Zahtevamo enoumje!

Glej luč in/ali temo!
Pred časom sem bral zanimiv članek Žige Turka z naslovom "Ločitev duhov 2015? Ne, hvala". In že tedaj sem si rekel, da gre za sestavek, ki lahko odlično potrdi mojo tezo o "spontanem avtoritarizmu demokracije". K sreči sem z odzivom nekaj časa počakal in naletel na drug, podoben članek, avtorja Luke Lisjaka Gabrijelčiča, z naslovom "Zakaj sem hvaležen Janezu Janši", ki pa je bil spisan pred Turkovim člankom. To, da na tem mestu izpostavljam ta dva avtorja, je zgolj naključje. Diskurz v teh člankih mi služi le kot najbolj "ažurni" primer tega spontanega avtoritarizma, ali celo bolje rečeno, enoumja.

Oba avtorja sta predstavnika neke ekonomsko-desne in družbeno-liberalne usmertive, četudi se predstavljata in jih bralci večkrat razumejo/mo, kot desna komentatorja. Zadevo še najlažje razrešimo tako, da ju imenujemo neo-konservativca ali buržujska desničarja. Morda bi lahko uporabili celo Peterletovo označbo "liberalna konservativca". Kakorkoli, vedeti moramo le, da sta na desni strani pristala zaradi: prvič, poizkusa diferenciacije s slovensko levico, ki je nekoliko okostnela in preveč social-demokratska, celo socialistična, in premalo "klasično" liberalna, ter drugič, zaradi ekonomskih vprašanj.
Pomembno je tudi, da se zavedamo, da ona dva sama pojmujeta levo-desno delitev, le kot vprašanje ekonomske usmeritve in ne ideološke . Še več "ideološkost" je v pravi maniri demokratičnega avtoritarnega taljenja, zanju pravzaprav nekaj, česar ne bi smelo biti, kar bomo videli je glavna poanta tega mojega zapisa.

Mit o Sredinskem volilcu
Za oba avtorja je značilno, da na vsak način utemeljujeta svojo tezo, da obstaja v ljudstvu (ne bom uporabil besede narod) neka nepregledna množica racionalnih sredinskih volivcev, katerim je najpomembnejše le ena sama stvar, in ta je: sožitje ljudi, skozi neke gospodarske in socialne rešitve.
Da je ta teza zgrešena, nam že takoj pravi dejstvo, da gre torej po njuni logiki za bazen komfortistov in predvsem buržoaznih materialistov, ki sicer ne živijo v komunah, a so vseeno po srcu hipiji. Kako drugače pa lahko razumemo torej tega njunega sredinskega volivca, ki pred vsakimi volitvami tako zelo racionalno išče rešitve po programih strank in se navdušuje nad mehkotno politiko.
Ta njun sredinski volivec, ki mu je tako zelo treba goditi in se smukati okrog njega, pa po njuni percepciji očitno zaseda ogromen bazen volilnega telesa, če se mu je treba tako zelo pokoravati. Res sicer je, da obstaja takšen "sredinski" volilni bazen in res je tudi, da je sorazmerno velik, ni pa res, da so njegove značilnosti takšne, kot nam jih implicitno slikata Turk in Lisjak.
Jaz pa predlagam tezo, da gre pri slovenskem volilnem telesu za naslednji sistem. Imamo tri baze. Na eni strani majhno dokaj skrajno levo bazo, ki bo volila levo "neglede", na drugi strani majhno dokaj skrajno desno bazo, ki podobno voli desno "neglede", na sredi pa imamo ogromno "sredinsko" bazo. To slednjo bazo na vsaki strani malo pobereta leva in desna opcija, a glavnino te baze obvladujejo "mediji". Ti mediji, ki ne le posredno ustvarijo končni volilni rezultat, pač pa tudi posredno vplivajo na procent neudeležbe na volitvah, pa so zopet odvisni od političnega obvladovanja, ki torej potencialno lahko pride iz obeh polov, desnega ali levega. Povedano drugače, če obvladujete medije, boste zmagali.

Kakor je rekel  Justin Stanovnik že leta 1991: "V dobi informatike, ki je tudi doba medijskega nasilja, lahko sile, ki kontrolirajo pretočne kanale informacij, družbeno zavest oblikujejo do te mere, da imajo politične odločitve ljudi tako rekoč v rokah. Dokaze za to nam taisti mediji dobavljajo vsak dan." in na drugem mestu: "Trenutno se odsotnost uma nikjer ne kaže tako upadljivo kot v politiki. Tu ne-um prehaja v vulgarno neumnost; tu se postavljajo sodbe, kakor da ljudje ne bi imeli nobenega spomina in nobene skušnje, kakor da bi bili ljudje čista funkcija tiste volje, ki stoji za radiom, televizijo in časopisi. Kakor da njih samih v resnici sploh ne bi bilo!"
Ta sredinski volilec ni racionalni intelektualec, kakršnega nam prikazuejta Turk in Lisjak.  Seveda je povsem enostavno izgubiti stik z ljudstvom in lastnosti svojih intelektualnih prijateljev ali celo samega sebe projicirati na vso buržoazijo ali na celotno ljudstvo, vendar pa je evidentno, da temu ni tako.
Tu in tam se pojavijo ljudje, ki v intelektualnem zanosu in želji po indiferenciaciji s "čredo", trdijo, da se odločajo na podlagi programov in da njih ne briga levo-desni "ideološki cirkus", vendar pa so si gotovo tudi sami prisiljeni priznati, da o teh programih izvejo iz medijev in da jim te programe razloži njihov žrec, t.j. njihov najljubši ekonomist ali komentator.
Sredinski volilec je izmuzljiva pojava, ki jo je nemogoče sploh secirati, kaj šele pravilno. Že sam koncpet "neopredeljenosti" kaže na morečo votlost in ob njem se ne moremo izogniti povezovanju tega pojava prav nazaj z dogmo "povezovanja", Lisjaka in Turka oz. medijev, zadnjih dvajset let.
Ker kaj pa je sredina? Lovljenje ravnotežja med desnico in levico ali svoj lasten političen sistem? 
 
Zahtevamo enoumje!
Drugi problem obeh piscev, pa je njuno zavračanje politične raznolikosti in negiranje politične neskladnosti in celo ter predvsem ideologije.
Avtorja se zavzemata za t.i. "neideološko" politiko. Politiko, ki naj ne bi vsebovala "ideologije". Kako naj bi ta politika izgledala sicer ne povesta in jaz ne bi rad špekuliral o tem, ali je politika, ki ne vsebuje ideološkega, sploh še politika. Niti ne bi špekuliral o tem ali onadva kot politiko jemljeta le upravljanje z državo in ne kot subjektivno naravnanost posameznika in družbeno participacijo skupin.
Vendar pa onadva ne verjameta, da obstaja politična neskladnost. Da lahko obstaja nekaj, nek problem, na katerega imata dve (odnosno tudi več) politični strukturi kontradiktorni rešitvi. Ne verjameta niti v to, da obstajajo politični nazori, ki iz ozira ene politične strukture ne bi smeli obstajati. Vsako tako reč vehementno označita za "ideologijo". In ker je po njuni logiki "ideologija" nekaj slabega (oproščam se, če je ideologija nekaj drugega kot svetovni nazor) in v demokratični religioznosti celo demon, takšno reč brez težav zavrneta v ideološki (!) vnemi po demokratični indiferenciaciji ljudi oz. enoumju.
Če je v določeni diktaturi prepovedano biti proti kralju ali stranki, je pa v demokratični spontani diktaturi prepovedano biti "proti". In ker politika ne sme več vsebovati "ideologije", ker bi lahko prišlo do navzkrižij in proti-jev, se torej politika sama degradira v povsem isti podsistem, kakršna je v strankarskih ali drugih diktaturah. Na koncu se sme ukvarjati le še z najbolj banalnimi rečmi, kjer lahko prihaja do navzkrižij in proti-jev samo še pri vprašanju, koliko širok naj bo most čez potok.
In tu bi bilo sicer vse lepo in prav, postali bi degradirana flower-power hipijevska družba, ki se ne bi ukvarjala več z ničemer "ideološkim", da to ne bi skalilo vseprežemajočega tripa, če ne bi tudi tu, kakor v strankarski diktaturi, kjer se le določeni žreci ukvarjajo z ideološkimi vprašanji, v demokraciji s temi istimi vprašanji ukvarjali podobni žreci, ki pa delujejo veliko bolj podtalno in svoj politični nazor ali ideologijo širijo mimo politike pod krinko demokratične poljubnosti in prav te iste dogme o demokratični ne-ideologiji.
In tu smo že pri srži tega problema. Kaj pa če je tudi ne-ideologija ideologija? Kaj pa če so te, v celofan sodelovanja zavite besede o neideološkosti politike zgolj posebno prefinjen način za obvladovanje družbe v neki materialistični napol futuristični ideji o konzumerističnem pasivnem državljanu. O tej obliki obvladovanja družbe in posameznika, ki je tako zelo reguliran, navznoter in navzven, da ne bi slučajno pomislil na kaj ideološkega, so lahko nekdanji totalitarizmi le sanjali. To je na las podoben, a potenciran, prijem totalitarizmov, ki prepovedujejo posamezniku misliti karkoli ideološkega, ki ni v liniji vladajoče ideologije, medtem ko sami gradijo svet po lastnih načrtih. Sicer s to razliko, da so v demokratičnem sistemu navidez prepovedane vse ideologije oz. vse ideološko.
 
Neideološki zaključek (ali pač)
Seveda dopuščam oz. sem prepričan, da tako Lisjak kot Turk nista imela v mislih tega in da sta njuna zapisa zgolj odraz popularnega diskurza v katerem se, tako na ulici, kot v akademski predavalnici, ceni zavračanje vsega, kar bi "smrdelo" po politiki kot ideološki naravnanosti posameznika in se poudarja zaničevalen odnos do vsakogar, ki meni, da je resnica absolutna.
Želim pa refleksijo intelektualcev o tej opevani "neideološkosti", kakor tudi dosledno razlago terminologije, ki jo uporabljajo. Pa se v tem oziru obrnimo na Sv. Rito iz Cascie, priprošnjico za nemogoče zadeve.


-NeoDomobranec

Ko Kizo sreča Rožmana in Ušeničnika

Zgroženi smo lahko pred časom brali blog avtorja imenovanega "Kizo", z naslovom "Ko Združena levica sreča nacional socializem".
V članku avtor naredi nekaj, kar je pred njim naredilo že mnogo "desničarjev" ali bolje rečeno: materialistov, ki zasedajo desni politični prostor t.j. kapitalistov, primerjati nacional-socializem s klasičnim marksističnim socializmom.
Krilatica "socializem je socializem", s katero so vneti komentatorji še pred nekaj leti argumentirali istorodnost komunizma z nacizmom, po spletnih forumih, je tako postala tudi Kizova enostavna formula za pojasnitev, kaj pa imata nacionalni socializem in marksistični socializem dejansko skupnega.
Sicer je skušal vse skupaj oviti v nek lepši celofan in je vzel program stranke NSDAP iz leta 1932 in ga šel primerjat s programom ZL, a če skušamo resnično dojeti kaj imata skupnega nacionalni socializem in marksistični socializem, iz Kizovega zapisa, potem lahko naše dojetje strnemo nazaj v tisto formulo: socializem je socializem. To je Kizov strnjeni argument.

Kizo namreč zanemarja pomembno dejstvo, ki pa je očitno današnjemu intelektualcu, današnjemu geniju, zakrito. To dejstvo pa je: ekonomija in družba nista bipolarni sistem: socializem-kapitalizem. Boj ali vsaj nasprotovanje kapitalizmu te ne naredi nujno za socialista.
Seveda, možno je, da kapitalizem in kapitalist, vsakega nasprotnika svoje superiornosti, obravnava kot nekaj "istega", a to vendar ne pomeni, da sta ta dva nasprotnika dejansko "isto". Ko sem bil jaz osebno (pisec tega besedila) še otrok sem razmišljal ravno tako: če nočem biti socialist, moram biti kapitalist.

Dovolite mi, da seznanim Kiza z nečem, čemur se reče katoliško nasprotovanje kapitalizmu. Bo Kizo tudi katoliško nasprotovanje kapitalistični superiornosti povezal z marksističnim socializmom? Bo povezal morda škofa Rožmana s poslancem Mescem, ali pa bo z njim povezal Ušeničnika. Bo v tem primeru predefiniral krilatico iz: "socializem je socializem" v "nasprotovanje kapitalizmu je socializem".

Poglejmo si le nekaj izjav dr. Ušeničnika, škofa Rožmana in jugoslovanske škofovske konference na temo kapitalizma:
 

"A v resnici gledajo, kako se države oborožujejo za nove vojske, kako močnejši tlačijo slabše, kako narašča draginja, kako stiska vedno hujša beda delovne ustanove. Odkod ta čudni pojav?
Vzrokov je gotovo več, a glavni vzrok na socialno-gospodarskem polju je moderni internacionalni kapitalizem. Izpovedati moramo žalostno resnico, da je bila že svetovna vojska vojska kapitalizma."

"Kapitalizem se javlja bolj in bolj kot univerzalna in internacionalna sila. Če hočemo opazovati razmah kapitalizma n.pr. pri nas doma, ni treba, da bi šli gledat v posamezna podjetja, glejmo le, kako narašča število bank, in če hočemo opazovati našo odvisnost od svetovnega kapitalizma, le opazujmo nihanje naše valute na borzah!"

"Za kapitalizem so najbolj značilne tri reči: mamonizem, t.j. gon za profitom, ki je gibalo vsega modernega gospodarstva, in pravni ali pravzaprav brezpravni sredstvi, ki se po njih v gospodarstvu dejstvuje, svobodna konkurenca in svobodna delovna pogodba."

"Kapitalizem žene torej z neko notranjo nujo v imperializem, a imperializem do vojsk. Seveda skuša kapitalizem ta svoj gon pred narodi zakriti. Ne govori o imperializmu, temveč o kulturnem poslanstvu, o narodnih aspiracijah in drugih takih lepih rečeh."

"Naša pamet, razsvetljena s svitom krščanskih načel, nam brani, da ne moremo ne s kapitalizmom ne s komunizmom. 
Mi ne moremo prerekati resnice, ki jo oznanja komunizem, da bo kapitalizem ubil zlasti male narode, če ne bodo narodi ubili kapitalizma.
Kajpada se ubiti kapitalizem ne pravi ubiti industrijo, tudi ne veliko undustrijo."

"Ubiti kapitalizem se pravi ubiti mamonizem, ki se je utelesil v modernem gospodarstvu. Ker ta mamonizem ni nujno pohlep tega ali onega, dasi se je prvotno skotil iz pohlepa ljudi, ampak se izraža v nekih gospodarskih oblikah, zato tudi ne bo mogoče premagati kapitalizma, če se ne izpremene te oblike. Narodi bodo morali torej preosnovati sodobni gospodarski red ali pravzaprav nered."

Aleš Ušeničnik, 1923.

"Iz vseh teh zmot gospodarskega liberalizma se je skotilo tisto, kar poznamenujemo dandanes s splošnim imenom: kapitalizem."

"Toda v dobrih časih je bilo med gospodarji in delavci nekakšno družinsko razmerje, ki je trdote mezdnega razmerja omiljevalo. Liberalizem je pa tudi tu , kar je bilo v tem mrzkega, dognal do konca. S svojimi nauki je opravičil vsako izkoriščanje delovne sile in najgrše oderuštvo. Edini namen gospodarstva je liberalizmu čim večji dobiček."

"Nastala je doba kapitalizma. Kapital si lasti ves dohodek, plače za delavce pa deva le med proizvodne stroške. Če ne nosi kako podjetje zadosti, se kapital - denar umakne drugam, delavci pa ostanejo brez zaslužka in kruha na cesti. To kapitalu ni nič mar, zakaj kapital je brez srca. Kapital ne pozna človeka kot človeka, marveč pozna samo delovno moč. Kapital tudi ne pozna naroda, marveč je mednaroden. Kakršen je po nauku liberalizma kapital, tak je lahko tudi njegov lastnik, kapitalist.

Ta kapitalizem je postal v naši dobi strašno zlo. V njem se skriva, kakor je dejal že Leon XIII., oderuštvo v raznih oblikah. Vse kapitalistično gospodarstvo je postalo, kakor pravi Pij XI., strašno trdo, kruto, brezsrčno (Quadragesimo anno). S to brezsrčnostjo je vzbudil kapitalizem v dušah delavcev samo sovraštvo in gnev."

 "Kapitalizem hoče gospodovati ne le delovnim množicam, temveč tudi narodom in državam. Zato pa ni čuda, da se obrača gnev tlačenih množic tudi proti državam, ker se jim zdi država le se orodje v rokah kapitalizma.
In tako je zlo gospodarskega liberalizma in kapitalizma tako veliko, da že ni nikogar več, ki ne bi čutil, da drvi človeštvo brez Boga, brez duše, pogreznjeno v samo materialno borbo za svetne dobrine, res v lastno propast in v uničenje vseh vrednot." 

Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov, 1937.

"Zasebni kapitalizem, ki zna delavca krivično izkoriščati, odpraviti, je komunizem na ves glas napovedoval. Ni ga odpravil, ampak spremenil ga je v državni kapitalizem, ki delavce le še hujše teži, ker zoper njega delavec nima nobenega sredstva. Vsak boj zoper državni kapitalizem velja za protirevolucionarno, protidržavno dejanje, ki se z vso ostrostjo in brezobzirnostjo kaznuje."

 
Gregorij Rožman, 1940.

 "Komunizem se je rodil iz liberalizma. Tu ne mislim toliko političnega liberalizma, marveč gospodarskega - dasi sta si seveda med seboj brata. Liberalizem oznanja popolno svobodo. Vsak sme gospodariti, kakor more in hoče. Napovedali so brezobzirno konkurenco. Kdor je pridnejši, spretnejši, varčnejši, ali tudi grabežljivejši, bolj brezobziren do drugih, ta si nabere ali nagrabi več; drugi ostanejo zadaj in spodaj. Na ta način je zrastel kapitalizem."

"Gotovo moramo biti odločni nasprotniki kapitalizma, kakor se je razvil in razpasel v teku časa. Bog-stvarnik je dal zemeljske darove zato, da jih uživajo vsi ljudje."

"Dva papeža, Leon XIII. in Pij XI., sta v dolgih okrožnicah razložila, kak bi moral biti družabni red na svetu po naukih evangelija. A kapitalisti bolj cenijo svoje polne blagajne kakor lepe nauke papežev. S slepoto so udarjeni!"

Gregorij Rožman, 1943.


Kot lahko vidimo gre pri katoliškemu nasprotovanju kapitalizmu in gospodarskemu liberalizmu, ki bi ga dandanes imenovali neoliberalizem, za trdo in radikalno držo.
Ušeničnik govori celo o "uboju" kapitalizma, medtem ko Rožman poudarja, da sta socializem oz. komunizem in kapitalizem v samem bistvu produkt liberalizma in imata isto materialistično počelo.
Bo Kizo očital tudi njima, da sta socialista? Kakor to počne, ko primerja nacionalni socializem z marksističnim socializmom.

Torej če se vrnemo k programu NSDAP. Čeprav se je njihovo gibanje imenovalo nacional-socialistično, to nikakor ne pomeni, da je šlo za marksistični socializem. V bistvu je šlo za gospodarski sistem, ki je izhajal iz fašizma t.j. korporativizma.
Bistvena razlika med nacionalnim socializmom in marksističnim socializmom pa je v tem, da prvi zagotavlja posamezniku zasebno lastnino. Nacionalni socializem je bil smrtni sovražnik socializma, na oblast v Nemčiji je prišel tudi zaradi strahu pred komunistično (t.j. socialistično) revolucijo (münchenska republika svetov!) in je dejansko vseskozi deloval kontrarevolucionarno, še pred prihodom na oblast je bil njihov diskurz proti-marksističen.
  
Kaj je torej sploh problem Kizovega zapisa?
Kizo se izogiba, da bi program ZL imenoval s pravim imenom: komunizem in marksizem ter skuša na podlagi proti-kapitalistične retorike enačiti nacional-socializem s socializmom oz. komunizmom. Po drugi strani pa s tem premišljeno oblikuje bipolarno blokovsko percepcijo gospodarstva kapitalizem-socializem in s tem utrjuje desničarski materializem, ki dandanes veje iz desnih strank. Povrh vsega pa nas prepričuje v superiornost kapitalizma in gospodarskega liberalizma, ter vsako kritiko tega materialističnega sistema spretno označi bodisi za socializem, bodisi za nacizem.
Spretnost s katero mu je na en mah uspelo ožigosati nasprotnike kapitalizma za socialiste in socialiste za naciste, je sicer res vredna zavidanja, a vendar je takšna percepcija popolnoma napačna, kar je evidentno.

-NeoDomobranec

Pred Parizom je bil Karlovec in pred ZL je bila OF

Združena levica, neokomunistična populistična stranka delomrznežev in kulturnikov, je na svoji spletni strani objavila komentar k masakru v Franciji, kjer sta dva muslimana postrelila dvanajst ljudi, tretji musliman pa pet drugih ljudi.
  
Ta komentar ni nič drugega kot pritoževanje o kapitalizmu in imperializmu, ki pa dejansko ne seže Ušeničnikovim mislim o kapitalizmu niti do kolen. Združena levica namreč živi v utvari, da je boj proti kapitalizmu nekaj zelo novega in eksotičnega, povrh vsega pa meni, da je boj proti kapitalizmu tudi boj s katoliško populacijo in desno politično opcijo. Ta zmota pa izhaja iz nepoznavanja slovenske politično-družbene zgodovine.

Vendar pa sta nas bolj kot to zmotila sledeča stavka iz omenjenega komentarja: "Umor novinarjev francoskega časnika Charlie Hebdo je v zadnjih dneh tema številka ena večine svetovnih medijev. V Združeni levici najostreje obsojamo takšna nasilna dejanja."
    
Mar to pomeni, da Združena levica obsoja tudi vosovske in partizanske umore in masakre med vojno, ki so najmanj identični masakru iz Francije?

Poglejmo si samo en takšen masaker iz leta 1944.
   
"Burjevčev Filip je 14. marca zvečer kot običajno šel spat k stricu Janezu v Karlovec (danes  Kopališka ulica v Škofji Loki op. ND). Janez in Pušar in žena Ivanka sta v precej prostorni hiši živela sama -  sin in hči sta bila v Ljubljani, zato sta lahko sprejela na stanovanje tudi begunce s hribov. Ko je Filip tisti večer vstopil v Bičkovo kuhinjo, so bili tam poleg strica in njegove žene zbrani še sledeči: Janez Erbežnik, Šink od Sv. Andreja nad Hrastnico, njegov brat Matevž in sestra Marjanca, Staniška, Jakob Krmelj iz staniške bajte in verjetno še kdo."
    
"Ura se je bližala deveti. Pravkar so povečerjali, vendar so še ostali v kuhinji in se pogovarjali. Niti na misel jim ni prišlo, da jim grozi nevarnost. Ko je v veži nenadoma zaropotalo, so vsi vstali od mize in v gruči stali blizu kuhinjskih vrat, kjer se je pojavil vosovec z brzostrelko, za njim pa sta bila še dva ali trije. Zločinec je iz neposredne bližine spustil cel rafal na ljudi v kuhinji, ki so mrtvi ali umirajoči popadali na tla. Zdi se, da je Filip tisti trenutek stal nekoliko vstran od ostalih, ker je potem sam ležal sredi kuhinje. Marjanca, ki ni bila ranjena, je od strahu ali pa namerno padla na tla in ostala nepoškodovana."
      
"Nekje zunaj so se že slišali streli, zato likvidatorji niso imeli časa preverjati rezultate svojega dela, ampak so kar se da hitro izginili v temo.
   
Pri Bičku so tako 14. marca 1944 ob devetih zvečer umrli sledeči:
   
Janez Pušar, Biček, in njegova žena Ivanka;
Filip Pušar, Burjevčev iz Puštala;
Janez Erbežnik, Šink od Sv. Andreja;
Matevž Erbežnik, njegov brat, Staniški s Hriba Sv. Petra;
Jakob Krmelj iz staniške bajte.
   
Filipova sestra Ana je delala v loški predilnici. ko se je naslednje jutro odpravljala v s lužbo, ji je oče, ki ga je skrbelo, zakaj Filipa še ni domov, naročil, naj najprej gre pogledat k stricu Janezu. Tako je postala očividka tistega groznega prizora v Bičkovi kuhinji: pet okrvavljenih trupel je skoraj na kupu ležalo blizu vrat, brat Filip pa na sredini kuhinje. Bližnja stena je bila oškropljena s krvjo. Trupla v Bičkovi kuhinji je tisto jutro nekdo fotografiral in nekaj fotografij s kratkim poročilom o dogodku je objavil Slovenski dom 5. oziroma 17. junija.
    
Skoraj natanko ob istem času kot pri Bičku so se morilci pojavili v nekaj deset metrov oddaljeni Čikovi hiši, kar pomeni, da sta bili na delu dve skupini. Razumljivo, saj so teroristi vedeli, da bo po prvih strelih nastal v mestu alarm, ki bi jim lahko preprečil umik. Tudi pri Čiku so begunci tedaj ravno večerjali. Pri mizi so bili Janez Pustovrh, njegova žena Ivana in 6-letni sin Janez od Sv. Ožbolta ter Franc Lavtar, Brojan od Sv. Barbare. 7-letna Pustovrhova Tončka v trenutku, ko so se morilci pojavili med vrati, ni bila pri mizi, domači gospodar Janez Rupar, po domače Čik, je pa menda bil v sobi poleg kuhinje. Tudi tukaj je bil spredaj vosovec z brzostrelko, za njim pa še nekaj drugih. Po sedečih okrog mize se je usula svinčena toča. 7-letna deklica se je tedaj znašla v sobi poleg gospodarja, ki je že držal v roki pištolo. V trenutku je otroka porinil za kavč in skozi odprta vrata že streljal na morilce. Pravijo, da je zadel v roko vosovca Janka Božnarja - Mačka, ki je tudi bil od Sv. Barbare, tako rekoč sosed pobitih. Teroristi se niso spustili v boj z gospodarjem, ampak so se takoj umaknili.
   
Pri Čiku so bili tako 14. marca 1944 ob devetih zvečer umorjeni sledeči:
  
Janez Pustovrh, Hribovski od Sv. Ožbolta in njegova žena Ivana ter 6-letni sin Janez;
Franc Lavtar, Brojan od Sv. Barbare."

(17-letni Filip Pušar leži mrtev v Bičkovi kuhinji)

Tu je bilo pobitih deset ljudi, od tega en šestletni otrok in en sedemnjastletni mladostnik. Bo Združena levica tudi to dejanje "najostreje obsodila"?
   
Obenem pa skuša ta stranka na podlagi francoske tragedije vsiljevati tudi svoj materialistični pogled na družbo, ne da bi se zavedala, da so se ljudje, ki so umorili šestletnega Janeza in sedemnajstletnega Filipa, deklarirali zoper religijo in za sekularizem.


-NeoDomobranec
______________________________________________________
Povzeto po: Janko Maček, "Škofja Loka se upre komunistični strahovladi". Zaveza št.72.

Nemčija včeraj, Izrael danes

Demokracija je sistem, ki ima kot vsak drug avtoritaren režim nek seznam prepovedanega, nek seznam nezaželenega in na drugi strani seznam zaželjenega. Stvar, ki je na seznamu nezaželenega najbolj pri vrhu, morda takoj za dvomom o demokraciji kot sistemu, je opozarjanje na nezmožnost sobivanja določenih kultur. Demokracija kot sistemska filozofija, je prepričana, da je v demokratični skupnosti možno sobivanje najrazličnejših kultur ali etničnih skupnosti, prepričana je, da je v demokraciji mogoče sobivanje različnih religij, ker sama religijo razume, kot zasebno čustvo posameznika in religijo samo relativizira na nekaj, kar naj bo prostočasno, hobi.
ker jo tako degradira, je prepričana, da je mogoče tudi sobivanje različnih religij in kultur, ki poganjajo iz teh religij.
Nekoč sem v neki iracionalni vnemi, ki jo je gnalo neko buržoazno domoljubje, podvomil v mešanje kultur oz. sem hotel to mešanje kultur predstaviti kot nekaj, kar je nujno slabo za narod, za kulturo, za religijo. Pa mi je sogovorec odvrnil, da se motim in mi z zanosom opisal centre mešanja kultur in narodov, ki so ravno iz tega mešanja, cveteli in bili zemlja, ki je pognala napredek.
Tedaj sem odgovoril, da v enolončnici nima smisla govoriti o čebuli, namesto, da bi uvidel, da je vsakakršen diskurz o taljenju kultur, ki poteka na ravni zagovarjanja demokratičnih vrednot, nujno obsojen na neuspeh. Demokracija je liberalno-družbeni koncept oz. sistem, ki ima svoje dogme in sobivanje kultur je ena takšnih dogem.

Največ se lahko naučimo od modernega Izraela in njegove tragične zgodovine. Izrael je točka na kateri lahko uvidimo vso realnost demokratičnega koncepta naroda in kulture, kakor tudi točka iz katere najjasneje vidimo realnost etničnih in kulturnih napetosti iz prve polovice dvajsetega stoletja.
Ko spremljamo že dolga leta ozemeljske konflikte Izraela in ko smo v zadnjem času poslušali o spreminjanju ustave pri členu čigava država Izrael je, še prej pa o spopadanju z navali priseljencev, nismo mogli biti bolj srečni. Izkazalo se je, da ščitenje lastne identitete ni nič demoničnega, nič takšnega, da bi zahtevalo demona v rjavi uniformi, pač pa nekaj povsem narodno-spontanega.
Primerjajmo torej Nemčijo 1933 - 1945 z Izraelom. V Nemčiji je šlo prav tako za spopad dveh kultur, za poizkus ohranitve lastne identitete ter za ozemeljsko širitev oz. vsaj ozemeljske konflikte.
Tu ne gre za nobeno evolucijsko teorijo, za nobeno večvrednost, za nobeno arijsko raso, za nobeno rasno teorijo. Gre zgolj za ohranjanje lastne identitete in lastnega naroda, ki se ga razume bolj metafizično kot ga razume demokracija. V primeru Izraela je vprašanje o metafizičnosti naroda še toliko globlje in veliko bolj fanatično. Kar je seveda čisto prav.

In sedaj smo na precepu. Bomo na Izrael gledali skozi demokratično prizmo, ali pa se bomo osvobodili teh boljševiško-liberalnih izumetnij in bomo priznali, da je Izrael upravičen do ozemeljskih širjenj in zagotavljanja identitete lastnega naroda tudi skozi zagotavljanje židovske države za žide.
Glede na demokratične dogme, je zadnja možnost neustrezna in zahodni demokrati imajo veliko težav z utemeljevanjem lastne podpore Izraelu, katera mora ravnotežje loviti med demokratičnimi zapovedmi in logično upravičenostjo izraelske države do širjenja svojega ozemlja ter utrjevanja lastne identitete, tudi na račun rasne politične korektnosti.
Šele skozi študiranje izraelske države, se nam zamaje mit demonske Nemčije, ki ji je vladal Hudič. In če bi danes prišel na oblast v Nemčiji nacional-socialist, bi podprl Izrael v njegovi upravičenosti do lastnega obstoja.
Tudi danes, kakor pred sedemdesetimi leti, so glavni nasprotniki pravice države Izrael, raznorazni levičarji, boljševiki, liberalci in demokrati. Čeprav jim tokrat, zaradi priviligiranega statusa židovskega ljudstva in zaradi lastnih interesov, ne naseda ameriška velesila.
Antisemitizem, ki se dandanašnji brez težav širi po medijih in ki je de-facto hujši od predvojnega antisemitizma (predvojni antisemitizem je bil uperjen zoper žide, kot etnično oz. kulturno manjšino znotraj neke večinske države oz. naroda, moderni antisemitizem pa je uperjen zoper obstoj židovske države oz. židovskega naroda, kot celote), pa razširjajo poleg levičarjev tudi nekateri "skrajni desničarji" oz. "neonacisti", ki narave nemškega boja sploh ne razumejo. Saj se v slepem sprejemanju mita o demonični Nemčiji, še vedno spravljajo na žide, ki sploh ne ogrožajo več ne Nemčije, ne katerekoli druge države, obenem pa pravtako slepo izkazujejo podporo Palestini, ki je soodgovorna za dejansko islamizacijo Evrope, ki se dogaja tu in zdaj.
Spominjam se celo, da je v neki debati na internetu nekdo, ob mojem argumentu, da je nesmiselno govoriti o židih, medtem ko evropske države zasedajo muslimani, rekel, da so židje odgovorni tudi za islamizacijo Evrope. Takšna trditev kaže vso slepoto "skrajno desnega" pola, ki je ravno zaradi takšnih organiziranih idiotizmov zaspal med islamizacijo Evrope. (Namreč ti "skrajni desničarji" se niti ne zavedajo, da če se zares zgodi uničenje izraelske države, bodo vsi ti židje na koncu pristali v Evropi in bo šele tedaj nastala "težava").

V resnici pa bi moral vsak desničar, priznati pravice izraelske države, ker bi v tem vendarle moral videti usodo lastnega naroda.

-

Agitator: Zasebnost za sebe

Ker je vsa desnica dandanes praktično "wannabe" libertarska oz. se spopada v svoji glavi z idejo o popolni odsotnosti države pri regulaciji povprečenega državljana, ki ga seveda oni razumejo tako kot ga, prirejenega svojemu kroju in menijo, da takšen človek ne potrebuje regulacije države, obenem pa se še vedno ne morejo povsem ovesti, da je takšna percepcija de-facto ultraliberalistična, t.j. retroliberalistična (da se ne bi spet slučajno napak razumeli kaj pod liberalizmom mislim) in da v to percepcijo pač ne sodi več nobena resnična norma, se prav desničarji spopadajo z vprašanjem zasebnosti.
Vendar ne v smislu tiste osnovne človekove zasebnosti, tiste danosti, zagarantiranosti, ki prihaja iz nečesa nadcivilizacijskega, pač pa predvsem z vprašanjem moderne zasebnosti, ki pa vključuje predvsem internetno zasebnost in zasebnost posameznika v informacijskih procesih. Povedano drugače, ta moderna ubertendenca razgaljanja samega sebe na družabnih omrežjih, na internetu in vsepovsod drugod v javnosti, naj bi bila varovana z neko novonastalo vrednoto moderne zasebnosti. Povedano še bolj drugače, vztrajen umik osnovne človekove zasebnosti, naj varuje koncept moderne zasebnosti.
Ko govorimo o "osnovni človekovi zasebnosti" kakor jo pač tu imenujem, se moramo namreč zavedati, da gre predvsem za vprašanje posameznikovega odnosa do zasebnosti oz. samovarovanja lastne zasebnosti, ki kot nek družbeni kompromis, postane obča norma. Družba zagotavlja posamezniku priložnost, da varuje svojo zasebnost, bolje rečeno, zasebnost je zgolj možnost posameznika, da se je poslužuje. Tu sem uporabil besedo "možnost" in ne "pravica", čeprav bi obe besedi primerno dopolnjevale stavek, vendar ju je treba jemati glede na zasebnost popolnoma drugače. Zasebnost, ki je sicer načeloma zagrantirana in bi ji po vseh družbenih kompromisih morali imenovati pravica, to vendarle ni, če ostanemo zvesti resnici. Zasebnost je le možnost posameznika, če jo izkoristi in predvsem, če se zanjo zavzema in jo ohranja. Zasebnost ni danost, država je ne more braniti in je niti ni dolžna, gospoda libertarci, braniti. Država je nujno v konfliktu s posameznikovo zasebnostjo, to je pač zgodovinska danost in če libertarcem to ni všeč, to ničesar ne spremeni. 
Če ponazorimo koncept moderne zasebnosti, ki naj bi branila razkroj tradicionalne zasebnosti: moderni človek (in moderni uporabljam kot trenutni) je prepričan, da mu mora država zagotavljati zasebnost pri fotografiranju lastne golote, pošiljanje teh fotografij prijateljem in shranjevanje teh fotografij v nekih spletnih albumih. To je moderni koncept zasebnosti na pram tradicionalnemu konceptu zasebnosti, pri katerem posameznik sam poskrbi, da ohranja zasebnost. Tu pri modernem konceptu pa se ta občutek za zasebnost povsem izbriše in se degradira na osemznakovno geslo, ki naj ščiti posameznika.
Moderni človek je prepričan, da je po neki psvedologiki upravičen do zasebnosti na svojem facebook profilu s petsto "prijatelji", da so podatki s tega profila nedotakljivi in da ga mora povrh vsega ščititi še država. Ksreči je država dokazala, da temu ni tako in je v znanem primeru oglobila posameznika, ki je na svojem facebook profilu "žalil" policijo. In tedaj ni bila polemika okrog tega, kako je sploh v "demokratičnem" sistemu mogoče "žaliti", se "neprimerno" izražati o policiji, ki je zgolj nek državni represivni aparat in bi bili že po logiki posvečene pravice do izražanja, zagrantirani do izražanja mnenj, čeprav neprijaznih, do nekega državnega aparata. Ne, tedaj se žurnalisti niso spraševali o tem, pač pa o njegovi pravici do zasebnosti v okolju 800 ljudi. Človek, ki govori, piše in deli slike z 800 ljudmi, nima nikakršne pravice do zasebnosti, že po logiki stvari.
Zasebnost mora človek ohranjati sam, država tega ne more namesto njega, niti Informacijski pooblaščenec, ta neocenzurna inštanca, ki predpisuje ljudem kaj lahko govorijo in kaj ne.
To pa velja tudi za neinternetno okolje. Ni mogoče pričakovati, da so ljudje na javnih mestih, ki počnejo kakršnekoli reči, upravičeni do zasebnosti. Niso upravičeni do zasebnosti, ker zasebnost izhaja iz njih samih. Nihče ne more kontrolirati njihovega vedenja razen njih samih.
(Tu se ne bom dotikal anonimnosti interneta, ker to nima nič opraviti z zasebnostjo, saj anonimnost sploh ne obstaja v vsaj nekem psevdoabsolutnem vidiku, kaj šele v absolutnem. Vsaka anonimnost je  relativna.)
-Agitator 3.1.2015

Piedestal slovenske demokracije ali O opoziciji, ki je ni bilo

Ena tistih tem s katero si dajo ali damo na slovenskem, posebno na slovenski desnici, največ opravka je vprašanje naše demokracije in tistega, kar je do nje pripeljalo t.j. osamosvojitve. Največkrat ponavljan je denimo izrek, da je naša demokracija ukradena, da se za masko demokracije skrivajo stari boljševiki, ki jo izrabljajo za svoje namene. Na drugi strani pa imamo češčenje osamosvojitve in mantrično ponavljanje, da so nam plodove tiste posvečene osamosvojitve ukradli prej omenjeni boljševiki.

 Prespraševanje osamosvojitve
Čeprav je v tem več kot dovolj evidentne resnice, pa moramo vseeno vedeti, da je celoten koncept tega razmišljanja napačno zastavljen in da so začetki in konci med seboj pomešani.
Prespraševati osamosvojitev, kot desničar, pomeni neke vrste herezijo, saj mora vendar osamosvojitev ostati neka točka iz katere se slovenska desnica samoutemeljuje. A ta koncept je kot rečeno zgrešen in vodi v defektnost desnice.
Pred kratkim je na nacionalni televiziji govoril Milan Kučan in povedal eno bistvenih reči o slovenski osamosvojitvi. Če ga povzamem, je rekel, da je bil tedaj on zadržan iz razloga, ker ni želel, da se obrne določen del naroda proti drugemu delu. Zanj, tako on, je bila najpomembnejša enotnost. In v tem je zajeto bistvo slovenske osamosvojitve.
V slovenski osamosvojitvi se ni šlo za vprašanje antikomunizma zoper komunizem. Šlo se je le za dvoje: za slovensko avtonomijo in demokracijo napram enostrankarski diktaturi.
Namreč bistveno je vedeti, da biti zoper dikaturo ali totalitarizem, ne pomeni biti proti komunizmu in to je tisto jedro problema slovenske osamosvojitve. Vprašanje komunizma ni vprašanje svobode govora ali zbiranja. Vprašanje komunizma je vrednostni sistem, pri katerem na prvem mestu sploh ni svoboda posameznikovega izražanja.

Osamosvojitev ni osvoboditev
Osamosvojitev ni bila torej nič drugega kot prehod iz konfederacije v avtonomno republiko in iz enostrankarske diktature v večstrankarsko liberalno demokracijo. Če bi bila slovenska osamosvojitev zares  izstop iz komunizma kot vrednostnega sistema, potem bi se tedaj preizprašal tudi vrednostni sistem države in bi bile pod vprašajem tudi vse "pridobitve" komunizma, od sekularizacije do ženskih "pravic". A vsega tega ni bilo in kdor govori, da se je leta 1991 šlo za boj proti komunizmu, očitno ne razume, da komunizem ni (le) oblika vladanja, temveč da je komunizem primarno svetovni nazor, ideološka usmerjenost posameznika in družbe.
Seveda bi se v primeru ideološkega spopada s komunizmom leta 1991, zgodilo tisto o čemer govori Kučan, prišlo bi do spopada slovencev. In verjemite mi, mnogi Slovenci bi leta 1991 raje ostali pod jugoslovanskim režimom, kot da bi se odrekli komunizmu in njegovim socialno-družbenim "pridobitvam".
Levičarji sami nam vendar povsem jasno in vehementno, po vseh možnih medijih, z nacionalno televizijo na čelu, pravijo, prav to, da se je pri njih šlo za vprašanje slovenske avtonomije in svobodnega izražanja posameznika. Povedano drugače, ni se šlo za vprašanje komunizma kot svetovnega nazora.
Slovenska osamosvojitev skozi prizmo ideološkega antikomunizma in katoliške tradicije, ni nič svetega, ni nič takšnega čemur bi bilo treba izrekati hvalnice in molitve. Slovenska osamosvojitev iz te prizme sploh ne pomeni nobene pridobitve, zanjo velja zgolj dejstvo, da je zanjo tedaj prišel čas. Seveda si bo marsikdo ob teh heretičnih besedah pokril usta v grozi, a se mora tudi zavedati, da se na tem mestu sploh ne sprašujemo in ne vrednotimo slovenske avtonomije.

Osamosvojitev kot mit nečesa, česar ni bilo
Torej, moj glavni argument je, da se mora vsa debata o "maskah demokracije" pri nas prenesti na prvo točko, na osamosvojitev, ki bi ji logično morala slediti dekomunistizacija, katera bi najverjetneje vodila v drugo državljansko vojno in bi bila gotovo najbolj smiselna rešitev vprašanja komunizma.
Namesto razprav o "maskah demokracije" se moramo samorefleksirati, se vprašati, kje je bil tedaj tisti ideološki antikomunizem, ki bi se s komunizmom spopadel na ideološkem nivoju in ki bi vedel, da za oba ni dovolj prostora in da mora biti eden eliminiran.
Vendar kaj takega, že po logiki ni mogoče, saj je skozi diktaturo komunizma vsa opozicija tako onemogočena, da lahko v takšni situaciji, kot je bila slovenska osamosvojitev, opozicijo komunistom tvorijo le komunisti sami oz. komunistični disidenti (ki pa, kot sem že dokazal v prejšnjih blogih, niso v totalni nasprotnosti s komunizmom, temveč le v določenih aspektih, ki so jih pripeljali do konflikta z matico in jih po neki, sicer čudni, logiki naredili za antikomuniste, a vresnici niso nič drugega kot disidentski komunisti, ki komunizem razumejo nekoliko drugače.). Podobno najbrž ne bi bila mogoča denacifikacija v Nemčiji, če ne bi bilo neke zunanje sile, ki je z vojaštvom izvedla ta proces. Zato je precej neprimerno, da nekateri pisci dajejo za primer nemško denacifikacijo naši hipotetični dekomunistizaciji, če pa bi lahko le-to izvedli le neki ex-komunisti in komunistični disidenti.
Pojdimo še dlje, tudi če bi po osamosvojitvi dejansko izvedli dekomunistizacijo ali vsaj neko mehko lustracijo, s tem ne bi rešili še ničesar. Kot tudi v Nemčiji ne bi rešili ničesar le z denacifikacijo, če ne bi v ta proces vpregli še močne in neusmiljene propagandne mašinerije in striktne represije.
Osamosvojitev ni dala ničesar od tega. To je torej sedaj evidentno. Da bi avtonomiji Slovenije hitro sledila še dekomunistizacija ali celo državljanska vojna je bilo pač nemogoče, ker so bili vsi glavni "antikomunisti" tedaj, ljudje, ki so bili včasih v partiji ali pa so bili socialdemokrati.
Komunisti, stari boljševiki niso ugrabili države, niso ugrabili demokracije, so samo logična kontinuiteta komunistične ideološke prežetosti in so, pa naj se to sliši še tako heretično, produkt slovenske osamosvojitve. Slovenska osamosvojitev, ki je gradila na "enotnosti" in ni po dosegu avtonomije izvedla dekomunistizacije. In za to niso krivi komunisti, temveč tista opozicija komunizmu, ki je ni bilo.

-NeoDomobranec

Spopad

V zadnjem času smo priča intenzivnemu boju na desnici. Ta boj je bil več kot dobrodošel, razgalil je ideološke napetosti, ki so do nedavnega zgolj tlele pod površjem.
Gotovo daleč najbolj zanimiv je bil Vrtovčev komentar pred kongresom NSi. V njem zelo precizno oriše odnose in razmerja domače mainstream desnice in pokaže kakšna je dejanska politika NSi in kakšna je politika SDS. Gre za daleč najboljši politični manifest mainstream desnice, posebej zanimivi v njem pa so nekateri zaključki, ki so identični tistim, ki smo jih potegnili pri projektu NeoDomobranec že pred nekaj meseci.
Eden takšnih zaključkov je, navajam: "Ob tem se vedno bolj dozdeva, da ta psihološki zid med Kučanom in Janšo nujno potrebujeta tako en del desnega pola, kot en del levice... Psihološki zid med Janšo in Kučanom sicer napaja oba, oba ohranja..."
Na tem blogu pa sem že osmega avgustav zapisu, imenovanem NSi: v čem je problem?, zapisal:"Ampak ta teza je nepravilna in je lahko le produkt ljudi, ki Kučana potrebujejo za svoj antipol, da bi sploh lahko obstajali. In Kučan dejansko postaja za janšiste Darth Vader, Morgoth, tisto zlo, ki ga mora Luke Skywalker ali Beren premagati, da bi sploh imel svoj smisel. Da bi njegovo delovanje sploh bilo upravičeno. Janša potrebuje Kučana in do neke mere Kučan potrebuje Janšo."
To je postalo do neke mere evidentno, saj tudi kot sem dokazal v blogu: Antikomunizem vs. liberalni antikomunizem, v primeru SDS ne gre za dejanski antikomunizem pač pa za nekaj, kar bi se še najbolje dalo poimenovati "antikučanizem". SDS in krogi, ki imajo svoj center pri Janši, vse presojajo skozi prizmo Kučan - Janša.
Vrtovec dobro in primerno pokaže na evolucijo stranke SDS in njeno tavanje z leve na desno.
Najbolj neprecenljivo pa je njegovo videnje poslanstva in ideološke vsebine stranke NSi. Ker pa tu parkrat uporabi tudi zanimivo besedno zvezo "vrednostni sistem". A nedefiniranje tega sistema prav kričeče kaže na votlost in praznino tega sistema, ki ga ni. Seveda se na tem mestu sklicujem na politično metafiziko. Vrednostni sistem je zgolj privesek na tisti jedrnati manifest stranke:
"Krščanski demokrati in potem NSi smo se vedno opredeljevali kot desnosredinska stranka, predvsem zaradi našega odnosa do ekonomije in gospodarstva ter vrednot."
"Ponavljam, NSi se pozicionira kot desnosredinska stranka izključno zaradi našega odnosa do gospodarstva in vrednostnega sistema, identično torej, kot ostale krščansko demokratske stranke v razvitih in uspešnih demokracijah. Ekonomija naj vodi politiko in ne obratno."
"NSi je desna! Ne zaradi odnosa do Janše, ampak zaradi odnosa do ekonomije in zavzemanja za temeljne, obče vrednote. "

S tem Vrtovec razgali resnično nrav mainstream desnice oz. tistega, kar se od mainstream desnice pričakuje.
Moja hipoteza je, da gre za naravni politični razvoj desno-leve politike, saj morata med seboj ohranjati napetost, da se ne bi stalili druga v drugo in izgubili svojo psevdoidentiteto. Namreč s tem, ko leva in desna opcija posvajata oz. strastno branita duh ameriške in francoske revolucije, postajata isto, kar se vedno bolj kaže. Med njima ni nobene resnične politične različnosti. To je ta fenomen "svobode", ki ga sicer na videz obe opciji razumeta po svoje, ena glede na odnos države do posameznika, druga pa glede posameznika kot takšnega, a v samem bistvu gre za popolnoma isto. Svoboda in človekove pravice, ki iz nje izhajajo, končno popolnoma uničujejo vsakakršno različnost med levo in desno opcijo. Kar je tudi dejansko bistvo demokracije, kot sistema, ki se ne razlikuje od drugih avtoritarnih sistemov, saj demokracija dejansko predpiše povsem enak seznam dovoljenega od nedovoljenega, zaželjenega od nezaželjenega. Tudi "sistem" parlamenta deluje po natanko istih zakonitostih kot v avtoritarnih režimih, saj morajo stranke, ki se hočejo potegovati za parlament prisegati in izkazovati svojo demokratičnost, v nasprotnem primeru so sankcionirane. Kakor hipotetični totalitarni režim sankcionira "demokratične vzgibe", tako demokracija sankcionira "nedemokratične vzgibe". Demokracija deluje po povsem istih principih kot sleherni totalitarni režim. Čeprav je to evidentno se na prvi pogled sliši precej neargumentirano, zato potencialnega bralca naprošam, da se resnično poglobi v to trditev in skuša najti tisto bistveno, kar razlikuje liberalno demokracijo zahodnega tipa od totalitarnih režimov. (Poglobljeno argumentacijo bom sicer pripravil v prihodnosti).
No in ta "istorodnost" leve in desne opcije je naposled vodila v iskanje identitete prek ekonomskih teorij. To je rezultiralo v temu, da se desničarja od nedesničarja loči po tem ali je za svobodnotržno gospodarstvo ali pa ni in po tem ali meni, da mora država regulirati ekonomijo ali ne. Seveda so potem po tej logiki vsi tisti sistemi iz preteklosti, ki smo jih razumeli kot desne, bili v bistvu levi, saj niso podpirali svobodnotržnega gospodarstva, so bili proti kapitalizmu in so podpirali idejo državnih firm. Povedano drugače, po logiki demokracijske levo-desne delitve, je bil Engelbert Dollfuss levičar.
 
 
-NeoDomobranec

Osnovno branje

 Tu so povezave do najbolj bazičnih in najbolj pomembnih razmišljanj s tega bloga
 
1.  Kolaboracija, izdaja in prisega  Prava vprašanja in iskanje pravih odgovorov o državljanski vojni na slovenskem.
2. Antikomunizem vs. liberalni antikomunizem Iskanje odgovorov na pereča vprašanja desnice in komunistične politične kontinuitete
3. Belogardisti Na kratko o "beli gardi"
4. Kocbekov sindrom O slovenskem Trockem in o političnem mitu komunističnega disidenstva

Manjkajoči člen

V čem se NSi in SDS razlikujeta med seboj in od evropske desnice?

Ko smo brali zadnje žurnalistične prispevke o stranki NSi, nas ni toliko presenetilo stališče enega vodilnih v stranki o Janši, kakor nas je presenetilo stališče tega istega človeka glede prihodnosti stranke, ki je navidez dobila dve možni poti. Rekel je, da si želijo moderne krščansko-demokratske opcije po zgledu Nemčije in Nizozemske.
Namreč, kaj si kdomisli o nekem (političnem) zaporniku gotovo še ne definira njegove politične usmerjenosti, medtem, ko je v drugem primeru povedano vse tisto, kar smo že zdavnaj z zaskrbljenostjo gledali in na kar smo v zadnjem času vse bolj opozarjali. In ta jasna izpoved politične orientacije te stranke, nas je dokončno prepričala, da imamo prav.
V blogu "Nova Slovenija - v čem je problem?" sem že avgusta povsem natančno ocenil zakaj se v sami stranki in okoli nje pojavljajo pojavi, ob katerih smo lahko do neke mere zaskrbljeni. Moja glavna teza je bila, da ti pojavi niso plod "kučanizacije" ali čiste "komunistizacije", pač pa da gre pri celi stvari za naravno evolucijo stranke po zgledu tujih "desnih" strank. "...NSi ni nikakršen fenomen... postaja tisto, kar je CDU v Nemčiji."
Torej NSi postaja dejansko nova evropsko-desna stranka, čista kopija, če ne samo-satelit, strank kakršne so nemška CDU ali britanska CP. In s tem, ko to trdim sem rešil tudi že vprašanje, kaj pa njen odnos do nedokončane oz. neuspele tranzicije iz komunizma v demokracijo.
Pri nas naši mainstream desničarji velikokrat trdijo, da so vrednote slovenskega postkomunističnega živžava nekaj radikalno drugega od vrednot Evrope. Seveda tu moramo vsi postati previdni. Ker vkolikor ta vzvišen sistem vrednot neke svobode in demokratičnosti vzpostavimo le zato, da bi nam to postal nek ideal naše politične aktivnosti, potem se strinjam, da smemo trditi, da se sistema med seboj razlikujeta. Če pa jemljemo evropo in zahodno politiko realno, potem se pač ne morem strinjati, da se sistema kjerkoli razlikujeta. Gledano realno in z distanco, lahko brez težav ugotovimo, da sta si sistema popolnoma podobna. Evrope ne zanima, kako se je končala tranzicija, kje so naplavnine ex-sistema, evropo zanima učinkovitost gospodarstva in Trg. Poenostavljeno povedano: Evrope ne zanima ali na sodiščih sodijo bivši komunisti, Evropo zanima zakaj so sodni zaostanki.
A tu smo se že preveč oddaljili od bistva. Bistveno je uvideti to, da se NSi vedno bolj približuje tipu stranke, ki jo ne zanima če sodeluje s hudičem, vkolikor bo s hudičem uspela uresničiti svoj model neprestanega "spodbujanja" gospodarstva ali kakšne podobne mantre materialistov. Kakor se CDU v Nemčiji spogleduje s socialisti, liberalci in ostalimi levičarskimi strankami, tako se NSi pri nas spogleduje z demokratkomunisti in celo neokomunisti v zadnjem času. Če hočete najti odgovore na vsa vaša vprašanja o NSi, se obrnite v Britanijo h Conservative Party in v Nemčijo h Christlich Demokratische Union.
In nikar me ne prepričujte, da so nemški socialisti ali nemški liberalci nekaj drugega od slovenskih socialistov ali liberalcev. Ločuje jih le to, da so naši že imeli možnost privedbe svoje ideologije do skrajnega konca, medtem ko nemški take priložnosti še niso imeli. Gledano ideološko se ne razlikujejo v prav ničemer. Če bi na tem mestu izpostavili problem "svobode" in "demokracije", potem gotovo do neke mere izgleda, da se struji razlikujeta, a je takšen le videz. Kdor namreč v komunizmu vidi le nevarnost za demokracijo in "svobodo", takšen človek dejansko ne dojema ideološke vsebine komunizma.


Votlost in samodestruktivnost politike 
 
NSi, torej arhivi, tranzicija, ki je ni bilo in Janša, ne zanimajo iz enostavnega razloga, ker tudi evropske desnice to ne zanima. Tu pa končno trčimo še ob SDS in ugotovimo, da niti SDS to ne zanima. SDS se teh problemov loteva iz razlogov preračunljivosti, ne pa zaradi svoje ideološke prepričanosti. Pustimo to za hip in se ustavimo ob nedavnem "posvetu" stranke SDS in komentarjih cenjenega Gorenaka ter se poizkusimo za konec soočiti s paradoksom desnice in politike nasploh.
Gorenak je menda v svojem blogu zapisal, da je sicer prav, da se stranka toliko ukvarja s svojim predsednikom in njegovo usodo, a bo morala prej ali slej začeti razmišljati širše, saj se lotevanje določenih tem ne obrestuje v širokem bazenu volivcev in da bodo morali začeti razmišljati o tem, kaj je dobro za državljane, oz. kaj si državljani želijo.
 Vendar tu je že nastopila bistvena napaka oz. glavni argument za mojo tezo, da gre stranki SDS za ideološko preračunljivost in ne za ideološko nrav. Se pravi, po Gorenakovih besedah, (ki jih povzemam po povzetem), se mora stranka odreči svojim "hipotetičnim" nazorom v želji, da bi osvojila večje število volivcev. Otresti se mora določenih tem in se jih ne več dotikati, da bi lahko pridobila čim več volivcev. Dobro, kdo bo rekel pri takšni argumentaciji, da sem naiven, ko sploh dajem to pod vprašaj, politika je "itak" en sam kompromis, ena sama kalkulacija. Prav, pa se strinjajmo za hip. A če je takšna resnica in če vsaka "mainstream" stranka lahko uspe le tako, da kalkulira in sklepa kompromise, potem je moja teza, da se SDS loteva določenih tem, le iz preračunljivosti in ni dejansko ideološko opredeljena zoper ali za določene pojave in teme, s katerimi se v narodu soočamo, pravilna.
In zopet se je zabrisala razlika med SDS in NSi. Drugi glavni "hint", ki kaže na politično evolucijo in sorodnost SDS ter NSi (pa tudi na uvid, da je NSi postala mali SDS), pa je vztrajno zatrjevanje SDS, da ni mogla ničesar spremeniti, ko je bila na oblasti, zaradi DeSUS in ostalih koalicijskih partnerjev. Dobro, razumemo, vse lepo in prav, mainstream politika je težka, potrebni so kompromisi, vendar pa tudi to kaže na dejstvo, da SDS nima nič več ideološko protikomunistične vsebine v sebi, kot NSi. V nasprotnem primeru kompromisov ne bi bilo. Če me kdo zopet smatra za naivneža in v mojih besedah vidi naivnost, naj poudarim, da me na tem mestu zanima le domnevna "ideološka vsebina" ali pa vsaj "ideološki antikomunizem".
Tretja točka pa je politična mantra "kaj je dobro za ljudi". Gorenak, kot mnogi drugi, nekritično ponavljajo, da je politika nekaj, kar je v dobro ljudi, oz. da mora politika prisluhniti ljudstvu in iskati tisto, kar je dobro za ljudi.
A politika to v resnici ni. Ne, da politika to ni, četudi bi morala biti, temveč da bistvo politike ni iskanje tistega kar je dobro za ljudstvo, temveč želja in volja po urejanju družbe na način, ki ga mi vidimo kot ustreznega. Za politiko, ki jo razumimo kot tisto, kar je v nas samih, ni pomembno kaj si želi večina, ali kaj je dobro in kaj slabo. Politika je zgolj preslikava naše politične usmerjenosti v strukturo, ki naj spreminja družbo v takšno podobo in urejenost, kakršno si mi zamišljamo. Seveda se politika opazuje tudi skozi prizmo, kaj je dobro in kaj slabo, da bi svoj politični sistem lažje utemeljevali, a tudi to izvra iz naše percepcije tega kaj je dobro in kaj slabo. Politično strukturo, ki je ne žene ogenj določene ideologije, lahko poganja torej le čista volja do moči. Sla po oblasti zavoljo oblasti same. Takšni politični strukturi ni pomembno kakšna je ideologija, žene jo le obljubljena oblast. Naj poudarim, da mora nujno biti glavna naloga vsake politike oblast, vendar mora biti oblast  sredstvo za realizacijo tiste ureditve družbe, kakor si je želimo.
Da sklenem, za določeno politiko ne sme biti pomembno kaj je dobro za ljudstvo, temveč, kaj si mi mislimo, da je dobro za ljudstvo. Politika, ki to načelo opusti, bodisi zaradi strahu, bodisi zaradi politične korektnosti, ki bi takšno načelo prepovedovala, postane izčrpana, naveličana in sama sebi v namen. Kakor ji je oblast privlačna le zaradi oblasti, tako tudi sama postane politika, da bi bila politika. Iskanje Tistega, kar je dobro za ljudstvo, pa je prikriti in resnični populizem, ki se od tistega obsojanega populizma razlikuje v tem, da se na populistične mantre ne navezuje zaradi svoje ideološke vsebine, pač pa praznine.
Gotovo Gorenak ni želel reči tega, a vendar je to evidentno. Na tem mestu bo kdo pomislil, da se na stranko SDS spravljam iz razlogov sovraštva, a  se ne. Če je že kakšen drug razlog, razen čistega teoriziranja, potem je to ljubezen do te stranke. Ta politika postmoderne liberaldemokratične dobe, ki je postala nekakšen nadomestek za tisto surovo (raw) ljudsko politiko, je gotovo nujno izčrpana že sama po sebi tako na levi kot na desni. Da se lotevam tu SDS je zgolj želja, da bi SDS iz tega cikla izstopila, obenem pa dokazujem, da si je mainstream levo-desna politika popolnoma sorodna, NSi in SDS pa sta praktično ista stranka.
 
 
Čaščenje Trga

Ker pa se stranke in politika nasploh, ne upira takšnemu relativizmu, smo se prisiljeni soočiti s poslednjim paradoksom politike, ki je v tem, da se je politika sama degradirala v podsistem državnega in tržnega gospodarstva. Politika se je razdelila v dve smeri, ki dejansko nista več levo-desni sistem vrednot, pač pa mehki socializem - mehki kapitalizem, oba pa sta pokorna nekemu metafizičnemu Trgu.
Vsa politična vojna se bije okrog Trga (prav ste opazili, trg pišem z veliko začetnico), ki je politiko tako prevzel, da more politika obstajati le, ko zavzame določeno stališče do njega. Tako imamo socialiste oz. komuniste, ki razumejo politiko le v vlogi zaščitnice nekega, zopet metafizičnega, proletariata in kapitaliste, ki politiko razumejo kot zaščitnico Trga, da bi mogel ta delovati "svobodno". Religija svobodnega Trga nam pravi, da vkolikor državo umaknemo iz gospodarstva in omogočimo Trgu svobodno samoregulacijo, bodo vse težave izginile. Ob tem pa pravzaprav negirajo politiko samo, saj jo s tem delajo za impotenten sistem. Krčenje države in umik države iz gospodarstva pomeni somrak politike.
Kot lahko vidimo gre v obeh primerih za zelo materialistična sistema, ki se, če smo se že iz zgodovine kaj naučili, drug drugega omogočata. Kapitalizem in socializem sta direktna produkta drug drugega. Oba tudi namreč omogočata t.i. liberalno demokracijo, ali, kot jo imenujejo sami, demokracijo. Desnica je privolila v liberalno demokracijo in tako predala boj zmagovalni levici, katere cilj je prav ta liberalna demokracija, ki je končni produkt tiste revolucije, ki traja že najmanj od francoske revolucije dalje.


Rožman vs. Oman vs. Možina
 
Tako smo lahko nedavno brali osupljive besede Omana, ki je rekel, da se moramo slovenski kristjani, predvsem pa Cerkev, sprijazniti s tem, da je družba urejena po načelih liberalne demokracije in da moramo na podlagi tega uvida tudi operirati. Ta hotena in zahtevana resignacija je tista glavna bolezen desnice. Desnice, ki se v ničemer več ne razlikuje od levice.
Postala je direktno nasprotje tiste desnice o kateri je govoril Rožman: boriti se, da bi Jezus Kristus gospodoval ne le v posameznikih, temveč tudi v družinah in državah. (Rožman, 1943). Ta moderna mainstream desnica pa je produkt protestantizacije katoliškega laištva in katoliške politike v totalno samosekularizacijo. V srdito ločevanje verskega, ki naj ostane zasebno in političnega, ki se mora pokoravati liberalcemokraciji.
Mar ne vidimo paničnega pojasnjevanja slovenskih katoličanov čemu je kapitalizem in svobodno tržno gospodarstvo tako superiorno? Mar ne vidimo tega divjega zatekanja  k protestantskim državam po utemeljevanje svobode, krčenja države in gospostva Trga?
Zato se sliši klic Jožeta Možine o zavzemanju za "krščanske vrednote" toliko bolj smešna. Zanj so "krščanske vrednote" našega naroda očitno "svobodna država" in ne krščanska država. Zanj krščanska skupnost "molči", ker se enoglasno ne zavzame za (političnega) zapornika Janšo. So to krščanske vrednote? Je to res molk? Kje pa so bili ti kristjani, ko se je sprejemala slovenska ustava? Kje so bili, ko se je sistem vrednot komunistične revolucije nekritično prenašal v "demokracijo". Ne potrebujemo demokracije, potrebujemo katoliško državo, ali pa nismo katoličani in bo naš molk trajal ne glede kakšna stališča bomo zavzemali do političnih zapornikov ali nekdanjih komunistov. Katoličani nismo iskalci ali zaščitniki "Svobode", pač pa realizacije katoliškega nauka v družbi.
 
  
 Manjkajoči člen

To nas naposled pripelje do vprašanja manjkajočega člena. Tistega člena, ki ne bi pristal na tezo, da liberalna demokracija zahoda in vzhoda (katerima sicer dopuščam, da se ena od druge razlikujeta v kakšnem odtenku), nima alternative. Do tistega manjkajočega člena, ki se ne bi pokoraval diktaturi liberalne demokracije in bi ga gnala ideološka brezkompromisnost.
Sistem, ki ne bi bil desen le po imenu ali vprašanju iz katere strani opazuje trg, temveč ki bi bil dejansko desen, kontrarevolucionaren in načelen. Militarizacija politike po zgledu korporativističnih gibanj in sistemov.



NeoDomobranec

Antikomunizem vs. Liberalni antikomunizem

Ko opazujemo politično krajino naše slovenske postkomunistične družbe, moramo nujno opaziti, da so nekateri pojavi odraz precejšnje zmede, tako na levi kot na desni. A če razumemo levico pravilno, potem se ne moremo čuditi, da je temu tako (zmeda je konec koncev identiteta levice), čudimo pa se desni strani, ki je zašla v zmedo.

 

 Antikomunizem + liberalni antikomunizem

 
Nas na tem mestu najbolj zanima vprašanje antikomunizma, vprašanjem o demokraciji, svobodi in trgu, se bomo poizkušali izogibati. In sicer kaj je pravzaprav s slovenskim antikomunizmom in ali ta antikomunizem zajema kontrarevolucionarna gibanja na slovenskem.
   
Kdor meni, da je antikomunizem pri nas nekaj, kar povezuje desnico in nas dela načelno enotne, se na žalost moti. Tak človek je spregledal, da je nasprotovanje komunizmu lahko različno. Na eni strani imamo namreč kontinuitetno kontrarevolucijo in na drugi strani imamo komunistično disidentstvo, to je, ljudi, ki so svoj antikomunizem doživeli kot osebno izkušnjo. Zanje namreč velja, da so to "spreobrnjeni" ex-komunisti, ki so uvideli zmoto, celo perverznost, komunizma in so postali njegovi goreči nasprotniki, to pa se je zgodilo, praviloma, šele po dogodku, ki se je tikal njih samih. So produkt komunizma, nekakšna intelektualna rezistenca, kakor bomo videli v nadaljevanju.
Medtem pa imamo na drugi strani antikomuniste, ki svoj antikomunizem črpajo iz tradicije, ki je bodisi tradicija kontrarevolucije, bodisi tradicija predvojne katoliške Slovenije, ki pa je rodila kontrarevolucijo. Njihov antikomunizem ne rase iz subjektivne izkušnje pač pa iz ideološke neskladnosti z njihovo, v tradiciji zakoreninjeno, identiteto.
    
Tako pridemo do dveh oblik antikomunizma v kateri gre na eni strani za klasični antikomunizem in na drugi strani za liberalni antikomunizem.
   
Liberalni antikomunisti so ti, ki so produkt komunizma. Ljudje, ki so se uprli komunizmu iz razlogov, ki so bili v tem, da je okostnela struktura komunizma postala premalo liberalna za duha intelektualne mladine. Iz te mladine so izšli antikomunisti, vkolikor niso zapadli nazaj v kulturni komunizem, kasneje v življenju. To so ljudje, ki so prišli v konflikt s partijo iz naprednjaških razlogov. In to so ljudje, ki so se proti komunizmu obrnili zaradi njegove zločinske identitete. Tu pa postane zanimivo, kakor bomo videli dalje.
    
Antikomunisti pa so ljudje, katerih antikomunizem bazira na, na videz, bolj iracionalnih vzgibih, ker ne terjajo toliko samorefleksije, a je njihov antikomunizem v resnici načelnejši in neoportunističen. To so ljudje, ki so dejanska ali moralna kontinuiteta predvojnega katoliško-družbenega življenja ali nazorske identitete. Njihov antikomunizem bazira na objektivnem. Bazira na narodovi identiteti in predvsem na katoliškem nauku.
    
Ti dve frakciji antikomunizma sta na videz neločljivi, sta prepleteni med seboj in pogosto sploh ne nastopi težava. Seveda, dokler ne zakopljemo globlje in se vprašamo, kakšna pa je ideološka opredeljenost posameznika?
 

 

Ideološka neskladnost antikomunizma in liberalnega antikomunizma

Nobene težave ni, ko vsi opozarjamo na zločine komunizma, na perverznost komunizma, na disfunkcionalnost komunizma. Težava nastopi, ko se vprašamo, kaj pa domobranci, kaj pa NOB, kaj pa liberalizem?
   
Najenostavneje to ponazorimo, če povemo, da antikomunizem Drobniča ni enak antikomunizmu Dežmana. Čeprav je neprijetno govoriti o osebah, pa je vendar nujno, da uvidimo za kaj sploh gre, ko se poglabljamo v problem: liberalni antikomunizem vs. antikomunizem.
   
Razlika med njima ni površinska ali zgolj vprašanje "izgubljenega sina" ali vprašanje preteklosti. Razlika med njima je načelna in ju diametralno ločuje. Šele ko dobimo njiju dva pred svoje oči, lahko razumemo, kako dejanski je ta problem in zakaj je slovenski antikomunizem obsojen na neuspeh.
In tu ne gre za vprašanje iz kje prihaja Dežman in iz kje Drobnič. Gre za vprašanje njunih nazorov.
Na eni strani imamo torej človeka, ki se v Sloveniji najbolj trudi in največ naporov vlaga v "raziskovanje" povojnih pobojev. No, vsaj zdi se. Potomec komunistov, tudi sam komunist, urednik revije Borec in raziskovalec povojnih pobojev, liberalni antikomunist. Na drugi strani pa Drobnič, mladoletni domobranec, nekdanji predsednik NSZ, aktivni borec za popravo krivic komunizma in odličen ter prodoren pisec najodličnejših sestavkov o medvojnem in povojnem obdobju.
   
Rekli bi, dobro, dva antikomunista, vsak z drugačnim ozadjem, a sklepčna pri isti stvari. Ne. Njuna nazorska stališča so diametralno nasprotna. In tu je problem liberalnega antikomunizma.
   
To, da je nekdo proti komunizmu, še ne pomeni, da je za kontrarevolucijo. In prav je tako. Namreč velikokrat vidim predvsem na spletu ljudi, ki so očitni liberalci ali neki potomci komunistov in se med svojim napadanjem komunizma želijo identificirati s protipartizanskimi odredi in tradicijo, ki jih je rodila, to pa je zmotno in škodi. Saj se takšni ljudje zgolj osmešijo in prej ali slej postanejo relativisti. Problem je globlji kot se zdi na prvi pogled. Kdor jemlje komunizem, in liberalni antikomunisti ga jemljejo, kot problem antidemokracije, problem totalitarizma, ne bo nikdar prišel do dna problemu, ki se je manifestiral med drugo svetovno vojno. Kdor gleda na tedanje dogodke skozi prizmo sedanje družbeno-politično-socialne percepcije sveta ali celo iz liberalne perspektive, ne bo nikoli razumel srži problema.
   
Kdor ni sposoben videti: "očetje liberalci, sinovi komunisti", ne bo nikoli razumel, da komunizem ni problem v vprašanju svobode. Tak človek bo namreč menil, da so se protipartizanski odredi na slovenskem borili proti komunizmu iz ljubezni do demokracije, svobodnega trga, svobode govora... Ampak kdaj pa je imel slovenski čovek takšno demokracijo, takšen svobodni trg, takšno svobodo govora? Pod jugoslovanskim kraljem? Pod avstrijskim cesarjem? Tak človek ne bo nikoli razumel, da se cikel ponavlja in da za "očetje liberalci, sinovi komunisti" pride "očetje komunisti, sinovi liberalci" in potem spet "očetje liberalci, sinovi komunisti".
    
A liberalni antikomunisti delajo ravno to napako. Ne vidijo, da so sami logičen produkt komunizma in da je njihovo logično nasledstvo komunizem, pa najsi bo to neoindustrialni komunizem ali kulturni marksizem. Najbrž je na tem mestu pretirano iti v smer prepričevanja ljudi, da je demokracija in diktatura poljubnosti ter manjišinizma, pot, ki je ne le tuja Slovencu in katoličanu, pač pa je faktično neposreden produkt istih nazorov in sil, ki so rodile komunizem. Ostanimo torej le pri tem, da trdimo, da je nemogoče presojati tedanje dogodke, odločitve in nazore, skozi prizmo dandanašnjega splošnega relativizma liberaldemokracije. Takrat po Sloveniji še niso strašili ideološki potomci puritancev, takrat se po politične zglede nismo obračali v ameriko.
   
Jasno torej je, da se liberalni antikomunizem rodi iz komunizma, pri čemer uvidi, da je matični komunizem postal pre"konservativen". Izčrpala se je avanturističnost socialno-družbene revolucije in "sinovi liberalci" se začnejo vpraševati o "svobodi". Svoboda je tista magična beseda, ki naposled pripelje do stičišča komunizma in liberalizma. Komunizem, ki ponuja osvoboditev kolektiva = proletariata in na drugi strani liberaldemokracija, ki ponuja osvoboditev subjekta. Kakor postane proletariat svoboden, ko začne svojo diktaturo (pustimo sedaj ob strani, koliko so bili delavci dejansko vladajoči sloj), tako postane subjekt svoboden, ko mu država garantira poljubnost. Iz religiozne zasnove liberaldemokracije postane naposled demokracija paradoks. Sistem v katerem naj bi vladala večina postane sistem v katerem dejansko vlada manjšina. Rodi se diktatura manjšinizma, diktatura politične korektnosti, v kateri se kolektivno sprejme iracionalno formulo: večina= zatiranje. "Sinovi liberalci" se torej proti komunizmu obrnejo iz vzgonov svobode, poljubnosti in politične korektnosti. Njihov antikomunizem bazira na proti-totalitarnosti in pro-demokratičnosti. A s tem se njihove bazične vrednostne strukture ne spreminjajo. Pojavi se le vprašanje večje svobode posameznika, ne pa tudi ideološka vsebina, ta ostane ista.
    
Liberalni antikomunizem je torej nekaj popolnoma drugega od antikomunizma kot takšnega. Liberalni antikomunisti so v ideološkem nasprotju predvsem z antikomunistično kontinuiteto in ne toliko v nasprotju s komunisti. Saj so oni do komunistov nasprotni zgolj v vprašanju nasilja in diktature.

Antikomunizem - liberalni antikomunizem

Seveda moramo ostati pozorni, da razumemo slovensko kontrarevolucijo kot čisto narodovo reakcijo in da tako tudi razumemo, da je bila kontrarevolucija po naravni zakonitosti vseh revolucij, spontana, saj vsaka revolucija izzove kontrarevolucijo, s čimer gotovo sama tudi računa. Zato je jasno, da so kontrarevolucionarni odredi bili primarno, povsem spontan odpor zoper partizansko nasilje in da je antikomunizem kot nazorska nota šele sekundarnega pomena. A na tem mestu se vendarle dotikamo sistematičnega antikomunizma, čeprav s tem nočemo trditi, da ni šlo v prvi vrsti za odpor proti nasilju, to je namreč fakt. Toda tokrat se soočamo s komunistično opozicijo in moramo razumeti, da so si jo za svojo smrtno sovražnico naredili komunisti sami, kar je zopet, gledano politično-socialno, povsem logično. S tem tudi do neke mere razrešimo vprašanje zakaj so partizani sploh napadli katoliško kmetstvo in meščanstvo. Ta faktična nezmožnost sobivanja starega reda slovenske katoliške tradicije z novim redom komunizma je jedro konflikta med komunizmom in antikomunizmom. In sploh ni važno v katerem času in na katerem kraju pride do njega. Ta dva reda se drug drugega izključujeta, saj komunizem stari red odpravlja (že po zasnovi marksistične ideologije), stari red, pa to razume in se pred komunizmom brani. V prvi vrsti nikakor ne gre, kakor nas želijo dandanašnji prepričati nekateri psevdopolitiki in univerzitetni profesorji, za ekonomski konflikt, temveč gre za konflikt glede načina urejanja družbe. Ne gre za urejanje gospodarstva, temveč družbe.
   
Antikomunizem je torej naravna in spontana reakcija na komunizem, ki želi ohraniti določen družbeni red, v oziru na neko "pojavljanje" (appearing) komunizma. To "pojavljanje" je lahko zelo različno v jakosti. Medtem pa je liberalni antikomunizem akcija, ki želi preoblikovati komunizem v nekaj novega, ponavadi v demokratično družbo, pri čemer navadno ne ukinja socialno-družbenih vrednot komunizma in je kot takšen, liberalni antikomunizem, mutirana kontinuiteta komunizma.

Antikomunizem vs. liberalni antikomunizem +/- demokratkomunizem

Zmeda desnice je torej v tem, da so liberalni antikomunisti v iskanju svoje identitete zašli v svoje bistveno protislovje in pristali na desni strani politično-družbene sfere. Tja so bili pahnjeni zaradi poizkusa ideološke utemeljitve svojega antikomunizma in dokončne diferenciacije s komunizmom. Zato imamo potem antikomuniste, ki se z demokratkomunisti pregovarjajo kdo je bil koliko časa v partiji. Skratka, komunizem rodi dve frakciji: demokratkomuniste in liberalne antikomuniste, oboji se soočijo s propadom komunizma in sprva reagirajo enako. Oboji začnejo poudarjati pomen človekovih pravic in svobode posameznika, potem pa se razidejo. Eni postanejo ideološka kontinuiteta komunizma, drugi pa skušajo najti identiteto, ki bo docela različna tisti komunistični. Bazično pa so oboji isti, saj se težko razlikujejo med seboj. Še posebej liberalni antikomunisti imajo precej težav s svojo identiteto.
    
Tako torej desno stran sestavljajo liberalni antikomunisti, ki so precej podobni levi strani, ki jo zasedajo demokratkomunisti. Antikomunisti pa so pahnjeni v podrejeni položaj, saj liberalni antikomunisti zasedejo glavne pozicije na desni. Kar je do neke mere gotovo logično, če upoštevamo, da se komunizem od fašizma in ostalih avtoritarnih režimov razlikuje v tem, da bolje preprede civilno družbo in je torej zamenjava komunističnega režima nekaj popolnoma drugega kot zamenjava fašističnega režima. Logično je pa tudi iz tega pogleda, da je komunistični režim trajal dovolj dolgo, da je bila prava opozicija povsem zatrta in je vse kar je ostalo le komunistično disidentstvo. Ex-komunisti, ki so zašli v konflikt s svojo matico, partijo, in pristali v zaporu, potem pa postali liberalni antikomunisti in postali "desna" opozicija komunizmu ali postkomunizmu demokratkomunistov.

Problem desnice je širši

Ta "raznorodnost" antikomunizma in liberalnega antikomunizma je torej glavna paraliza slovenske desnice, saj je zaradi tega slovenska desnica ideološko neenotna. Vendar pa to ni edini problem, saj defektnost desnice v Sloveniji ni svetovni fenomen.
      
Drugi glavni problem desnice, ki ni le slovenski, pač pa svetovni, je problem popolne sekularizacije desnice oz. problem močne sorodnosti z levico. Povedano drugače, desna družbeno-politično-socialna sfera izhaja iz istega sistema vrednot kot leva. Iz sistema vrednot francoske revolucije in razsvetljenstva. Radikalna posvojitev teh vrednot, ki vodi v popolno liberalno, sekularno družbo ima torej isto filozofsko vsebino, katere produkt je lahko le dekadenca. Dekadenca, ki bo presegla dekadenco izumrle grške kulture.
    
Medtem, ko se politične stranke pregovarjajo o gospodarskih ukrepih, privatizaciji in izključevanju države iz gospodarstva, nam sile, ki so, sicer ideološko sorodne s komunizmom, a mnogo hujše, prevzemajo ključne sfere družbe: izobraževanje, medije in kulturo. Politični boj se vedno vrši ravno v teh sferah. Za družbo kot organiziran sistem, je praktično nepomembno ali bo država upravljala neke firme, ali jih bo prodala. Družba se ne oblikuje v gospodarstvu.
    
Na tem mestu celo dopuščam možnost, da je možna desnica, ki bi temeljila na libertarskih idealih svobode in da to ni le prikazen destruktivnega liberalizma, a eno je vendar gotovo, takšna desnica je ideološko defektna. Kdor se slepi, da je mogoče, da je družba od političnega menedžmenta neodvisna, samo prepušča družbeni menedžment levici.
    
Desnica kakršno poznamo danes in v katero sta vključena tako (do neke mere) antikomunizem, kot liberalni antikomunizem ima svoje poreklo v protestantizmu in kasneje v ameriškem libertarizmu, ki pa je evropski katoliški tradiciji (desnici) popolnoma tuj.

Rešitve ni ali "paradoks petarde"

Seveda gre tu le za teoriziranje in s tem, ko opazujemo spremembe in uvidimo odklone ter kontradikcije, ne želimo nič drugega kot samorefleksijo vzvišene kaste desničarskih intelektualcev, ki toliko in toliko časa porabijo, da prepričujejo ljudi o vzvišenosti in posvečenosti svobodnega trga (medtem, ko sami omejujejo taisti "svobodni" trg. Kako naj poimenujemo ta paradoks? Paradoks petarde?), obenem pa nalašč ali zgolj iz naivnosti omogočajo popolni liberalni socialno-družbeni menedžment velike liberalne revolucije.



- NeoDomobranec

Problem: NeoDomobranec

Za misli v tem blogu ni ne primeren čas ne primeren prostor. Zapisi izpričujejo stanje, ki je diametralno nasprotno politično-družbenem stanju sedanjosti in se kot taki sami sebe negirajo, saj iz njih seva nekaj čemur lahko enostavno rečemo "neprimerno".

Projekt se je namreč osredotočil na percepcijo družbe skozi prizmo totalnosti in radikalnosti. Razmišljanje naj bi vodila pristna krščansko-ljudska brezkompromisnost, ki bi skušala iskati kontinuiteto s predvojno radikalizacijo. In ravno to, ta upor splošnemu relativizmu, (seveda je že na tem mestu nujno pojasniti, da se z oznako "relativizem" ne osredotočam ozko na radikalni relativizem v slogu "dva in dva je pet", pač pa na tisti splošni relativizem, ki vlada tako med liberalci, kot tudi predvsem na desni strani družbe, na relativizem, ki je produkt indiferenciacije religij, ki jo je od prostozidarjev, na žalost, posvojila Cerkev. Seveda bi se bilo tu nujno poglobiti v dandanašnji desni svetovni nazor in jasno izluščiti ta relativizem, da bi se jasneje videl. A če se slučajno strinjamo pri tezi, da je religija podlaga vsake kulture in da brez religije ni kulture (ateizem = najnovejša krščanska shizma (Aurini)), potem nam mora biti vendarle jasno, da ko smo privolili v radikalni ekumenizem, smo dokončno postali relativistična družba.), kot vodilna ideologija, ki pokriva vsako drugo ideologijo, dela iz vsake druge ideologije/nazora, ki se ne pokorava relativistični percepciji, videz marginalnosti, celo smešnosti. Ljudje, ki ne smejo več verjeti, da imajo prav, pa ne le prav, temveč absolutni prav, niso sposobni dojemati stvari kot absolutne in niso sposobni več videti "reda", ki sme in mora zajeti sleherni gib človekovega življenja. Še več, takšni ljudje, se bojijo, ne le teh, ki menijo, da imajo prav, pač pa tudi teh, ki svoj prav zagovarjajo že zavoljo tega, da bi ne zapadli v mrak, temo. Tu je seveda tudi vprašljiva človekova zmožnost verovanja in religioznega izkustva, saj relativizem človeka, ki svoje religioznosti ne dojema kot absolutnosti, nujno pripelje do tega, da jo jemlje kot neko okultno izkustvo sile, do katere je mogoče dostopati z več različnimi načini, ali pa niti to, temveč postane kulturni kristjan. Gotovo gre tu iskati razlog za mrk krščanstva, strah pred katakombami in upravičevanju obstoja krščanstva skozi karitativne in druge antropocentrične dejavnosti. Seveda gre tu le za hipotezo.

Tako postane vsak nazor, ki bi jasno izpričeval vero v svoj prav, smešen. Jasno je seveda tudi, da religioznost ateizma in znanost temelji ravno na tem, da brez zadržkov trdi, da ve absolutno in zadnjo resnico. In ravno relativizem ju dela za absolutna s tem, ko dokazuje, da se imata za relativna. (Na tem mestu naj opozorim, da o ateizmu govorim kot o sleherni sekularnosti.)

Ker kaj pa razlikuje osebo, ki veruje, da so v drevesu duhovi umrlih prednikov, od osebe, ki veruje, da se vesolje širi? Sofisticiranost? Več literature? Boljši teleskop?

Do zlaganega relativizma pridemo na zelo enostaven način. Namreč, začeti moramo javno oporekati zanstvenim dogmam. Tu boste naleteli na odpor, ki bo neprimerljiv klišejastemu mitu o srednjeveških kurjačih. Na koncu postane razvidno, da je relativizem končna absolutnost.

Za karikaturo, veste kaj je največji dosežek modernega izobraževalnega procesa? Da je otrok sposoben reči, da v bistvu nima nihče prav. To je glavni dosežek in četudi se morda zdi komu to smešno, bo po krajšem poglobljenem vpogledu v stanje izobraževalnih ustanov in otrok/mladine, uvidel, da je to čista resnica. In tu je razlog zakaj se mladina utaplja v brezciljnosti. 

In zato je naravnost eksotično govoriti o totalnosti, radikalnosti. Ker tudi denimo "radikalni" oz. "skrajni" desničarji, kakor jih žurnalisti označujejo, so radikalni le na določenih segmentih in posledično niso totalni. Oni so radikalni nasprotniki ilegalnega (poudarjam ilegalnega) priseljevanja, niso pa radikalni zagovorniki, denimo tradicije naroda. Bodimo pošteni, "skrajno desni" Slovenec, ki ne bi bil katoličan, ne more obstajati. (Tu spet potrebujemo pojasnilo in sicer, da s tem ko govorimo o skrajno desnem katoliškem slovencu, ne govorimo o religiji kot zunanjem dejavniku, ki bi, še posebej po 2.V.K. pomenila negacijo človekove politične radikalnosti, pač pa govorimo o dejavniku, ki rodi "skrajno desničarstvo", ki po katoliško zradikalizira človeka v propagandni subjekt. (Podopomba: krščanstvo, ki bi človeku ločevalo religiozno od političnega in ne bi šlo na totalnost, je kratkomalo shizma, še najbolj podobna protestantski.))

Tu se nujno javi vprašanje, je torej smiselno pisati neke bloge, ki se tako razlikujejo od povprečja, da izgledajo že smešni? Gotovo.

Ta zapis je bolj samorefleksija kot kaj drugega. Čeprav se na prvi pogled sicer ne zdi, pa ima ta blog kar nekaj obiskovalcev. Morda to ni razvidno zaradi nekomentiranja, a pravzaprav to neizmerno cenim, saj po pravici povedano komentarji ne doprinesejo k ničemer. Pogrešam pa (in spodbujam), da bi kdo napisal svoj blog in polemiziral o kateri izmed tez.

Zbogom, NeoDomobranec