V enem od lanskih blogov sem v daljšem zapisu pokazal na razločke znotraj t.i. antikomunistične desnice. Tam sem vzpostavil tezo, da gre v današnjem desničarskem polu za dve poglavitni struji antikomunizma. Ti dve struji sta tradicionalistični antikomunizem, ki ga imenujem enostavno "antikomunizem", druga pa je liberal-demokratski antikomunizem, ki ga imenujem "liberalni antikomunizem". Za predstavnika sem navedel pri prvem Antona Drobniča in pri drugem Jožeta Dežmana. Ta dva anti-komunistična pogleda se ponavadi prekrivata, a sta obenem sila različna, saj imata različni izhodišči in različne nazore, tudi njun cilj je v teoriji različen.
Moj predlog je, da liberalni antikomunizem izvira iz komunističnega disidentstva in njegovi predstavniki, torej tisti, ki ga vzdžujejo v življenju in pogonu, so skoraj v celoti ljudje, ki so kakorkoli svoje nazore potegnili sredi komunizma, zoper komunizem. Tu je mogoče veliko špekulacij. Sam trdim, da gre v veliko primerih za vprašanje načelne revolucionarnosti komunizma, ki sčasoma zamre in njegove strukture, s tem pa tudi njegov nazor, postane okostnel in ne ponuja več tistega zagona, ki mladino pri komunizmu najbolj privlači. Tako na mesto revolucionarnega boja za delavske pravice, stopi revolucionaren boj za "človekove" pravice. Iz tega se rodi načelen liberalen proti-komunizem, ki teži k liberalizaciji in demokratizaciji družbe, a, tu je bistvena razlika, ne zavrže nobene od socialnih ali kulturnih pridobitev komunizma.
Na drugi strani antikomunizem (tradicionalističnega tipa) izhaja iz narodove krščanske tradicije in specifične narodove identitete in se proti komunizmu, vsaj v teoriji, ne bori iz vzgibov demokratarstva ali liberalizma in njegove liberalne svobode, temveč se bori kot čista, spontana kontrarevolucija najsi bo na vojaškem ali pa popolnoma kulturnem, celo umetniškem področju. Antikomunizem je od liberalnega antikomunizma načelnejši in bolj "reakcionaren".
V središču omenjenega bloga, predlagam, da obstaja silno neskladje med enim in drugim "antikomunizmom", a obenem trdim, da ne verjamem, da gre liberalnemu antikomunizmu v samem jedru za nekaj slabega, ter da verjamem, da gre za načelno in dobronamerno strujo. Seveda pa pripisujem liberalnemu antikomunizmu nekaj usodnih napačnih naziranj, ki morejo vrniti komunizem. Podal pa sem tudi skico "izviranja" antikomunizma v obeh oblikah.
Leljak napade
Sedaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega in kar ne bi nikoli predivdel. Liberalni antikomunizem je napadel antikomunizem. V blogu Kritično (in nepotrebno?) razločevanje sem pokazal na dva prominentna raziskovalca liberalnega antikomunizma: Dežmana in Romana Leljaka, ter sem dokazal, da onadva nista na domobranski strani in nikoli nista bila. Njun antikomunizem izvira od nekje drugje. Izvira iz liberalnega antikomunizma in se v njem končuje. A obenem sem ravno Leljaka branil, da on s svojim raziskovanjem in ustvarjanjem, ne škodi tradicionalistični desnici, ker mu tega, z razliko od Dežmana, ne morem dokazati.
Kar pa se je zgodilo sedaj je, da je Leljak začel razglašati naokrog, da sta bila sodelavca zloglasne UDBE tudi nobena druga kot Anton drobnič in Justin Stanovnik. S tem, da je Leljak mimo njiju začel razširjati te informacije, ne da bi se z njima posvetoval, ali jih celo izpustil, se kaže kot očiten napad na antikomunizem tradicionalističnega tipa.
Liberalni antikomunizem v podobi Leljaka, se je namreč že dolgo časa povsem osredotočil le na UDBO in obdobje sredi komunizma. Raziskoval je dogajanje in spletke začasa komunističnega režima in posvečal popolno pozornost le raznim obveščevalcem. Sam sem na to že dalj časa gledal s skepso, predvsem od nastanka Leljakove knjige "Dirigent s pištolo". Vedno bolj je postajalo jasno, da bo liberalni antikomunizem rodil le relativizem in bo zameglil komunizem in proti komunizem do te mere, da bo vse skupaj postala zmešnjava in bo vsak načelen protikomunizem praktično nemogoč.
Zato je Dežman pisal, kakor je pisal leta 2007 in zato je Leljak skušal vnesti neko percepcijo, ki naj bi ločevala dobre komuniste od slabih, v primeru Zdravka Rusa itd. Namera liberalnega antikomunizma je pretrgati s komunistično "avantgardo", kot so jo začeli v zadnjem času imenovati, da bi ločili glavo od telesa, in jo tako sami odnesli celi, obenem pa pretrgati še, kolikor to ni naredil že komunizem sam, s predvojno "reakcijo" oz. slovensko tradicijo.
Vse bolj se zdi, da je zadnji namen liberalnega antikomunizma v tem, da skuša z relativizacijo in vsesplošnim obtoževanjem slovenski narod prignati do tega, da se prikaže spopad med komunizmom in protikomunizmom 1942-1945, kot nekaj nedoločnega in zamaznega. Torej kot nek spopad v katerem ni imela ena stran prav in druga narobe, temveč kot spopad dveh strani, ki sta bili obe v izhodišču slabi. Da bi to uspel pa mora, liberalni antikomunizem, obračunati še z desno tradicijo, torej z dvema najbolj preciznima avtorjema raznih spisov. Še posebej Drobničem, ki je s svojim velikim znanjem podrl najrazličnejše komunistične dogme v oziru na kontrarevolucijo. Brez njega bi se npr. samo v vprašanju domobranske prisege morali zanašati na čudaške zapise dr. Griesser- Pečarjeve ali kaj podobnega. Iz enega samega Drobničevega članka zveste več o medvojnih dogodkih, kot pa iz vseh knjig vseh zgodovinarjev - levih in desnih - skupaj. Isto velja za Stanovnika, ki s svojimi prodornimi razmišljanji odstira vso navlako komunističnih in postkomunističnih nazorov.
Kaj pa nam ostane, če padeta še onadva v nekem hlinjenem raziskovanju, ki more služiti le kot relativizacija? Katera besedila post-osamosvojitvenih avtorjev bomo vzeli za svoja? Nobena, ker jih ni. Razni zgodovinarji, za katere se nam zapoveduje, da jih nosimo po rokah, se prej ali slej izkažejo za relativiste in čudake, z vso resnostjo te besede, ki svoje knjige pišejo na podlagi drugih knjig in iz raznih komunističnih zapiskov kujejo "nepristransko" zgodovino. Nam more mar koristiti katerakoli knjiga Leljaka samega? Kako le, ko pa so njegove knjige le seznami imen, ko pa so njegove knjige le zbirke nekih skeniranih listin.
Zato se veliko bolj zanašam na besede Drobniča ali Stanovnika samega, kakor pa na akterokoli listino, ki jo predloži katerikoli raziskovalec iz kateregakoli arhiva. To pa velja še toliko bolj, ker se nisem nikdar zanašal na podobne dokumente. V časih, ko se je pojavil prvi "Lajovicev" seznam, sem s skepso gledal nanj in sedaj se skepsa kaže kot upravičena in pravilna. Ne gane me Goli otok in ne gane me Angela Vode in ne gane me Edvard Kocbek. Komunizem je komunizem.
Morda se zdi zahteva po popolni lojalnosti Drobniču in stanovniku nekoliko dogmatična, a nič za to. Kdor vidi UDBO v njeni resnični podobi in vidi relativizem, ki ga vnašajo v protikomunistični diskurz liberalni antikomunisti, obenem tudi vidi, da smemo konec koncev zanašati le na direktne besede samega Stanovnika in samega Drobniča. Tudi če teoretično vzamemo, da sta oba podpisala neke izjave, to ne more odtehtati njunega doprinosa h kontrarevoluciji, niti ne odtethta njunih silnih žrtev, s katerimi se ne more kosati noben liberalni antikomunist.
V naslednjih dneh bomo predstavili še osrednji paradoks te zadeve: ex-UDBA : ex-komunizem.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar