V blogu z dne 10.2.2018 smo na tem mestu opozorili na nujnost normalizacije domobranske zastave. Rekli smo, da se bo z naraščanjem uporabe slovenske protikomunistične in domobranske simbolike in ikonografije ta simbolika normalizirala in v nekem časovnem razponu se bomo osvobodili vsake stigme.
A kakor, da bi to normalizacijo komunisti že videli in se je ustrašili, je Zveza združenj borcev narodno osvobodilnega boja 13.3.2018 začela v javnost forsirati polemiko o prepovedi "fašističnih in nacističnih" simbolov. Komunisti hočejo, da bi se v javnosti razplamtela splošna polemika ravno pred državnozborskimi volitvami, zato so v predvolilnih mesecih začeli prirejati nekakšne javne tribune.
Njihov namen je jasen. Ne gre se jim za "fašistične in nacistične" simbole, temveč za kriminalizacijo protikomunističnih sentimentov oz. za kriminalizacijo narodne tradicije, kakor se je izrazila v splošnem protikomunističnem boju v letih 1942-1945. To se namreč kaže s tem, da so komunisti to iniciativo začeli ravno s povezovanjem domobranske zastave z nemško narodnosocialistično in torej tlačenje slovenske protirevolucije v koš megalomanizirano-demoniziranega "nacizma".
V času, ko Evropo pretresajo islamistični teroristični napadi, ko skrajne levičarske grupacije obnavljajo svoj ulični vpliv podoben onemu izpred prve svetovne vojne in po njej, so se naši slovenski komunisti, ki so še vedno parazitsko prisesani na vrat davkoplačevalskega telesa naroda, odločili, da so "fašistični in nacistični" simboli največji problem današnjika. In kako to utemeljujejo? Ker, navajam, "je prisotna belogardistična simbolika, postavljanje spomenikov izdajalcem pa je preprost prikaz nacističnih simbolov in vrednot."
Jasno je torej, da skušajo komunisti, s še zadnjimi močmi zavaljenih parazitov, preprečiti naraščajočo normalizacijo slovenskih proti-komunističnih enot, posameznikov in gibanj. Kajti Slovenci se vse bolj zavedajo, da so bili domobranci tisti, ki so ohranjali narod in bi ga ohranili ne glede na situacijo, medtem ko so komunisti vedno narodne interese prodali za neke pan-materialistične interese svetovne oligarhije, namreč ko so svoj boj za "proletariat" združili z bojem za ohranjanje kolonializma umirajočega britanskega cesarstva.
Komunisti torej nočejo prepovedi "fašističnih in nacističnih" simbolov, temveč kriminalizacijo avtentične narodne tradicije, izražene v tistem, kar oni imenujejo "belogardizem". Žalostno je, da skušajo komunisti s takšnimi taktikami prepovedovati slovenskenarodne simbole kakršen je kranjski orel ali slovenska trobojnica, v korist neslovenskih internacionalističnih simbolov.
Če jim bo torej uspelo s svojimi medijskimi pomagači, ki z lučjo pri belem dnevu iščejo "paramilitaristične desničarske enote", "koalicije neonacistov" in "sovražni govor", ustvariti splošno javno polemiko o tem ne-problemu, potem je treba opozoriti na nekaj nevarnosti.
Prvič, te predvolilne komunistične tribune je treba karseda ignorrirati. Te pasje procesije je sicer potrebno dodobra preučiti, a iz tega ne izdelovati nekega napihnjenega problema, ker to ni. Treba je razumeti, da komunisti s srhom opazujejo naraščanje zanimanja za slovensko tradicijo in slovensko domobranstvo ter se ravno zato tako napihujejo, čeprav jim realna moč polzi iz rok skupaj z odčaranostjo njihovih retoričnih hiperbol, kot so "belogardizem", "narodna svoboda", "iztrebljenje naroda", "narodni izdajalci" itd. Kar si komunisti trenutno želijo je močna reakcija na takšne zamisli okostnelega revolucionarizma, s čimer bi težo takšne polemike prestavili na svoje nasprotnike. Mi jim takšnega zadoščenja ne smemo dati.
Tu je torej druga točka: velika odgovornost je na desnih političnih strankah, saj jih komunisti na ta način testirajo in jih naposled spravijo v kot. Komunistična taktika je, da ustvarijo problem, ki sploh ne obstaja in potem z njim mahajo na vse strani, da bi vzbudili reakcijo in nato precedens. Primer: dežurna kričačka na nacionalni televiziji na spletu najde obskurno Facebook skupino imenovano Legija smrti in jo ožigosa s klasičnimi revolucionarnimi izrazi. Desni politiki, včlanjeni v to skupino, se odzovejo z distanciranjem od skupine same in "vseh totalitarizmov". S tem je žurnalistka od desnice same dobila afirmacijo revolucionarne retorike in ustvarila svojevrsten precedens za nadaljni diskurz o takšnih temah. Desnica mora te politične podvige zaležanih komunistov enostavno ignorirati, ne da bi se čutila izzvana, da zahteva prepoved "vseh totalitarnih simbolov".
Torej tretjič, kontemporarna slovenska desnica od vsega najbolj obožuje izraz "vsi totalitarizmi" in iz tega dela še kup izpeljank ter zadovoljno operira z njimi. A s takšno retoriko nič ne opravi. Totalitarizem kot neka nadpomenka, ki bi enostavno in celostno zajela tri velika gibanja iz prve polovice dvajsetega stoletja, ne obstaja. Totalitarizem daje alibi konkretnim zločinom in zgodovinskim tragedijam, ki so jih izpeljali konkretni posamezniki, skupine in režimi. Totalitarizem je zgolj neka hiperbola, ki služi za poveličevanje liberalne demokracije ter za umivanje rok zahodnih vojnih mešetarjev, ki so za pol stoletja pol Evrope prodali komunistom. Če se pogovarjamo o konkretnih rečeh, jih realno in stvarno poimenujmo. Komunizem je komunizem, narodni socializem je narodni socializem in fašizem je fašizem. Opustimo izrazje kot npr. levi fašizem, totalitarizem, cvilizacija (kot nek abstraktni proti-pol totalitarizmu) ipd.
Zato torej ob zahtevah komunistov po prepovedi totalitarnih simbolov ni potrebe po nikakršni zahtevi o prepovedi vseh totalitarnih simbolov, ker je to voda na mlin ravno teh komunistov, ki vsiljujejo to nepotrebno debato.
Četrtič, kot smo videli v prejšnji točki, je jasno, da kontemporarno desnico mika, da bi se vključila v debato in prek nekoliko hlinjene zahteve po prepovedi vseh totalitarnih simbolov, implicitno zahtevala prepoved komunističnih simbolov. To pa je nesmisel. Zakaj? Zato, ker ravno tisti evropski veleumi, ki praznujejo dan spomina žrtev vseh totalitarnih režimov, še vedno pripisujejo neko vrednost našim domačim banditom, ki so vojno izrabili za uvedbo marksističnega družbenega reda, ter ga zaključili s krvavim finalom: pobojem tisočev svojih sorojakov v korist proletariata, ki ne pozna meja. In dokler bo v Evropi druga svetovna vojna še vedno prikazovana tako črno-belo, kakor da bi šlo v njej res za boj dobrega z zlim, toliko časa bo zahteva za prepoved komunističnih simbolov sizifovo delo.
In še petič, kot smo prej rekli, je prepovedovanje totalitarističnih simbolov nesmiselno in komplicirano. Zato je treba načelno nasprotovati vsakem prepovedovanju zgodovinskih simbolov. S prepovedovanjem simbolov ne bo nič rešeno, prepoved sama pa je problematična.
Če so bili določeni simboli uporabljani v nekem zgodovinskem, političnem ali vojaškem kontekstu, jih ne more nihče več izbrisati in popolnoma nepotrebno jih je prepovedovati. Prepovedovanje izvira predvsem iz totalne denacifikacije Nemčije in iz demonizacije narodnega socializma v širši Evropi in je pred tem popolnoma tuj koncept za neko indiferentno liberalno demokracijo. Prepovedovanje totalitarnih simbolov je, paradoksalno, totalitaristično dejanje, saj skuša poseči v celostno obstajanje človeka in kriminalizirati neko pasivno gesto izkazovanja simbolike. (Da ne bo pomote, tu ne trdimo, da je s tem, ker je nekaj totalitaristično, objektivno in univerzalno nemoralno. Pač pa bi od ljudi, ki si želijo prepovedi totalitarističnih simbolov, ne pričakovali totalitarističnih naziranj.)
Seveda komunistom državni totalitarizem ni nič tujega in zato jim tudi prepovedovanje določenih simbolov ni tuje, a vendar je treba tu apel na vse demokratične stranke, da ne bi kriminalizirale simbolov in s tem kaznovale tako banalnega in tako pasivnega dejanja, kot je izkazovanje neke slike, ki ji pravimo simbol. Kot rečeno prej, komunistični podvig je treba ignorirati, a vkolikor bi jim uspelo z medijskim rompompomom prignati stvari v parlament, je treba tu jasnega sklicevanja na zdravo pamet in tisto poveličevano svobodo.
Kajti tudi sama prepoved nekega simbola je problematična. Kako pa bomo sploh opredelili nek simbol za npr. narodno socialističen (dalje: nacističen)? Vzemimo najbolj tipičen primer: kljukasti križ. Kljukasti križ ni inherentno nacističen simbol, saj je obstajal že tisočletja pred ustanovitvijo NSDAP. Bomo torej kriminalizirali le faktičen nacistični simbol npr. nacistično zastavo s kljukastim križem oz. neko vojaško insignijo s kljukastim križem, ali pa bomo kriminalizirali vsak kljukasti križ, ki ga nariše nek šolar v svoj zvezek? Ista logika velja za rdečo zvezdo, vkolikor bi bila aktualna prepoved le-te (a pač ni). Bomo prepovedali oznako SS le na vojaških oznakah, ali tudi na ameriških in britanskih civilnih ladjah, če bodo priplule na našo obalo? Bomo prepovedali le liktorski sveženj na vojaških oznakah, ali pa bomo prepovedali tudi liktorske svežnje na spomenikih in bomo zakrili liktorske svežnje na francoskih državnih oznakah, če bo reportaža iz Francije po televiziji?
Skratka, prepovedovanje nacifašističnih simbolov je prvovrstna neumnost, ki se lahko porodi le v glavah čistokrvnih revolucionarjev.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar