Zadnje čase se vedno bolj soočamo z vprašanjem, kaj je narobe z NSi, zakaj počne kar počne, zakaj zavzema stališča, kakršna zavzema. Ponuja se veliko odgovorov in že o marsikaterem sem pisal v prejšnjih blogih, a v tem blogu želim povzeti vse teorije in dognanja ter se jasno opredeliti do te stranke.
Še posebej želimo to storiti ob nedavnih pogajanjih te stranke s stranko SMC in njenem morebitnem vstopu v Cerarjevo vlado. Ne sme nas zanimati ali bo do dejanskega vstopa v vlado sploh prišlo in ali so bila pogajanja sploh dejansko relevantna. Gre za načelnost.
Kot rečeno je bila Nova Slovenija: Krščanska Ljudska Stranka dolgo časa, edina prava slovensko tradicionalistična stranka pri nas. Ponujala je program, ki je ustrezal katoliškemu slovencu. zdelo bi se, da je stranka svojo pot zgrešila takoj, ko je bila izvoljena v parlament leta 2011, ko je en mandat ni bilo v parlamentu in se je po predčasnih volitvah vanj vrnila. Vendar pa ta odgovor ni pravi. NSi je svoje bistvo izgubila že prej. Paradoksno, izgubila ga je, ko se je preveč navezala na SDS, ko je precenjeni dr. Bajuk zavzemal stališča, ki so bila podobna SDS-ovim. S tem pa se je stranka liberalizirala in prekomerno osredotočila samo na gospodarske in ekonomske vidike. Postala je kopija SDS-a in vedeli smo, da to ne bo prineslo nič dobrega. Tudi, ko se je od omenjene stranke začela diferencirati, je ohranila zgrešeni kocept strank, ki jo je uvedla SDS. Ta stranka je bila ena prvih, ki je govorila o premagovanju ideoloških delitev. Ta je bila prva, ki je govorila, da je pomembno sodelovanje, ta je bila prva, ki je sodelovala z ZLSD v nekih partnerstvih za razvoj. Ta je bila prva, ki je razglašala, da se moramo "pogovarjati o programih". In vse to se je uresničilo. NSi pa je postala kopija tega pojmovanja.
Ko je Bajuk, še kot predsednik stranke, na nacionalni televiziji na vprašanje , kdo od živečih slovencev mu je vzornik, odgovoril, da Boris Pahor, smo vedeli, da je s stranko konec. To smo vedeli, nismo pa si tega želeli priznati. V njej smo videli edino rešitev, edino možno stranko, ki bi lahko posnemala predvojno SLS. Projekt NeoDomobranec je celo trdil, da je ta stranka najbolj skrajnodesna stranka v Sloveniji z ozirom na odnos do družine, naroda, državljanske vojne. A leta 2011 se je nekaj dokončno spremenilo. Kdo je za to kriv v stranki, je težko reči, še več, rekel bi celo, da zato ni nihče kriv. Ne Tonin, ne Šverc. Gre za problem neokatolištva in liberalnega konservativizma. Saj se še vsi spomnimo, da je Peterle zatrdil, da se sam smatra za liberalnega konservativca, v kampanji za predsednika države.
Ampak pustimo za hip to in se raje (zopet) soočimo z vprašanjem t.i. žlahtnega konservativizma, ki je postala priljubljena zmerjavka janšističnih krogov (naj ponovim, da besedo "janšizem" ne uporabljam slabšalno) svojih političnih sopotnikov na desnem polu. O Kučanovi želji po "žlahtni konservativni stranki", mi najbrž ni potrebno pojasnjevati. Ta razlaga, da za vsem stoji Kučan, je enostavna in njej v prid govori tudi nerazumljiv Toninov podvig, ko je z nekakšnim slabim izgovorom podprl penzijo Kučana kot bivšega predsednika države. Ampak ta teza je nepravilna in je lahko le produkt ljudi, ki Kučana potrebujejo za svoj antipol, da bi sploh lahko obstajali. In Kučan dejansko postaja za janšiste Darth Vader, Morgoth, tisto zlo, ki ga mora Luke Skywalker ali Beren premagati, da bi sploh imel svoj smisel. Da bi njegovo delovanje sploh bilo upravičeno. Janša potrebuje Kučana in do neke mere Kučan potrebuje Janšo.
Zakaj pa ta teza ni pravilna? Zato, ker NSi ni nikakršen fenomen, še več, NSi postaja tisto, kar je bila SDS leta 2008. NSi postaja tisto kar je bila (kvazi)SLS vedno. NSi postaja tisto kar je CDU v Nemčiji. To ni nikakršen fenomen. Ne, NSi je na las podobna SDS. Razlikujeta se le v tem, da NSi nima svojega Lukea Skywalkerrja in niti svojega Darth Vaderja. Zdi se mi, da je SDS-ovo napadanje NSi zgolj efekt strahu pred neverjetno podobnostjo te stranke z njihovo in strah pred njenim porastom na račun lastnih volivcev.
Ampak tudi to ni dovolj dobro pojasnilo, ker če rečemo, da je NSi vedno bolj podobna SDS ali morda še bolj podobna CDU ali pa morda še celo britanski Conservative Party, kaj smo s tem sploh razložili? Kje je odgovor zakaj postaja NSi tako liberalno tehnokratska?
Odgovor je v tem, da tu ne gre več za klasično desnico, ne gre več za klasični konservativizem gre za kontrasorazmerje z levičarskim političnim polom, ki bazira svojo politiko na materializmu in kapitalu t.j. odnosu do kapitala. Politične stranke namreč izginjajo in ustaljujejo se "politične stranke", ki niso nič drugega kot ekonomske stranke. Te stranke pa so paradoks. T.i. desnica je pravzaprav le določena struja, ki se od recimo leve struje diferencira le v odnosu do trga in do vloge države pri trgu.
Zato delamo krivico, ko govorimo o desnici, saj to pravzaprav ne more biti desnica ampak gre za nekakšen demokratični liberalizem, ki pa je bil vedno nekrščanski in v nasprotju s tradicijo in kulturo našega naroda. Desnice praktično v Sloveniji nimamo, temu najbrž brez težav najdemo razlog v polstoletni diktaturi komunizma. Večinski del tega kar se danes samo sebe imenuje za desnico, sestavljajo komunistični oporečniki ali disidenti. Vendar pa moramo biti pozorni na to kaj to sploh pomeni. Disident ne more biti človek, ki prej ni bil sam komunist, ker je potem avtomatično ideološki nasprotnik. Disidenti so ljudje, ki so bili sami nekdaj komunisti in so se potem iz nekega razloga obrnili proti komunizmu. Teh je vse polno. Praktično je bila cela desnica sestavljena iz teh ljudi. (Pučnik, Janša, Bavčar). Seveda mi bo kdo takoj oporekal, da to sploh nikdar niso bili desničarji, kar se strinjam. Kdo drug pa bo rekel, da je bilo edino možno udejstvovanje posameznika v politiki le, če je vstopil v partijo. S tem pa se ne morem strinjati. Vstop v partijo ali kakšno podobno udejstvovanje v komunizmu ni bilo za posameznika obligatorno. Ne. Oman ni bil nikdar v partiji, on ni bil disident, on je bil ideološki nasprotnik, ki mu ni bilo treba biti komunističen funkcionar, da bi uvidel, da je komunizem slab. Oman je ta uvid nosil že v sebi, kakor ga nosi vsak neindoktriniran slovenec.
Seveda veliko več štejejo in so veliko bolj cenjeni prav disidenti. Kocbek, Pučnik, Janša, Hribar.... Za vsakega od njih posebej lahko sami ocenimo zakaj gre pri njih. Zakaj so postali disidenti.
In ko začnejo nekdanji partijci govoriti o lustraciji, ki jo seveda pravilno opredelijo, da ne bi sami padli v kategorijo, ki se jo lustrira, nam je popolnoma jasno, da nikoli ne bo nikakršne lustracije.
Ni le Slovenija v kaosu, ko govorimo o desnici in žlahtnem konservativizmu. Če bi bil desni pol v kaosu le pri nas, potem bi lahko slovenskemu Morgothu brez težav pripisali vso krivdo za vožnjo NSi po levi. Ampak, ker vidimo, da je problem globalni, se s tem ne moremo strinjati. Poglejmo samo v Britanijo kaj počne "desna" vlada, "konservativne" stranke Camerona. Ali pa si poglejmo s kom je šla v koalicijo Merklova CDU v Nemčiji. Ne Luke Skywalker, v tem se motiš. Darth Vader nima prstov vmes.
NSi je stranka, ki se je vdala pričakovanjem gospodarskih liberalcev in materialistov in stranka, ki se je vdala liberalnim konservativcem in je stranka, ki se je vdala neokatoliški novus-ordus struji znotraj katoliškega "tabora". Postala je pomehkužena, trgocentrična satelitska stranka zahodnih kapitalistov.
Sklenemo lahko, da bolj kot skušamo razumeti in doumeti problem NSi, bolj uvidimo, da je problem večji in da vključuje veliko reči na verskem, političnem in družbenem področju.
Gregorij Rožman je v Pastoralnih inštrukcijah za Ljubljansko škofijo leta 1940 zapisal:
"V našem času ustanavljajo boljševiki po državah, kjer še niso na oblasti, različna na videz nevtralna društva za vse mogoče namene. Prav tako se radi vtihotapljajo v že ustanovljena društva, da v njih opravljajo svoje razdiralno delo in potem po njih med širšimi množicami.
Katoličani se morajo skrbno varovati teh volkov v ovčji koži, ki so bolj nevarni kot pa odkriti nasprotniki. Dušni pastirji naj sami pomnijo in opozarjajo svoje vernike, da ni pripadnikom komunizma nobena stvar sveta. Vsako priložnost izrabijo za svojo propagando. Pod krinko strokovnosti, narodnosti, narodne skupnosti, boja za demokracijo in za pravice človeške osebnosti, humanega ravnanja v vojski, dela za mir, socialnega dela in celo del krščanske ljubezni skušajo komunisti vbrizgati strup razkrajanja. Maske so različne, namen pa je eden."
Kot smo lahko videli je Nadškof opozarjal že leta 1940, da komunisti izrabljajo celo boj za demokracijo in celo krščansko karitativnost za svoje namene. S tem opozarjal, da vsaka demokratičnost ali prizadevanje za neke demokratične ideale, še ne pomenita resnice in pravice. Komunisti so zviti. Ti, modificirani demokratični komunisti, za katere je demokracija postala pravi raj za subtilno indoktrinacijo otrok in pranje možganov skozi obvladovanje medijev, pa so še toliko hujši.
Zaključimo lahko, da je zadnje spogledovanje NSi z neo - LDS, SMC nenačelno, kratkovidno in celo žaljivo za slovenski narod in volivce, ki so jo volili. Projekt NeoDomobranec NSi zavrača.
- NeoDomobranec
petek, 8. avgust 2014
četrtek, 7. avgust 2014
Kdo se boji NeoDomobranca in o prisegi
Danes me je presenetila ofenziva na youtube kanal projekta NeoDomobranec, nanj je nek uporabnik brezglavo lepil link do nekega posnetka v katerem menda France Dolinar pravi, da je bila domobranska prisega neetična. ta uporabnik je link in svoj komentar nalepil vsaj na sedem posnetkov kanala NeoDomobranec.
To me je predvsem razveselilo. Zakaj? Zato, ker se nekdo očitno boji tega projekta. Saj je NeoDomobranec v splet lansiral videoposnetek z resnico o domobranski prisegi, ki jo je primarno povzel po dr. Antonu drobniču in je ta posnetek videlo že kar nekaj ljudi.
Mit o domobranski prisegi, ki naj bi bila kratko malo popolna legalizacija maskara nad domobranci, se je začel majati. Ljudje začenjajo prisego pravilno brati. Ne briga jih več, kaj si o njej mislijo kompromitirani ex-komunisti ampak jo skušajo razumeti skozi naraven jezik, skozi svojo materinščino.
Zato je bila ta bedasta ofenziva uperjena nad ta kanal, da bi skušala zamajati pri ljudeh čut za resnico. Ker tudi, če je Dolinar rekel, da je bila neetična in tudi če bi rekel, da je napačna ali celo zločinska, to nima pač nobene teže. Ne briga nas kaj si o njej misli nek človek, zanima nas samo kaj prisega dejansko govori. Mi ne potrebujemo več žrecev, ki nam bodo povedali ali je prisega zločinska ali nezločinska. Prešel je čas komunizma. Vsak sam si lahko ogleda pojasnilo dr. Drobniča in po svoji vesti, ko vnovič preber prisego, oceni, ali ima to besedilo res takšno težo, da je upravičen poboj 15 000 ljudi.
Ustavimo se za hip tu. Ravno to skuša projekt doseči, da bi se ljudje racionalno vprašali, kako je mogoče, da obstajajo v narodu ljudje, ki se jim zdi neko izrečeno besedilo, hujši zločin kot zverinski masker nad 15 000 ljudi. Da se jim zdi hujši zločin nekaj izrečenih besed, kot metanje mrtvih in napol mrtvih in živih v jame, brezna, rudniške jaške, protitankovske jarke. Kako je to mogoče.
Verjemite mi le eno. Edina stvar, ki je pri vsej zadevi etično sporna, je ta iracionalna percepcija takratnih dogodkov.
Človek ostane brez besed, ko posluša razne "doktorje" in "kulturnike" pa "izobražence", ki govorijo in pišejo, kako se jim zdi sporna prisega, pa kako, da je bila prisega izdajstvo naroda in podobno. Medtem pa ne najdejo ene besede za nečloveški masaker civilistov med vojno in Slovenske Narodne Vojske po vojni.
Prisega je svetinja! Je najsvetejši izraz narodove moči, ko se je že leta 1944 zoperstavil komunizmu, medtem, ko so mu zahodni hinavci, američani, angleži, francozi, kanadčani še pomagali. Prisega je dokaz slovenskega deleža pri sesutju komunizma. Je pa tudi dokaz, da smo bili načelni že leta 1944, ko so angleži plačali svoj komfort s tujo krvjo. Ko so zahodni zavezniki dali rusom celo vzhodno evropo, le zato, da bi porazili nemški fašizem, ki je ponujal gospodarsko in kulturno alternativo tako kapitalizmu kot komunizmu. Zato smo imeli potem petdeset let zaigrano hladno vojno, ki je bila v resnici umetno ustvarjena napetost, da bi se ustvarjal videz različnosti med blokoma. V resnici pa je šlo za isto kulturno revolucijo, ki je na obeh straneh počasi in subtilno uničevala tradicionalne vrednote in tradicione percepcije sveta.
Na prisego moramo biti ponosni, bolj kot za kaj drugega gre pri prisegi za jasno izraženo voljo, da se je slovenski narod uprl azijatskemu boljševizmu.
V svetu pa vlada vsesplošna dekadenca in ravno izjave o neetičnosti prisege in izjave o celo škodljivosti prisege so simptomi te dekadence. Ko je človekov in človeški razum tako defekten, tako uničen, da ne more več pravilno odtehtati prav od narobe. Ko se vse obrne in postane neka prisega, nekaj izrečenih besed, večji zločin od zverinskega klanja.
Zato lahko le zahvalimo dobrega Boga, če smo še vedno sposobni videti v tem norost in iracionalnost. Projekt NeoDomobranec je dosegel svoj namen, če se je kdo ob posnetku, ki je bil narejen na temo prisege vsaj enkrat vprašal, kako je vendar mogoče, da bi ta kratka prisega opravičila in opravičevala masker, ki so ga nad domobranci izvršili komunisti. In če se je s tem komu povrnil razum, potem ni nič čudnega, da se kdo boji projekta, saj očitno izobraževalna indoktrinacija ni popolnoma uspela.
- NeoDomobranec
To me je predvsem razveselilo. Zakaj? Zato, ker se nekdo očitno boji tega projekta. Saj je NeoDomobranec v splet lansiral videoposnetek z resnico o domobranski prisegi, ki jo je primarno povzel po dr. Antonu drobniču in je ta posnetek videlo že kar nekaj ljudi.
Mit o domobranski prisegi, ki naj bi bila kratko malo popolna legalizacija maskara nad domobranci, se je začel majati. Ljudje začenjajo prisego pravilno brati. Ne briga jih več, kaj si o njej mislijo kompromitirani ex-komunisti ampak jo skušajo razumeti skozi naraven jezik, skozi svojo materinščino.
Zato je bila ta bedasta ofenziva uperjena nad ta kanal, da bi skušala zamajati pri ljudeh čut za resnico. Ker tudi, če je Dolinar rekel, da je bila neetična in tudi če bi rekel, da je napačna ali celo zločinska, to nima pač nobene teže. Ne briga nas kaj si o njej misli nek človek, zanima nas samo kaj prisega dejansko govori. Mi ne potrebujemo več žrecev, ki nam bodo povedali ali je prisega zločinska ali nezločinska. Prešel je čas komunizma. Vsak sam si lahko ogleda pojasnilo dr. Drobniča in po svoji vesti, ko vnovič preber prisego, oceni, ali ima to besedilo res takšno težo, da je upravičen poboj 15 000 ljudi.
Ustavimo se za hip tu. Ravno to skuša projekt doseči, da bi se ljudje racionalno vprašali, kako je mogoče, da obstajajo v narodu ljudje, ki se jim zdi neko izrečeno besedilo, hujši zločin kot zverinski masker nad 15 000 ljudi. Da se jim zdi hujši zločin nekaj izrečenih besed, kot metanje mrtvih in napol mrtvih in živih v jame, brezna, rudniške jaške, protitankovske jarke. Kako je to mogoče.
Verjemite mi le eno. Edina stvar, ki je pri vsej zadevi etično sporna, je ta iracionalna percepcija takratnih dogodkov.
Človek ostane brez besed, ko posluša razne "doktorje" in "kulturnike" pa "izobražence", ki govorijo in pišejo, kako se jim zdi sporna prisega, pa kako, da je bila prisega izdajstvo naroda in podobno. Medtem pa ne najdejo ene besede za nečloveški masaker civilistov med vojno in Slovenske Narodne Vojske po vojni.
Prisega je svetinja! Je najsvetejši izraz narodove moči, ko se je že leta 1944 zoperstavil komunizmu, medtem, ko so mu zahodni hinavci, američani, angleži, francozi, kanadčani še pomagali. Prisega je dokaz slovenskega deleža pri sesutju komunizma. Je pa tudi dokaz, da smo bili načelni že leta 1944, ko so angleži plačali svoj komfort s tujo krvjo. Ko so zahodni zavezniki dali rusom celo vzhodno evropo, le zato, da bi porazili nemški fašizem, ki je ponujal gospodarsko in kulturno alternativo tako kapitalizmu kot komunizmu. Zato smo imeli potem petdeset let zaigrano hladno vojno, ki je bila v resnici umetno ustvarjena napetost, da bi se ustvarjal videz različnosti med blokoma. V resnici pa je šlo za isto kulturno revolucijo, ki je na obeh straneh počasi in subtilno uničevala tradicionalne vrednote in tradicione percepcije sveta.
Na prisego moramo biti ponosni, bolj kot za kaj drugega gre pri prisegi za jasno izraženo voljo, da se je slovenski narod uprl azijatskemu boljševizmu.
V svetu pa vlada vsesplošna dekadenca in ravno izjave o neetičnosti prisege in izjave o celo škodljivosti prisege so simptomi te dekadence. Ko je človekov in človeški razum tako defekten, tako uničen, da ne more več pravilno odtehtati prav od narobe. Ko se vse obrne in postane neka prisega, nekaj izrečenih besed, večji zločin od zverinskega klanja.
Zato lahko le zahvalimo dobrega Boga, če smo še vedno sposobni videti v tem norost in iracionalnost. Projekt NeoDomobranec je dosegel svoj namen, če se je kdo ob posnetku, ki je bil narejen na temo prisege vsaj enkrat vprašal, kako je vendar mogoče, da bi ta kratka prisega opravičila in opravičevala masker, ki so ga nad domobranci izvršili komunisti. In če se je s tem komu povrnil razum, potem ni nič čudnega, da se kdo boji projekta, saj očitno izobraževalna indoktrinacija ni popolnoma uspela.
- NeoDomobranec
ponedeljek, 21. julij 2014
Sabotaža volitev - Kdo je omogočil neokomunizem
Čeprav so volitve že več kot teden dni za nami, se je še vedno težko sprijazniti z izzidom. Veliko razočaranje je ostalo in vsi volkovi so potihnili, kakor da bi se zadovoljili s stvarmi kakršne so.
Vendar pa sam ne pristajam na to. Vedno bolj se mi zdi, da smo bili izigrani in da velika zmaga neokomunistov ni naključje ali zgolj uspeh medijskega relativizma. Ne. Zdi se, da se za vsem skriva nekaj več, da so krivci predvsem na desnici, ki so nas izdali. Izdali so slovensko desnico in, ko govorim o slovenski desnici mislim na slovensko ljudstvo, ki goji krščanske tradicionalne srednje-evropske vrednote. Z desnico ne mislim na liberalce, neoliberaliste, libertarce ali kakšen podoben izum ameriških, francoskih, britanskih ali ruskih prostozidarjev. Ko pa govorim o desnici, ki nas je izdala, mislim ravno na te. Na takoimenovane libertarce, neoliberaliste, liberalce, bivše socialdemokrate, bivše komuniste in disidentske komuniste. Ti so izdali slovensko desnico, slovensko tradicijo, slovensko reakcijo. Oni so direktno omogočili to blasfemijo slovenske parlamentarne demokracije. Ko so dovolili neokomunistom, da so napoleonsko zavzeli parlament in da so dopustili priti v parlament deklariranim komunistom. Na njih leži vsa krivda. In ta krivda ni neudeležba ali kakšna podobna nebuloza s katero so si brisali solze vodilni komentatorji takoj po volitvah. Ne.
Projekt NeoDomobranec je dolgo podpiral stranko NSi, ker je v njej videl pravo naslednico tradicije predvojne SLS, a ker je v zdanjih letih in to že od leta 2011, ko se je vrnila v parlament, postala vse bolj mehkužna, poliberaljena nakaza, se je projekt od nje distanciral in pred zadnjimi volitvami stopil na stran SDS, za katero se je zdelo, da edina vodi takoimenovani kulturni odpor neokomunistom in masonliberalcem. Četudi je projekt že dolgo opozarjal na čudno politiko SDS in njenih nekaterih članov, kar se tiče recimo Janševe razlage medvojnih dogodkov, ko je zapisal, da se moramo vsi strinjati, da je bila okupacija podlaga vsega zla ali, ko je iz vlade nagnal preveč konservativnega ministra Drobniča, ali ko se je SDS-ov poslanec zavzel za prekop nekih partizanov iz Nemčije nazaj v Slovenijo, kakor v posmeh razpadajočim ostankom Slovenske Narodne Vojske po breznih, tankovskih jarkih in rudniških jaških, ki so jih odkopali ravno toliko, da so jih zasuli nazaj in bodo tako lažje razpadli do kraja, pa Janšev minimalen napor, da bi se kaj na tem področju spremenilo, kakor da je tako težko postaviti par kostnic v krajih ob večjih grobiščih. Ne, rekli smo, če je to vse kar lahko v tej sili razmer dobimo, da se deklarira za desno, potem bomo volili SDS. Rajši se borimo za neke arhive o nekih disidentskih komunistih, kot da se ne borimo za nič, kakor to počne NSi.
A bolj kot so se volitve približevale bolj kristalno jasno je postajalo, da je "desnica" mrtva. Od NSi in SLS, kot rečeno tako ali tako nismo pričakovali ničesar. Vedeli smo, da bodo mlatili suho slamo o nekih ekonomskih ukrepih za "spodbujanje gospodarstva", da bodo branili sveto evropsko unijo pred kakšno opazko in da bodo govorili kako je treba umakniti državo iz vsega. Zato nas je najbolj razočaral SDS. Od njega smo pričakovali kaj več. Pričakovali smo odprt spopad z neokomunisti. A kaj smo dobili? Dobili smo neke traktate o političnem zaporniku, dobili smo neke pavšalne nerazumljive ideje o dlančnikih za vse. (Tabličnih računalnikih, če smo natančni.). Medtem, ko so neokomunisti marširali nad parlament s svojim neobremenjenim pajacem, so naši desničarji želeli pritegniti volivce s tabličnimi računalniki za šolarje. Medtem, ko so dvigovali svoje glave odpisani politiki Pahorjeve vlade in so se deklarirani komunisti rinili v ospredje, so desničarji iz zapora pisali o internetu kot najpomembnejši stvari prihodnosti. Tu smo vedeli, da je nekdo sabotiral volitve. In ta saboter ni bil neokomunist ali masonliberalist, temveč naša desnica. To so bili ljudje, ki se navdušujejo nad libertarizmom, neoliberalizmom, kapitalizmom in drugimi ameriškimi iznajdbami.
Kapitalizem je preteklost in ko to pravim bo gotovo vsak pomislil, da sem socialist. Nikakor, socializem ni alternativa kapitalizmu. Socializem je bil preteklost par dekad pred kapitalizmom in dajati socializem za alternativo kapitalizmu je tako kot, če bi, ko bi nam poginil konj, šli na vrt in kopali za predhodnikom tega konja, ki nam je poginil leto prej. Socializem ali kapitalizem sta isto. Gre za čisto nasprotje a vendar isto stvar. Gre za dvojčka. Za dva konca iste palice. Alternativa obema je samo krščanski korporativizem, solidarizem, ljubi Bog, fašizem.
Zato sem v začetku zapisal, da so izdali volivce, ki gojijo tradicionalne, srednje-evropske vrednote. Ker libertarizem nikoli ni bil srednjeevropski in nikoli ne bo. Če si še toliko želimo, da se država popolnoma umakne izreguliranja sleherne stvari v družbi, pa si moramo tudi priznati, da to ni mogoče. Sprijazniti se moramo s svojimi kulturnimi, družbenimi in zgodovinskimi determinantami. Mi nismo amerika in nikoli ne bomo. Amerika se od nas razlikuje, kakor se mi razlikujemo od nje. Njen gospodarski sistem je v nasprotju z našimi percepcijami družbe in njihov enako. S tem nikakor nisem anti-amerikanec, kakor je zadnje čase precej popularno biti. še zdaleč ne. Sam naravnost zavidam američanom ameriško ustavo, ki je podlaga za dejansko svobodo človeka. Zavidam jim krščanski jug in mariskaj drugega. Vendar pa se ne morem strinjati, da mora država prenehati biti regulator družbe. Še več, mislim, da predvsem trg potrebuje regulacijo, še posebej v današnjih razmerah hinavščine svetovne politike, ko zapiramo tovarne, da lahko od komunistov na kitajskem kupujemo izdelke in se nato oglašajo neki parahumanisti in celo nekateri zaslepljeni župniki, ki pravijo, da Evropa dolguje Kitajski, ker ji ta dela za pest riža superge. Kdo je pa kriv, da nam rumeni komunisti prodajajo cenene izdelke, smo jih mi v to prisilili, ali ap gre za komunističen subtilen način, da sesuje evropska gospodarstva?
Morda sem preveč skrenil a vseeno si velja predvsem v spomin vtisniti o čem je tekla debata med prevolilno kampanjo. Kot rečeno. Glavni temi sta bili politični zapornik Janša in zastonj tablični računalniki.
Da pojasnim, tudi sam se strinjam, da je Janša politični zapornik, vendar to ne prinese avtomatično zmage. Na desnici sem pogrešal ofenzivo, ki bi se premaknila zgolj od "liderja opozicije" na moralne, kulturne in družbene pozicije. Na ideološki spopad levice in desnice. In če ta spopad ni bil spontan, ga je bila desnica dolžna izzvati. To je tista primarna funkcija vsake politične tekme. In zaradi odsotnosti tega, verjamem, da so bile te volitve sabotirane s strani politične desnice, ki se sama deklarira kot takšna.
Naj opozorim le še na iluzorno in zmotno prepričanje "desnice", da volilni boj poteka na ekonomskem nivoju, da gre za vprašanje manj države - več države, državno lastništvo - privatno lastništvo, ... Tu je bila tista bistvena zmota ali bolj sabotaža. Naj samo spomnim na vprašanje neke voditeljice nekega obskurnega tlevizijskega kanala, ki se je glasilo, "kako napolniti državno blagajno" in jim je dala na voljo par možnosti. In najbrž se je ravno tu pokazalo, da je boj izgubljen. Kakor po tekočem traku so vsi politiki drug za drugim odgovorili, da bi to storili s prodajo državnega premoženja. Tu se je pokazalo, da se pola v ničemer ne razlikujeta, ker če celo neokomunisti želijo prodati državno lastnino, v čem je potem sploh "fora" odločanja.
Na koncu se je vse zreduciralo na nek obupan klic, da če nočete že jutri iti za dve leti v zapor, boste volili SDS. Mit o zaprtem voditelju opozicije, ki sploh ni bil mit, se še zdaleč ni prijel. Nerazumljivo usmerjanje energije v napadanje svojih političnih sopotnikov t.j. ostale desnice, ni nič pomagalo, morda je privedlo le do zmanjšanja desnih sedežev v parlamentu.
Namesto, da bi organizirali shode zoper restavracijo komunizma, smo dobili shode v podporo Janši. Namesto kontrarevolucije smo dobili sabotažo.
Zato potrebujemo novo stranko. Radikalno krščansko, radikalno konservativno, radikalno tradicionalistično. Pa če se že radi tako zgledujejo po američanih, potrebujemo slovenski "Tea Party", ali še bolje, slovensko različico, ki bo radikalnejša od ameriške.
- NeoDomobranec
Vendar pa sam ne pristajam na to. Vedno bolj se mi zdi, da smo bili izigrani in da velika zmaga neokomunistov ni naključje ali zgolj uspeh medijskega relativizma. Ne. Zdi se, da se za vsem skriva nekaj več, da so krivci predvsem na desnici, ki so nas izdali. Izdali so slovensko desnico in, ko govorim o slovenski desnici mislim na slovensko ljudstvo, ki goji krščanske tradicionalne srednje-evropske vrednote. Z desnico ne mislim na liberalce, neoliberaliste, libertarce ali kakšen podoben izum ameriških, francoskih, britanskih ali ruskih prostozidarjev. Ko pa govorim o desnici, ki nas je izdala, mislim ravno na te. Na takoimenovane libertarce, neoliberaliste, liberalce, bivše socialdemokrate, bivše komuniste in disidentske komuniste. Ti so izdali slovensko desnico, slovensko tradicijo, slovensko reakcijo. Oni so direktno omogočili to blasfemijo slovenske parlamentarne demokracije. Ko so dovolili neokomunistom, da so napoleonsko zavzeli parlament in da so dopustili priti v parlament deklariranim komunistom. Na njih leži vsa krivda. In ta krivda ni neudeležba ali kakšna podobna nebuloza s katero so si brisali solze vodilni komentatorji takoj po volitvah. Ne.
Projekt NeoDomobranec je dolgo podpiral stranko NSi, ker je v njej videl pravo naslednico tradicije predvojne SLS, a ker je v zdanjih letih in to že od leta 2011, ko se je vrnila v parlament, postala vse bolj mehkužna, poliberaljena nakaza, se je projekt od nje distanciral in pred zadnjimi volitvami stopil na stran SDS, za katero se je zdelo, da edina vodi takoimenovani kulturni odpor neokomunistom in masonliberalcem. Četudi je projekt že dolgo opozarjal na čudno politiko SDS in njenih nekaterih članov, kar se tiče recimo Janševe razlage medvojnih dogodkov, ko je zapisal, da se moramo vsi strinjati, da je bila okupacija podlaga vsega zla ali, ko je iz vlade nagnal preveč konservativnega ministra Drobniča, ali ko se je SDS-ov poslanec zavzel za prekop nekih partizanov iz Nemčije nazaj v Slovenijo, kakor v posmeh razpadajočim ostankom Slovenske Narodne Vojske po breznih, tankovskih jarkih in rudniških jaških, ki so jih odkopali ravno toliko, da so jih zasuli nazaj in bodo tako lažje razpadli do kraja, pa Janšev minimalen napor, da bi se kaj na tem področju spremenilo, kakor da je tako težko postaviti par kostnic v krajih ob večjih grobiščih. Ne, rekli smo, če je to vse kar lahko v tej sili razmer dobimo, da se deklarira za desno, potem bomo volili SDS. Rajši se borimo za neke arhive o nekih disidentskih komunistih, kot da se ne borimo za nič, kakor to počne NSi.
A bolj kot so se volitve približevale bolj kristalno jasno je postajalo, da je "desnica" mrtva. Od NSi in SLS, kot rečeno tako ali tako nismo pričakovali ničesar. Vedeli smo, da bodo mlatili suho slamo o nekih ekonomskih ukrepih za "spodbujanje gospodarstva", da bodo branili sveto evropsko unijo pred kakšno opazko in da bodo govorili kako je treba umakniti državo iz vsega. Zato nas je najbolj razočaral SDS. Od njega smo pričakovali kaj več. Pričakovali smo odprt spopad z neokomunisti. A kaj smo dobili? Dobili smo neke traktate o političnem zaporniku, dobili smo neke pavšalne nerazumljive ideje o dlančnikih za vse. (Tabličnih računalnikih, če smo natančni.). Medtem, ko so neokomunisti marširali nad parlament s svojim neobremenjenim pajacem, so naši desničarji želeli pritegniti volivce s tabličnimi računalniki za šolarje. Medtem, ko so dvigovali svoje glave odpisani politiki Pahorjeve vlade in so se deklarirani komunisti rinili v ospredje, so desničarji iz zapora pisali o internetu kot najpomembnejši stvari prihodnosti. Tu smo vedeli, da je nekdo sabotiral volitve. In ta saboter ni bil neokomunist ali masonliberalist, temveč naša desnica. To so bili ljudje, ki se navdušujejo nad libertarizmom, neoliberalizmom, kapitalizmom in drugimi ameriškimi iznajdbami.
Kapitalizem je preteklost in ko to pravim bo gotovo vsak pomislil, da sem socialist. Nikakor, socializem ni alternativa kapitalizmu. Socializem je bil preteklost par dekad pred kapitalizmom in dajati socializem za alternativo kapitalizmu je tako kot, če bi, ko bi nam poginil konj, šli na vrt in kopali za predhodnikom tega konja, ki nam je poginil leto prej. Socializem ali kapitalizem sta isto. Gre za čisto nasprotje a vendar isto stvar. Gre za dvojčka. Za dva konca iste palice. Alternativa obema je samo krščanski korporativizem, solidarizem, ljubi Bog, fašizem.
Zato sem v začetku zapisal, da so izdali volivce, ki gojijo tradicionalne, srednje-evropske vrednote. Ker libertarizem nikoli ni bil srednjeevropski in nikoli ne bo. Če si še toliko želimo, da se država popolnoma umakne izreguliranja sleherne stvari v družbi, pa si moramo tudi priznati, da to ni mogoče. Sprijazniti se moramo s svojimi kulturnimi, družbenimi in zgodovinskimi determinantami. Mi nismo amerika in nikoli ne bomo. Amerika se od nas razlikuje, kakor se mi razlikujemo od nje. Njen gospodarski sistem je v nasprotju z našimi percepcijami družbe in njihov enako. S tem nikakor nisem anti-amerikanec, kakor je zadnje čase precej popularno biti. še zdaleč ne. Sam naravnost zavidam američanom ameriško ustavo, ki je podlaga za dejansko svobodo človeka. Zavidam jim krščanski jug in mariskaj drugega. Vendar pa se ne morem strinjati, da mora država prenehati biti regulator družbe. Še več, mislim, da predvsem trg potrebuje regulacijo, še posebej v današnjih razmerah hinavščine svetovne politike, ko zapiramo tovarne, da lahko od komunistov na kitajskem kupujemo izdelke in se nato oglašajo neki parahumanisti in celo nekateri zaslepljeni župniki, ki pravijo, da Evropa dolguje Kitajski, ker ji ta dela za pest riža superge. Kdo je pa kriv, da nam rumeni komunisti prodajajo cenene izdelke, smo jih mi v to prisilili, ali ap gre za komunističen subtilen način, da sesuje evropska gospodarstva?
Morda sem preveč skrenil a vseeno si velja predvsem v spomin vtisniti o čem je tekla debata med prevolilno kampanjo. Kot rečeno. Glavni temi sta bili politični zapornik Janša in zastonj tablični računalniki.
Da pojasnim, tudi sam se strinjam, da je Janša politični zapornik, vendar to ne prinese avtomatično zmage. Na desnici sem pogrešal ofenzivo, ki bi se premaknila zgolj od "liderja opozicije" na moralne, kulturne in družbene pozicije. Na ideološki spopad levice in desnice. In če ta spopad ni bil spontan, ga je bila desnica dolžna izzvati. To je tista primarna funkcija vsake politične tekme. In zaradi odsotnosti tega, verjamem, da so bile te volitve sabotirane s strani politične desnice, ki se sama deklarira kot takšna.
Naj opozorim le še na iluzorno in zmotno prepričanje "desnice", da volilni boj poteka na ekonomskem nivoju, da gre za vprašanje manj države - več države, državno lastništvo - privatno lastništvo, ... Tu je bila tista bistvena zmota ali bolj sabotaža. Naj samo spomnim na vprašanje neke voditeljice nekega obskurnega tlevizijskega kanala, ki se je glasilo, "kako napolniti državno blagajno" in jim je dala na voljo par možnosti. In najbrž se je ravno tu pokazalo, da je boj izgubljen. Kakor po tekočem traku so vsi politiki drug za drugim odgovorili, da bi to storili s prodajo državnega premoženja. Tu se je pokazalo, da se pola v ničemer ne razlikujeta, ker če celo neokomunisti želijo prodati državno lastnino, v čem je potem sploh "fora" odločanja.
Na koncu se je vse zreduciralo na nek obupan klic, da če nočete že jutri iti za dve leti v zapor, boste volili SDS. Mit o zaprtem voditelju opozicije, ki sploh ni bil mit, se še zdaleč ni prijel. Nerazumljivo usmerjanje energije v napadanje svojih političnih sopotnikov t.j. ostale desnice, ni nič pomagalo, morda je privedlo le do zmanjšanja desnih sedežev v parlamentu.
Namesto, da bi organizirali shode zoper restavracijo komunizma, smo dobili shode v podporo Janši. Namesto kontrarevolucije smo dobili sabotažo.
Zato potrebujemo novo stranko. Radikalno krščansko, radikalno konservativno, radikalno tradicionalistično. Pa če se že radi tako zgledujejo po američanih, potrebujemo slovenski "Tea Party", ali še bolje, slovensko različico, ki bo radikalnejša od ameriške.
- NeoDomobranec
torek, 15. julij 2014
Retrospekcija ob nekem slovesu
Avtor: Agitator
Leta 2011 tik pred volitvami v državni zbor sem na portalu MMC RTVS napisal blog z naslovom Materija je končna, v katerem sem svaril pred brezizhodnostjo slovenske situacije zaradi dualizma socializem - kapitalizem. Najbolj zanimivo je gotovo, da sem omenil dvojico Virant - Turk v SDS, kot gotovo najnevarnejšo za uveljavitev trdega kapitalizma na slovenskem. Sedaj po treh letih pa se zdi, da je te poti konec. Zdi se kakor, da sta se s SDS dokončno razšla oba. Virant že takoj pred volitvami leta 2011 in sedaj še Turk. Preberimo si moj blog:
Pravijo, da moramo dobiti mlade uspešne podjetnike in da bo gospodarstvo rešilo vse. Vendar kako zelo skregano je to z zdravo pametjo.
Naši boljševiki, predvsem sindikalisti in delavstvo nasploh, skupaj s tistimi t.i. socialisti ali social-demokrati tulijo kako je treba ohraniti proizvodnjo doma, kako je treba ohraniti tovarne. istočasno pa zagovarjajo sodelovanje s Kitajsko, koder ljudje delajo za pol manj plače, saj gre tam za drugačen standard. Istočasno pa zagovarjajo svobodni trg. in na svobodnem trgu naše tovarne ne bodo preživele. dokler bo bil naš trg res tako zelo neomejen glede uvoza bodo tovarne še naprej propadale. tovarne se selijo v tretji svet. Proletariat je preteklost.
Zato je naravnost smešno, ko se pritožujejo, kako da tovarne propadajo.
Menijo, da moramo uvesti neke vrste socializem, saj smo vsi včeraj poslušali Poljšaka, ki govori neumnosti po tekočem traku. Istočasno, ko zagovarja nek "kocbekaški" socializem, govori o podjetništvu in razvojnih centrih in podobno. Kapitalizem. Vsi menijo, da bo edinole podjetništvo in neko gospodarsko mesto na svetovnem zemljevidu rešilo naš narod, našo državo. Prav, nič ni narobe če zagovarjate tezo o eni najbolj razvitih držav in najboljšem gospodarstvu, a vendar ne moreš obenem zagovarjati socializma in niti socialne demokracije.
Gre za duhovno krizo. Gre za krizo materializma. In najbolj materialistični "ideologiji" sta ravno socializem in tega variante ter kapitalizem in tega variante. Zakaj je v Sloveniji kriza? Zato ker sta dve najmočnejši stranki tako zelo materialistični. na eni strani Potrč, vojak socializma in na drugi strani Virant ter Žiga Turk dva super kapitalista, ki menita, da je za naš narod primeren edini gospodarski sistem t.i. neo-liberalizem, ki ga onadva povezujeta z desničarstvom. Janša pa ju posluša kot, da bi bila bogova.
V resnici pa neoliberalizem še zdaleč ni desničarski ali konservativni. Že samo ime nam govori, da gre za dejansko novo iznajdbo, ki se jo resda poslužujejo nekatere paradesničarske stranke, vendar pa je v samem bistvu skregana s konservativnostjo, katero pa mora imeti vsaka prava desna stranka.
Poglejmo desničarstvo pred vojno in tam bomo videli kakšen model gospodarstva so zagovarjali desni politiki. Šlo je za neke vrste krščanski korporativizem, katerega je tedanji papež oznanil še preden se je razvil fašistični korporativizem. Če beremo pridige nadškofa Rožmana v njih jasno in glasno oznanja nasprotovanje tako komunizmu kot kapitalizmu, saj pravi, da je kapitalizem izkoriščevalski in je v grobem nasprotju s Kristusovim naukom.
Torej gre dandanes za krizo identitete tako desničarskih kot levičarskih strank. Včasih poslušamo v znameniti oddaji Studio City v kateri svoje misli predvsem razvija Štefančič jr. in on neprestano govori o tem kako so desne stranke zaverovane v preteklost, leve pa so intelektualistične, ne tako čustvene ter zagledane v sedanjost in prihodnost. vendar pa, če bi Štefančičeve teze držale, bi naše stranke, ki se predstavljajo kot desničarske, videle v preteklosti kako so njihove "materinske" stranke takrat imele oblikovane svoje programe. Vendar ne, naši desničarji se veselo prepuščajo profesuri s FDV-ja in FF-ja kjer jim diktirajo kakšen model gospodarstva morajo zagovarjati. NEOLIBERALIZEM se glasi diagnoza.
Na drugi strani pa Štefančičeva teza pade, ko vidimo kako strastno naši Anderliči in Potrči držijo svoje glave pod klobukom komunistične tradicije, kot so razna slavja bitk o katerih vsakdo ve drugače. In vehemento zmerjanje s sodelavci okupatorja kot, da bi se šlo le o tem.
torej je vendarle očitno, da gre za krizo indenitete. Pa bom zaključil z grobim citiranjem nekega intelektualca, ki pravi, da je leta 1945 na Slovenijo padel nek pokrov in ko smo ga leta 1991 vzdignili, smo se pogledali med seboj in se nismo več poznali.
Da, deformacija naroda je bila neverjetna. Bila je tako temeljita, da ljudje niti vedo ne, da so deformirani.
Naslednjih volitev se ne veselim, saj se bojim, da so v Sloveniji zgolj dve politični opciji: ali nefunkcionalni socializem, ki ga vzdržujejo na račun države ali pa trdi kapitalizem pod taktirko Žige Turka in Gregorja Viranta, ki bo udaril po mnogih socialno šibkih slojih našega naroda. (Tretja opcija bi sicer lahko bila tudi tista, ki nam jo vsiljujejo žurnalisti z vseh medijev [tudi rtvslo], vendar pa bi bila ta opcija še najbolj usodna za narod.)
Gre za duhovno krizo o kateri pa nihče nič ne ve, sa j se o duhovni dimenziji človeka, pod materializmom ne govori. Materija je dokončna. Nad materijo ni ničesar."
Agitator, 5. September 2011
Jaz v tem vidim veliko mero upanja, pa ne zato, ker bi menil, da bo SDS zapustila idejo neoliberalizma oz. kapitalizma, pač pa zato, ker menim, da bo s tem stranka izgubila nekoliko tistega neprestanega ponavljanja o premagovanju ideoloških delitev, pa o osredotočanju na "pomembne teme". Morda bo doživela tisto katarzo o kateri je v zadnjih blogih pisal NeoDomobranec.
V Ljubljani, 15.7.2014, Agitator
Leta 2011 tik pred volitvami v državni zbor sem na portalu MMC RTVS napisal blog z naslovom Materija je končna, v katerem sem svaril pred brezizhodnostjo slovenske situacije zaradi dualizma socializem - kapitalizem. Najbolj zanimivo je gotovo, da sem omenil dvojico Virant - Turk v SDS, kot gotovo najnevarnejšo za uveljavitev trdega kapitalizma na slovenskem. Sedaj po treh letih pa se zdi, da je te poti konec. Zdi se kakor, da sta se s SDS dokončno razšla oba. Virant že takoj pred volitvami leta 2011 in sedaj še Turk. Preberimo si moj blog:
"Materija je končna
Še vedno menijo vsi razumniki in tako tudi
ljudje, saj so okupirani z žurnalističnim terorizmom, da gre dan danes v
Sloveniji zgolj za gospodarsko krizo.Pravijo, da moramo dobiti mlade uspešne podjetnike in da bo gospodarstvo rešilo vse. Vendar kako zelo skregano je to z zdravo pametjo.
Naši boljševiki, predvsem sindikalisti in delavstvo nasploh, skupaj s tistimi t.i. socialisti ali social-demokrati tulijo kako je treba ohraniti proizvodnjo doma, kako je treba ohraniti tovarne. istočasno pa zagovarjajo sodelovanje s Kitajsko, koder ljudje delajo za pol manj plače, saj gre tam za drugačen standard. Istočasno pa zagovarjajo svobodni trg. in na svobodnem trgu naše tovarne ne bodo preživele. dokler bo bil naš trg res tako zelo neomejen glede uvoza bodo tovarne še naprej propadale. tovarne se selijo v tretji svet. Proletariat je preteklost.
Zato je naravnost smešno, ko se pritožujejo, kako da tovarne propadajo.
Menijo, da moramo uvesti neke vrste socializem, saj smo vsi včeraj poslušali Poljšaka, ki govori neumnosti po tekočem traku. Istočasno, ko zagovarja nek "kocbekaški" socializem, govori o podjetništvu in razvojnih centrih in podobno. Kapitalizem. Vsi menijo, da bo edinole podjetništvo in neko gospodarsko mesto na svetovnem zemljevidu rešilo naš narod, našo državo. Prav, nič ni narobe če zagovarjate tezo o eni najbolj razvitih držav in najboljšem gospodarstvu, a vendar ne moreš obenem zagovarjati socializma in niti socialne demokracije.
Gre za duhovno krizo. Gre za krizo materializma. In najbolj materialistični "ideologiji" sta ravno socializem in tega variante ter kapitalizem in tega variante. Zakaj je v Sloveniji kriza? Zato ker sta dve najmočnejši stranki tako zelo materialistični. na eni strani Potrč, vojak socializma in na drugi strani Virant ter Žiga Turk dva super kapitalista, ki menita, da je za naš narod primeren edini gospodarski sistem t.i. neo-liberalizem, ki ga onadva povezujeta z desničarstvom. Janša pa ju posluša kot, da bi bila bogova.
V resnici pa neoliberalizem še zdaleč ni desničarski ali konservativni. Že samo ime nam govori, da gre za dejansko novo iznajdbo, ki se jo resda poslužujejo nekatere paradesničarske stranke, vendar pa je v samem bistvu skregana s konservativnostjo, katero pa mora imeti vsaka prava desna stranka.
Poglejmo desničarstvo pred vojno in tam bomo videli kakšen model gospodarstva so zagovarjali desni politiki. Šlo je za neke vrste krščanski korporativizem, katerega je tedanji papež oznanil še preden se je razvil fašistični korporativizem. Če beremo pridige nadškofa Rožmana v njih jasno in glasno oznanja nasprotovanje tako komunizmu kot kapitalizmu, saj pravi, da je kapitalizem izkoriščevalski in je v grobem nasprotju s Kristusovim naukom.
Torej gre dandanes za krizo identitete tako desničarskih kot levičarskih strank. Včasih poslušamo v znameniti oddaji Studio City v kateri svoje misli predvsem razvija Štefančič jr. in on neprestano govori o tem kako so desne stranke zaverovane v preteklost, leve pa so intelektualistične, ne tako čustvene ter zagledane v sedanjost in prihodnost. vendar pa, če bi Štefančičeve teze držale, bi naše stranke, ki se predstavljajo kot desničarske, videle v preteklosti kako so njihove "materinske" stranke takrat imele oblikovane svoje programe. Vendar ne, naši desničarji se veselo prepuščajo profesuri s FDV-ja in FF-ja kjer jim diktirajo kakšen model gospodarstva morajo zagovarjati. NEOLIBERALIZEM se glasi diagnoza.
Na drugi strani pa Štefančičeva teza pade, ko vidimo kako strastno naši Anderliči in Potrči držijo svoje glave pod klobukom komunistične tradicije, kot so razna slavja bitk o katerih vsakdo ve drugače. In vehemento zmerjanje s sodelavci okupatorja kot, da bi se šlo le o tem.
torej je vendarle očitno, da gre za krizo indenitete. Pa bom zaključil z grobim citiranjem nekega intelektualca, ki pravi, da je leta 1945 na Slovenijo padel nek pokrov in ko smo ga leta 1991 vzdignili, smo se pogledali med seboj in se nismo več poznali.
Da, deformacija naroda je bila neverjetna. Bila je tako temeljita, da ljudje niti vedo ne, da so deformirani.
Naslednjih volitev se ne veselim, saj se bojim, da so v Sloveniji zgolj dve politični opciji: ali nefunkcionalni socializem, ki ga vzdržujejo na račun države ali pa trdi kapitalizem pod taktirko Žige Turka in Gregorja Viranta, ki bo udaril po mnogih socialno šibkih slojih našega naroda. (Tretja opcija bi sicer lahko bila tudi tista, ki nam jo vsiljujejo žurnalisti z vseh medijev [tudi rtvslo], vendar pa bi bila ta opcija še najbolj usodna za narod.)
Gre za duhovno krizo o kateri pa nihče nič ne ve, sa j se o duhovni dimenziji človeka, pod materializmom ne govori. Materija je dokončna. Nad materijo ni ničesar."
Agitator, 5. September 2011
Jaz v tem vidim veliko mero upanja, pa ne zato, ker bi menil, da bo SDS zapustila idejo neoliberalizma oz. kapitalizma, pač pa zato, ker menim, da bo s tem stranka izgubila nekoliko tistega neprestanega ponavljanja o premagovanju ideoloških delitev, pa o osredotočanju na "pomembne teme". Morda bo doživela tisto katarzo o kateri je v zadnjih blogih pisal NeoDomobranec.
V Ljubljani, 15.7.2014, Agitator
Neudeležba in faktični izid volitev ali Kdo je kriv za neuspeh?
Sedaj, ko je desnica močno izgubila volitve, se je pričakovano lotila refleksije, katero sem tudi sam priporočal. Še več, trdil sem, da je poraz dober, če bo prinesel katarzo predvsem SLS in NSi in delno tudi SDS. Pod katarzo nikakor ne mislim, kot nebroj drugih, nekakšno umiritev retorike, beg od "ideoloških" tem in mlačnost. Ne, že v prejšnjih blogih sem pisal o ravno nasprotnem. Katarza naj prinese zaostritev, radikalizacijo načel, retorike. Kakorkoli že, nima pomena, da govorim o tem, kaj sem pod katarzo, ki naj bi jo samorefleksija prinesla, mislil, če pa je samorefleksija popolnoma zgrešena. Predvsem v krogih SDS.
Ko sem pričakoval prve odzive na izid volitve sem kot rečeno menil, da bo prišlo do katarze, v resnici pa se mi je zdelo kakor, da poslušam levičarje, ko izgubijo volitve. Vso krivdo za neuspeh desnice, so "desni" krogi enostavno in lahkotno pripisali "neudeležbi na volitvah". Namesto, da bi uvideli, da potrebujemo močan konservativen blok, ki naj radikalno zaostri svoja stališča do levičarjev in se s tem diferencira od levičarjev in njihove retorike o premagovanju delitev, ki naposled vodi v levičarsko nadoblast, so začeli govoriti kako se njihovi volivci niso udeležili volitev.
Takšne razlage ne sprejemam, tudi če bi bila res resnična. Preden razložim, si ta absurd poglejmo iz perspektive "problema: referendum".
Projekt NeoDomobranec je že leta 2010 v enem svojih videoposnetkov opozarjal na pomembnost referenduma kot inštitucije in lahkotnosti s katero do njega pristopajo različne sile. Naj navedem le nekaj stavkov iz videoposnetka, ki je naslovljen: "O referendumu in politiki" in je skušal že precej zgodaj, takoj po referendumu o RTV Slovenija, ki ga je predlagala Širca, opozoriti na pomembnost in nenadomestljivost referenduma.
"Sedaj po uspeli zavrnitvi škodljivega Šircinega zakona o RTV SLO so se pričeli pojavljati glasovi zoper referendum kot tak in pojavile so se težnje po spremembi referendumske zakonodaje."
"Kritika pa pritiče tako zdajšnji koaliciji kot opoziciji kot tudi družbi sami. Kajti prav vsi gledajo zviška na referendume in jih sprejemajo le v kolikor so referendumi naklonjeni njihovi politični ali moralni zmagi. Če pa referendumi niso naklonjeni njihovim pričakovanjem jih označijo za irelevantne zaradi majhne volilne udeležbe in podobnega."
Že tedaj je projekt opozarjal na tisto kar se je dejansko zgodilo tri leta kasneje, ko so levičarji, podkrepljeni s praktično celotno "desnico", sprejeli zakon, ki je daljnoročno postal zaščita mason-komunistov in levičarjev, še posebej sedaj, ko smo vstopili v dobo popolne levičarske in medijske nadoblasti.
kar pa hočem poudariti je to, da se je že tedaj (ko je bila SDS veliko liberalnejša, SLS praktično komunistična, NSi pa ni bilo v parlamentu), diskurz "desnice" popolnoma v ničemer razlikoval od diskurza levice ob vprašanju referenduma. Ko so na referendumu zmagali desničarji, so ga opljuvali levičarji, ko so ga dobili levičarji, so ga s popolnoma isto retoriko opljuvali desničarji.
Tu je kakopak potrebno postati pozoren, da ne bi človek pomislil, da hočem podobnost med tem abusrdom napadanja referenduma povezati z retoriko ob izidu volitev. Nikakor. Izid volitev je bil dejansko nelegitimen. Opozicija parakomunistični levici, je bila do kraja onemogočena in celo zarta (tudi s tem, ko je obračunavala med seboj namesto, da bi s komunisti), še posebej je bila zatrta s pomočjo komunističnega pravosodja in policije, katera je talka sindikata. Da je bil Janša fizično odstranjen kliče v nebo in le norec ali popolni relativist lahko ostane ob tem mlačen.
Na kar hočem dejansko opozoriti je podobnost med odnosom do referenduma leta 2010 in odnosom do izida volitev, kot faktičnega izkupa. Retorika desničarjev je do potankosti enaka tisti od levičarjev, ko so izgubili volitve in sicer v tem, da skušajo poraz pripisati "neudeležbi".
Na ta diskurz, ki je popolnoma enak levičarskemu, pa že po čisti logiki ne morem pristati. Ni namreč mogoče, da bi si "neudeležence" volitev lastili tako levičarji kot desničarji. Nikakor.
Dejansko je za izid volitev kriva, če pustimo ob strani sistematično zatiranje opozicije, retorika desničarjev, ki ni izpostavljala perečih vprašanj, ob katerih bi se razgalila popolna "komunistoidnost" (če parafraziram levičarsko iznajdbo), Cerarja in njegove "nove politike". Če bi namreč desnica skozi debato privedla do tega, da bi se morala Cerarjeva neo-LDS opredeliti do vprašanj povojnih pobojev, splava, kontracepcije, ločitve Cerkve in države, evtanazije, narodnoosvobodilnega boja, statusa domobrancev (Slovenske narodne vojske), bi bila stisnjena v kot in bi odgovorila z odgovori, ki bi nujno odbili od sebe velik del glasov kristjanov in mehkih desničarjev, ki so šli volit Cerarja, pretvarjajoč se, da o njem ne vedo ničesar drugega, kot da je nek pravnik, ki za velike honorarje govori po nacionalki.
A namesto tega, se je "desnica" fokusirala na davke, na poenostavljanje postopkov. Fokusirala se je na to, da bodo bile vse družine (vse!) kar pavšalno (pavšalno!) manj obremenjene. (Se pravi, da bi manj za delovne zvezke plačale tako tiste družine samohranilnih matera iz realnega sektorja, kot tiste z dvema uslužbencema iz javnega sektorja. Podoben absurd je SDS realizirala že dvakrat. Najprej, ko je dala zastonj malico vsem otrokom, ne glede na prihodek njihovih družin in potem, ko je za isto ceno dala mesečne karte vsem ne glede na prihodke družine. Se pravi, da sta zastonj malico jedla tako tisti otrok, ki mu je to pomenilo res olajšanje bremena kot tisti otrok, ki je v "znamkastih" oblačilih malico zalučal v smeti, ker si je sam šel raje kupit boljšo malico.). Fokusirala se je na neke dlančnike, na "nenižanje" pokojnin in ostale neumnosti, ki so se med vsemi strankami levice in desnice razlikovale le za odtenke.
Zato je lahko neo-LDS brez težav krmilila skozi kampanjo, ker so se vsi posmehljivo spraševali kakšen "gospodarski program" ima ta stranka, niso pa je vprašali, kakšen odnos ima do natalitete, kakšen odnos ima do velikih družin. Kako bo omogočala velike družine (več davkoplačevalcev!), kako bo zaščitila družino kot institucijo. Kako bo preganjala morilce in kako bo uredila "vojne zakone".
Ker takšnih vprašanj z desnice ni bilo, bi lahko prej zaključili, da je desnica sabotirala sama sebe, kot pa da je za faktični izid volitev kriva "neudeležba". In glede na odzive, ki kot rečeno govorijo le o tistih, ki se volitev niso udeležili, smo namesto refleksije, ki bi prinesla prepotrebno katarzo in radikalizacijo, dobili neko samovšečno "analizo" samopomiljevanja. Nova Slovenija (NSi) celo meni, da so bile volitve zanjo uspeh, seveda odnosno na desno opcijo, kakor da bi to kaj pomenilo. Kakor, da bi bilo res dobro, če izboljšaš svoj rezultat za en sedež medtem, ko druga desnica potone in deklarirani komunisti po triindvajsetih letih vdrejo v parlament ter cel parlament preplavijo levičarji.
Še največ pričakovanj imamo s strani SLS, ki bo morda vseeno le (in naposled le) doživela pravo katarzo in ne bo to več "ugrabljeno in grdo zlorabljano" ime, nekdaj duše prave konservativne predvojne Slovenije.
Vnovič poudarjam. Proti liberalcem in levičarjem nasploh se moramo začeti boriti najprej v svojih vrstah, šele potem bomo sposobni se boriti proti njim v njihovih strukturah.
- NeoDomobranec
Ko sem pričakoval prve odzive na izid volitve sem kot rečeno menil, da bo prišlo do katarze, v resnici pa se mi je zdelo kakor, da poslušam levičarje, ko izgubijo volitve. Vso krivdo za neuspeh desnice, so "desni" krogi enostavno in lahkotno pripisali "neudeležbi na volitvah". Namesto, da bi uvideli, da potrebujemo močan konservativen blok, ki naj radikalno zaostri svoja stališča do levičarjev in se s tem diferencira od levičarjev in njihove retorike o premagovanju delitev, ki naposled vodi v levičarsko nadoblast, so začeli govoriti kako se njihovi volivci niso udeležili volitev.
Takšne razlage ne sprejemam, tudi če bi bila res resnična. Preden razložim, si ta absurd poglejmo iz perspektive "problema: referendum".
Projekt NeoDomobranec je že leta 2010 v enem svojih videoposnetkov opozarjal na pomembnost referenduma kot inštitucije in lahkotnosti s katero do njega pristopajo različne sile. Naj navedem le nekaj stavkov iz videoposnetka, ki je naslovljen: "O referendumu in politiki" in je skušal že precej zgodaj, takoj po referendumu o RTV Slovenija, ki ga je predlagala Širca, opozoriti na pomembnost in nenadomestljivost referenduma.
"Sedaj po uspeli zavrnitvi škodljivega Šircinega zakona o RTV SLO so se pričeli pojavljati glasovi zoper referendum kot tak in pojavile so se težnje po spremembi referendumske zakonodaje."
"Kritika pa pritiče tako zdajšnji koaliciji kot opoziciji kot tudi družbi sami. Kajti prav vsi gledajo zviška na referendume in jih sprejemajo le v kolikor so referendumi naklonjeni njihovi politični ali moralni zmagi. Če pa referendumi niso naklonjeni njihovim pričakovanjem jih označijo za irelevantne zaradi majhne volilne udeležbe in podobnega."
Že tedaj je projekt opozarjal na tisto kar se je dejansko zgodilo tri leta kasneje, ko so levičarji, podkrepljeni s praktično celotno "desnico", sprejeli zakon, ki je daljnoročno postal zaščita mason-komunistov in levičarjev, še posebej sedaj, ko smo vstopili v dobo popolne levičarske in medijske nadoblasti.
kar pa hočem poudariti je to, da se je že tedaj (ko je bila SDS veliko liberalnejša, SLS praktično komunistična, NSi pa ni bilo v parlamentu), diskurz "desnice" popolnoma v ničemer razlikoval od diskurza levice ob vprašanju referenduma. Ko so na referendumu zmagali desničarji, so ga opljuvali levičarji, ko so ga dobili levičarji, so ga s popolnoma isto retoriko opljuvali desničarji.
Tu je kakopak potrebno postati pozoren, da ne bi človek pomislil, da hočem podobnost med tem abusrdom napadanja referenduma povezati z retoriko ob izidu volitev. Nikakor. Izid volitev je bil dejansko nelegitimen. Opozicija parakomunistični levici, je bila do kraja onemogočena in celo zarta (tudi s tem, ko je obračunavala med seboj namesto, da bi s komunisti), še posebej je bila zatrta s pomočjo komunističnega pravosodja in policije, katera je talka sindikata. Da je bil Janša fizično odstranjen kliče v nebo in le norec ali popolni relativist lahko ostane ob tem mlačen.
Na kar hočem dejansko opozoriti je podobnost med odnosom do referenduma leta 2010 in odnosom do izida volitev, kot faktičnega izkupa. Retorika desničarjev je do potankosti enaka tisti od levičarjev, ko so izgubili volitve in sicer v tem, da skušajo poraz pripisati "neudeležbi".
Na ta diskurz, ki je popolnoma enak levičarskemu, pa že po čisti logiki ne morem pristati. Ni namreč mogoče, da bi si "neudeležence" volitev lastili tako levičarji kot desničarji. Nikakor.
Dejansko je za izid volitev kriva, če pustimo ob strani sistematično zatiranje opozicije, retorika desničarjev, ki ni izpostavljala perečih vprašanj, ob katerih bi se razgalila popolna "komunistoidnost" (če parafraziram levičarsko iznajdbo), Cerarja in njegove "nove politike". Če bi namreč desnica skozi debato privedla do tega, da bi se morala Cerarjeva neo-LDS opredeliti do vprašanj povojnih pobojev, splava, kontracepcije, ločitve Cerkve in države, evtanazije, narodnoosvobodilnega boja, statusa domobrancev (Slovenske narodne vojske), bi bila stisnjena v kot in bi odgovorila z odgovori, ki bi nujno odbili od sebe velik del glasov kristjanov in mehkih desničarjev, ki so šli volit Cerarja, pretvarjajoč se, da o njem ne vedo ničesar drugega, kot da je nek pravnik, ki za velike honorarje govori po nacionalki.
A namesto tega, se je "desnica" fokusirala na davke, na poenostavljanje postopkov. Fokusirala se je na to, da bodo bile vse družine (vse!) kar pavšalno (pavšalno!) manj obremenjene. (Se pravi, da bi manj za delovne zvezke plačale tako tiste družine samohranilnih matera iz realnega sektorja, kot tiste z dvema uslužbencema iz javnega sektorja. Podoben absurd je SDS realizirala že dvakrat. Najprej, ko je dala zastonj malico vsem otrokom, ne glede na prihodek njihovih družin in potem, ko je za isto ceno dala mesečne karte vsem ne glede na prihodke družine. Se pravi, da sta zastonj malico jedla tako tisti otrok, ki mu je to pomenilo res olajšanje bremena kot tisti otrok, ki je v "znamkastih" oblačilih malico zalučal v smeti, ker si je sam šel raje kupit boljšo malico.). Fokusirala se je na neke dlančnike, na "nenižanje" pokojnin in ostale neumnosti, ki so se med vsemi strankami levice in desnice razlikovale le za odtenke.
Zato je lahko neo-LDS brez težav krmilila skozi kampanjo, ker so se vsi posmehljivo spraševali kakšen "gospodarski program" ima ta stranka, niso pa je vprašali, kakšen odnos ima do natalitete, kakšen odnos ima do velikih družin. Kako bo omogočala velike družine (več davkoplačevalcev!), kako bo zaščitila družino kot institucijo. Kako bo preganjala morilce in kako bo uredila "vojne zakone".
Ker takšnih vprašanj z desnice ni bilo, bi lahko prej zaključili, da je desnica sabotirala sama sebe, kot pa da je za faktični izid volitev kriva "neudeležba". In glede na odzive, ki kot rečeno govorijo le o tistih, ki se volitev niso udeležili, smo namesto refleksije, ki bi prinesla prepotrebno katarzo in radikalizacijo, dobili neko samovšečno "analizo" samopomiljevanja. Nova Slovenija (NSi) celo meni, da so bile volitve zanjo uspeh, seveda odnosno na desno opcijo, kakor da bi to kaj pomenilo. Kakor, da bi bilo res dobro, če izboljšaš svoj rezultat za en sedež medtem, ko druga desnica potone in deklarirani komunisti po triindvajsetih letih vdrejo v parlament ter cel parlament preplavijo levičarji.
Še največ pričakovanj imamo s strani SLS, ki bo morda vseeno le (in naposled le) doživela pravo katarzo in ne bo to več "ugrabljeno in grdo zlorabljano" ime, nekdaj duše prave konservativne predvojne Slovenije.
Vnovič poudarjam. Proti liberalcem in levičarjem nasploh se moramo začeti boriti najprej v svojih vrstah, šele potem bomo sposobni se boriti proti njim v njihovih strukturah.
- NeoDomobranec
sreda, 9. julij 2014
Kritika Kritike konservativne in Slovenska katoliška reakcija
Čisto po naključju sem na spletu prišel do neke spletne strani, ki se sama sebe imenuje "kritika konservativna". Gre za neko stran, ki so jo ustanovili "skupina mladih razumnikov".
Ne vem ali je bolj smiselno najprej povedati kako radikalno nespametna razmišljanja "mladi razumniki" objavljajo na njej, ali da se prej osredotočimo kaj ta skupina treh ljudi zagovarja.
Pa dajmo začeti s tem, kaj zagovarjajo. Imajo se za krščanske konservativce, pri čemer v oči najbolj zbode vrstica, da se zavzemajo za razmišljanja iz "pravoverno krščanske perspektive" (to definicijo so med nastankom tega zapisa umaknili iz meni neznanega razloga), karkoli naj bi to že pomenilo. Ker kaj pa je pravoverna krščanska perspektva? Strinjali bi se, če bi trdili, da je to katoliška perspektiva, vendar razumniki temu ne pritrjujejo, saj na istem mestu v neki drugi vrstici pišejo o "katoliški politični misli". Se pravi, da ločujejo med "pravoverno krščansko perspektivo" in katoliško perspektivo. Kaj torej je pravoverno krščanska perspektiva, ostane neznanka. Gre za potenciran ekumenizem? Bog ve. Druga kričeča reč pa je trditev, da se zavzemajo za klasični liberalizem, v svojih blogih omenjajo tudi libertarizem, ki je takoj za "klasičnim liberalizmom" slovenski tradiciji najbolj priskutna politična misel.
Ti mladi razumniki ne počnejo v svojih razmišljanjih nič drugega, kot da same sebe postavljajo na nek piedestal, izobraženih, razmišljajočih "razumnikov", ki zviška gledajo na ljudsko rajo, ki se zbira okrog Janše in drugih, zanje nepomembnih banalnih reči. Napadajo dr. Štuheca, zgolj zato, ker je po njihovem mišljenju preveč ljudski, čeprav tega nočejo eksplicitno povedati. V enem svojih "blogov" pišejo, da je Kocijančič imel v mislih Štuheca, ko je govoril o "teologih, ki se nastavljajo kameram po pasjih procesijah" in ki "nikoli ne govorijo o Bogu". Ta blog je bil spisan pred 20. junijem, se pravi preden je dr. Štuhec nastopil pred zbrano množico pred Dobom in, ko smo osupnili nad njegovim pozivom k molitvi, ko je celotna množica zmolila Očenaš in Zdravomarijo. Sedaj bi bilo primerno opravičilo teh razumnikov. Naprej pravijo, da na izjave dr. Štuheca mnogi mladi gledajo zviška. Ob tem se velja vprašati, kdo so ti "mladi", ("predstavnikov mlajših generacij"), kaj je ta skrivnostna kasta, ki je nikjer in nikdar ne vidimo. Je to kasta univerzitetnih študentov, ki svoje nestrinjanje izražajo v vzvišenih debatah med "čikpavzami"? Resnično je ta kasta le to, neznana in katere obstoj je vprašljiv. Dr. Štuhec se je odrezal tako dobro, kot se že dolgo ni noben duhovnik na slovenskem, ko je z jasno besedo in nastopom brezkompromisno postavil stvari na svoje mesto.
Seveda se mladim razumnikom to ne zdi prava rešitev. V svojih blogih pišejo o prostoru kritičnega premisleka, ki ga primanukje in ga oni ustvarjajo. In ravno tu je tista točka v kateri se najbolj ne strinjam z njimi.
Oni ne zagovarjajo katoliškega, konservativnega, tradicionalističnega, slovenstvenega. Ne, oni zagovarjajo čisti "buržoizem" dekadentnega evropskega razsvetljenstva. Njihova retorika, ki ne poudarja drugega kot neko umirjanje razprave, racionalizem, tehtno debato, je v nasprotju s tisto prvobitno krščansko tradicijo, ki poudarja gorečnost, brezkompromisnost in radikalnost. Še več, poudarja radikalizacijo načel, ki se mora nujno odraziti tudi v političnem dojemanju in udejstvovanju.
Pravijo, da je dr. Štuhec eden izmed trenutnih liberalnih katoličanov. Kaj s tem mislijo ne povedo, ker je beseda "liberalni" tako redefinirana dandanašnji, tudi sam ne poznam, kaj natanko so hoteli z njo povedati, če jo razumemo v klasičnem pomenu liberalizma, pa lahko trdimo, da je v tem primeru edini liberalistični katolicizem, tisti, ki prihaja s strani mladih razumnikov.
Očitno je, kot smo že videli, da je zamera do dr. Štuheca in katoličanov, ki se udejstvujejo v politiki, ta, da so preveč ljudski. Ampak ravno to je pomembno. Katoliški pomeni tudi ljudski. Slovenska katoliška tradicija ni domena zaprte kaste nekih samooklicanih razumnikov, ki s svojih soban govorijo kaj je pravilno, razumno in kaj ni. Slovenska katoliška tradicija je ljudska in bo takšna tudi ostala, pa če je mladim razumnikom to prav ali ne.
In ravno na tem mestu jih neposredno pozivam, da premislijo svoja stališča glede slovenske tradicije, konservativizma, liberalizma, kapitalizma in socializma.
Vprašajo naj se, kaj je gonilo slovenskega naroda in na čem temelji slovenski narod in njegova kultura. Tu gre za direktni radikalni spopad dveh pogledov. Na eni strani buržoazni liberalci, ki se imenujejo za konservativce in na drugi strani ljudska katoliška reakcija. In katera je zares slovenska in konservativna. Reakcija. Zato, ker le ljudska reakcija je zares prvobitna funkcija naroda. Slovenska katoliška reakcija je pravi konservativizem, prava desnica. In ti, ki se upajo stopiti in z besedo zastaviti svoje ime v tej reakciji so pravi katoličani in pravi duhovni pastirji naroda. Gospod dr. Štuhec je že eden takšnih.
Velika nevarnost je za slovensko tradicijo ravno ta vsiljena otopelost buržoazije, ki skuša ljudska prizadevanja zrelativizirati na območje nekih "racionalnih" debat, kjer naj se soočajo mnenja in brišejo razlike v iskanju skupnih imenovalcev.
Ne! Noben katoličan ne sme kompromitirati svoje vere in Kristusovega evangelija. Kristus ni sklepal kompromisov in tudi ni na nobenem mestu dajal vtisa, da morajo kompromise sklepati njegovi učenci. Kristus je sam povedal, da je prinesel meč in, da kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Kristus sam je, kakor v stari zavezi Bog Oče, ki je rekel, da naj bo človek vroč ali mrzel, če je mlačen ga izpljune, rekel, da je prišel na svet vreči ogenj in kako že upa, da se razplamti. Krščanska tradicija ni buržoazna otopelost in dekadentnost. Krščanska tradicija ni sentimentalnost. Krščanska tradicija je živa reakcija. Vprašanje je le, jo bo Cerkev znala pravilno usmerjati po svojih duhovnikih ali škofih ali pa jo bo morila in topila z relativističnimi in indefrencialističnimi krilaticami ameriške hipijevske katoliške cerkve iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zadnji premiki slovenske katoliške Cerkve, dajejo slutiti, da je Cerkev na strani katoliške tradicije in ne na strani buržoaznih samooklicanih razumnikov, ki s svojim diskurzom ne doprinesejo k ničemur drugemu kot le k diktaturi relativizma o kakršni je govoril papež Benedikt XVI. Dva škofa, dr. Glavan in dr. Štumpf sta zavzela stališče slovenske katoliške reakcije, ki je podprla Janšo, ki je očitni politični zapornik sredi liberokratske evrope.
Spričo tega dejstva so mladi razumniki ostali tiho in si niso upali vnovič utemeljevati obsodilno sodbo zoper Janšo.
Ko sem naletel na to spletno mesto, sem med branjem začel dobivati nek čuden občutek. Zadeva se mi je zdela znana. Diskurz, oblikovanje misli, retorika, vse je bilo tako presneto znano. Pomislil sem na casnik.si, največjo slovensko sramoto "katoliškega" novinarstva. In res, kmalu sem našel povezavo do casnik.si, kot prvo predlagano povezavo z njihove spletne strani. Vse mi je takoj postalo jasno.
Casnik.si ali Časnik, je liberalističen portal, ki se je ugnezdil na katoliški strani in je svoje lovke razširil celo v prilogo Družine Slovenski čas. Svojo odliko v razširjanju otopelosti in moralne dekadence in relativizma je pokazal med odmevno spominsko slovesnostjo in mašo za pobitimi rovtarskimi domobranci v Rovtah, ko je s člankom na prvi strani zahteval, da se ustavi to "zgodovinsko prerekanje". In da jim je "dovolj" tega. Od tistega časa tega liberalističnega portala več ne spremljam.
za konec velja obnoviti misli, ki jih vedno ponavljam, če se želimo boriti proti mason-liberalizmu, se moramo proti njemu najprej boriti znotraj naših struktur. Znotraj Cerkve, znotraj strank, znotraj društev, znotraj gibanj... šele potem se bomo uspešno borili proti zunanjemu masonliberalizmu.
- NeoDomobranec
youtube.com/user/neodomobranec
@neodomobranec
neodomobranec.blogspot.com
Ne vem ali je bolj smiselno najprej povedati kako radikalno nespametna razmišljanja "mladi razumniki" objavljajo na njej, ali da se prej osredotočimo kaj ta skupina treh ljudi zagovarja.
Pa dajmo začeti s tem, kaj zagovarjajo. Imajo se za krščanske konservativce, pri čemer v oči najbolj zbode vrstica, da se zavzemajo za razmišljanja iz "pravoverno krščanske perspektive" (to definicijo so med nastankom tega zapisa umaknili iz meni neznanega razloga), karkoli naj bi to že pomenilo. Ker kaj pa je pravoverna krščanska perspektva? Strinjali bi se, če bi trdili, da je to katoliška perspektiva, vendar razumniki temu ne pritrjujejo, saj na istem mestu v neki drugi vrstici pišejo o "katoliški politični misli". Se pravi, da ločujejo med "pravoverno krščansko perspektivo" in katoliško perspektivo. Kaj torej je pravoverno krščanska perspektiva, ostane neznanka. Gre za potenciran ekumenizem? Bog ve. Druga kričeča reč pa je trditev, da se zavzemajo za klasični liberalizem, v svojih blogih omenjajo tudi libertarizem, ki je takoj za "klasičnim liberalizmom" slovenski tradiciji najbolj priskutna politična misel.
Ti mladi razumniki ne počnejo v svojih razmišljanjih nič drugega, kot da same sebe postavljajo na nek piedestal, izobraženih, razmišljajočih "razumnikov", ki zviška gledajo na ljudsko rajo, ki se zbira okrog Janše in drugih, zanje nepomembnih banalnih reči. Napadajo dr. Štuheca, zgolj zato, ker je po njihovem mišljenju preveč ljudski, čeprav tega nočejo eksplicitno povedati. V enem svojih "blogov" pišejo, da je Kocijančič imel v mislih Štuheca, ko je govoril o "teologih, ki se nastavljajo kameram po pasjih procesijah" in ki "nikoli ne govorijo o Bogu". Ta blog je bil spisan pred 20. junijem, se pravi preden je dr. Štuhec nastopil pred zbrano množico pred Dobom in, ko smo osupnili nad njegovim pozivom k molitvi, ko je celotna množica zmolila Očenaš in Zdravomarijo. Sedaj bi bilo primerno opravičilo teh razumnikov. Naprej pravijo, da na izjave dr. Štuheca mnogi mladi gledajo zviška. Ob tem se velja vprašati, kdo so ti "mladi", ("predstavnikov mlajših generacij"), kaj je ta skrivnostna kasta, ki je nikjer in nikdar ne vidimo. Je to kasta univerzitetnih študentov, ki svoje nestrinjanje izražajo v vzvišenih debatah med "čikpavzami"? Resnično je ta kasta le to, neznana in katere obstoj je vprašljiv. Dr. Štuhec se je odrezal tako dobro, kot se že dolgo ni noben duhovnik na slovenskem, ko je z jasno besedo in nastopom brezkompromisno postavil stvari na svoje mesto.
Seveda se mladim razumnikom to ne zdi prava rešitev. V svojih blogih pišejo o prostoru kritičnega premisleka, ki ga primanukje in ga oni ustvarjajo. In ravno tu je tista točka v kateri se najbolj ne strinjam z njimi.
Oni ne zagovarjajo katoliškega, konservativnega, tradicionalističnega, slovenstvenega. Ne, oni zagovarjajo čisti "buržoizem" dekadentnega evropskega razsvetljenstva. Njihova retorika, ki ne poudarja drugega kot neko umirjanje razprave, racionalizem, tehtno debato, je v nasprotju s tisto prvobitno krščansko tradicijo, ki poudarja gorečnost, brezkompromisnost in radikalnost. Še več, poudarja radikalizacijo načel, ki se mora nujno odraziti tudi v političnem dojemanju in udejstvovanju.
Pravijo, da je dr. Štuhec eden izmed trenutnih liberalnih katoličanov. Kaj s tem mislijo ne povedo, ker je beseda "liberalni" tako redefinirana dandanašnji, tudi sam ne poznam, kaj natanko so hoteli z njo povedati, če jo razumemo v klasičnem pomenu liberalizma, pa lahko trdimo, da je v tem primeru edini liberalistični katolicizem, tisti, ki prihaja s strani mladih razumnikov.
Očitno je, kot smo že videli, da je zamera do dr. Štuheca in katoličanov, ki se udejstvujejo v politiki, ta, da so preveč ljudski. Ampak ravno to je pomembno. Katoliški pomeni tudi ljudski. Slovenska katoliška tradicija ni domena zaprte kaste nekih samooklicanih razumnikov, ki s svojih soban govorijo kaj je pravilno, razumno in kaj ni. Slovenska katoliška tradicija je ljudska in bo takšna tudi ostala, pa če je mladim razumnikom to prav ali ne.
In ravno na tem mestu jih neposredno pozivam, da premislijo svoja stališča glede slovenske tradicije, konservativizma, liberalizma, kapitalizma in socializma.
Vprašajo naj se, kaj je gonilo slovenskega naroda in na čem temelji slovenski narod in njegova kultura. Tu gre za direktni radikalni spopad dveh pogledov. Na eni strani buržoazni liberalci, ki se imenujejo za konservativce in na drugi strani ljudska katoliška reakcija. In katera je zares slovenska in konservativna. Reakcija. Zato, ker le ljudska reakcija je zares prvobitna funkcija naroda. Slovenska katoliška reakcija je pravi konservativizem, prava desnica. In ti, ki se upajo stopiti in z besedo zastaviti svoje ime v tej reakciji so pravi katoličani in pravi duhovni pastirji naroda. Gospod dr. Štuhec je že eden takšnih.
Velika nevarnost je za slovensko tradicijo ravno ta vsiljena otopelost buržoazije, ki skuša ljudska prizadevanja zrelativizirati na območje nekih "racionalnih" debat, kjer naj se soočajo mnenja in brišejo razlike v iskanju skupnih imenovalcev.
Ne! Noben katoličan ne sme kompromitirati svoje vere in Kristusovega evangelija. Kristus ni sklepal kompromisov in tudi ni na nobenem mestu dajal vtisa, da morajo kompromise sklepati njegovi učenci. Kristus je sam povedal, da je prinesel meč in, da kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Kristus sam je, kakor v stari zavezi Bog Oče, ki je rekel, da naj bo človek vroč ali mrzel, če je mlačen ga izpljune, rekel, da je prišel na svet vreči ogenj in kako že upa, da se razplamti. Krščanska tradicija ni buržoazna otopelost in dekadentnost. Krščanska tradicija ni sentimentalnost. Krščanska tradicija je živa reakcija. Vprašanje je le, jo bo Cerkev znala pravilno usmerjati po svojih duhovnikih ali škofih ali pa jo bo morila in topila z relativističnimi in indefrencialističnimi krilaticami ameriške hipijevske katoliške cerkve iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zadnji premiki slovenske katoliške Cerkve, dajejo slutiti, da je Cerkev na strani katoliške tradicije in ne na strani buržoaznih samooklicanih razumnikov, ki s svojim diskurzom ne doprinesejo k ničemur drugemu kot le k diktaturi relativizma o kakršni je govoril papež Benedikt XVI. Dva škofa, dr. Glavan in dr. Štumpf sta zavzela stališče slovenske katoliške reakcije, ki je podprla Janšo, ki je očitni politični zapornik sredi liberokratske evrope.
Spričo tega dejstva so mladi razumniki ostali tiho in si niso upali vnovič utemeljevati obsodilno sodbo zoper Janšo.
Ko sem naletel na to spletno mesto, sem med branjem začel dobivati nek čuden občutek. Zadeva se mi je zdela znana. Diskurz, oblikovanje misli, retorika, vse je bilo tako presneto znano. Pomislil sem na casnik.si, največjo slovensko sramoto "katoliškega" novinarstva. In res, kmalu sem našel povezavo do casnik.si, kot prvo predlagano povezavo z njihove spletne strani. Vse mi je takoj postalo jasno.
Casnik.si ali Časnik, je liberalističen portal, ki se je ugnezdil na katoliški strani in je svoje lovke razširil celo v prilogo Družine Slovenski čas. Svojo odliko v razširjanju otopelosti in moralne dekadence in relativizma je pokazal med odmevno spominsko slovesnostjo in mašo za pobitimi rovtarskimi domobranci v Rovtah, ko je s člankom na prvi strani zahteval, da se ustavi to "zgodovinsko prerekanje". In da jim je "dovolj" tega. Od tistega časa tega liberalističnega portala več ne spremljam.
za konec velja obnoviti misli, ki jih vedno ponavljam, če se želimo boriti proti mason-liberalizmu, se moramo proti njemu najprej boriti znotraj naših struktur. Znotraj Cerkve, znotraj strank, znotraj društev, znotraj gibanj... šele potem se bomo uspešno borili proti zunanjemu masonliberalizmu.
- NeoDomobranec
youtube.com/user/neodomobranec
@neodomobranec
neodomobranec.blogspot.com
četrtek, 26. junij 2014
Belogardisti
Vsi poznamo najbolj znano in najbrž najstarejšo zmerjavko slovenskih komunistov, s katero so obkladali svoje sonarodnjake, ki se niso hoteli vključiti v njihov eksperiment. "Belogardisti".
S tem izrazom so komunisti obkladali svoje potencialne, poudarjam potencialne, nasprotnike, še preden se je organizirala prva Vaška straža. Kasneje pa je prišla še najbolj znana in najbolj perverzna zmerjavka "kolaborator".
Vendar kaj nam govori beseda "belogardisti"? Ta beseda, nam v današnjih časih, lahko do neke mere pokaže pravo naravo protikomunističnega odpora, seveda če jo le pravilno razumemo. Komunisti so z belogardisti začeli kot z besedo, vzeto iz ruske komunistične revolucije, ko se je nasproti komunistom dvignila t.i. "bela grada", ki je bila lojalna carstvu oz. obstoječemu družbenemu in socialnemu redu.
Primer poročanja enega slovenskih časopisov o beli gardi v Rusiji leta 1919:
Se pravi, da so komunisti pravzaprav pravilno označili Vaške straže kot belogardiste, saj tem ni šlo za drugo, kot za boj proti politični perverziji komunizma. Ni jim šlo za kolaboracijo, temveč za pričakovano reakcijo na revolucijo = kontrarevolucijo. Komunisti torej sami priznavajo, da Vaške straže niso bile nič drugega kot ljudska reakcija na komunistično revolucijo, s tem ko jih imenujejo "belogardisti". S tem obenem priznavajo, da oni, komunisti, niso nacionalno-osvobodilna sila, temveč čista revolucionarna politična avantgarda. V nasprotnem primeru, bi bila uporaba besede "belogardisti" popolnoma neustrezna.
Tako npr. Boris Kidrič priznava že leta 1942 na neki partijski konferenci, ki je potekala od 5. do 8. julija:
Prav tako je razvidno, da so komunisti pričakovali reakcijo na revolucijo t.j. kontrarevolucijo, ko so še pred nastankom prve Vaške straže, govorili o belogardistih. Ker je to najbolj logičen proces, da kjer je revolucija je tudi kontrarevolucija. V vseh primerih revolucij je bilo tako in tudi Slovenija v tem oziru ne bi mogla biti nič drugačna. Ker vsaka akcija sproži reakcijo.
Takole je npr. leta 1943 orisal stanje župan Ivan Paternost:
Vzemši to v obzir, je naravnost neinteligentno govoriti, da bi se morala slovenska katoliška Cerkev, pridružiti "narodnoosvobodilnem boju". To je iz naravne zakonitosti družbe nemogoče. Spreminjati družbeni red sredi okupacije je perverzno. Nikjer se ni Cerkev pridružila komunističnim revolucijam, njen nauk je kvečjem pospeševal kontrarevolucijo po svetu. Zato je naravnost smešna vsakakršna trditev, da bi se morala Cerkev ali slovenska tradicija začasa okupacije postaviti na stran "narodnoosvobodilnega boja", ki je bil monopoliziran s strani Komunistične partije.
Smešna je predvsem zato, ker je Cerkev učila proti komunizmu (in kapitalizmu) že od samih početkov te ideje. Jugoslovanski kralj, je Komunistično partijo prepovedal že leta 1920. Komunizem ni nastal leta 1941, komunisti slovenski tradiciji niso bili neznanka. Kdor meni, da bi bil možen nastop konservativcev skupaj s komunisti med okupacijo, nima sposobnosti logičnega razmišljanja. Komunistične revolucije se niso začele leta 1941, slovenska tradicija je lahko že dvajset let prej brala o komunistični revoluciji v Rusiji.
Nesmiselno je trditi, da bi se morali konservativci povezati s komunisti in tudi obratno, da bi se morali komunisti povezati s konservativci. Gre za dve diametralno nasprotni sili, ki nimata stičnih točk. Kot rečeno, normalno je, da vsaka revolucija izzove kontrarevolucijo. In izraz "belogardisti" to potrjuje.
Največja perverzija je tako ravno trditev, da bi morala slovenska tradicija, t.j. konservativci, Cerkev, demokratične stranke, sodelovati s komunisti v kakršnemkoli boju.
-NeoDomobranec
S tem izrazom so komunisti obkladali svoje potencialne, poudarjam potencialne, nasprotnike, še preden se je organizirala prva Vaška straža. Kasneje pa je prišla še najbolj znana in najbolj perverzna zmerjavka "kolaborator".
Vendar kaj nam govori beseda "belogardisti"? Ta beseda, nam v današnjih časih, lahko do neke mere pokaže pravo naravo protikomunističnega odpora, seveda če jo le pravilno razumemo. Komunisti so z belogardisti začeli kot z besedo, vzeto iz ruske komunistične revolucije, ko se je nasproti komunistom dvignila t.i. "bela grada", ki je bila lojalna carstvu oz. obstoječemu družbenemu in socialnemu redu.
Znani ruski belogardistični voditelj Grigory Mikhaylovich Semyonov (1890 - 1946).
Primer poročanja enega slovenskih časopisov o beli gardi v Rusiji leta 1919:
"Na Ruskem se pripravljajo in že tudi vrše nova presenetenja. Takozvane češkoslovaške čete, katerim so se pridružili kozaki, kadeti in takozvana bela garda ter ententni častniki s tehničnimi ententnimi četami, so se organizirale ob Uralskem gorovju v pravo vojsko ter pričenjajo prodirati proti zapadu. Pri svojem prodiranju so naletele te čete na odpor boljševiških in sovjetovih čet, katere so izvečine porazile ter vrgle nazaj."
Kratko poročilo o bojih med revolucionarno rdečo gardo in proti-revolucionarno belo gardo 27.12.1917
Se pravi, da so komunisti pravzaprav pravilno označili Vaške straže kot belogardiste, saj tem ni šlo za drugo, kot za boj proti politični perverziji komunizma. Ni jim šlo za kolaboracijo, temveč za pričakovano reakcijo na revolucijo = kontrarevolucijo. Komunisti torej sami priznavajo, da Vaške straže niso bile nič drugega kot ljudska reakcija na komunistično revolucijo, s tem ko jih imenujejo "belogardisti". S tem obenem priznavajo, da oni, komunisti, niso nacionalno-osvobodilna sila, temveč čista revolucionarna politična avantgarda. V nasprotnem primeru, bi bila uporaba besede "belogardisti" popolnoma neustrezna.
Tako npr. Boris Kidrič priznava že leta 1942 na neki partijski konferenci, ki je potekala od 5. do 8. julija:
"Nadalje snovati svoje lastne pozicije je bilo včasih težko, danes to ni nevarno. Nadalje razredni boj, ki dejansko obstoja znotraj zasužnjenega slovenskega naroda in osvobodilne borbe, je moral priti do izraza, čim se je upostavila ljudska oblast. Bela garda je morala priti. Vsi omahljivi elementi so morali še huje zdvomiti nad pravilnostjo ali nepravilnostjo naših ukrepov kot do sedaj. Vse, kar je izrazito borbenega v smislu osvobodilne borbe, se je moralo zato koncentrirati okoli KP, ..."
Prav tako je razvidno, da so komunisti pričakovali reakcijo na revolucijo t.j. kontrarevolucijo, ko so še pred nastankom prve Vaške straže, govorili o belogardistih. Ker je to najbolj logičen proces, da kjer je revolucija je tudi kontrarevolucija. V vseh primerih revolucij je bilo tako in tudi Slovenija v tem oziru ne bi mogla biti nič drugačna. Ker vsaka akcija sproži reakcijo.
Takole je npr. leta 1943 orisal stanje župan Ivan Paternost:
"Ko so komunisti umorili razne ljudi, so jim med drugim očitali, da so bili organizatorji "bele garde". Naj vam bo jasno, kdo je bil organizator teh Vaških straž. Nihče drugi kot kmečko ljudstvo samo.
Na stotine primerov vam lahko dokažemo slovenski župani, ko nas hodili posamezni kmetje pa tudi v večjih skupinah prosit, naj jim pomagamo na ta način, da jim priskrbimo orožje, da se bodo lahko sami branili pred komunistično ravbarijo. In ako bi bila kraljeva italijanska oblast takoj po svoji ofenzivi nam to dovolila in nam pustila le nekoliko svobodne roke, bi bili že takrat naši fantje in možje temeljito počistili komunistično drhal in ne bi bilo danes uničenega toliko slovenskega premoženja, ne uničenih toliko nedolžnih ljudi in bi lahko danes živeli v miru in redu."
Vzemši to v obzir, je naravnost neinteligentno govoriti, da bi se morala slovenska katoliška Cerkev, pridružiti "narodnoosvobodilnem boju". To je iz naravne zakonitosti družbe nemogoče. Spreminjati družbeni red sredi okupacije je perverzno. Nikjer se ni Cerkev pridružila komunističnim revolucijam, njen nauk je kvečjem pospeševal kontrarevolucijo po svetu. Zato je naravnost smešna vsakakršna trditev, da bi se morala Cerkev ali slovenska tradicija začasa okupacije postaviti na stran "narodnoosvobodilnega boja", ki je bil monopoliziran s strani Komunistične partije.
Smešna je predvsem zato, ker je Cerkev učila proti komunizmu (in kapitalizmu) že od samih početkov te ideje. Jugoslovanski kralj, je Komunistično partijo prepovedal že leta 1920. Komunizem ni nastal leta 1941, komunisti slovenski tradiciji niso bili neznanka. Kdor meni, da bi bil možen nastop konservativcev skupaj s komunisti med okupacijo, nima sposobnosti logičnega razmišljanja. Komunistične revolucije se niso začele leta 1941, slovenska tradicija je lahko že dvajset let prej brala o komunistični revoluciji v Rusiji.
Nesmiselno je trditi, da bi se morali konservativci povezati s komunisti in tudi obratno, da bi se morali komunisti povezati s konservativci. Gre za dve diametralno nasprotni sili, ki nimata stičnih točk. Kot rečeno, normalno je, da vsaka revolucija izzove kontrarevolucijo. In izraz "belogardisti" to potrjuje.
Največja perverzija je tako ravno trditev, da bi morala slovenska tradicija, t.j. konservativci, Cerkev, demokratične stranke, sodelovati s komunisti v kakršnemkoli boju.
Poročilo o ruski državljanski vojni iz enega slovenskih časopisov 22.11.1917
-NeoDomobranec
nedelja, 1. junij 2014
O Veliki Evropski rekonkvisti
Evropska rekonkvista
Kaj je Evropska rekonkvista? To je nov izraz, ki je do pravega izraza prišel šele ob nedavnih ukrajinskih protestih.
A najprej poglejmo, kaj izraz "rekonkvista" sploh pomeni. Rekonkvista je izraz, ki prihaja iz španskega izraza reconquista, kar bi v angleščini zvenelo "reconquest". Gre za izraz, ki pomeni "osvojiti nazaj", "pridobiti nazaj", "ponovno/vnovič osvojiti". Rekonkvista je dolgo obdobje v španski zgodovini, ko so se Španci trudili, da bi Iberijski polotok prevzeli od muslimanov nazaj v svoje roke. Naposled so ga.
Kaj pa je rekonkvista v današnjem kontekstu? Rekonkvista je izraz, pod katerim se identificirajo vse konservativne, desne sile v Evropi, ki jim ni vseeno za svojo tradicijo in kulturo. Najbolj izrazito se je ta rekonkvista pokazala v Ukrajini januarja in februarja, ko so skupine, ki so se identificirale z ideali rekonkviste, pozvale k Ukrajinski rekonkvisti, ki je naposled vodila v ponovno osvojitev države od komunističnih oligarhov, ki so zasedali oblast.
A ob tem so Ukrajinci prvič pozvali ne le k Ukrajinski rekonkvisti temveč k "Veliki Evropski rekonkvisti". Šlo je za neke vrste poziv k prebujenju Evrope. Ukrajinski konservativci in tradicionalisti so izvedli konservativno revolucijo, ki je postala prva rekonkvista v Evropi.
O tem, koliko je bila ta rekonkvista izrabljena za interese liberalcev in relativistov, ki so konservativno revolucijo in Ukrajinsko rekonkvisto dopuščali, dokler niso zasedli oblasti, potem pa so pokazali hrbet prav tem, ki so vložili največ naporov, da je Janukovič padel, bo pokazal čas. A eno je gotovo, rekonkvista je bila. In ta rekonkvista je imela globok pomen, globlji od tistega, ki ga slikajo liberalni mediji.
Res pa je tudi nekaj drugega. Rekonkvista v Ukrajini ni prebudila Velike Evropske rekonkviste za katero se je zdelo, da je mogoča. Vendar pa ne smemo gledati tako površno. Rekonkvista se vrši. Vrši pa se na precej subtilnem nivoju. Rekonkvista nima ne medijskega prostora, ki bi ji pripadal, ne podpore politike, ki vozi po sredini.
Tako smo se lahko pred kratkim razveselili avstrijskega identitarijanističnega shoda na Dunaju, koder so se slišali prav vzkliki "Rekonkvista". "Evropa, mladina, rekonkvista!". Seveda mediji, tega shoda niso obravnavali. Ne komunistični mediji, ne "desni" mediji. To pa že vodi k vprašanju: kaj pa rekonkvista v Sloveniji?
V zadnjih letih lahko slišimo in beremo iz desnih krogov v Sloveniji besede kakršne so "Ukradli so nam državo." in "Hočemo državo nazaj.", "Ukradli so nam osamosvojitev". In tu bi lahko upravičeno sklepali, da gre za neke vrste rekonkvisto, ali vsaj pobude k rekonkvisti. Vendar pa moramo jasno pogledati, kdo so ti, ki govorijo takšne besede in ali so ti res Slovenska rekonkvista.
Vidimo lahko, da o "ukradeni državi" govorijo predvsem desni krogi okrog Janše, imenujmo jih "janšisti" (kar nikakor nima namena biti slabšalno). Janšisti trdijo, da jim je bila ukradena država. Kar je vsekakor res, vendar pa lahko slutimo, da janšisti menijo, da je bila ukradena država njim konkretno. Zato moramo biti pozorni, da pogledamo, če janšisti dejansko zagovarjajo iste ideale, kot slovenska tradicija. Ne, takoj lahko vidimo, da so janšistični pogledi v marsičem nasprotni slovenski tradiciji in jih kot take ne moremo imenovati za Slovensko rekonkvisto. Najbolj vplivni janšisti so skoraj vsi disidentski komunisti. To se pravi, da so bili nekoč komunisti in so se (morda povsem iskreno) spreobrnili iz komunizma v demokrate. Druga stvar, ki zelo bode v oči je to, da ne razumemo za katere ideale točno se borijo. Borijo se zgolj proti svojim nasprotnikom in ne proti ideološkim nasprotjem slovenske tradicije in kulture. Razkrinkavajo neke zgodbe, ki sicer so komunistične, vendar zgolj zato, ker gre za njihovo politično konkurenco. Že ob zloglasni "depali vasi", Janša ni bil napaden zato, ker bi bil proti komunizmu, kot ideološki perverznosti, pač pa zato, ker je opozarjal na neke politično-ekonomske mahinacije novo-starih komunistov. Njihova gonja proti komunizmu in za "domovino", ni usmerjena v rekonkvisto kot obnovo pred-vojne Slovenije na tradicionalnih vrednotah, temveč zgolj v banalno vojno s svojimi političnimi tekmeci in za neko piškavo oblast za svojo stranko. To pride najbolj do izraza, če si ogledamo primer Janez Drobnič, ko je Janša odstavil ministra Drobniča, le zato, ker je imel ta preveč konservativne poglede in se to torej očitno ni skladalo z janševizmom. Torej lahko seštejemo ena in ena, ter ugotovimo, da janševizem ni Slovenska rekonkvista in parole o ukradeni državi nimajo ničesar skupnega s Slovensko rekonkvisto.
Potem imamo tu še Novo Slovenijo, ki jih imenujmo krščanske demokrate in Slovensko Ljudsko Stranko, ki jih imenujmo žerjavisti. Krščanski demokrati so od parlamentarnih volitev, ko so "rekonkvistali" parlament (ko jim je kot prvi stranki, ki je izpadla iz parlamenta, uspelo priti nazaj), popolnoma izgubili smer. Njihova politika postaja vse bolj ekonomska, osnovne zadeve, ki se tičejo slovenske kulture in zgodovine, pa odrivajo proč od sebe v zblazneli iluziji, da bodo na ta način pridobili volivce. Postajajo le še ena stranka brez duše in kot taka, se oddaljujejo od svoje baze volivcev in na naslednjih parlamentarnih volitvah ne bodo več prišli v parlament. To je gotovost. Če se bodo povezali z SLS, bodo prišli v parlament a bo v enem ali drugem primeru, njihova moč popolnoma okrnjena. Nova Slovenija mora biti poražena, da bi doživela katarzo in zradikalizirala svoja načela, ter se oddaljila od liberalcev kakršna sta Tonin in Šverc. Ker njihova moč vztrajno pada ravno zaradi liberalizma v svojih vrstah, lahko vidimo, da niso Slovenska rekonkvista. Dotaknimo se na hitro še žerjavcev oz. SLS. Žerjavci lahko rečemo SLS zato, ker v SLS vlada duh nekdanjega predsednika Žerjava, ki je to stranko, ki si lasti ime predvojne SLS, katere ni niti malo vredna, in je bila že tako parakomunistična in sama sebi v namen, še do kraja zliberaliziral in zrelativiziral njena načela. Žerjavci bodo vedno prišli v parlament, le zaradi močne kmečke baze, ki voli to stranko, ne da bi jo skrbela njena komunistična in relativistična načela. Voljenje SLS je za volivno bazo postalo nekako tradicionalno, kakor običaj. A kot smo lahko videli, žerjavci niso Slovenska rekonkvista.
Ostane nam še, da v slovenski politični krajini pregledamo neparlamentarne stranke, gibanja, civilna združenja in katoliška združenja. Je med njimi kakšen gibalec Slovenske rekonkviste, ki bi Slovensko Rekonkvisto vzgibal iz mogočega v dejansko? Na štajerskem imamo neke stranke, ki se vsake toliko časa preoblikujejo in preimenujejo. Imenujejo se vse mogoče a v glavnem hočejo združiti dva bistva "slovenski" in "narod". Poganja jih gibanje Hervardi in razna druga "domoljubna" društva in posamezniki. A že na daleč je jasno, da gre za načela in ideale, ki so popolnoma nasprotni slovenski tradiciji. Njihove ideje so nedorečene, svojo identiteo iščejo v nekih neraziskanih, napol znanih obdobjih iz "slovenske" preteklosti, ki ni in ne more biti slovenska tradicija. Njihov vlečni konj je bil na evropskih volitvah nek človek, ki se ima še vedno za duhovnika, četudi to ni več. Se pravi, karikature slovenskega naroda, ki so votle v samih sebi. Za Hervarde kakopak velja enako. Potem smo imeli po osrednji sloveniji razširjeno gibanje "Tukaj je Slovenija", ki je hotela združiti "domoljubno mladino", a zaradi svoje nedorečenosti in brezprogramskosti je izzvenelo. Njihov poizkus povezati "partizane in domobrance" v skupnem "domoljubnem" prizadevanju, jim je pokazal, da kaj takšnega ni mogoče in so morebiti le razumeli, da ljudje, ki postrelijo 15 000 svojih ljudi, ko je vojne konec, niso in ne morejo biti domoljubi. Imamo tudi "nacionalsoicalistična" ali "skinhead" združenja, ki pa so slaba karikatura nacionalizma. Njihovo utapljanje v nedorečenih in ideološko kontradiktornih pojmovanjih, je lahko ublaženo le v alkoholu in skrivanju svoje navzočnosti. Poveličevanje in zanikanje holokavsta v istem dahu ter poveličevanje in zaničevanje Hitlerja v istem dahu, sta le dve od takšnih kotradikcij. Medtem, ko po Evropi mladina prireja velike nacionalistične shode in demonstracije, se naši "nacionalisti" skrivajo po gostilnah, zasebnih "stanovanjih" in diskoteah kjer prirejajo "koncerte" in se ponašajo z zaprtostjo takšnih prireditev. Njihov obstoj je samemu sebi v namen in ne predstavlja nikakršne teže. Nacionalistična mladina, ki pa se v iskanju nacionalističnih idealov pridruži tem "gibanjem" se kmalu razočarano oddalji ne le od njih temveč od idealov nacionalizma nasploh. (Dokumentarec kakršen je bil tisti pred meseci, je pa porog zdravi pameti, ko prikazuje nacionalistična gibanja kot problem. Vsak, ki je imel vsaj malo opravka s temi gibanji in se je gibal v njih ali blizu njih, ve, kako neverjetno banalno nemočna so ta gibanja.) Ta gibanja so ne le ideološko defektna in kot taka neprimerna za Slovensko rekonkvisto, popolnoma šibka so, ker se šibijo sama. Potem imamo tu razna združenja izobražencev kakršno je VSO. A tu moramo vedeti, da gre za janševiste, in smo jih kot take, že obravnavali. Dotaknimo se še katoliških združenj in posameznikov. Večina teh je liberalnih in se nočejo neposredno dotikati politike, še več, menijo da je politika nezdružljiva z vero in obratno. Mnogo pa jih je janševističnih. Cerkev, ki je najmočnejša sila v državi se zaradi liberalizma, ki se je po njej razširil med komunizmom in po 2. Vatikanskem koncilu, je politično paralizirana. Obstajajo še sicer odlične pobude kakršna je Iniciativa za pravice otrok in družine, vendar pa so te vse preozke in na segmentih, ki so zunaj njihovega osnovnega prizadevanja, liberalne.
Zaključimo lahko, da v Sloveniji ni prave možnosti za Slovensko rekonkvisto. Res sicer je, da je tudi po drugih državah možnosti za nacionalne rekonkviste malo, a so te možnosti vseeno večje od slovenskih možnosti.
Torej za konec povejmo nekaj faktov o Evropski rekonkvisti.
1. Rekonkvista ima omejeno moč delovanja in prebujanja narodov, vendar pa se moram zavedati, da je španska rekonkvista trajala sedem stoletij in bo tudi ta rekonkvista dolgotrajen proces, a bo napredoval hitreje s tem kot bo napredovala dekadenca zahodne kulture in kolikor bolj bo napredovala agresija neevropskih religij in narodov nad krščanstvom in evropskimi narodi.
2. Rekonkvista = konservativna revolucija. Lahko jo imenujemo tudi kontrarevolucija, ker gre za prebujanje reakcije.
3. Za začetek Evropske rekonkviste lahko štejemo Ukrajinsko rekonkvisto.
4. Rekonkvista bo uspela vkolikor bodo konservativne sile zradikializirale svoja načela in se naslonila na pravo tradicijo Evrope. Na tradicijo velikih evropskih kraljev.
5. Rekonkvista bo uspela le, če jo bo povezovala krščanska vera. Kakor v dneh "christendom-a", ko je Evropo povezovala katoliška vera.
Velika evropska rekonkvista počasi postaja realnost. Gre za prebujanje Evrope, kakršno je bilo v tridesetih letih dvajsetega stoletja, ko so po Evropi vznikala konservativna združenja, ki so branila stari red pred moderno.
- NeoDomobranec
(Spodaj prilagam videoposnetka. Prvi je od voditelja najmočnejše sile, ki je privedla do Ukrajinske rekonkviste, drugi pa je o shodu identitaristov na Dunaju, koder so se slišali tudi vzkliki o Evropski rekonkvisti.)
Kaj je Evropska rekonkvista? To je nov izraz, ki je do pravega izraza prišel šele ob nedavnih ukrajinskih protestih.
A najprej poglejmo, kaj izraz "rekonkvista" sploh pomeni. Rekonkvista je izraz, ki prihaja iz španskega izraza reconquista, kar bi v angleščini zvenelo "reconquest". Gre za izraz, ki pomeni "osvojiti nazaj", "pridobiti nazaj", "ponovno/vnovič osvojiti". Rekonkvista je dolgo obdobje v španski zgodovini, ko so se Španci trudili, da bi Iberijski polotok prevzeli od muslimanov nazaj v svoje roke. Naposled so ga.
Kaj pa je rekonkvista v današnjem kontekstu? Rekonkvista je izraz, pod katerim se identificirajo vse konservativne, desne sile v Evropi, ki jim ni vseeno za svojo tradicijo in kulturo. Najbolj izrazito se je ta rekonkvista pokazala v Ukrajini januarja in februarja, ko so skupine, ki so se identificirale z ideali rekonkviste, pozvale k Ukrajinski rekonkvisti, ki je naposled vodila v ponovno osvojitev države od komunističnih oligarhov, ki so zasedali oblast.
A ob tem so Ukrajinci prvič pozvali ne le k Ukrajinski rekonkvisti temveč k "Veliki Evropski rekonkvisti". Šlo je za neke vrste poziv k prebujenju Evrope. Ukrajinski konservativci in tradicionalisti so izvedli konservativno revolucijo, ki je postala prva rekonkvista v Evropi.
O tem, koliko je bila ta rekonkvista izrabljena za interese liberalcev in relativistov, ki so konservativno revolucijo in Ukrajinsko rekonkvisto dopuščali, dokler niso zasedli oblasti, potem pa so pokazali hrbet prav tem, ki so vložili največ naporov, da je Janukovič padel, bo pokazal čas. A eno je gotovo, rekonkvista je bila. In ta rekonkvista je imela globok pomen, globlji od tistega, ki ga slikajo liberalni mediji.
Res pa je tudi nekaj drugega. Rekonkvista v Ukrajini ni prebudila Velike Evropske rekonkviste za katero se je zdelo, da je mogoča. Vendar pa ne smemo gledati tako površno. Rekonkvista se vrši. Vrši pa se na precej subtilnem nivoju. Rekonkvista nima ne medijskega prostora, ki bi ji pripadal, ne podpore politike, ki vozi po sredini.
Tako smo se lahko pred kratkim razveselili avstrijskega identitarijanističnega shoda na Dunaju, koder so se slišali prav vzkliki "Rekonkvista". "Evropa, mladina, rekonkvista!". Seveda mediji, tega shoda niso obravnavali. Ne komunistični mediji, ne "desni" mediji. To pa že vodi k vprašanju: kaj pa rekonkvista v Sloveniji?
V zadnjih letih lahko slišimo in beremo iz desnih krogov v Sloveniji besede kakršne so "Ukradli so nam državo." in "Hočemo državo nazaj.", "Ukradli so nam osamosvojitev". In tu bi lahko upravičeno sklepali, da gre za neke vrste rekonkvisto, ali vsaj pobude k rekonkvisti. Vendar pa moramo jasno pogledati, kdo so ti, ki govorijo takšne besede in ali so ti res Slovenska rekonkvista.
Vidimo lahko, da o "ukradeni državi" govorijo predvsem desni krogi okrog Janše, imenujmo jih "janšisti" (kar nikakor nima namena biti slabšalno). Janšisti trdijo, da jim je bila ukradena država. Kar je vsekakor res, vendar pa lahko slutimo, da janšisti menijo, da je bila ukradena država njim konkretno. Zato moramo biti pozorni, da pogledamo, če janšisti dejansko zagovarjajo iste ideale, kot slovenska tradicija. Ne, takoj lahko vidimo, da so janšistični pogledi v marsičem nasprotni slovenski tradiciji in jih kot take ne moremo imenovati za Slovensko rekonkvisto. Najbolj vplivni janšisti so skoraj vsi disidentski komunisti. To se pravi, da so bili nekoč komunisti in so se (morda povsem iskreno) spreobrnili iz komunizma v demokrate. Druga stvar, ki zelo bode v oči je to, da ne razumemo za katere ideale točno se borijo. Borijo se zgolj proti svojim nasprotnikom in ne proti ideološkim nasprotjem slovenske tradicije in kulture. Razkrinkavajo neke zgodbe, ki sicer so komunistične, vendar zgolj zato, ker gre za njihovo politično konkurenco. Že ob zloglasni "depali vasi", Janša ni bil napaden zato, ker bi bil proti komunizmu, kot ideološki perverznosti, pač pa zato, ker je opozarjal na neke politično-ekonomske mahinacije novo-starih komunistov. Njihova gonja proti komunizmu in za "domovino", ni usmerjena v rekonkvisto kot obnovo pred-vojne Slovenije na tradicionalnih vrednotah, temveč zgolj v banalno vojno s svojimi političnimi tekmeci in za neko piškavo oblast za svojo stranko. To pride najbolj do izraza, če si ogledamo primer Janez Drobnič, ko je Janša odstavil ministra Drobniča, le zato, ker je imel ta preveč konservativne poglede in se to torej očitno ni skladalo z janševizmom. Torej lahko seštejemo ena in ena, ter ugotovimo, da janševizem ni Slovenska rekonkvista in parole o ukradeni državi nimajo ničesar skupnega s Slovensko rekonkvisto.
Potem imamo tu še Novo Slovenijo, ki jih imenujmo krščanske demokrate in Slovensko Ljudsko Stranko, ki jih imenujmo žerjavisti. Krščanski demokrati so od parlamentarnih volitev, ko so "rekonkvistali" parlament (ko jim je kot prvi stranki, ki je izpadla iz parlamenta, uspelo priti nazaj), popolnoma izgubili smer. Njihova politika postaja vse bolj ekonomska, osnovne zadeve, ki se tičejo slovenske kulture in zgodovine, pa odrivajo proč od sebe v zblazneli iluziji, da bodo na ta način pridobili volivce. Postajajo le še ena stranka brez duše in kot taka, se oddaljujejo od svoje baze volivcev in na naslednjih parlamentarnih volitvah ne bodo več prišli v parlament. To je gotovost. Če se bodo povezali z SLS, bodo prišli v parlament a bo v enem ali drugem primeru, njihova moč popolnoma okrnjena. Nova Slovenija mora biti poražena, da bi doživela katarzo in zradikalizirala svoja načela, ter se oddaljila od liberalcev kakršna sta Tonin in Šverc. Ker njihova moč vztrajno pada ravno zaradi liberalizma v svojih vrstah, lahko vidimo, da niso Slovenska rekonkvista. Dotaknimo se na hitro še žerjavcev oz. SLS. Žerjavci lahko rečemo SLS zato, ker v SLS vlada duh nekdanjega predsednika Žerjava, ki je to stranko, ki si lasti ime predvojne SLS, katere ni niti malo vredna, in je bila že tako parakomunistična in sama sebi v namen, še do kraja zliberaliziral in zrelativiziral njena načela. Žerjavci bodo vedno prišli v parlament, le zaradi močne kmečke baze, ki voli to stranko, ne da bi jo skrbela njena komunistična in relativistična načela. Voljenje SLS je za volivno bazo postalo nekako tradicionalno, kakor običaj. A kot smo lahko videli, žerjavci niso Slovenska rekonkvista.
Ostane nam še, da v slovenski politični krajini pregledamo neparlamentarne stranke, gibanja, civilna združenja in katoliška združenja. Je med njimi kakšen gibalec Slovenske rekonkviste, ki bi Slovensko Rekonkvisto vzgibal iz mogočega v dejansko? Na štajerskem imamo neke stranke, ki se vsake toliko časa preoblikujejo in preimenujejo. Imenujejo se vse mogoče a v glavnem hočejo združiti dva bistva "slovenski" in "narod". Poganja jih gibanje Hervardi in razna druga "domoljubna" društva in posamezniki. A že na daleč je jasno, da gre za načela in ideale, ki so popolnoma nasprotni slovenski tradiciji. Njihove ideje so nedorečene, svojo identiteo iščejo v nekih neraziskanih, napol znanih obdobjih iz "slovenske" preteklosti, ki ni in ne more biti slovenska tradicija. Njihov vlečni konj je bil na evropskih volitvah nek človek, ki se ima še vedno za duhovnika, četudi to ni več. Se pravi, karikature slovenskega naroda, ki so votle v samih sebi. Za Hervarde kakopak velja enako. Potem smo imeli po osrednji sloveniji razširjeno gibanje "Tukaj je Slovenija", ki je hotela združiti "domoljubno mladino", a zaradi svoje nedorečenosti in brezprogramskosti je izzvenelo. Njihov poizkus povezati "partizane in domobrance" v skupnem "domoljubnem" prizadevanju, jim je pokazal, da kaj takšnega ni mogoče in so morebiti le razumeli, da ljudje, ki postrelijo 15 000 svojih ljudi, ko je vojne konec, niso in ne morejo biti domoljubi. Imamo tudi "nacionalsoicalistična" ali "skinhead" združenja, ki pa so slaba karikatura nacionalizma. Njihovo utapljanje v nedorečenih in ideološko kontradiktornih pojmovanjih, je lahko ublaženo le v alkoholu in skrivanju svoje navzočnosti. Poveličevanje in zanikanje holokavsta v istem dahu ter poveličevanje in zaničevanje Hitlerja v istem dahu, sta le dve od takšnih kotradikcij. Medtem, ko po Evropi mladina prireja velike nacionalistične shode in demonstracije, se naši "nacionalisti" skrivajo po gostilnah, zasebnih "stanovanjih" in diskoteah kjer prirejajo "koncerte" in se ponašajo z zaprtostjo takšnih prireditev. Njihov obstoj je samemu sebi v namen in ne predstavlja nikakršne teže. Nacionalistična mladina, ki pa se v iskanju nacionalističnih idealov pridruži tem "gibanjem" se kmalu razočarano oddalji ne le od njih temveč od idealov nacionalizma nasploh. (Dokumentarec kakršen je bil tisti pred meseci, je pa porog zdravi pameti, ko prikazuje nacionalistična gibanja kot problem. Vsak, ki je imel vsaj malo opravka s temi gibanji in se je gibal v njih ali blizu njih, ve, kako neverjetno banalno nemočna so ta gibanja.) Ta gibanja so ne le ideološko defektna in kot taka neprimerna za Slovensko rekonkvisto, popolnoma šibka so, ker se šibijo sama. Potem imamo tu razna združenja izobražencev kakršno je VSO. A tu moramo vedeti, da gre za janševiste, in smo jih kot take, že obravnavali. Dotaknimo se še katoliških združenj in posameznikov. Večina teh je liberalnih in se nočejo neposredno dotikati politike, še več, menijo da je politika nezdružljiva z vero in obratno. Mnogo pa jih je janševističnih. Cerkev, ki je najmočnejša sila v državi se zaradi liberalizma, ki se je po njej razširil med komunizmom in po 2. Vatikanskem koncilu, je politično paralizirana. Obstajajo še sicer odlične pobude kakršna je Iniciativa za pravice otrok in družine, vendar pa so te vse preozke in na segmentih, ki so zunaj njihovega osnovnega prizadevanja, liberalne.
Zaključimo lahko, da v Sloveniji ni prave možnosti za Slovensko rekonkvisto. Res sicer je, da je tudi po drugih državah možnosti za nacionalne rekonkviste malo, a so te možnosti vseeno večje od slovenskih možnosti.
Torej za konec povejmo nekaj faktov o Evropski rekonkvisti.
1. Rekonkvista ima omejeno moč delovanja in prebujanja narodov, vendar pa se moram zavedati, da je španska rekonkvista trajala sedem stoletij in bo tudi ta rekonkvista dolgotrajen proces, a bo napredoval hitreje s tem kot bo napredovala dekadenca zahodne kulture in kolikor bolj bo napredovala agresija neevropskih religij in narodov nad krščanstvom in evropskimi narodi.
2. Rekonkvista = konservativna revolucija. Lahko jo imenujemo tudi kontrarevolucija, ker gre za prebujanje reakcije.
3. Za začetek Evropske rekonkviste lahko štejemo Ukrajinsko rekonkvisto.
4. Rekonkvista bo uspela vkolikor bodo konservativne sile zradikializirale svoja načela in se naslonila na pravo tradicijo Evrope. Na tradicijo velikih evropskih kraljev.
5. Rekonkvista bo uspela le, če jo bo povezovala krščanska vera. Kakor v dneh "christendom-a", ko je Evropo povezovala katoliška vera.
- NeoDomobranec
(Spodaj prilagam videoposnetka. Prvi je od voditelja najmočnejše sile, ki je privedla do Ukrajinske rekonkviste, drugi pa je o shodu identitaristov na Dunaju, koder so se slišali tudi vzkliki o Evropski rekonkvisti.)
Agitator: Kapitalizem, Papež in Američani 7.1.2014
Kapitalizem, Papež in Američani
Ob papeževi nedavni kritiki kapitalizma so
pokonci skočili razni kristjani, od tistih katoliških pa do tistih
protestantskih. Vendarle pa so imeli vsi ti "kristjani" skupno to, da so
po večini prihajali iz ZDA.
To pa je avtomatično recept za zmedo. Američani, ki bivajo v povsem drugačnem univerzumu in so dejansko na povsem drugem planetu, so te njegove besede razumeli po svoje. V kontekstu svoje ozkoglede kulture, ki kultura sploh ni.
Najprej naj opozorim, da ne trdim, da papež ni vsaj kritiziral kapitalizma in da je bil od ameriških "bratov" napačno razumljen. Nikakor. Papež je povedal in razumeli smo ga (morda prvič).
Američani namreč kapitalizem nujno postavljajo kot proti-pol socializmu. Zanje ni ničesar vmes. Gre za povsem binarno situacijo. 1 ali 0(no, z boolovimi operatorji 1 NOT 0). Črno ali belo. Kapitalizem ali socializem.
V neki židovsko-republikanski oddaji so šli še tako daleč, da so trdili, da ne obstaja niti najmanjši determinizem. Da človeka prav nič ne omejuje na poti k njegovemu uspehu. Da je biti reven ali bogat, neuspešen ali uspešen zgolj produkt človekove volje, človekove odločitve. To absurdno trditev pa so utemeljili z besedicama "American dream".
Zato so se karseda trudili, da bi opravičevali kapitalizem, ki da je božanski, najpravičnejši in oh in sploh.
Ker kapitalizem, ki resda morda izvira od Lutra in njegove krive vere, je danes povsem pogojen z ZDA. Kapitalizem je sinonim za ameriko. Oni so ti, ki vzdržujejo ta materialistični sistem in ga delajo takšnega kot je. Neprijaznega in materialističnega in nečloveškega.
Ker to ni nikakor prvič, da bi papež obsodil kapitalizem. Nikakor! Obsodili so ga že papeži pred drugo svetovno vojno. Ljubi Jezus, obsodil ga je vendar celo naš nadškof Gregorij Rožman!
Kapitalizem ni nikakršen antipol socializmu, pač pa njegov dvojček. Gre za obrnjeno nasprotje. Gre za brezdušna materializma, ki sta si navidez nasprotna a je ravno to njun paradoks.
Poglejmo si prav drugo svetovno vojno. Vidimo lahko, da sta komunizem, se pravi socializem in kapitalizem, drug drugega ščitila.
Ko je leta 1939 Nemčija napadla Poljsko je Britanija napovedala vojno Nemčiji, a ko je malo zatem Poljsko napadla še Sovjetska zveza, ji vojne ni napovedala. Kapitalizem in socializem sta drug drugega ščitila. SZ je v zameno dobila pol evrope, na zahodu pa ni bilo več nobenega pravega poizkusa revolucije.
Američani pa so videli v napadu na kapitalizem s strani Papeža Frančiška, napad na njihovo preljubo "freedom, liberty".
Vprašanje, ki se postavlja pa je: mar ni psihološka ideja o samouresničitvi naravnost alibi za kapitalizem?
Tudi pri nas smo imeli podobne abusrde. Sam sem se najbolj bal ( o čemer sem pisal v blogu septembra 2011) dvojice Žiga Turk-Gregor Virant, pa je na moje presenečenje prišlo do ločitve poti. Potem pa je prišel od nekod še Šturm, ki je z vnemo razlagal kako je krščanstvo utemeljilo kapitalizem, ki da je najboljši sistem.
In že smo spet tam. Če se hočejo naše stranke pozicionirati desno, morajo zagovarjati sistem kapitalizma in obratno za leve. Kar pa je absurd. Če bi namreč to veljalo bi več ne govorili o političnih strankah pač pa o ekonomskih strankah. Politika ni enako ekonomija. Dokler tega ne bodo spoznali naši politiki bodo ždeli v ameriškem modelu, kjer se vsa desno-leva demokratsko-republikanska debata vrti le okrog ene same reči: več države-manj države.
O zaljubljenosti v ameriške "ideale", ki naj bi predstavljali nasprotje komunistični preteklosti, bi pa moral napisati nov blog. Amerika je komunizem vzdrževala in amerika je pomagala komunizmu okupirati evropo že prej.
Hladna vojna? Prostozidarska neumnost za slaboumne ovce.
To pa je avtomatično recept za zmedo. Američani, ki bivajo v povsem drugačnem univerzumu in so dejansko na povsem drugem planetu, so te njegove besede razumeli po svoje. V kontekstu svoje ozkoglede kulture, ki kultura sploh ni.
Najprej naj opozorim, da ne trdim, da papež ni vsaj kritiziral kapitalizma in da je bil od ameriških "bratov" napačno razumljen. Nikakor. Papež je povedal in razumeli smo ga (morda prvič).
Američani namreč kapitalizem nujno postavljajo kot proti-pol socializmu. Zanje ni ničesar vmes. Gre za povsem binarno situacijo. 1 ali 0(no, z boolovimi operatorji 1 NOT 0). Črno ali belo. Kapitalizem ali socializem.
V neki židovsko-republikanski oddaji so šli še tako daleč, da so trdili, da ne obstaja niti najmanjši determinizem. Da človeka prav nič ne omejuje na poti k njegovemu uspehu. Da je biti reven ali bogat, neuspešen ali uspešen zgolj produkt človekove volje, človekove odločitve. To absurdno trditev pa so utemeljili z besedicama "American dream".
Zato so se karseda trudili, da bi opravičevali kapitalizem, ki da je božanski, najpravičnejši in oh in sploh.
Ker kapitalizem, ki resda morda izvira od Lutra in njegove krive vere, je danes povsem pogojen z ZDA. Kapitalizem je sinonim za ameriko. Oni so ti, ki vzdržujejo ta materialistični sistem in ga delajo takšnega kot je. Neprijaznega in materialističnega in nečloveškega.
Ker to ni nikakor prvič, da bi papež obsodil kapitalizem. Nikakor! Obsodili so ga že papeži pred drugo svetovno vojno. Ljubi Jezus, obsodil ga je vendar celo naš nadškof Gregorij Rožman!
Kapitalizem ni nikakršen antipol socializmu, pač pa njegov dvojček. Gre za obrnjeno nasprotje. Gre za brezdušna materializma, ki sta si navidez nasprotna a je ravno to njun paradoks.
Poglejmo si prav drugo svetovno vojno. Vidimo lahko, da sta komunizem, se pravi socializem in kapitalizem, drug drugega ščitila.
Ko je leta 1939 Nemčija napadla Poljsko je Britanija napovedala vojno Nemčiji, a ko je malo zatem Poljsko napadla še Sovjetska zveza, ji vojne ni napovedala. Kapitalizem in socializem sta drug drugega ščitila. SZ je v zameno dobila pol evrope, na zahodu pa ni bilo več nobenega pravega poizkusa revolucije.
Američani pa so videli v napadu na kapitalizem s strani Papeža Frančiška, napad na njihovo preljubo "freedom, liberty".
Vprašanje, ki se postavlja pa je: mar ni psihološka ideja o samouresničitvi naravnost alibi za kapitalizem?
Tudi pri nas smo imeli podobne abusrde. Sam sem se najbolj bal ( o čemer sem pisal v blogu septembra 2011) dvojice Žiga Turk-Gregor Virant, pa je na moje presenečenje prišlo do ločitve poti. Potem pa je prišel od nekod še Šturm, ki je z vnemo razlagal kako je krščanstvo utemeljilo kapitalizem, ki da je najboljši sistem.
In že smo spet tam. Če se hočejo naše stranke pozicionirati desno, morajo zagovarjati sistem kapitalizma in obratno za leve. Kar pa je absurd. Če bi namreč to veljalo bi več ne govorili o političnih strankah pač pa o ekonomskih strankah. Politika ni enako ekonomija. Dokler tega ne bodo spoznali naši politiki bodo ždeli v ameriškem modelu, kjer se vsa desno-leva demokratsko-republikanska debata vrti le okrog ene same reči: več države-manj države.
O zaljubljenosti v ameriške "ideale", ki naj bi predstavljali nasprotje komunistični preteklosti, bi pa moral napisati nov blog. Amerika je komunizem vzdrževala in amerika je pomagala komunizmu okupirati evropo že prej.
Hladna vojna? Prostozidarska neumnost za slaboumne ovce.
nedelja, 11. maj 2014
Nov član NeoDomobranec projekta, bloger Agitator
Želimo le pojasniti, da se je bloganju na tem blogu NeoDomobranec- Katoliška Ljudska Akcija, pridružil pisec blogov znan kot Agitator, ki je poprej svoje bloge objavljal na blogišču spletnega centra nacionalne televizije.
Zaradi neprestane cenzure s strani omenjenega centra, je bil prisiljen, da tisto spletišče zapusti in se oddalji od nagnusne subjektivnosti "žurnalističnih teroristov", kakor jih sam imenuje.
"Na MMC RTVSlo vlada divji zahod. Pravilniki s katerimi tam operirajo so prikrojeni neki iluzorni ideji o "sovražnem govoru". Ta sovražni govor pa ni nič drugega kot misli, ki so drugačne od njihove ideološke linije. Čeprav se na eni strani piše na stotine blogov, ki brez slabe vesti žalijo cerkev in papeža, pa je za nekoga, ki je nasprotne ideološke usmerjenosti, dovolj, da napiše,d a ima nekdo votlo glavo in nejgov zapis je izbrisan z neko relativizirajočo komentiko.
Blogišče na MMC RTVSlo je kompost najbolj radikalno levičarskih fotelj-komunistov, ki širijo sovražni govor, ne da bi jih pri tem kdo oviral. Na tem istem blogišču imajo tudi priznane blogerje, kakršen je nekdo, ki se samega sebe opisuje kot "socialnega inovatorja" in drugi, ki ga lahko imenujemo močvirnik (pravih imen ne bom navajal na tem mestu), ki z blagoslovom urednikov tega komposta razširjajo sovražni govor in razno propagando.
Sramota za državo je, da obstaja takšen portal v okviru nacionalne to je, državne televizije in radia. Dokler bo ta portal obstajal v takšni obliki in s takšnimi zaposlenimi, bo država še dolgo na psu."
Je meddrugim povedal Agitator.
Zato se bo veliko Agitatorjevih blogov preneslo sem na ta blog in se jih bo izbrisalo iz omenjenega portala. "Sklenil sem, da preneham sodelovati na blogih na MMC RTVSlo, zato ker s tem samo prispevam k problemu. Razumeti morate, da je tisto spletišče mrtvo, saj v njem vlada posiljeno enoumje nekih buržujskih in proletarskih idiotov, ki se strinjajo med seboj v vsem in je edina živa debata tedaj, ko jaz napišem kak blog in rušim njihovo idilo fotelj-komunizma. A s tem, se samo veča obiskanost te kavbojske spletne strani, z večanjem obiska pa ta spletna stran dobi več denarja od firm, ki plačujejo oglase. Se pravi, da sem del problema sam, ker delam promet tem žurnalističnim teroristom."
Lepo pozdravljamo torej Agitatorja tu na tem blogu.
Zaradi neprestane cenzure s strani omenjenega centra, je bil prisiljen, da tisto spletišče zapusti in se oddalji od nagnusne subjektivnosti "žurnalističnih teroristov", kakor jih sam imenuje.
"Na MMC RTVSlo vlada divji zahod. Pravilniki s katerimi tam operirajo so prikrojeni neki iluzorni ideji o "sovražnem govoru". Ta sovražni govor pa ni nič drugega kot misli, ki so drugačne od njihove ideološke linije. Čeprav se na eni strani piše na stotine blogov, ki brez slabe vesti žalijo cerkev in papeža, pa je za nekoga, ki je nasprotne ideološke usmerjenosti, dovolj, da napiše,d a ima nekdo votlo glavo in nejgov zapis je izbrisan z neko relativizirajočo komentiko.
Blogišče na MMC RTVSlo je kompost najbolj radikalno levičarskih fotelj-komunistov, ki širijo sovražni govor, ne da bi jih pri tem kdo oviral. Na tem istem blogišču imajo tudi priznane blogerje, kakršen je nekdo, ki se samega sebe opisuje kot "socialnega inovatorja" in drugi, ki ga lahko imenujemo močvirnik (pravih imen ne bom navajal na tem mestu), ki z blagoslovom urednikov tega komposta razširjajo sovražni govor in razno propagando.
Sramota za državo je, da obstaja takšen portal v okviru nacionalne to je, državne televizije in radia. Dokler bo ta portal obstajal v takšni obliki in s takšnimi zaposlenimi, bo država še dolgo na psu."
Je meddrugim povedal Agitator.
Zato se bo veliko Agitatorjevih blogov preneslo sem na ta blog in se jih bo izbrisalo iz omenjenega portala. "Sklenil sem, da preneham sodelovati na blogih na MMC RTVSlo, zato ker s tem samo prispevam k problemu. Razumeti morate, da je tisto spletišče mrtvo, saj v njem vlada posiljeno enoumje nekih buržujskih in proletarskih idiotov, ki se strinjajo med seboj v vsem in je edina živa debata tedaj, ko jaz napišem kak blog in rušim njihovo idilo fotelj-komunizma. A s tem, se samo veča obiskanost te kavbojske spletne strani, z večanjem obiska pa ta spletna stran dobi več denarja od firm, ki plačujejo oglase. Se pravi, da sem del problema sam, ker delam promet tem žurnalističnim teroristom."
Lepo pozdravljamo torej Agitatorja tu na tem blogu.
sobota, 26. april 2014
Antisemitizem je preživet pojav, antisemitisti pa v službi džihadistov
Antisemitizem je preživet pojav, antisemitisti pa v službi džihadistov
Ob spremljanju desničarskih, predvsem skrajno-desničarskih, gibanj v Evropi se še vedno opazi iracionalen in celo klišejast antisemitizem. Ljudje, ki se imajo za antisemitiste in ta svoj antisemitizem tudi izpovedujejo, so pravzaprav učbeniški primerki tistega, kar nam mediji prikazujejo kot "radikalno desnico". V resnici pa je lahko antisemitizem le še nostalgičen kliše, ki pa nima prave podlage.Antisemitizem med današnjo "skrajno desnico" v Evropi je iracionalen ostanek nečesa kar je bilo pereče vprašanje v preteklosti, sedaj pa je sila neprimerno. Na žalost lahko vidimo, da evropski in tudi ameriški desničarji, ki se opredeljujejo za antisemitiste, delujejo v službi islamskega džihada, ki svoje lovke širi po Evropi. Odličen in bližnji primer je madžarska stranka JOBBIK. Ta stranka, ki je sicer močna in jo mediji uvrščajo med "skrajno desne" stranke, je izrazito antisemitistična, pri čemer podpira Palestince in nasploh džihadiste. JOBBIK se ne zaveda, da je za evropo organizirani zionizem, ki ne obstaja več, medtem ko se džihad odvija pred našimi očmi tu in zdaj. Džihadisti prevzemajo vsa večja mesta v Evropi, razglašajo "muslimanska območja" in uveljavljajo šeriatsko pravo, medtem ko zionizma ni nikjer več.
Paradoks je tudi v tem, da so glavni antisemitisti ravno v arabskih državah z Iranom na čelu, čigar cilj je popolno uničenje židovske države Izrael. Židom pripada Izrael in vsak desničar jim bi ga moral privoščiti. Židje potrebujejo svoj prostor pod soncem. Vsak desničar bi se moral v konfliktu med židovsko državo in džihadisti, postaviti na stran židovskega ljudstva.
Problem niso židje v Evropi, problem je sistematično izvajani džihad v vseh evropskih državah. Mesta v Veliki Britaniji postajajo džihadistična, upada kriva vera anglikanstva in širi se kriva vera islama. Cerkve se spreminjajo v mošeje in "islamistične patrulje" uvajajo šeriatsko pravo v svojih "muslimanskih območjih", ki so jih same deklarirale. Predmestja Francije so talci nasilno ustvarjenega etničnega konflikta džihadistov, prav takšna je slika Italije. Danska, Nemčija, Norveška, Nizozemska se spreminjajo neverjetno naglo. Angelo Merkel in njeno izjavo o "multi-kulti", so džihadisti utišali z Breivikom. Sedaj mora molčati.
Džihadisti se hodijo urit iz evropskih prestolnic v nemirna območja arbije. O tem poroča že mnogo medijev. Džihadisti držijo Evropo v šahu. Terorizem, ki je tako zelo razširjen, podpihovalci nasilja nad kristjani, ki nikoli ne končajo v zaporu, medtem ko je govor proti muslimanom kazniv in obravnavan kot rasizem, četudi so džihadisti vseh ras... to je podoba Evrope. In biti Antisemitist je enostavno smešno.
Antisemitizem je podpora džihadistom.
Pred džihadom se lahko branimo le s katoliško vero. Enkrat je katoliška vera že ubranila Evropo pred džihadom, bomo tokrat še zmogli? Prav tako so mnogi desničarji, še posebej skrajni desničarji, neki klišejasti "pogani" in častijo neke zgodovinske mite, ki so plod zgodovinarskih pravljičarjev. Častijo nekega Thora, pa Odina in celo neka slovanska božanstva Peruna in Svaroga. Ne da bi sploh vedeli, če je kdaj takšno verovanje sploh obstajalo. Razvajena proletarska in buržoazna mularija, ki si okrog vratov naveša "thorova kladiva" in riše neke germanske rune, namesto da bi si okrog vratu obesila križ, razpelo, znamenje velikih evropskih kraljev in vladarjev, ki so Evropo branili pred džihadisti in dekadenco.
Antisemitizem je zares preživet pojav in sedaj služi le še džihadistom za odvračanje pozornosti od sebe.
-NeoDomobranec
Naročite se na:
Objave (Atom)