Kocbekov sindrom

Trinajstega avgusta nas je presenetil twit Odbora 2014 na Twitterju, kjer je odbor objavil sliko Toneta Kuntnerja, spodaj pa je pripisal: "Tone Kuntner vztrajnikom in vztrajnicam bere Kocbekove verze iz pesmi Lipicanci. #svobodaJJ". Ob tem smo osupnili.
Zdelo se nam je, da se za vsem skriva nekaj več in da smo imeli prav, ko smo trdili, da je prišlo do sabotaže parlamentarnih volitev s strani "desnice". Seveda nismo želeli špekulirati, ali je bila ta sabotaža dejansko hotena, ali pa je bila podzavestna, skupek nepremišljenih faktorjev, ki so rezultirali v tej sabotaži. A ta dogodek pred vrhovnim sodiščem nam je pokazal na večjo razsežnost tistega, kar smo slutili in videli na desnici ob zadnjih volitvah in pred ter po njih.
Zdi se, da ne gre toliko za neposredno sabotažo, ki bi bila hotena zavestno, temveč za nekakšno mentaliteto, ki je prizadeta zaradi določenih dogodkov in premikov v naši zgodovini. Težko pa je tudi pravilno začeti in končati razmišljanje o tem problemu, ki se šopiri na naši "desnici".
Eno je vendarle gotovo. Edvard Kocbek je vprašanje ob katerem pride najbolje do izraza politični nazor posameznika. Čeprav se morda sprva ne zdi, je Kocbek vendarle tista točka preloma na kateri bodisi stojiš ali padeš. Kako dojemaš Kocbeka je izraz tvoje politične usmerjenosti, tvojega območja vrednot in tvoje načelnosti.
Edvard Kocbek je že pred vojno postal disidentski katoličan, to pomeni, da je že pred vojno nasprotoval večinskemu katolicizmu (katolicizem uporabljam kot prevod "catholicism" in se s tem upiram percepciji, da je beseda "katolicizem" slabšalna ali, da nakazuje karkoli slabega) s svojim stališčem o španski državljanski vojni, kjer se je idejno postavil na stran komunistov in ostalih skrajnih levičarjev. Njegova izjava o vsaki hereziji kot junaštvu je dodobra razvnela strasti na slovenskem. Kocbek se je pozicioniral na skrajno levem polu. Njegov socializem ni bil nič drugega kot komunizem, le da je bil tako neumen (ne mislim zaslepljen, neumen je bil), da je mislil, da lahko ob materialističnem počelu socializma obstaja nek duhoven prostor buržoaznega krščanstva. Navzlic vsem dogodkom v Rusiji, Španiji, Mehiki, kjer se je preganjalo krščanstvo, pobijalo duhovnike, redovnike in redovnice, kjer se je požigalo sakralne objekte, je bil Kocbek tako predrzen, da je ostajal na strani komunizma in se v posmeh vsem žrtvam materialističnega socializma imenoval "krščanski socialist". Zavestno je vstopil v partijo in ostajal v izvršnem odboru OF, čeprav je vedel kaj počnejo partizani širom Slovenije, čeprav je vedel s kakšnim namenom je partija ustanovila VOS. Še več, ob likvidacijah dr. Natlačna in dr. Lamberta Ehrlicha je v svoj dnevnik zapisal:

"Ta tragična smrt pomeni, z drugimi likvidacijami vred, zgodovinski prelom. Ta prelom obstoji v tem, da likvidacija pomeni, ne le pravične kazni za izdajalsko sodelovanje, temveč pomeni tudi silovito javljanje novega prava in nove pravice."

"To noč sem dobil določen občutek, da se je začela Slovenska vstaja."

Po vojni je bil funkcionar v komunistični diktatorski državi. Potem pa se je začel šele spraševati o pobojih nasprotnikov, tako kakor, da ne bi vedel kaj se je z njimi zgodilo. Očitna hinavščina nekoga, ki je sedel ves čas v samem vrhu sistema, ki je puščal kri Sloveniji med vojno in po vojni. Potem nastopi tu zgodba o neverjetnem trpljenju, ko je bil v hišnem priporu in je bil (poslušaj in piši) "nadzorovan". Seveda se malokdo vpraša, kako je mogoče, da je človek, ki naj bi bil osovražen od partije in naj bi se izognil smrti le zaradi pozornosti svetovne javnosti, dobil Prešernovo nagrado za neko pesniško zbirko leta 1964.
Tu pa nastopi tista točka preloma, o kateri sem govoril prej. Ko se vprašamo, ali je bil Kocbek res žrtev in če je bil, žrtev česa in če je res bil, kakšna žrtev.
Vsi vemo za ganljivo zgodbo o strašnem in grozljivem trpljenju Kocbeka, ker so mu prisluškovali, ker so mu mikrofone skrivali v sliko njegove matere. Govorijo nam, da ga niso usmrtili le zato, ker je evropska javnost uprla svoje oči v ta primer.
Sama hinavščina. Kocbek je bil in ostaja komunist, na njegovih plečih ni le strašna norost, temveč tudi krivda, da je omogočil komunistično diktaturo s tem, ko je z lažjo in prevaro prepričal slovenski narod, da je katoličan in je s svojo neznatnostjo prepričal ljudi, da se v OF borijo "različne" skupine in je prevaral narod, da ljudje niso videli, da je isti s partijo. Velika laž o dolomitski izjavi, ki naj bi nas prepričala, da je bilo do te izjave kaj drugače in da je bilo po njej kaj drugače, je tudi ena absolutno fenomenalnih iznajdb tega hinavca.
Želijo nas prepričati, da je bilo Kocbekovo "trpljenje" ob nadzoru in hišnemu priporu, hujše od pokola tisočev ljudi. Kocbek je postal večja žrtev in mučenec kot na tisoče pobitih ljudi, pometanih v jame in brezna.
In tu smo sedaj na razpotju. Tu se dokaže resnična politična nrav človeka. Kako dojemati Kocbeka? Kot žrtev in komunističnega disidenta, ali kot zločinca, ki je omogočil in izvajal revolucijo in ga je naposled revolucija požrla, kakor pravijo, da revolucija žre svoje otroke. Ob tem vprašanju se izkristalizirala resnična desnica.
Mnogim se zdi le žrtev. Pravijo,d a je bil zaslepljen in idealističen. Boris Pahor in Lojze Rebula sta uspela skozi leta ustvariti figuro malega odrešenika, ki se je junaško upiral komunizmu. Rebula je svoj delež opravil na katoliški strani, kjer je gotovo njegova zasluga, da o Kocbeku beremo v slehernem katoliškem glasilu, kot o antikomunistu in kdovekajševse.
Kdor smatra Kocbeka za karkoli drugega kot revolucionarnega zločinca, je nor.
In smo že nazaj pri naši "desnici". Vedno bolj postaja jasno, da desnica na slovenskem ne obstaja več. Imamo samo še kocbekovce. Ex-komuniste, disidente, ki nas poučujejo o komunizmu in obenem gradijo paralelni mit o upornikih znotraj sistema. (Do nedavnega je bil eden takšnih celo Franc Rozman - Stane, ki so ga skušali prikazati kot nasprotnika komunizma). Zato imamo Kocbeka, pa Hribarjevo in Janšo. Kocbekov sindrom ali Kocbekov feniks, ki vstaja iz ene struje, da se preobrazi v drugo.
Kocbekov sindrom je sindrom pozabljanja, nenačelnosti in relativizma.
Kocbek je vprašanje ob katerem postane jasno ali je človek res načelno desen ali pa se le dela desnega. Kocbek je tista točka na kateri postane jasno kako dojemamo komunizem. Povsem ista stvar je z Angelo Vode, zapriseženo komunistko, ki se menda ni strinjala s stalinizmom, se pravi eno različico komunizma. In ta zaprisežena komunistka je znenada postala ljubljenka antikomunistov ali tistih ki so se vsaj delali, da so antikomunisti. Znenada smo poslušali in brali o svetnici Angeli Vode, ki je bila, čeprav komunsitka, preganjana od komunistov. Po neki čudaški logiki tega kocbekovega sindroma je rezultat enačbe takšen: če si komunist in zaideš v konflikt z neko skupino komunistov, prenehaš biti komunist. Gre za iracionalnost, ki leži v tem sindromu. Zato je Kocbek postal paradni konj modernega antikomunizma. Zato imamo Angelo Vode in Janeza Janšo v prvih bojnih vrstah proti komunizmu. Zato nam bivši partijci solijo pamet kaj je komunizem in kaj je partija in kaj je totalitarna država.
Kocbekov sindrom je odsotnost vsakega razuma. Je polovična preobrazba v nekaj drugega, celo nasprotnega. Kocbek je znenada postal ikona antikomunizma. Angela Vode je postala ikona antikomunizma. Janez Janša je postal ikona antikomunizma. Vprašati se gre le eno, kaj bi bilo z njihovim antikomunizmom, če bi ne zašli v konflikt s partijo in kako lahko konflikt s partijo enostavno pomeni, da so prenehali biti komunisti.
Eno je gotovo, oni komunizma niso zavrgli zaradi uvida njegove ideološke, kulturne in socialne izprijenosti. Ne, oni so komunizem zavrgli in se prekrstili v antikomuniste iz čiste osebne, subjektivne naravnanosti. Njihov uvid je v subjektu namesto, da bi bil v objektu, kjer bi tudi nekaj pomenil.
Kocbekov sindrom lahko opazimo tudi pri strašnih besedah "Goli otok". Goli otok je dolga leta (in gotovo še dandanašnji) postal sinonim za surovost in zverinskost komunističnega sistema. Goli otok sta besedi, ki naj bi zbudili v ljudeh grozo. Ampak, Goli otok je bil navaden zapor za navadne partijce, komuniste, ki so zašli v konflikt s svojo matico. Goli otok skušajo postaviti nad Teharje, kakor da ju je mogoče sploh primerjati. Mi, ki smo idejno nasprotni komunizmu, naj bi sočustvovali z nekimi partijci, ki so bili zaprti na Golem otoku. Znenada žrtev postanejo komunisti. Zato imamo legende o Trockemu in Kocbeku in Angeli Vode. Da se med ljudi vnese percepcijo, da komunizem ni slab, slabi pa so bili nekateri komunisti na vrhu, ki so zapirali in pobijali ljudi. V bistvu je Kocbek slovenski Trocki. On je tisto jagnje, tista vele-žrtev komunizma. Ne ljudje, ki so umirali ustreljeni, napol ranjeni, živi v breznih, jamah in rudnikih, ampak Edvard Kocbek. Komunizem ima vedno plan-B pripravljen že vnaprej. Zato lahko po vsem tem času še vedno poslušamo, da je komunizem dober in mogoč, le realizirali ga še niso pravilno. Za komunizem lahko velja, da je to sistem ureditve države in gospodarstva, medtem ko mora za fašizem nujno veljati, da fašizem ni nič drugega kot genocid, nasilje in represija. Da bi bila celotna zadeva še bolj ironična, nam o fašizmu kot fašizmu (ste začutili ironijo že v tem stavku?), govorijo diplomirani, magistrirani, doktorirani in ne vem kaj še vse, zgodovinarji in strokovnjaki. Zato nam profesorji pišejo o slabostih komunizma, šele potem ko obdelajo fašizem. Zato moramo v Kočevskem Rogu med spominsko slovesnostjo za pobite žrtve komunizma, najprej poslušati kaj vse je slabega storil fašizem. Gre za nek zakrament iracionalizma. Za tisto vsiljeno percepcijo , ki so jo vsilili zmagovalci druge svetovne vojne. Popačenost in defektnost. O komunizmu ne smeš govoriti iz svojega ideološkega nasprotovanja komunizmu, o komunizmu lahko govoriš le iz svojega nasprotovanja diktaturi.
Zato imamo diskurz v katerem, ko govoriš o komunizmu in o zločinih komunizma, takoj dobiš klofuto, kaj pa fašizem. Ravno iz tega razloga zavračam govoriti o čemer koli, kar naj bi fašizem slabega storil, ker ne pristajam na diskurz v katerem je mogoče govoriti dobro in slabo o komunizmu in slabo in slabo o fašizmu. Ne pristajam na diskurz v katerem lahko govorim proti komunizmu le iz vidika anti-totalitarizma in pro-svobode, lahko govorim tudi o komunizmu kot odličnosti, medtem ko lahko govorim o fašizmu kot edinemu zlu sveta, ne smem pa govoriti o ničemer dobrem kar je v fašizmu.
Sam nisem proti komunizmu iz vidika anti-totalitarizma in pro-svobode. Ne, sam sem proti komunizmu zaradi svoje ideološke nasprotnosti. In s tem, ko zavračam komunizem ne zavračam totalitarizma. Ker nimam kocbekovega sindroma, ker nisem idiot, funkcija volje, ki stoji za radiem in časopisi in televizijo in internetom. Sem ponosen katoličan, ki ve za meje svobode in ve, da Bog ni demokrat in da Božje kraljestvo ni demokracija.
Ampak iz te formulacije mojega dojemanja se sploh ne morem deklarirati za antikomunista po današnjih standardih, zato ker sem lahko proti komunizmu le, če sem proti komunizmu zaradi svoje antitotalitarnosti.
Seveda teh standardov in definicij ne sprejemam. Ne sprejemam definicij, ki si jih izmišljujejo prostozidarji in globalna liberalna kulturna revolcuija.
Kocbekov sindrom je sindrom, ki je spretno krmiljen s strani komunistov, da se vnese v družbo relativizem. Sivina. Nič ne sme biti črno-belo. Vsemu moramo reči, da je kompleksno, vse mora ostati nedorečeno, seveda zaradi "kompleksnosti problema". Seveda vse razen evropskega fašizma. Tu smo lahko črno-beli, še več, tu moramo biti črno-beli, če nočemo, da nas zaprejo, nas pridejo prijateljsko opomniti policisti na dom. Če nočemo represije, krmiljene s strani prostozidarjev.
Kocbek pa je po eni strani tudi blagoslov. Ob dojemanju njega se nam pokaže kdo zares misli antikomunizem in kdo svoj antikomunizem le hlini. Ob njem se nam pokaže kdo je dovolj neumen, da misli, da je človek, ki se je čez noč prelevil iz komunizma, pravi antikomunist.
Današnja slovenska desnica, ki samo sebe formulira za desnico je zgolj notranja opozicija komunizmu, je opozicija, ki je izšla iz komunizma, da bi se preobrazila v njegovo nasprotje z jasno in nedvoumno ikonografijo Kocbekov, Vodetovih in golih otokov.
Zato ni na zadnjih volitvah nihče ustavil pohoda neokomunistov nad parlament, ker nihče ni mislil resno. To bi vendarle že morali vedeti. Pa nismo. Nismo vedeli, da desnico sestavljajo kocbekovci.

- NeoDomobranec
twitter: @neodomobranec

Kolaboracija, izdaja in prisega

Čeprav se nam vedno bolj dozdeva, da so vse te popisane strani o domobranski prisegi z dne 20. 4. 1944 povsem odveč, saj je racionalno gledano povsem jasno kakšno težo neka prisega ima in kakšno težo ima ta prisega šele iracionalno gledano, pa se bomo vendarle vnovič dotaknili te prisege in jo skušali čimbolj zaobjeti z vseh strani. S tem pa se bomo morali nujno soočiti tudi s kolaboracijo in izdajo.
   

1. Kolaboracija

    

Začnemo naj z vprašanjem "izdaje naroda", ki naj bi bila avtomatična posledica takšne prisege. Tu moramo pogledati na okoliščine časa med vojno, pred in po njej.
   
Ko so leta 1941 Nemčija, Italija in Madžarska okupirale Slovenijo, je bila Slovenija del Kraljevine Jugoslavije. Vaški stržarji in Domobranci so dobro sodelovali s kraljevo vojsko Četniki, ki so bili vse do leta 1944 edina uradna vojska predstavnikov suverene države v izgnanstvu. Dejansko je bila edina legitimna vlada v času okupacije tista vlada suverene Kraljevine Jugoslavije, ki je bila v izgnanstvu. Napadena in okupirana suverena država Kraljevina Jugoslavija je bila pod vodstvom kralja Petra.
     
Navajam: "Statusa vlade kralja Petra kot legitimne vlade ni spremenil niti sporazum Tito-Šubašić, o katerem bomo podrobneje govorili v nadaljevanju, oziroma priznanje Titovih partizanov s strani Velike Britanije. Zavezniki de jure niso priznali druge vlade, pa tudi Tito in njegova organizacija nista izpolnjevala pogojev, potrebnih za učinkovito vlado, saj je dejansko oblast nad celotno Jugoslavijo Tito izvrševal šele po kapitulaciji nemških čet ter po izgonu privržencev kralja Petra in generala Mihailovića." (Blumenwitz, 2005)
   
Tu se moramo osredotočiti na dve pomembni stvari, prvič, da je bila edina legitimna oblast nad suverenom Kraljevine Jugoslavije ta od kralja Petra in drugič, da je Tito dobil oblast šele po kapitulaciji Nemčije in "izgonu" prejšnje legalne oblasti. To pa nam že jasno nakazuje, da je nelogično smatrati kakršnokoli "izdajo" ali "kolaboracijo", ki je bila zagrešena med okupacijo Kraljevine Jugoslavije za zločin nad Federativno Ljudsko Republiko Jugoslavijo. Povedano drugače, nemogoče je, da bi ta, ki bi izdal Kraljevino Jugoslavijo obenem izdal tudi FLRJ, ki tedaj še ni obstajala.
  
Navajam: "Priznano je, da prebivalci zasedenega ozemlja v razmerju do suverena, ki mu je začasno odvzeto njegovo ozemlje, lahko zagrešijo izdajo in so zato lahko tudi kaznovani, ko ta spet zavzame državno ozemlje." (Blumenwitz, 2005)
 
Tu moramo biti pozorni na jasno izpovedano, da prebivalci zasedenega ozemlja lahko zagrešijo izdajo do suverena, katerega ozemlje je okupirano in da ta suveren lahko potem tudi kaznuje te, ki so izdajo zagrešili.
   
A moramo namreč vedeti, da se je oblast takoj po vojni zamenjala. Ni se le spremenila vladajoča garnitura, pač pa se je spremenil celotni ukroj države. Spremenil se je režim. Ena država je propadla in druga nastala. Še več, FLRJ ni nikakršna naslednica Kraljevine Jugoslavije pač pa jo je FLRJ zrušila z revolucijo. Kraljevina in FLRJ sta dve različni državi, dva različna suverena.
    
Se pravi, da je izdaja možna le do suverena, katerega ozemlje je okupirano in katera je legitimna oblast tega ozemlja. Kot smo videli prej, pa Tito oblasti ni imel vse do kapitulacije Nemčije, ko pa ni bilo več mogoče kolaborirati z njo. Do kapitulacije Nemčije je bil edini suveren in legitimna oblast Kraljevina Jugoslavija in le to je bilo mogoče izdati in le ta bi lahko kaznovala izdajo, če bi je Titovi partizani ne zrušili in vzpostavili novo državo.
   
Tako je neresnična trditev, da bi lahko FLRJ pravično kaznovala posameznika zaradi izdaje države Kraljevine Jugoslavije, če pa jo je FLRJ dejansko sama zrušila. Izdajo Kraljevine Jugoslavije bi lahko kaznovali le organi te države, ne pa organi druge države na njenem ozemlju.
   
Vprašanje se poraja tudi pri samem pojmu izdaje. Izdaja je lahko zločinska le, če deluje proti suverenu lastne države v korist druge, sovražne države. Se pravi, da je bila izdaja zagrešena le, če je bila "izdaja" zagrešena zoper suveren Kraljevine Jugoslavije. Titova Jugoslavija ali FLRJ, tedaj še nista obstajali.
   
Če bo kdo na tem mestu rekel, da ni šlo za izdajo države pač pa naroda, bo moral to utemeljiti. Narod je vendarle nekakšna metafizična povezava skupine ljudi. Vprašanje, kako lahko izdam narod, se morda sliši smešno, a vendar poseže v samo srž trditve, da je nekdo izdal narod.
   
Tako lahko enostavno pridemo do sklepa, da tudi, če bi do izdaje ali kolaboracije prišlo, se pravi prepovedane kolaboracije, te kolaboracije Titova vojska ni bila dolžna sankcionirati, niti je ne bi smela.
   
Mi seveda trdimo, da kolaboracije, t.j. prepovedane kolaboracije po mednarodnem pravu, protipartizanski odpor ni zagrešil, zato si bomo ogledali dalje prisego, ki naj bi bila očiten (in ko beremo postrevolucionarne zgodovinarje in pravnike, tudi edini) dokaz kolaboracije.
   

2. Prisega

   

Glede prisege je gotovo najbolj dobro obrazložil pravnik in nekdanji generalni državni tožilec dr. Anton Drobnič.
  
Navajam: "Prazen, vendar trdovraten je tudi očitek prisege. Še nedavno smo slišali trditev, da je 'protikomunistična stran prisegla zvestobo okupatorju'. Mišljena je bila domobranska prisega 20. 4. 1944. Slovenski katoličani ob takem hudem očitku navadno samo otrpnejo. Največ, kar zmorejo, je ugovor, da so bili domobranci k prisegi prisiljeni in zato ni bila veljavna.
   
Res so bili prisiljeni posamezno in skupno, sum je celo, da so Nemce k taki prisili nagovorili komunisti. Bolj pomembni pa so vsebinski razlogi. Predvsem je treba vedeti, da prisega ni politično, ampak čisto pravno dejanje: je enostranska izjava volje, za katero veljajo posebna pravila razlage. Najprej je treba upoštevati besedilo prisege, iz katerega se jasno vidi, da so domobranci bila posebna enota s svojimi poveljniki in ne sestavni del okupatorjevih oboroženih enot. Domobranci so prisegli, da bodo zvesti in pokorni 'svojim nadrejenim' - to so bili slovenski oficirji, zapriseženi suverenu Jugoslavije - in ne poveljniku nemških oboroženih sil. Iz besedila je jasno, da prisega velja samo za boj 'proti komunizmu in njegovim zaveznikom', torej samo proti komunističnemu nasilju v Sloveniji in ne proti osvobodilnemu boju. Neločljivost enega od drugega pa ni bila njihova stvar, ampak krivda aprtizanov, ki so revolucijo skrivali za masko osvobodilnega boja in tega še danes ne znajo ali nočejo ločiti. Zavezniki komunistov so bili krščanski socialisti in drugi 'sopotniki partije' in ne morda zahodne države, kot bi radi prikazali nekdanji politični komisarji. Te niso bile zaveznice komunizma, ampak mednarodno priznane sovjetske države. V Sloveniji, kjer so se bojevali domobranci, njihovih vojaških enot tudi ni bilo. V prisegi je jasno rečeno, da se bodo domobranci bojevali 'za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope' in ne za kaj drugega. Jasno je, da slovenska domovina v svobodni Evropi nikoli ni bila vojaški ali politični cilj fašistično-nacistične agresije v Evropi.
    
V prisegi so tudi besede o 'skupnem boju' z nemškimi oboroženimi silami, ki pa prav v ničemer ne spreminjajo osnovnega besedila, ciljev in narave domobranske prisege. Predstavljajo samo izjavo lojalnosti, ki jo dovoljujejo haaške konvencije, kadar okupator dovoli domače oborožene sile. Besede o 'skupnem boju' pa tudi razločno kažejo, da ni šlo za eno samo, ampak za dve različni vojski pod različnimi poveljstvi, in da prisega zvestobe prvi ni prisega zvestobe drugi.
Drugo pravno pravilo za razlago prisege je, da jo je treba razlagati tako, kot so jo razumeli tisti, ki so jo dali. Domobranci pa svoje prisege o zvestobi in pokorščini svojim nadrejenim v boju za svojo slvoensko domovino nikoli niso razumeli drugače, kot je bila izrečena. Če jo drugi razumejo drugače, je pravno brez pomena. Da ni šlo za prisego zvestobe okupatorju, izhaja tudi iz tretjega razlagalnega pravila, ki pravi, da je prisego v dvomu treba razlagati v korist tistega, ki jo je dal, da se je s prisego raje zavezal manj in ne več.
    
Jasno je torej, da domobranska prisega ni prisega zvestobe okupatorju, Nemčiji ali Hitlerju. o tem so že dolgo enotni tudi različni strokovnjaki, ki so to prisego raziskali kot zgodovinarji ali pravniki, med novejšimi tudi dr. Boris Mlakar ('Slovensko domobranstvo'. Ljubljana 2003, str. 291-329). Pomembno dejstvo je tudi to, da so se o besedilu prisege z Nemci trdo pogajali slovenski oficirji, zapriseženi Jugoslaviji, da je besedilo nazadnje odobrilo tudi poveljstvo Jugoslovanske vojske v domovini, da mu niso nasprotovali slovenski politki in ne škof dr. Gregorij Rožman, ko so se prepričali, da ne gre za prepovedano prisego zvestobe okupatorju. VSaj toliko narodne zavesti in ponosa jim moramo priznati, da besedila prisege ne bi odobrili, če bi menili, da gre za prisego okupatorju." (Drobnič, 2005)

Tu je najpomembneje, da si zapomnimo dejstvo, da domobranci niso bili del nemške vojske, kar prisega jasno izpriča, kot nas opozori dr. Drobnič. Besedilo prisege namreč pravi: "Prisegam pri Vsemogočnem bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo...". Torej domobranec priseže, da bo pokoren svojim nadrejenim in da se bo boril skupaj z nemško oboroženo silo, ki stoji pod poveljstvom vodje velike Nemčije. Torej gre za dve različni vojski. Drugače ne bi mogli govoriti o skupnem boju z nemško oboroženo silo, če bi bil vanjo vključen. Prav tako ne bi imel vodja velike Nemčije poveljstva le nad nemško oboroženo silo, ampak tudi nad njim, če bi bil dejansko del te oborožene sile. Jasno je, da je domobranska oborožena sila nekaj drugega kot nemška oborožena sila in kot pravi dr. Drobnič, prisega zvestobe prvi ni prisega zvestobe drugi. Domobranci so prisegli, da bodo zvesti in pokorni svojim nadrejenim, poveljnikom domobranske vojske in niso prisegli, da bodo zvesti in pokorni tudi nemški oboroženi sili. Prisegli so, da se bodo bojevali v skupnem boju z njo, proti komunizmu in to je vse. Če prisego prevedemo v bolj enostavno formulacijo, bi se glasila takole: "Prisegam, da bom zvest in pokoren svojim nadrejenim in da bom v skupnem boju z nemci svoje dolžnosti vestno izpolnjeval proti komunistom za svojo slovensko domovino." To je vse.
   
Pozorni moramo biti tudi na stavek na koncu prisege, ki pravi, da se bojuje za "...slovensko domovino kot del svobodne Evrope.". Dr. Drobnič tu izrazi svoje mnenje, da to ni bil nikdar cilj fašističnega režima v Nemčiji, vendar pa bi sam opozoril na neko drugo reč. Pomembno je leto, kaj so pod tem domobranci mislili in ne kaj je pod tem mislil kdo drug. Nenazadnje so bili domobranci ti, ki so prisego sploh dali. Domobranci so se dejansko borili le za svojo slovensko domovino in zanje ni bilo nobenih drugih ciljev kot boj proti komunizmu za ohranitev obstoječe družbene ureditve. Domobranci se niso borili za kakršenkoli drug političen cilj kot zgolj za uničenje komunizma. Šlo je za čisto nacionalno kontrarevolucijo in prav nič drugega. Domobranci so to vedeli, Nemci so to vedeli in komunisti so to vedeli. Domobranci niso v prisegi rekli, da si želijo slovensko domovino v okviru združene evrope, kar bi morda nakazovalo, da si želijo evropo v določenem sistemu. Ne, domobranci so bili čista reakcija.
    
Tu je gotovo primerno povedati, da so se tega še najbolj dobro zavedali partizani, ki so že od samega začetka revolucije pričakovali kontrarevolucijo in so začeli govoriti o "beli gardi". Oznaka "bela garda" je morda ena najbolj resnicoljubnih komunističnih zmerjavk, kar so jih komunisti sproducirali. Ta oznaka jedrnato izrazi tisto, kar so domobranci, ali še prej Vaški stražarji, bili, slovenska bela garda, slovenska kontrarevolucija.
   

3. Kolaboracija vnovič

   

Navajam: "Kaj razumejo pod tujo besedo 'kolaboracija'? Izvorno pomeni sodelovanje, torej sodelovanje domačih prebivalcev z začasno okupatorsko oblastjo, ki je glede etičnosti lahko bistveno različno: od pravno obveznega preko nujnega, koristnega, taktičnega do prepovedanega, izdajalskega. Sodelovanje je lahko v korist domačih prebivalcev, v korist okupatorja, ali v večjo ali manjšo korist enih in drugih. V Sloveniji pa po 70 letih boljševiškega izražanja kolaboracija pomeni samo izdajstvo, sodelovanje s sovražnikom z edinim namenom pomagati mu, da doseže svoje vojne in politične cilje.
    
Naj dodam, da tudi za prepovedano kolaboracijo kot izdajalsko delovanje ni resnična Kučanova sintagma 'zločin je zločin', ki jo poudarja, ko govori o povojnih pobojih in kolaboraciji. tako enačenje je laž, ki je še bolj zavržna, ker naj bi bil njen raznašalec vendarle dilpomiran pravnik. Kazenski pregon, ki je veljal med vojno, kaznivega dejanja 'kolaboracije' kar tako po Kučanovo ne pozna. Za pomoč sovražniku določa kazen do 10 let robije, za umor pa je bila predpisana dosmrtna robija ali smrtna kazen. Po sedaj veljavnem kazenskem zakoniku tudi ni nedoločene kolaboracije, pač pa se pomoč sovražniku kaznuje z zaporom do 5 let, umor pa z zaporom od 15 do 30 let ali tudi z dosmrtnim zaporom. Očitno je torej, da niti najhujše oblike sodelovanja s sovražnikom ni mogoče po Kučanovo enačiti niti z enim samim umorom, kaj šele z organiziranim umorom mnogo tisoč ljudi na grozovit način, kot so to počeli komunisti v Sloveniji. Navaden umor enega samega človeka po zavrženosti in neetičnosti daleč presega celo najhujšo obliko kolaboracije." (Drobnič, 2014)
   

Navajam: "Služba v sovražnikovi vojski

368. člen

Državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih silah ali sodeluje v vojni ali oboroženem spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom do desetih let.
    

Novačenje za tujo vojsko

369. člen

Kdor novači državljane Republike Slovenije ali državljane drugih držav ali osebe brez državljanstva za službo v sovražnikovi vojski ali drugih sovražnikovih oboroženih silah ali za sodelovanje v vojni ali oboroženem spopadu proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
   

Pomoč sovražniku.
370 člen.
(1)Državljan Republike Slovenije, ki med vojno pomaga sovražniku pri odvzemu premičnin, jemanju živeža ali drugih dobrin ali pri kakšnih drugih ukrepih proti prebivalstvu, se kaznuje z zaporom do petih let.
   
(2) Enako se kaznuje državljan Republike Slovenije, ki med vojno politično ali gospodarsko sodeluje s sovražnikom." (Uradni list republike Slovenije, Kazenski zakonik)
   
Na začetku smo si ogledali kolaboracijo kot avtomatično izdajstvo, sedaj pa moramo biti pozorni na to, da je kolaboracija, sodelovanje = collaboration in da je izdajstvo, izdaja = treason. Pri nas je jezik preveč popačen, da ne bi vsak takoj ob besedi kolaboracija pomislil na izdajstvo, kar nas opomni tudi dr. Drobnič. Še več, obrazloži nam celo, da je tudi prepovedana kolaboracija, ki je izdaja, manjši zločin od denimo umora in se temu sorazmerno tudi tako kaznuje. In to tako po zdajšnjem kazenskem pravu kot medvojnem kazenskem pravu.
 

4. Upor

   

Navajam: "Kršitev mednarodnega prava je bilo tudi kaznovanje civilnega prebivalstva, če je to odklonilo podporo partizanom. V prehodnem času, ki sta ga zaznamovali vojna in državljanska vojna, je bila zakonita vlada kralja Petra potisnjena vstran, ni pa bila odstranjena. kot je bilo na drugem mestu že omenjeno, je bila ta vlada še naprej najvišji državni organ, medtem ko so bili uporniki pod Titom do svojega priznanja veleizdajalci v smislu notranje državnega kazenskega prava ter bi jih bila z vidika kazenskega in policijskega prava zakonita vlada lahko preganjala. Enako velja za vse državljane, ki upornike podpirajo in se s tem odkrito upirajo svoji vladi." (Blumenwitz, 2005)
   
Tu naj še enkrat opozorim na Blumenwitza, ki pravi, da je bila edina zakonita in legitimna oblast do kapitulacije Nemčije ta od kralja Petra, saj komunisti do tedaj še niso mogli izvajati oblasti nad vsem ozemljem. Komunisti pa so bili uporniki predvsem proti svoji zakoniti vladi.
   
Navajam: "Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva, da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem pa da upor ne prizadane civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih." (Drobnič, 2014)
  
Navajam: "Velika večina odporniških skupin, ki so se v Evropi bojevale proti nemški okupacijski oblasti, je spadala med nelegitimne borce, ker niso izpolnjevali pogojev za status legitimnih borcev. Mednarodno pravo jim ni podeljevalo nobene pravice do odpora; tudi iz dolžnosti lojalnosti do lastne države ne izhaja nobeno tovrstno upravičenje. Ta dolžnost namreč prepoveduje le izvršitev kakršnegakoli nelojalnega dejanja zoper lastno državo, ne utemeljuje pa nobene obveznosti oboroženega odpora. Dolžnost okupacijske oblasti, da zagotovi javni red, določa recipročno dolžnost prebivalstva zasedenega ozemlja do poslušnosti prav v tem, da se vzdrži takih nelegalnih dejanj." (Blumenwitz, 2005)
  
 Kot lahko vidimo ni nobene legalno-pravne obveze, ki bi prebivalcem nekega ozemlja nalagalo obvezo do oboroženega upora. Začasa okupacije je okupator dolžan zagotavljati red na zasedenih območjih tudi z organizacijo domačih enot.
    
Dolžnost do upora, s katerim še dandanašnji indoktrinirajo otroke v šoli in ljudi v medijih je torej laž. Gre za nameren poizkus stigmatizacije demokratičnega tabora, ki se naj bi odločil, da bo "čakal". Komunistična indoktrinacija nas želi prepričati, da je bil demokratični tabor oportunistični, medtem ko so se komunisti žtrvovali za narod. Resnica je dejansko ravno nasprotna. Komunisti so oportuno puščali kri slovenskemu narodu s svojim iracionalnim bojem "proti okupatorju" s katerim so povzročali represalije. Strinjam se, da so bile represalije vendarle izvršene s strani okupatorja, moramo pa vedeti, da so bili za te represalije direktno odgovorni ti, ki so se okupatorju iracionalno upirali z gverilskim bojevanjem, čeprav jih k temu ni nič zavezovalo.

 

5. Etičnost in neetičnost

    

Cerkveni funkcionar  F. M. Dolinar je ob jezi, ki so jo producirale sile, ki stojijo za mediji ob postavitvi spominskih plošč v Grahovem, rekel, da je bila prisega neetična. Verjamem, da ga je povzel ali se strinjal z njim marsikateri katoličan kot tudi seveda postkomunisti. Zato Dolinarjevo neetičnost ne bom obravnaval kot posamezen primer, temveč se bom soočil s celotno katoliško strujo, ki je na takšen ali drugačen način do domobrancev sovražna ali "nezaupljiva".
    
Zanimivo je, da ti ljudje o neetičnosti ne govorijo, ko beseda nanese na TIGR, teroristično organizacijo, ki je požigala šole in vrtce, ki se je odločila za taktiko "zob za zob". Mar to ni bilo prav tako neetično? Očitno ni, ker drugače ne bi brali slavospeve organizaciji TIGR po katoliških glasilih. Kaj pa Edvard Kocbek, mar ni bil on utelešenje neetičnosti? Njegove misli o likvidacijah, kot javljanjih novega prava in nove pravice. Njegove misli o španski državljanski vojni, ko se je postavil na stran ljudi, ki so pobijali duhovnike, redovnike in redovnice, ljudi, ki so požigali sakralne objekte. Mar ni bilo to utelešenje neetičnosti? Zakaj namesto diskurza o neetičnosti Edvarda Kocbeka beremo slavospeve v katoliških glasilih? Kaj pa narodnoosvobodilni boj? Boj, ki je s svojim gverilskim ravnanjem povzročal izključno žrtve med civilisti zaradi okupatorjevih represalij. Mar ni bila odločitev za takšen boj v nepravem času neetična? Mar ni bil boj, ki je terjal tako hude represalije neetičen? Zakaj poslušamo o upravičenosti in nujnosti upora okupatorju, če pa vsi vidimo, kaj je povzoročal? Streljanje stotin talcev, požiganje vasi, velike ofenzive na dolenjsko, ki so prizadele samo civiliste. Mar je bilo to etično? Kaj pa likvidacije duhovnikov, izobražencev, bogoslovcev,...? So bile te etične? Kaj pa pokol neoboroženih vojakov po vojni? Je bil ta etičen?
     
Kaj pa besede, da prisega odtehta pokol? Da je pokol naravna posledica prisege? Je to etično? Kaj pa dejstvo, da se nekomu zdi pomembneje govoriti o etičnosti ali neetičnosti prisege kot pa revolucionarnega nasilja sredi sovražne okupacije? Je to etično?
    
Gre za krizo jezika in umevanja. Gre za kaos umevanja, za kaos jezika, za kaos razločevanja. Ljudje so žrtve medijske in izobraževalne indoktrinacije. Živimo v popačeni realnosti v katerem se ljudem več ne zdi neetično, da hodimo po kosteh mrtvih soljudi, zdi pa se jim neetično, da skupina ljudi priseže zvestobo svojim nadrejenim.
    
Dihamo zrak poslednjih časov. Popolna družbena dekadenca, ki lahko vodi le še navzdol.
   

6. Zaključek

   

V tem kratkem razmisleku smo prišli do marsikatere zanimive ugotovitve. Upam, da bo to besedilo pomagalo marsikomu, ko se bo spopadal z razimslekom o medvojnih dogodkih in revoluciji, ki je vodila v državljansko vojno.
    
Prišli smo do nekaterih zaključkov.
   
a) Če je do izdaje prišlo je bila lahko to le izdaja do suverena Kraljevine Jugoslavije, saj je bila to tedaj edina zakonita oblast in sicer vse do kapitulacije Nemčije. Izdajo bi tako lahko sankcionirala le vlada te suverene države, ne pa vlada FLRJ, ki tedaj še ni obstajala oz. ni imela dejanske in zakonite oblasti nad ozemljem. Izdaja KJ ni in ne more biti izdaja FLRJ.
   
b) Če je do izdaje prišlo je bila ta še vedno manjši zločin od npr. umora, po tedanjem in zdajšnjem kazenskem pravu.
   
c) Upor okupatorju ni nujen, če do njega pride, mora biti racionalen, partizani pa so bili vsaj do priznanja s sporazumom Tito-Šubašić ne le zločinci temveč tudi uporniki državi Kraljevini Jugoslaviji. Sporazum ni odpravil oblasti kralja Petra.
   
d) Domobranska prisega z dne 20. 4. 1944 ni bila prisega zvestobe okupatorju.




- NeoDomobranec

Nova Slovenija - V čem je problem?

Zadnje čase se vedno bolj soočamo z vprašanjem, kaj je narobe z NSi, zakaj počne kar počne, zakaj zavzema stališča, kakršna zavzema. Ponuja se veliko odgovorov in že o marsikaterem sem pisal v prejšnjih blogih, a v tem blogu želim povzeti vse teorije in dognanja ter se jasno opredeliti do te stranke.
Še posebej želimo to storiti ob nedavnih pogajanjih te stranke s stranko SMC in njenem morebitnem vstopu v Cerarjevo vlado. Ne sme nas zanimati ali bo do dejanskega vstopa v vlado sploh prišlo in ali so bila pogajanja sploh dejansko relevantna. Gre za načelnost.
Kot rečeno je bila Nova Slovenija: Krščanska Ljudska Stranka dolgo časa, edina prava slovensko tradicionalistična stranka pri nas. Ponujala je program, ki je ustrezal katoliškemu slovencu. zdelo bi se, da je stranka svojo pot zgrešila takoj, ko je bila izvoljena v parlament leta 2011, ko je en mandat ni bilo v parlamentu in se je po predčasnih volitvah vanj vrnila. Vendar pa ta odgovor ni pravi. NSi je svoje bistvo izgubila že prej. Paradoksno, izgubila ga je, ko se je preveč navezala na SDS, ko je precenjeni dr. Bajuk zavzemal stališča, ki so bila podobna SDS-ovim. S tem pa se je stranka liberalizirala in prekomerno osredotočila samo na gospodarske in ekonomske vidike. Postala je kopija SDS-a in vedeli smo, da to ne bo prineslo nič dobrega. Tudi, ko se je od omenjene stranke začela diferencirati, je ohranila zgrešeni kocept strank, ki jo je uvedla SDS. Ta stranka je bila ena prvih, ki je govorila o premagovanju ideoloških delitev. Ta je bila prva, ki je govorila, da je pomembno sodelovanje, ta je bila prva, ki je sodelovala z ZLSD v nekih partnerstvih za razvoj. Ta je bila prva, ki je razglašala, da se moramo "pogovarjati o programih". In vse to se je uresničilo. NSi pa je postala kopija tega pojmovanja.
Ko je Bajuk, še kot predsednik stranke, na nacionalni televiziji na vprašanje , kdo od živečih slovencev mu je vzornik, odgovoril, da Boris Pahor, smo vedeli, da je s stranko konec. To smo vedeli, nismo pa si tega želeli priznati. V njej smo videli edino rešitev, edino možno stranko, ki bi lahko posnemala predvojno SLS. Projekt NeoDomobranec je celo trdil, da je ta stranka najbolj skrajnodesna stranka v Sloveniji z ozirom na odnos do družine, naroda, državljanske vojne. A leta 2011 se je nekaj dokončno spremenilo. Kdo je za to kriv v stranki, je težko reči, še več, rekel bi celo, da zato ni nihče kriv. Ne Tonin, ne Šverc. Gre za problem neokatolištva in liberalnega konservativizma. Saj se še vsi spomnimo, da je Peterle zatrdil, da se sam smatra za liberalnega konservativca, v kampanji za predsednika države.
Ampak pustimo za hip to in se raje (zopet) soočimo z vprašanjem t.i. žlahtnega konservativizma, ki je postala priljubljena zmerjavka janšističnih krogov (naj ponovim, da besedo "janšizem" ne uporabljam slabšalno) svojih političnih sopotnikov na desnem polu. O Kučanovi želji po "žlahtni konservativni stranki", mi najbrž ni potrebno pojasnjevati. Ta razlaga, da za vsem stoji Kučan, je enostavna in njej v prid govori tudi nerazumljiv Toninov podvig, ko je z nekakšnim slabim izgovorom podprl penzijo Kučana kot bivšega predsednika države. Ampak ta teza je nepravilna in je lahko le produkt ljudi, ki Kučana potrebujejo za svoj antipol, da bi sploh lahko obstajali. In Kučan dejansko postaja za janšiste Darth Vader, Morgoth, tisto zlo, ki ga mora Luke Skywalker ali Beren premagati, da bi sploh imel svoj smisel. Da bi njegovo delovanje sploh bilo upravičeno. Janša potrebuje Kučana in do neke mere Kučan potrebuje Janšo.
Zakaj pa ta teza ni pravilna? Zato, ker NSi ni nikakršen fenomen, še več, NSi postaja tisto, kar je bila SDS leta 2008. NSi postaja tisto kar je bila (kvazi)SLS vedno. NSi postaja tisto kar je CDU v Nemčiji. To ni nikakršen fenomen. Ne, NSi je na las podobna SDS. Razlikujeta se le v tem, da NSi nima svojega Lukea Skywalkerrja in niti svojega Darth Vaderja. Zdi se mi, da je SDS-ovo napadanje NSi zgolj efekt strahu pred neverjetno podobnostjo te stranke z njihovo in strah pred njenim porastom na račun lastnih volivcev.
Ampak tudi to ni dovolj dobro pojasnilo, ker če rečemo, da je NSi vedno bolj podobna SDS ali morda še bolj podobna CDU ali pa morda še celo britanski Conservative Party, kaj smo s tem sploh razložili? Kje je odgovor zakaj postaja NSi tako liberalno tehnokratska?
Odgovor je v tem, da tu ne gre več za klasično desnico, ne gre več za klasični konservativizem gre za kontrasorazmerje z levičarskim političnim polom, ki bazira svojo politiko na materializmu in kapitalu t.j. odnosu do kapitala. Politične stranke namreč izginjajo in ustaljujejo se "politične stranke", ki niso nič drugega kot ekonomske stranke. Te stranke pa so paradoks. T.i. desnica je pravzaprav le določena struja, ki se od recimo leve struje diferencira le v odnosu do trga in do vloge države pri trgu.
Zato delamo krivico, ko govorimo o desnici, saj to pravzaprav ne more biti desnica ampak gre za nekakšen demokratični liberalizem, ki pa je bil vedno nekrščanski in v nasprotju s tradicijo in kulturo našega naroda. Desnice praktično v Sloveniji nimamo, temu najbrž brez težav najdemo razlog v polstoletni diktaturi komunizma. Večinski del tega kar se danes samo sebe imenuje za desnico, sestavljajo komunistični oporečniki ali disidenti. Vendar pa moramo biti pozorni na to kaj to sploh pomeni. Disident ne more biti človek, ki prej ni bil sam komunist, ker je potem avtomatično ideološki nasprotnik. Disidenti so ljudje, ki so bili sami nekdaj komunisti in so se potem iz nekega razloga obrnili proti komunizmu. Teh je vse polno. Praktično je bila cela desnica sestavljena iz teh ljudi. (Pučnik, Janša, Bavčar). Seveda mi bo kdo takoj oporekal, da to sploh nikdar niso bili desničarji, kar se strinjam. Kdo drug pa bo rekel, da je bilo edino možno udejstvovanje posameznika v politiki le, če je vstopil v partijo. S tem pa se ne morem strinjati. Vstop v partijo ali kakšno podobno udejstvovanje v komunizmu ni bilo za posameznika obligatorno. Ne. Oman ni bil nikdar v partiji, on ni bil disident, on je bil ideološki nasprotnik, ki mu ni bilo treba biti komunističen funkcionar, da bi uvidel, da je komunizem slab. Oman je ta uvid nosil že v sebi, kakor ga nosi vsak neindoktriniran slovenec.
Seveda veliko več štejejo in so veliko bolj cenjeni prav disidenti. Kocbek, Pučnik, Janša, Hribar.... Za vsakega od njih posebej lahko sami ocenimo zakaj gre pri njih. Zakaj so postali disidenti.
In ko začnejo nekdanji partijci govoriti o lustraciji, ki jo seveda pravilno opredelijo, da ne bi sami padli v kategorijo, ki se jo lustrira, nam je popolnoma jasno, da nikoli ne bo nikakršne lustracije.
Ni le Slovenija v kaosu, ko govorimo o desnici in žlahtnem konservativizmu. Če bi bil desni pol v kaosu le pri nas, potem bi lahko slovenskemu Morgothu brez težav pripisali vso krivdo za vožnjo NSi po levi. Ampak, ker vidimo, da je problem globalni, se s tem ne moremo strinjati. Poglejmo samo v Britanijo kaj počne "desna" vlada, "konservativne" stranke Camerona. Ali pa si poglejmo s kom je šla v koalicijo Merklova CDU v Nemčiji. Ne Luke Skywalker, v tem se motiš. Darth Vader nima prstov vmes.
NSi je stranka, ki se je vdala pričakovanjem gospodarskih liberalcev in materialistov in stranka, ki se je vdala liberalnim konservativcem in je stranka, ki se je vdala neokatoliški novus-ordus struji znotraj katoliškega "tabora". Postala je pomehkužena, trgocentrična satelitska stranka zahodnih kapitalistov.
Sklenemo lahko, da bolj kot skušamo razumeti in doumeti problem NSi, bolj uvidimo, da je problem večji in da vključuje veliko reči na verskem, političnem in družbenem področju.
Gregorij Rožman je v Pastoralnih inštrukcijah za Ljubljansko škofijo leta 1940 zapisal:
"V našem času ustanavljajo boljševiki po državah, kjer še niso na oblasti, različna na videz nevtralna društva za vse mogoče namene. Prav tako se radi vtihotapljajo v že ustanovljena društva, da v njih opravljajo svoje razdiralno delo in potem po njih med širšimi množicami.
Katoličani se morajo skrbno varovati teh volkov v ovčji koži, ki so bolj nevarni kot pa odkriti nasprotniki. Dušni pastirji naj sami pomnijo in opozarjajo svoje vernike, da ni pripadnikom komunizma nobena stvar sveta. Vsako priložnost izrabijo za svojo propagando. Pod krinko strokovnosti, narodnosti, narodne skupnosti, boja za demokracijo in za pravice človeške osebnosti, humanega ravnanja v vojski, dela za mir, socialnega dela in celo del krščanske ljubezni skušajo komunisti vbrizgati strup razkrajanja. Maske so različne, namen pa je eden."

Kot smo lahko videli je Nadškof opozarjal že leta 1940, da komunisti izrabljajo celo boj za demokracijo in celo krščansko karitativnost za svoje namene. S tem opozarjal, da vsaka demokratičnost ali prizadevanje za neke demokratične ideale, še ne pomenita resnice in pravice. Komunisti so zviti. Ti, modificirani demokratični komunisti, za katere je demokracija postala pravi raj za subtilno indoktrinacijo otrok in pranje možganov skozi obvladovanje medijev, pa so še toliko hujši.
Zaključimo lahko, da je zadnje spogledovanje NSi z neo - LDS, SMC nenačelno, kratkovidno in celo žaljivo za slovenski narod in volivce, ki so jo volili. Projekt NeoDomobranec NSi zavrača.

- NeoDomobranec

Kdo se boji NeoDomobranca in o prisegi

Danes me je presenetila ofenziva na youtube kanal projekta NeoDomobranec, nanj je nek uporabnik brezglavo lepil link do nekega posnetka v katerem menda France Dolinar pravi, da je bila domobranska prisega neetična. ta uporabnik je link in svoj komentar nalepil vsaj na sedem posnetkov kanala NeoDomobranec.
To me je predvsem razveselilo. Zakaj? Zato, ker se nekdo očitno boji tega projekta. Saj je NeoDomobranec v splet lansiral videoposnetek z resnico o domobranski prisegi, ki jo je primarno povzel po dr. Antonu drobniču in je ta posnetek videlo že kar nekaj ljudi.
Mit o domobranski prisegi, ki naj bi bila kratko malo popolna legalizacija maskara nad domobranci, se je začel majati. Ljudje začenjajo prisego pravilno brati. Ne briga jih več, kaj si o njej mislijo kompromitirani ex-komunisti ampak jo skušajo razumeti skozi naraven jezik, skozi svojo materinščino.
Zato je bila ta bedasta ofenziva uperjena nad ta kanal, da bi skušala zamajati pri ljudeh čut za resnico. Ker tudi, če je Dolinar rekel, da je bila neetična in tudi če bi rekel, da je napačna ali celo zločinska, to nima pač nobene teže. Ne briga nas kaj si o njej misli nek človek, zanima nas samo kaj prisega dejansko govori. Mi ne potrebujemo več žrecev, ki nam bodo povedali ali je prisega zločinska ali nezločinska. Prešel je čas komunizma. Vsak sam si lahko ogleda pojasnilo dr. Drobniča in po svoji vesti, ko vnovič preber prisego, oceni, ali ima to besedilo res takšno težo, da je upravičen poboj 15 000 ljudi.
Ustavimo se za hip tu. Ravno to skuša projekt doseči, da bi se ljudje racionalno vprašali, kako je mogoče, da obstajajo v narodu ljudje, ki se jim zdi neko izrečeno besedilo, hujši zločin kot zverinski masker nad 15 000 ljudi. Da se jim zdi hujši zločin nekaj izrečenih besed, kot metanje mrtvih in napol mrtvih in živih v jame, brezna, rudniške jaške, protitankovske jarke. Kako je to mogoče.
Verjemite mi le eno. Edina stvar, ki je pri vsej zadevi etično sporna, je ta iracionalna percepcija takratnih dogodkov.
Človek ostane brez besed, ko posluša razne "doktorje" in "kulturnike" pa "izobražence", ki govorijo in pišejo, kako se jim zdi sporna prisega, pa kako, da je bila prisega izdajstvo naroda in podobno. Medtem pa ne najdejo ene besede za nečloveški masaker civilistov med vojno in Slovenske Narodne Vojske po vojni.
Prisega je svetinja! Je najsvetejši izraz narodove moči, ko se je že leta 1944 zoperstavil komunizmu, medtem, ko so mu zahodni hinavci, američani, angleži, francozi, kanadčani še pomagali. Prisega je dokaz slovenskega deleža pri sesutju komunizma. Je pa tudi dokaz, da smo bili načelni že leta 1944, ko so angleži plačali svoj komfort s tujo krvjo. Ko so zahodni zavezniki dali rusom celo vzhodno evropo, le zato, da bi porazili nemški fašizem, ki je ponujal gospodarsko in kulturno alternativo tako kapitalizmu kot komunizmu. Zato smo imeli potem petdeset let zaigrano hladno vojno, ki je bila v resnici umetno ustvarjena napetost, da bi se ustvarjal videz različnosti med blokoma. V resnici pa je šlo za isto kulturno revolucijo, ki je na obeh straneh počasi in subtilno uničevala tradicionalne vrednote in tradicione percepcije sveta.
Na prisego moramo biti ponosni, bolj kot za kaj drugega gre pri prisegi za jasno izraženo voljo, da se je slovenski narod uprl azijatskemu boljševizmu.
V svetu pa vlada vsesplošna dekadenca in ravno izjave o neetičnosti prisege in izjave o celo škodljivosti prisege so simptomi te dekadence. Ko je človekov in človeški razum tako defekten, tako uničen, da ne more več pravilno odtehtati prav od narobe. Ko se vse obrne in postane neka prisega, nekaj izrečenih besed, večji zločin od zverinskega klanja.
Zato lahko le zahvalimo dobrega Boga, če smo še vedno sposobni videti v tem norost in iracionalnost. Projekt NeoDomobranec je dosegel svoj namen, če se je kdo ob posnetku, ki je bil narejen na temo prisege vsaj enkrat vprašal, kako je vendar mogoče, da bi ta kratka prisega opravičila in opravičevala masker, ki so ga nad domobranci izvršili komunisti. In če se je s tem komu povrnil razum, potem ni nič čudnega, da se kdo boji projekta, saj očitno izobraževalna indoktrinacija ni popolnoma uspela.
- NeoDomobranec

Sabotaža volitev - Kdo je omogočil neokomunizem

Čeprav so volitve že več kot teden dni za nami, se je še vedno težko sprijazniti z izzidom. Veliko razočaranje je ostalo in vsi volkovi so potihnili, kakor da bi se zadovoljili s stvarmi kakršne so.
Vendar pa sam ne pristajam na to. Vedno bolj se mi zdi, da smo bili izigrani in da velika zmaga neokomunistov ni naključje ali zgolj uspeh medijskega relativizma. Ne. Zdi se, da se za vsem skriva nekaj več, da so krivci predvsem na desnici, ki so nas izdali. Izdali so slovensko desnico in, ko govorim o slovenski desnici mislim na slovensko ljudstvo, ki goji krščanske tradicionalne srednje-evropske vrednote. Z desnico ne mislim na liberalce, neoliberaliste, libertarce ali kakšen podoben izum ameriških, francoskih, britanskih ali ruskih prostozidarjev. Ko pa govorim o desnici, ki nas je izdala, mislim ravno na te. Na takoimenovane libertarce, neoliberaliste, liberalce, bivše socialdemokrate, bivše komuniste in disidentske komuniste. Ti so izdali slovensko desnico, slovensko tradicijo, slovensko reakcijo. Oni so direktno omogočili to blasfemijo slovenske parlamentarne demokracije. Ko so dovolili neokomunistom, da so napoleonsko zavzeli parlament in da so dopustili priti v parlament deklariranim komunistom. Na njih leži vsa krivda. In ta krivda ni neudeležba ali kakšna podobna nebuloza s katero so si brisali solze vodilni komentatorji takoj po volitvah. Ne.
Projekt NeoDomobranec je dolgo podpiral stranko NSi, ker je v njej videl pravo naslednico tradicije predvojne SLS, a ker je v zdanjih letih in to že od leta 2011, ko se je vrnila v parlament, postala vse bolj mehkužna, poliberaljena nakaza, se je projekt od nje distanciral in pred zadnjimi volitvami stopil na stran SDS, za katero se je zdelo, da edina vodi takoimenovani kulturni odpor neokomunistom in masonliberalcem. Četudi je projekt že dolgo opozarjal na čudno politiko SDS in njenih nekaterih članov, kar se tiče recimo Janševe razlage medvojnih dogodkov, ko je zapisal, da se moramo vsi strinjati, da je bila okupacija podlaga vsega zla ali, ko je iz vlade nagnal preveč konservativnega ministra Drobniča, ali ko se je SDS-ov poslanec zavzel za prekop nekih partizanov iz Nemčije nazaj v Slovenijo, kakor v posmeh razpadajočim ostankom Slovenske Narodne Vojske po breznih, tankovskih jarkih in rudniških jaških, ki so jih odkopali ravno toliko, da so jih zasuli nazaj in bodo tako lažje razpadli do kraja, pa Janšev minimalen napor, da bi se kaj na tem področju spremenilo, kakor da je tako težko postaviti par kostnic v krajih ob večjih grobiščih. Ne, rekli smo, če je to vse kar lahko v tej sili razmer dobimo, da se deklarira za desno, potem bomo volili SDS. Rajši se borimo za neke arhive o nekih disidentskih komunistih, kot da se ne borimo za nič, kakor to počne NSi.
A bolj kot so se volitve približevale bolj kristalno jasno je postajalo, da je "desnica" mrtva. Od NSi in SLS, kot rečeno tako ali tako nismo pričakovali ničesar. Vedeli smo, da bodo mlatili suho slamo o nekih ekonomskih ukrepih za "spodbujanje gospodarstva", da bodo branili sveto evropsko unijo pred kakšno opazko in da bodo govorili kako je treba umakniti državo iz vsega. Zato nas je najbolj razočaral SDS. Od njega smo pričakovali kaj več. Pričakovali smo odprt spopad z neokomunisti. A kaj smo dobili? Dobili smo neke traktate o političnem zaporniku, dobili smo neke pavšalne nerazumljive ideje o dlančnikih za vse. (Tabličnih računalnikih, če smo natančni.). Medtem, ko so neokomunisti marširali nad parlament s svojim neobremenjenim pajacem, so naši desničarji želeli pritegniti volivce s tabličnimi računalniki za šolarje. Medtem, ko so dvigovali svoje glave odpisani politiki Pahorjeve vlade in so se deklarirani komunisti rinili v ospredje, so desničarji iz zapora pisali o internetu kot najpomembnejši stvari prihodnosti. Tu smo vedeli, da je nekdo sabotiral volitve. In ta saboter ni bil neokomunist ali masonliberalist, temveč naša desnica. To so bili ljudje, ki se navdušujejo nad libertarizmom, neoliberalizmom, kapitalizmom in drugimi ameriškimi iznajdbami.
Kapitalizem je preteklost in ko to pravim bo gotovo vsak pomislil, da sem socialist. Nikakor, socializem ni alternativa kapitalizmu. Socializem je bil preteklost par dekad pred kapitalizmom in dajati socializem za alternativo kapitalizmu je tako kot, če bi, ko bi nam poginil konj, šli na vrt in kopali za predhodnikom tega konja, ki nam je poginil leto prej. Socializem ali kapitalizem sta isto. Gre za čisto nasprotje a vendar isto stvar. Gre za dvojčka. Za dva konca iste palice. Alternativa obema je samo krščanski korporativizem, solidarizem, ljubi Bog, fašizem.
Zato sem v začetku zapisal, da so izdali volivce, ki gojijo tradicionalne, srednje-evropske vrednote. Ker libertarizem nikoli ni bil srednjeevropski in nikoli ne bo. Če si še toliko želimo, da se država popolnoma umakne izreguliranja sleherne stvari v družbi, pa si moramo tudi priznati, da to ni mogoče. Sprijazniti se moramo s svojimi kulturnimi, družbenimi in zgodovinskimi determinantami. Mi nismo amerika in nikoli ne bomo. Amerika se od nas razlikuje, kakor se mi razlikujemo od nje. Njen gospodarski sistem je v nasprotju z našimi percepcijami družbe in njihov enako. S tem nikakor nisem anti-amerikanec, kakor je zadnje čase precej popularno biti. še zdaleč ne. Sam naravnost zavidam  američanom ameriško ustavo, ki je podlaga za dejansko svobodo človeka. Zavidam jim krščanski jug in mariskaj drugega. Vendar pa se ne morem strinjati, da mora država prenehati biti regulator družbe. Še več, mislim, da predvsem trg potrebuje regulacijo, še posebej v današnjih razmerah hinavščine svetovne politike, ko zapiramo tovarne, da lahko od komunistov na kitajskem kupujemo izdelke in se nato oglašajo neki parahumanisti in celo nekateri zaslepljeni župniki, ki pravijo, da Evropa dolguje Kitajski, ker ji ta dela za pest riža superge. Kdo je pa kriv, da nam rumeni komunisti prodajajo cenene izdelke, smo jih mi v to prisilili, ali ap gre za komunističen subtilen način, da sesuje evropska gospodarstva?
Morda sem preveč skrenil a vseeno si velja predvsem v spomin vtisniti o čem je tekla debata med prevolilno kampanjo. Kot rečeno. Glavni temi sta bili politični zapornik Janša in zastonj tablični računalniki.
Da pojasnim, tudi sam se strinjam, da je Janša politični zapornik, vendar to ne prinese avtomatično zmage. Na desnici sem pogrešal ofenzivo, ki bi se premaknila zgolj od "liderja opozicije" na moralne, kulturne in družbene pozicije. Na ideološki spopad levice in desnice. In če ta spopad ni bil spontan, ga je bila desnica dolžna izzvati. To je tista primarna funkcija vsake politične tekme. In zaradi odsotnosti tega, verjamem, da so bile te volitve sabotirane s strani politične desnice, ki se sama deklarira kot takšna.
Naj opozorim le še na iluzorno in zmotno prepričanje "desnice", da volilni boj poteka na ekonomskem nivoju, da gre za vprašanje manj države - več države, državno lastništvo - privatno lastništvo, ... Tu je bila tista bistvena zmota ali bolj sabotaža. Naj samo spomnim na vprašanje neke voditeljice nekega obskurnega tlevizijskega kanala, ki se je glasilo, "kako napolniti državno blagajno" in jim je dala na voljo par možnosti. In najbrž se je ravno tu pokazalo, da je boj izgubljen. Kakor po tekočem traku so vsi politiki drug za drugim odgovorili, da bi to storili s prodajo državnega premoženja. Tu se je pokazalo, da se pola v ničemer ne razlikujeta, ker če celo neokomunisti želijo prodati državno lastnino, v čem je potem sploh "fora" odločanja.
Na koncu se je vse zreduciralo na nek obupan klic, da če nočete že jutri iti za dve leti v zapor, boste volili SDS. Mit o zaprtem voditelju opozicije, ki sploh ni bil mit, se še zdaleč ni prijel. Nerazumljivo usmerjanje energije v napadanje svojih političnih sopotnikov t.j. ostale desnice, ni nič pomagalo, morda je privedlo le do zmanjšanja desnih sedežev v parlamentu.
Namesto, da bi organizirali shode zoper restavracijo komunizma, smo dobili shode v podporo Janši. Namesto kontrarevolucije smo dobili sabotažo.
Zato potrebujemo novo stranko. Radikalno krščansko, radikalno konservativno, radikalno tradicionalistično. Pa če se že radi tako zgledujejo po američanih, potrebujemo slovenski "Tea Party", ali še bolje, slovensko različico, ki bo radikalnejša od ameriške.
- NeoDomobranec

Retrospekcija ob nekem slovesu

 Avtor: Agitator

Leta 2011 tik pred volitvami v državni zbor sem na portalu MMC RTVS napisal blog z naslovom Materija je končna, v katerem sem svaril pred brezizhodnostjo slovenske situacije zaradi dualizma socializem - kapitalizem. Najbolj zanimivo je gotovo, da sem omenil dvojico  Virant - Turk v SDS, kot gotovo najnevarnejšo za uveljavitev trdega kapitalizma na slovenskem. Sedaj po treh letih pa se zdi, da je te poti konec. Zdi se kakor, da sta se s SDS dokončno razšla oba. Virant že takoj pred volitvami leta 2011 in sedaj še Turk. Preberimo si moj blog:

"Materija je končna

Še vedno menijo vsi razumniki in tako tudi ljudje, saj so okupirani z žurnalističnim terorizmom, da gre dan danes v Sloveniji zgolj za gospodarsko krizo.
Pravijo, da moramo dobiti mlade uspešne podjetnike in da bo gospodarstvo rešilo vse. Vendar kako zelo skregano je to z zdravo pametjo.
Naši boljševiki, predvsem sindikalisti in delavstvo nasploh, skupaj s tistimi t.i. socialisti ali social-demokrati tulijo kako je treba ohraniti proizvodnjo doma, kako je treba ohraniti tovarne. istočasno pa zagovarjajo sodelovanje s Kitajsko, koder ljudje delajo za pol manj plače, saj gre tam za drugačen standard. Istočasno pa zagovarjajo svobodni trg. in na svobodnem trgu naše tovarne ne bodo preživele. dokler bo bil naš trg res tako zelo neomejen glede uvoza bodo tovarne še naprej propadale. tovarne se selijo v tretji svet. Proletariat je preteklost.
Zato je naravnost smešno, ko se pritožujejo, kako da tovarne propadajo.
Menijo, da moramo uvesti neke vrste socializem, saj smo vsi včeraj poslušali Poljšaka, ki govori neumnosti po tekočem traku. Istočasno, ko zagovarja nek "kocbekaški" socializem, govori o podjetništvu in razvojnih centrih in podobno. Kapitalizem. Vsi menijo, da bo edinole podjetništvo in neko gospodarsko mesto na svetovnem zemljevidu rešilo naš narod, našo državo. Prav, nič ni narobe če zagovarjate tezo o eni najbolj razvitih držav in najboljšem gospodarstvu, a vendar ne moreš obenem zagovarjati socializma in niti socialne demokracije.
Gre za duhovno krizo. Gre za krizo materializma. In najbolj materialistični "ideologiji" sta ravno socializem in tega variante ter kapitalizem in tega variante. Zakaj je v Sloveniji kriza? Zato ker sta dve najmočnejši stranki  tako zelo materialistični. na eni strani Potrč, vojak socializma in na drugi strani Virant ter Žiga Turk dva super kapitalista, ki menita, da je za naš narod primeren edini gospodarski sistem t.i. neo-liberalizem, ki ga onadva povezujeta z desničarstvom. Janša pa ju posluša kot, da bi bila bogova.
V resnici pa neoliberalizem še zdaleč ni desničarski ali konservativni. Že samo ime nam govori, da gre za dejansko novo iznajdbo, ki se jo resda poslužujejo nekatere paradesničarske stranke, vendar pa je v samem bistvu skregana s konservativnostjo, katero pa mora imeti vsaka prava desna stranka.
Poglejmo desničarstvo pred vojno in tam bomo videli kakšen model gospodarstva so zagovarjali desni politiki. Šlo je za neke vrste krščanski korporativizem, katerega je tedanji papež oznanil še preden se je razvil fašistični korporativizem. Če beremo pridige nadškofa Rožmana v njih jasno in glasno oznanja nasprotovanje tako komunizmu kot kapitalizmu, saj pravi, da je kapitalizem izkoriščevalski in je v grobem nasprotju s Kristusovim naukom.
Torej gre dandanes za krizo identitete tako desničarskih kot levičarskih strank. Včasih poslušamo v znameniti oddaji Studio City v kateri svoje misli predvsem razvija Štefančič jr. in on neprestano govori o tem kako so desne stranke zaverovane v preteklost, leve pa so intelektualistične, ne tako čustvene ter zagledane v sedanjost in prihodnost. vendar pa, če bi Štefančičeve teze držale, bi naše stranke, ki se predstavljajo kot desničarske, videle v preteklosti kako so njihove "materinske" stranke takrat imele oblikovane svoje programe. Vendar ne, naši desničarji se veselo prepuščajo profesuri s FDV-ja in FF-ja kjer jim diktirajo kakšen model gospodarstva morajo zagovarjati. NEOLIBERALIZEM se glasi diagnoza.
Na drugi strani pa Štefančičeva teza pade, ko vidimo kako strastno naši Anderliči in Potrči držijo svoje glave pod klobukom komunistične tradicije, kot so razna slavja bitk o katerih vsakdo ve drugače. In vehemento zmerjanje s sodelavci okupatorja kot, da bi se šlo le o tem.
torej je vendarle očitno, da gre za krizo indenitete. Pa bom zaključil z grobim citiranjem nekega intelektualca, ki pravi, da je leta 1945 na Slovenijo padel nek pokrov in ko smo ga leta 1991 vzdignili, smo se pogledali med seboj in se nismo več poznali.
Da, deformacija naroda je bila neverjetna. Bila je tako temeljita, da ljudje niti vedo ne, da so deformirani.
Naslednjih volitev se ne veselim, saj se bojim, da so v Sloveniji zgolj dve politični opciji: ali nefunkcionalni socializem, ki ga vzdržujejo na račun države ali pa trdi kapitalizem pod taktirko Žige Turka in Gregorja Viranta, ki bo udaril po mnogih socialno šibkih slojih našega naroda. (Tretja opcija bi sicer lahko bila tudi tista, ki nam jo vsiljujejo žurnalisti z vseh medijev [tudi rtvslo], vendar pa bi bila ta opcija še najbolj usodna za narod.)
Gre za duhovno krizo o kateri pa nihče nič ne ve, sa j se o duhovni dimenziji človeka, pod materializmom ne govori. Materija je dokončna. Nad materijo ni ničesar."
Agitator, 5. September 2011

Jaz v tem vidim veliko mero upanja, pa ne zato, ker bi menil, da bo SDS zapustila idejo neoliberalizma oz. kapitalizma, pač pa zato, ker menim, da bo s tem stranka izgubila nekoliko tistega neprestanega ponavljanja o premagovanju ideoloških delitev, pa o osredotočanju na "pomembne teme". Morda bo doživela tisto katarzo o kateri je v zadnjih blogih pisal NeoDomobranec.

V Ljubljani, 15.7.2014, Agitator

Neudeležba in faktični izid volitev ali Kdo je kriv za neuspeh?

Sedaj, ko je desnica močno izgubila volitve, se je pričakovano lotila refleksije, katero sem tudi sam priporočal. Še več, trdil sem, da je poraz dober, če bo prinesel katarzo predvsem SLS in NSi in delno tudi SDS. Pod katarzo nikakor ne mislim, kot nebroj drugih, nekakšno umiritev retorike, beg od "ideoloških" tem in mlačnost. Ne, že v prejšnjih blogih sem pisal o ravno nasprotnem. Katarza naj prinese zaostritev, radikalizacijo načel, retorike. Kakorkoli že, nima pomena, da govorim o tem, kaj sem pod katarzo, ki naj bi jo samorefleksija prinesla, mislil, če pa je samorefleksija popolnoma zgrešena. Predvsem v krogih SDS.
Ko sem pričakoval prve odzive na izid volitve sem kot rečeno menil, da bo prišlo do katarze, v resnici pa se mi je zdelo kakor, da poslušam levičarje, ko izgubijo volitve. Vso krivdo za neuspeh desnice, so "desni" krogi enostavno in lahkotno pripisali "neudeležbi na volitvah". Namesto, da bi uvideli, da potrebujemo močan konservativen blok, ki naj radikalno zaostri svoja stališča do levičarjev in se s tem diferencira od levičarjev in njihove retorike o premagovanju delitev, ki naposled vodi v levičarsko nadoblast, so začeli govoriti kako se njihovi volivci niso udeležili volitev.
Takšne razlage ne sprejemam, tudi če bi bila res resnična. Preden razložim, si ta absurd poglejmo iz perspektive "problema: referendum".
Projekt NeoDomobranec je že leta 2010 v enem svojih videoposnetkov opozarjal na pomembnost referenduma kot inštitucije in lahkotnosti s katero do njega pristopajo različne sile. Naj navedem le nekaj stavkov iz videoposnetka, ki je naslovljen: "O referendumu in politiki" in je skušal že precej zgodaj, takoj po referendumu o RTV Slovenija, ki ga je predlagala Širca, opozoriti na pomembnost in nenadomestljivost referenduma.
"Sedaj po uspeli zavrnitvi škodljivega Šircinega zakona o RTV SLO so se pričeli pojavljati glasovi zoper referendum kot tak in pojavile so se težnje po spremembi referendumske zakonodaje."
"Kritika pa pritiče tako zdajšnji koaliciji kot opoziciji kot tudi družbi sami. Kajti prav vsi gledajo zviška na referendume in jih sprejemajo le v kolikor so referendumi naklonjeni njihovi politični ali moralni zmagi. Če pa referendumi niso naklonjeni njihovim pričakovanjem jih označijo za irelevantne zaradi majhne volilne udeležbe in podobnega."
Že tedaj je projekt opozarjal na tisto kar se je dejansko zgodilo tri leta kasneje, ko so levičarji, podkrepljeni s praktično celotno "desnico", sprejeli zakon, ki je daljnoročno postal zaščita mason-komunistov in levičarjev, še posebej sedaj, ko smo vstopili v dobo popolne levičarske in medijske nadoblasti.
kar pa hočem poudariti je to, da se je že tedaj (ko je bila SDS veliko liberalnejša, SLS praktično komunistična, NSi pa ni bilo v parlamentu), diskurz "desnice" popolnoma v ničemer razlikoval od diskurza levice ob vprašanju referenduma. Ko so na referendumu zmagali desničarji, so ga opljuvali levičarji, ko so ga dobili levičarji, so ga s popolnoma isto retoriko opljuvali desničarji.
Tu je kakopak potrebno postati pozoren, da ne bi človek pomislil, da hočem podobnost med tem abusrdom napadanja referenduma povezati z retoriko ob izidu volitev. Nikakor. Izid volitev je bil dejansko nelegitimen. Opozicija parakomunistični levici, je bila do kraja onemogočena in celo zarta (tudi s tem, ko je obračunavala med seboj namesto, da bi s komunisti), še posebej je bila zatrta s pomočjo komunističnega pravosodja in policije, katera je talka sindikata. Da je bil Janša fizično odstranjen kliče v nebo in le norec ali popolni relativist lahko ostane ob tem mlačen.
Na kar hočem dejansko opozoriti je podobnost med odnosom do referenduma leta 2010 in odnosom do izida volitev, kot faktičnega izkupa. Retorika desničarjev je do potankosti enaka tisti od levičarjev, ko so izgubili volitve in sicer v tem, da skušajo poraz pripisati "neudeležbi".
Na ta diskurz, ki je popolnoma enak levičarskemu, pa že po čisti logiki ne morem pristati. Ni namreč mogoče, da bi si "neudeležence" volitev lastili tako levičarji kot desničarji. Nikakor.
Dejansko je za izid volitev kriva, če pustimo ob strani sistematično zatiranje opozicije, retorika desničarjev, ki ni izpostavljala perečih vprašanj, ob katerih bi se razgalila popolna "komunistoidnost" (če parafraziram levičarsko iznajdbo), Cerarja in njegove "nove politike". Če bi namreč desnica skozi debato privedla do tega, da bi se morala Cerarjeva neo-LDS opredeliti do vprašanj povojnih pobojev, splava, kontracepcije, ločitve Cerkve in države, evtanazije, narodnoosvobodilnega boja, statusa domobrancev (Slovenske narodne vojske), bi bila stisnjena v kot in bi odgovorila z odgovori, ki bi nujno odbili od sebe velik del glasov kristjanov in mehkih desničarjev, ki so šli volit Cerarja, pretvarjajoč se, da o njem ne vedo ničesar drugega, kot da je nek pravnik, ki za velike honorarje govori po nacionalki.
A namesto tega, se je "desnica" fokusirala na davke, na poenostavljanje postopkov. Fokusirala se je na to, da bodo bile vse družine (vse!) kar pavšalno (pavšalno!) manj obremenjene. (Se pravi, da bi manj za delovne zvezke plačale tako tiste družine samohranilnih matera iz realnega sektorja, kot tiste z dvema uslužbencema iz javnega sektorja. Podoben absurd je SDS realizirala že dvakrat. Najprej, ko je dala zastonj malico vsem otrokom, ne glede na prihodek njihovih družin in potem, ko je za isto ceno dala mesečne karte vsem ne glede na prihodke družine. Se pravi, da sta zastonj malico jedla tako tisti otrok, ki mu je to pomenilo res olajšanje bremena kot tisti otrok, ki je v "znamkastih" oblačilih malico zalučal v smeti, ker si je sam šel raje kupit boljšo malico.). Fokusirala se je na neke dlančnike, na "nenižanje" pokojnin in ostale neumnosti, ki so se med vsemi strankami levice in desnice razlikovale le za odtenke.
Zato je lahko neo-LDS brez težav krmilila skozi kampanjo, ker so se vsi posmehljivo spraševali kakšen "gospodarski program" ima ta stranka, niso pa je vprašali, kakšen odnos ima do natalitete, kakšen odnos ima do velikih družin. Kako bo omogočala velike družine (več davkoplačevalcev!), kako bo zaščitila družino kot institucijo. Kako bo preganjala morilce in kako bo uredila "vojne zakone".
Ker takšnih vprašanj z desnice ni bilo, bi lahko prej zaključili, da je desnica sabotirala sama sebe, kot pa da je za faktični izid volitev kriva "neudeležba". In glede na odzive, ki kot rečeno govorijo le o tistih, ki se volitev niso udeležili, smo namesto refleksije, ki bi prinesla prepotrebno katarzo in radikalizacijo, dobili neko samovšečno "analizo" samopomiljevanja. Nova Slovenija (NSi) celo meni, da so bile volitve zanjo uspeh, seveda odnosno na desno opcijo, kakor da bi to kaj pomenilo. Kakor, da bi bilo res dobro, če izboljšaš svoj rezultat za en sedež medtem, ko druga desnica potone in deklarirani komunisti po triindvajsetih letih vdrejo v parlament ter cel parlament preplavijo levičarji.
Še največ pričakovanj imamo s strani SLS, ki bo morda vseeno le (in naposled le) doživela pravo katarzo in ne bo to več "ugrabljeno in grdo zlorabljano" ime, nekdaj duše prave konservativne predvojne Slovenije.
Vnovič poudarjam. Proti liberalcem in levičarjem nasploh se moramo začeti boriti najprej v svojih vrstah, šele potem bomo sposobni se boriti proti njim v njihovih strukturah.

- NeoDomobranec

Kritika Kritike konservativne in Slovenska katoliška reakcija

Čisto po naključju sem na spletu prišel do neke spletne strani, ki se sama sebe imenuje "kritika konservativna". Gre za neko stran, ki so jo ustanovili "skupina mladih razumnikov".
Ne vem ali je bolj smiselno najprej povedati kako radikalno nespametna razmišljanja "mladi razumniki" objavljajo na njej, ali da se prej osredotočimo kaj ta skupina treh ljudi zagovarja.
Pa dajmo začeti s tem, kaj zagovarjajo. Imajo se za krščanske konservativce, pri čemer v oči najbolj zbode vrstica, da se zavzemajo za razmišljanja iz "pravoverno krščanske perspektive" (to definicijo so med nastankom tega zapisa umaknili iz meni neznanega razloga), karkoli naj bi to že pomenilo. Ker kaj pa je pravoverna krščanska perspektva? Strinjali bi se, če bi trdili, da je to katoliška perspektiva, vendar razumniki temu ne pritrjujejo, saj na istem mestu v neki drugi vrstici pišejo o "katoliški politični misli". Se pravi, da ločujejo med "pravoverno krščansko perspektivo" in katoliško perspektivo. Kaj torej je pravoverno krščanska perspektiva, ostane neznanka. Gre za potenciran ekumenizem? Bog ve. Druga kričeča reč pa je trditev, da se zavzemajo za klasični liberalizem, v svojih blogih omenjajo tudi libertarizem, ki je takoj za "klasičnim liberalizmom" slovenski tradiciji najbolj priskutna politična misel.
Ti mladi razumniki ne počnejo v svojih razmišljanjih nič drugega, kot da same sebe postavljajo na nek piedestal, izobraženih, razmišljajočih "razumnikov", ki zviška gledajo na ljudsko rajo, ki se zbira okrog Janše in drugih, zanje nepomembnih banalnih reči. Napadajo dr. Štuheca, zgolj zato, ker je po njihovem mišljenju preveč ljudski, čeprav tega nočejo eksplicitno povedati. V enem svojih "blogov" pišejo, da je Kocijančič imel v mislih Štuheca, ko je govoril o "teologih, ki se nastavljajo kameram po pasjih procesijah" in ki "nikoli ne govorijo o Bogu". Ta blog je bil spisan pred 20. junijem, se pravi preden je dr. Štuhec nastopil pred zbrano množico pred Dobom in, ko smo osupnili nad njegovim pozivom k molitvi, ko je celotna množica zmolila Očenaš in Zdravomarijo. Sedaj bi bilo primerno opravičilo teh razumnikov. Naprej pravijo, da na izjave dr. Štuheca mnogi mladi gledajo zviška. Ob tem se velja vprašati, kdo so ti "mladi", ("predstavnikov mlajših generacij"), kaj je ta skrivnostna kasta, ki je nikjer in nikdar ne vidimo. Je to kasta univerzitetnih študentov, ki svoje nestrinjanje izražajo v vzvišenih debatah med "čikpavzami"? Resnično je ta kasta le to, neznana in katere obstoj je vprašljiv. Dr. Štuhec se je odrezal tako dobro, kot se že dolgo ni noben duhovnik na slovenskem, ko je z jasno besedo in nastopom brezkompromisno postavil stvari na svoje mesto.
Seveda se mladim razumnikom to ne zdi prava rešitev. V svojih blogih pišejo o prostoru kritičnega premisleka, ki ga primanukje in ga oni ustvarjajo. In ravno tu je tista točka v kateri se najbolj ne strinjam z njimi.
Oni ne zagovarjajo katoliškega, konservativnega, tradicionalističnega, slovenstvenega. Ne, oni zagovarjajo čisti "buržoizem" dekadentnega evropskega razsvetljenstva. Njihova retorika, ki ne poudarja drugega kot neko umirjanje razprave, racionalizem, tehtno debato, je v nasprotju s tisto prvobitno krščansko tradicijo, ki poudarja gorečnost, brezkompromisnost in radikalnost. Še več, poudarja radikalizacijo načel, ki se mora nujno odraziti tudi v političnem dojemanju in udejstvovanju.
Pravijo, da je dr. Štuhec eden izmed trenutnih liberalnih katoličanov. Kaj s tem mislijo ne povedo, ker je beseda "liberalni" tako redefinirana dandanašnji, tudi sam ne poznam, kaj natanko so hoteli z njo povedati, če jo razumemo v klasičnem pomenu liberalizma, pa lahko trdimo, da je v tem primeru edini liberalistični katolicizem, tisti, ki prihaja s strani mladih razumnikov.
Očitno je, kot smo že videli, da je zamera do dr. Štuheca in katoličanov, ki se udejstvujejo v politiki, ta, da so preveč ljudski. Ampak ravno to je pomembno. Katoliški pomeni tudi ljudski. Slovenska katoliška tradicija ni domena zaprte kaste nekih samooklicanih razumnikov, ki s svojih soban govorijo kaj je pravilno, razumno in kaj ni. Slovenska katoliška tradicija je ljudska in bo takšna tudi ostala, pa če je mladim razumnikom to prav ali ne.
In ravno na tem mestu jih neposredno pozivam, da premislijo svoja stališča glede slovenske tradicije, konservativizma, liberalizma, kapitalizma in socializma.
Vprašajo naj se, kaj je gonilo slovenskega naroda in na čem temelji slovenski narod in njegova kultura. Tu gre za direktni radikalni spopad dveh pogledov. Na eni strani buržoazni liberalci, ki se imenujejo za konservativce in na drugi strani ljudska katoliška reakcija. In katera je zares slovenska in konservativna. Reakcija. Zato, ker le ljudska reakcija je zares prvobitna funkcija naroda. Slovenska katoliška reakcija je pravi konservativizem, prava desnica. In ti, ki se upajo stopiti in z besedo zastaviti svoje ime v tej reakciji so pravi katoličani in pravi duhovni pastirji naroda. Gospod dr. Štuhec je že eden takšnih.
Velika nevarnost je za slovensko tradicijo ravno ta vsiljena otopelost buržoazije, ki skuša ljudska prizadevanja zrelativizirati na območje nekih "racionalnih" debat, kjer naj se soočajo mnenja in brišejo razlike v iskanju skupnih imenovalcev.
Ne! Noben katoličan ne sme kompromitirati svoje vere in Kristusovega evangelija. Kristus ni sklepal kompromisov in tudi ni na nobenem mestu dajal vtisa, da morajo kompromise sklepati njegovi učenci. Kristus je sam povedal, da je prinesel meč in, da kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Kristus sam je, kakor v stari zavezi Bog Oče, ki je rekel, da naj bo človek vroč ali mrzel, če je mlačen ga izpljune, rekel, da je prišel na svet vreči ogenj in kako že upa, da se razplamti. Krščanska tradicija ni buržoazna otopelost in dekadentnost. Krščanska tradicija ni sentimentalnost. Krščanska tradicija je živa reakcija. Vprašanje je le, jo bo Cerkev znala pravilno usmerjati po svojih duhovnikih ali škofih ali pa jo bo morila in topila z relativističnimi in indefrencialističnimi krilaticami ameriške hipijevske katoliške cerkve iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zadnji premiki slovenske katoliške Cerkve, dajejo slutiti, da je Cerkev na strani katoliške tradicije in ne na strani buržoaznih samooklicanih razumnikov, ki s svojim diskurzom ne doprinesejo k ničemur drugemu kot le k diktaturi relativizma o kakršni je govoril papež Benedikt XVI. Dva škofa, dr. Glavan in dr. Štumpf sta zavzela stališče slovenske katoliške reakcije, ki je podprla Janšo, ki je očitni politični zapornik sredi liberokratske evrope.
Spričo tega dejstva so mladi razumniki ostali tiho in si niso upali vnovič utemeljevati obsodilno sodbo zoper Janšo.
Ko sem naletel na to spletno mesto, sem med branjem začel dobivati nek čuden občutek. Zadeva se mi je zdela znana. Diskurz, oblikovanje misli, retorika, vse je bilo tako presneto znano. Pomislil sem na casnik.si, največjo slovensko sramoto "katoliškega" novinarstva. In res, kmalu sem našel povezavo do casnik.si, kot prvo predlagano povezavo z njihove spletne strani. Vse mi je takoj postalo jasno.
Casnik.si ali Časnik, je liberalističen portal, ki se je ugnezdil na katoliški strani in je svoje lovke razširil celo v prilogo Družine Slovenski čas. Svojo odliko v razširjanju otopelosti in moralne dekadence in relativizma je pokazal med odmevno spominsko slovesnostjo in mašo za pobitimi rovtarskimi domobranci v Rovtah, ko je s člankom na prvi strani zahteval, da se ustavi to "zgodovinsko prerekanje". In da jim je "dovolj" tega. Od tistega časa tega liberalističnega portala več ne spremljam.
za konec velja obnoviti misli, ki jih vedno ponavljam, če se želimo boriti proti mason-liberalizmu, se moramo proti njemu najprej boriti znotraj naših struktur. Znotraj Cerkve, znotraj strank, znotraj društev, znotraj gibanj... šele potem se bomo uspešno borili proti zunanjemu masonliberalizmu.

- NeoDomobranec
youtube.com/user/neodomobranec
@neodomobranec
neodomobranec.blogspot.com

Belogardisti

Vsi poznamo najbolj znano in najbrž najstarejšo zmerjavko slovenskih komunistov, s katero so obkladali svoje sonarodnjake, ki se niso hoteli vključiti v njihov eksperiment. "Belogardisti".
S tem izrazom so komunisti obkladali svoje potencialne, poudarjam potencialne, nasprotnike, še preden se je organizirala prva Vaška straža. Kasneje pa je prišla še najbolj znana in najbolj perverzna zmerjavka "kolaborator".
  
Vendar kaj nam govori beseda "belogardisti"? Ta beseda, nam v današnjih časih, lahko do neke mere pokaže pravo naravo protikomunističnega odpora, seveda če jo le pravilno razumemo. Komunisti so z belogardisti začeli kot z besedo, vzeto iz ruske komunistične revolucije, ko se je nasproti komunistom dvignila t.i. "bela grada", ki je bila lojalna carstvu oz. obstoječemu družbenemu in socialnemu redu.

Znani ruski belogardistični voditelj Grigory Mikhaylovich Semyonov (1890 - 1946).

 
   
Primer poročanja enega slovenskih časopisov o beli gardi v Rusiji leta 1919:

"Na Ruskem se pripravljajo in že tudi vrše nova presenetenja. Takozvane češkoslovaške čete, katerim so se pridružili kozaki, kadeti in takozvana bela garda ter ententni častniki s tehničnimi ententnimi četami, so se organizirale ob Uralskem gorovju v pravo vojsko ter pričenjajo prodirati proti zapadu. Pri svojem prodiranju so naletele te čete na odpor boljševiških in sovjetovih čet, katere so izvečine porazile ter vrgle nazaj."

   
 

Kratko poročilo o bojih med revolucionarno rdečo gardo in proti-revolucionarno belo gardo 27.12.1917

   
Se pravi, da so komunisti pravzaprav pravilno označili Vaške straže kot belogardiste, saj tem ni šlo za drugo, kot za boj proti politični perverziji komunizma. Ni jim šlo za kolaboracijo, temveč za pričakovano reakcijo na revolucijo = kontrarevolucijo. Komunisti torej sami priznavajo, da Vaške straže niso bile nič drugega kot ljudska reakcija na komunistično revolucijo, s tem ko jih imenujejo "belogardisti". S tem obenem priznavajo, da oni, komunisti, niso nacionalno-osvobodilna sila, temveč čista revolucionarna politična avantgarda. V nasprotnem primeru, bi bila uporaba besede "belogardisti" popolnoma neustrezna.

Tako npr. Boris Kidrič priznava že leta 1942 na neki partijski konferenci, ki je potekala od 5. do 8. julija:

"Nadalje snovati svoje lastne pozicije je bilo včasih težko, danes to ni nevarno. Nadalje razredni boj, ki dejansko obstoja znotraj zasužnjenega slovenskega naroda in osvobodilne borbe, je moral priti do izraza, čim se je upostavila ljudska oblast. Bela garda je morala priti. Vsi omahljivi elementi so morali še huje zdvomiti nad pravilnostjo ali nepravilnostjo naših ukrepov kot do sedaj. Vse, kar je izrazito borbenega v smislu osvobodilne borbe, se je moralo zato koncentrirati okoli KP, ..."

    
Prav tako je razvidno, da so komunisti pričakovali reakcijo na revolucijo t.j. kontrarevolucijo, ko so še pred nastankom prve Vaške straže, govorili o belogardistih. Ker je to najbolj logičen proces, da kjer je revolucija je tudi kontrarevolucija. V vseh primerih revolucij je bilo tako in tudi Slovenija v tem oziru ne bi mogla biti nič drugačna. Ker vsaka akcija sproži reakcijo.

Takole je npr. leta 1943 orisal stanje župan Ivan Paternost:

"Ko so komunisti umorili razne ljudi, so jim med drugim očitali, da so bili organizatorji "bele garde". Naj vam bo jasno, kdo je bil organizator teh Vaških straž. Nihče drugi kot kmečko ljudstvo samo.

Na stotine primerov vam lahko dokažemo slovenski župani, ko nas hodili posamezni kmetje pa tudi v večjih skupinah prosit, naj jim pomagamo na ta način, da jim priskrbimo orožje, da se bodo lahko sami branili pred komunistično ravbarijo. In ako bi bila kraljeva italijanska oblast takoj po svoji ofenzivi nam to dovolila in nam pustila le nekoliko svobodne roke, bi bili že takrat naši fantje in možje temeljito počistili komunistično drhal in ne bi bilo danes uničenega toliko slovenskega premoženja, ne uničenih toliko nedolžnih ljudi in bi lahko danes živeli v miru in redu."

    
Vzemši to v obzir, je naravnost neinteligentno govoriti, da bi se morala slovenska katoliška Cerkev, pridružiti "narodnoosvobodilnem boju". To je iz naravne zakonitosti družbe nemogoče. Spreminjati družbeni red sredi okupacije je perverzno. Nikjer se ni Cerkev pridružila komunističnim revolucijam, njen nauk je kvečjem pospeševal kontrarevolucijo po svetu. Zato je naravnost smešna vsakakršna trditev, da bi se morala Cerkev ali slovenska tradicija začasa okupacije postaviti na stran "narodnoosvobodilnega boja", ki je bil  monopoliziran s strani Komunistične partije.
    
Smešna je predvsem zato, ker je Cerkev učila proti komunizmu (in kapitalizmu) že od samih početkov te ideje. Jugoslovanski kralj, je Komunistično partijo prepovedal že leta 1920. Komunizem ni nastal leta 1941, komunisti slovenski tradiciji niso bili neznanka. Kdor meni, da bi bil možen nastop konservativcev skupaj s komunisti med okupacijo, nima sposobnosti logičnega razmišljanja. Komunistične revolucije se niso začele leta 1941, slovenska tradicija je lahko že dvajset let prej brala o komunistični revoluciji v Rusiji.
    
Nesmiselno je trditi, da bi se morali konservativci povezati s komunisti in tudi obratno, da bi se morali komunisti povezati s konservativci. Gre za dve diametralno nasprotni sili, ki nimata stičnih točk. Kot rečeno, normalno je, da vsaka revolucija izzove kontrarevolucijo. In izraz "belogardisti" to potrjuje.
    
Največja perverzija je tako ravno trditev, da bi morala slovenska tradicija, t.j. konservativci, Cerkev, demokratične stranke, sodelovati s komunisti v kakršnemkoli boju.

 Poročilo o ruski državljanski vojni iz enega slovenskih časopisov 22.11.1917

   
-NeoDomobranec

O Veliki Evropski rekonkvisti

Evropska rekonkvista

Kaj je Evropska rekonkvista? To je nov izraz, ki je do pravega izraza prišel šele ob nedavnih ukrajinskih protestih.
A najprej poglejmo, kaj izraz "rekonkvista" sploh pomeni. Rekonkvista je izraz, ki prihaja iz španskega izraza reconquista, kar bi v angleščini zvenelo "reconquest". Gre za izraz, ki pomeni "osvojiti nazaj", "pridobiti nazaj", "ponovno/vnovič osvojiti". Rekonkvista je dolgo obdobje v španski zgodovini, ko so se Španci trudili, da bi Iberijski polotok prevzeli od muslimanov nazaj v svoje roke. Naposled so ga.
Kaj pa je rekonkvista v današnjem kontekstu? Rekonkvista je izraz, pod katerim se identificirajo vse konservativne, desne sile v Evropi, ki jim ni vseeno za svojo tradicijo in kulturo. Najbolj izrazito se je ta rekonkvista pokazala v Ukrajini januarja in februarja, ko so skupine, ki so se identificirale z ideali rekonkviste, pozvale k Ukrajinski rekonkvisti, ki je naposled vodila v ponovno osvojitev države od komunističnih oligarhov, ki so zasedali oblast.
A ob tem so Ukrajinci prvič pozvali ne le k Ukrajinski rekonkvisti temveč k "Veliki Evropski rekonkvisti". Šlo je za neke vrste poziv k prebujenju Evrope. Ukrajinski konservativci in tradicionalisti so izvedli konservativno revolucijo, ki je postala prva rekonkvista v Evropi.
O tem, koliko je bila ta rekonkvista izrabljena za interese liberalcev in relativistov, ki so konservativno revolucijo in Ukrajinsko rekonkvisto dopuščali, dokler niso zasedli oblasti, potem pa so pokazali hrbet prav tem, ki so vložili največ naporov, da je Janukovič padel, bo pokazal čas. A eno je gotovo, rekonkvista je bila. In ta rekonkvista je imela globok pomen, globlji od tistega, ki ga slikajo liberalni mediji.
Res pa je tudi nekaj drugega. Rekonkvista v Ukrajini ni prebudila Velike Evropske rekonkviste za katero se je zdelo, da je mogoča. Vendar pa ne smemo gledati tako površno. Rekonkvista se vrši. Vrši pa se na precej subtilnem nivoju. Rekonkvista nima ne medijskega prostora, ki bi ji pripadal, ne podpore politike, ki vozi po sredini.
Tako smo se lahko pred kratkim razveselili avstrijskega identitarijanističnega shoda na Dunaju, koder so se slišali prav vzkliki "Rekonkvista". "Evropa, mladina, rekonkvista!". Seveda mediji, tega shoda niso obravnavali. Ne komunistični mediji, ne "desni" mediji. To pa že vodi k vprašanju: kaj pa rekonkvista v Sloveniji?
V zadnjih letih lahko slišimo in beremo iz desnih krogov v Sloveniji besede kakršne so "Ukradli so nam državo." in "Hočemo državo nazaj.", "Ukradli so nam osamosvojitev". In tu bi lahko upravičeno sklepali, da gre za neke vrste rekonkvisto, ali vsaj pobude k rekonkvisti. Vendar pa moramo jasno pogledati, kdo so ti, ki govorijo takšne besede in ali so ti res Slovenska rekonkvista.
Vidimo lahko, da o "ukradeni državi" govorijo predvsem desni krogi okrog Janše, imenujmo jih "janšisti" (kar nikakor nima namena biti slabšalno). Janšisti trdijo, da jim je bila ukradena država. Kar je vsekakor res, vendar pa lahko slutimo, da janšisti menijo, da je bila ukradena država njim konkretno. Zato moramo biti pozorni, da pogledamo, če janšisti dejansko zagovarjajo iste ideale, kot slovenska tradicija. Ne, takoj lahko vidimo, da so janšistični pogledi v marsičem nasprotni slovenski tradiciji in jih kot take ne moremo imenovati za Slovensko rekonkvisto. Najbolj vplivni janšisti so skoraj vsi disidentski komunisti. To se pravi, da so bili nekoč komunisti in so se (morda povsem iskreno) spreobrnili iz komunizma v demokrate. Druga stvar, ki zelo bode v oči je to, da ne razumemo za katere ideale točno se borijo. Borijo se zgolj proti svojim nasprotnikom in ne proti ideološkim nasprotjem slovenske tradicije in kulture. Razkrinkavajo neke zgodbe, ki sicer so komunistične, vendar zgolj zato, ker gre za njihovo politično konkurenco. Že ob zloglasni "depali vasi", Janša ni bil napaden zato, ker bi bil proti komunizmu, kot ideološki perverznosti, pač pa zato, ker je opozarjal na neke politično-ekonomske mahinacije novo-starih komunistov. Njihova gonja proti komunizmu in za "domovino", ni usmerjena v rekonkvisto kot obnovo pred-vojne Slovenije na tradicionalnih vrednotah, temveč zgolj v banalno vojno s svojimi političnimi tekmeci in za neko piškavo oblast za svojo stranko. To pride najbolj do izraza, če si ogledamo primer Janez Drobnič, ko je Janša odstavil ministra Drobniča, le zato, ker je imel ta preveč konservativne poglede in se to torej očitno ni skladalo z janševizmom. Torej lahko seštejemo ena in ena, ter ugotovimo, da janševizem ni Slovenska rekonkvista in parole o ukradeni državi nimajo ničesar skupnega s Slovensko rekonkvisto.
Potem imamo tu še Novo Slovenijo, ki jih imenujmo krščanske demokrate in Slovensko Ljudsko Stranko, ki jih imenujmo žerjavisti. Krščanski demokrati so od parlamentarnih volitev, ko so "rekonkvistali" parlament (ko jim je kot prvi stranki, ki je izpadla iz parlamenta, uspelo priti nazaj), popolnoma izgubili smer. Njihova politika postaja vse bolj ekonomska, osnovne zadeve, ki se tičejo slovenske kulture in zgodovine, pa odrivajo proč od sebe v zblazneli iluziji, da bodo na ta način pridobili volivce. Postajajo le še ena stranka brez duše in kot taka, se oddaljujejo od svoje baze volivcev in na naslednjih parlamentarnih volitvah ne bodo več prišli v parlament. To je gotovost. Če se bodo povezali z SLS, bodo prišli v parlament a bo v enem ali drugem primeru, njihova moč popolnoma okrnjena. Nova Slovenija mora biti poražena, da bi doživela katarzo in zradikalizirala svoja načela, ter se oddaljila od liberalcev kakršna sta Tonin in Šverc. Ker njihova moč vztrajno pada ravno zaradi liberalizma v svojih vrstah, lahko vidimo, da niso Slovenska rekonkvista. Dotaknimo se na hitro še žerjavcev oz. SLS. Žerjavci lahko rečemo SLS zato, ker v SLS vlada duh nekdanjega predsednika Žerjava, ki je to stranko, ki si lasti ime predvojne SLS, katere ni niti malo vredna, in je bila že tako parakomunistična in sama sebi v namen, še do kraja zliberaliziral in zrelativiziral njena načela. Žerjavci bodo vedno prišli v parlament, le zaradi močne kmečke baze, ki voli to stranko, ne da bi jo skrbela njena komunistična in relativistična načela. Voljenje SLS je za volivno bazo postalo nekako tradicionalno, kakor običaj. A kot smo lahko videli, žerjavci niso Slovenska rekonkvista.
Ostane nam še, da v slovenski politični krajini pregledamo neparlamentarne stranke, gibanja, civilna združenja in katoliška združenja. Je med njimi kakšen gibalec Slovenske rekonkviste, ki bi Slovensko Rekonkvisto vzgibal iz mogočega v dejansko? Na štajerskem imamo neke stranke, ki se vsake toliko časa preoblikujejo in preimenujejo. Imenujejo se vse mogoče a v glavnem hočejo združiti dva bistva "slovenski" in "narod". Poganja jih gibanje Hervardi in razna druga "domoljubna" društva in posamezniki. A že na daleč je jasno, da gre za načela in ideale, ki so popolnoma nasprotni slovenski tradiciji. Njihove ideje so nedorečene, svojo identiteo iščejo v nekih neraziskanih, napol znanih obdobjih iz "slovenske" preteklosti, ki ni in ne more biti slovenska tradicija. Njihov vlečni konj je bil na evropskih volitvah nek človek, ki se ima še vedno za duhovnika, četudi to ni več. Se pravi, karikature slovenskega naroda, ki so votle v samih sebi. Za Hervarde kakopak velja enako. Potem smo imeli po osrednji sloveniji razširjeno gibanje "Tukaj je Slovenija", ki je hotela združiti "domoljubno mladino", a zaradi svoje nedorečenosti in brezprogramskosti je izzvenelo. Njihov poizkus povezati "partizane in domobrance" v skupnem "domoljubnem" prizadevanju, jim je pokazal, da kaj takšnega ni mogoče in so morebiti le razumeli, da ljudje, ki postrelijo 15 000 svojih ljudi, ko je vojne konec, niso in ne morejo biti domoljubi. Imamo tudi "nacionalsoicalistična" ali "skinhead" združenja, ki pa so slaba karikatura nacionalizma. Njihovo utapljanje v nedorečenih in ideološko kontradiktornih pojmovanjih, je lahko ublaženo le v alkoholu in skrivanju svoje navzočnosti. Poveličevanje in zanikanje holokavsta v istem dahu ter poveličevanje in zaničevanje Hitlerja v istem dahu, sta le dve od takšnih kotradikcij. Medtem, ko po Evropi mladina prireja velike nacionalistične shode in demonstracije, se naši "nacionalisti" skrivajo po gostilnah, zasebnih "stanovanjih" in diskoteah kjer prirejajo "koncerte" in se ponašajo z zaprtostjo takšnih prireditev. Njihov obstoj je samemu sebi v namen in ne predstavlja nikakršne teže. Nacionalistična mladina, ki pa se v iskanju nacionalističnih idealov pridruži tem "gibanjem" se kmalu razočarano oddalji ne le od njih temveč od idealov nacionalizma nasploh. (Dokumentarec kakršen je bil tisti pred meseci, je pa porog zdravi pameti, ko prikazuje nacionalistična gibanja kot problem. Vsak, ki je imel vsaj malo opravka s temi gibanji in se je gibal v njih ali blizu njih, ve, kako neverjetno banalno nemočna so ta gibanja.) Ta gibanja so ne le ideološko defektna in kot taka neprimerna za Slovensko rekonkvisto, popolnoma šibka so, ker se šibijo sama.  Potem imamo tu razna združenja izobražencev kakršno je VSO. A tu moramo vedeti, da gre za janševiste, in smo jih kot take, že obravnavali. Dotaknimo se še katoliških združenj in posameznikov. Večina teh je liberalnih in se nočejo neposredno dotikati politike, še več, menijo da je politika nezdružljiva z vero in obratno. Mnogo pa jih je janševističnih. Cerkev, ki je najmočnejša sila v državi se zaradi liberalizma, ki se je po njej razširil med komunizmom in po 2. Vatikanskem koncilu, je politično paralizirana. Obstajajo še sicer odlične pobude kakršna je Iniciativa za pravice otrok in družine, vendar pa so te vse preozke in na segmentih, ki so zunaj njihovega osnovnega prizadevanja, liberalne.
Zaključimo lahko, da v Sloveniji ni prave možnosti za Slovensko rekonkvisto. Res sicer je, da je tudi po drugih državah možnosti za nacionalne rekonkviste malo, a so te možnosti vseeno večje od slovenskih možnosti.
Torej za konec povejmo nekaj faktov o Evropski rekonkvisti.
1. Rekonkvista ima omejeno moč delovanja in prebujanja narodov, vendar pa se moram zavedati, da je španska rekonkvista trajala sedem stoletij in bo tudi ta rekonkvista dolgotrajen proces, a bo napredoval hitreje s tem kot bo napredovala dekadenca zahodne kulture in kolikor bolj bo napredovala agresija neevropskih religij in narodov nad krščanstvom in evropskimi narodi.
2. Rekonkvista = konservativna revolucija. Lahko jo imenujemo tudi kontrarevolucija, ker gre za prebujanje reakcije.
3. Za začetek Evropske rekonkviste lahko štejemo Ukrajinsko rekonkvisto.
4. Rekonkvista bo uspela vkolikor bodo konservativne sile zradikializirale svoja načela in se naslonila na pravo tradicijo Evrope. Na tradicijo velikih evropskih kraljev.
5. Rekonkvista bo uspela le, če jo bo povezovala krščanska vera. Kakor v dneh "christendom-a", ko je Evropo povezovala katoliška vera.

Velika evropska rekonkvista počasi postaja realnost. Gre za prebujanje Evrope, kakršno je bilo v tridesetih letih dvajsetega stoletja, ko so po Evropi vznikala konservativna združenja, ki so branila stari red pred moderno.
- NeoDomobranec
(Spodaj prilagam videoposnetka. Prvi je od voditelja najmočnejše sile, ki je privedla do Ukrajinske rekonkviste, drugi pa je o shodu identitaristov na Dunaju, koder so se slišali tudi vzkliki o Evropski rekonkvisti.)

Agitator: Kapitalizem, Papež in Američani 7.1.2014

Kapitalizem, Papež in Američani

Ob papeževi nedavni kritiki kapitalizma so pokonci skočili razni kristjani, od tistih katoliških pa do tistih protestantskih. Vendarle pa so imeli vsi ti "kristjani" skupno to, da so po večini prihajali iz ZDA.
To pa je avtomatično recept za zmedo. Američani, ki bivajo v povsem drugačnem univerzumu in so dejansko na povsem drugem planetu, so te njegove besede razumeli po svoje. V kontekstu svoje ozkoglede kulture, ki kultura sploh ni.
Najprej naj opozorim, da ne trdim, da papež ni vsaj kritiziral kapitalizma in da je bil od ameriških "bratov" napačno razumljen. Nikakor. Papež je povedal in razumeli smo ga (morda prvič).
Američani namreč kapitalizem nujno postavljajo kot proti-pol socializmu. Zanje ni ničesar vmes. Gre za povsem binarno situacijo. 1 ali 0(no, z boolovimi operatorji 1 NOT 0). Črno ali belo. Kapitalizem ali socializem.
V neki židovsko-republikanski oddaji so šli še tako daleč, da so trdili, da ne obstaja niti najmanjši determinizem. Da človeka prav nič ne omejuje na poti k njegovemu uspehu. Da je biti reven ali bogat, neuspešen ali uspešen zgolj produkt človekove volje, človekove odločitve. To absurdno trditev pa so utemeljili z besedicama "American dream".
Zato so se karseda trudili, da bi opravičevali kapitalizem, ki da je božanski, najpravičnejši in oh in sploh.
Ker kapitalizem, ki resda morda izvira od Lutra in njegove krive vere, je danes povsem pogojen z ZDA. Kapitalizem je sinonim za ameriko. Oni so ti, ki vzdržujejo ta materialistični sistem in ga delajo takšnega kot je. Neprijaznega in materialističnega in nečloveškega.
Ker to ni nikakor prvič, da bi papež obsodil kapitalizem. Nikakor! Obsodili so ga že papeži pred drugo svetovno vojno. Ljubi Jezus, obsodil ga je vendar celo naš nadškof Gregorij Rožman!
Kapitalizem ni nikakršen antipol socializmu, pač pa njegov dvojček. Gre za obrnjeno nasprotje. Gre za brezdušna materializma, ki sta si navidez nasprotna a je ravno to njun paradoks.
Poglejmo si prav drugo svetovno vojno. Vidimo lahko, da sta komunizem, se pravi socializem in kapitalizem, drug drugega ščitila.
Ko je leta 1939 Nemčija napadla Poljsko je Britanija napovedala vojno Nemčiji, a ko je malo zatem Poljsko napadla še Sovjetska zveza, ji vojne ni napovedala. Kapitalizem in socializem sta drug drugega ščitila. SZ je v zameno dobila pol evrope, na zahodu pa ni bilo več nobenega pravega poizkusa revolucije.
Američani pa so videli v napadu na kapitalizem s strani Papeža Frančiška, napad na njihovo preljubo "freedom, liberty".
Vprašanje, ki se postavlja pa je: mar ni psihološka ideja o samouresničitvi naravnost alibi za kapitalizem?
Tudi pri nas smo imeli podobne abusrde. Sam sem se najbolj bal ( o čemer sem pisal v blogu septembra 2011) dvojice Žiga Turk-Gregor Virant, pa je na moje presenečenje prišlo do ločitve poti. Potem pa je prišel od nekod še Šturm, ki je z vnemo razlagal kako je krščanstvo utemeljilo kapitalizem, ki da je najboljši sistem.
In že smo spet tam. Če se hočejo naše stranke pozicionirati desno, morajo zagovarjati sistem kapitalizma in obratno za leve. Kar pa je absurd. Če bi namreč to veljalo bi več ne govorili o političnih strankah pač pa o ekonomskih strankah. Politika ni enako ekonomija. Dokler tega ne bodo spoznali naši politiki bodo ždeli v ameriškem modelu, kjer se vsa desno-leva demokratsko-republikanska debata vrti le okrog ene same reči: več države-manj države.
O zaljubljenosti v ameriške "ideale", ki naj bi predstavljali nasprotje komunistični preteklosti, bi pa moral napisati nov blog. Amerika je komunizem vzdrževala in amerika je pomagala komunizmu okupirati evropo že prej.
Hladna vojna? Prostozidarska neumnost za slaboumne ovce.