Kolaboracija in prisega - še malo metafizike

Večkrat se znajdemo v situaciji, kjer je naša protirevolucionarna stran obtoževana kolaboracije med vojno in se moramo braniti te kolaboracije s tem, da na dolgo in široko razlagamo, da ni šlo za prepovedano kolaboracijo, da je šlo za taktično sodelovanje, da je šlo za sodelovanje, ki bazira tudi na (tedanjem) mednarodnem vojnem pravu. Pisati moramo dolge traktate o enostavni domobranski prisegi, ki je še do danes mnogi ne znajo brati, ne na levi ne na desni. Govoriti moramo o izsiljenosti prisege, o strahu pred nemci, govoriti moramo o naši vlogi v boju proti nemcem in govoriti moramo o gotovosti nemškega poraza. Vendar ob vsem tem pozabljamo na dve stvari, ki so ključne, da bi morda nekoč čez nekaj sto let končno prišli spet nekam na eno raven, kjer bi vladal razum v tisti obliki, kjer ne bi bilo treba več sprenevedanja, temveč načelnost in brezkompromisnost.
 
Ti dve reči sta vprašanji, kdo sme kolaboracijo kaznovati in zakaj naj bi bila kolaboracija kazniva do neke zunanje sile. Poglejmo si torej prvo. Kot rečeno, vedno znova vlagamo napore v to, da bi pojasnili, da ni šlo za prepovedano kolaboracijo s sovražnikom, zgolj iz preprostega dejstva, da se ni noben domobranec in noben vaški stražar nikoli bojeval zoper lastno državo ali vojaške enote lastne države ali vojaške zaveznike lastne države. Nikoli. Vendar pa pozabljamo na najpomembnejše vprašanje, ki je, kaj pa če bi domobranci prepovedano kolaborirali z nemci, kdo bi jih moral sankcionirati, če ravno nočemo uporabiti besede "smel"? Odgovor je preprost. Kaznovati bi jih morala njihova matična država, torej država katere državljani bi tej hipotetični izdajalci bili. Kaznovati bi jih morala Kraljevina Jugoslavija po koncu tuje sovražne okupacije. Saj izdaja v mednarodno pravnem smislu obstaja, a gre za izdajo do države. Ni pa mogoče govoriti o izdaji do naroda, ker je prvič tak pojem čisto metafizičen, saj narod sam na sebi ni nikoli nek mednarodno pravni subjekt, že iz vidika, da je nemogoče obravnavati izdajo naroda, če pa ne vemo natanko niti kaj narod sploh je in kako ga je mogoče izdati. Pred časom sem izpostavil radikalno vprašanje, ki ga bom tu ponovil: kako lahko izdam narod? Odgovor je lahko le eden, narod izdaš tako, da ga zatajiš, se mu odrečeš itd., vendar tu že govorimo o neki metafizični ravni, ne pa več o praktičnem ali pravnem vidiku. Če je nekdo zatajil svoj jezik in narod, si spremenil ime in priimek v nekaj tujega in začel celo delovati proti resničnemu lastnemu narodu, je lahko deležen upravičene kritike, da je izdajalec in prodana duša, iz tega je mogoče celo spisati dober buržujski roman, pod pretvezo, da gre za kmetskega, ampak to je tudi vse. Naroda pravno formalno ne moreš izdati, ker narod pravno formalno ne obstaja sam na sebi, temveč vedno obstaja v okviru države. Šele tu pa pride do resnične možnosti izdaje in faktične izdaje, ki je formalno opredeljena. Država lahko tretira izdajstvo države, kot izdajstvo naroda, zato ker se sama identificira kot narod, vendar je formalna izdaja mogoča le zato, ker država tudi formalno obstaja in tek tako je možna tudi formalna izdaja te države, ki izdajo sama opredeli kakor ji to ustreza.

Tako v trenutni državi Republiki Sloveniji zopet ni mogoče izdati slovenskega naroda, ne da bi s tem ostali samo pri metafiziki in osladnih pesnitvah, je pa mogoče izdati državo v smislu, da delovanja zoper državo. In v uradnem listu RS: Kazenskem zakoniku tako beremo naslednje točke:

"Služba v sovražnikovi vojski

368. člen

Državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih silah ali sodeluje v vojni ali oboroženem spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom do desetih let.
 

Novačenje za tujo vojsko

369. člen

Kdor novači državljane Republike Slovenije ali državljane drugih držav ali osebe brez državljanstva za službo v sovražnikovi vojski ali drugih sovražnikovih oboroženih silah ali za sodelovanje v vojni ali oboroženem spopadu proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
 

Pomoč sovražniku.
370 člen.
(1)Državljan Republike Slovenije, ki med vojno pomaga sovražniku pri odvzemu premičnin, jemanju živeža ali drugih dobrin ali pri kakšnih drugih ukrepih proti prebivalstvu, se kaznuje z zaporom do petih let.
(2) Enako se kaznuje državljan Republike Slovenije, ki med vojno politično ali gospodarsko sodeluje s sovražnikom."

Pozorni bodite na težo sankcij takšnega početja in te sankcije primerjajte s sankcijami za umor. Vendar ostanimo za hip še vedno pri srži problema, ki je: koga bi torej domobranci izdali, če bi bili res izdajalci? Odgovor je preprost. Edina možnost izdaje je bila, da bi izdali državo Kraljevino Jugoslavijo. Preden pa kakšen posebno bistroumen intelektualec reče, da so izdali kakšno Ljudsko republiko Jugoslavijo, ki naj bi nastala Bogve kdaj med vojno, naj se sam sklicujem na Blumenwitza, ki pravi:

"Statusa vlade kralja Petra kot legitimne vlade ni spremenil niti sporazum Tito-Šubašić, o katerem bomo podrobneje govorili v nadaljevanju, oziroma priznanje Titovih partizanov s strani Velike Britanije. Zavezniki de jure niso priznali druge vlade, pa tudi Tito in njegova organizacija nista izpolnjevala pogojev, potrebnih za učinkovito vlado, saj je dejansko oblast nad celotno Jugoslavijo Tito izvrševal šele po kapitulaciji nemških čet ter po izgonu privržencev kralja Petra in generala Mihailovića."

in:

V prehodnem času, ki sta ga zaznamovali vojna in državljanska vojna, je bila zakonita vlada kralja Petra potisnjena vstran, ni pa bila odstranjena. kot je bilo na drugem mestu že omenjeno, je bila ta vlada še naprej najvišji državni organ, medtem ko so bili uporniki pod Titom do svojega priznanja veleizdajalci v smislu notranje državnega kazenskega prava ter bi jih bila z vidika kazenskega in policijskega prava zakonita vlada lahko preganjala.

De-facto je bila edina država, ki je obstajala začasa sovražne okupacije Kraljevina Jugoslavija in bi tako lahko domobranci izdali le njo, ne pa neke prihodnje države, ki še ni obstajala začasa njihovega hipotetičnega prekrška. Da smo ugotovili katera država je torej tedaj sploh obstajala je pomembno zato, da smo lahko prišli do sklepa, katero državo naj bi torej domobranci izdali. Na podlagi te ugotovitve pa lahko torej odgovorimo kdo bi moral sankcionirati to (hipotetično) izdajo. Torej Kraljevina Jugoslavija, ko bi spet dobila faktično oblast nad lastnim ozemljem. Ali kot pravi Blumenwitz:

"Priznano je, da prebivalci zasedenega ozemlja v razmerju do suverena, ki mu je začasno odvzeto njegovo ozemlje, lahko zagrešijo izdajo in so zato lahko tudi kaznovani, ko ta spet zavzame državno ozemlje."

Ker pa je prišlo v Jugoslaviji po vojni do radikalnega obrata in Kralj niti ni smel več vstopiti v državo in so oblast zasedli komunisti, ki so s silo in orožjem odpravili Kraljevino, torej ni šlo za kontinuiteto v državi, temveč za radikalen obrat in kakor smo lahko brali zgoraj pri Blumenwitzu, so komunisti vseskozi delovali zoper Kraljevino in so ji na koncu vojne celo onemogočili, da bi upravičeno zasedla lastno ozemlje, je nemogoče sklepati, da se je dolžnost sankcioniranja državne izdaje prenesla iz Kraljevine na komunistični režim, ker bi potemtakem morali komunisti sankcionirati same sebe. Še več, trditi kaj takšnega je podobno, kot da bi od angležev nastavljena vlada v Nemčiji po koncu vojne lovila "izdajalce", ki so delovali zoper nacistični režim in bi se sklicevala na narod in kontinuiteto. Zato je situacija, ki je nastala po vojni pri nas neprimerljiva s situacijo v Franciji, kjer je šlo za dejansko kontinuiteto med državo pred vojno in po njej. Ker pa verjamem, da ob branju te moje utemeljitve mnogi še vedno držijo glavo v skepsi in menijo, da so partizani vendarle bili upravičeni kaznovati izdajo do suverena Kraljevine Jugoslavije in se najbrž sklicujejo na primere npr. umora, kjer terjamo, da se nekoga obravnava za umor, ki je bil zagrešen pod drugo državno ureditvijo in drugo pravno ureditivijo, moramo nujno poudariti, da je izdaja, kot sem že nekajkrat nakazal zgoraj, popolnoma specifičen prekršek, ki ne more biti sankcioniran univerzalno, zato ker se navezuje samo in zgolj na določeno državo. Tudi sankcioniranje sodelovanja z okupatorjem s strani komunistov je retroaktivno in ureja neko dejanje, ki je bilo storjeno, ne le preden je obstajal zakon, temveč preden je sploh obstajala država, v okviru katere bi bil ta zakon veljaven.

Zato verjamem, da bomo prišli nekoč na točko, ko se ne bomo več spraševali o tem ali so domobranci koga izdali ali niso, temveč se bomo spraševali, kako je vendar mogoče, da bi lahko izdajo, dejansko ali hipotetično, kaznovala komunistična oblast, ki je vendarle onemogočila vnovično vzpostavitev Kraljevine Jugoslavije, do katere se je izdaja sploh lahko zgodila.

Drugo vprašanje, ki smo si ga zastavili pa je bilo: zakaj naj bi bila kolaboracija kazniva do neke zunanje sile. Namreč, vsake toliko začudeni ugotovimo, da obstajajo neki ljudje na levi in desni, ki so prepričani, da je torej sodelovanje (ponavadi niti ne artikulirajo o kakšnem sodelovanju sploh govorijo) z okupatorjem (ponavadi nemci), bodisi moralno, bodisi faktično kaznivo in izvržno dejanje. Ne bi nas smelo toliko zanimati kaj si kdo misli moralno, ker je to vendarle podprodukt ideološke vsebine posameznika, a ker ugotavljamo, da je moralno vendarle tudi tisto faktično, moramo pogledati zakaj nekdo misli, da je sodelovanje z nemci popolnoma neupravičeno.

Poglejmo povsem praktično kaj so domobranci počeli in s kom so se borili. Boriili so se zoper komuniste, ki so formirali lastne milice in obveščevalno službo, ter se z gverilskim načinom bojevanja borili zoper ostanke domače reakcije recimu temu lojaliste do Kraljevine, zoper vojsko Kraljevine t.j. četnike in do neke mere so se tu pa tam borili zoper okupatorja vkolikor jim je to ustrezalo v njihovem političnem načrtu. Domobranci so bili domača vojska, ki se je razvila iz kontrarevolucionarnih odredov Vaških straž in so vse svoje sile posvetili borbi zoper naraščajoči komunizem, ki ni nikdar skrival da namerava odpraviti Kraljevino in vzpostaviti svojo ljudsko oblast. Komunizem je naraščal iz dveh razlogov, prvič zaradi neučinkovite okupacijske oblasti, posebej italijanske, ki ni onemogočila delovanje komunistične gverile, temveč je zaradi nesmiselne represalijske politike, ljudi celo silila v gozd in tako na posreden način, ki so ga komunisti dobro izrabljali, pomagala naraščanju komunizma, in zaradi angleških intrig, ki so zaradi ohranjanja lastnih imperialističnih interesov, že med vojno razdelile evropo tako, kot so komunisti želeli in je kolateralna škoda bila tudi Jugoslavija. Pozorni bodite, da Kraljeva vlada v izgnanstvu ni nikdar podpirala nemcev, pa so jo angleži in drugi zahodni zavezniki zavrgli kot košček papirja, na katerega je Churchill risal med vojno usodo evrope.

Namreč ravno to nam daje tudi odgovor na neke špekulacije zgodovinarjev in že tedanjih sodobnikov, ki so govorili o sodelovanju z nemci, kot o nečem, kar bo zapečatilo usodo domobrancev. Vendar, kako zapečatilo? Namreč, če so zavezniki tako ravnali s kraljevo vlado v izgnanstvu, kako naj bi vendarle še ravnali z ljudmi, katerih edini razlog ustanovitve je bil uničenje revolucionarnih komunističnih tolp, ki so si jih angleži vzeli za zaveznike iz čiste intrige. Tudi če bi domobranci ne bili popolnoma nič povezani z nemci, tudi če bi se proti partizanom borili z motikami in srpi, medtem, ko bi se skrivali po gozdovih, bi jih angleški intrigarji prodali tako kot so prodali kraljevo vlado v izgnanstvu, tako kot so prodali četnike. Zato ker angleži in drugi zavezniki, niso nikdar skušali razumeti, kaj se dogaja v Jugoslaviji, temveč so bili vedno fokusirani zgolj na lastne interese, ki so bili imperialistični in kapitalistični. Samo zato je mogoče, da so komunistom prodali vojsko, ki ni izstrelila enega samega naboja zoper zavezniško koalicijo in ki ni počela drugega kot se borila zoper komunistične prevratnike, ki so šli sredi sovražne okupacije menjat oblast.


Zakaj pa se domobranci ne bi smeli povezovati z nemci? Če je bilo njihovo povezovanje samo v službi borbe zoper komuniste, kar je faktično bilo in samo to, kako je mogoče, da bi bilo takšno povezovanje kakorkoli neupravičeno, sporno, nemoralno ali celo kaznivo ali izsprevrženo? Kako je mogoče, da je povezovanje z nemci zoper komuniste sporno, medtem ko povezovanje zahodnih zaveznikov s komunisti ni? Kaj pa je merilo, da lahko ocenimo s kom smemo sodelovati in s kom ne? Vsa ta vprašanja, ki sem jih tu nanizal kažejo na hinavščino in topoglavost teh, ki trdijo, da domobranci ne bi smeli sodelovati v boju zoper komuniste z nemci. Pa bo kdo rekel, nemci so pošiljali v taborišča, saj so tudi komunisti. Nemci so streljali talce, sajo so tudi komunisti. Pa ne le komunisti tudi angleži. Kdo pa je poslal družine beguncev iz Koroške nazaj v Jugoslavijo? Kar je pa pri celotni zadevi najbolj ironično je to, da so se nekateri domobranci šli še obveščevalce za angleže in so jih nemci celo pozaprli. Namesto, da bi namenili sleherno pozornost eliminaciji komunizma. In ne smemo pozabiti, da so nam proti komunistom pomagali samo nemci, ne pa angleži ali kakšni drugi zahodni intrigarji.

Zato ne smemo več pristajati na diskurz v katerem nam bodo neki intelektualci govorili s kom ne bi smeli domobranci sodelovati. Naslednjič na tehtnico postavite sodelovanje domobrancev z nemci in sodelovanje zahodnih zaveznikov s komunisti, pa poglejte kam bo prevagala. Prvo sodelovanje je rodilo uspešen začasen odpor proti komunistom, drugo pa je rodilo milijone smrti, petdesetletno okupacijo vzhodne evrope, ki se še danes ne more pobrati na noge in indoktrinacijo ljudi, ki se vsak dan odraža okrog nas. Kdo bo vendar sodil s kom bi smeli domobranci sodelovati, buržujski debeluhi, ki so iz udobnih foteljev opazovali zasužnjeno vzhodno evropo, ki so jo sami prodali komunistom?
 

 

Strah pred restavracijo pred-revolucije

Tridesetega maja, nekaj ur pred spominskim shodom na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki ga je organizirala Nova slovenska zaveza (NSZ), je neokomunistično gibanje Iniciativa za demokratični socializem (IDS) na svoji spletni strani objavila kratko izjavo glede omenjenega shoda, imenovano: Proti rehabilitaciji kolaboracije s fašizmom!.

Izjava je zanimiva iz vidika, kako IDS gleda na fašizem in koga imenuje za kolaborante s fašizmom. Čeprav je bilo o komunističnem operiranju z izrazom "fašizem" napisano že nebroj člankov in knjig širom sveta, pa je vendarle nujnost, da se tudi ob tej izjavi ustavimo in pokažemo kaj oni zares mislijo, ko govorijo o fašizmu in podpornikih fašizma.

Gotovo je jasno vsem, da je v komunističnem gibanju na slovenskem, ki se je iz peščice ljudi razvilo v organiziran policijski režim, vedno prevladoval megalomanizem. Iz tega patološkega megalomanizma, ki je zajel komunistične ideologe in prek njih tudi, s komunizom okuženo proletarsko in buržujsko rajo, so se komunisti vedno videli kot tisti odločilni člen, ki je ne le prispeval k zmagi nad Tretjim rajhom, temveč je to zmago neposredno izbojeval. Kakšne utemeljitve za ta slepi megalomanizem niti niso potrebovali. To je postala dogma, ki se je zarila v podzavest družbe in s tem slehernega posameznika. zato smo še do nedavnega poslušali "z leve in desne", da so nas partizani osvobodili nemške okupacije, pa čeprav za kaj takšnega niso ne eni ne drugi nikdar ponudili utemljitve niti niso pokazali na neke fakte, ki bi nas prepričali, da so takšne utemeljitve smiselne. Ampak ta iracionalni megalomanizem se je pač zasidral globoko v ljudi in zato boste še danes našli posameznike ne le na levici, ki pač mora iracionalno ohranjati to dogmo, da bi sploh lahko krmilila mit o narodno osvobodilnem boju dalje, pač pa tudi na desnici, ki menijo da so nas partizani de-facto osvobodili nemške okupacije.

Verjamem pa, da mnogi niso vedeli, da takšne vrste megalomanizem slovenski komunisti gojijo tudi do svojih neposrednih nasprotnikov, t.j. kontrarevolucije. Vendar ga. V njihovi izjavi lahko beremo:

"Italijanski in nemški fašizem ne bi nikoli dosegla tako strašnih razsežnosti, če ne bi imela zvestih posnemovalcev in zaveznikov, tudi na Slovenskem, med katerimi je prednjačil pomemben delež verskih dostojanstvenikov in drugih članov katoliškega političnega tabora."

Tako torej, fašizem je v evropi uspeval zaradi slovenskih podpornikov. Vendar naj nas ne zavede ta neumna trditev, temveč jo poglejmo iz resnične perspektive iz katere je kaj takega napisano. Ta trditev je spretno zamotano prepričanje o slovenski predvojni ureditvi, ki jo je revolucija uspešno odpravila. Potomci revolucije namreč še vedno, tako kot faktični vršilci revolucije, vidijo predvojno družbeno ureditev, kot fašizem. Prepričani so, da jo morajo prikazati kot fašizem in da morajo prikazovati vsako reakcijo na njihovo revolucijo kot fašizem. Da pa to uspeva in da smo še vedno globoko v takšni ideologiji, je v prvi vrsti kriv zahod, ki je, da bi opravičeval svojo "nečisto zvezo" s komunizmom zavoljo svojih kratkovidnih imperialističnih in kapitalističnih interesov, prikazoval krščansko tradicionalno reakcijo na materialistični komunizem, kot fašistično. S tem je opravičil ne le svojo "nečisto zvezo", temveč tudi komunistični napad na krščansko ljudsko tradicijo evropskih narodov. Saj je podobni napad, sicer veliko bolj subtilno, izvrševal tudi zahod sam, slep od kapitalizma in postmodernih idolotarij.

Zato pri IDS-ovi izjavi ne gre za strah pred rehabilitacijo kolaboracije s fašizmom, pač pa za strah pred restavracijo pred-revolucionarnih družbenih sil in družbeno-socialne ureditve. To pa oni imenujejo fašizem, ker se jim nikdar ni šlo za nek antifašizem, kot skušajo prikazati, da so si na pleča naložili svetlo poslanstvo uničenja fašizma, pač pa za komunizem. Ne za levi fašizem, ne za rdeči fašizem, pač pa za komunizem. Ker ne levi fašizem ne rdeči fašizem nikdar nista obstajala.

Mejnstrimizacija slovenske kontrarevolucije

Brez večjih težav lahko zaključimo, da gre v zadnjem času za mejnstrimizacijo slovenske kontrarevolucije, ki se je (navidez) zgodila s prihodom novega ljubljanskega nadškofa. Nikogar ni več na slovenski desnici ali v katoliškem občestvu, ki bi kaj pomenil in se ne bi jasno opredeljeval za kontrarevolucijo in ne bi nedvoumno obsojal pokola slovenskih protirevolucionarnih odredov leta 1945. Nikogar več ni, ki ne bi jasno kazal na zločinsko naravo narodno osvobodilnega boja, ki je čas okupacije izkoristil za krvavi cirkus in prekašal okupatorja v vsakem pogledu. Počasi se slovenskemu človeku vrača razum.

Vendar ostaja jasno, da z mejnstrimizacijo slovenskega protirevolucionarnega odpora prihaja tudi določena percepcija, ki ne vidi resnične narave slovenske kontrarevolucije, temveč ji pripisuje neko naravo, ki je lastna času v katerem smo sedaj. Zato je še vedno naloga vseh nas, da tudi v tem času, ko se naposled le jemlje kontrarevolucijo kot tisti prapor pod katerim se lahko vsa desnica združi, ohranjamo radikalno in totalno držo, ki nas bo morebiti dokončno in docela marginalizirala, vendar pa bomo mi tisti, ki bomo ohranili resnično bistvo kontrarevolucije in protipartizanskega odpora.

Prva stvar, ki ji moramo nasprotovati, je prepričanje, da so bili slovenski protirevolucionarni odredi produkt neke klasično liberalne miselnosti, produkt liberalne zahodnjaške buržoazije, da so se zavzemali za liberalno demokracijo in svobodno tržno gospodarstvo. Namreč ta percepcija, ki jemlje slovensko kontrarevolucijo v tej luči, izhaja iz evropskega liberalizma in posebej iz ameriškega libertar-liberalizma in jemlje svoje povojne ideale šestdesetih ter jih projicira na slovenski protikomunistični odpor. Ti ljudje sami so v povsem istem nasprotju s slovensko kontrarevolucijo kot so v nasprotju z njo komunisti.

Slovenski kontrarevolucionarji so izhajali iz katoliške tradicije slovenskega naroda in se niso menili za liberalne kaprice evropske buržoazije, ki je že tedaj vršila isto brezbožno delo, kot ga je na vzhodu tedaj ali kasneje, vršil komunizem. Zato je njihov boj treba gledati iz te perspektive, neutemeljeno je trditi, da so se borili za liberalno demokracijo današnjega tipa. Slovenska kontrarevolucija je bila čista katoliška reakcija, podobna tolikim reakcijam v prvi polovici prejšnjega stoletja, tudi mehiški in španski. Precej preenostavno je tudi trditi, da je bila slovenska kontrarevolucija čisti demokratizem, katerega glavni cilj je bil borba zoper vse oblike nedemokracije. Čeprav vsi razumemo vzgibe avtorjev, ki pišejo na ta način o njej, pa je vendar tudi takšna trditev neutemeljena, a na tem mestu ne bomo polemizirali z njo.

Važno je, da se zavedamo, da je evidentno za katero stvar se je borila slovenska kontrarevolucija in da tega ne more uničiti noben proameriški ali probritanski "klasični" liberalec, ki ponavlja iste napake predvojnega "demokratičnega" tabora, ko opravičuje neopravičljivo na zahodu in še vedno slepo verjame v neke buržujske ideale (neo)liberalizma ter še vedno noče sprejeti dejstva, da nas je ta Evropa enkrat že izdala in nas bo še enkrat, če bo to ustrezalo interesom nekih prostozidarskih buržujskih krogov, ki ji vladajo, tudi za masko konservativizma in celo krščanske demokracije.

Zato je naša naloga, da še vedno stojimo tam, kjer smo vedno stali in da s svojim delom in molitvijo pripomoremo k temu, da se nekoč mejnstrimizira še resnična ideja slovenske kontrarevolucije in da se končno začnemo pogovarjati o vrnitvi v stanje pred revolucijo in o odpravi vseh pridobitev revolucije, da se začnemo pogovarjati o kontrarevoluciji, ki bo zajela nas vse tu in zdaj.
 
-NeoDomobranec

Na poti iz močvare

"Treba bo sprejeti dejstva in se odreči utvari, da je bil tisti tragični pohod koristen in potreben. Ko bodo razkrita vsa dejstva, ga zgodovina nikakor ne bo mogla opravičiti. Preveč je bilo zla, preveč trpljenja in smrti. Ena sama zmota in nobenih sadov." Jože Pavlič, 1992

Predkratkim je Janez Janša objavil sestavek imenovan: Mit o NOB: 70 let življenja v laži!, ki smo ga gotovo prav vsi zelo pozorno prebrali, saj gre za sveže razmišljanje vodilnega človeka na slovenski desnici. Nas je posebno zanimalo, do kje Janša gre in ali pride na konec.

Začuda gre za odličen sestavek, ki bi ga pred leti brali le v Zavezi, sedaj pa je tu faktični lider desnice, ki piše identične stvari in se ne boji pokazati NOB takšen, kakršen v resnici je, votel in prazen. Krinka revolucije in komunističnega prevrata.

"Svoje pove že podatek, da so komunistični partizani med leti 1941 in 1945 zverinsko pobili več kot 4.200 slovenskih civilistov, mož, žensk in otrok ter veliko množico posameznikov, ki so se priključili partizanstvu izključno iz domoljubnih nagibov, vključno z mnogimi Tigrovci. Požgali so tudi več njihovih domov kot okupator. V istem času pa so vsem trem okupatorjem prizadejali bistveno manj izgub. Po končani vojni pa so na slovenski zemlji pomorili še petkrat večje število civilistov in vojnih ujetnikov Slovencev ter preko 100.000 ljudi drugih narodnosti. Med njimi tisoče, ki so se dejansko borili proti okupatorju, vendar izven t.i. OF.
 
Ves »mit o slavni NOB« zgrmi v prepad zlaganosti že ob teh številčnih primerjavah. Desetletja graditve mita o NOB njegovi arhitekti nikoli niso hoteli povedati, koliko izgub je zaradi »veličanstvenega NOB« pravzaprav utrpel okupator med drugo svetovno vojno na ozemlju Slovenije. Pričakovali bi, da najmanj nekaj deset tisoč, ko pa se praktično vsak dan slavijo obletnice »velikih in slavnih partizanskih bitk«. V resnici pa po nobenem štetju ne pridejo niti do izgub, ki jih je utrpela okupatorska JLA leta 1991 v agresiji na Slovenijo"

Posebno pa nas je presenetilo mesto v zapisu, kjer Janša opozori na iracionalizem dela slovenskega ljudstva, ki pomore tisočev ljudi utemeljuje s tem, da so bili pomorjeni. Torej, če so bili pomorjeni so bili gotovo krivi. Janša se dotakne, a ne razvije misli do konca, celo tega iracionalnega krvoločnega prepričanja nekega dela slovenskega ljudstva, ki meni, da mora biti t.i. narodna izdaja nujno sankcionirana s smrtjo. Ob tem prepričanju, te ljudi malo briga kaj naj bi posamezniki izdali in komu naj bi posamezniki izdali in kako naj bi posamezniki izdali, temveč jih briga le tisto lahkotno krvoločno prepričanje, da morajo biti takšni ljudje pobiti. Škoda sicer je, da jim niso sodili, ampak kazen je primerna, to je slovenska krvoločnost. In Janša se nekoliko plašno dotakne tega, vsaj zdi se, da se.

"Za genocid in na deset tisoče zverinsko pobitih ljudi pred 70 leti po mnenju velikega dela volilcev v Sloveniji niso krivi tisti, ki so umore naročili in tisti, ki so pobijali, temveč – kar pobiti sami. Kriva je žrtev, ne zločinec. Propaganda jih je razglasila za izdajalce – pa čeprav njihove individualne krivde ni nihče ugotavljal in se to ve – torej jih je bilo dopustno pobijati. Sledilo se je naravnemu pravu, je dejal nosilec druge najvišje funkcije v državi, predsednik DZ Milan Berglez. Ko je na majski seji parlamenta ob obsodbi genocida nad Armenci pred 100 leti spregovoril o tem zločinu skozi zgodovino, ni več omenjal naravnega prava. Je pa omenjal inkvizicijo v 13 stoletju in Srebrenico ter številne druge primere v tujini, komunistično morijo leta 1945 pa je izpustil. Zanjo očitno še vedno velja njegov zakon naravnega prava."

Seveda pa ima zapis tudi nekatere reči, ki so še vedno preveč poenostavljene in pavšalne. Ena takšnih je gotovo Janševih sedem točk za spravo oz. sedem enostavnih resnic, o katerih sem nedavno spomnil na Drobničev odziv in sem jih tudi sam komentiral. Namreč Janša še vedno trdi: "Upor proti okupatorju je bil častno dejanje.", čeprav je takšna trditev popolna poenostavitev upora proti okupaciji, ki ni vedno častno dejanje in ne more biti častno dejanje samo po sebi. O tem je pisal Drobnič in o tem sem pisal tudi sam. Ko Janša trdi, da je upor proti okupatorju častno dejanje, temu ne postavlja nobenih pogojev, še več vsakemu aktu upora pripiše "častnost". S čimer pa hipotetično posledično negira vsako drugo trditev o lažnosti NOB. Zbode pa v oči tudi druga trditev, ki v kontrastu s to postane posebej zanimiva. "Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju sta bili legitimni dejanji." Torej upor proti revoluciji ni častno dejanje? Zakaj Janša meni, da je upor proti okupatorju višjega ranka od upora proti revoluciji? Tu ne bi rad zašel v teoriziranje o tem koliko se je postkomunistična desnica dejansko distancirala od pridobitev revolucije in ali je kjerkoli ali kadarkoli pokazala, da želi obnoviti stanje izpred revolucije, kar bi bila njeno logično poslanstvo, a vendar se zdi, da morda pa je tu nek razlog zakaj Janša pravi, da je upor proti okupatorju častno dejanje samo po sebi, upor proti revoluciji pa je zgolj legitimno dejanje.

Druga stvar, ki še vedno moti, se navezuje na prejšnji odstavek je Janševo razumevanje sprave. Seveda bi bila tu najbrž potrebna dolga razprava, da bi lahko pokazal na pravo naravo mojega teoriziranja, ki se morda na prvi pogled zdi nesmiselna. Vendar naj le nakratko pojasnim, da je nesmiselno govoriti o spravi, če ne sprejmemo resnice, ali pa se vsaj o tej resnici opredelimo, ki je, da gre tu za vsekajveč kot le kratko obdobje ali dejanje, ki je razdvojilo narod. Gre za revolucijo, ki s seboj ni prinesla le morišč, terorja in enostrankarske diktature, pač pa je izvedla prevrat, ki je odpravila stari red in vzpostavila novega. Ne smemo se slepiti, da je revolucija zgolj vzpostavila nek drugačen način vladanja in da je bila zgolj neka kratkotrajnega. Revolucija je preobrazila družbo. Sistemsko je preobrazila vrednotno strukturo slovenskega naroda. Zato se moramo pogovarjati o vprašanju relacije med stanji pred revolucijo in po revoluciji. Pogovarjati se moramo o tem kje in kako ter ali sploh bomo presekali z revolucijo in skušali obnoviti stanje pred revolucijo.

Seveda je sprava o kakršni govori Janša, ki predvideva vsaj enakovredno obravnavo in priznanje upora proti revoluciji, zelo ustrezna in dobrodošla, vendar ne upošteva dejstva, da je tudi vprašanje sprave podvrženo ravno temu vprašanju spremembe reda, ki je bila intenzivna in trajna ter o njej nikoli ne more odločati ljudstvo kot celota, temveč le ti, ki jo vidijo. Zato protirevolucija, vkolikor ni totalno poražena in nikdar več ne privre na površje, ni nikoli dovršeno dejanje dokler revolucije ne premaga. Revolucija ni neka formalnost zamenjave oblasti, temveč se tiče samega središča reda, ki ga preobraža in ki ga obenem tudi ustvarja na novo. (Kakor piše v situacijskem poročilu iz leta 1942: "Konkretnega programa niti političnega niti gospodarskega, niti državnega OF vse leto 1941 ni izdala, ampak se je omejila na obljube: nov čas, nov red, novi ljudje.") Zato revolucija ni enostavna državljanska vojna, ki bi divjala med dvema sprtima stranema zavoljo vprašanja faktične oblasti, temveč je vojna ki divja med dvema sprtima stranema zavoljo vprašanja nravi in duše naroda in slehernega posameznika. Zato revolucija tako bistveno razdvoji narod in zato terja revolucija tako totalno eliminacijo nasprotnika.

Vprašanje, ki si ga nihče ne upa zastaviti je, zakaj so komunisti želeli tako totalno uničiti nasprotnika. Pred časom je bil nekje objavljen članek, v katerem je skušal novinar ganljivo predstaviti usodo družin, ki so jih Nemci izseljevali. In tedaj se je od nekje javilo vprašanje, zakaj pa komunisti niso pustili, da bi se njihovi nasprotniki prostovoljno izselili, zakaj so vložili toliko naporov, da so jih dobili nazaj na svoje ozemlje in jih potem pomorili? Justin Stanovnik je na to vprašanje odgovoril že pred leti:

"Fiat totalnega upora je vključeval tudi novega, za predvideni svet prirejenega človeka. Človeku je torej bilo treba zamenjati dušo. In ker je misel, ki je vodila ljudi slovenskega protikomunističnega odpora, bila izraz slovenske tradicionalne duše, so z odstranitvijo teh ljudi videli možnost, da se ustvari prazen prostor za novo dušo. Ko so pobili vse domobrance, v sociološko relevantnem pomenu vse dobrance so, v kulturnem in političnem jeziku govorjeno, ubili domobransko dušo. Vedeli pa so, da s tem ubijajo tudi narodovo dušo, kakor se je oblikovala v naravnem razvoju civilizacije. To v bistvu ni bil samo biološki uboj, ampak uboj duha. In tu smo sedaj pri jedru stvari. Presežnost zla, ki se je zgodilo na Rogu, je prav to: poskus ubiti duha celega naroda. To je v osnovni celici te ne-človeškosti: upor proti človeku samemu. Sedaj vemo, zakaj so morali dobiti domobrance in njihove somišljenike iz Koroške: da ubijejo dušo, ki so se jo bali." Justin Stanovnik, 1991

Zato terja revolucija tako totalno eliminacijo nasprotnika. In zato revolucija ni neka razprtija med dvema deloma naroda, ki se morda ne strinjata kdo naj vodi državo. Revolucija se tika same globine naroda, se tika vsakega posameznika, ker bodisi, da se posameznik aktivno opredeljuje za eno stran ali ne, je nevede prisiljen v opredelitev s slehernim delčkom svojega bistva, ki zre v svet. Seveda gre tu za neko teoriziranje, ki ne ponuja takoj tudi že rešitev, vendar pa je gotovo ključnega pomena, da razumemo to različnost revolucije, da razumemo sploh kaj revolucija je.

Janšev sestavek je odličen zapis, ki skuša premagovati ovinkarjenje in skuša odgovoriti na vprašanja, ki se javljajo. Ko se je sam znašel v obtožbi, ki ni navajala ne časa, ne kraja, ne načina kaznivega dejanja, temveč je temeljila le na hipotetični možnosti, je gotovo bolje razumel obtožbe protirevolucionarjev, ki so končali umorjeni v kraških breznih, tankovskih jarkih in rudniških jaških, in so temeljile le na nekem pavšalnem narodnem izdajstvu.

-NeoDomobranec