. Nad posameznikom in družino, pa tudi nad družbo in državo.

Obenem pa je ta praznik tudi oster opomnik vsem tistim katoličanom, ki v maniri liberalne demokracije in protestantiziranega katolištva menijo, da moramo svoje katoliško versko bistvovanje ločevati od onega političnega, družbenega in  socialnega. To zmoto, ki se pojavlja v katoliškem občestvu, obsoja ta praznik, ki je praznik katoliške političnosti, aktivnosti, brezkompromisnosti in radikalnosti.

In naše upanje in naša vera ostajata obrnjena v zamisel, da se nekoč slovenski katoliški narod zopet povrne v tirnice katoliške socialno-politične doktrine in zgradi državo, ki bo vredna imenovati se Kristusova podložnica. Državo, ki bo nov katoliški monarh, kralj, nad katerim naj vlada Kralj kraljev - Kristus Kralj.

Christus Vincit!

Christus Regnat!

Christus Imperat!

Živel Kristus Kralj!

Tebi, slovensko dekle (1944)

Tebi, slovensko dekle

           

O nalogah slovenskih mladenk pri preobražanju našega ljudstva

           

[Objavljeno v tisku 29.7.1944]

          

France Kunstelj

             
Pred meseci sem imel priliko, da sem spregovoril besedo slovenski materi. Takrat sem dejal, da se mora slehernemu, vsaj trohico domače čutečemu človeku krčiti srce v teh dneh, ko misli na nepopisno trpljenje, ki so ga morale in ga morajo ponekod še prestajati matere zaradi svojih sinov.
   
Danes pa naj s to mislijo nadaljujem in povem, da je s trpljenjem mater tesno povezano tudi trpljenje naših hčera — naših deklet.
  
Novi dobi gremo Slovenci z drugimi evropskimi narodi naproti. Dobi, ki jo bo vsaj delno izoblikovalo tudi vzvišeno poslanstvo žene. Ne samo matere, marveč tudi dekleta.
  
Težka naloga čaka vse, tudi tebe, dekle. In za to nalogo se pripravi s srcem in umom, da boš znala združiti žensko srce z moško srčnostjo, plemenitostjo in treznostjo, — teh odlik naš čas krvavo pogreša.
  
Ko zidamo svojo bodočnost, se mi večkrat dozdeva, da smo nemara vse preveč vase zaverovani, ali z drugimi besedami povedano: premalo važnosti pripisujemo — to je bila ena izmed mnogih naših napak v preteklosti — vprašanju, kakšno besedo naj ima naša žena v bodoči preosnovi naše narodne, gospodarske in kulturne bitnosti. In zato naj nas današnja beseda, ki jo posvečam našemu dekletu, vsaj za hip postavi v razmislek tega, tako važnega vprašanja.
     
Slovensko dekle, prislnhni tem mojim skromnim besedam, ki jih hočem spregovoriti tvojemu razsodnemu in treznemu razumu, tvojemu blagemu srcu in tvoji plemeniti duši ...
    
Ko so se začela za nas leta strahote z aprilskimi dnevi 1941, se je tudi tvoje ime, večkrat ponavljalo v zvezi z usodnimi trenutki našega narodnega življenja. Tudi tvoje ime je vedno bolj in bolj stopalo v ospredje in zadevalo ob besede: ljubezen, trpljenje, čast, dostojanstvo in — sramota, nečast, izdajstvo, podla kupčija, podivjanost, zverinstvo... In tako nam je nič kolikokrat udarila vsaj v duhu na uho znana pesem:

»Dokler slovenski rod

biva po zemlji tod,

bode slovelo

slovensko dekle ...«

        
In kako in zakaj bo slovelo to naše dekle? Eno dekle častno, drugo sramotno v pozne rodove. Če so oblikovalci naše rodne besede in drugi kulturni tvorci toliko opevali naše dekle in ženo: njeno srce in čustvo, njene dneve in noči; njen nagelj in rožmarin v oknu; njeno vdanost, milino, plemenitost; njeno čast in dostojanstvo; njeno lepoto, njene velike vrline, njeno veliko ljubezen, niso in ne bodo mogli nikoli v vsej polnosti izpovedati tega, kar je od te strani tako močno vplivalo na preoblikovanje našega človeka v letih revolucije, ki je s svojimi krvavo rdečimi valovi pljusnila v zadnjo gorsko naselje naše Dolenjske, Notranjske, Gorenjske in Primorske.
       
Bili so to dnevi naše najhujše preizkušnje, saj je brezvestni rdeči sovrag zadal našemu času neizbrisen pečat svoie krutosti; rdeča miselnost, ki je razpredla svoje mreže tudi med nas, ne prizna ne veri in ne srcu osnovnih pravic; vse svetinje, ki so iz davnin korenik naroda, tako da bi narod brez njih nehal biti narod, vse te svetinje skruni in načrtno uničuje, tako da je naš človek po brezsrčnem zločinstvu rdečega nasilnika dvakrat ranjen: krvavi njegovo telo in hromi njegova duhovna moč.

In prav zato je ob tem umiranju najhuje prizadeta osnovna celica našega občestva: družina, ki ji daješ tudi ti, dekle, svoj delež ...
      
Najprej besedo tebi, dekle, ki si ostala to karr bi morala vsaka hči naše matere biti in ostati: čista, poštena, plemenita. In taka skozi vse vihre, ki so divjale nad našim narodom.
  
Spomniš se, kako je zadivjal vihar savojske okupacije. Za njim je zabučal vihar rdeče vstaje, nekdo je pel: glavo je dvignil v nas upor ...
   
Pa tvoja vest je danes čista. Kakor da so jo ti viharji učvrstili in izmili zadnji madež s tvojega srca, si postala velika v teh časih, vzvišena, ljudstvo je ponosno nate, zavedaj se tega, dekle! In če si pisala dnevnik (tudi če ga nisi, saj ga je ludstvo vestno pisal), ali niso besede tvojega dnevnika besede sočutja s trpljenjem naroda, ki je umiral za svoje poštenje in neomajno prepričanje?
   
S srcem ljudstva je umiralo tudi tvoje srce, naše dekle, ki si v nemi grozi zrlo, na hinavsko početje savojskih dečakov, ko so narodu počeli preračunano uničevati gmotne dobrine in življenja.
       
Vsa čast tebi, dekle, ki si bila v žalostnih dnevih s trpečim narodom eno: da si čutila, kakor je čutil narod; da si trpela, ko je trpel narod; da si šla z njim na Kalvarijo in da si vstajala, prekaljena in prečiščena v trpljenju, ko je začel vstajati narod.
      
Dekle, ki nisi imelo nikdar v teh dneh naše narodne žaloigre niti koščka srca za tiste ki so nam delali hudo, ali si danes ne oddahneš v tihem spoznanju in priznanju: človek obrača, Bog obrne — pa še prej, kakor človek računa. Danes s tihim zadovoljstvom gledaš nazaj na dni krvavih preizkušenj.
    
Stokrat čast takim iz vrst slovenskega deklištva. To so imena, ki bi jih morali ohraniti v živem in nad vse častnem spominu vsi zavedni Slovenci. Ko pišemo strani svoje zgodovine, ne prezrimo teh imen, ki bodo še v pozne čase luč našim rodovom.
   
Zahvaljeno tvoje srce, nepozabno dekle, ki ni jenjalo bdeti v najmrakotnejših trenutkih naše preteklosti. Bila si vestalka vestna čuvarica našega ognja, da ni ugasnil, marveč je tlel in tlel in s svojo morda nevidno toplino grel tvoje okolje, grel srca mnogih, ki so se ti približali, četudi samo s plahim korakom. Kolikim si prav ti ustavila korak, da niso krenili na levo, kjer je tlel pogubni ogenj, ki je potem s svojim požarom upepelil na sto in sto naših lepih vasi. In kolikim si prav ti zadržala pest, da se ni dvignila in zgrabila za srp in kladivo in udarila po lastnih bratih! Kolikim si zadržala hrepenenje srca, ki so ga klicale varljive sanje gozda in krvi!
  
Ni ti ukradel savojski počesanec najdražjega zaklada — tvojega srca, in ni se ti srce ogrelo za peterokrako zvezdo, ki so z njo moskovski plačanci omadeževali našo lepo tribarvnico; ne, dekle, tvoje srce je ostalo zvesto slovenskemu srcu. In danes ko si lahko že pogledava iz oči v oči, ko si lahko že na glas poveva marsikaj, kar do zdaj nisva smela; ko si govoriva od srca do srca, danes šele sprevidiš, da je tvoj delež za ublažitev velikih preizkušenj naših dni velik. Ponosna bodi na to!
   
Danes je lahko tvoje čelo vedro, tvoj pogled ne več tako zaskrbljen, ko zreš v dni, ki so pred tabo. In tvoje srce — mar že ne vriska od veselja, ne samo spričo novice, da se ti je fant, ki si zanj zalivala rožmarin in pretočila prenekatero solzo, vrnil iz vsiljene internacije, živ, odložila si skrbi zanj. — Nisi, pravim, vesela samo zaradi tega, ker se je vrnil izza savojskih žičnih ograj tudi tvoj brat, sosedov, oni tvoje sestre, tvoje znanke, z njim še nekateri, vsi ne, to veš, — vesela si tudi tega, ko je tvoj izbranec skupno z drugimi koj po vrnitvi stopil v vrste slovenskih brambovcev, junakov, ki so stisnili pesti, da udarijo po rdečem krvniku in vsem, ki mu na ta ali oni način dvorijo.
     
In če si, ti naše dekle, odkritosrčno veselo tega, potem je tvoje srce res plemenito, junaško, slovensko — ker bije ne le za usodo poedinca, marveč za usodo vsega naroda.
       
Če prečuješ ure in ure v tihi skrbi in molitvi za narod, ki mu brambovstvo obeta mnogo; življenje in vstajenje — ta dan je blizu — tedaj vedi, da ti bo vse to nekoč poplačano: narod sam ti bo odkritosrčno hvaležen za sleherno žrtev, ki jo daješ zanj. In če nadalje še vidno garaš v teh odločitvah pri našem delu za obnovitev razdejane domovine, vedi, da ti bo domovina nekoč hvaležna za vse.
      
Zato pokonci glavo; delaj, trudi se, garaj tudi do izmučenja; uči, kjer sprevidiš, da je potreba (in potreba je velika, še velika, ne delaj si morebitnih utvar), — zdravi, celi rane, da naš človek, čil na duši in telesu čim prej dočaka praznik vstajenja. Bodi dekle z lepo dušo, zakaj vso moč, jasnost in dobroto svoje duše boš nekoč dala naprej — svojim potomcem.
       
Naše ljudstvo se mora prenoviti iz življenjskih moči in bogastva svojega bistva, pri tem obnovitvenem delu pripada poglavitna naloga dekletu, ženi in materi. Dekle slovensko, ti ne živiš samo zase, za življenje v tesnem okviru svojega jaza, temveč za širše okolje, za družino, rod in narod. Dobra žena napolni z blagoslovom stoletja. Soglasje, ki naj uravnava tvojo dušo, ni le tvoja zasebna stvar, ampak zadeva naroda. Narod, ki so mu vdane njegove hčere, ki se zavedajo svoje časti in dostojanstva in svojega vzvišenega poslanstva, tak narod je na svoje hčere lahko ponosen. Naj bi bilo naše dekle zmeraj naš ponos, kakor je bilo že izdavna in kakor jo slavi pesem, stokrat zapeta, nikdar izpeta ...
    

»Slovenka sem,
Slovenka čem ostati.«

               

*

       
Druga misel tebi, dekle — begunka. Da ti gorko stisnem desnico v pozdrav — pred meseci tega nisem mogel in nisem morda smel. Kako težke so bile ure tvojih septembrskih, oktobrskih, novembrskih noči. Še danes ti lebde nad dušo, kajneda, kot svinčeni oblaki. Še nikoli nisi doživljala tako grozljivih notranjih pretresov ko v teh časih. Saj kadar gre kakor prav danes za resničen obstoj naroda, ne le poedinca, za življenje njegovo, tedaj so ti trenutki najtežji.
       
V duhu vidim tvoje skrbi, slišim tvoj trepet, ko te je sleherni šumot, prihajajoč iz teme noči, zbegal in tako slabil tvojo telesno in duševno silo; vidim tvoj strah, ki so ga povzročili brezvestni rdeči gozdovniki, in v duhu zapustim s tabo nekega dne, ko je postala mera trpljenja in strahu prepolna, vse: mater, dom, nagelj na oknu, vrt, nekoč tako skrbno negovan, zemljo, vas — in zbežim pred krvniki, ki vihtijo srp in kladivo.
    
In ti, sirota, bežiš, da si ohraniš edino, kar še imaš: življenje. Bežiš. Kam?
       
Smradečim dimom in prežeči smrti nasproti? Pred tabo smrt, za tabo smrt, krog tebe smrt. Smrt, ali ti bo prizanesla?
     
Tebi prizanese — čudo! ... In zdaj si pri dobrih ljudeh, morebiti prav tu sredi belega mesta, in se oddihavaš. Morda imaš poleg sebe še mater in dragega očeta; brata ne, ker so ti ga rdeči grobarji umorili; nikoli več ga ne boš videla, o, da bi vedela vsaj za njegov grob...
            
Dekle, obriši si solzo ob teh besedah, in ne joči, zakaj iz teh žrtev klije novo življenje — duh, ki oživlja nove sinove našemu narodu, junake-domobrance. Tem je naše ljudstvo zaupalo obrambo domovine, vzpostavitev mirnega življenja in plodnega razvoja vseh sil in moči kulturnega človeka.
     
Čuj, dekle, z njimi in delaj z njimi, če hočeš biti res slovensko dekle!
        

*

   
Nadaljnja misel veljaj tebi, naše dekle, ki si dalo v dneh križevega pota našega naroda največjo žrtev, žrtev lastnega življenja.
       
Tvojih vrstnic je mnogo. Mnogo, ki so položile najdražji dar domu, Bogu in rodu na oltar. Zemlja pokriva njihova telesa, v trpljenju in mukah izčrpana, nečloveško skrunjena, zverinsko stepena, zbita in razmesarjena.
       
Ko prelistavam naše »Črne bukve«, ki prikazujejo in razkrinkavajo podle komunistične nastope na naši zemlji, se mi zmeraj dozdeva, da pisana beseda vse premalo pove, ali drugače rečeno: če bi hotel opisati vse to strašno gorje, ki je teplo naš narod zadnja tri leta, bi knjige narasle v obsežne skladovnice. In pisati bi morali prav za prav za vsako vas (srenjo) posebej in za vsak stan posebej, a še ne bi vsega povedali, ko je pa vsakdo preživljal toliko, da bi lahko pisal zase debele knjige.
       
In tvoja knjiga, dekle, ki spiš nevzdramni sen tam pod tihimi smrekami notranjskih gozdov ali v hladni senci dolenjskih bukev, nemara v samotni kočevski gošči, tvoja knjiga je prazna, zakaj tvoje trpljenje je bilo preveliko, prevelike bolečine so pa neme . . .
       
Toda tvoj duh kriči iz prerano zakrite gomile, kriči v naš dan in biča rdeče krvnike, ki so te svoje dni nasilno iztrgali iz družinskega občestva; ki so ti vzeli dom in z njim vse: toploto, blagost, mir, ljubezen ...
         
Duh tvoj kriči in mi slišimo njegov glas. Ne kriči, kakor da sprašuje: zakaj ste me umorili, mene, tako polno mladostnega ognja in pesmi, polno hrepenenja po pomladi, ljubezni in življenju? Bila bi nekoč žena, mati, družini luč, narodu kažipot... Tvoj duh, mrtvo dekle, govori vse drugače; govori: moja žrtev naj rodi blagoslov vsem, ki so na pravi poti, slepcem pa naj odpira oči, da to pot najdejo.
          
Mi pa, zavedni bratje in sestre, se bomo oddolžili njihovemu spominu z vztrajnim in nesebičnim delom, ki bo narod privedlo do jutra vstajenja.
     

*

   
In nazadnje še beseda tebi, dekle, ki ne zaslužiš slovenskega imena; tebi, ki si prodala svojo čast, ime, dostojanstvo in poštenje — ali savojcu ali pa bratu zločincu.
        
In zato ti že vnaprej na glas povem, da moja beseda na tem mestu ni beseda tolažbe, marveč obtožbe in obsodbe. Narod te je izpljunil iz svoje srede. Tvojega mesta ni več v vrstah našega deklištva, če še nisi prejela plačila za svoje delo, ki je narod gnalo v smrt, ga boš že še prejela o pravem času; morebiti še prej, ko si misliš.
       
In še to si zapomni: kadar narod sodi, je sodba pravična, zato neizprosna, za zločinca dvakrat huda, ker govori pravica, ne pa usmiljenje.
          
Kakšen zli duh te je obsedel, da si pozabila na to, da te je nekoč rodila slovenska mati; da ti je prav ona dala slovensko čud, slovensko besedo, posem in molitev? Da, šla si tako daleč, da si prodala zadnjo svetinjo človeku, in sicer tistemu, ki je tvoje rojake bičal in jih tiral na K alvarijo.
          
Kri je tekla, nedolžna kri, njen duh je zaudarjal tudi vate, toda tvoje srce je ostalo topo, ker je bilo že prodano za najsramotnejšo ceno, — da, ti si se celo naslajala nad nedolžno krvjo lastnih bratov. V tvojem srcu ni bilo več ljubezni, ni bilo več pesmi. Blato se je razlilo v tvoja prsa, ostudna kača je sedla na tvoje dekliško srce in ti to kačo dojila ...
        
Pred tabo ni bilo več zelenega okna in nageljna v soncu in rožmarina; nič več nisi zalivala rož v vrtičku, — na večer je šel nekdo mimo tvojega okna, tih, zavrisniti ni smel in tudi ni mogel, brez lepega nageljna v gumbnici. Spazila si ga, pa si izmaknila pogled, kakor da te je zbodel tisti tihi korak pod oknom. Bil je tvoj fant, a zate ne več. Srce si dala cesarskemu savojcu. In tvoj fant ni nikoli več zavriskal in tudi pod okno ga ni bilo več. Tisti, tvojemu srcu tako prirastli ljubi mu je priskrbel drug dom — (taborišče). Na vasi je utihnila prešerna fantovska pesem.
       
Ti pa, dekle, nisi čutila te grozljive samote večerov in noči. Kaj še, saj ti je druga pesem nadomestila domačo. Drugim je ni mogla; tebi, samo tebi jo je. Čudno. Pa te je tako svarila rodna mati, prijateljica, — a ti si preslišala te opomine, poslušala si samo glas krvi in podlosti. In šla si v svoji nizkotnosti še dalje — pela si drugo sanjajočo pesem in tako omadeževala svoje srce z novim madežem. Hudobija raste, če je v kali ne zatreš. Takisto je z zločinom. In tvoja hudobija je zrasla v zločin. V zločin, ki vpije v nebo za maščevanje ...
            
Ni čudno, če je ljudstvo že kaznovalo zločince, ki so mu prišli v roke. Tudi tebe je že kaznoval. Ne mislim na prizore, ki so odigravali ob odhodu savojskih vojščakov iz naših srenj in mest, ko so njihove slovenske dvorjanice točile solze za njimi ob splošnem začudenju svojih mož in fantov; ko so jim nosile jedačo in pijačo na postajo, kamor so imele zmeraj neoviran dostop; ko so potem zasanjano zrle v sopihajoči vlak, ki se ne bo nikoli več povrnil tak kakor ta dan, oh, — in dalje prizori, ko si se morala potem lepega dne ti, vlačuga, odzvati vabilu drugih vojakov, tistih, ki so ti začeli izpraševati topo vest.
       
Ti si zardevala, ko si zagledala sinje uniforme, ki so te bodle v oči in ki so govorile: proč z oskrunjenimi srci, — ne mislim samo na prizore, ki so se potem odigravali po vojašnicah, kjer so se nastanili slovenski domobranci, in je taiste vojašnice, snažila savojska vlačuga — ah, kaj je bilo to, še vse premalo za kazen tem našim izvrškom. Mislim tudi na prizore, ki so se in se nemara tu pa tam na žalost še odigrivajo med našimi deklinami ko ti blago pisemce privabi savojskega ljubimca na obisk k njej, ki — kakor kaže — res ne bo nikoli pozabljen.
        
In te pesmi ni in ni konec. Dekle, kaj je res še ne bo konec? Zapomni si: Narod naš je slovenski in tak bo ostal, tudi če se mu nekaj hčera izneveri.
           

*

        
Na zadnjem mestu naj bi spregovoril še besede tistim iz vrst našega ženstva, ki so šle v svoji hudobiji in podlosti še dalje ko te zadnje — nemara jih je več, ki so prešle v stanju, ki mu ga ni primere v človeški zgodovini — da so namreč prodale ne samo svoje srce bratu zločincu, požigalcu in ubijalcu, ki je na poziv rdečih komisarjev zarezal najgloblje rane lastnemu narodu, marveč so sploh pozabile na svoje srce, čast, dostojanstvo in poslanstvo in naposled še na zadnje, kar ostane slehernemu človeku: na svoj človeški čut in ga zamenjale z živalskim.
          
Koliko bi vedeli povedati naši gozdovi, če bi govorili!
           
In koliko naših deklet je zvabila hosta v svoje očarljivo območje in — rdeče mreže, ki jih pri ženski ni in ni moči pretrgati.
          
In kdo je kriv teh nepremišljenih in tako usodnih korakov? Nemara starši, oče, mati, brat, sestra, fant, študij, sla po uživanju, sprostitev nagonov, kri, pesem ...
        
Ne iščimo vzrokov izven vzrokov. Zadnji in prvi vzrok se je skotil v njenem srcu, to priznajmo! In zato — kdo bo odgovor dajal za njeno živalsko početje? Tudi roditelji. Toda zlasti ona, ki ni imela pravega srca in duše in sočutja in ki sploh ni imela človeškega srca, marveč je gojila v prsih gada. Ali naj jih pomilujemo? Ali naj se nam smilijo tako zvane zapeljanke in nevednice in ne vem kaj še vse?
          
Nikoli! Narod jih sodi in obsoja. Obsoja na smrt, ker to niso ženske, marveč razbesnele zveri, ki jim niti živalskega imena ne vemo. Ali je mogoče misliti, da bi se dekle, ki ima količkaj srca, tako spozabilo, da bi izdalo v smrt rodnega brata, očeta, mater?
          
In vendar — to se je godilo na naši zemlji. In kaj piše zgodovina teh dni! Kaj smo videli v duhu ali v resnici po lanskem 8. septembru po nesrečni Dolenjski, da »kočevskega sodnega procesa«, kjer se je na izrazit način izkazalo naše rdeče ženstvo v vsej svoji krvoločnosti, sploh ne omenim!
      
Dovolj — zakaj beseda obsodbe naj bo kratka, ker zločin je tako velik, da ne zasluži zagovora.
       
Slovensko dekle, zdrami se ob teh besedah; zapiši si jih globoko v srce, če še kaj čutiš po naše, in razmišljaj o njihovi vsebini ter delaj po njih. Vedi, da si prav ti tista, ki narod lahko pogubiš, ali pa privedeš k vstajenju.
         
In naše ljudstvo se tega zaveda. Nate misli in čaka v teh dneh, ko je njegova pot še trda, da mu priskočiš z besedo in dejanjem na pomoč in da tako po svoji vesti izpolniš svoje veliko poslanstvo, ki ti ga je izročil Stvarnik — tebi in vsem, ki so s teboj.