V obrambo dr. Drobniču: Dr.Drobnič & domobranska prisega - srž problema

Jasno je postalo, da se ob zadnji "drami" okrog Leljakovih "obtožb" zoper dr. Antona Drobniča, proti njemu postavili tisti ljudje, ki ideološko niso na strani domobranske ideje in niso za "katoliško stvar", kot je bil zanjo predvojni katoliški tabor. Ti ljudje, ki se danes oglašajo zoper dr. Drobniča so ljudje, ki so povečini liberalci in svoj domnevni "antikomunizem" črpajo iz demokratarskih idealov povojne dekadentne Evrope. Poglejmo si samo kakšni so njihovi pogledi na drugih področjih pred to afero Leljak-Drobnič. Kmalu lahko opazimo, da je njihovo osrednje težišče nek prihuljen proti-cerkven propagandizem, ki svoje namere spretno zavija v plašč načelnega demokratizma in celo desničarstva. To lahko vidimo iz njihovega očitnega in brezsramnega napadanja papeža in Cerkve, ali pa iz bolj priliznjenega napadanja Cerkve skozi krilatice, kakršne so tiste: "Cerkev me je razočarala", "tudi jaz sem katoličan/ka, ampak..." in podobne liberalne fraze iz devetnajstega stoletja. Zato vemo, da nimamo v tej zadevi opraviti z resnično antikomunističnimi ljudmi, ki bi bili za domobransko stran, temveč imamo za opraviti z liberalnimi proti-cekrvenimi in proti-domobranskimi elementi, ki so hitro pograbili Leljakove obtožbe in z njimi začeli neko "lustracijo desnice", ki ne pomeni nič drugega, kot napad na pro-domobranske elemente

A pustimo to zanekrat obstrani, ker bomo tudi to še obdelali. Nas bolj zanimajo tiste trditve, ki so usmerjene zoper dr. Drobniča v smislu, da si je treba njegovo "soudeleženost" v UDBI razlagati glede na njegovo delovanje in na njegove misli in zapise. Zanimajo nas trditve, da je dr. Drobnič premalo storil za "boj" proti komunizmu oz. ga celo oviral. Torej trditve, da se njegovo domnevno sodelovanje z UDBO, še vedno odraža v njegovem delovanju.

Te trditve more izreči le nekdo, ki nikdar ni imel opravka z dr. Drobničem, torej nekdo, ki še nikoli v življenju ni poslušal njegovih govorov in še nikoli v življenju ni držal kakšnega njegovega besedila v rokah in ga bral. To izgovarjajo ljudje, ki nikdar niso imeli opravka z NSZ, ne poznajo njenega poslanstva in ne poznajo delovanja njenega nekdanjega dolgoletnega predsednika dr. Drobniča.

Je res kaj na tem, da bi dr. Drobnič kakor koli pešal v odločni borbi zoper komunizem? Nikakor! V post-osamosvojitveni Sloveniji je on edini človek, ki je jasno in glasno, brez vsakega ovinkarjenja postavil reči na svoje mesto.

Za primer navedimo neko točko preloma, ob kateri se more zlomiti vsaka načelnost. To je zloglasna domobranska prisega, ki jo komunisti radi vlačijo naokrog, domnevni protikomunisti in domnevni desničarji, pa omedlevajo pred njo. Domobranska prisega namreč zelo podobno deli anti-komunistični tabor na kontemporarni slovenski desnici. Ob njej se ljudje razdelijo v dva tabora. Eni direktno obsodijo prisego, kot to počno komunisti sami, drugi jo označijo za vsiljeno in "žalostno", tretji pa jasno in glasno povedo, da v njej ni nič spornega. Prvi dve skupini tako pristaneta v prvem taboru, tretja skupina pristane v drugem taboru. Če se ozremo po obeh taborih kmalu uvidimo, da so v prvem taboru identični ljudje, kot so tisti, ki napadajo danes dr. Drobniča. V drugem pa so ljudje, ki ostajajo dr. Drobniču zvesti, ker poznajo njegovo delo. Prvi tabor ni domobranski, je liberal-demokratski, drugi tabor je tradicionalističen in domobranski.

Vzemimo torej prisego spet malo pod drobnogled. Vzemimo torej, kaj o njej piše dr. Drobnič in kaj o njej pišejo drugi avtorji, npr. dr. Griesser-Pečarjeva, ki jo tako radi nosijo po rokah.

Dr. Pečarjeva v svoji knjigi "Razdvojeni narod" posveti poglevje tudi domobranski prisegi, a nas takoj zmoti že naslov: "Prisega - tragika domobranstva", ki že nakazuje kaj lahko pričakujemo od besedila v tem poglavju. V neki popolnoma nepotrebni "nepristranskosti" začne poglavje s trditvijo, da si stojita nasproti dve razlagi vprašanja, komu so prisegli domobranci. To vprašanje je nesmiselno in popolnoma nepotrebno. Kdor premore pisati debele zgodovinske knjige, bi najbrž utegnil brati tudi kratko besedilo, ki je jasno kot beli dan. A dr. Pečarjeva očitno tega ne jemlje tako. Namesto tega, raje v svoje besedilo vključi še nekaj popolnoma nesmiselnih vprašanj, ki naposled zatemnijo besedilo prisege do te mere, da izgleda kakor, da avtorica sploh ne govori o istem besedilu, kot bralec, ki skuša ugotoviti njen pogled na prisego. Naprej poda nekaj podobnih priseg drugih protikomunističnih enot v Evropi in se še vedno vrti okrog vprašanj, ki niso na mestu in ne morejo doprinesti k jasnemu odgovoru. Kot piko na i, pa se potem še več dolgih strani sprašuje o tem ali je nadškof Rožman bil na prisegi ali ne, kakor, da bi bilo to kakorkoli relevantno pri odprtem vprašanju o sami domobranski prisegi. Kdor prebere celotno poglavje, na koncu nima odgovora, temveč le še več nesmiselnih vprašanj, ki tam stojijo le zato, da bi ob prisegi še naprej zbujala povsem neupravičene dvome.

To besedilo, pa je na žalost, glavna referenca ravno teh demokratarskih "antikomunistov", ki slovenske kontra-revolucije ne jemljejo za svoje v tisti meri, da bi jo razumeli, da bi nanjo gledali v tistem kontekstu, ki ni zgolj hladno-zgodovinski in ga moremo presojati glede na neke zgodovinske potvorbe anglo-ameriških zmagovalcev in njihovih celinsko-evropskih lakajev. Dr. Pečarjeva presoja prisego iz točno določenega vidika, ki se mora pokoravati dvema "zgodovinskima" ugotovitvama, 1) vse kar je povezano z nacisti je slabo, in 2) komunisti so bili na zmagovalni strani, zmagovalna stran je dobra. Ti dve zgodovinski ugotovitvi sta točno prikrojeni in izdelani za potrebe vzdrževanje zmagovalnega mitosa anglo-amerikansko-sovjetskega zavezništva, ki je pogazilo Evropo, na vsaj povsem isti način kot je to storila Nemčija 1939-1945, in pahnilo celotno vzhodno Evropo v kremplje komunistom. Zato tudi ti, ki jemljejo "Razdvojeni narod" za svojo malo biblijo in iz nje črpajo svoje poglede na domobrance in celotno slovensko kontrarevolucijo, nje ne morejo jemati v pravi luči in v pravem kontekstu, temveč jo jemljejo z nekim zunanjim, umetnim pogledom, ki ga (nevede) slika dr. Pečarjeva.

Zato poslušamo iz desne strani: prisega je bila izsiljena, prisega je bila sramota, prisega je bila neupravičena. Zato neki obskurni komentatorji pišejo pikre tvite na račun slovenske kontrarevolucije, Cerkve in ob nedavni zmedi, ki jo je vnesel Leljak, tudi na račun dr. Drobniča.

Kako pa piše o prisegi dr. Drobnič? Dr. Drobnič je gotovo edini človek v postkomunistični Sloveniji, ki jasno in glasno, brez vsakega ovinkarjenja in nepotrebnih hlinjenih spraševanj, postavi stvari na svoje mesto. V zborniku "Slovenska duhovna in politična drama 20. stoletja", na strnjen in enostaven način pojasni prisego in pokaže, da ni prav nič sporna. Njegovo pojasnilo, pokojni nadškof Perko pospremi z besedami:

"Anton Drobnič dobro razloži, kako je bil odpor proti komunističnemu nasilju edina alternativa slovenskih katoličanov. Zavrne tudi vse očitke kolaboracije: domobranci so bili prava slovenska vojska."

-France Perko, 2007

Nadškof Perko s tem pokaže na jasnost in nedvoumnost Drobničevega besedila, ki je izvrstno, saj ne išče nepotrebnih vprašanj in umešča prisego v pravi kontekst, ker se zaveda celotne slike. Bi mar nadškof lahko isto trdil, če bi predenj postavili poglavje o prisegi iz dr. Pečarjeve knjige? Zelo dvomim.

Kaj pa je tako odličnega v Drobničevem prispevku v omenjenem zborniku? Najprej naniza jasne točke, kako se je v Sloveniji začelo, potem pa se sooči z raznimi miti, ki jih še danes mečejo med nas tako levi, kot desni.

"Popoln poraz partizanov je maja 1945 preprečil prihod Jugoslovanske armade."

"Ostala jim je samo oborožena samoobramba. Ta pa je bila možna samo s soglasjem okupatorja, ki je imel obveznost, da skrbi za življenje in varnost prebivalcev okupirane dežele. Če tega sam ni mogel ali ni hotel, je bil po mednarodnem pravu dolžan to prepustiti domačim, t.j. slovenskim oboroženim silam. Vaške straže in slovenski domobranci zato niso bili del okupatorjevih sil, ampak so po določbah haaških konvencij bili domača, torej slovenska oborožena enota."

"Pravijo, da je bilo v gozdovih dovolj prostora tudi za nekomunistično vojsko. ... V Sloveniji je bila v gozdovih tudi nacionalna ilegala, slovenski četniki. Partizani so jih napadali vsaj tako srdito kot druge in ujete četnike so prav tako zverinsko pomorili."

"Že leta 1938 so komunisti oznanjali nujnost "narodno osvobodilnega boja". Seveda ni šlo za boj proti okupatorju, saj še ni bilo niti vojne, kaj šele okupacije, ampak za ljudsko osvobodilni boj, za razredno revolucijo."

"Kljub temu so partizani tudi mnoge katoličane prevarali z razglašanjem boja proti okupatorju. Slišali so velike besede, ki so godile jihovim čustvom, krvavih dejstev niso videli. Takšne gromovite besede so tudi očitek kolaboracije in očitek prisege okupatorju, ki ju nekdanji nosilci komunističnega nasilja in njihovi nasledniki vztrajno ponavljajo še danes."

"Prazen, vendar trdovraten je tudi očitek prisege. Še nedavno smo slišali trditev, da je 'protikomunistična stran prisegla zvestobo okupatorju'. Mišljena je bila domobranska prisega 20. 4. 1944. Slovenski katoličani ob takem hudem očitku navadno samo otrpnejo. Največ, kar zmorejo, je ugovor, da so bili domobranci k prisegi prisiljeni in zato ni bila veljavna.
  
Res so bili prisiljeni posamezno in skupno, sum je celo, da so Nemce k taki prisili nagovorili komunisti. Bolj pomembni pa so vsebinski razlogi. Predvsem je treba vedeti, da prisega ni politično, ampak čisto pravno dejanje: je enostranska izjava volje, za katero veljajo posebna pravila razlage. Najprej je treba upoštevati besedilo prisege, iz katerega se jasno vidi, da so domobranci bila posebna enota s svojimi poveljniki in ne sestavni del okupatorjevih oboroženih enot. Domobranci so prisegli, da bodo zvesti in pokorni 'svojim nadrejenim' - to so bili slovenski oficirji, zapriseženi suverenu Jugoslavije - in ne poveljniku nemških oboroženih sil. Iz besedila je jasno, da prisega velja samo za boj 'proti komunizmu in njegovim zaveznikom', torej samo proti komunističnemu nasilju v Sloveniji in ne proti osvobodilnemu boju. Neločljivost enega od drugega pa ni bila njihova stvar, ampak krivda aprtizanov, ki so revolucijo skrivali za masko osvobodilnega boja in tega še danes ne znajo ali nočejo ločiti. Zavezniki komunistov so bili krščanski socialisti in drugi 'sopotniki partije' in ne morda zahodne države, kot bi radi prikazali nekdanji politični komisarji. Te niso bile zaveznice komunizma, ampak mednarodno priznane sovjetske države. V Sloveniji, kjer so se bojevali domobranci, njihovih vojaških enot tudi ni bilo. V prisegi je jasno rečeno, da se bodo domobranci bojevali 'za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope' in ne za kaj drugega. Jasno je, da slovenska domovina v svobodni Evropi nikoli ni bila vojaški ali politični cilj fašistično-nacistične agresije v Evropi.
  
V prisegi so tudi besede o 'skupnem boju' z nemškimi oboroženimi silami, ki pa prav v ničemer ne spreminjajo osnovnega besedila, ciljev in narave domobranske prisege. Predstavljajo samo izjavo lojalnosti, ki jo dovoljujejo haaške konvencije, kadar okupator dovoli domače oborožene sile. Besede o 'skupnem boju' pa tudi razločno kažejo, da ni šlo za eno samo, ampak za dve različni vojski pod različnimi poveljstvi, in da prisega zvestobe prvi ni prisega zvestobe drugi.
  
Drugo pravno pravilo za razlago prisege je, da jo je treba razlagati tako, kot so jo razumeli tisti, ki so jo dali. Domobranci pa svoje prisege o zvestobi in pokorščini svojim nadrejenim v boju za svojo slvoensko domovino nikoli niso razumeli drugače, kot je bila izrečena. Če jo drugi razumejo drugače, je pravno brez pomena. Da ni šlo za prisego zvestobe okupatorju, izhaja tudi iz tretjega razlagalnega pravila, ki pravi, da je prisego v dvomu treba razlagati v korist tistega, ki jo je dal, da se je s prisego raje zavezal manj in ne več.
 
Jasno je torej, da domobranska prisega ni prisega zvestobe okupatorju, Nemčiji ali Hitlerju. o tem so že dolgo enotni tudi različni strokovnjaki, ki so to prisego raziskali kot zgodovinarji ali pravniki, med novejšimi tudi dr. Boris Mlakar ('Slovensko domobranstvo'. Ljubljana 2003, str. 291-329). Pomembno dejstvo je tudi to, da so se o besedilu prisege z Nemci trdo pogajali slovenski oficirji, zapriseženi Jugoslaviji, da je besedilo nazadnje odobrilo tudi poveljstvo Jugoslovanske vojske v domovini, da mu niso nasprotovali slovenski politki in ne škof dr. Gregorij Rožman, ko so se prepričali, da ne gre za prepovedano prisego zvestobe okupatorju. Vsaj toliko narodne zavesti in ponosa jim moramo priznati, da besedila prisege ne bi odobrili, če bi menili, da gre za prisego okupatorju."

-Anton Drobnič, 2007

To je le nekaj odličnih odlomkov iz njegovega prispevka k omenjenem zborniku. Potem pa so tu še vsa druga njegova besedila, ki posežejo veliko globlje, kakor si drznejo kakšni posvečeni zgodovinarji ali protikomunisti liberal-demokratskega tipa, ki danes napadajo dr. Drobniča. Od teh naj navedem npr. samo intervju na nacionalni televiziji, kjer je trojico komunistov na nasprotni strani, postavil pred kruto resnico: partizansko nasilje stokratno odtehta italijansko nasilje, slednje pa je bilo tudi le produkt iracionalnega partizanskega boja. Opozoriti moram nujno tudi na dr. Drobničev intervju v Zavezi leta 2014, ko, kot nihče nikoli poprej, jasno pravi, da upor proti okupatorju ni državljanska dolžnost, da je to gola laž. Pravi pa tudi, kar nismo slišali nikoli poprej iz ust nobenega posvečenega zgodovinarja ali intelektualno nadobudnega liberalnega proti komunista, da ni res, da bi bila kolaboracija zločin, ki mu ni primere. Sploh ne! Neprimerljivo večji zločin je umor, tako po tedanjem kazenskem pravu, kakor po današnjem. To smo tudi na tem blogu razvijali naprej in navedli npr. obstoječ kazenski zakonik.

Kdo, le kdo, je kdaj načel vsaj podobna vprašanja? Kdo je smrtno ranil sintagmo "zločin je zločin", ali "kolaboracija je zločin"? Kdo si je upal jasno povedati kaj takšnega? Nismo ga še slišali! Dr. Drobnič je odstiral in še odstira vprašanja, ki se jih tako zelo posvečena, liberal-demokratska desnica, neprestano izogiba. On sam vrača domobranstvu ugled in ga celo povzdigne.

Seveda pa je to trn v peti vsem tistim, ki jih domobranci nič manj ne motijo kot menda partizani. To so tisti hlinjeni indiferentneži, ki iz nekih nesmiselnih, in v resnici padlih, vzgibov želijo lustrirati Slovenijo tako, da bo iz naroda izginila vsaka sled domobrancev in partizanov. Oni omalovažujejo slovensko kontrarevolucijo, ker si želijo neko novo demokratarsko Slovenijo, ki ne bo razčistila svoje zgodovine, temveč z njo indiferentno presekala, ter gradila nov narod, tako, kot je gradil nov narod, komunizem sam. Zato sta dr. Drobnič in prof. Stanovnik prvi žrtvi jastrebov, ki v njiju vidijo "sveti kravi", ki ju morajo "zaklati", da bi smeli graditi nov red liberalne družbe in njenih padlih idej.

Mi vidimo v tem pravi obraz in zato zavračamo vsako obtožbo, ki se nanaša na dr. Drobniča, ter mu izrekamo svojo lojalnost, ki jo bomo utemeljevali še naprej s prispevki na tem blogu.

-NeoDomobranec

Napad liberalnega anti-komunizma na anti-komunizem (Leljak vs. Drobnič & Stanovnik)

Liberalni antikomunizem
  
V enem od lanskih blogov sem v daljšem zapisu pokazal na razločke znotraj t.i. antikomunistične desnice. Tam sem vzpostavil tezo, da gre v današnjem desničarskem polu za dve poglavitni struji antikomunizma. Ti dve struji sta tradicionalistični antikomunizem, ki ga imenujem enostavno "antikomunizem", druga pa je liberal-demokratski antikomunizem, ki ga imenujem "liberalni antikomunizem". Za predstavnika sem navedel pri prvem Antona Drobniča in pri drugem Jožeta Dežmana. Ta dva anti-komunistična pogleda se ponavadi prekrivata, a sta obenem sila različna, saj imata različni izhodišči in različne nazore, tudi njun cilj je v teoriji različen.

Moj predlog je, da liberalni antikomunizem izvira iz komunističnega disidentstva in njegovi predstavniki, torej tisti, ki ga vzdžujejo v življenju in pogonu, so skoraj v celoti ljudje, ki so kakorkoli svoje nazore potegnili sredi komunizma, zoper komunizem. Tu je mogoče veliko špekulacij. Sam trdim, da gre v veliko primerih za vprašanje načelne revolucionarnosti komunizma, ki sčasoma zamre in njegove strukture, s tem pa tudi njegov nazor, postane okostnel in ne ponuja več tistega zagona, ki mladino pri komunizmu najbolj privlači. Tako na mesto revolucionarnega boja za delavske pravice, stopi revolucionaren boj za "človekove" pravice. Iz tega se rodi načelen liberalen proti-komunizem, ki teži k liberalizaciji in demokratizaciji družbe, a, tu je bistvena razlika, ne zavrže nobene od socialnih ali kulturnih pridobitev komunizma.

Na drugi strani antikomunizem (tradicionalističnega tipa) izhaja iz narodove krščanske tradicije in specifične narodove identitete in se proti komunizmu, vsaj v teoriji, ne bori iz vzgibov demokratarstva ali liberalizma in njegove liberalne svobode, temveč se bori kot čista, spontana kontrarevolucija najsi bo na vojaškem ali pa popolnoma kulturnem, celo umetniškem področju. Antikomunizem je od liberalnega antikomunizma načelnejši in bolj "reakcionaren".

V središču omenjenega bloga, predlagam, da obstaja silno neskladje med enim in drugim "antikomunizmom", a obenem trdim, da ne verjamem, da gre liberalnemu antikomunizmu v samem jedru za nekaj slabega, ter da verjamem, da gre za načelno in dobronamerno strujo. Seveda pa pripisujem liberalnemu antikomunizmu nekaj usodnih napačnih naziranj, ki morejo vrniti komunizem. Podal pa sem tudi skico "izviranja" antikomunizma v obeh oblikah.

Leljak napade
   
Sedaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega in kar ne bi nikoli predivdel. Liberalni antikomunizem je napadel antikomunizem. V blogu Kritično (in nepotrebno?) razločevanje sem pokazal na dva prominentna raziskovalca liberalnega antikomunizma: Dežmana in Romana Leljaka, ter sem dokazal, da onadva nista na domobranski strani in nikoli nista bila. Njun antikomunizem izvira od nekje drugje. Izvira iz liberalnega antikomunizma in se v njem končuje. A obenem sem ravno Leljaka branil, da on s svojim raziskovanjem in ustvarjanjem, ne škodi tradicionalistični desnici, ker mu tega, z razliko od Dežmana, ne morem dokazati.

Kar pa se je zgodilo sedaj je, da je Leljak začel razglašati naokrog, da sta bila sodelavca zloglasne UDBE tudi nobena druga kot Anton drobnič in Justin Stanovnik. S tem, da je Leljak mimo njiju začel razširjati te informacije, ne da bi se z njima posvetoval, ali jih celo izpustil, se kaže kot očiten napad na antikomunizem tradicionalističnega tipa.

Liberalni antikomunizem v podobi Leljaka, se je namreč že dolgo časa povsem osredotočil le na UDBO in obdobje sredi komunizma. Raziskoval je dogajanje in spletke začasa komunističnega režima in posvečal popolno pozornost le raznim obveščevalcem. Sam sem na to že dalj časa gledal s skepso, predvsem od nastanka Leljakove knjige "Dirigent s pištolo". Vedno bolj je postajalo jasno, da bo liberalni antikomunizem rodil le relativizem in bo zameglil komunizem in proti komunizem do te mere, da bo vse skupaj postala zmešnjava in bo vsak načelen protikomunizem praktično nemogoč.

Zato je Dežman pisal, kakor je pisal leta 2007 in zato je Leljak skušal vnesti neko percepcijo, ki naj bi ločevala dobre komuniste od slabih, v primeru Zdravka Rusa itd. Namera liberalnega antikomunizma je pretrgati s komunistično "avantgardo", kot so jo začeli v zadnjem času imenovati, da bi ločili glavo od telesa, in jo tako sami odnesli celi, obenem pa pretrgati še, kolikor to ni naredil že komunizem sam, s predvojno "reakcijo" oz. slovensko tradicijo.

Vse bolj se zdi, da je zadnji namen liberalnega antikomunizma v tem, da skuša z relativizacijo in vsesplošnim obtoževanjem slovenski narod prignati do tega, da se prikaže spopad med komunizmom in protikomunizmom 1942-1945, kot nekaj nedoločnega in zamaznega. Torej kot nek spopad v katerem ni imela ena stran prav in druga narobe, temveč kot spopad dveh strani, ki sta bili obe v izhodišču slabi. Da bi to uspel pa mora, liberalni antikomunizem, obračunati še z desno tradicijo, torej z dvema najbolj preciznima avtorjema raznih spisov. Še posebej Drobničem, ki je s svojim velikim znanjem podrl najrazličnejše komunistične dogme v oziru na kontrarevolucijo. Brez njega bi se npr. samo v vprašanju domobranske prisege morali zanašati na čudaške zapise dr. Griesser- Pečarjeve ali kaj podobnega. Iz enega samega Drobničevega članka zveste več o medvojnih dogodkih, kot pa iz vseh knjig vseh zgodovinarjev - levih in desnih - skupaj. Isto velja za Stanovnika, ki s svojimi prodornimi razmišljanji odstira vso navlako komunističnih in postkomunističnih nazorov.

Kaj pa nam ostane, če padeta še onadva v nekem hlinjenem raziskovanju, ki more služiti le kot relativizacija? Katera besedila post-osamosvojitvenih avtorjev bomo vzeli za svoja? Nobena, ker jih ni. Razni zgodovinarji, za katere se nam zapoveduje, da jih nosimo po rokah, se prej ali slej izkažejo za relativiste in čudake, z vso resnostjo te besede, ki svoje knjige pišejo na podlagi drugih knjig in iz raznih komunističnih zapiskov kujejo "nepristransko" zgodovino. Nam more mar koristiti katerakoli knjiga Leljaka samega? Kako le, ko pa so njegove knjige le seznami imen, ko pa so njegove knjige le zbirke nekih skeniranih listin.

Zato se veliko bolj zanašam na besede Drobniča ali Stanovnika samega, kakor pa na akterokoli listino, ki jo predloži katerikoli raziskovalec iz kateregakoli arhiva. To pa velja še toliko bolj, ker se nisem nikdar zanašal na podobne dokumente. V časih, ko se je pojavil prvi "Lajovicev" seznam, sem s skepso gledal nanj in sedaj se skepsa kaže kot upravičena in pravilna. Ne gane me Goli otok in ne gane me Angela Vode in ne gane me Edvard Kocbek. Komunizem je komunizem.

Morda se zdi zahteva po popolni lojalnosti Drobniču in stanovniku nekoliko dogmatična, a nič za to. Kdor vidi UDBO v njeni resnični podobi in vidi relativizem, ki ga vnašajo v protikomunistični diskurz liberalni antikomunisti, obenem tudi vidi, da smemo konec koncev zanašati le na direktne besede samega Stanovnika in samega Drobniča. Tudi če teoretično vzamemo, da sta oba podpisala neke izjave, to ne more odtehtati njunega doprinosa h kontrarevoluciji, niti ne odtethta njunih silnih žrtev, s katerimi se ne more kosati noben liberalni antikomunist.

V naslednjih dneh bomo predstavili še osrednji paradoks te zadeve: ex-UDBA : ex-komunizem.

 
-NeoDomobranec

Domobrančev pomenek z Božičkom (Vinko Žitnik, 1944)

Domobrančev pomenek z Božičkom

Moj Božiček, sveti, sladki nebogljenček, blažena sirota,
vidim Te kako Te zebe v temnem hlevcu na povesmu slame
In kako je prazno okrog jaslic, vate zre le sten golota,
Tvoja nebogljenost, majhnost ne pritegne src in jih ne vname;
sveti Ti le blesk miline iz pogleda Tvoje čiste Mame,
greje Te le njenih svetih rok in prsi insrca gorkota.
O kako si beden, sladki moj brezdomček, moj nebeški revček!
Pridi vame, v mojem gorkem srcu najdi jaslice in hlevček!

O ne boj se puške v moji roki, bomb za pasom — niso zate!
Kakor Ti brezdomec sem, stoječ na straži za okopi, rovi;
zublji so mi dom požrli, rablji so mi pomorili brate,
mati je v izgnanstvu, lačna in brez strehe joka za sinovi,
sred vasi požgane v zrušenem zvoniku ne pojo zvonovi,
kot na sam veliki petek raglje strojnic hropejo čez trate.
O zakaj dovoliš, da pode iz src Te roji podivjani?
Ti, o Vsemogočni, prosiš, naj Te moja šibka roka brani!
 



»Ali si pozabil, moj bojevnik zvesti, da sem Bog Ljubezni,
da je križ moj prestol in da s križem padam k dušam vedno niže,
da ljubezni roka zadržuje meč pravičnosti železni
In da za rešitev blodnih duš nalagam svojim zvestim križe?
O kaj res ne čutiš, da si Srcu moj'mu s križem vedno bliže
In kako skoz noč in muke vabim te, da vame se pogrezni? —
Kdor pa drzno venomer odbija mojo zveličavno roko,
padel bo, po svoji krivdi se pogreznil v brezno bo globoko.

O zaupaj vame: moja roka nov svet v ognju, krvi ustvarja!
Še so duše, vedno več jih je, ki gorke jaslice so meni!
Iz noči teh dni krvavih vstala bo miru, ljubezni zarja,
narodi me bodo znova našli, v ognju, krvi prerojeni —
kadar bodo kakor jaz v tej sveti noči majhni, nebogljeni.
O veruj, da zmagoslavno z mano prideš iz tega viharja!
O, le bori hrabro se, vojščak moj. In v ljubezni gori zame!
Ogenj sem na svet prinesel in kako želim, da ves svet vname!«

-Vinko Žitnik

  

---

To ganljivo pesem je spisal Vinko Žitnik in je bila objavljena leta 1944.

Iz katerega koli zornega kota lahko pogledamo na slovensko domobranstvo in slovenskega domobranca kot vojaka, in povsod najdemo le pristno slovensko bistvo. Praktično nemogoče je najti pri slovenskemu domobranstvu karkoli, kar bi bilo v nasprotju z narodno zavednostjo ali tradicijo. Slovensko domobranstvo je bilo bistveno slovenska vojska, ki je to dokazovala po svojem bistvu in po svoji biti. Zelo enostavno je reči, da so bili domobranci narodni izdajalci, a toliko težje je te besede resno in strokovno utemeljiti. Če se poglobimo v to oznako "narodni izdajalci" in jo primerjamo z osebnostjo slovenskega domobranca, ostanemo brez besed na norost, ki jo uzremo v ljudeh, ki trdijo, da so bili slovenski domobranci izdajalci naroda. Če gledamo na narodnost kot na neko neotipljivo, skorajda transcedentno bitnost, ki povezuje zaporedja rodov in posameznikov v neko nadnaravno skupnost, ki jo je mnogokrat tako težko določiti, da ne bi na eni strani zapadli v narodni relativizem in na drugi strani v narodni megalomanizem, potem priznamo, da ne vemo kako je vendar mogoče, da si upa kdorkoli slovenskemu domobrancu očitati narodno izdajstvo.

Pristali bi še na diskurz o možnost državne izdaje, ne moremo pa nikdar pristati na trditve o narodni izdaji. Če pa že vstopimo v diskurz o narodni izdaji, potem to, paradoksalno, najdemo le na strani partizanov tj. revolucionarjev. Slovenski domobranec je ostajal zvest svoji narodni tradiciji, le on je povzdignil svoje edinstveno narodno bistvo v razmerah nemške okupacije, ki so jo mnogi neutemeljeno smatrali za pogubno za naš narod in ki jo mnogi še danes brez vsake utemeljitve smatrajo za pogubno. Premnogi so takšni, ki so šli skozi osnovno, srednjo, pa celo fakulteto, brez vsake vednosti o tem kaj so v resnici bili domobranci in kako so izkazovali svoje narodno bistvo.

Zato si kot delček te slike, ki jo na teh blogih počasi odstiramo, včasih tudi ob neodobravanju demokratskega tabora, ki si neupravičeno lasti idejo domobrancev za svoje kapitalistično - zavezniške interese liberalne demokracije in z njo povezanega kaosa, poglejmo domobranski Božič 1944.

Domobranski Božič 1944

Domobranci kljub službi domovini ludi za letošnji božič niso pozabili lepih slovenskih božičnih navad. Še pred prazniki so pohiteli v gozd in nabrali mahu za jaslice.

V vojašnici so postavili v kotičku prostor za božično veselje. Vsi hočejo postavljati ali vsaj pomagati pri delu.

 
Oče domobranec je pri tem delu v duhu pri svoji družini. S peskom je posul betlehemsko pot.

Prijatelji pa so še postavili pastirčke in ovce na mah in jaslice so bile gotove.



 
"Tam stoji pa hlevček, lepi hlevček, Betlehem..."


Svečke so že zagorele in bliža se polnoč.

 
Tedaj so domobranci zapeli čudežno in večno lepo "Sveta noč, blažena noč..."


Po duhovnem okrepčilu je teknilo tudi telesno.

 
Blagoslovljen Božič!
-NeoDomobranec

Domobranski obhod po ljubljanskih ulicah 12.12.1943

Na današnji dan leta 1943 se je po ulicah Ljubljane odvila prva parada novo ustanovljenega Slovenskega domobranstva, ki je nastalo po izdaji italijanskega kralja in generala Badoglia, ki sta zvito prestopila na zavezniško stran, v naročje angleškim in amerikanskim vojnim mešetarjem. Po sodelovanju badoglijevcev z domačimi banditi oz. partizani, ki so družno udarili po vaških stražah in četnikih na dolenjskem, so Ljubljansko pokrajino končno zasedle nemške sile, ki so bile v boju proti banditom veliko bolj učinkovite, a kar je pomembneje, vaške straže so se mogle reorganizirati v močnejše enote zbrane v Slovenskem domobranstvu t.j. v pravi slovenski narodni vojski, ki je črpala iz tradicije in ščitila svoje domove in svojo deželo pred komunističnim prevratništvom. Slednje je sicer uspelo zaradi amerikancev in angležev, ki so goreče podpirali jugoslovanske komuniste in Stalinov zverinski režim v Rusiji.

Vendar pa je bil dvanajstega decembra 1943 prvi obhod domobrancev po ulicah Ljubljane in ljudje so z navdušenjem pozdravili svojo narodno vojsko. Oglejmo si nekaj fotografij in si preberimo članke, ki so izšli v časopisju ob tem zgodovinskem dogodku.

(13.12.1943 Slovenski narod)

Zmagovit pohod domobrancev skozi Ljubljano

Velike množice so jim povsod prirejale mogočne in navdušene ovacije

Današnja nedelja je zbližala belo Ljubljano in slovenske domobrance morda bolj kakor vse, kar je bilo doslej o tem izrečenega ali napisanega. Čete slovenskih mož in fantov v novih domobranskih krojih so korakale  skozi Ljubljano bodro in odločno ob trdih udarcih ob mestni tlak in z lepo pesmijo na ustih  — in Ljubljana je odpevala pohodu svoje legije s toplimi pozdravi, s cvetjem in z ostrimi vzkliki zoper komunizem. Obhod domobrancev je tako v pičli uri zavojeval Ljubljano, še bolj zavojeval na prav dostojanstven način in za trajno.
  
Po vojaški točnosti so nastopili domobranci svoj pohod ob 10 45 izpred poslopja bivše orožniške šole na Ljubljanskem polju. Ko je prijezdilo čelo sprevoda pred carinarnico in so na trdih tleh začeli odmevati koraki prve čete, je tam zbrana velika skupina gledalcev sporočila svoj prvi pozdrav, živ in prisrčen, ter jih obsula s cvetjem. Treba je takoj ugotoviti, da so domobranci vse presenetili po okusnosti in smotrnosti unifrom, po zglednem redu in izravnanosti, po enakomerno ubranem koraku in po zbrani resnosti, ki izdaja pravega vojaškega duha.

   
Ni dvoma, Slovenec je dober vojak. O tem nas je domobranski pohod mahoma prepričal. Saj se pokret prav za prav razvija šele nekaj tednov, pripadnost letnikom in stanovom je različna - in vendar je že vse enovito, kakor da imamo domobransko formacijo že dolgo časa. In medtem ko so nas čete prepričale o vseh pravih vrlinah, ki se zahtevajo od pešadije, je pa bila nemalo senzacija današnjega obhoda - naša domobranska artilerija. Nastopila je sicer v manjšem številu kakor pešadija, toda podala je Ljubljani dokaz in poroštvo, da je organizacija našega domobranstva vsestransko zajeta.
  
Legija koraka... zašla je s Šmartinske ceste na Cesto soške divizije. Naraščajo gruče in skupine, a prvo zmagoslavje je pred glavnim kolodvorom. Na širokih pločnikih je zbrana pisana množica meščanov in deželanov. Pozdravljajo, vzklikajo.
-Živeli slovenski domobranci!
-Živeli naši rešitelji!
-Smrt rdečemu nasilju!

V osrčju mesta

Čete pa korakajo mirno in udarno ob petju svoje himne. Že je zavila na Dunajsko cesto, pohod gre v osrčje Ljubljane. Pogled je mogočen in osvaja. Na obeh straneh Dunajske ceste se bolj in bolj zgoščuje špalir, na prostrani Ajdovščini pa je že prava gneča.


— Glejte, že prihajajo! — si vzklikajo ljudje. Bolj in bolj se bliža častno vodstvo — trije nemški častniki na konjih — nato poveljnik prve čete, potem druga četa,  jezdeci, konji, topovi, konji, topovi,  posadka na njih, vozovi s strelivom, potem pa spet četa za četo. Ko se med pozdravi občinstva približajo Ajdovščini, prilete med nje novi šopki. Družba zalih deklet — gotovo so dijakinje — je bila pripravila lepe šopke nageljčkov in pestrega jesenskega cvetja. Zdaj pristopajo h častnikom in brambovcem in veselje zažari pod mrkimi čeladami. Odtod dalje je vedno več cvetnih pozdravov in kolone so kar vidno poživljene z nežnim pestrim okrasom.

Pred pošto. Tisočglava množica je napolnila pločnike. Vzkliki v pozdrav domobrancem in proti komunizmu se zgrinjajo hrupno, vedno glasneje, rasto in polagoma pojemajo, ko so že vse kolone zavile na Ulico 3. maja in nato na staro Bleiweisovo cesto. Tam doli pred Narodnim domom in pred vhodom v Tivoli je špalir spet zgoščen v velike skupine.
 

Pred prezidentom generalom Rupnikom

Na Bleiweisovi cesti pa so seveda najznačilnejši prizori pred vladno palačo. Prezident divizisjki general g. Leon Rupnik  je stopil na balkon, da pozdravi svoje mlade tovariše. Častitljivemu, izkušenemu vojščaku je to praznik ponosa in veselja, ki ga ne taji. Prav tako živahno razgibana je vsa ostala družba predstavnikov na balkonih in oknih vladne palače. A spodaj na pločniku je mladina, ki burno pozdravlja prezidenta in domobrance. Gredo mimo kakor izklesani. za njihovim trdim korakom pa odmeva topot konjskih kopit in ropot topovskih koles. Zdaj prikoraka zaključna četa. Mladi poveljnik je zapovedal pozdrav na levo — in obrazi se v mimohodu zazro v generala Rupnika, ki jim odzdravlja z obema rokama, vesel, ponosen in zadovoljen.

Na Kongresnem in Marijinem trgu

Legija je objela Ljubljano še po Rimski cesti in nabrala mnogo pozdravov, zlasti pred Dramo in v Gradišču, nato pa se je razlila kakor nezadržen hudournik čez Kongresni trg. Balustrada nunske cerkve je polna, odtod je posebno lep pogled čez trg, vzdolž roba Zvezde pa je polno mladine, ki sproščeno daje duška svojemu navdušenju za slovensko brambovstvo. In slovenskega domobranstva: če se nekateri stari oklevajo in si o teh rečeh niso na jasnem, je mladina že spoznala, kam in kako je treba ubrati pravo pot v bodočnost. Proti komunizmu! K narodu!
 
 Skozi ozko Wolfovo ulico se pretaka reka domobrancev na Marijin trg, da spet zajame in osvoji veliko množico gledalcev. Na Marjinem trgu je bila taka gneča, da se nisi mogel prebiti skozi njo. Tu je zmagoslavje doseglo svoj višek. Vsa stopnišča k frančiškanski cerkvi so bila kakor živi grozdi, vse na okrog strnjene množice. Tisoči klobukov in robcev so plapolali nad glavami, gromoviti vzkliki so orili domobrancem v pozdrav, bodrilo in zahvalo. In ko je odšla zadnja četa, si je množica dala duška, z mogočnim zborom v kateri so vsi odkritih glav peli narodno himno.

Navdušene ovacije so spremljale domobranski pohod tudi vso nadaljnjo pot čez trimostje po Stritarjevi ulici, mimo škofije tja dol na Poljane pa po Jegličevi cesti domov. Tudi tod so bili gosti špalirji in topli pozdravi, saj je vsak del Ljubljane prispeval lep delež k skupnemu sprejemu, v kateremu lahko k zaključku podčrtamo, da je bil v polni meri občudujoč in prepričujoč. In na tem velikem priznanju, občudovanju in zaupanju lahko naše domobranstvo mirno dalje gradi tabor za brambo vseh poštenih, zavednih Slovencev, njih lepšo in srečnejšo bodočnost.

(14.12.1943 Slovenec)

Ljubljana je s cvetjem sprejela slovenske domobrance

Veličasten pohod domobranskih čet po ljubljanskih ulicah - Ljudstvo je domobrance pozdravljalo z navdušenimi manifestacijami in jih obsipalo s cvetjem

Ko se je v soboto popoldne zvedelo, da bo napravila naša slovenska vojska svoj slavnostni pohod po Lubljani, so celo tisti, ki razvoj slovenskega domobranstva spremljajo z vso skrbjo in ljubeznijo, nekoliko skeptično majali z glavo, češ, ali je Ljubljana že zadosti pripravljena na tak sprejem, ali je domobranska vojska že zadosti organizirana in strumna za tak važen obhod? Mladina, ki pa tudi na Ljubljano ne gleda tako skeptično in ki v slovensko domobranstvo stavlja vse svoje zaupanje, je pa
vest sprejela s silnim navdušenjem. Pokazali bomo Ljubljani, kaj smo v teh kratkih tednih, ko se je o nas malo govorilo in malo slišalo, napravili, pokazali bomo tistim, ki hočejo Ljubljano na vsak način imeti za svojo, da je slovenska Ljubljana zavedna, protikomunistična, enotna za vso trpečo Slovenijo po odločnem odporu proti komunizmu! In res. Včerajšnja nedelja je omahljivce presenetila mladino pa v zaupanju potrdila: kaj takega nihče ni pričakoval. Slovenski domobranci so nastopili v vsej strumnosti in vojaški izklesanosti, Ljubljana pa je pokazala svojo pravo slovensko srce, ko je te strumne, izklesano slovenske vojake navdušeno obsula s cvetjem.
  

Manifestacije pred glavnim kolodvorom

  
Točno ob 10.45, kakor so napovedali, so slovenski domobranci odkorakali izpred poslopja bivše orožniške šole. V strumnem vojaškem koraku so šli mimo prve skupine pred carinarnico, ki jih je veselo in toplo pozdravila. Na vsej poti, na vseh ovinkih spremljajo pohod domobrancev množice, med katerimi ima prednost mladine. Navdušeni pozdravni vzkliki spremljajo pohod domobrancev. Prave manifestacije pa je slovenska domobranska legija doživela pred glavnim kolodvorom. Čete korakajo strumno mimo vzklikajočih množic, zavijejo na Dunajsko cesto, ki jo vso premarširajo v gostem in strnjenem špalirju navdušenih Ljubljančanov.

Nastop topništva

   

Na tej ulici je veličastnost pohoda še prav posebej prišla do izraza. Na čelu pohoda so bili najprej trije nemški častniki na konjih, nato prva slovenska četa, druga in tako naprej, nepregledna množica strumnih zagorelih, resnih obrazov slovenskih fantov. Posebno veselje in navdušenje pa je pripravila ljubljanski publiki domobranska artilerija. Na sedežih, v katerih smo včasih gledali italijanske cesarske vojake, ki niso nikdar znali svojih topov nameriti na komunistična gnezda, pač pa so znali dobro streljati na slovensko narodno vojsko v Turjaku, smo videli včeraj obraze topničarjev slovenske domobranske vojske. Ti slovenski fantje, ki so včeraj sedeli na tako lepih topovih, bodo znali to orožje nameriti na komunistična gnezda in jih razdreti.
 

Navdušen sprejem ob pošti

  
Prav posebno nestrpno je pričakovala domobranske legije strnjena množica okrog pošte in ob Batovi palači. Ko so se pojavili prvi domobranci v novih lepih uniformah, z novimi čeladami, na katerih se blesti slovenska zastavica, je vsa množica zaorila v en sam vzklik: »Živeli slovenski domobranci!«  Ogledali smo si vsakega vojaka posebej, vsakega poveljnika posebej, objeli z ljubeznijo vsako četo in reči moramo: ponosni smo na našo narodno vojsko. Slovenci smo že od nekdaj znani kot dobri in disciplinirani vojaki. In ta kvalitetnost, ta discipliniranost in strumnost se je lepo pokazala pri naših četah, ki so včeraj korakale mimo nas. Pod vsako čelado je bil izrazit vojaški obraz, pogled miren in razumen, kakor da pričakuje samo povelja v napad. Med vojaki ima prednost mladina, vendar pa je bilo med njimi tudi mnogo mož zrelih let. Mladostno živahno razpoloženje, ki ga je kazala mladina ob cesti, je zajelo tudi nje, do je bil njihov korak mladosten in lahek, kakor njihovih mladih tovarišev. Prav isto razpoloženje, ki smo ga opazili na obrazih slovenskih vojakov, je bilo tudi v množici, ki je vojake na njihovem pohodu spremljala. Pečet navdušenja in ljubezni do slovenske domobranske vojske je spet dala slovenska mladina, med katero smo pa opazili mnogo, mnogo starejših Ljubljančanov, ki jih je vse zajelo naravnost mladostno navdušenje in veselje.

Zadoščenje beguncev

  

In še nekaj je lahko vsakdo opazil včeraj na ljubljanskih ulicah. V Ljubljani živi nekaj tisoč beguncev iz Dolenjske, Notranjske, ki so sami doživeli strahote komunističnega nasilja in so se pred njim umaknili, da si rešijo vsaj golo življenje. Ti brezdcmci so do sedaj pohajali po ljubljanskih ulicah z grenkim občutkom, da Ljubljana nima srca za niihovo trpljenje, da Ljubljana ne presoja pravilno strahot, ki jih je komunizem prinesel slovenskemu narodu. In mirno moramo reči, tega grenkega občutka ni bila kriva Ljubljana, ampak komunistična propaganda, ki je znala deželi vcepiti, da je v Ljubljani vse komunistično. Včeraj pa so ti begunci izpod komunističnega nasilja sredi med meščani opazovali slavnostni pohod slovenske protikomunistične vojske in včeraj so lahko odkrili zopet eno komunistično laž. Ljubljana ni komunistična, Ljubljana je slovenska, narodno zavedna in zato ostro obsoja komunizem, in zato s toplo ljubeznijo pozdravlja protikomunistična borce. Zanimivo je bilo opazovati posamezne obraze kmečkih mož in žena, ki so ob cestah gledali pohod slovenskih domobrancev. Nekako boječi in plahi so gledali slovensko vojsko, z nekim nezaupanjem so opazovali publiko okrog sebe. Ko pa so videli, da je ta ljubljanska publika z ljubeznijo in navdušenjem pozdravljala protikomunistične borce, so se se jim obrazi razjasnili, z veseljem in navdušenjem so se še sami pridružili in marsikateri kmečki gospodar, marsikatera kmečka mati je navdušeno pridejala svoj »živio«, ko je slovenska dijaška mladina vzklikala: »Živeli slovenski domobranci!« In ta »Živio« naših beguncev z Dolenjske ima krepko ozadje: požgane domove, pobite brate, sinove, ki gnijejo bogve kje v dolenjskih gozdovih. Mladina, ki je te od trpljenja razorane obraze s sočutjem opazovala, je svoje navdušenje za protikomunistične borce še podkrepila.

Mimo pošte je naša vojska krenila po promenadi, kjer so se včasih sprehajali komunistični promenadni »levi«, ki so se sedaj z ljubljanskih ulic umaknili, da so na Dolenjskem lahko uprizarjali svoje krvave žaloigre. Namesto mehkih korakov oblazinjenih ljublianskih gospodkov so odmevali po tej promenadni ulici vojaški koraki slovenske narodne vojske, ki bo vsem tem zločincem pošteno in pravično poplačala njihove grdobije.

Pred palačo pokrajinskega predsednika

Najbolj ganljivo pa je bilo srečanje slovenske narodne vojske s prezidentom divizijskim generalom g. Leonom Rupnikom. Gospod prezident je pričakoval mimohod svoje vojske na balkonu vladne palače, obdan od svojih najožjih sodelavcev. »Pozdrav na levo!« in tisoč zagorelih obrazov slovenskih protikomunističnih borcev se zaupno obrne v pozdrav, izklesanemu in izkušenemu vojščaku, prvemu
borcu proti komunizmu. Ta jim odzdravlja vesel, navdušen, ponosen, odzdravlja z obema rokama, ki komaj moreta pokazati, kakšno veselje čuti v svojem srcu, ko vidi pred seboj uspeh svojih prizadevanj. Tako sta se srečala prvi naš sedanji protikomunistični borec in vojska — slovenski domobranci.

Višek manifestacij na Marijinem trgu

Legija, ki si je že na dosedanjem pohodu nabrala cele kite cvetja, je med cvetjem korakala po Rimski cesti, po Gradišču, kjer jo je povsod spremljal val navdušenja. Naš Kongresni trg, ki je videl že marsikatere lepe prireditve, lepšega ni videl. Na stopnišču nunske cerkve množica ljudi, ob vsem Kongresnem trgu pisana množica, ki spremlja pohod slovenske vojske. S širokega trga prodre vojska v ozko Wolfovo ulico na Marijin trg. Zdi se, da je bil sprejem najlepši na Marijinem trgu Ko so vojaki prikorakali v Wolfovo ulico, so imeli prvi hip občutek, da ne bodo mogli prodreti skozi maso ljudi, ki se je zgrnila na Marijinem trgu. Vse pobočje ob frančiškanski cerkvi, vsa stopnišča pokrita z masami ljudstva. Ljudje so splezali celo na stopnišče Prešernovega spomenika in od tam opazovali slavnosten obhod. Toda isti red, isto strumnost kot jo je prikazala naša vojska, je pokazala tudi Ljubljana. Med gosto množico Ljubljančanov je bil za vojsko pripravljen ozek prehod v katerega so si utrle pot naše čete in naše topništvo. Prav posebej so se na Marijinem trgu izkazala naša dekleta. Že prej so si pripravila lepe šopke rdečih nageljnov in ko so slovenski vojaki korakali mimo njih, so jih krasile s cvetjem in jih navdušeno pozdravljale. Marsikateremu fantu pod čelado se je obraz razjasnil, marsikateri je do solz ginjen gledal pisano množico, ki ga je navdušeno pozdravljala. Saj so isti fantje pod vtisom komunistične propagande imeli dolge tedne vtis, kot da Ljubljana ne mara zanje. Pohod je nato šel mimo magistrata, škofije, na Poljansko cesto, po Šmartinski cesti in se vrnil na svojo izhodno
točko.

Zaključek včerajšnje nedelje je za Ljubljano zelo lep. Slovenski domobranci so jo do dna prepričali,  da sme vanje popolnoma zaupati, ko bo šlo za odločno borbo proti komunističnim zločincem. Ljubljana sama je pa navdušeno manifestirala svojo protikomunistično prepričanje in nihče več nam ne bo mogel dopovedati, da je Ljubljana komunistična. Prav posebno toplo občutje so pa od včerajšnje prireditve prinesli naši vojaki. Kdor koli je imel to srečo, da je po pohodu in popoldne prišel med nje, se je kar mimogrede nalezel veselosti in navdušenja. Nihče, razen tistih, ki so organiziranje slovenskih domobrancev gledali prav od blizu, ne more vedeti, kakšen balzam je bila včerajšnja prireditev za naše domobrance. Vsi sedaj vedo, da jim Ljubljana zaupa, vsi vedo, da srce
slovenske domovine čuti s trpljenjem dežele, da se za to deželo izplača žrtvovati vse, tudi svoje življenje, da je tudi Ljubljana vredna varstva in žrtev slovenskih domobrancev.

(14.12.1943 Jutro)

Zmagoslavje domobrancev

V »Slovenskem Narodu« smo že podrobno poročali o zmagovitem pohodu, ki so ga v nedeljo dopoldne priredili slovenski domobranci po glavnih ljubljanskih ulicah. Bil je to pravi praznik za naše mesto. Naredil je globok vtis na silne množice prebivalstva, ki so se zbrale po ulicah m trgih ter prirejale goreče ovacije domobrancem in narodni ideji, za katero se bore. Manifestacije so bile obenem odločita obsodba protinarodnega komunizma in vseh, ki ga direktno ali indirektno podpirajo.

V sprevodu domobrancev je poleg šestih pehotnih čet sodelovala tudi baterija havbic, ki je vzbujala prav posebno pozornost. Vsi možje in fantje, pešci in topničarji, so bili oblečeni v nove domobranske uniforme, okusne in praktične, tako da je nastop naših prostovoljcev žel še večje navdušenje in odobravanje. Oddelek je odkorakal ob 10 45 z izhodišča pri novih carinarnicah. Pod šmartinskim viaduktom je po cesti Soške divizije in Dunajski cesti krenil v osrčje mesta med špalirjem Ljubljančanov in Ljubljančank, ki so zastavne vojake toplo pozdravljali, dekleta pa so jih okitila z nageljni in drugim cvetjem. Na križišču pred glavno pošto so se gnetle goste množice prebivalstva, ki so napolnile vse pločnike ter prirejale čvrsto korakajočim vojakom vedno bolj navdušene ovacije. Mimo Narodnega doma so zavile kolone po stari Bleiweisovi cesti pred vladno palačo. Tam si jih je z balkona ogledal šef pokrajinske uprave prezident general Rupnik, ki je bil vidno zadovoljen s svojimi fanti in jih je vesel pozdravljal.

Po Rimski cesti, čez Gradeče in Kongresni trg je vodil pohod dalje na Marijin trg. Trg je bila napolnila že prej skoro neprehodna množica, tako da jo za domobrance ostala le ozka gaz. Vihar navdušenih vzklikanj in ovacij je bil tako močan, da je v njem utonil odmev čvrstih korakov stopajočih kolon. Tisoči in tisoči klobukov in robcev so vihrali v pozdrav borcem za slovenski narod in njegovo boljšo bodočnost.

Prav tako se je gosta množica zbrala pred magistratom in enako navdušeno vzklikala domobrancem, ko so korakali dalje mimo škofije na Poljansko cesto. Tudi vso nadaljnjo pot po Poljanski cesti, čez
šentpeterski most in po Šmartinski cesti nazaj na izhodišče je označeval gost špalir meščanov, katerim se je že na obrazih bralo, kako globok vtis je na vse naredil domobranski obhod.

Nedeljski obhod domobrancev je v polni meri dosegel svoj namen. Potrdil in okrepil je vse dosedanje borce proti komunizmu, ker jim je nazorno predočil, da se borba ne vodi le z besedami, temveč tudj z dejali in da imajo v domobrancih činitelja, ki bo to borbo uspešno nadaljeval in dokončal za korist vsega slovenskega naroda. Spreobrnil je mnoge omahljivce, ki so doslej morda še dvomili, ali bo mogoče komunizem med nami zares uničiti in iztrebiti, pa so po nedeljskem mogočnem obhodu lahko ugotovili. da vstaja sila, ki bo temeljito očistila našo domovino komunističnega razbojništva. Število aktivnih borcev proti komunizmu bo zaradi tega spoznanja odslej naraščalo še hitreje. Spregledal pa je brez dvoma tudi marsikdo, ki je doslej še nasedal razdirajoči komunistični propagandi. Otresel se bo škodljivega vpliva in neutemeljenega strahu ter sedaj ob dvanajsti uri odločno obmil hrbet pogubonosni komunistični druščini.

Vojaški pohod domobrancev je pokazal, da vodi njihova jasno začrtana pot s hitrim korakam naprej in da imajo domobranske formacije že za seboj prvo fazo, ki je stala še v znamenju vaških straž. Domobranstvo se je razvilo v čvrsto vojaško organizacijo, tesno povezano po vojaški disciplini, vojaškem redu in popolni vojaški opremi. Kot enotno vojaško telo bo naše domobranstvo v polni meri kos naloženi nalogi in jo bo zanesljivo izvršilo. Vidno jamstvo za to je že sam impozantni napredek, ki so ga domobranci dosegli v kratkem času nekaj tednov in katerega so s svojim nedeljskim nastopom najlepše dokazali.

Ravno zaradi tega so goste množice občinstva, ki so se zbirale po ulicah in trgih, sprejemale domobranski pohod z izredno toploto, ter radostno in z naraščajočim navdušenjem vzklikale vojakom. Ljubljančanke, ki so po naši davni tradiciji obdarovale korakajoče vojake s cvetjem, so predstavljale vse slovenske žene in dekleta, ki ljubijo svoj narod in ga hočejo ohraniti.

Še v nekem pogledu je bil nedeljski pohod značilen in važen. Pokazal je, kako zelo se je spremenilo lice Ljubljane, kako zelo se je predrugačilo gledanje meščanstva na borbo proti komunizmu. Če so poprej komunisti lahko trdili, da je velik del Ljubljančanov z njimi ali vsaj z njihovo OF tega ne morejo več po prizorih, ki so se v nedeljo odigravali po ljubljanskih ulicah in trgih. Ovaeije domobrancem niso bile umetne. Bile so spontane, bile so izraz notranjega sproščanja, zadovoljstva in navdušenja. Tudi Ljubljana se je po ogromni večini svojega prebivalstva priznala za narodni, protikomunistični tabor. Tudi ona postaja vedno bolj mrtev, nedostopen teren za protinarodni komunizem, obenem pa vedno močnejša moralna in materialna opora protikomuntstičnim borcem, na katerih čelu stopajo vprav naši domobranci. Tudi v tem je velik pomen zmagovitega nedeljskega domobranskega obhoda.

(16.12.1943 Domovina in kmetski list)

Ljubljana je toplo pozdravila domobrance

Slovenci domobranci so v nedeljo napravili obhod po Ljubljani, ki je bil na vsej črti zmagovit. Ob 10.45 so pešci in topničarjl v dolgih kolonah krenili izpred nekdanje orožniške šole na Ljubljanskem
polju ter prikorakali mimo glavnega kolodvora v središče Ljubljane. Že tu so bili od množice burno pozdravljeni, še mnogo večji delež priznanja pa so želi na nadaljnjem pohodu mimo pošte in po Ulici 3. maja. Na balkonu vladne palače je prezident general Rupnik zadovoljno motril domobranske čete, ki so stopale strumno in odločno. Fantje in mladeniči v novih uniformah, s čeladami na glavi, so vzbujali vso pozornost. O simpatijah do njih pa so najbolj pričali šopki, katere so jim poklonila ljubljanska dekleta. Posebno je presenetila dolga kolona domobranskih topničarjev, ki jih je Ljubljana prvič videla in se s tem prepričala, da je izgradnja domobranske organizacije vsestransko zajeta. Zelo živahno so bili domobranci nadalje pozdravljeni na Kongresnem trgu, kjer je bilo največ mladine, krona sprejema pa je bil Marijin trg, kamor se je zgrnila najgostejša množica Ljubljančanov. Ljudje so vzklikali domobrancem in proti komunizmu, mahali z robci in klobuki, dekleta pa so vojščakom
poklonila še mnogo šopkov. Tudi na nadaljnji poti so se ponavljale manifestacije, da je na ta način vse Ljubljana izpričala svoje simpatije do domobrancev. Slike, ki jih priobčujemo, kažejo značilne prizore z nedeljskega obhoda.

(16.12.1943 Družinski tednik)

Mogočen pohod domobrancev po Ljubljani

Čudo volje in vztrajnosti: v bore desetih tednih se je iz nič razvila slovenska narodna vojska — že danes naša dika in naš ponos

V nedeljo 12. t. m. dopoldne so priredili naši domobranci v svojih ličnih in toplih novih uniformah svoi prvi slavnostni pohod po ljubljanskih ulicah. Povsod kjer so hodili, so jih spremljali navdušeni klici Ljubljančanov, cvetje in topli pozdravi.

Točno ob 10.45 so slovenski domobranci odkorakali izpred bivše orožniške šole in s strumnim vojaškim korakom krenili mimo carinarnice, po cesti Soške divizije in po Dunajski cesti v osrčje Ljubljane. V središču Ljubljane je slovesnost šele prav prišla do izraza. Na čelu pohoda so jahali trije
nemški častniki, za njimi pa nepregledne vrste domobranskih čet, samih resnih obrazov slovenskih fantov. Posebno občudovanje Ljubljančanov je želo topništvo, ki je dokazalo, da se organizacija našega domobranstva razvija res smotrno in temeljito.

Prav posebno nestrpno je pričakovala pohoda domobranskih čet množica ljudi okrog pošte. Že ko so jih od daleč zagledali. so se razlegli navdušeni klici: »Živeli domobranci!< in navdušenja kar ni bilo konec. Domobranske čete so kazale toliko strumnosti in discipliniranosti, da je vsakemu pravemu Slovencu ob pogledu nanje moralo od ponosa zaigrati srce.

Izpred pošte so krenile domobranske čete med vzkliki in cvetjem po Aleksandrovi cesti do Bleiweisove in od ondod do palače pokrajinske uprave. Tam jih je na balkonu pričakoval šef pokrajinske uprave, prezident general Rupnik. Tisoč zagorelih, resnih obrazov slovenskih protikomunističnih borcev se je obrnilo k svojemu ustanovitelju. Gospod prezident Rupnik iih je z veseljem in ponosom gledal in jim z obema rokama odzdravljal.

Višek navdušenega sprejema je doživela legija slovenskih domobrancev, ko je po Rimski cesti in med pisano množico ljudi na Kongresnem trgu in v Wolfovi ulici prikorakala na Marijin trg. Velika množica Ljubljančanov se je zgrnila okrog frančiškanske cerkve, pokrila stopnišča, nekateri so pa splezali celo na Prešernov spomenik. Domobranske čete so si komaj utrle pot med gostimi množicami ljudi. Veselo presenečenje so jim pripravila dekleta, ki so jih sprejela s šopki rdečih nagljev in iih obsule s cvetjem. Pač vsakemu voiaku je ob pogledu nanje in na navdušeno množico ljudi zaigralo srce: marsikateremu med njimi je smehljaj preletel obraz.

Sprevod domobrancev je potem krenil dalje mimo magistrata in škofije na Poljansko cesto, od ondod pa na Šmartinsko cesto nazaj do izhodišča.

Nedeljski pohod je dosegel svoi namen. Domobranci so prepričali Ljubljano, da sme v polni meri vanje zaupati, dokazali so pa tudi, da vodi njihova jasno začrtana pot s hitrimi koraki naprej in da imajo njihove formacije prvo, najtežjo fazo svojega razvoja že za seboj. Ljubljančani so se ob pogledu na naše vojake prepričali, da bo slovenska narodna voiska kos vsem, tudi najtežjim nalogam, ki jo še utegnejo čakati v bližnji bodočnosti.

(18.12.1943 Slovenski dom)

Odgovor in napoved

Nedeljski pohod prvih formiranih, uniformiranih in oboroženih oddelkov slovenskega domobranstva je padel v čas, ko je bivša Jugoslavija In še posebej naše slovensko ozemlje, predmet strahotne gonje v rdeči propagandi. Sovjetska Rusija hoče na vseh predelih, katere smatra za svoja vplivnostna področja, že pred koncem vojne ustvariti dopolnjeno dejstvo: komunistično revolucijo in s tem priključitev raznih vzhodno in srednjeevropskih »republik« sebi.

Zaradi tega uprizarja s pomočjo kominterne osvobodilna gibanja, katerih edini cilj je komunistična revolucija, to je proletarizacija teh ozemelj pod krinko boja proti »okupatorju« ter odstranitev vseh tistih domačih, nacionalnih elementov, ki so revoluciji — In s tem sovjetskim političnim ciljem — nasprotni.

Posebno zagrizeno, načrtno in temeljito je to prizadevanje Sovjetov bilo v Sloveniji. Očitno je, da je boljševizem Slovenijo določil za skrajno zahodno točko svojega bodočega vplivnostnega področja. Zaradi tega je skušal pogoje za boljševizacijo docela pripraviti najprej tu. Kar bi letalo med Slovenijo In Rusijo, bi potem samo padlo v naročje temu imperializmu in njegovim socialnim ter kulturnim oblikam.

V tem |e ta načrt podoben sovjetskim naklepom za boljševizacijo vse Evrope I. 1936, ko bi bila morala postali rdeča Španija — pa bi se potem zrušilo vse, kar je med njo in med Sovjeti.

Boj za boljševizacijo Slovenijo, ki se je v vsej Evropi in na Balkanu začel najprej, je bil tako zagrizen in krvav iz dveh razlogov. Prvič si je kominterna boljševizacijo tega ozemlja, ki naj Sovjetom služi kot drugi prehod na Sredozemsko morje, če bi odpovedale Dardanele, zastavila za prvi in trenutno poglavitni cilj v Srednji Evropi.

Drugič je ta boj tako silovit zaradi tega, ker je malokatera srednjeevropska dežela po svojem duhovnem izročilu, po svoji temeljni povezanosti z evropsko omiko ter po svojem socialnem ustroju komunizmu in njegovim ciljem po bistvu, sama po sebi tako nasprotna kakor Slovenija. Zaradi teh treh razlogov sta bila prebujenje in odpor vseh slovenskih zdravih sil prav tako dinamična, prav tako neizprosna, prav tako na življenje in smrt gnana. Šlo je — in gre še — za bitje ali nebitje Slovencev kot evropskega naroda, šlo je — in gre še — za to, ali navzlic vojni ohranimo duhovne, kulturne ter civilizacijske pridobitve, do katerih se jo Evropa prikopala, ali pademo za sto, celo voč sto let nazaj, na stopnjo najstrahotnejše življenjske zaostalosti in socialnoga suženjstva.

Slovensko ljudstvo je na ta prizadevanja sovjetskega imperializma odgovorilo z ne. Šlo je proti najemnikom svetovne revolucije v boj tako rekoč golih, pa še to zvezanih rok. Kazalo je junaštvo brez primere, doživljalo poraze, bilo v svetu deležno zasramovanja od tujcev in od lastnih zgubljencev; zabredlo je po 8. septembru zaradi izdaje tistih Savojcev, ki so trdili, da je njihovo zgodovinsko, tisočletno poslanstvo, braniti Evropo pred komunizmom, v nevarnost, da ga rdeča revolucija zaduši.

In bi ga tudi bila, da ni v tisti usodi našlo poti do edinega naravnega in načelnega ter k sreči dobro oboroženega zaveznika vseh tistih narodov, ki v svoji hiši In Evropi hočejo rajši pogin kakor boljševizem — do Velike Nemčije.

Nemški vojak je izmučenemu, dvakrat izdanemu slovenskemu trpinu na gorečih razvalinah njegovega doma podal roko in puško. Slovensko ljudstvo, ki si nikakor ni želelo komunizma in njegovega osvobojenja, je pred kominterno ter njeno slovensko spako, Osvobodilno fronto, začelo bežati v varstvo edine silo, ki ga more braniti pred boljševizmom.

To je bil prvi njegov odgovor na moskovske in londonske slavospeve o svobodi in demokraciji v bivši Jugoslaviji. Prav pri slovenskem narodu se je najprej uresničila napoved, ki so jo izrekli tisti, katerim je ta preobrat in odgovor naroda najbolj neljub. Angleška revija »The Nineteenth Century and after« je letos aprila, ko so sovjetska prizadevanja za nadoblast v srednji in Jugovzhodni Evropi začela z vso silovitostjo prihajati do izraza, zapisala:

»Če se bo v vzhodni in jugovzhodni Evropi razširil strah, da bi te pokrajine prišle pod izključno rusko oblast, bo prišlo do obsežnega zbiranja sil pri vseh tistih, ki bodo smatrali Nemce za svojo zaičitnike. Ni ga med Baltskim in Egejskim morjem naroda, ki bi glede tega vprašanja pri njem vladala nasprotja...«

Tako se je zgodilo pri nas; tako se bo zgodilo pri slehernem narodu, ki bo na svoji koži in na svoji usodi začutil, kaj mu prinaša boljševizem.
 
Kominterna ni mogla sveta prepričati s propagando o vojaških uspehih svojih najemnikov na bivšem jugoslovanskem ozemlju. Kje nekil če bi bilo res samo tisto, kar so po poročilih londonskega radija banditi Osvobodilna Fronta dosegli zgolj v Sloveniji, bi morala Nemčija vsaj pred mesecem dni kloniti. Ker svet vidi, da je v resnici vojaško močnejša, kakor je bila, ne verjame več.

Zato je bila potrebna nova igra:
Stalin je zapovedal ustanoviti »pravo« jugoslovansko »ljudsko vlado«. Ta vlada zdaj dopoveduje svetu, da ima v bivši Jugoslaviji, zlasti pa v Sloveniji, vso oblast. Pod njo šele jugoslovanski narodi prvič v svoji zgodovini doživljajo popolno svobodo in demokracijo. To dokazujejo zlasti »prve svobodne volitve« v Sloveniji in nepretrgani vojaški uspehi komunistov pri nas. Neprenehoma padajo nezavzetne trdnjave: Turjak že drugič ali tretjič, Grahovo, zdaj najbrž Kočevje, železniške zveze med Ljubljano in Trstom sploh že tri mesece ni...

In tako dalje: uspeh za uspehom, svoboda za svobodo...

Slovensko ljudstvo pa ve danes drugačno resnico o tem, kakšna je oblast nove »ljudske« vlade, ki jo pri nas zastopa OF s svojimi tolpami. Zaradi tega odgovarja na vso tujo propagando po svoje, tako kakor smo že zapisali.

Drugi odgovor pa je dalo v nedeljo, ko so se ljubljanske ulice tresle od trdega koraka njegovih pravih, svobodo- In rodoljubnih, zvestih sinov. Ti so po tisoč potih ušli svobodi  Osvobodilne Fronte, AVNOJ-A in Tita, šli k tako imenovanemu »sovražniku« po puško, stopili v trumah na plan, da bodo v zvestem bojnem tovarištvu z nemškim vojakom branili na svoji zemlji v boj za isti veliki cilj: za uničenje komunizma.

V nedeljo smo teh borcev, trpinov »osvobojenja«, ki jih od njihovega sklepa ne bo več odvrnila nobena sila na svetu, videli v Ljubljani tisoč. Za njimi čakajo drugi tisoči, čaka ves narod in s tem daje odgovor na boljševiške, Titove, Vidmarjeve in druge propagandne laži.

In narod, njegove odločitve in njegova dejanja bodo tisto, kar bosta upoiteveli bodočnost in zgodovina. Samo to, nič drugega.

Nekoč smo na tem mestu že zapisali, da je pomen in smisel našega poliličnega položaja, ki je nastal s tem, da smo čez noč dobili v lastne roke upravo bivše Ljubljanske pokrajina, dosti večji, kakor pa bi si kdo na prvi mah mislil. S tem dejanjem nam je Slovencem bila ne le ponujena, temveč dana možnost in prilika, da pokažemo, če smo sposobni in voljni voditi se sami ter živeti, delati in umirati za lastno, ne za komunistično »boljšo« usodo. Vse to je odvisno od nas samih, ker gre pač za nas same.

Ljudstvo, ki se je po 8. septembru navzlic krvavemu razdejanju in strahotnim žrtvam znašlo v enem, se bo znašlo tudi v drugem. Naša bodočnost je odvisna od dveh pogojev: od popolnega, neizprosnega, totalnega obračuna s komunizmom ter njegovimi javnimi in skrivnimi najemniki, ter od naše pripravljenosti za kovanje lestne usode.

Nedeljska manifestacija, ob kateri sta se v oni volji in enem kriku strnila slovenski domobranec in slovensko ljudstvo, nam je poroštvo za prvo in napoved za drugo.

(22.12.1943 Domoljub)

Ljubljana je slovenska in protikomunistična

V nedeljo, 12. decembra, je bil v Ljubljani velik obhod naših domobrancev. Točno ob 10.45 so vrli slovenski fantje in možje, oblečeni v lepe, nove uniforme, z novimi čeladami, na katerih se je blestela slovenska zastavica, strumno odkorakali izpred poslopja bivše orožniške šole.

Na vsej poti, zlasti po Dunajski cesti, ob Batovi palači, po Bleiweisovi cesti. Marijinem trgu in Poljanski cesti je gost špalir zavednih Ljubljančanov viharno pozdravljal neustrašene borce za svobodo vere in domovine.

Posebno vzpodbudno je bilo srečanje naše slovenske vojske z g. generalom — prezidentom Leonom Rupnikom, pred palačo pokrajinskega predsednika, ki je po pravici zrl v veličastnem sprevodu slovenskih domobrancev tudi velik uspeh svojih prizadevanj.

Zelo so sc na Marijinem trgu izkazala naša dekleta. Že prej so si pripravila lepe šopke rdečih nageljnov in ko so slovenski vojaki korakali mimo njih, so jih krasile s cvetjem in jih navdušeno  pozdravljale. Marsikateremu fantu pod čelado se je obraz razjasnil, marsikateri je do solz ginjen gledal pisano množico, ki ga je navdušeno pozdravljala. Saj so isti fantje pod vtisom komunistične propagande imeli dolge tedne vtis, kot da Ljubljana ne mara zanje.

Zdaj pa vsi vedo, da je Ljubljana protikomunistična in slovenska in da njeno srce čuti s trpljenjem slovenskega podeželja.

Iz kje se je komunizem priplazil med Slovence in kako?

Iz kje se je komunizem priplazil med Slovence in kako? - Razmišljanje Franca Glavača koncem leta 1943, z naslovom: Slovenci v ognju revolucije.

Slovenci v ognju revolucije.

Leta 1941, 1942 in 1943 pomenijo Slovencem dobo težkih preizkušenj in grenkega trpljenja. V teh letih je namreč na slovenski zemlji divjala krvava borba, kakršne zgodovina našega naroda ne pomni od avarskih in turških časov sem. Po dolgi krizi, čeprav je marsikdo ni opazil, je izbruhnila z vso silo na dan skrbno prikrivana komunistična revolucija in vrgla narod v krvavo medsebojno borbo. Poleg velikega števila ugaslih življenj je ta revolucija povzročila ogromno materialne škode, moralno pa razklala narod v dva tabora, ki se bosta mogla zopet zediniti šele po mnogih krvavih žrtvah.

V letih pred izbruhom velike vojne smo živeli v prepričanju, da komunizma v Sloveniji tako rekoč ni, da je komunistična revolucija pri nas nemogoča. Le bolj daljnovidni možje, med katerimi je treba omeniti predvsem prerano umrlega profesorja Ernesta Tomca, so se zavedeli pomena majhnega, a vendar železno organiziranega in discipliniranega števila komunističnih pristašev. Toda njihov svarilni glas je bil le glas vpijočega v puščavi. Tako je profesor Tomec kot voditelj katoliškega dijaštva že 1. 1932. postavil na prvo mesto »mladčevskih obljub« oni tako osporavani in zasovraženi stavek: »Ali se zavedate, da pomeni organizirani komunizem največjo nevarnost sedanjega časa..«, za kar je žel ne samo začudenje, temveč tudi posmeh, celo več, skoraj do konca svojih dni se prav zaradi te svoje daljnovidnosti ni mogel izmotati iz borbe z lastnimi ljudmi. Čuječnost ljudi je bila uspavana in kdor je to spečnost hotel razdreti ter klicati k orožju, je bil zlasti v očeh vladajočih literarnih in kulturnih krogov ozkosrčnež, fanatik in bedak. Na ovitku knjige »Zakaj nismo krščanski socialisti«, ki jo je spisal 1. 1937. France Pernišek prav na pobudo in s pomočjo profesorja Tomca, je naslikana goreča vas, spredaj pred vasjo komunistična milica, ki strelja ljudi v masah, zgoraj pa obraz človeka, ki gleda sedaj tako kruto sodobni prizor z zavezanimi očmi in pravi: »Vi vidite vse rdeče, jaz nič!«

»Vi vidite vse rdeče, jaz nič!« To je točen izraz miselnosti, ki je glede komunizma vladala v slovenskem javnem mnenju pred veliko vojno. »Revolucija v Sloveniji sploh ni mogoča!« Toda revolucija je kljub temu izbruhnila z nezaslišano silovitostjo in pustoši slovensko domovino. Kako se je moglo vse to zgoditi?

I.

Okoliščine za razvoj boljševizma na Slovenskem so bile v obdobju med obema vojnama kar se da ugodne. Na političnem polju je stala v ospredju strastna borba med masonstvom in katolištvom, kar se je na zunaj istovetilo z borbo med tako imenovanim jugoslovanskim integralizmom ter med slovenskim avtonomizmom. Komunizem je medtem neopazno, za hrbtom obeh taborov, zasejal seme revolucije. Svobodomiselstvo je izgubilo svojo notranjo idejno opravičenost kmalu po svetovni vojni ter začelo iskati novih miselnih oblik za svojo opredelitev. Trumoma se je začelo oklepati marksizma in toniti v vrstah aktivnih pristašev komunističnega naziranja. Tudi med pristaše — čeprav maloštevilne — nekaterih katoliških ustanov, zlasti delavskih in inteligenčnih, je vdrla miselnost boljševizma in si jih osvojila. Dočim je na zunaj še vedno grmela borba med raznarodovalnimi nameni unitarizma ter med avtonomistično pojmovano slovensko zavestjo, se je v ozadju že zbirala kompaktna in sfanatizirana masa pristašev revolucije, v mirnem zavetju izdelovala svoj program ter jeklenila svoje člane. To zbiranje je pospeševal vedno večji vpliv kulturnega boljševizma, ki je skoraj v celoti zamenjal svobodomiselno ideologijo in se razpasel v nekaterih kulturnih krogih in prosvetnih ustanovah, na splošno med delom inteligence in inteligenčnega naraščaja. Na univerzi so si sledile stavke druga za drugo, komunistična dijaška društva so rasla kakor gobe po dežju; književne založbe so širile boljševizem med širše mase, literarne revije pa ga plodile med intelektualci. Večina predvojnih knjižnih založb je bila v rokah kulturnega boljševizma, ki so razkrajale moralno tradicijo ljudstva in ga neopazno uvajale v komunizem.

Tudi na organizacijskem področju je ob spečnosti in brezbrižnosti drugih komunizem osvajal postojanko za postojanko. Medtem ko smo svoje energije trošili v borbi za golo priznanje, da smo Slovenci narod in ne pleme, so se delavskega sloja polastile komunistične organizacije, ne izvzemši »Jugoslovanske strokovne zveze«, ki je na zunaj veljala sicer za organizacijo krščanskih delavcev. Nekaj podobnega se je godilo tudi po drugih delovnih stanovih, če izvzamemo kmečkega, kjer je bil odpor proti komunizmu najbolj kompakten. Pri inteligenčnem naraščaju smo komaj rešili večji del katoliško usmerjene mladine, dočim je svobodomiselno dijaštvo v večini utonilo v poplavi kulturnega boljševizma.

Med tako pripravljeno in razrahljano maso ni bilo težko razviti bojne komunistične organizacije, zlasti ko so vodstvo komunistične stranke prevzeli mlajši in potisnili ob stran starejše predstavnike, zagovornike »razbojniškega« komunizma.

Ti mlajši so se nekateri izšolali v Moskvi in se tam navzeli vse tiste spretnosti, ki jih je pozneje odlikovala, ko je revolucija nastopila svojo pot. Bili so to predvsem: Kardelj, Kidrič, Baebler, Kuhar, Leskošek itd. Preobrat v vodstvu komunistične organizacije datira torej nekako v leto 1935/36, ko se je uveljavila »moskovska mladina«.

Od takrat naprej se začenja čutiti v delovanju komunistov nov zagon, neprimerno bolj prekanjena taktika, ki jo v glavnem odlikujejo te-le poteze: taktika indirektnega in legalnega delovanja, taktika zbiranja vseh levičarskih sil pod vodstvom komunistične stranke, pridobivanje kulturnih krogov in ustanov, sistematično šolanje komunistične udarne elite in od 1. 1938. priprava za dejanski nastop komunističnih borcev.

L. 1935, je bil namreč v Moskvi poleg drugih znamenitih kongresov tudi kongres zveze komunistične mladine (SKO). Ta kongres pomeni prelom v zgodovini komunističnega delovanja zlasti na Balkanu. Na kongresu so bile izdelane direktive za ostvaritev organizacij komunistične mladine, ki so se potem z vso doslednostjo izvajale tudi pri nas. Že v teh direktivah stoji navodilo za pripravo oborožene vstaje pod vodstvom komunistične stranke.
 
Polnomočje za Slovenijo je dobil Edo Kardelj, bivši ljubljanski učiteljiščnik, moskovski »pravovernik«, ki še danes dejansko vodi vso akcijo komunizma ne samo v Sloveniji, temveč na vsem ozemlju prejšnje države. S svojim kadrom, prežetim s fanatizmom, se mu je posrečilo reorganizirati pokret komunizma in ga postaviti na proučen sistem, ki je takoj začel kazati vidne učinke. Članstvo se je pomnožilo, tako da je komunistična stranka štela ob izbruhu vojne, to je okrog 1.1940., že kakih 8000 članov, sposobnih za borbo z orožjem. V resnici odgovarja to število številčnemu stanju komunistov v juniju 1.1942., ko je bil komunizem v dobi do italijanske kapitulacije na višku svoje moči.

Učinki nove smeri v komunističnih pripravah niso izostali. Komunistično delovanje se je nekako legaliziralo in dobilo zakonit videz. Tako pišejo »Direktive srednješkolskog komiteta Skoja« 1.1936.: »Oblika masovnega dela mora biti legalna.., treba je zavzeti taktiko indirektnega upora ... prekiniti z dosedanjo taktiko nelegalnega delovanja in svoje misli izražati v legalnih člankih in v legalnih dopisih...« S to novo taktiko se je vrgla komunistična stranka na delo.

L. 1938. se je pri nas že začrtala oblika bodočega nastopa revolucijskega delovanja. Takrat so dobili zastopniki komunizma navodilo, da začno pripravljati oboroženo vstajo, ki naj se izvede ob izbruhu sovražnosti med Nemčijo in boljševiško Rusijo. »Osvobodilna fronta« se je v jedru osnovala že torej najmanj tri leta pred dejanskim nastopom. Ko je izbruhnila vojna med Nemčijo in boljševiško Rusijo, je pripravljeni organizaciji bilo treba dati le znak za začetek udejstvovanja.

Kako se je mogla komunistična organizacija v predvojni Jugoslaviji, ki je veljala za strogo antikomunistično državo, razviti do take učinkovitosti? Vzrokov je veliko, naštejmo jih nekaj.

Predvsem je bila napaka v tem, ker se je preganjalo le direktno rovarjenje komunistov, dopuščalo pa se je indirektno. Komunistična stranka je uvidela to slabost, si privzela metodo indirektnega delovanja ter na ta način neovirano pripravljala pot revoluciji. Komunistični tisk je bil prepovedan, dovoljeval pa se je marksistični. Komunizem je bil na državnem indeksu, marksizem pa se je smel svobodno širiti. Lenin se ni smel hvaliti ali razlagati, Marx in njegovi učenci pa so se smeli poveličevati. Boljševizma nisi smel širiti, lahko pa si širil kulturni boljševizem. Prav tako nisi smel širiti komunizma, pač pa si smel neovirano govoriti ali pisati o dialektičnem materializmu. Borba proti komunizmu se je torej sprevrgla v neučinkovito burko, medtem ko si je boljševizem osvajal postojanko za postojanko.

Po 1. 1935. se je središče komunistične organizacije premaknilo iz delavskih vrst v inteligenčne kroge. Nositelji komunistične ideje so postali intelektualci. Zatiranje komunizma od strani države pa se je še vedno izvajalo po zastarelih metodah, ki so pobijale prejšnji, a sedaj že preživeli »razbojniški komunizem«. Intelektualci so bili nedosegljivi tem bolj, čim višji položaj so imeli v državi. Malo je pomagalo izolirati navadne člane, medtem ko so voditelji bili nedotakljivi. In vendar je sedanji poskus revolucije sad boljševiške inteligence in ne delavskega proletariata!

Ni treba omenjati, da je boljševizem silno pospešila laizacija javnega življenja, ki so jo v predvojni Jugoslaviji netili zlasti centralistični režimi. Ta je imela za posledico boljševizacijo mladine. Zlasti srednješolska mladina se je kar zakonito uvajala v boljševiško ideologijo.

Slovenski katoličani, ki so bili v prvi vrsti poklicani, da izvedejo odpor proti revolucijskim namenom komunizma, so bili takrat paralizirani od treh silnic. Najprej so v velikem delu podlegli nekemu nezdravemu spiritualizmu in bili mnenja, da je organizacijsko delo s stališča pravega krščanstva zgrešeno. To mnenje se je izoblikovalo v križarskem gibanju in v strujah, ki so se pozneje razvile iz tega gibanja. Posledica je bila, da smo se predajali nestvarnemu spiritualizmu, zanemarjali pa organično zbiranje in izpopolnjevanje. Seveda je bila ta miselna zmota le voda na mlin komunizma, ki je že spravil, v pogon silovitost svoje organizacije in na svojem pohodu zaradi organizacijskega razkroja med katoličani ni našel sebi enakovrednega nasprotnika. Kar je bilo še organičnega, je bilo zastarelo in spričo modernih organizacijskih metod komunizma neučinkovito. Dalje je preprečilo uspešen odpor iskanje srednje poti, ki je zajelo zlasti del katoliških intelektualcev. To stremljenje in prizadevanje po spravi med komunizmom in krščanstvom je v korenini zamorilo antikomunistično udarnost, obenem pa pognalo marsikoga v objem komunizma samega. Dokazovanje, da sta si komunizem in krščanstvo nespravljiva nasprotnika, je bilo zaradi trmoglavosti ali včasih celo zaradi politične preračunanosti nosilcev te pogubne ideologije kakor udarec v prazno. Kot praktičen in najbolj viden zaključek tega je bila poleg splošne ohromitve spojitev pristašev srednje poti s komunisti ob nastopu revolucije (Kocbek, Zarjani, Jugoslovanska strokovna zveza itd.).

Končno je onemogočal uspešen odpor proti komunizmu razkroj enotnosti v razne frakcije in legalizacija tega razkroja tako na narodnem kakor na idejnem področju. Ob strnjeni, enotni in disciplinirani akciji komunistične stranke so bili katoličani »zakonito« razcepljeni v razna gibanja in pokrete, ki so v medsebojnih borbah trošili vse tiste energije, ki bi se bile morale uporabiti proti skupnemu sovražniku.

To je nekaj najbolj vidnih vzrokov, ki so olajšali porast komunistične moči ali pa mu odprli vrata na stežaj v nasprotne vrste pred veliko vojno.

II.

V začetku revolucije konec junija 1941 pa je nastopil še eden, najvažnejši činilec, ki je odločilno vplival na razvoj komunizma. Ta činilec je bila italijanska vojaška okupacija. Politika italijanske kraljeve vojske v Sloveniji je namreč najprej načrtno dopuščala organiziranje komunističnega gibanja, pozneje pa stopila z njim v prikrito zvezo.

Dogodki, ki so značilni za čas od 22. junija 1941 pa do danes, so bolj ali manj znani. Takoj po vstopu Sovjetske Rusije v vojno se je začela po Sloveniji, zlasti po  Ljubljanski pokrajini, na široko organizirati »osvobodilna fronta«. Snovali so se razni tajni odbori, nabirali pristaši, delili letaki in brošure, ki so vsi pozivali na borbo proti okupatorju v okviru in pod vodstvom »osvobodilne fronte slovenskega naroda«. Nihče ni vedel, kdo prav za prav predstavlja vodstvo tega gibanja. Če si o tem koga vprašal, je odgovoril, da pač nevarnost ne dopušča, da bi smela biti znana imena voditeljev. Toda razne okoliščine so že v začetku razodevale, da je Osvobodilna fronta le zunanji izraz komunistične stranke, Da bi si nadeli čim večji videz nacionalnega gibanja, so komunistični voditelji pritegnili v tako imenovani vrhovni plenum častihlepne ljudi iz raznih političnih skupin, medtem ko so dejansko vodstvo imeli sami. Mnoge je premamil sijaj propagande in pa nacionalni plašč Osvobodilne fronte, ko so se ji pridružili. Kmalu so komunisti proglasili za narodnega izdajalca vsakogar, kdor bi nasprotoval njihovemu gibanju. Osvobodilno fronto so slovesno razglasili za edinega narodnega predstavnika Slovencev. Dočim so se nositelji javnega življenja v prejšnji državi postavili na pravilno stališče lojalnosti nasproti okupacijskim oblastem, je Osvobodilna fronta proglašala lojalnost za izdajstvo ter hujskala ljudi na aktiven upor. Že to je bil najboljši dokaz, da je gibanje bilo le krinka komunistične stranke. Središče vsega delovanja je bila Ljubljana. Od tu so voditelji komunizma razpredali svoje mreže po vsej Ljubljanski pokrajini ter na ozemlje, ki je bilo pod nemško okupacijo. Vse to so še vedno delali pod pretvezo narodnoosvobodilnega gibanja, da bi ljudem vrgli pesek v oči in jih čim več privabili v svoje vrste.

Komunistična akcija je bila v prvih mesecih živahna zlasti v Ljubljani. Na deželi so se istočasno pojavile oborožene jedrne skupine, ki so zbirale orožje in sprejemale rekrute. Orožja je po razsulu jugoslovanske vojske ostalo veliko. Skoraj vsega so nakopičili po svojih tajnih skladiščih pristaši komunizma.

Tako Ljubljano kakor deželo je od 22. junija dalje zasula povodenj propagande. Najprej se je ta propaganda trudila, da bi vzela ugled vsem dosedanjim voditeljem javnega življenja: bivšim politikom, duhovščini, vodilnim intelektualcem, županom in sploh vsem tistim, ki so v javnosti kaj pomenili, a niso podlegli vplivu Osvobodilne fronte. S tem je dosegla, da so ljudje zamrzeli tiste predstavnike, ki so jim prej izročali svoje zaupanje, ter postali voljno gnetivo v rokah komunističnih voditeljev. To je bila prva faza komunistične propagande. V naslednji fazi je bila agitacija za vstop v Osvobodilno fronto, v tretji, od zgodnje pomladi 1942 dalje, pa za vstop med »partizane«, borce na terenu. Propagando so izvajali s tiskom, ustno in nekaj časa tudi po tajni radijski oddaji. S tiskom so preplavili Ljubljano in deželo. Vodilno glasilo je bil »Slovenski poročevalec«, na ciklostil razmnožen list, ki je veljal za uradni časopis Osvobodilne fronte in ki je bil že pred vojno glasilo komunistične stranke. Dalje je širila komunistično propagando še vrsta drugih podtalnih časopisov in množica letakov, ki so jih komunisti trosili po ulicah in vežah, po pisarnah in uradih, po kavarnah, gostilnah in po privatnih stanovanjih. Po deželi so jih razširjali tajni komunistični kurirji ali pa oboroženi partizanski oddelki.

Dobro je služila komunizmu tudi ustna propaganda, ki so jo znali spretno organizirati zlasti v Ljubljani. Prirejali so se predavateljski krožki in tečaji, ki so vežbali pristaše, obenem pa širili propagando. Vsa Ljubljana je bila prepredena s tem propagandnim omrežjem, po deželi pa so kljub ogromni množici italijanskega vojaštva hodile partizanske tolpe od kraja do kraja, tako rekoč neovirano, zbirale ljudi nasilno h komunističnim mitingom ter jih poučevale v komunistični ideologiji.

Istočasno s propagando se je izvajala velika prispevalna akcija za namene Osvobodilne fronte. Pristaši komunizma so nabirali kakor nekak davek denar pri vseh slojih prebivalstva, pri bogatinih in pri revežih, in če ni šlo zlepa, so izsiljevali z grožnjami. Prav tako so izsiljevali razno blago, kakor obleko, odeje, čevlje, hrano, zdravniški material ter vse to pošiljali v tajna komunistična skladišča.

S tako propagando je komunistična stranka dosegla, da so se s svojimi simpatijami pridružili Osvobodilni fronti mnogi, ki sicer za odkrit komunizem ne bi bili navdušeni.

K pripravi komunistične revolucije je spadala tudi odstranitev vplivnih nasprotnikov. V jeseni 1. 1941. so se začeli atentati in umori, ki so se na spomlad razširili iz Ljubljane na deželo. Umori so se začeli takrat, ko je komunistična propaganda prepričala ljudi, da je vsakdo narodni izdajalec, ki nasprotuje Osvobodilni fronti. V Ljubljani so komunisti izvršili 49 umorov, na deželi se število zahrbtno ubitih še ne da oceniti; sega pa v tisoče. Med bolj znanimi žrtvami v Ljubljani so: Franc Emmer, Avgust Praprotnik, Jaroslav Kikelj, Franc Župec, prof, dr. Ehrlich, Ivo Peršuh, Fortunat Majdič, Kazimir Kukovič, ban dr. M. Natlačen. Poskušena sta bila atentata tudi na sedanjega predsednika pokrajinske uprave generala Rupnika in na upravnika policije dr. Hacina, a nista uspela.

V zgodnji pomladi 1. 1942. je komunistična stranka dala povelja za širšo mobilizacijo svojih borcev. Ti so se nabirali predvsem iz Ljubljane ter iz večjih podeželskih središč, kakor: Novo mesto, Ribnica, Višnja gora, Trebnje, Cerknica itd. Zelo močno so bili zastopani begunci iz Štajerske in Gorenjske. Mobilizacija se je izvršila zato, ker so komunistični voditelji pričakovali za konec 1.1942. odločilno zmago Sovjetske Rusije. Kmečki element se je tej mobilizaciji najmanj odzval. Največ je bilo inteligence, polinteligence in delavstva, tako da je partizanska revolucija v Sloveniji plod in delo predvsem ljubljanskega izobraženstva. Ko se je komunistična organizacija na terenu izpopolnila, to je v začetku poletja 1942, je revolucija zadivjala z vso silovitostjo po Ljubljanski pokrajini.

III.

Vse, kar se je od takrat naprej zgodilo, je javnosti precej znano. Slovenci so bili prepuščeni na milost in nemilost na eni strani podivjanim komunističnim tolpam, na drugi strani pa krutim represalijam italijanske kraljeve vojske, ki se je hote znašala nad nedolžnim prebivalstvom. Namesto da bi preganjala komunistične tolpe in zopet uvedla mir v deželo, je začela z masovnimi internacijami mirnega prebivalstva. V Ljubljani je ob prazniku sv. Petra in Pavla 1942 polovila okrog 5000 mladih ljudi in jih odpeljala v neznosna koncentracijska taborišča v Gonarsu, v Padovi, v Reniciju, na Rabu. Znano je že sedaj, da je komunistična stranka bila obveščena o aretacijah nekaj dni prej, tako da so se mogli njeni pristaši poskriti. V vojašnici, kjer se je vršila izbira, so stali ob strani kraljevim karabinjerjem komunistični zaupniki in izločali svoje ljudi. Tako je bila v koncentracijska taborišča odpeljana skoraj vsa  antikomunistična ljubljanska mladina, ki je nato hirala in umirala v internaciji. Pozneje se je ugotovilo, da je to podlost kraljeva italijanska vojska naredila načrtno in sporazumno z vodstvom komunistične stranke. Podobno je bilo na deželi. Medtem ko so v masah padali naši  najboljši možje in fantje od komunističnih krogel, je kraljeva vojska pod poveljstvom izdajalskega generala Robottija po drugi strani praznila vasi in odganjala na tisoče mirnega prebivalstva v Italijo — lakoti in smrti naproti, nasproti komunistom pa bila v glavnem le v rahli defenzivi.

Kako se je mogla zgoditi ta nezaslišana mednarodna podlost? Zakaj ni italijanska kraljeva vojska po svoji dolžnosti skrbela za red in varnost v deželi, temveč jo prepustila revoluciji? Morda zaradi tega, ker so italijanski generali že takrat računali na izdajo zaveznika ter zato pospeševali revolucijsko delovanje v zasedenih deželah, ki naj bi pozneje zaposlilo zaveznikove sile. Brez dvoma je bil to glavni motiv pri poveljniku armadnega zbora Robottiju in njegovem vsemogočnem in korumpiranem zaupniku kapitanu Tornariju, ki je bil Robottijev izvedenec za slovenske zadeve. Že ob začetku okupacije je kraljeva italijanska varnostna služba storila glede komunizma potezo, ki je spravljala ljudi v začudenje. Tedaj so se namreč komunistični voditelji vrnili iz svojih skrivališč v Ljubljano. Bila je edinstvena prilika, da se odreže komunizmu glava. Italijanska varnostna služba je res v eni noči polovila okrog 30 glavnih voditeljev, med njimi oba Tomšičeva, Borisa in Sergija Kraigherja, Feda, Lea in Oskarja Kovačiča, Leskoška, Ocepek Angelo itd. Toda takoj nato so bili izpuščeni prav vsi. Brž ko so prišli na svobodo, so se ponovno poskrili in začeli mrzlične priprave za revolucijo. Dokazano je tudi, da so višji zastopniki kraljeve vojske in varnostne službe delali že od začetka roko v roki z vodstvom komunistične stranke. Najbolj tipičen za to je primer poveljnika kr. karabinjerjev v Ljubljani majorja D'Amata, ki je bil najtesneje povezan z vodstvom Osvobodilne fronte preko Emilije Krepsove, žene načelnika komunistične obveščevalne službe dr. Vita Kraigherja. Emilija Krepsova je bila torej žena načelnika komunistične obveščevalne službe ter istočasno najboljša znanka poveljnika italijanske varnostne službe! Večje ironije si ne moremo misliti. Nič čudnega torej, če je z masovnimi internacijami v Ljubljani kraljeva italijanska oblast odstranila večino antikomunistične mladine, saj je aretacije pripravilo in vodilo poveljstvo kr. karabinjerjev! Podobne razmere so bile tudi pri drugih vojaških ali vojaško-policijskih funkcionarjih, kakor recimo pri načelniku OVRE Onisu, ki je imel najboljše zveze z ženo znanega vodilnega komunista inž. Baltiča. Prijateljica visokega komunističnega funkcionarja in trgovca Romana Goloba je bila istočasno v dobrih zvezah z višjimi oficirji iz Robottijevega štaba in posredovalka med komunističnim štabom in italijansko kraljevo vojsko. Kapitan Tornari, Robottijev zaupnik in svetovalec, je bil obdan z mladimi komunističnimi zaupnicami ter neutrudljiv ljubavni gost v razvpitih komunističnih družinah, istočasno pa je bila njemu podrejena slovenska antikomunistična milica. Tornari je bil član italijanske špionažne službe, v kateri je aktivno sodeloval do konca Jugoslavije tudi voditelj komunizma — Lovro Kuhar. Razumljivo torej, zakaj se je Lovro Kuhar tako svobodno kretal po Ljubljani in zakaj je general Robotti brez vsakega spremstva pohajal po ljubljanskih ulicah, medtem ko so Slovenci padali pod komunističnimi kroglami. Še bolj očitno je bilo sodelovanje med komunisti ter med italijansko kraljevo vojsko na deželi, zlasti na področju okrog Novega mesta. Tu so dobili komunisti določeno cono, kjer so se smeli svobodno nastaniti in kjer jih niso smeli Italijani nadlegovati, in kamor ni smela tudi protikomunistična milica. Duša vsega sporazuma s partizani v okolici Novega mesta je bil general Cerrutti in njegovi vojaški sodelavci.

Tako je italijanska kraljeva vojska ne samo zanemarila svojo dolžnost glede varnosti in reda v okupirani deželi, dolžnost, ki ji je pripadala po mednarodnem pravu, temveč se celo zavestno zvezala s socialnimi prekucuhi ter pahnila deželo v revolucijo. Proti komunistom je povzela samo eno večjo ofenzivo, ki se je končala z razbitjem komunistične glavnine na Kočevskem Rogu meseca avgusta 1942. Toda te zmage ni izkoristila. Šlo ji je samo za to, da zmanjša zdaj že preveliko komunistično moč, ne da bi jo uničila. Njeno stališče se je izrazilo dosti jasno že v pozni jeseni 1941, ko so se začeli v Ljubljani atentati na vplivne Slovence. Takrat so badoglijevske oblasti prepustile prebivalstvo komunističnemu terorju, ne da bi resno posegle vmes in ne da bi prebivalstvu pustile pravico samoobrambe. Za morilci ni bilo ali sploh nobenega poizvedovanja, ali pa je bilo samo navidezno. Ko je bil ubit Franc Emmer, je prišel karabinjerski brigadir le pogledat stanovanje, poizvedbe za morilci pa ni izvršil nihče, ne takrat, ne pozneje. Slično je bilo pri drugih atentatih. Ko je pokojni ban dr. Natlačen zahteval od generala Robottija, da je vendar treba zatreti komunizem in če ga kr. italijanska vojska ne misli, naj oboroži domače prebivalstvo, mu je Robotti cinično odgovoril, naj ljudje s palicami preženo komuniste.

Toda ko je vest o strahovladi komunistov v Sloveniji napravila škandalozen vtis v Rimu in ko je domače javno mnenje vse bolj zahtevalo pravico samoobrambe, je general Robotti popustil in začel oboroževati domače prebivalstvo, To je bilo sredi poletja 1942, nekako konec junija in v začetku avgusta. Še prej se je pojavil na bojišču oddelek idealnih fantov, ki je kljub sovražnemu stališču kraljevih Italijanov začel borbo proti komunistom in imel tudi velike uspehe, kljub temu, da je bil postavljen med dva ognja. Bili so to junaki, ki so se z brezprimernim idealizmom žrtvovali za vero in dom. Večina od njih je zdaj že med mrtvimi. Ko se je ta samoobramba legalizirala, so kr. italijanske vojaške oblasti takoj razbile vse protikomunistične čete v majhne oddelke, ki običajno niso po številčni moči moštva presegali 100 mož, in jih oborožili z malo uporabnimi puškami. Tudi jim niso dovolili večjih ofenzivnih nastopov, največkrat prav nobenih, tako da so se komunisti še naprej svobodno kretali po Sloveniji. Šlo je celo tako daleč, da jim na najbolj izpostavljenih točkah niso dajali več ko po 30 nabojev, ki so jih morali izstreljene pokazati kraljevemu zveznemu oficirju. Začetni uspehi, ki so jih protikomunistični oddelki imeli nasproti komunistom, so zato kmalu izostali in v drugi polovici 1. 1943. je mogel tajnik komunistične Osvobodilne fronte Boris Kidrič zapisati, da je »bela garda« v razkroju. V razkroju sicer ni bila, bila pa je do skrajnosti onemogočena in zvezanih rok. Bila je razbita na kakih sto majhnih oddelkov, ki so bili brez medsebojne zveze, brez enotnega poveljstva in do skrajnosti slabo oboroženi. Že vnaprej je bilo videti, da bi v primeru kakega pretresa ti oddelki ne bili kos bolje oboroženim komunističnim krdelom, — ki so bili dobro povezani med seboj in stali pod organiziranim in enotnim poveljstvom — kar se je pozneje res zgodilo.

Razvoj komunistične borbe na deželi je šel v glavnem po naslednjih stopnjah:

Čas od začetka poletja 1941 pa do zgodnje pomladi 1942 pomeni dobo rekrutiranja jedrnih skupin. Ta čas sovpada z dobo intenzivne propagande v zaledju, zlasti v Ljubljani. Na splošno so se komunisti v tej dobi vzdržali ofenzivnih ali zasedbenih akcij, bolj so skrbeli za notranjo organizacijo in čakali ugodnega zunanjepolitičnega položaja, da začno z napadalno borbo.

Spomladi 1. 1942, so mislili, da je ta čas prišel. Izvedli so tajno prostovoljno rekrutacijo v Ljubljani, na deželi pa prisilno. Kmalu za tem so se začele kraljevske čete umikati v večja podeželska središča, deželo samo pa prepustile komunistom, ki so povsod uprizorili masovno klanje nezaščitenih in brezbrambnih nasprotnikov. V kratkem času so imeli v oblasti vso deželo razen krajev ob železniških
progah.

To stanje je trajalo v glavnem vse do ustanovitve protikomunističnih oddelkov. Šele takrat so se komunisti umaknili iz zasedenih krajev zopet v hribe in se porazdelili v nekaj večjih skupin ali brigad. Njih število je v juniju 1942 štelo okrog 8000 mož. Ob neprestanih udarcih, ki so jih dobivali od protikomunističnih oddelkov, je to število do spomladi 1943 padlo pod 4000. Brez dvoma bi bil komunizem v Sloveniji uničen, če bi kr. italijansko vojaško vodstvo dalo slovenskim protikomunističnim oddelkom možnost večjih grupacij, svobodo ofenzivne akcije in predvsem enotno vodstvo. Tako pa so komunisti ostali v pomembnem številu vse do poletja 1943, ko so začeli z novimi prisilnimi rekrutacijami po Primorskem in na ta način zopet okrepili svojo številčno moč.

Prišel je 8. september 1943 in z njim kapitulacija kraljeve italijanske vojske, Vodstvo komunistov je bilo od izdajalskih kraljevih vojaških funkcionarjev o tem obveščeno in že v pripravnem stanju, da prevzame od kraljeve vojske orožje. To se je v resnici izvršilo. Komunisti so prevzeli od kraljeve vojske topništvo, oklepna in motorizirana sredstva ter ostalo orožje in tako mnogo bolje oboroženi skupno z badoglijevci navalili na zbirališča protikomunističnih oddelkov, jih razbili, zajeli ali pa prisilili na umik v Ljubljano ali pa čez mejo. Čez noč so postali gospodarji vse Ljubljanske pokrajine, razen Ljubljane in dela Notranjske. Znova se je začelo klanje, ki se je končalo šele, ko so v pozni jeseni 1943 nemške čete razbile komunistično silo in upostavile red v deželi.