"Remake" zgodbe o dveh blokih

Že nekaj mesecev lahko opazujemo dogajanje v Ukrajini. Bolj kot sama vojna, ali kakor naj bi že imenovali spopadanje s teroristi na vzhodu te države, nas je fascinirala Ukrajinska rekonkvista, ki je dajala upanje, da bo morda skozi leta nastala velika evropska rekonkvista, ki bo vzela našo celino nazaj iz rok komunistov in liberalcev, ki so jo vsa ta leta zastrupljali s svojo dekadentno politično korektnostjo in vsem drugim. Seveda se je kmalu izkazalo, da je bila ukrajinska rekonkvista izigrana od t.i. desnice, ki ni nič drugega kot tehnokratski kapitalizem in prostozidarski materializem. Ukrajinsko rekonkvisto je ta desnica dopuščala toliko časa, dokler ji ni utrla poti v parlament. Potem se je začel cikel istega. Fenomen materializma. Ko smo priča ujetosti v dekadentnem materializmu v dveh oblikah. Ruski in kitajski postkomunizem na eni strani in zahodni liberalizem na drugi strani. Dve plati istega materializma.
Ko poslušam ameriške libertarce lahko večkrat slišim o Rusiji kot opoziciji dekadentnem zahodu. A se vedno spomnim na tisto šalo o ruskem libertarcu. Jo poznate? Ne? Tudi jaz ne, zato, ker ne obstaja nič podobnega temu. Rusija je totalna država, v Rusiji država regulira vse. In ameriški libertarci niso nič drugega kot le smešni. V Putinu vidijo nekega odrešenika, figuro vsega tistega, kar je nasprotno zahodnemu pomehkuženstvu. Znani ameriški libertarci hodijo po ruskih propagandnih aparatih in hvalijo Rusijo. To samo kaže kako smo lahko v času interneta in popolne globalizacije, še vedno oddaljeni od resnice in dejanskosti. Naprej ne bi o ameriških libertarcih, ker so fenomen. Raje bi se, ker sem že pri libertarcih, dotaknil slovenskega libertarizma, karkoli naj bi to že bilo. Dotaknil pa se bom le ene figure, ki jo poznam, ki se opredeluje za libertarca. Gre za nek twitter profil, ki ga redno retwittajo nekateri znani "desničarji" pri nas. Imenuje se enostavno "libertarec". Kaj je posebnega na tem subjektu? Ne to, da skuša biti slovenski libertarec, kar je gotovo nesmiselno in tudi ne to, da uvaža v Slovenijo politični nazor, ki ne bi mogel biti slovencu bolj tuj. Posebno je to, da ta subjekt, tega nazora sploh nima in ga niti ne uvaža, ker če bi ga hotel uvažati, ga bi moral izpričevati. Ne, ta subjekt se nasprotno popolnoma v ničemer ne razlikuje od povprečnega evrodesničarja. Zanimivo je opazovati njegove twitte med vojno v Ukrajini ali med izraelskimi napadi na palestinske teroriste. Ta subjekt se je brez premisleka psotavil na eno stran, seveda na tisto proevropsko in potem je hvalil in opeval napade tiste strani. Ne, ničesar si ne izmišljujem. Seveda temu ne gre dajati prevelikega pomena, gre zgolj za neko neokomunistično strujo znotraj slovenije, ki se je skozi leta prelevila iz komunizma v kapitaliste. Tako je tudi ta subjekt gotovo le žrtev napačne interpretacije pomena libertarizma in je enostavno povezal libertarizem s kapitalizmom, brez, da bi s tem vzel še vse drugo. Paradoks slovenskega libertarca je najbrž tudi v tem, da takšen libertarec strastno podpira evropsko unijo in njene dekadentne muhe. Njemu se ne zdi omejevanje svobodnega trga, ko evropska unija prepove te in te žarnice in ta in ta sesalec. Ne, vse te regulacije mu niso problem. Zakaj? Zato, ker slovenski libertarec ne more obstajati. Druga smešna zadeva vsakega libertarca in svobodnega trga je v tem, da mu ne predstavlja problem svobodni trg, ki istočasno zapira delovna mesta na zahodu in plačuje delovno silo v komunistični Kitajski. To zanj ni problem, dokler je trg svoboden. Zato je kapitalizem in ta idiotska ideja, da trg ne potrebuje regulacije, tako zgrešena. Prvič, ker je reguliran in drugič, ker ravno ta trg uničuje domača gospodarstva v korist velikih korporacij. Na koncu pa imamo naše evrodesničarje, ki so v prvih vrstah, ko je treba nasprotovati zagarantiranemu dohodku posameznika.
Kapitalizem nas je privedel do tega, da imamo na eni strani propadajočo dekadentno civilizacijo "demokratov", ki forsirajo neke nove tehnologije, nove iznajdbe, da bi ohranjali svojo relevantnost, na drugi strani pa imamo totalitarne države, ki sedijo na naravnih bogastvih in imajo na svojih tleh vso svetovno proizvodnjo. Mi pa se še vedno slepimo, da potrebujemo kapitalizem in da je kapitalizem odrešenje človeštva. Kaj pa bomo ustvarjali? Ultra lahka letala? Telefonske igrice? Obleke za poslovneže? Drago žensko spodnje perilo? Doklej še?
S tem razmišljanjem smo že prišli do točke, s katere se jasno vidi, da v svetu vladata dva bloka. Na eni strani dekadenti liberaldemokrati na drugi strani komunisti in džihadisti. In mi smo ujetniki. Mi naj bi se odločali med tema dvema blokoma kakor v letih hladne vojne. Ko sta si komunizem in kapitalizem najprej pomagala, si celo omogočila obstoj, s tem ko sta uničila njuno nematereialistično alternativo, potem pa se je začela gledališka predstava, ki naj bi cel svet prepričala, da si stojita nasproti. S tem se je ustvarila nekakšna napetost, ko naj bi bil cel svet na robu nuklearne vojne, ta napetost pa je onemogočala vsakakršno opozicijo permanentni liberalni revoluciji na eni strani in permanentni komunistični revoluciji na drugi strani.
V isto vstopamo tudi dandanašnji, ko se nam skozi medije prikazuje, da sta vzhod in zahod nasprotji, ko neki francoski nacionalisti in ameriški libertaristi celo menijo, da je Putin edina rešitev pred liberalno diktaturo. Obenem pa ne vidijo, da so tudi sami produkt ravno te liberalne diktature in da je tudi Putin produkt splošnega relativizma in poneumljenja. Če vzamemo samo francoske nacionaliste, s tem pa se ozremo na celotno nacionalistično, "skrajnodesno" sferov Evropi. Brez težav vidimo, da so ta razna gibanja, združbe, stranke same v sebi karikature liberalne revolucije. Samo poslušajmo njih retoriko. Gre za najbolj levičarska in liberalna gibanja, ki jih je rodil umirajoči beli proletariat evrope. Otroci proletarcev, pa tudi buržujev, ki se ne bojijo valov priseljenstva, zato ker bi ti valovi uničevali tradicijo, vero, kulturo, narod njih držav, ne bojijo se za svoja delovna mesta, bojijo se, da bodo morali več vplačevati v socialne transferje.  Ti levičarji, ki jih mediji naglo označijo za neonaciste, skrajne desničarje in nacionaliste se zoper priseljence borijo z noto prodemokratičnosti, poljubne izbire. Ne bojijo se za svojo kulturo in vero, pač pa se bojijo dejstva, da bodo čez deset let morali vsi plesati, kakor bodo priseljenci žvižgali. In četudi je ta strah upravičen, je vendar nesmiselno pričakovati, da bodo ateistični, buržujsko-proletarski, materialistični nacionalisti ustavili liberalno revolucijo. So mentalni ujetniki tiste percepcije, proti kateri naj bi se borili. Relativizem ne more obroditi nobenih sadov, noben relativizem ni še nikdar obrodil sadov. Relativizem je zahodni strup. Relativizem je prapor liberalne revolucije. Samo totalnost lahko obrodi sadove, le totalnost je tista zmožnost, ki ni po godu liberalni revoluciji.
Totalnost pa manjka vsakomur, ki se opredeljuje za francoskega nacionalista, obenem pa vidi odrešitev za Francijo v ruskemu Putinu, ki še vedno forsira komunistično ikonografijo in je evidenten komunist. Putin je uspel zahodne zaslepljence prepričati, da je kontra-liberalen zaradi nekih mehkih zakonov o "homoseksualcih", v resnici pa nimamo nobenega dokaza, da je v resnici  kontraliberalen. Če je za nekoga dovolj, da Putin prepove "homoseksualistično" propagando, da bi putina sprejel za odrešenika , potem takšnemu človeku ni pomoči. Za tradicionalizem bi se morale boriti naše stranke v naših državah, za tradicionalizem, proti perverziji bi se morali boriti mi, ne pa nek Putin, ki je glavni zaveznik države z največ splavi na svetu. Države, ki zatira rimskokatoliško cerkev. Torej za povprečnega kristjana, ki podpira Putina prepoved perverzne propagande pomeni spregled, rusko-kitajskega zavezništva in gospodarsko-političnega omogočanja. Saj človek počasi izgubi besede ob takšnih idiotskih izpadih nekih psevdodesničarjev in psevdokatoličanov. Putin je prav takšno zlo kakršno je evropa. In s tem, ko kritiziram Putina istočasno kritiziram in zavračam zahodno dekadenco. Da se človek med zahodom in vzhodom ne more odločati je očitno. Odločanje za enega ali drugega bi bila norost. Kakor, da bi te likvidator vprašal ali želiš, da te ustreli v levo ali v desno sence. Že samo vprašanje bi v tebi vzbudilo najhujšo grozo, ki bi bila gotovo primerljiva tisti grozi pred smrtjo.
Kristjan ki meni, da je Putin prokrščanski, protradicionalističen in antiliberalističen ter antikomunističen je nor. Putin kot glavni zaveznik najbolj materialističnih in protikrščanskih držav sveta, je lahko samo sovražnik kristjanu, še posebej katoličanu.
Zato imamo res v svetu (spet) dva bloka, a je ta napetost med njima zgolj navidezna. Očitno je, da gre za prostozidarski način, da se paralizira človeštvo v prepričanju, da sta bloka tik pred nuklearno vojno, med tem ko stojijo isti prostozidarji za voditelji obeh blokov. Glavna prevara skuša biti v tem, da ne bi bilo razvidno, da je svet dodobra globalistično urejen. Med tem, ko obstaja napetost med dvema blokoma, počasi izginja identiteta posameznih narodov znotraj blokov in se pojavlja zgolj identiteta zahod-vzhod, kar je bilo tudi že videno. Isto velja za onemogočanje opozicije liberalni revoluciji v obeh blokih.
Očitno je, da do vojne med Rusijo (morda celo njenimi zaveznicami) in zahodom ne bo prišlo. Predstavo, kateri smo priča sedaj, smo že videli, gre za "remake" istega. Ukrajina pa bo najbrž počasi izgubljala del za delom, dokler se ji ne bo zdelo, da ima zaenkrat dovolj. Trobila bodo trobila, da je pač ljudstvo na tistih delih tako ali tako rusko, da so tega in tega leta, rusi dali tisti in tisti del Ukrajini, torej je v bistvu ruski. Ljudje pa bodo verjeli.
Konflikt v Ukrajini ni nič posebnega, nič novega. V tem konfliktu nima smisla zavzemati strani, ker gre za povsem isto. Vse je bilo že videno. Zahod je s svojim odprtim trgom obubožal samega sebe in postal odvisen od vzhodnih tiranov, ki seveda niso nič večji tirani od kartelne politike levo-"desnih" trgocentrikov.
Seveda, če se osredotočimo ozko na Ukrajino, potem seveda velja zahteva, da zahod in NATO ubrani Ukrajino pred Rusi, a to ne pomeni, da ne vidimo, da bo s tem Ukrajina dobila tudi cepivo liberalne revolucije, ki pa ga v krvi ukrajinskega naroda že tako ali tako ne primanjkuje. In Ukrajina je bila bolj obrnjena na vzhod kot na zahod, pa glej dekadenco.

-NeoDomobranec

Je Ukrajina nova Španija?

 Tretjega maja letos je Agitator s pomočjo NeoDomobranec projekta na svojem blogu na spletišču nacionalne radiotelevizije napisal kratek a precej dober blog z naslovom Je Ukrajina nova Španija.
 

Je Ukrajina nova Španija?

 

Ob dogodkih v Ukrajini, ki se vlečejo že od zime, se moramo vprašati je Ukrajina nova Španija? Je Ukrajina Španija naše dobe?
Kaj mislim s tem? Mislim na Španijo 1936/1937, na špansko državljansko vojno, ki je Evropo in svet razdelila v dva tabora. Mnogi bi se strinjali s trditvijo, da se je druga svetovna vojna začela v Španiji.
Zakaj pa je današnja Ukrajina podobna Španiji? Zato, ker lahko vidimo, da se v svetu ustvarjata dva tabora. Dve močni ideološki percepciji dogajanja v Ukrajini.
Imamo revolucionarne komuniste in imamo desno rekonkvisto. Svet pa spremlja. Propaganda je neusmiljena, Rusija je skozi propagandno vojno uspela prikazati, da je Ukrajina enako Rusija, kako bi vendar drugače lahko razumeli trditve moskovskih aparatur, da če bodo napadeni bodo odgovorili? Mar Ukrajina kopiči vojaštvo na meji z Rusijo ali Rusija kopiči vojaštvo na meji z Ukrajino? Kdo je vkorakal v katero državo?
Močna propaganda komunistov, ki niso nikdar skrivali, da se jim laž ne skuti, ne pozna meja. Na drugi strani smo imeli "veliko ukrajinsko rekonkvisto", ki je vzniknila iz tistega prastarega evropskega duha, bila izdana od politične garniture mehkužcev in postala grešni kozel za zganjanje najrazličnejše panike v Ukrajini. Desni sektor je postal priljubljena dvobesedna krilatica komunistofilov in tradiciofobov. Fašizem je vnovič postal izgovor za teror. Antifašizem pa podlaga okupacij in arogantnega nasilja.
Torej? Je Ukrajina nova Španija?
Ni. Čeprav se na videz zdi, da se ustvarjata dve percepciji, kaj kmalu uvidimo, da gre le za eno samo. Spretno nadziranje medijev in kravatarski komunizem fotelj-bojevnikov so onemogočili drugo percepcijo. V nebo vpijoče laži podganarskih portalov kakršen je RT, pa neizpodbitna resnica.
Nikogar ni, ki bi se uprl komunistom. Zato Ukrajina ni Španija. Če je ne bo podjarmil odkriti komunizem putinizma, pa jih bo podjarmil kulturni komunizem zahodnih liberalcev.
Nadvse smešno je brati misli komunistofilov, ki v zahodnih državah vidijo nasprotje, Rusiji. Kakor, da bi bili še vedno tako neumni in ne bi videli resnice.
Prostozidarsko navidezno ustvarjanje dveh blokov, potem ko sta se taista dva bloka podpirala in drug drugemu omogočila obstoj, je vendar že jasno kot beli dan. Ali pač ne? Fotelj-komunisti lahko svojo neumnost vendar prek prstov prenašajo na tipkovnico, ta pa ustvarja besede in te besede se zlivajo v besedilo. Besedilo brezumja.
Če smo še februarja upali, da se bo "ukrajinska rekonkvista" prelevila v "veliko evropsko rekonkvisto", kakor so nas spodbujali ukrajinski bratje, pa lahko vidimo, da je vsak up zaman.Velika evropska rekonkvista, ki bi posnemala post-špansko vznikanje evropskih kontrarevolucij se ni zgodila. Ti, ki bi morali to rekonkvisto izpeljati, so se ukvarjali z neumnostmi, kakršna je podpora v antisemitskih težnjah muslimanov.
Uspela pa ni predvsem zato, ker so vsa gibanja, ki bi morala v ukrajinski rekonkvisti videti začetek, že zdavnaj prerezala s tradicijo. In ko se zgodi to, pristaneš na levi strani.
Velika liberalna revolucija je opravila svoje že zdavnaj. Očetje liberalci, sinovi komunisti. Kapitalizem = komunizem. Komunizem = kapitalizem. Materializem iz dveh koncev.

Agitator, 3.5.2014

Intervencija Kritike konservativne

Pred časom sem spisal blog v katerem sem "kritiziral" neko spletno stran imenovano Kritika konservativna. V tistem blogu sem očital tej strani njeno odmaknjenost, ne le od območja ljudskega, pač pa tudi od pravilnega razumevanja krščanskega udejstvovanja v politki in družbi.
Sedaj pa smo na projekt NeoDomobranec dobili visok obisk s te strani. (No po pravici povedano se je oglasil nekdo, ki ima za svoje profilno ime na google+, ime Kritika Konservativna. Ampak zaradi  bloga samega se pretvarjajmo, da smo stoodstotno prepričani, da gre za nekoga z omenjene strani.)
V tistem blogu, ki sem ga spisal, sem neposredno pozval ljudi na Kritiki konservativni, da premislijo svoja stališča. V neki iluziji sem pričakoval, da je vendarle mogoče, da bi glas neznatnega projekta NeoDomobranec, razvnel debato, ki bi bila slična kakšni iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Seveda sem se motil.
Čeprav pa smo res dobili visok obisk, kot sem že omenil. Nekdo iz njihove strani se je oglasil s komentarji pod temi blogi. Vendar pa se ni odzval na moja vprašanja ali na moja stališča, ki sem jih zapisal v blogu. Ne, vprašal me je, če vem da je imel ta in ta uokvirjeno neko Kocbekovo pesem. Drugo vprašanje je bilo: zakaj se ne držim, če sem takšen domoljub, pravopisnih pravil. Edini hint, da je človek sploh karkoli prebral iz mojega bloga, je bilo cinično vprašanje, če so moji blogi nepravopisni zato, ker se v nasprotnem primeru bojim, da bom neljudski. (No, če sedaj znova pomislim, na to cinično vprašanje, pa dvomim, da je oseba karkoli prebrala, vprašanje bi se lahko nanašalo le na ime tega celotnega bloga: NeoDomobranec - Katoliška Ljudska Akcija.)
Če bi sam napravil nek lažni profil in si komentiral pod blog, ne bi mogel bolje zajeti tega kar konservativna kritika je.
Dotaknimo se Kocbeka. Spisal sem dolg sestavek v katerem sem opisal kaj je Kocbekov sindrom. Kocbekov sindrom je sindrom nenačelnosti, pozabljanja in relativizma. Kocbek je slovenski Trocki, pa ne le to, Kocbek je postal ikona antikomunizma na slovenskem. Pa čeprav je bil Kocbek človek, ki je morda najbolj vplival na to, da je bila komunistična revolucija uspešna in je narod padel pod diktaturo komunizma. (To nikakor ni moja misel, o tem je govoril Justin Stanovnik). Kocbek je človek, ki je častil likvidacijo kot instrument pravične kazni. Kocbek je človek, ki je omogočal likvidacije.
Potem pa pride nekdo iz Kritike in me vpraša, če vem, da je ta in ta oboževal neko Kocbekovo pesem. S tem je jasno povedal, da se mu Kocbek ne zdi sporna osebnost. S tem je povedal, da Kocbeku pripada čast, še več, da se o Kocbeku slabega ne sme govoriti. Ampak tu je tisti paradoks Kocbekovega sindroma. (Kocbekov sindrom je dvodimenzionalen. Ena dimenzija je, spreobrnitev, druga dimenzija je percepcija Kocbeka in njemu sličnih ikon). Ta oseba se distancira od domobrancev oz. slovenske kontrarevolucije, to je očitno. Ne vidimo je pisati o tem vprašanju. Če bi jo vprašali zakaj je temu tako, bi nam najbrž odgovorila, da so domobranci "etično sporni" v marsikaterem vidiku. začeli bi godrnjati o prisegi, pa o nemškem plačilu, pa Bog ve o čem še. A na drugi strani se ji Kocbek ne zdi sporen. Njegovo hvaljenje likvidacije. Njegov komunizem, njegovo protikrščanstvo. Ne, Kocbek je sveto. Čakaj, to ni vse, ta in ta je imel Kocbekovo pesem na steni uokvirjeno! Ojoj! To spremeni vse! Če je imel ta in ta na steni uokvirjeno Kocbekovo pesem in če je to isto pesem prebral Tone Kuntner in če je o tem twital Odbor2014 in če je to retvital Janez Janša in če je to pesem napisal Kocbek... potem je vendar Kocbek dober, potem je Kocbek antikomunist, demokrat, kristjan, žrtev....
Ne! Kocbek je revolucionar, krvavi revolucionar in kdor Kocbeka sprejema kot antikomunista ali kot žrtev, je sam žrtev Kocbekovega sindroma.
Mene ne zanima kdo si kaj o Kocbeku misli. Mene ne zanima kaj si o njem misli ta in ta. Tudi, če bi Leon Rupnik prišel od nekod živ in zdrav in bi rekel, Kocbek je antikomunist, to ne bi spremenilo mojega mišljenja. Pa ne zato, ker bi bil trmast, svojeglav. Pač pa zato, ker to ne spremeni Kocbekove vloge v revoluciji in prej in potem. Posameznika ne bi smelo zanimati kaj si o nečem misli nekdo drug, zanimati ga mora le kaj to nekaj je in potem naj si sam ustvari mnenje, racionalno.
Ampak v modernem svetu vlada mnenje, da obstajajo neki geniji, neki misleci, neki polbogovi, neki madljudje, katerih mišljenje je edino relevantno. Ni važno, če je Kocbek rekel, da je likvidacija upravičena kazen in javljanje novega reda in začetek slovenske vstaje, (ne razumite me napak, sam nisem zgrožen nad Kocbekovo percepcijo likvidacije, zgrožen sem nad splošno percepcijo Kocbeka, nad ljudmi, ki se delajo neke demokrate in humaniste in antitotalitariste, obenem pa pojejo slavo čoveku, ki likvidacijo hvali sam.), saj je ta in ta veliki, največji mislec rekel, da je pa kocbekova pesem lepa in dobra. Ta percepcija o teh nadljudeh, o teh genijih je tista zaostritev individualizma in brezboštva subjekta kot ustvarjalca. T. Haecker je zapisal: "Lahko slišimo in beremo nazor, da je genij smoter in cilj človeškega razvoja, kakor da bi genij kdaj lahko nosil v resnici tako odgovornost, kakor da bi tako žrtev sploh kdaj sprejel, kakor da genij, ki bi jo sprejel, ne bi zaradi tega pri priči zblaznel, neumnejši in nizkotnejši kakor najbolj neumna in najbolj nizkotna žival, da bi v urejenosti stvari stal pod opeko, ki po naljučju pade s strehe in ubije človeka." (Seveda to, da sem zapisal citat nekoga drugega, kar kliče po tem, da kdo označi to za paradoks. A človek, ki je še v območju realnega in funkcionalnega, s tem ne bo imel težav.)
Potem je visoki obiskovalec zapisal, da ne znam pisati pravopisno pravilno, četudi se delam takšnega domoljuba. To pa je čista žalitev, pa ne žalitev v tem smislu, da ne znam pisati, pač pa žalitev v tem smislu, da me pavšalno označi za nekoga, ki se ima za domoljuba. Skuša me stigmatizirati za "wannabe domoljuba". In žalitev ni v tem, da me označi za "wannabe" pač pa v tem, da me označi za domoljuba, navzlic temu, da se nikdar nisem nikjer opredeljeval za domoljuba.
Po mojem mnenju je sam koncept domoljubja baziran v buržoidnosti, razmah pa je dobil skozi politično korektnost moderne dobe, ko je domoljubje tisto območje med nacionalizmom na eni strani in proletarsko-buržujsko dekadentnostjo komfortizma na drugi strani.
Sam se nisem nikdar opredelil za domoljuba, vkolikor to vključuje to klasično politično korektno formulacijo objemanja vsiljene zastave, petja vsiljene himne, zagovarjanja državne ureditve, spoštovanje neke pravne džave...
O slovenskem jeziku ne bom niti začenjal, ker je to gotovo tisto ob katerem naj bi se slovenci morali poenotiti in fanatično zagovarjati svetost naše materinščine. Jezik mora na koncu postati tisto, kar je svetejše od obstoja naroda samega.  In ravno tu je tista moja zamera do te fanatične percepcije slovenskega jezika. To, da je mogoče trditi, da so bili fašisti na primorskem hujši zločinci, ker so vsiljevali svoj jezik našim sonarodnjakom, kot pa slovenski komunisti, ki so pobijali in klali svoje sonarodnjake. Ta nesorazmernost, ko ljudje iracionalno povzdigujejo jezik nad človeško življenje, nad vero in nad vse drugo, je zame popolnoma enaka tisti nesorazmernosti o kateri je govoril papež, ko je v prejšnjem stoletju svaril pred poveličevanjem države nad človeško življenje ali vero. (V mislih je kakopak imel najbrž fašistične sisteme, ki so tedaj rasli po evropi.) Kako je torej mogoče, da se časti denimo organizacijo TIGR, ki je požigala vrtce in šole, le zato, ker se je borila proti potujčevanju.
In to je tisto na kar ne morem pristati. Jezik je gotovo velika vrednota, po Andersonu je jezik tisto bistveno, kar naredi narod za narod, vendar pa je fanatično češčenje tega jezika gotovo v enakem sorazmerju, kot je fanatično češčenje naroda (krvi) ali pa države. Kaj nam kaže na ta fanatizem? To, da jezik odtehta vero in življenje. To, da se jezik postavi nad vrednoto življenja in nad vse človekove pravice. Bistveno vprašanje je: "Kaj nam bo jezik, če nam bo odvzeto življenje, če nam bo odvzeta vera." To bi se morali vprašati primorski duhovniki med vojno.
Kot rečeno sem namesto odziva, ki bi imel vsebino, dobil nekaj ciničnih opazk. Pa ne da bi me to kakorkoli začudilo. Stran Kritike konservativne je popolnoma brez vsebine. Njihovo zatekanje v mlačnost, v relativizem ne ponuja nobenih odgovorov niti ne odpira pravih vprašanj. So učbeniški primerki t.i. neo-katoličanov. So otroci katoliške hipijevske cerkve iz šestdesetih in politično-družbenega relativizma z univerzitetnih predavalnic. Prazni razmisleki, ki vodijo le v glavobol in vodenenje.
Zanimivo je le to, da se sploh ne razlikujejo toliko v nazorih SDS, kot si mislijo.
Kaj je rešitev? Rešitev je osvoboditev od univerzitetne indoktrinacije. Kaj s tem mislim? S tem mislim na defektnost, ki jo nujno dobi slehern študent družboslovja, ko konča s študijem. Po študiju je namreč tako močno indoktriniran z idejo, da je treba vse samo navajati (citirati), da se je treba zatekati k statistiki, da bi podkrepili svoje parahipoteze. Gre za to, da se ne znajo več zanašati na svoj razum, ne znajo več oblikovati svojih lastnih misli, ker menijo, da te niso relevantne. Ne zato, ker bi bili tako ponižni, pač pa zato, ker tega enostavno niso več sposobni. In tu smo že spet tam, pri geniju. Le genij ima to pravico, da govori, le genij je relevanten.

S spoštovanjem do visokega obiska, NeoDomobranec

Kocbekov sindrom

Trinajstega avgusta nas je presenetil twit Odbora 2014 na Twitterju, kjer je odbor objavil sliko Toneta Kuntnerja, spodaj pa je pripisal: "Tone Kuntner vztrajnikom in vztrajnicam bere Kocbekove verze iz pesmi Lipicanci. #svobodaJJ". Ob tem smo osupnili.
Zdelo se nam je, da se za vsem skriva nekaj več in da smo imeli prav, ko smo trdili, da je prišlo do sabotaže parlamentarnih volitev s strani "desnice". Seveda nismo želeli špekulirati, ali je bila ta sabotaža dejansko hotena, ali pa je bila podzavestna, skupek nepremišljenih faktorjev, ki so rezultirali v tej sabotaži. A ta dogodek pred vrhovnim sodiščem nam je pokazal na večjo razsežnost tistega, kar smo slutili in videli na desnici ob zadnjih volitvah in pred ter po njih.
Zdi se, da ne gre toliko za neposredno sabotažo, ki bi bila hotena zavestno, temveč za nekakšno mentaliteto, ki je prizadeta zaradi določenih dogodkov in premikov v naši zgodovini. Težko pa je tudi pravilno začeti in končati razmišljanje o tem problemu, ki se šopiri na naši "desnici".
Eno je vendarle gotovo. Edvard Kocbek je vprašanje ob katerem pride najbolje do izraza politični nazor posameznika. Čeprav se morda sprva ne zdi, je Kocbek vendarle tista točka preloma na kateri bodisi stojiš ali padeš. Kako dojemaš Kocbeka je izraz tvoje politične usmerjenosti, tvojega območja vrednot in tvoje načelnosti.
Edvard Kocbek je že pred vojno postal disidentski katoličan, to pomeni, da je že pred vojno nasprotoval večinskemu katolicizmu (katolicizem uporabljam kot prevod "catholicism" in se s tem upiram percepciji, da je beseda "katolicizem" slabšalna ali, da nakazuje karkoli slabega) s svojim stališčem o španski državljanski vojni, kjer se je idejno postavil na stran komunistov in ostalih skrajnih levičarjev. Njegova izjava o vsaki hereziji kot junaštvu je dodobra razvnela strasti na slovenskem. Kocbek se je pozicioniral na skrajno levem polu. Njegov socializem ni bil nič drugega kot komunizem, le da je bil tako neumen (ne mislim zaslepljen, neumen je bil), da je mislil, da lahko ob materialističnem počelu socializma obstaja nek duhoven prostor buržoaznega krščanstva. Navzlic vsem dogodkom v Rusiji, Španiji, Mehiki, kjer se je preganjalo krščanstvo, pobijalo duhovnike, redovnike in redovnice, kjer se je požigalo sakralne objekte, je bil Kocbek tako predrzen, da je ostajal na strani komunizma in se v posmeh vsem žrtvam materialističnega socializma imenoval "krščanski socialist". Zavestno je vstopil v partijo in ostajal v izvršnem odboru OF, čeprav je vedel kaj počnejo partizani širom Slovenije, čeprav je vedel s kakšnim namenom je partija ustanovila VOS. Še več, ob likvidacijah dr. Natlačna in dr. Lamberta Ehrlicha je v svoj dnevnik zapisal:

"Ta tragična smrt pomeni, z drugimi likvidacijami vred, zgodovinski prelom. Ta prelom obstoji v tem, da likvidacija pomeni, ne le pravične kazni za izdajalsko sodelovanje, temveč pomeni tudi silovito javljanje novega prava in nove pravice."

"To noč sem dobil določen občutek, da se je začela Slovenska vstaja."

Po vojni je bil funkcionar v komunistični diktatorski državi. Potem pa se je začel šele spraševati o pobojih nasprotnikov, tako kakor, da ne bi vedel kaj se je z njimi zgodilo. Očitna hinavščina nekoga, ki je sedel ves čas v samem vrhu sistema, ki je puščal kri Sloveniji med vojno in po vojni. Potem nastopi tu zgodba o neverjetnem trpljenju, ko je bil v hišnem priporu in je bil (poslušaj in piši) "nadzorovan". Seveda se malokdo vpraša, kako je mogoče, da je človek, ki naj bi bil osovražen od partije in naj bi se izognil smrti le zaradi pozornosti svetovne javnosti, dobil Prešernovo nagrado za neko pesniško zbirko leta 1964.
Tu pa nastopi tista točka preloma, o kateri sem govoril prej. Ko se vprašamo, ali je bil Kocbek res žrtev in če je bil, žrtev česa in če je res bil, kakšna žrtev.
Vsi vemo za ganljivo zgodbo o strašnem in grozljivem trpljenju Kocbeka, ker so mu prisluškovali, ker so mu mikrofone skrivali v sliko njegove matere. Govorijo nam, da ga niso usmrtili le zato, ker je evropska javnost uprla svoje oči v ta primer.
Sama hinavščina. Kocbek je bil in ostaja komunist, na njegovih plečih ni le strašna norost, temveč tudi krivda, da je omogočil komunistično diktaturo s tem, ko je z lažjo in prevaro prepričal slovenski narod, da je katoličan in je s svojo neznatnostjo prepričal ljudi, da se v OF borijo "različne" skupine in je prevaral narod, da ljudje niso videli, da je isti s partijo. Velika laž o dolomitski izjavi, ki naj bi nas prepričala, da je bilo do te izjave kaj drugače in da je bilo po njej kaj drugače, je tudi ena absolutno fenomenalnih iznajdb tega hinavca.
Želijo nas prepričati, da je bilo Kocbekovo "trpljenje" ob nadzoru in hišnemu priporu, hujše od pokola tisočev ljudi. Kocbek je postal večja žrtev in mučenec kot na tisoče pobitih ljudi, pometanih v jame in brezna.
In tu smo sedaj na razpotju. Tu se dokaže resnična politična nrav človeka. Kako dojemati Kocbeka? Kot žrtev in komunističnega disidenta, ali kot zločinca, ki je omogočil in izvajal revolucijo in ga je naposled revolucija požrla, kakor pravijo, da revolucija žre svoje otroke. Ob tem vprašanju se izkristalizirala resnična desnica.
Mnogim se zdi le žrtev. Pravijo,d a je bil zaslepljen in idealističen. Boris Pahor in Lojze Rebula sta uspela skozi leta ustvariti figuro malega odrešenika, ki se je junaško upiral komunizmu. Rebula je svoj delež opravil na katoliški strani, kjer je gotovo njegova zasluga, da o Kocbeku beremo v slehernem katoliškem glasilu, kot o antikomunistu in kdovekajševse.
Kdor smatra Kocbeka za karkoli drugega kot revolucionarnega zločinca, je nor.
In smo že nazaj pri naši "desnici". Vedno bolj postaja jasno, da desnica na slovenskem ne obstaja več. Imamo samo še kocbekovce. Ex-komuniste, disidente, ki nas poučujejo o komunizmu in obenem gradijo paralelni mit o upornikih znotraj sistema. (Do nedavnega je bil eden takšnih celo Franc Rozman - Stane, ki so ga skušali prikazati kot nasprotnika komunizma). Zato imamo Kocbeka, pa Hribarjevo in Janšo. Kocbekov sindrom ali Kocbekov feniks, ki vstaja iz ene struje, da se preobrazi v drugo.
Kocbekov sindrom je sindrom pozabljanja, nenačelnosti in relativizma.
Kocbek je vprašanje ob katerem postane jasno ali je človek res načelno desen ali pa se le dela desnega. Kocbek je tista točka na kateri postane jasno kako dojemamo komunizem. Povsem ista stvar je z Angelo Vode, zapriseženo komunistko, ki se menda ni strinjala s stalinizmom, se pravi eno različico komunizma. In ta zaprisežena komunistka je znenada postala ljubljenka antikomunistov ali tistih ki so se vsaj delali, da so antikomunisti. Znenada smo poslušali in brali o svetnici Angeli Vode, ki je bila, čeprav komunsitka, preganjana od komunistov. Po neki čudaški logiki tega kocbekovega sindroma je rezultat enačbe takšen: če si komunist in zaideš v konflikt z neko skupino komunistov, prenehaš biti komunist. Gre za iracionalnost, ki leži v tem sindromu. Zato je Kocbek postal paradni konj modernega antikomunizma. Zato imamo Angelo Vode in Janeza Janšo v prvih bojnih vrstah proti komunizmu. Zato nam bivši partijci solijo pamet kaj je komunizem in kaj je partija in kaj je totalitarna država.
Kocbekov sindrom je odsotnost vsakega razuma. Je polovična preobrazba v nekaj drugega, celo nasprotnega. Kocbek je znenada postal ikona antikomunizma. Angela Vode je postala ikona antikomunizma. Janez Janša je postal ikona antikomunizma. Vprašati se gre le eno, kaj bi bilo z njihovim antikomunizmom, če bi ne zašli v konflikt s partijo in kako lahko konflikt s partijo enostavno pomeni, da so prenehali biti komunisti.
Eno je gotovo, oni komunizma niso zavrgli zaradi uvida njegove ideološke, kulturne in socialne izprijenosti. Ne, oni so komunizem zavrgli in se prekrstili v antikomuniste iz čiste osebne, subjektivne naravnanosti. Njihov uvid je v subjektu namesto, da bi bil v objektu, kjer bi tudi nekaj pomenil.
Kocbekov sindrom lahko opazimo tudi pri strašnih besedah "Goli otok". Goli otok je dolga leta (in gotovo še dandanašnji) postal sinonim za surovost in zverinskost komunističnega sistema. Goli otok sta besedi, ki naj bi zbudili v ljudeh grozo. Ampak, Goli otok je bil navaden zapor za navadne partijce, komuniste, ki so zašli v konflikt s svojo matico. Goli otok skušajo postaviti nad Teharje, kakor da ju je mogoče sploh primerjati. Mi, ki smo idejno nasprotni komunizmu, naj bi sočustvovali z nekimi partijci, ki so bili zaprti na Golem otoku. Znenada žrtev postanejo komunisti. Zato imamo legende o Trockemu in Kocbeku in Angeli Vode. Da se med ljudi vnese percepcijo, da komunizem ni slab, slabi pa so bili nekateri komunisti na vrhu, ki so zapirali in pobijali ljudi. V bistvu je Kocbek slovenski Trocki. On je tisto jagnje, tista vele-žrtev komunizma. Ne ljudje, ki so umirali ustreljeni, napol ranjeni, živi v breznih, jamah in rudnikih, ampak Edvard Kocbek. Komunizem ima vedno plan-B pripravljen že vnaprej. Zato lahko po vsem tem času še vedno poslušamo, da je komunizem dober in mogoč, le realizirali ga še niso pravilno. Za komunizem lahko velja, da je to sistem ureditve države in gospodarstva, medtem ko mora za fašizem nujno veljati, da fašizem ni nič drugega kot genocid, nasilje in represija. Da bi bila celotna zadeva še bolj ironična, nam o fašizmu kot fašizmu (ste začutili ironijo že v tem stavku?), govorijo diplomirani, magistrirani, doktorirani in ne vem kaj še vse, zgodovinarji in strokovnjaki. Zato nam profesorji pišejo o slabostih komunizma, šele potem ko obdelajo fašizem. Zato moramo v Kočevskem Rogu med spominsko slovesnostjo za pobite žrtve komunizma, najprej poslušati kaj vse je slabega storil fašizem. Gre za nek zakrament iracionalizma. Za tisto vsiljeno percepcijo , ki so jo vsilili zmagovalci druge svetovne vojne. Popačenost in defektnost. O komunizmu ne smeš govoriti iz svojega ideološkega nasprotovanja komunizmu, o komunizmu lahko govoriš le iz svojega nasprotovanja diktaturi.
Zato imamo diskurz v katerem, ko govoriš o komunizmu in o zločinih komunizma, takoj dobiš klofuto, kaj pa fašizem. Ravno iz tega razloga zavračam govoriti o čemer koli, kar naj bi fašizem slabega storil, ker ne pristajam na diskurz v katerem je mogoče govoriti dobro in slabo o komunizmu in slabo in slabo o fašizmu. Ne pristajam na diskurz v katerem lahko govorim proti komunizmu le iz vidika anti-totalitarizma in pro-svobode, lahko govorim tudi o komunizmu kot odličnosti, medtem ko lahko govorim o fašizmu kot edinemu zlu sveta, ne smem pa govoriti o ničemer dobrem kar je v fašizmu.
Sam nisem proti komunizmu iz vidika anti-totalitarizma in pro-svobode. Ne, sam sem proti komunizmu zaradi svoje ideološke nasprotnosti. In s tem, ko zavračam komunizem ne zavračam totalitarizma. Ker nimam kocbekovega sindroma, ker nisem idiot, funkcija volje, ki stoji za radiem in časopisi in televizijo in internetom. Sem ponosen katoličan, ki ve za meje svobode in ve, da Bog ni demokrat in da Božje kraljestvo ni demokracija.
Ampak iz te formulacije mojega dojemanja se sploh ne morem deklarirati za antikomunista po današnjih standardih, zato ker sem lahko proti komunizmu le, če sem proti komunizmu zaradi svoje antitotalitarnosti.
Seveda teh standardov in definicij ne sprejemam. Ne sprejemam definicij, ki si jih izmišljujejo prostozidarji in globalna liberalna kulturna revolcuija.
Kocbekov sindrom je sindrom, ki je spretno krmiljen s strani komunistov, da se vnese v družbo relativizem. Sivina. Nič ne sme biti črno-belo. Vsemu moramo reči, da je kompleksno, vse mora ostati nedorečeno, seveda zaradi "kompleksnosti problema". Seveda vse razen evropskega fašizma. Tu smo lahko črno-beli, še več, tu moramo biti črno-beli, če nočemo, da nas zaprejo, nas pridejo prijateljsko opomniti policisti na dom. Če nočemo represije, krmiljene s strani prostozidarjev.
Kocbek pa je po eni strani tudi blagoslov. Ob dojemanju njega se nam pokaže kdo zares misli antikomunizem in kdo svoj antikomunizem le hlini. Ob njem se nam pokaže kdo je dovolj neumen, da misli, da je človek, ki se je čez noč prelevil iz komunizma, pravi antikomunist.
Današnja slovenska desnica, ki samo sebe formulira za desnico je zgolj notranja opozicija komunizmu, je opozicija, ki je izšla iz komunizma, da bi se preobrazila v njegovo nasprotje z jasno in nedvoumno ikonografijo Kocbekov, Vodetovih in golih otokov.
Zato ni na zadnjih volitvah nihče ustavil pohoda neokomunistov nad parlament, ker nihče ni mislil resno. To bi vendarle že morali vedeti. Pa nismo. Nismo vedeli, da desnico sestavljajo kocbekovci.

- NeoDomobranec
twitter: @neodomobranec

Kolaboracija, izdaja in prisega

Čeprav se nam vedno bolj dozdeva, da so vse te popisane strani o domobranski prisegi z dne 20. 4. 1944 povsem odveč, saj je racionalno gledano povsem jasno kakšno težo neka prisega ima in kakšno težo ima ta prisega šele iracionalno gledano, pa se bomo vendarle vnovič dotaknili te prisege in jo skušali čimbolj zaobjeti z vseh strani. S tem pa se bomo morali nujno soočiti tudi s kolaboracijo in izdajo.
   

1. Kolaboracija

    

Začnemo naj z vprašanjem "izdaje naroda", ki naj bi bila avtomatična posledica takšne prisege. Tu moramo pogledati na okoliščine časa med vojno, pred in po njej.
   
Ko so leta 1941 Nemčija, Italija in Madžarska okupirale Slovenijo, je bila Slovenija del Kraljevine Jugoslavije. Vaški stržarji in Domobranci so dobro sodelovali s kraljevo vojsko Četniki, ki so bili vse do leta 1944 edina uradna vojska predstavnikov suverene države v izgnanstvu. Dejansko je bila edina legitimna vlada v času okupacije tista vlada suverene Kraljevine Jugoslavije, ki je bila v izgnanstvu. Napadena in okupirana suverena država Kraljevina Jugoslavija je bila pod vodstvom kralja Petra.
     
Navajam: "Statusa vlade kralja Petra kot legitimne vlade ni spremenil niti sporazum Tito-Šubašić, o katerem bomo podrobneje govorili v nadaljevanju, oziroma priznanje Titovih partizanov s strani Velike Britanije. Zavezniki de jure niso priznali druge vlade, pa tudi Tito in njegova organizacija nista izpolnjevala pogojev, potrebnih za učinkovito vlado, saj je dejansko oblast nad celotno Jugoslavijo Tito izvrševal šele po kapitulaciji nemških čet ter po izgonu privržencev kralja Petra in generala Mihailovića." (Blumenwitz, 2005)
   
Tu se moramo osredotočiti na dve pomembni stvari, prvič, da je bila edina legitimna oblast nad suverenom Kraljevine Jugoslavije ta od kralja Petra in drugič, da je Tito dobil oblast šele po kapitulaciji Nemčije in "izgonu" prejšnje legalne oblasti. To pa nam že jasno nakazuje, da je nelogično smatrati kakršnokoli "izdajo" ali "kolaboracijo", ki je bila zagrešena med okupacijo Kraljevine Jugoslavije za zločin nad Federativno Ljudsko Republiko Jugoslavijo. Povedano drugače, nemogoče je, da bi ta, ki bi izdal Kraljevino Jugoslavijo obenem izdal tudi FLRJ, ki tedaj še ni obstajala.
  
Navajam: "Priznano je, da prebivalci zasedenega ozemlja v razmerju do suverena, ki mu je začasno odvzeto njegovo ozemlje, lahko zagrešijo izdajo in so zato lahko tudi kaznovani, ko ta spet zavzame državno ozemlje." (Blumenwitz, 2005)
 
Tu moramo biti pozorni na jasno izpovedano, da prebivalci zasedenega ozemlja lahko zagrešijo izdajo do suverena, katerega ozemlje je okupirano in da ta suveren lahko potem tudi kaznuje te, ki so izdajo zagrešili.
   
A moramo namreč vedeti, da se je oblast takoj po vojni zamenjala. Ni se le spremenila vladajoča garnitura, pač pa se je spremenil celotni ukroj države. Spremenil se je režim. Ena država je propadla in druga nastala. Še več, FLRJ ni nikakršna naslednica Kraljevine Jugoslavije pač pa jo je FLRJ zrušila z revolucijo. Kraljevina in FLRJ sta dve različni državi, dva različna suverena.
    
Se pravi, da je izdaja možna le do suverena, katerega ozemlje je okupirano in katera je legitimna oblast tega ozemlja. Kot smo videli prej, pa Tito oblasti ni imel vse do kapitulacije Nemčije, ko pa ni bilo več mogoče kolaborirati z njo. Do kapitulacije Nemčije je bil edini suveren in legitimna oblast Kraljevina Jugoslavija in le to je bilo mogoče izdati in le ta bi lahko kaznovala izdajo, če bi je Titovi partizani ne zrušili in vzpostavili novo državo.
   
Tako je neresnična trditev, da bi lahko FLRJ pravično kaznovala posameznika zaradi izdaje države Kraljevine Jugoslavije, če pa jo je FLRJ dejansko sama zrušila. Izdajo Kraljevine Jugoslavije bi lahko kaznovali le organi te države, ne pa organi druge države na njenem ozemlju.
   
Vprašanje se poraja tudi pri samem pojmu izdaje. Izdaja je lahko zločinska le, če deluje proti suverenu lastne države v korist druge, sovražne države. Se pravi, da je bila izdaja zagrešena le, če je bila "izdaja" zagrešena zoper suveren Kraljevine Jugoslavije. Titova Jugoslavija ali FLRJ, tedaj še nista obstajali.
   
Če bo kdo na tem mestu rekel, da ni šlo za izdajo države pač pa naroda, bo moral to utemeljiti. Narod je vendarle nekakšna metafizična povezava skupine ljudi. Vprašanje, kako lahko izdam narod, se morda sliši smešno, a vendar poseže v samo srž trditve, da je nekdo izdal narod.
   
Tako lahko enostavno pridemo do sklepa, da tudi, če bi do izdaje ali kolaboracije prišlo, se pravi prepovedane kolaboracije, te kolaboracije Titova vojska ni bila dolžna sankcionirati, niti je ne bi smela.
   
Mi seveda trdimo, da kolaboracije, t.j. prepovedane kolaboracije po mednarodnem pravu, protipartizanski odpor ni zagrešil, zato si bomo ogledali dalje prisego, ki naj bi bila očiten (in ko beremo postrevolucionarne zgodovinarje in pravnike, tudi edini) dokaz kolaboracije.
   

2. Prisega

   

Glede prisege je gotovo najbolj dobro obrazložil pravnik in nekdanji generalni državni tožilec dr. Anton Drobnič.
  
Navajam: "Prazen, vendar trdovraten je tudi očitek prisege. Še nedavno smo slišali trditev, da je 'protikomunistična stran prisegla zvestobo okupatorju'. Mišljena je bila domobranska prisega 20. 4. 1944. Slovenski katoličani ob takem hudem očitku navadno samo otrpnejo. Največ, kar zmorejo, je ugovor, da so bili domobranci k prisegi prisiljeni in zato ni bila veljavna.
   
Res so bili prisiljeni posamezno in skupno, sum je celo, da so Nemce k taki prisili nagovorili komunisti. Bolj pomembni pa so vsebinski razlogi. Predvsem je treba vedeti, da prisega ni politično, ampak čisto pravno dejanje: je enostranska izjava volje, za katero veljajo posebna pravila razlage. Najprej je treba upoštevati besedilo prisege, iz katerega se jasno vidi, da so domobranci bila posebna enota s svojimi poveljniki in ne sestavni del okupatorjevih oboroženih enot. Domobranci so prisegli, da bodo zvesti in pokorni 'svojim nadrejenim' - to so bili slovenski oficirji, zapriseženi suverenu Jugoslavije - in ne poveljniku nemških oboroženih sil. Iz besedila je jasno, da prisega velja samo za boj 'proti komunizmu in njegovim zaveznikom', torej samo proti komunističnemu nasilju v Sloveniji in ne proti osvobodilnemu boju. Neločljivost enega od drugega pa ni bila njihova stvar, ampak krivda aprtizanov, ki so revolucijo skrivali za masko osvobodilnega boja in tega še danes ne znajo ali nočejo ločiti. Zavezniki komunistov so bili krščanski socialisti in drugi 'sopotniki partije' in ne morda zahodne države, kot bi radi prikazali nekdanji politični komisarji. Te niso bile zaveznice komunizma, ampak mednarodno priznane sovjetske države. V Sloveniji, kjer so se bojevali domobranci, njihovih vojaških enot tudi ni bilo. V prisegi je jasno rečeno, da se bodo domobranci bojevali 'za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope' in ne za kaj drugega. Jasno je, da slovenska domovina v svobodni Evropi nikoli ni bila vojaški ali politični cilj fašistično-nacistične agresije v Evropi.
    
V prisegi so tudi besede o 'skupnem boju' z nemškimi oboroženimi silami, ki pa prav v ničemer ne spreminjajo osnovnega besedila, ciljev in narave domobranske prisege. Predstavljajo samo izjavo lojalnosti, ki jo dovoljujejo haaške konvencije, kadar okupator dovoli domače oborožene sile. Besede o 'skupnem boju' pa tudi razločno kažejo, da ni šlo za eno samo, ampak za dve različni vojski pod različnimi poveljstvi, in da prisega zvestobe prvi ni prisega zvestobe drugi.
Drugo pravno pravilo za razlago prisege je, da jo je treba razlagati tako, kot so jo razumeli tisti, ki so jo dali. Domobranci pa svoje prisege o zvestobi in pokorščini svojim nadrejenim v boju za svojo slvoensko domovino nikoli niso razumeli drugače, kot je bila izrečena. Če jo drugi razumejo drugače, je pravno brez pomena. Da ni šlo za prisego zvestobe okupatorju, izhaja tudi iz tretjega razlagalnega pravila, ki pravi, da je prisego v dvomu treba razlagati v korist tistega, ki jo je dal, da se je s prisego raje zavezal manj in ne več.
    
Jasno je torej, da domobranska prisega ni prisega zvestobe okupatorju, Nemčiji ali Hitlerju. o tem so že dolgo enotni tudi različni strokovnjaki, ki so to prisego raziskali kot zgodovinarji ali pravniki, med novejšimi tudi dr. Boris Mlakar ('Slovensko domobranstvo'. Ljubljana 2003, str. 291-329). Pomembno dejstvo je tudi to, da so se o besedilu prisege z Nemci trdo pogajali slovenski oficirji, zapriseženi Jugoslaviji, da je besedilo nazadnje odobrilo tudi poveljstvo Jugoslovanske vojske v domovini, da mu niso nasprotovali slovenski politki in ne škof dr. Gregorij Rožman, ko so se prepričali, da ne gre za prepovedano prisego zvestobe okupatorju. VSaj toliko narodne zavesti in ponosa jim moramo priznati, da besedila prisege ne bi odobrili, če bi menili, da gre za prisego okupatorju." (Drobnič, 2005)

Tu je najpomembneje, da si zapomnimo dejstvo, da domobranci niso bili del nemške vojske, kar prisega jasno izpriča, kot nas opozori dr. Drobnič. Besedilo prisege namreč pravi: "Prisegam pri Vsemogočnem bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo...". Torej domobranec priseže, da bo pokoren svojim nadrejenim in da se bo boril skupaj z nemško oboroženo silo, ki stoji pod poveljstvom vodje velike Nemčije. Torej gre za dve različni vojski. Drugače ne bi mogli govoriti o skupnem boju z nemško oboroženo silo, če bi bil vanjo vključen. Prav tako ne bi imel vodja velike Nemčije poveljstva le nad nemško oboroženo silo, ampak tudi nad njim, če bi bil dejansko del te oborožene sile. Jasno je, da je domobranska oborožena sila nekaj drugega kot nemška oborožena sila in kot pravi dr. Drobnič, prisega zvestobe prvi ni prisega zvestobe drugi. Domobranci so prisegli, da bodo zvesti in pokorni svojim nadrejenim, poveljnikom domobranske vojske in niso prisegli, da bodo zvesti in pokorni tudi nemški oboroženi sili. Prisegli so, da se bodo bojevali v skupnem boju z njo, proti komunizmu in to je vse. Če prisego prevedemo v bolj enostavno formulacijo, bi se glasila takole: "Prisegam, da bom zvest in pokoren svojim nadrejenim in da bom v skupnem boju z nemci svoje dolžnosti vestno izpolnjeval proti komunistom za svojo slovensko domovino." To je vse.
   
Pozorni moramo biti tudi na stavek na koncu prisege, ki pravi, da se bojuje za "...slovensko domovino kot del svobodne Evrope.". Dr. Drobnič tu izrazi svoje mnenje, da to ni bil nikdar cilj fašističnega režima v Nemčiji, vendar pa bi sam opozoril na neko drugo reč. Pomembno je leto, kaj so pod tem domobranci mislili in ne kaj je pod tem mislil kdo drug. Nenazadnje so bili domobranci ti, ki so prisego sploh dali. Domobranci so se dejansko borili le za svojo slovensko domovino in zanje ni bilo nobenih drugih ciljev kot boj proti komunizmu za ohranitev obstoječe družbene ureditve. Domobranci se niso borili za kakršenkoli drug političen cilj kot zgolj za uničenje komunizma. Šlo je za čisto nacionalno kontrarevolucijo in prav nič drugega. Domobranci so to vedeli, Nemci so to vedeli in komunisti so to vedeli. Domobranci niso v prisegi rekli, da si želijo slovensko domovino v okviru združene evrope, kar bi morda nakazovalo, da si želijo evropo v določenem sistemu. Ne, domobranci so bili čista reakcija.
    
Tu je gotovo primerno povedati, da so se tega še najbolj dobro zavedali partizani, ki so že od samega začetka revolucije pričakovali kontrarevolucijo in so začeli govoriti o "beli gardi". Oznaka "bela garda" je morda ena najbolj resnicoljubnih komunističnih zmerjavk, kar so jih komunisti sproducirali. Ta oznaka jedrnato izrazi tisto, kar so domobranci, ali še prej Vaški stražarji, bili, slovenska bela garda, slovenska kontrarevolucija.
   

3. Kolaboracija vnovič

   

Navajam: "Kaj razumejo pod tujo besedo 'kolaboracija'? Izvorno pomeni sodelovanje, torej sodelovanje domačih prebivalcev z začasno okupatorsko oblastjo, ki je glede etičnosti lahko bistveno različno: od pravno obveznega preko nujnega, koristnega, taktičnega do prepovedanega, izdajalskega. Sodelovanje je lahko v korist domačih prebivalcev, v korist okupatorja, ali v večjo ali manjšo korist enih in drugih. V Sloveniji pa po 70 letih boljševiškega izražanja kolaboracija pomeni samo izdajstvo, sodelovanje s sovražnikom z edinim namenom pomagati mu, da doseže svoje vojne in politične cilje.
    
Naj dodam, da tudi za prepovedano kolaboracijo kot izdajalsko delovanje ni resnična Kučanova sintagma 'zločin je zločin', ki jo poudarja, ko govori o povojnih pobojih in kolaboraciji. tako enačenje je laž, ki je še bolj zavržna, ker naj bi bil njen raznašalec vendarle dilpomiran pravnik. Kazenski pregon, ki je veljal med vojno, kaznivega dejanja 'kolaboracije' kar tako po Kučanovo ne pozna. Za pomoč sovražniku določa kazen do 10 let robije, za umor pa je bila predpisana dosmrtna robija ali smrtna kazen. Po sedaj veljavnem kazenskem zakoniku tudi ni nedoločene kolaboracije, pač pa se pomoč sovražniku kaznuje z zaporom do 5 let, umor pa z zaporom od 15 do 30 let ali tudi z dosmrtnim zaporom. Očitno je torej, da niti najhujše oblike sodelovanja s sovražnikom ni mogoče po Kučanovo enačiti niti z enim samim umorom, kaj šele z organiziranim umorom mnogo tisoč ljudi na grozovit način, kot so to počeli komunisti v Sloveniji. Navaden umor enega samega človeka po zavrženosti in neetičnosti daleč presega celo najhujšo obliko kolaboracije." (Drobnič, 2014)
   

Navajam: "Služba v sovražnikovi vojski

368. člen

Državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih silah ali sodeluje v vojni ali oboroženem spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom do desetih let.
    

Novačenje za tujo vojsko

369. člen

Kdor novači državljane Republike Slovenije ali državljane drugih držav ali osebe brez državljanstva za službo v sovražnikovi vojski ali drugih sovražnikovih oboroženih silah ali za sodelovanje v vojni ali oboroženem spopadu proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
   

Pomoč sovražniku.
370 člen.
(1)Državljan Republike Slovenije, ki med vojno pomaga sovražniku pri odvzemu premičnin, jemanju živeža ali drugih dobrin ali pri kakšnih drugih ukrepih proti prebivalstvu, se kaznuje z zaporom do petih let.
   
(2) Enako se kaznuje državljan Republike Slovenije, ki med vojno politično ali gospodarsko sodeluje s sovražnikom." (Uradni list republike Slovenije, Kazenski zakonik)
   
Na začetku smo si ogledali kolaboracijo kot avtomatično izdajstvo, sedaj pa moramo biti pozorni na to, da je kolaboracija, sodelovanje = collaboration in da je izdajstvo, izdaja = treason. Pri nas je jezik preveč popačen, da ne bi vsak takoj ob besedi kolaboracija pomislil na izdajstvo, kar nas opomni tudi dr. Drobnič. Še več, obrazloži nam celo, da je tudi prepovedana kolaboracija, ki je izdaja, manjši zločin od denimo umora in se temu sorazmerno tudi tako kaznuje. In to tako po zdajšnjem kazenskem pravu kot medvojnem kazenskem pravu.
 

4. Upor

   

Navajam: "Kršitev mednarodnega prava je bilo tudi kaznovanje civilnega prebivalstva, če je to odklonilo podporo partizanom. V prehodnem času, ki sta ga zaznamovali vojna in državljanska vojna, je bila zakonita vlada kralja Petra potisnjena vstran, ni pa bila odstranjena. kot je bilo na drugem mestu že omenjeno, je bila ta vlada še naprej najvišji državni organ, medtem ko so bili uporniki pod Titom do svojega priznanja veleizdajalci v smislu notranje državnega kazenskega prava ter bi jih bila z vidika kazenskega in policijskega prava zakonita vlada lahko preganjala. Enako velja za vse državljane, ki upornike podpirajo in se s tem odkrito upirajo svoji vladi." (Blumenwitz, 2005)
   
Tu naj še enkrat opozorim na Blumenwitza, ki pravi, da je bila edina zakonita in legitimna oblast do kapitulacije Nemčije ta od kralja Petra, saj komunisti do tedaj še niso mogli izvajati oblasti nad vsem ozemljem. Komunisti pa so bili uporniki predvsem proti svoji zakoniti vladi.
   
Navajam: "Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva, da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem pa da upor ne prizadane civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih." (Drobnič, 2014)
  
Navajam: "Velika večina odporniških skupin, ki so se v Evropi bojevale proti nemški okupacijski oblasti, je spadala med nelegitimne borce, ker niso izpolnjevali pogojev za status legitimnih borcev. Mednarodno pravo jim ni podeljevalo nobene pravice do odpora; tudi iz dolžnosti lojalnosti do lastne države ne izhaja nobeno tovrstno upravičenje. Ta dolžnost namreč prepoveduje le izvršitev kakršnegakoli nelojalnega dejanja zoper lastno državo, ne utemeljuje pa nobene obveznosti oboroženega odpora. Dolžnost okupacijske oblasti, da zagotovi javni red, določa recipročno dolžnost prebivalstva zasedenega ozemlja do poslušnosti prav v tem, da se vzdrži takih nelegalnih dejanj." (Blumenwitz, 2005)
  
 Kot lahko vidimo ni nobene legalno-pravne obveze, ki bi prebivalcem nekega ozemlja nalagalo obvezo do oboroženega upora. Začasa okupacije je okupator dolžan zagotavljati red na zasedenih območjih tudi z organizacijo domačih enot.
    
Dolžnost do upora, s katerim še dandanašnji indoktrinirajo otroke v šoli in ljudi v medijih je torej laž. Gre za nameren poizkus stigmatizacije demokratičnega tabora, ki se naj bi odločil, da bo "čakal". Komunistična indoktrinacija nas želi prepričati, da je bil demokratični tabor oportunistični, medtem ko so se komunisti žtrvovali za narod. Resnica je dejansko ravno nasprotna. Komunisti so oportuno puščali kri slovenskemu narodu s svojim iracionalnim bojem "proti okupatorju" s katerim so povzročali represalije. Strinjam se, da so bile represalije vendarle izvršene s strani okupatorja, moramo pa vedeti, da so bili za te represalije direktno odgovorni ti, ki so se okupatorju iracionalno upirali z gverilskim bojevanjem, čeprav jih k temu ni nič zavezovalo.

 

5. Etičnost in neetičnost

    

Cerkveni funkcionar  F. M. Dolinar je ob jezi, ki so jo producirale sile, ki stojijo za mediji ob postavitvi spominskih plošč v Grahovem, rekel, da je bila prisega neetična. Verjamem, da ga je povzel ali se strinjal z njim marsikateri katoličan kot tudi seveda postkomunisti. Zato Dolinarjevo neetičnost ne bom obravnaval kot posamezen primer, temveč se bom soočil s celotno katoliško strujo, ki je na takšen ali drugačen način do domobrancev sovražna ali "nezaupljiva".
    
Zanimivo je, da ti ljudje o neetičnosti ne govorijo, ko beseda nanese na TIGR, teroristično organizacijo, ki je požigala šole in vrtce, ki se je odločila za taktiko "zob za zob". Mar to ni bilo prav tako neetično? Očitno ni, ker drugače ne bi brali slavospeve organizaciji TIGR po katoliških glasilih. Kaj pa Edvard Kocbek, mar ni bil on utelešenje neetičnosti? Njegove misli o likvidacijah, kot javljanjih novega prava in nove pravice. Njegove misli o španski državljanski vojni, ko se je postavil na stran ljudi, ki so pobijali duhovnike, redovnike in redovnice, ljudi, ki so požigali sakralne objekte. Mar ni bilo to utelešenje neetičnosti? Zakaj namesto diskurza o neetičnosti Edvarda Kocbeka beremo slavospeve v katoliških glasilih? Kaj pa narodnoosvobodilni boj? Boj, ki je s svojim gverilskim ravnanjem povzročal izključno žrtve med civilisti zaradi okupatorjevih represalij. Mar ni bila odločitev za takšen boj v nepravem času neetična? Mar ni bil boj, ki je terjal tako hude represalije neetičen? Zakaj poslušamo o upravičenosti in nujnosti upora okupatorju, če pa vsi vidimo, kaj je povzoročal? Streljanje stotin talcev, požiganje vasi, velike ofenzive na dolenjsko, ki so prizadele samo civiliste. Mar je bilo to etično? Kaj pa likvidacije duhovnikov, izobražencev, bogoslovcev,...? So bile te etične? Kaj pa pokol neoboroženih vojakov po vojni? Je bil ta etičen?
     
Kaj pa besede, da prisega odtehta pokol? Da je pokol naravna posledica prisege? Je to etično? Kaj pa dejstvo, da se nekomu zdi pomembneje govoriti o etičnosti ali neetičnosti prisege kot pa revolucionarnega nasilja sredi sovražne okupacije? Je to etično?
    
Gre za krizo jezika in umevanja. Gre za kaos umevanja, za kaos jezika, za kaos razločevanja. Ljudje so žrtve medijske in izobraževalne indoktrinacije. Živimo v popačeni realnosti v katerem se ljudem več ne zdi neetično, da hodimo po kosteh mrtvih soljudi, zdi pa se jim neetično, da skupina ljudi priseže zvestobo svojim nadrejenim.
    
Dihamo zrak poslednjih časov. Popolna družbena dekadenca, ki lahko vodi le še navzdol.
   

6. Zaključek

   

V tem kratkem razmisleku smo prišli do marsikatere zanimive ugotovitve. Upam, da bo to besedilo pomagalo marsikomu, ko se bo spopadal z razimslekom o medvojnih dogodkih in revoluciji, ki je vodila v državljansko vojno.
    
Prišli smo do nekaterih zaključkov.
   
a) Če je do izdaje prišlo je bila lahko to le izdaja do suverena Kraljevine Jugoslavije, saj je bila to tedaj edina zakonita oblast in sicer vse do kapitulacije Nemčije. Izdajo bi tako lahko sankcionirala le vlada te suverene države, ne pa vlada FLRJ, ki tedaj še ni obstajala oz. ni imela dejanske in zakonite oblasti nad ozemljem. Izdaja KJ ni in ne more biti izdaja FLRJ.
   
b) Če je do izdaje prišlo je bila ta še vedno manjši zločin od npr. umora, po tedanjem in zdajšnjem kazenskem pravu.
   
c) Upor okupatorju ni nujen, če do njega pride, mora biti racionalen, partizani pa so bili vsaj do priznanja s sporazumom Tito-Šubašić ne le zločinci temveč tudi uporniki državi Kraljevini Jugoslaviji. Sporazum ni odpravil oblasti kralja Petra.
   
d) Domobranska prisega z dne 20. 4. 1944 ni bila prisega zvestobe okupatorju.




- NeoDomobranec

Nova Slovenija - V čem je problem?

Zadnje čase se vedno bolj soočamo z vprašanjem, kaj je narobe z NSi, zakaj počne kar počne, zakaj zavzema stališča, kakršna zavzema. Ponuja se veliko odgovorov in že o marsikaterem sem pisal v prejšnjih blogih, a v tem blogu želim povzeti vse teorije in dognanja ter se jasno opredeliti do te stranke.
Še posebej želimo to storiti ob nedavnih pogajanjih te stranke s stranko SMC in njenem morebitnem vstopu v Cerarjevo vlado. Ne sme nas zanimati ali bo do dejanskega vstopa v vlado sploh prišlo in ali so bila pogajanja sploh dejansko relevantna. Gre za načelnost.
Kot rečeno je bila Nova Slovenija: Krščanska Ljudska Stranka dolgo časa, edina prava slovensko tradicionalistična stranka pri nas. Ponujala je program, ki je ustrezal katoliškemu slovencu. zdelo bi se, da je stranka svojo pot zgrešila takoj, ko je bila izvoljena v parlament leta 2011, ko je en mandat ni bilo v parlamentu in se je po predčasnih volitvah vanj vrnila. Vendar pa ta odgovor ni pravi. NSi je svoje bistvo izgubila že prej. Paradoksno, izgubila ga je, ko se je preveč navezala na SDS, ko je precenjeni dr. Bajuk zavzemal stališča, ki so bila podobna SDS-ovim. S tem pa se je stranka liberalizirala in prekomerno osredotočila samo na gospodarske in ekonomske vidike. Postala je kopija SDS-a in vedeli smo, da to ne bo prineslo nič dobrega. Tudi, ko se je od omenjene stranke začela diferencirati, je ohranila zgrešeni kocept strank, ki jo je uvedla SDS. Ta stranka je bila ena prvih, ki je govorila o premagovanju ideoloških delitev. Ta je bila prva, ki je govorila, da je pomembno sodelovanje, ta je bila prva, ki je sodelovala z ZLSD v nekih partnerstvih za razvoj. Ta je bila prva, ki je razglašala, da se moramo "pogovarjati o programih". In vse to se je uresničilo. NSi pa je postala kopija tega pojmovanja.
Ko je Bajuk, še kot predsednik stranke, na nacionalni televiziji na vprašanje , kdo od živečih slovencev mu je vzornik, odgovoril, da Boris Pahor, smo vedeli, da je s stranko konec. To smo vedeli, nismo pa si tega želeli priznati. V njej smo videli edino rešitev, edino možno stranko, ki bi lahko posnemala predvojno SLS. Projekt NeoDomobranec je celo trdil, da je ta stranka najbolj skrajnodesna stranka v Sloveniji z ozirom na odnos do družine, naroda, državljanske vojne. A leta 2011 se je nekaj dokončno spremenilo. Kdo je za to kriv v stranki, je težko reči, še več, rekel bi celo, da zato ni nihče kriv. Ne Tonin, ne Šverc. Gre za problem neokatolištva in liberalnega konservativizma. Saj se še vsi spomnimo, da je Peterle zatrdil, da se sam smatra za liberalnega konservativca, v kampanji za predsednika države.
Ampak pustimo za hip to in se raje (zopet) soočimo z vprašanjem t.i. žlahtnega konservativizma, ki je postala priljubljena zmerjavka janšističnih krogov (naj ponovim, da besedo "janšizem" ne uporabljam slabšalno) svojih političnih sopotnikov na desnem polu. O Kučanovi želji po "žlahtni konservativni stranki", mi najbrž ni potrebno pojasnjevati. Ta razlaga, da za vsem stoji Kučan, je enostavna in njej v prid govori tudi nerazumljiv Toninov podvig, ko je z nekakšnim slabim izgovorom podprl penzijo Kučana kot bivšega predsednika države. Ampak ta teza je nepravilna in je lahko le produkt ljudi, ki Kučana potrebujejo za svoj antipol, da bi sploh lahko obstajali. In Kučan dejansko postaja za janšiste Darth Vader, Morgoth, tisto zlo, ki ga mora Luke Skywalker ali Beren premagati, da bi sploh imel svoj smisel. Da bi njegovo delovanje sploh bilo upravičeno. Janša potrebuje Kučana in do neke mere Kučan potrebuje Janšo.
Zakaj pa ta teza ni pravilna? Zato, ker NSi ni nikakršen fenomen, še več, NSi postaja tisto, kar je bila SDS leta 2008. NSi postaja tisto kar je bila (kvazi)SLS vedno. NSi postaja tisto kar je CDU v Nemčiji. To ni nikakršen fenomen. Ne, NSi je na las podobna SDS. Razlikujeta se le v tem, da NSi nima svojega Lukea Skywalkerrja in niti svojega Darth Vaderja. Zdi se mi, da je SDS-ovo napadanje NSi zgolj efekt strahu pred neverjetno podobnostjo te stranke z njihovo in strah pred njenim porastom na račun lastnih volivcev.
Ampak tudi to ni dovolj dobro pojasnilo, ker če rečemo, da je NSi vedno bolj podobna SDS ali morda še bolj podobna CDU ali pa morda še celo britanski Conservative Party, kaj smo s tem sploh razložili? Kje je odgovor zakaj postaja NSi tako liberalno tehnokratska?
Odgovor je v tem, da tu ne gre več za klasično desnico, ne gre več za klasični konservativizem gre za kontrasorazmerje z levičarskim političnim polom, ki bazira svojo politiko na materializmu in kapitalu t.j. odnosu do kapitala. Politične stranke namreč izginjajo in ustaljujejo se "politične stranke", ki niso nič drugega kot ekonomske stranke. Te stranke pa so paradoks. T.i. desnica je pravzaprav le določena struja, ki se od recimo leve struje diferencira le v odnosu do trga in do vloge države pri trgu.
Zato delamo krivico, ko govorimo o desnici, saj to pravzaprav ne more biti desnica ampak gre za nekakšen demokratični liberalizem, ki pa je bil vedno nekrščanski in v nasprotju s tradicijo in kulturo našega naroda. Desnice praktično v Sloveniji nimamo, temu najbrž brez težav najdemo razlog v polstoletni diktaturi komunizma. Večinski del tega kar se danes samo sebe imenuje za desnico, sestavljajo komunistični oporečniki ali disidenti. Vendar pa moramo biti pozorni na to kaj to sploh pomeni. Disident ne more biti človek, ki prej ni bil sam komunist, ker je potem avtomatično ideološki nasprotnik. Disidenti so ljudje, ki so bili sami nekdaj komunisti in so se potem iz nekega razloga obrnili proti komunizmu. Teh je vse polno. Praktično je bila cela desnica sestavljena iz teh ljudi. (Pučnik, Janša, Bavčar). Seveda mi bo kdo takoj oporekal, da to sploh nikdar niso bili desničarji, kar se strinjam. Kdo drug pa bo rekel, da je bilo edino možno udejstvovanje posameznika v politiki le, če je vstopil v partijo. S tem pa se ne morem strinjati. Vstop v partijo ali kakšno podobno udejstvovanje v komunizmu ni bilo za posameznika obligatorno. Ne. Oman ni bil nikdar v partiji, on ni bil disident, on je bil ideološki nasprotnik, ki mu ni bilo treba biti komunističen funkcionar, da bi uvidel, da je komunizem slab. Oman je ta uvid nosil že v sebi, kakor ga nosi vsak neindoktriniran slovenec.
Seveda veliko več štejejo in so veliko bolj cenjeni prav disidenti. Kocbek, Pučnik, Janša, Hribar.... Za vsakega od njih posebej lahko sami ocenimo zakaj gre pri njih. Zakaj so postali disidenti.
In ko začnejo nekdanji partijci govoriti o lustraciji, ki jo seveda pravilno opredelijo, da ne bi sami padli v kategorijo, ki se jo lustrira, nam je popolnoma jasno, da nikoli ne bo nikakršne lustracije.
Ni le Slovenija v kaosu, ko govorimo o desnici in žlahtnem konservativizmu. Če bi bil desni pol v kaosu le pri nas, potem bi lahko slovenskemu Morgothu brez težav pripisali vso krivdo za vožnjo NSi po levi. Ampak, ker vidimo, da je problem globalni, se s tem ne moremo strinjati. Poglejmo samo v Britanijo kaj počne "desna" vlada, "konservativne" stranke Camerona. Ali pa si poglejmo s kom je šla v koalicijo Merklova CDU v Nemčiji. Ne Luke Skywalker, v tem se motiš. Darth Vader nima prstov vmes.
NSi je stranka, ki se je vdala pričakovanjem gospodarskih liberalcev in materialistov in stranka, ki se je vdala liberalnim konservativcem in je stranka, ki se je vdala neokatoliški novus-ordus struji znotraj katoliškega "tabora". Postala je pomehkužena, trgocentrična satelitska stranka zahodnih kapitalistov.
Sklenemo lahko, da bolj kot skušamo razumeti in doumeti problem NSi, bolj uvidimo, da je problem večji in da vključuje veliko reči na verskem, političnem in družbenem področju.
Gregorij Rožman je v Pastoralnih inštrukcijah za Ljubljansko škofijo leta 1940 zapisal:
"V našem času ustanavljajo boljševiki po državah, kjer še niso na oblasti, različna na videz nevtralna društva za vse mogoče namene. Prav tako se radi vtihotapljajo v že ustanovljena društva, da v njih opravljajo svoje razdiralno delo in potem po njih med širšimi množicami.
Katoličani se morajo skrbno varovati teh volkov v ovčji koži, ki so bolj nevarni kot pa odkriti nasprotniki. Dušni pastirji naj sami pomnijo in opozarjajo svoje vernike, da ni pripadnikom komunizma nobena stvar sveta. Vsako priložnost izrabijo za svojo propagando. Pod krinko strokovnosti, narodnosti, narodne skupnosti, boja za demokracijo in za pravice človeške osebnosti, humanega ravnanja v vojski, dela za mir, socialnega dela in celo del krščanske ljubezni skušajo komunisti vbrizgati strup razkrajanja. Maske so različne, namen pa je eden."

Kot smo lahko videli je Nadškof opozarjal že leta 1940, da komunisti izrabljajo celo boj za demokracijo in celo krščansko karitativnost za svoje namene. S tem opozarjal, da vsaka demokratičnost ali prizadevanje za neke demokratične ideale, še ne pomenita resnice in pravice. Komunisti so zviti. Ti, modificirani demokratični komunisti, za katere je demokracija postala pravi raj za subtilno indoktrinacijo otrok in pranje možganov skozi obvladovanje medijev, pa so še toliko hujši.
Zaključimo lahko, da je zadnje spogledovanje NSi z neo - LDS, SMC nenačelno, kratkovidno in celo žaljivo za slovenski narod in volivce, ki so jo volili. Projekt NeoDomobranec NSi zavrača.

- NeoDomobranec

Kdo se boji NeoDomobranca in o prisegi

Danes me je presenetila ofenziva na youtube kanal projekta NeoDomobranec, nanj je nek uporabnik brezglavo lepil link do nekega posnetka v katerem menda France Dolinar pravi, da je bila domobranska prisega neetična. ta uporabnik je link in svoj komentar nalepil vsaj na sedem posnetkov kanala NeoDomobranec.
To me je predvsem razveselilo. Zakaj? Zato, ker se nekdo očitno boji tega projekta. Saj je NeoDomobranec v splet lansiral videoposnetek z resnico o domobranski prisegi, ki jo je primarno povzel po dr. Antonu drobniču in je ta posnetek videlo že kar nekaj ljudi.
Mit o domobranski prisegi, ki naj bi bila kratko malo popolna legalizacija maskara nad domobranci, se je začel majati. Ljudje začenjajo prisego pravilno brati. Ne briga jih več, kaj si o njej mislijo kompromitirani ex-komunisti ampak jo skušajo razumeti skozi naraven jezik, skozi svojo materinščino.
Zato je bila ta bedasta ofenziva uperjena nad ta kanal, da bi skušala zamajati pri ljudeh čut za resnico. Ker tudi, če je Dolinar rekel, da je bila neetična in tudi če bi rekel, da je napačna ali celo zločinska, to nima pač nobene teže. Ne briga nas kaj si o njej misli nek človek, zanima nas samo kaj prisega dejansko govori. Mi ne potrebujemo več žrecev, ki nam bodo povedali ali je prisega zločinska ali nezločinska. Prešel je čas komunizma. Vsak sam si lahko ogleda pojasnilo dr. Drobniča in po svoji vesti, ko vnovič preber prisego, oceni, ali ima to besedilo res takšno težo, da je upravičen poboj 15 000 ljudi.
Ustavimo se za hip tu. Ravno to skuša projekt doseči, da bi se ljudje racionalno vprašali, kako je mogoče, da obstajajo v narodu ljudje, ki se jim zdi neko izrečeno besedilo, hujši zločin kot zverinski masker nad 15 000 ljudi. Da se jim zdi hujši zločin nekaj izrečenih besed, kot metanje mrtvih in napol mrtvih in živih v jame, brezna, rudniške jaške, protitankovske jarke. Kako je to mogoče.
Verjemite mi le eno. Edina stvar, ki je pri vsej zadevi etično sporna, je ta iracionalna percepcija takratnih dogodkov.
Človek ostane brez besed, ko posluša razne "doktorje" in "kulturnike" pa "izobražence", ki govorijo in pišejo, kako se jim zdi sporna prisega, pa kako, da je bila prisega izdajstvo naroda in podobno. Medtem pa ne najdejo ene besede za nečloveški masaker civilistov med vojno in Slovenske Narodne Vojske po vojni.
Prisega je svetinja! Je najsvetejši izraz narodove moči, ko se je že leta 1944 zoperstavil komunizmu, medtem, ko so mu zahodni hinavci, američani, angleži, francozi, kanadčani še pomagali. Prisega je dokaz slovenskega deleža pri sesutju komunizma. Je pa tudi dokaz, da smo bili načelni že leta 1944, ko so angleži plačali svoj komfort s tujo krvjo. Ko so zahodni zavezniki dali rusom celo vzhodno evropo, le zato, da bi porazili nemški fašizem, ki je ponujal gospodarsko in kulturno alternativo tako kapitalizmu kot komunizmu. Zato smo imeli potem petdeset let zaigrano hladno vojno, ki je bila v resnici umetno ustvarjena napetost, da bi se ustvarjal videz različnosti med blokoma. V resnici pa je šlo za isto kulturno revolucijo, ki je na obeh straneh počasi in subtilno uničevala tradicionalne vrednote in tradicione percepcije sveta.
Na prisego moramo biti ponosni, bolj kot za kaj drugega gre pri prisegi za jasno izraženo voljo, da se je slovenski narod uprl azijatskemu boljševizmu.
V svetu pa vlada vsesplošna dekadenca in ravno izjave o neetičnosti prisege in izjave o celo škodljivosti prisege so simptomi te dekadence. Ko je človekov in človeški razum tako defekten, tako uničen, da ne more več pravilno odtehtati prav od narobe. Ko se vse obrne in postane neka prisega, nekaj izrečenih besed, večji zločin od zverinskega klanja.
Zato lahko le zahvalimo dobrega Boga, če smo še vedno sposobni videti v tem norost in iracionalnost. Projekt NeoDomobranec je dosegel svoj namen, če se je kdo ob posnetku, ki je bil narejen na temo prisege vsaj enkrat vprašal, kako je vendar mogoče, da bi ta kratka prisega opravičila in opravičevala masker, ki so ga nad domobranci izvršili komunisti. In če se je s tem komu povrnil razum, potem ni nič čudnega, da se kdo boji projekta, saj očitno izobraževalna indoktrinacija ni popolnoma uspela.
- NeoDomobranec

Sabotaža volitev - Kdo je omogočil neokomunizem

Čeprav so volitve že več kot teden dni za nami, se je še vedno težko sprijazniti z izzidom. Veliko razočaranje je ostalo in vsi volkovi so potihnili, kakor da bi se zadovoljili s stvarmi kakršne so.
Vendar pa sam ne pristajam na to. Vedno bolj se mi zdi, da smo bili izigrani in da velika zmaga neokomunistov ni naključje ali zgolj uspeh medijskega relativizma. Ne. Zdi se, da se za vsem skriva nekaj več, da so krivci predvsem na desnici, ki so nas izdali. Izdali so slovensko desnico in, ko govorim o slovenski desnici mislim na slovensko ljudstvo, ki goji krščanske tradicionalne srednje-evropske vrednote. Z desnico ne mislim na liberalce, neoliberaliste, libertarce ali kakšen podoben izum ameriških, francoskih, britanskih ali ruskih prostozidarjev. Ko pa govorim o desnici, ki nas je izdala, mislim ravno na te. Na takoimenovane libertarce, neoliberaliste, liberalce, bivše socialdemokrate, bivše komuniste in disidentske komuniste. Ti so izdali slovensko desnico, slovensko tradicijo, slovensko reakcijo. Oni so direktno omogočili to blasfemijo slovenske parlamentarne demokracije. Ko so dovolili neokomunistom, da so napoleonsko zavzeli parlament in da so dopustili priti v parlament deklariranim komunistom. Na njih leži vsa krivda. In ta krivda ni neudeležba ali kakšna podobna nebuloza s katero so si brisali solze vodilni komentatorji takoj po volitvah. Ne.
Projekt NeoDomobranec je dolgo podpiral stranko NSi, ker je v njej videl pravo naslednico tradicije predvojne SLS, a ker je v zdanjih letih in to že od leta 2011, ko se je vrnila v parlament, postala vse bolj mehkužna, poliberaljena nakaza, se je projekt od nje distanciral in pred zadnjimi volitvami stopil na stran SDS, za katero se je zdelo, da edina vodi takoimenovani kulturni odpor neokomunistom in masonliberalcem. Četudi je projekt že dolgo opozarjal na čudno politiko SDS in njenih nekaterih članov, kar se tiče recimo Janševe razlage medvojnih dogodkov, ko je zapisal, da se moramo vsi strinjati, da je bila okupacija podlaga vsega zla ali, ko je iz vlade nagnal preveč konservativnega ministra Drobniča, ali ko se je SDS-ov poslanec zavzel za prekop nekih partizanov iz Nemčije nazaj v Slovenijo, kakor v posmeh razpadajočim ostankom Slovenske Narodne Vojske po breznih, tankovskih jarkih in rudniških jaških, ki so jih odkopali ravno toliko, da so jih zasuli nazaj in bodo tako lažje razpadli do kraja, pa Janšev minimalen napor, da bi se kaj na tem področju spremenilo, kakor da je tako težko postaviti par kostnic v krajih ob večjih grobiščih. Ne, rekli smo, če je to vse kar lahko v tej sili razmer dobimo, da se deklarira za desno, potem bomo volili SDS. Rajši se borimo za neke arhive o nekih disidentskih komunistih, kot da se ne borimo za nič, kakor to počne NSi.
A bolj kot so se volitve približevale bolj kristalno jasno je postajalo, da je "desnica" mrtva. Od NSi in SLS, kot rečeno tako ali tako nismo pričakovali ničesar. Vedeli smo, da bodo mlatili suho slamo o nekih ekonomskih ukrepih za "spodbujanje gospodarstva", da bodo branili sveto evropsko unijo pred kakšno opazko in da bodo govorili kako je treba umakniti državo iz vsega. Zato nas je najbolj razočaral SDS. Od njega smo pričakovali kaj več. Pričakovali smo odprt spopad z neokomunisti. A kaj smo dobili? Dobili smo neke traktate o političnem zaporniku, dobili smo neke pavšalne nerazumljive ideje o dlančnikih za vse. (Tabličnih računalnikih, če smo natančni.). Medtem, ko so neokomunisti marširali nad parlament s svojim neobremenjenim pajacem, so naši desničarji želeli pritegniti volivce s tabličnimi računalniki za šolarje. Medtem, ko so dvigovali svoje glave odpisani politiki Pahorjeve vlade in so se deklarirani komunisti rinili v ospredje, so desničarji iz zapora pisali o internetu kot najpomembnejši stvari prihodnosti. Tu smo vedeli, da je nekdo sabotiral volitve. In ta saboter ni bil neokomunist ali masonliberalist, temveč naša desnica. To so bili ljudje, ki se navdušujejo nad libertarizmom, neoliberalizmom, kapitalizmom in drugimi ameriškimi iznajdbami.
Kapitalizem je preteklost in ko to pravim bo gotovo vsak pomislil, da sem socialist. Nikakor, socializem ni alternativa kapitalizmu. Socializem je bil preteklost par dekad pred kapitalizmom in dajati socializem za alternativo kapitalizmu je tako kot, če bi, ko bi nam poginil konj, šli na vrt in kopali za predhodnikom tega konja, ki nam je poginil leto prej. Socializem ali kapitalizem sta isto. Gre za čisto nasprotje a vendar isto stvar. Gre za dvojčka. Za dva konca iste palice. Alternativa obema je samo krščanski korporativizem, solidarizem, ljubi Bog, fašizem.
Zato sem v začetku zapisal, da so izdali volivce, ki gojijo tradicionalne, srednje-evropske vrednote. Ker libertarizem nikoli ni bil srednjeevropski in nikoli ne bo. Če si še toliko želimo, da se država popolnoma umakne izreguliranja sleherne stvari v družbi, pa si moramo tudi priznati, da to ni mogoče. Sprijazniti se moramo s svojimi kulturnimi, družbenimi in zgodovinskimi determinantami. Mi nismo amerika in nikoli ne bomo. Amerika se od nas razlikuje, kakor se mi razlikujemo od nje. Njen gospodarski sistem je v nasprotju z našimi percepcijami družbe in njihov enako. S tem nikakor nisem anti-amerikanec, kakor je zadnje čase precej popularno biti. še zdaleč ne. Sam naravnost zavidam  američanom ameriško ustavo, ki je podlaga za dejansko svobodo človeka. Zavidam jim krščanski jug in mariskaj drugega. Vendar pa se ne morem strinjati, da mora država prenehati biti regulator družbe. Še več, mislim, da predvsem trg potrebuje regulacijo, še posebej v današnjih razmerah hinavščine svetovne politike, ko zapiramo tovarne, da lahko od komunistov na kitajskem kupujemo izdelke in se nato oglašajo neki parahumanisti in celo nekateri zaslepljeni župniki, ki pravijo, da Evropa dolguje Kitajski, ker ji ta dela za pest riža superge. Kdo je pa kriv, da nam rumeni komunisti prodajajo cenene izdelke, smo jih mi v to prisilili, ali ap gre za komunističen subtilen način, da sesuje evropska gospodarstva?
Morda sem preveč skrenil a vseeno si velja predvsem v spomin vtisniti o čem je tekla debata med prevolilno kampanjo. Kot rečeno. Glavni temi sta bili politični zapornik Janša in zastonj tablični računalniki.
Da pojasnim, tudi sam se strinjam, da je Janša politični zapornik, vendar to ne prinese avtomatično zmage. Na desnici sem pogrešal ofenzivo, ki bi se premaknila zgolj od "liderja opozicije" na moralne, kulturne in družbene pozicije. Na ideološki spopad levice in desnice. In če ta spopad ni bil spontan, ga je bila desnica dolžna izzvati. To je tista primarna funkcija vsake politične tekme. In zaradi odsotnosti tega, verjamem, da so bile te volitve sabotirane s strani politične desnice, ki se sama deklarira kot takšna.
Naj opozorim le še na iluzorno in zmotno prepričanje "desnice", da volilni boj poteka na ekonomskem nivoju, da gre za vprašanje manj države - več države, državno lastništvo - privatno lastništvo, ... Tu je bila tista bistvena zmota ali bolj sabotaža. Naj samo spomnim na vprašanje neke voditeljice nekega obskurnega tlevizijskega kanala, ki se je glasilo, "kako napolniti državno blagajno" in jim je dala na voljo par možnosti. In najbrž se je ravno tu pokazalo, da je boj izgubljen. Kakor po tekočem traku so vsi politiki drug za drugim odgovorili, da bi to storili s prodajo državnega premoženja. Tu se je pokazalo, da se pola v ničemer ne razlikujeta, ker če celo neokomunisti želijo prodati državno lastnino, v čem je potem sploh "fora" odločanja.
Na koncu se je vse zreduciralo na nek obupan klic, da če nočete že jutri iti za dve leti v zapor, boste volili SDS. Mit o zaprtem voditelju opozicije, ki sploh ni bil mit, se še zdaleč ni prijel. Nerazumljivo usmerjanje energije v napadanje svojih političnih sopotnikov t.j. ostale desnice, ni nič pomagalo, morda je privedlo le do zmanjšanja desnih sedežev v parlamentu.
Namesto, da bi organizirali shode zoper restavracijo komunizma, smo dobili shode v podporo Janši. Namesto kontrarevolucije smo dobili sabotažo.
Zato potrebujemo novo stranko. Radikalno krščansko, radikalno konservativno, radikalno tradicionalistično. Pa če se že radi tako zgledujejo po američanih, potrebujemo slovenski "Tea Party", ali še bolje, slovensko različico, ki bo radikalnejša od ameriške.
- NeoDomobranec

Retrospekcija ob nekem slovesu

 Avtor: Agitator

Leta 2011 tik pred volitvami v državni zbor sem na portalu MMC RTVS napisal blog z naslovom Materija je končna, v katerem sem svaril pred brezizhodnostjo slovenske situacije zaradi dualizma socializem - kapitalizem. Najbolj zanimivo je gotovo, da sem omenil dvojico  Virant - Turk v SDS, kot gotovo najnevarnejšo za uveljavitev trdega kapitalizma na slovenskem. Sedaj po treh letih pa se zdi, da je te poti konec. Zdi se kakor, da sta se s SDS dokončno razšla oba. Virant že takoj pred volitvami leta 2011 in sedaj še Turk. Preberimo si moj blog:

"Materija je končna

Še vedno menijo vsi razumniki in tako tudi ljudje, saj so okupirani z žurnalističnim terorizmom, da gre dan danes v Sloveniji zgolj za gospodarsko krizo.
Pravijo, da moramo dobiti mlade uspešne podjetnike in da bo gospodarstvo rešilo vse. Vendar kako zelo skregano je to z zdravo pametjo.
Naši boljševiki, predvsem sindikalisti in delavstvo nasploh, skupaj s tistimi t.i. socialisti ali social-demokrati tulijo kako je treba ohraniti proizvodnjo doma, kako je treba ohraniti tovarne. istočasno pa zagovarjajo sodelovanje s Kitajsko, koder ljudje delajo za pol manj plače, saj gre tam za drugačen standard. Istočasno pa zagovarjajo svobodni trg. in na svobodnem trgu naše tovarne ne bodo preživele. dokler bo bil naš trg res tako zelo neomejen glede uvoza bodo tovarne še naprej propadale. tovarne se selijo v tretji svet. Proletariat je preteklost.
Zato je naravnost smešno, ko se pritožujejo, kako da tovarne propadajo.
Menijo, da moramo uvesti neke vrste socializem, saj smo vsi včeraj poslušali Poljšaka, ki govori neumnosti po tekočem traku. Istočasno, ko zagovarja nek "kocbekaški" socializem, govori o podjetništvu in razvojnih centrih in podobno. Kapitalizem. Vsi menijo, da bo edinole podjetništvo in neko gospodarsko mesto na svetovnem zemljevidu rešilo naš narod, našo državo. Prav, nič ni narobe če zagovarjate tezo o eni najbolj razvitih držav in najboljšem gospodarstvu, a vendar ne moreš obenem zagovarjati socializma in niti socialne demokracije.
Gre za duhovno krizo. Gre za krizo materializma. In najbolj materialistični "ideologiji" sta ravno socializem in tega variante ter kapitalizem in tega variante. Zakaj je v Sloveniji kriza? Zato ker sta dve najmočnejši stranki  tako zelo materialistični. na eni strani Potrč, vojak socializma in na drugi strani Virant ter Žiga Turk dva super kapitalista, ki menita, da je za naš narod primeren edini gospodarski sistem t.i. neo-liberalizem, ki ga onadva povezujeta z desničarstvom. Janša pa ju posluša kot, da bi bila bogova.
V resnici pa neoliberalizem še zdaleč ni desničarski ali konservativni. Že samo ime nam govori, da gre za dejansko novo iznajdbo, ki se jo resda poslužujejo nekatere paradesničarske stranke, vendar pa je v samem bistvu skregana s konservativnostjo, katero pa mora imeti vsaka prava desna stranka.
Poglejmo desničarstvo pred vojno in tam bomo videli kakšen model gospodarstva so zagovarjali desni politiki. Šlo je za neke vrste krščanski korporativizem, katerega je tedanji papež oznanil še preden se je razvil fašistični korporativizem. Če beremo pridige nadškofa Rožmana v njih jasno in glasno oznanja nasprotovanje tako komunizmu kot kapitalizmu, saj pravi, da je kapitalizem izkoriščevalski in je v grobem nasprotju s Kristusovim naukom.
Torej gre dandanes za krizo identitete tako desničarskih kot levičarskih strank. Včasih poslušamo v znameniti oddaji Studio City v kateri svoje misli predvsem razvija Štefančič jr. in on neprestano govori o tem kako so desne stranke zaverovane v preteklost, leve pa so intelektualistične, ne tako čustvene ter zagledane v sedanjost in prihodnost. vendar pa, če bi Štefančičeve teze držale, bi naše stranke, ki se predstavljajo kot desničarske, videle v preteklosti kako so njihove "materinske" stranke takrat imele oblikovane svoje programe. Vendar ne, naši desničarji se veselo prepuščajo profesuri s FDV-ja in FF-ja kjer jim diktirajo kakšen model gospodarstva morajo zagovarjati. NEOLIBERALIZEM se glasi diagnoza.
Na drugi strani pa Štefančičeva teza pade, ko vidimo kako strastno naši Anderliči in Potrči držijo svoje glave pod klobukom komunistične tradicije, kot so razna slavja bitk o katerih vsakdo ve drugače. In vehemento zmerjanje s sodelavci okupatorja kot, da bi se šlo le o tem.
torej je vendarle očitno, da gre za krizo indenitete. Pa bom zaključil z grobim citiranjem nekega intelektualca, ki pravi, da je leta 1945 na Slovenijo padel nek pokrov in ko smo ga leta 1991 vzdignili, smo se pogledali med seboj in se nismo več poznali.
Da, deformacija naroda je bila neverjetna. Bila je tako temeljita, da ljudje niti vedo ne, da so deformirani.
Naslednjih volitev se ne veselim, saj se bojim, da so v Sloveniji zgolj dve politični opciji: ali nefunkcionalni socializem, ki ga vzdržujejo na račun države ali pa trdi kapitalizem pod taktirko Žige Turka in Gregorja Viranta, ki bo udaril po mnogih socialno šibkih slojih našega naroda. (Tretja opcija bi sicer lahko bila tudi tista, ki nam jo vsiljujejo žurnalisti z vseh medijev [tudi rtvslo], vendar pa bi bila ta opcija še najbolj usodna za narod.)
Gre za duhovno krizo o kateri pa nihče nič ne ve, sa j se o duhovni dimenziji človeka, pod materializmom ne govori. Materija je dokončna. Nad materijo ni ničesar."
Agitator, 5. September 2011

Jaz v tem vidim veliko mero upanja, pa ne zato, ker bi menil, da bo SDS zapustila idejo neoliberalizma oz. kapitalizma, pač pa zato, ker menim, da bo s tem stranka izgubila nekoliko tistega neprestanega ponavljanja o premagovanju ideoloških delitev, pa o osredotočanju na "pomembne teme". Morda bo doživela tisto katarzo o kateri je v zadnjih blogih pisal NeoDomobranec.

V Ljubljani, 15.7.2014, Agitator

Neudeležba in faktični izid volitev ali Kdo je kriv za neuspeh?

Sedaj, ko je desnica močno izgubila volitve, se je pričakovano lotila refleksije, katero sem tudi sam priporočal. Še več, trdil sem, da je poraz dober, če bo prinesel katarzo predvsem SLS in NSi in delno tudi SDS. Pod katarzo nikakor ne mislim, kot nebroj drugih, nekakšno umiritev retorike, beg od "ideoloških" tem in mlačnost. Ne, že v prejšnjih blogih sem pisal o ravno nasprotnem. Katarza naj prinese zaostritev, radikalizacijo načel, retorike. Kakorkoli že, nima pomena, da govorim o tem, kaj sem pod katarzo, ki naj bi jo samorefleksija prinesla, mislil, če pa je samorefleksija popolnoma zgrešena. Predvsem v krogih SDS.
Ko sem pričakoval prve odzive na izid volitve sem kot rečeno menil, da bo prišlo do katarze, v resnici pa se mi je zdelo kakor, da poslušam levičarje, ko izgubijo volitve. Vso krivdo za neuspeh desnice, so "desni" krogi enostavno in lahkotno pripisali "neudeležbi na volitvah". Namesto, da bi uvideli, da potrebujemo močan konservativen blok, ki naj radikalno zaostri svoja stališča do levičarjev in se s tem diferencira od levičarjev in njihove retorike o premagovanju delitev, ki naposled vodi v levičarsko nadoblast, so začeli govoriti kako se njihovi volivci niso udeležili volitev.
Takšne razlage ne sprejemam, tudi če bi bila res resnična. Preden razložim, si ta absurd poglejmo iz perspektive "problema: referendum".
Projekt NeoDomobranec je že leta 2010 v enem svojih videoposnetkov opozarjal na pomembnost referenduma kot inštitucije in lahkotnosti s katero do njega pristopajo različne sile. Naj navedem le nekaj stavkov iz videoposnetka, ki je naslovljen: "O referendumu in politiki" in je skušal že precej zgodaj, takoj po referendumu o RTV Slovenija, ki ga je predlagala Širca, opozoriti na pomembnost in nenadomestljivost referenduma.
"Sedaj po uspeli zavrnitvi škodljivega Šircinega zakona o RTV SLO so se pričeli pojavljati glasovi zoper referendum kot tak in pojavile so se težnje po spremembi referendumske zakonodaje."
"Kritika pa pritiče tako zdajšnji koaliciji kot opoziciji kot tudi družbi sami. Kajti prav vsi gledajo zviška na referendume in jih sprejemajo le v kolikor so referendumi naklonjeni njihovi politični ali moralni zmagi. Če pa referendumi niso naklonjeni njihovim pričakovanjem jih označijo za irelevantne zaradi majhne volilne udeležbe in podobnega."
Že tedaj je projekt opozarjal na tisto kar se je dejansko zgodilo tri leta kasneje, ko so levičarji, podkrepljeni s praktično celotno "desnico", sprejeli zakon, ki je daljnoročno postal zaščita mason-komunistov in levičarjev, še posebej sedaj, ko smo vstopili v dobo popolne levičarske in medijske nadoblasti.
kar pa hočem poudariti je to, da se je že tedaj (ko je bila SDS veliko liberalnejša, SLS praktično komunistična, NSi pa ni bilo v parlamentu), diskurz "desnice" popolnoma v ničemer razlikoval od diskurza levice ob vprašanju referenduma. Ko so na referendumu zmagali desničarji, so ga opljuvali levičarji, ko so ga dobili levičarji, so ga s popolnoma isto retoriko opljuvali desničarji.
Tu je kakopak potrebno postati pozoren, da ne bi človek pomislil, da hočem podobnost med tem abusrdom napadanja referenduma povezati z retoriko ob izidu volitev. Nikakor. Izid volitev je bil dejansko nelegitimen. Opozicija parakomunistični levici, je bila do kraja onemogočena in celo zarta (tudi s tem, ko je obračunavala med seboj namesto, da bi s komunisti), še posebej je bila zatrta s pomočjo komunističnega pravosodja in policije, katera je talka sindikata. Da je bil Janša fizično odstranjen kliče v nebo in le norec ali popolni relativist lahko ostane ob tem mlačen.
Na kar hočem dejansko opozoriti je podobnost med odnosom do referenduma leta 2010 in odnosom do izida volitev, kot faktičnega izkupa. Retorika desničarjev je do potankosti enaka tisti od levičarjev, ko so izgubili volitve in sicer v tem, da skušajo poraz pripisati "neudeležbi".
Na ta diskurz, ki je popolnoma enak levičarskemu, pa že po čisti logiki ne morem pristati. Ni namreč mogoče, da bi si "neudeležence" volitev lastili tako levičarji kot desničarji. Nikakor.
Dejansko je za izid volitev kriva, če pustimo ob strani sistematično zatiranje opozicije, retorika desničarjev, ki ni izpostavljala perečih vprašanj, ob katerih bi se razgalila popolna "komunistoidnost" (če parafraziram levičarsko iznajdbo), Cerarja in njegove "nove politike". Če bi namreč desnica skozi debato privedla do tega, da bi se morala Cerarjeva neo-LDS opredeliti do vprašanj povojnih pobojev, splava, kontracepcije, ločitve Cerkve in države, evtanazije, narodnoosvobodilnega boja, statusa domobrancev (Slovenske narodne vojske), bi bila stisnjena v kot in bi odgovorila z odgovori, ki bi nujno odbili od sebe velik del glasov kristjanov in mehkih desničarjev, ki so šli volit Cerarja, pretvarjajoč se, da o njem ne vedo ničesar drugega, kot da je nek pravnik, ki za velike honorarje govori po nacionalki.
A namesto tega, se je "desnica" fokusirala na davke, na poenostavljanje postopkov. Fokusirala se je na to, da bodo bile vse družine (vse!) kar pavšalno (pavšalno!) manj obremenjene. (Se pravi, da bi manj za delovne zvezke plačale tako tiste družine samohranilnih matera iz realnega sektorja, kot tiste z dvema uslužbencema iz javnega sektorja. Podoben absurd je SDS realizirala že dvakrat. Najprej, ko je dala zastonj malico vsem otrokom, ne glede na prihodek njihovih družin in potem, ko je za isto ceno dala mesečne karte vsem ne glede na prihodke družine. Se pravi, da sta zastonj malico jedla tako tisti otrok, ki mu je to pomenilo res olajšanje bremena kot tisti otrok, ki je v "znamkastih" oblačilih malico zalučal v smeti, ker si je sam šel raje kupit boljšo malico.). Fokusirala se je na neke dlančnike, na "nenižanje" pokojnin in ostale neumnosti, ki so se med vsemi strankami levice in desnice razlikovale le za odtenke.
Zato je lahko neo-LDS brez težav krmilila skozi kampanjo, ker so se vsi posmehljivo spraševali kakšen "gospodarski program" ima ta stranka, niso pa je vprašali, kakšen odnos ima do natalitete, kakšen odnos ima do velikih družin. Kako bo omogočala velike družine (več davkoplačevalcev!), kako bo zaščitila družino kot institucijo. Kako bo preganjala morilce in kako bo uredila "vojne zakone".
Ker takšnih vprašanj z desnice ni bilo, bi lahko prej zaključili, da je desnica sabotirala sama sebe, kot pa da je za faktični izid volitev kriva "neudeležba". In glede na odzive, ki kot rečeno govorijo le o tistih, ki se volitev niso udeležili, smo namesto refleksije, ki bi prinesla prepotrebno katarzo in radikalizacijo, dobili neko samovšečno "analizo" samopomiljevanja. Nova Slovenija (NSi) celo meni, da so bile volitve zanjo uspeh, seveda odnosno na desno opcijo, kakor da bi to kaj pomenilo. Kakor, da bi bilo res dobro, če izboljšaš svoj rezultat za en sedež medtem, ko druga desnica potone in deklarirani komunisti po triindvajsetih letih vdrejo v parlament ter cel parlament preplavijo levičarji.
Še največ pričakovanj imamo s strani SLS, ki bo morda vseeno le (in naposled le) doživela pravo katarzo in ne bo to več "ugrabljeno in grdo zlorabljano" ime, nekdaj duše prave konservativne predvojne Slovenije.
Vnovič poudarjam. Proti liberalcem in levičarjem nasploh se moramo začeti boriti najprej v svojih vrstah, šele potem bomo sposobni se boriti proti njim v njihovih strukturah.

- NeoDomobranec

Kritika Kritike konservativne in Slovenska katoliška reakcija

Čisto po naključju sem na spletu prišel do neke spletne strani, ki se sama sebe imenuje "kritika konservativna". Gre za neko stran, ki so jo ustanovili "skupina mladih razumnikov".
Ne vem ali je bolj smiselno najprej povedati kako radikalno nespametna razmišljanja "mladi razumniki" objavljajo na njej, ali da se prej osredotočimo kaj ta skupina treh ljudi zagovarja.
Pa dajmo začeti s tem, kaj zagovarjajo. Imajo se za krščanske konservativce, pri čemer v oči najbolj zbode vrstica, da se zavzemajo za razmišljanja iz "pravoverno krščanske perspektive" (to definicijo so med nastankom tega zapisa umaknili iz meni neznanega razloga), karkoli naj bi to že pomenilo. Ker kaj pa je pravoverna krščanska perspektva? Strinjali bi se, če bi trdili, da je to katoliška perspektiva, vendar razumniki temu ne pritrjujejo, saj na istem mestu v neki drugi vrstici pišejo o "katoliški politični misli". Se pravi, da ločujejo med "pravoverno krščansko perspektivo" in katoliško perspektivo. Kaj torej je pravoverno krščanska perspektiva, ostane neznanka. Gre za potenciran ekumenizem? Bog ve. Druga kričeča reč pa je trditev, da se zavzemajo za klasični liberalizem, v svojih blogih omenjajo tudi libertarizem, ki je takoj za "klasičnim liberalizmom" slovenski tradiciji najbolj priskutna politična misel.
Ti mladi razumniki ne počnejo v svojih razmišljanjih nič drugega, kot da same sebe postavljajo na nek piedestal, izobraženih, razmišljajočih "razumnikov", ki zviška gledajo na ljudsko rajo, ki se zbira okrog Janše in drugih, zanje nepomembnih banalnih reči. Napadajo dr. Štuheca, zgolj zato, ker je po njihovem mišljenju preveč ljudski, čeprav tega nočejo eksplicitno povedati. V enem svojih "blogov" pišejo, da je Kocijančič imel v mislih Štuheca, ko je govoril o "teologih, ki se nastavljajo kameram po pasjih procesijah" in ki "nikoli ne govorijo o Bogu". Ta blog je bil spisan pred 20. junijem, se pravi preden je dr. Štuhec nastopil pred zbrano množico pred Dobom in, ko smo osupnili nad njegovim pozivom k molitvi, ko je celotna množica zmolila Očenaš in Zdravomarijo. Sedaj bi bilo primerno opravičilo teh razumnikov. Naprej pravijo, da na izjave dr. Štuheca mnogi mladi gledajo zviška. Ob tem se velja vprašati, kdo so ti "mladi", ("predstavnikov mlajših generacij"), kaj je ta skrivnostna kasta, ki je nikjer in nikdar ne vidimo. Je to kasta univerzitetnih študentov, ki svoje nestrinjanje izražajo v vzvišenih debatah med "čikpavzami"? Resnično je ta kasta le to, neznana in katere obstoj je vprašljiv. Dr. Štuhec se je odrezal tako dobro, kot se že dolgo ni noben duhovnik na slovenskem, ko je z jasno besedo in nastopom brezkompromisno postavil stvari na svoje mesto.
Seveda se mladim razumnikom to ne zdi prava rešitev. V svojih blogih pišejo o prostoru kritičnega premisleka, ki ga primanukje in ga oni ustvarjajo. In ravno tu je tista točka v kateri se najbolj ne strinjam z njimi.
Oni ne zagovarjajo katoliškega, konservativnega, tradicionalističnega, slovenstvenega. Ne, oni zagovarjajo čisti "buržoizem" dekadentnega evropskega razsvetljenstva. Njihova retorika, ki ne poudarja drugega kot neko umirjanje razprave, racionalizem, tehtno debato, je v nasprotju s tisto prvobitno krščansko tradicijo, ki poudarja gorečnost, brezkompromisnost in radikalnost. Še več, poudarja radikalizacijo načel, ki se mora nujno odraziti tudi v političnem dojemanju in udejstvovanju.
Pravijo, da je dr. Štuhec eden izmed trenutnih liberalnih katoličanov. Kaj s tem mislijo ne povedo, ker je beseda "liberalni" tako redefinirana dandanašnji, tudi sam ne poznam, kaj natanko so hoteli z njo povedati, če jo razumemo v klasičnem pomenu liberalizma, pa lahko trdimo, da je v tem primeru edini liberalistični katolicizem, tisti, ki prihaja s strani mladih razumnikov.
Očitno je, kot smo že videli, da je zamera do dr. Štuheca in katoličanov, ki se udejstvujejo v politiki, ta, da so preveč ljudski. Ampak ravno to je pomembno. Katoliški pomeni tudi ljudski. Slovenska katoliška tradicija ni domena zaprte kaste nekih samooklicanih razumnikov, ki s svojih soban govorijo kaj je pravilno, razumno in kaj ni. Slovenska katoliška tradicija je ljudska in bo takšna tudi ostala, pa če je mladim razumnikom to prav ali ne.
In ravno na tem mestu jih neposredno pozivam, da premislijo svoja stališča glede slovenske tradicije, konservativizma, liberalizma, kapitalizma in socializma.
Vprašajo naj se, kaj je gonilo slovenskega naroda in na čem temelji slovenski narod in njegova kultura. Tu gre za direktni radikalni spopad dveh pogledov. Na eni strani buržoazni liberalci, ki se imenujejo za konservativce in na drugi strani ljudska katoliška reakcija. In katera je zares slovenska in konservativna. Reakcija. Zato, ker le ljudska reakcija je zares prvobitna funkcija naroda. Slovenska katoliška reakcija je pravi konservativizem, prava desnica. In ti, ki se upajo stopiti in z besedo zastaviti svoje ime v tej reakciji so pravi katoličani in pravi duhovni pastirji naroda. Gospod dr. Štuhec je že eden takšnih.
Velika nevarnost je za slovensko tradicijo ravno ta vsiljena otopelost buržoazije, ki skuša ljudska prizadevanja zrelativizirati na območje nekih "racionalnih" debat, kjer naj se soočajo mnenja in brišejo razlike v iskanju skupnih imenovalcev.
Ne! Noben katoličan ne sme kompromitirati svoje vere in Kristusovega evangelija. Kristus ni sklepal kompromisov in tudi ni na nobenem mestu dajal vtisa, da morajo kompromise sklepati njegovi učenci. Kristus je sam povedal, da je prinesel meč in, da kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Kristus sam je, kakor v stari zavezi Bog Oče, ki je rekel, da naj bo človek vroč ali mrzel, če je mlačen ga izpljune, rekel, da je prišel na svet vreči ogenj in kako že upa, da se razplamti. Krščanska tradicija ni buržoazna otopelost in dekadentnost. Krščanska tradicija ni sentimentalnost. Krščanska tradicija je živa reakcija. Vprašanje je le, jo bo Cerkev znala pravilno usmerjati po svojih duhovnikih ali škofih ali pa jo bo morila in topila z relativističnimi in indefrencialističnimi krilaticami ameriške hipijevske katoliške cerkve iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zadnji premiki slovenske katoliške Cerkve, dajejo slutiti, da je Cerkev na strani katoliške tradicije in ne na strani buržoaznih samooklicanih razumnikov, ki s svojim diskurzom ne doprinesejo k ničemur drugemu kot le k diktaturi relativizma o kakršni je govoril papež Benedikt XVI. Dva škofa, dr. Glavan in dr. Štumpf sta zavzela stališče slovenske katoliške reakcije, ki je podprla Janšo, ki je očitni politični zapornik sredi liberokratske evrope.
Spričo tega dejstva so mladi razumniki ostali tiho in si niso upali vnovič utemeljevati obsodilno sodbo zoper Janšo.
Ko sem naletel na to spletno mesto, sem med branjem začel dobivati nek čuden občutek. Zadeva se mi je zdela znana. Diskurz, oblikovanje misli, retorika, vse je bilo tako presneto znano. Pomislil sem na casnik.si, največjo slovensko sramoto "katoliškega" novinarstva. In res, kmalu sem našel povezavo do casnik.si, kot prvo predlagano povezavo z njihove spletne strani. Vse mi je takoj postalo jasno.
Casnik.si ali Časnik, je liberalističen portal, ki se je ugnezdil na katoliški strani in je svoje lovke razširil celo v prilogo Družine Slovenski čas. Svojo odliko v razširjanju otopelosti in moralne dekadence in relativizma je pokazal med odmevno spominsko slovesnostjo in mašo za pobitimi rovtarskimi domobranci v Rovtah, ko je s člankom na prvi strani zahteval, da se ustavi to "zgodovinsko prerekanje". In da jim je "dovolj" tega. Od tistega časa tega liberalističnega portala več ne spremljam.
za konec velja obnoviti misli, ki jih vedno ponavljam, če se želimo boriti proti mason-liberalizmu, se moramo proti njemu najprej boriti znotraj naših struktur. Znotraj Cerkve, znotraj strank, znotraj društev, znotraj gibanj... šele potem se bomo uspešno borili proti zunanjemu masonliberalizmu.

- NeoDomobranec
youtube.com/user/neodomobranec
@neodomobranec
neodomobranec.blogspot.com