Od kje tečejo ideje?
Ko me je pred kratkim znanec vprašal, čemu je ena od znanih predstavnic, zdaj že nekoliko zamrle Katoliške karizmatične prenove v Duhu (KKPD) pristala na strani t.i. anticepilcev oz. ljudi, ki so prepričani, da virusa ni ali pa da so ukrepi nesorazmerni, sem mu pojasnil, da je stvar sila enostavna. A potem sem porabil kar nekaj časa, da sem razložil vso stvar. Res, stvari so zelo enostavne, če človek pozna nekaj osnovnih resnic, ki se danes tičejo metapolitike in družbenega aktivizma. Zato pogosto pozabimo, da stvari, ki so enostavne človeku osebno, niso enostavne za razumevanje nekomu, ki se s stvarjo ni nikoli ukvarjal, kaj šele, da bi se vanjo poglobil.
Preden nadaljujem pa naj bralca opozorim, da bo sicer beseda tekla tudi o dihotomiji cepilstvo - anticepilstvo, a sem mnenja, da je to vprašanje velikega zaničevanja vredno in samo po sebi popolnoma irelevantno. Zakaj sem tega mnenja bo morda osvetlil tudi ta zapis.
Zakaj je torej ena od vidnih predstavnic KKPD pristala na anticepilski strani, kjer posredno ali neposredno napada tudi stališče Cerkve in papeža do cepljenja in tako torej stopa na polje nasprotovanja cerkveni avtoriteti?
Jezik
Razlog je treba poiskati v vprašanju iz kje danes teče ožilje idej iz katerih se napaja metapolitična desnica in eksplicitni ali implicitni antipapisti znotraj katoliške Cerkve. Morda smo na to premalo opozarjali in vsekakor tudi danes premalo opozarjamo. Stvar je enostavna. Večina idej namreč prihaja iz Amerike in to je zelo pomembno. Že ko je šarila t.i. alternativna desnica, Alt-right in so bili posamezniki, ki so menili, da gre za neko presežno idejo, smo sicer opozarjali, da gre za amerikansko-rusofilski fenomen, ki nima nobene realne teže, a vendar tega nismo nikoli dovolj jasno povedali. Ker je to težko opravilo. Če kaj, potem je današnja hiperinformiranost, ki je dezinformiranost in cenzura najvišje vrste, kompleksen pojav sestavljen iz ekscentričnega nabora zelo banalnih elementov. Kompleksnost v svoji enostavnosti.
Danes predstavlja Amerika jedro iz katerega se napaja vse žilovje desnice in raznih marginalnih konservativno - reakcionarno - retrogradnih družbenih pojavov, bodisi, da so to gibanja, bodisi samo miselni tokovi ali muhe enodnevnice. Zakaj? Enostavno iz razloga, da večina ljudi govori angleško, ki je jezik Amerike. To je prvi in poglavitni razlog. Resda je enostaven in banalen, a je docela točen. Tako kot je nekdaj misel vodila Francija ali Nemčija, tako danes misel vodi Amerika. Ljudje znajo angleško in torej berejo angleško.
Ideološka praznina desnice
Vendar moramo kljub vsemu korak nazaj preden stopimo od jezika naprej. Pred-razlog vsega tega je zopet zelo pomemben. T.i. desnica, kakor se je dolga desetletja izražala na zahodu, predvsem po drugi svetovni vojni, je bila v resnici visoko-napihnjen nič. To je bil ideološko podhranjen koncept, ki je vse stavil na zalogo t.i. krščanske kulturne tradicije na eni strani in na kapitalizem na drugi strani. Ta desnica, ki se je postavljala kakor da konservira, ohranja in pravilno razvija pridobitve krščanske in razsvetljenske Evrope, je skupaj z gospodarskim razvojem, ki ga je prinašal kapitalizem, sanjarila malodane o izpolnitvi zgodovine oz. koncu zgodovine, kakor je to imenoval Fukuyama.
Seveda je bila takšna desnica, ki torej ni nič drugega kot liberalni konservativizem, obsojena da bankrotira takoj, ko se zaloge katerih uradno nasledstvo je terjala, izčrpajo. Vsi koncepti, ki jih je desnica gradila skozi dolga desetletja po drugi svetovni vojni in že pred njo, so bili zlagani in neresnični. Desnica, zakonski sin stare evropske desnice, ki je zapil iz zakockal svojo dediščino je porabil veliko črnila in kasneje pikslov, da je opravičeval svoje poslanstvo in upravičenost do dediščine. Kako zelo nas je vedno zvijalo v želodcu, ko smo brali zmazke priznanih doktorjev zgodovine, filozofije in politologije o krščanskem bistvu kapitalizma ali kako je krščanstvo rodilo razsvetljenstvo in podobne bebavosti, ki so jih desne in katoliške založbe redno prevajale in tiskale. V resnici se je zadaj skrivala praznina.
A če kaj, potem so poklicni politiki in ti demokratski koncepti in miselni tokovi sposobni dobrega pretvarjanja, maskiranja in sklicevanja na gnilo in ničvredno estetiko. To jim docela uspeva. Eden najbolj znanih, nedvomno zato, ker znamo angleško, takšnih kameleonstev ali preobrazb, se je v Ameriki izvršil v njihovi dihotomični in dualistični dvostrankarski demokraciji, koder so zagrizeni sužnjelastniki in beli supremacisti (v povsem točnem pomenu te besedne zveze) bili t.i. democrats (člani t.i. Democratic Party stranke), medtem ko so bili t.i. republicans (člani t.i. Republican Party stranke) zagrizeni abolicionisti. Danes velja povsem nasprotno in za zares čudnega je označen vsak, ki vsake toliko to privleče na dan. Danes so republicans eksplicitno ali implicitno rasistični reakcionarji, democrats pa so progresivni borci za manjšine in razne človečanske pravice.
In prav tako za čudnega je označen vsakdo, ki si danes upa trditi, da desnica pa že ni kapitalistična in da je kapitalizem in razno nasprotovanje družbenim regulativam v resnici levičarstvo. Ne, kje pa. Desnica je kapitalizem in razsvetljenstvo, ki ga je skotilo menda kar krščanstvo. In če je kdo tako vztrajen, da še kar vztraja, bo kak posebno zagret veleum odpihnil prah z zgodovinskih knjig in modro pojasnil od kje koncept imenovanja levo-desne politike sploh izhaja, pri čemer bo verjetno ustrelil povsem mimo, a ne bo bil nič manj zadovoljen sam s seboj.
Skratka, desnica je bila v dolgih desetletjih popolnoma brezperspektivna, brez vsake prave ideologije in je samo črpala iz zalog tradicije in moralnih družbenih podstati, ki so jih nakopičili resnični stvaritelji Evrope. A to ni po svoje nič čudnega.
Liberalna nrav desnice
Desnica je vendarle reakcija v banalnem pomenu besede. Desnica je zakonski otrok slavne krščanske evropske preteklosti, a nehvaležen otrok, ki ne ve kako ravnati s silnim premoženjem. Reakcija je torej v smislu povsem avtomatičnega, praktično-spontanega procesa, ki nastane iz enostavnega razloga, da so revolucionarne sile, kakorkoli že eksplicitne ali implicitne, uspešno sprevrgle določeno institucijo ali družbeno normo. Tako postane desnica povsem nehote reakcionarna, ker je zdaj v položaju, da mora reagirati na spremenjeneno okolje v katerem se nahaja.
Zato je zelo pomembno, da se zavedamo, kaj je v resnici desnica in kaj levica, ter še posebej v naši narodni situaciji, da smo pozorni in se zavedamo, kaj je klerikalizem in kaj liberalstvo. To nista dve sili, ki bi kakor dva protipola, dve dihotomični sili vlekli vsaka svoj konec, marveč gre za ustaljen red v katerem nastane revolucija (lahko zgolj v zelo omejenem polju in zgolj na nekem ozkem intelektualnem področju) in tako se po logiki stvari izriše ločnica in se sile ločijo na dva pola, na obstoječi pol, ki je iznenada reakcionaren in kontrarevolucionaren in na pol, ki je od nekih tujih navdihov (ali v celoti sam kot tujek) izzval spremembo, ki je prinesla ločitev. To je zelo pomembno. In na to opozarjamo, predvsem pri zloglasnem retoričnem nastavku, ki mu že desetletja liberalci pravijo "mahničevo ločevanje duhov". Tam nas skušajo prepričati, da je Mahnič začel ločevati narod, a resnica je v tem, da so narod ločili liberalci, ki so začeli svoj žameten revolucionarni pohod, Mahnič pa je bil dovolj trezen, da je v nekem hipu zahteval, da se izjasnijo in povedo, kaj dejansko zastopajo, kam njihove implicitne zahteve in implikacije zares vodijo.
Tam se je v naši zgodovini zares pokazalo, kako se vrši deljenje na levo in desno. To se vrši tako, da neki revolucionarni elementi sprožijo spremembe in s tem nujno v večinskem narodu dobijo svoje nasprotnike, torej reakcijo, kontrarevolucijo, svojo desnico.
A razlika med našo slovensko situacijo in kako zahodno je tudi v tem, da smo mi imeli Mahniča, ki je zahteval ločitev duhov in transparenten prikaz nazorov in ideologije posameznikov ter je tako sprožil močno reakcijo na liberalizem, četudi ta na dolgi rok ni bila uspešna. A na zahodu, kjer niso terjali tako očitne ločitve duhov in razjasnitve nazorov, so bili pahnjeni v t.i. latentno revolucijo in kontrarevolucijo oz. reakcijo, kjer ta reakcija sicer venomer obstaja, a zaradi svoje neozaveščenosti ne dobi svoje prave oblike in zato zares banalno reagira na vse bolj spreminjajočo se okolico in nikoli ne postane zares samoozaveščena reakcija, ki bi najprej prevprašala samo sebe in se ideološko izčistila.
Zaradi počasnosti sprememb in implicitne afirmacije sprememb, preko participacije v procesu demokratične progresivne dialektike, tako desnica verjame, da se nič zares ne spreminja in da gre pri vsem zgolj za prilagajanje času. Zaupanje v človekov razum in nenehno zanašanje na lastno "krščansko dediščino", tako vodi desnico v brezperspektivno tavanje skozi zgodovino. Človekova svoboda in svobodna gospodarska pobuda, nekaj zasebnih šol in nominalni antikomunizem naposled izdelajo klasični evropski in ameriški konservativizem.
Ta konservativizem, ki nikoli ni opazil, da ni nič drugega kot desni pol revolucionarnega liberalizma osemnajstega stoletja, tako zelo veruje v človeka in njegov razum, da je prepričan, da so vsa vprašanja rešena in da je edina težava, ki še preti človeštvu zlobni totalitarizem, poseganje države na polje osebe in družine; pretirana državna regulativa je tisti obris totalitarizma, fašističnega komunizma in komunističnega fašizma, o katerem berejo v Huxlejevih in Orwellovih knjigah. In kar je tudi posebej pomembno: veruje v mitične živali: v območja, ki so lahko neideološka in veruje v neideološka stanja.
Tako postane desnica neka derivacija liberalizma. Suhoparna, brezperspektivna ideologija o človeku, ki je sam po sebi dober, a ga država dela slabega na eni strani in patološki strah pred kakršnimkoli povezovanjem ali identifikacijo s fašizmom na drugi strani, torej privede desnico nujno v njenih marginah in bolj intelektualnih segmentih, da začutijo votlost. Tu se potem rodi intelektualna desnica, ki skuša najti pot iz labirinta nenehne afirmacije in soudeleženosti v zablodah liberalizma.
"Skrajna" desnica in teorije zarot
Ta ideološka praznina je torej končno tisto, zaradi česar nastane t.i. skrajna desnica. Skrajna desnica namreč danes več ne pomeni radikalno, fundamentalno desnico (torej desnico, ki je brezkompromisna, zakoreninjena, temeljna), marveč družbeni pojav, ki je nastal znotraj demokratične civilizacije in zajema cel nabor t.i. mejnih idej, teorij in naziranj, ki so vsa po vrsti nagnjena k tolmačenju realnosti, kot zarote. Infantilna ideologija torej, ki ni sposobna radikalnih in fundamentalnih uvidov, marveč ideološko in praktično gnezdi znotraj demokratične desno-leve liberalne dialektike in jo skuša dekonstruirati na najlažji možni način. Za vsako težavo je krivo nekaj zelo enostavnega. Nobena od teh idej ne poseže kamorkoli zares globoko, temveč zvesto (prav čudno zvesto) ohranja vse pridobitve liberalizma in skuša logične težave, ekscese in paradokse razložiti s teorijami zarote.
Teorija zarote je danes besedna zveza, ki je, tako kot vrsta drugih, izgubila že vsak pomen, saj jo navesijo kamorkoli se prime. Vendar gre za realen koncept, ki ni nič drugega kot miselna in intelektualna lenoba ali pohabljenost na eni strani in implicitna afirmacija točno določene ideologije ali družbenega ustroja na drugi strani. Vkolikor se pojavi nek problem, neka socialna preizkušnja, nek socialen pojav, jo skušajo pristaši teorije zarote pripisati nekemu hotenju in namernemu delovanju množice ljudi. Nikoli ne gredo zoper sistem sam, marveč skušajo ves problem razložiti z delovanjem nekega človeka, ob tem pa implicitno ali eksplicitno afirmirajo sistem sam.
Najboljši primer je t.i. retorični nastavek Soroš, ker je najbolj grotesken in absurden. Vse več ljudi namreč opaža grozljivo spreminjanje zahoda in ekscese, ki se dnevno pojavljajo v naših sredah. Veliko patricidnega obnašanja, ki v nas buta iz medijev in univerz, torej ti posamezniki enostavno pripišejo Sorošu in njegovemu financiranju nekih študijskih programov. Nočejo globlje, nočejo poiskati razlogov za somrak in patricid zahoda v zahodu samemu, v samih sebi, v lastnem hlastanju za svobodo vsega, marveč enostavno vse skupaj zvrnejo na starega Soroša, sami pa ostajajo lepo zabubljeni v matrici liberalističnega mesijanstva dalje.
Ker gre za zares infantilno razmišljanje, ki torej nikoli ne prodre nikamor globlje od zares površinskih pojavov, ter smešno reducira kompleksne družbene pojave na posameznika ali dva, ponavadi velja, da gre pri pristaših teorij zarote za neizobražene ali nizkoizobražene ljudi. In četudi je morda to res, je resnica pač nekje drugje.
Država in resnica
Država sama, vkolikor je zares nacionalna država, je poleg vsega drugega, tudi organično narativistično okolje, je narativa sama po sebi. Povedano bolj slikovito: organična derivativna funkcija države same je ta, da ustvarja občo teorijo zarote. Kompleksne reči razlaga v skladu s svojim poslanstvom, ki je to, da je država in funkcionira kot država. In ta funkcija je v državi nujna. Mnogi ljudje nimajo ne časa ne možnosti, da bi se poglabljali v kompleksne miselne koncepte in razlage, zato potrebujejo enostavne, lahko razumljive razlage. Država jim to s pravilnim kanaliziranjem informacij omogoča.
A ko nastopi čas, ko se na eni strani država odpove tej funkciji in noče narativno upravljati z informacijami in na drugi strani nastane možnost instantnega, nefiltriranega pridobivanja informacij, nastopi informacijska prenasičenost v kateri je informiranost sama po sebi dezinformiranost.
Kajti namen države je, da ideološko obvladuje posameznike, jih indoktrinira v lastno narativo, ki se ji posamezniki torej državljani, bolj ali manj zavestno pokoravajo. Problem pa nastane pri vprašanju avtentičnosti. To da država ustvarja narativo je samo po sebi nujno in pomembno je, da se obenem zavedamo, da mnogi menijo, da temu ni tako in da obstaja neka obča resnica, zunaj ideološke pogojenosti. Da obstaja fundamentalna, nekompromitirana, popolnoma čista resnica in da jo oni iščejo in celo, da jo zmorejo najti. Resnica je pač drugačna. Nič ni zares osvobojeno ideologije človeka in odrekanje ideološkemu določevanju države in družbe, je zgolj prepuščanje ideološkemu določevanju silam, ki so nasprotne. Zato je sicer koristno in celo faktično pravilno, da trdimo, da obstaja prava resnica, ki je naša resnica, vendar se moramo zavedati, da je ta resnica torej potrebna permanentnega forisranja in permanentne afirmacije. Resnica torej potem takem ne biva zunaj ideologije, marveč znotraj nje. Resnica je v prvi vrsti efektiven pojav in ne pasivno statičen. Kajti resnica, ki je nujno forisrana, je uporabna in dojemljiva šele takrat, ko je aplicirana in si uzurpira oz. nenehno osvaja pozicijo moči in efektivnega določanja bistvovanja ljudi.
To torej ne pomeni, da obstaja več resnic, marveč da je resnica lahko spoznana in efektivna, šele ko se zavemo, da je na nas, da jo nenehno forsiramo; ali povedano drugače: resnico se določa. Določa se narativo. To ne izključuje miselnosti o objektivni resnici, dokler se zavedamo, da je objektivna resnica lahko razumljena in udejanjena le v efektivni resnici.
Zato država določa narativo in bliže ko je resnici in organični avtentični narativi naroda, ki ga rojeva, tem bolj je njeno forsiranje narative vitalno in neumorno. A odpovedovanje in pešanje, dopuščanje informacij, ki so zunaj njene pozitivne narative, kaže v neavtentičnost ali v odpovedovanje funkcije države. Tedaj nastopi obdobje informacijskega kaosa, v katerem so v narod in državljane spretno lansirane najrazličnejše narative, ki imajo različne namene in cilje. Resnica je namreč hotena.
Problem torej, če se sedaj vrnemo nazaj, je torej v tem, da so posamezniki pahnjeni v teorije zarote. Posebej so temu podvrženi še desničarji, ker kot smo zgoraj videli, so po eni strani ideološko prazni, po drugi strani pa bivajo v demokratičnemu liberalizmu, katerega participativni afirmatorji so oni sami. Ker nimajo zares totalne ideologije, so torej lahek plen za prodajalce napol kuhanih ideoloških nastavkov in naracij o senčnih elitah, globalistih in posameznih osebnostih. Oni nočejo nastaviti sekire na korenino, marveč želijo lahke instant odgovore, da bi jim ne bi bilo potrebnega nobenega naprezanja.
In ker obstaja torej obče znanje angleščine, ideološka praznina in pomanjkanje avtentične državne narative, nastane torej prostor za sprejemanje amerikanskih konceptov.
Amerikanizem in država
Da gre pri proticepilskemu preplahu za amerikansko jedro, pač ni težko videti. Kot rečeno Amerikanci hote ali nehote usmerjajo vso mejnstrim kot tudi marginalno, skrajno desnico. Praktično vsi koncepti, le z nekaj svetlimi izjemami izvirajo direktno iz ameriškega konstitucionalizma in ameriškega individualizma. Plesen amerikanizma, lahko videvamo tako v konservativizmu evropskih strank, kot krščanski demokraciji, kot neonacističnih, neo-desničarskih, paleokonservativnih, neoreakcionarnih, monarhističnih in seveda celo katoliško tradicionalističnih nazorih in gibanjih. Osebna svoboda in avtonomija posameznika. To je bistveni ameriški koncept, ki ga lahko najdemo v praktično vseh teh naziranjih in kot tak je jedro vsega anticeplistva.
Če zreduciramo vse anticepilstvo (posebno še v oziru na predstavnico KKPD) na neko osnovno jedro, potem lahko rečemo, da so te vrste ljudje prepričani, da jih skuša neka globalistična elita z umetno ustvarjeno krizo in boleznijo ter posledičnim cepljenjem bodisi zdesetkati, bodi jih zasužnjiti. To je vse.
In iz tega lahko zelo jasno vidimo vse, kar smo rekli zgoraj. Afirmacija liberalizma, vera v svobodno stanje in strah pred državo. Vse to pa lepo zapolnijo amerikanski koncepti.
Problem Amerike in z njo povezanega liberalizma je v tem, da gre pri njej za neorganičen in neavtentičen narod. Amerika je torej ena v nizu držav, ki niso nacionalne države v pravem pomenu te besede, marveč so neke vrste države na temelju družbenega dogovora. Amerika je bila na to vedno ponosna. Država, ki je kakršna je in sprejema ljudi, vkolikor se ji želijo pridružiti in sprejeti njen "način življenja". The way of life; način življenja. To je nek impliciten koncept, ki preveva ameriško ustavo in njeno zgodovino vse do današnjih dni, ko jo pretresajo logični ekscesi izvirajoči iz teh istih fundamentov.
Zato tudi država ni razumljena po ameriški miselnosti na isti način, kot je vsaj implicitno razumljena v evropski. Evropejci praviloma razumemo državo, kot narod v smislu, da menimo, da je država logičen produkt etničnega naroda. Od tod izvira pogosto zamenjevanje pojmov: domovina, država in narod. Čeprav to zamenjevanje pojmov pogosto ni pravilno, pa kaže na implicitno prepričanje oz. vero v to, da je država lahko le nacionalna in da narod po logiki stvari rojeva državo. Slovenija je tako država Slovencev, naroda. Ni država v kateri je narod, marveč je država, ki je narod. Vsaj takšno je prepričanje večine ljudi. Tarnanje nad pomanjkanjem domoljubja, kadar se ne izobešajo državne zastave denimo zelo dobro dokazuje to implicitno prepričanje. Državna zastava je simbol države in ne nujno domovine ali naroda. Država lahko uzurpira pravico nad narodom, nad prostorom. Zato pomanjkanje državne zavesti ni nujno pomanjkanje narodne ali domovinske zavesti. A prepričanje, da je eno isto z drugim nam kaže, da smo globoko v sebi prepričani, da velja formula: narod = domovina = država. Podobno lahko opazimo ob znanem izreku, da je slovenska država izpolnjenje tisočletnih sanj naroda, kar zopet ni nujno, da drži. Država po tem izreku je metafizično dojemana ne kot neka socialna forma in ureditev, marveč kot presežen produkt naroda samega. Država že zato, ker je država, je izpolnitev tisočletnih sanj. Tu je zopet država povsem nekritično sprejeta kot narod. Vse to nam kaže, da Evropejci razumemo državo kot produkt etničnega naroda.
A Amerikanci države ne morejo razumeti na tak način. Problem njihove države je, da sloni na neorganičnih temeljih in je neavtentična v smislu, da za njo ne stoji zares narod, marveč posameznik oz. zveza posameznikov. Tam ni mogoče niti nezavednega naziranja, da je država produkt naroda, ker je začetek tega "naroda" viden in je zato narod sam neorganičen in neavtentičen.
Če je za Evropejca nezavedno in implicitno država nekakšen izraz in javljanje ter obenem zaščitnica naroda in narodnih interesov na povsem etnični bitni in bistvovanjski ravni, je za Amerikanca država neka utilitaristična kreatura, zaokviritev osnovnih socialnih potreb in varuhinja pridobitev revolucije, kakor so zapisane v njihovi ustavi. Ta ustava sama pa v večji ali manjši meri garantira svojo degradacijo na raven bazičnega socialnega opravilništva.
Amerika in liberalizem
Zato je Amerika sama po sebi liberalna. Bazira na ameriškem konstitucionalizmu in se znotraj svojega demokratičnega prostora politične participacije deli na konservativne konstitucionaliste in progresivne konstitucionaliste. Na konservativne liberalce in progresivne liberalce. Prvi menijo, da je ustava nespremenljiva, drugi menijo, da je ustava pogojena s časom v katerem je nastala in se lahko do neke mere spreminja. Oboji pa bazirajo na istih fundamentih amerikanskega razumevanja države in osebne avtonomije posameznika.
V praksi seveda država ne more zares ne-stopati v avtoritativno držo do posameznika. Problem neavtoritativne države je v tem, da ne more obstajati. Zato sicer tudi v Ameriki država ni zares tako deformirana, da ne bi mogla izvrševati svoje sile nad državljani, kadar je to potrebno, a vendar je ravno v Ameriki javni diskurz obrnjen v nenehno napetost med državljanom in državo.
Ker so konservativni konstitucionalisti oz. amerikanski konservativci bolj prepričani v nespremenljivost liberalne ustave, so zato v resnici bolj klasično liberalni in so po logiki nasprotnega progresivizma tudi reakcionarni. Konservativci so liberalna reakcija, a ker je liberalizem že toliko časa na zahodu v svoji poziciji moči, izgleda kot izhodiščno stanje družbe in amerikanski konservativci izgledajo kot reakcija. Amerikanski konservativci torej verujejo v svobodno tržno pobudo in posameznikovo osebno avtonomijo in zaradi svojega privilegiranega statusa v svetu, zaradi jezika in napredka in svoje vojaške moči, ki je neprimerljiva s katerokoli drugo, postajajo kalup po katerem se ureja družbo tudi v Evropi in posebej postaja kalup za evropsko družbeno udejstvovanje in politiko.
V zadnjih letih lahko sicer do neke mere opažamo v Evropi odklon od klasičnega amerikanističnega pojmovanja desnice. Danes se populistična evropska desnica do neke mere upira vsaj t.i. gospodarskemu liberalizmu in razbrzdanemu svobodnemu trgu, a kljub vsemu izvira večina ideoloških sestavin iz amerikanističnega pojmovanja družbe in države.
Posebej pa je amerikanski vpliv viden v marginalni, alternativni desnici. V desni metapolitiki, kakor se prebuja po socialnih omrežjih in obrobnih intelektualnih tokovih. Problem vseh teh naziranj in bolj ali manj razvitih ideoloških sestavov je v tem, da so implicitno libertarna oz. klasično liberalna. Preveva jih naziranje, ki ga je moč zreducirati na mišljenje o človekovi inherentni plemenitosti, ki jo kvari šele družba kot taka. Neke vrste Rousseaujevsko naziranje o plemenitem divjaku. Ali povedano drugače: pustite človeka pri miru in bo dober.
To naziranje bazira na naturalizmu in pozitivizmu na eni strani in na protestantski "delovni etiki" na drugi strani. Država naj zagrantira svobodo posameznika, ta pa se bo že sam znašel in se samo-reguliral. Praktično vsi glavni glasovi današnje desne metapolitike so šli skozi takšno ali drugačno, implicitno ali eksplicitno fazo libertarizma, ki so jo potem na neki stopnji pustili za sabo, ne da bi to zares storili. Kajti svoboda je tisto, kar določa liberalizem in na svobodi se tehta liberalizem in iliberalizem. In ravno svoboda je tisto, kar danes visoko vzdigujejo tudi anticepilci. In ta strah pred državo, pred skorajšnjim zasužnenjem in borba proti fatamorganičnim totalitarizmom torej določa amerikanistično desnico.
Tradicionalizem, KKPD in avtoriteta
Danes pa to isto retoriko vidimo tudi v anticepilskih naziranjih in kar je še zanimivejše: v katoliško-"tradicionalističnih". Katoliški "tradicionalizem", ki je danes tako zelo popularen je zelo zanimiv iz dveh razlogov, prvič, ker v njem prednjačijo spreobrnjenci v katoliško vero in drugič, ker ta oblika "katolištva" privlači mlade zaradi svoje eksotičnosti. Oboje nam jasno kaže, da gre pri katoliškemu tradicionalizmu v resnici za konfrontacijo in upiranje. Torej za dve bistveno nekatoliški stvari. Mnogi so namreč pristaši tega tradicionalizma, ker so prepričani, da so odkrili nekaj pozabljenega, nekaj popolnoma unikatnega in mnogim nepoznanega, to jim daje občutek eksotičnosti in neobičajnosti, kar je ponavadi zelo privlačno za mlade ljudi in tiste ekscentrične. Daje jim občutek, da vedo nekaj več kot drugi, da so oni na pravilni pot; daje jim občutek, da so odkrili veliko zaroto znotraj katoliške Cerkve in so sedaj kot pravi desperadosi oni sami v prvih bojnih vrstah resnice in pravovernosti. Privlači jih neobičajnost in občutek nenehne konfrontacije z večinskim delom Cerkve. Ne gre se jim za doktrino, marveč za estetične vidike, saj se z estetiko lažje konfrontirajo, kakor pa z doktrino, ki je prvič niti poznajo ne, kot drugič pa je nevidna stvar, ki se jo v prvi vrsti živi in šele potem izkazuje.
Isto velja za anticepilce, ki so venomer prepričani, da izstopajo iz neke obče zaslepljenosti in se s tem diferencirajo od večinske populacije. Oni so izstopili iz matrice in odkrili kako nas želijo določene sile zasužnjiti.
Problem tega je torej v tem, da je svoboda nerazumljena pravilno in predvsem nekatoliško. Človek samemu sebi ni namen in zato je tudi svoboda najprej paradoks. Svobodna volja je nekaj na kar smo obsojeni, ne nekaj, kar nam pripada. Gledano teološko, nas svoboda omejuje. Naš smisel ni v svobodi in čimvečji dobrobiti, marveč v borbi, odpovedovanju, ponižnosti in pokorščini.
Če vse to razumemo, potem nas ne sme pretirano čuditi zakaj je predstavnica KKPD pristala na strani anticepilstva. Še manj pa nas lahko čudi podobnost KKPD s katoliškim tradicionalizmom. Pri obeh pojavih gre namreč za eksotično dojemanje oz. eksotično iskanje katoliškega bistvovanja. Gre za nezmožnost sprejemanja "običajnega" katoliškega udejstvovanja in norm, ter za zatekanje v oblike, ki morejo ponuditi nekaj neobičajnega in predvsem nekaj, kar je izvzeto neposredni avtoriteti. Na ta način so si tovrstni posamezniki lahko avtoritete sami. Vedeti moramo, da koncepti kakršen je "katoliški tradicionalizem" ali "katoliška karizmatika" niso zares monolitni koncepti, marveč spektri cele vrste bolj ali manj podobnih si naziranj in ideologij, ki so si med seboj načelno sorodni. Tako denimo tradicionalisti nimajo nekega kompaktnega in koherentnega sistema, marveč gre za manjše in večje centre okrog katerih se grupira neka skupina ljudi. To pomeni, da si po taki organiziranosti lahko meje sprejemljivega in nesprejemljivega vsak center določa po svoje in samemu sebi predstavlja avtoriteto, tolmača, razlagatelja in cenzorja.
KKPD na drugi strani je sicer vedno veljala za neortodoksno in za produkt katoliške liberalizacije. Povedano krajše, vedno smo jih imeli za manj katoliške, četudi so v resnici bili dovolj katoliški. Vendar pa so bili vedno v skušnjavi, da si tudi sami sebi postanejo avtoritete. Problem na koncu vendarle vedno je v tem kako tolmačiti Božjo besedo in cerkveno tradicijo. Zato vemo tudi za spreobračanja posameznikov znotraj KKPD v protestantstvo. Vsekakor so bili vedno na tanki meji, da padejo mimo katoliške tradicije in avtoritete v čisto sola scriptura. Vsekakor jih je pri tem najbolj varovalo to, da nikoli niso zares želeli konfrontacije s Cerkvijo, kot tudi ohranjanje Marijinih pobožnosti.
A navzlic vsemu temu sta tako KKPD kot katoliški tradicionalizem, na koncu dneva izrazito individualistična pojava, drugi zato, ker se ni zares začel organično, vsaj pri nas ne, in prva ker je vedno postavljala posameznika v središče svoje duhovnosti, kar je sicer značilno za moderno Cerkev, a je ponekod zahajala v absurde.
Individualizem sproža v človeku prepričanje, da njegovo svobodo ogroža vsaka institucija, celo Cerkev. Zato denimo je zelo povedno, da je prav ta predstavnica KKPD napadla poročanje, da naj bi mednarodno "združenje eksorcistov AIE" "potrdilo", da so cepiva proti Covidu nesporna. Pri tem je zanimiv njen odklonilen odnos in dvom v strokovnost ali kompetentnost tega združenja ob takih vprašanjih. Izredno zanimivo namreč, da ljudje, ki so organizirali nešteto dolgih predavanj, kjer so se povsem zanašali na eksorciste in njihovo posebno mesto v Cerkvi, znenada zahtevajo od njih dokazovanje kompetenc za ukvarjanje z določenimi vprašanji in fragmentirajo svojo vero in religijo po povsem naturalističnih in pozitivističnih merilih. To spomni na prav tako nedavno obsodbo nekega duhovnika, ki je bil pred leti tudi v KKPD, in je po izrečeni cerkveni obsodbi vehementno zatrdil, da gre "le za cerkveno sodišče". Tako popolni in brezkompromisni katoličani, potem spričo svojega individualizma in v segmentih, kjer se stališča učeče Cerkve ne skladajo z njihovimi, enostavno odrečejo kakršnokoli težo in avtoritativnost tem istim institucijam, ki naj bi jim predstavljale tako velik ideal in so se vedno predstavljali kot brezkompromisni katoličani. Tedaj nastopijo kot resnicarji, ljudje ki jim je najbolj pomembna resnica, kakor da bi resnico sploh mogli dojeti in jo pravilno interpretirati sami iz sebe. A ker so si sami sebi avtoriteta, menijo da so oni navdahnjeni, da jo morejo bolje videti in dojeti kot pa "cerkveno sodišče" ali Cerkev sama.
In sedaj se nam, spričo vseh problemov, ki jih je nagrmadil liberalizem, ponuja cepljenje proti Covidu kot tisti presežni problem, ki zares pomeni točko preloma. Sedaj moramo opustiti vse, se povezati z največjimi intelektualnimi izvržki družbe, zato da nas ne bi grozljiva elita zasužnjila.
-NeoDomobranec
