Sedaj, ko je desnica močno izgubila volitve, se je pričakovano lotila refleksije, katero sem tudi sam priporočal. Še več, trdil sem, da je poraz dober, če bo prinesel katarzo predvsem SLS in NSi in delno tudi SDS. Pod katarzo nikakor ne mislim, kot nebroj drugih, nekakšno umiritev retorike, beg od "ideoloških" tem in mlačnost. Ne, že v prejšnjih blogih sem pisal o ravno nasprotnem. Katarza naj prinese zaostritev, radikalizacijo načel, retorike. Kakorkoli že, nima pomena, da govorim o tem, kaj sem pod katarzo, ki naj bi jo samorefleksija prinesla, mislil, če pa je samorefleksija popolnoma zgrešena. Predvsem v krogih SDS.
Ko sem pričakoval prve odzive na izid volitve sem kot rečeno menil, da bo prišlo do katarze, v resnici pa se mi je zdelo kakor, da poslušam levičarje, ko izgubijo volitve. Vso krivdo za neuspeh desnice, so "desni" krogi enostavno in lahkotno pripisali "neudeležbi na volitvah". Namesto, da bi uvideli, da potrebujemo močan konservativen blok, ki naj radikalno zaostri svoja stališča do levičarjev in se s tem diferencira od levičarjev in njihove retorike o premagovanju delitev, ki naposled vodi v levičarsko nadoblast, so začeli govoriti kako se njihovi volivci niso udeležili volitev.
Takšne razlage ne sprejemam, tudi če bi bila res resnična. Preden razložim, si ta absurd poglejmo iz perspektive "problema: referendum".
Projekt NeoDomobranec je že leta 2010 v enem svojih videoposnetkov opozarjal na pomembnost referenduma kot inštitucije in lahkotnosti s katero do njega pristopajo različne sile. Naj navedem le nekaj stavkov iz videoposnetka, ki je naslovljen: "O referendumu in politiki" in je skušal že precej zgodaj, takoj po referendumu o RTV Slovenija, ki ga je predlagala Širca, opozoriti na pomembnost in nenadomestljivost referenduma.
"Sedaj po uspeli zavrnitvi škodljivega Šircinega zakona o RTV SLO so se pričeli pojavljati glasovi zoper referendum kot tak in pojavile so se težnje po spremembi referendumske zakonodaje."
"Kritika pa pritiče tako zdajšnji koaliciji kot opoziciji kot tudi družbi sami. Kajti prav vsi gledajo zviška na referendume in jih sprejemajo le v kolikor so referendumi naklonjeni njihovi politični ali moralni zmagi. Če pa referendumi niso naklonjeni njihovim pričakovanjem jih označijo za irelevantne zaradi majhne volilne udeležbe in podobnega."
Že tedaj je projekt opozarjal na tisto kar se je dejansko zgodilo tri leta kasneje, ko so levičarji, podkrepljeni s praktično celotno "desnico", sprejeli zakon, ki je daljnoročno postal zaščita mason-komunistov in levičarjev, še posebej sedaj, ko smo vstopili v dobo popolne levičarske in medijske nadoblasti.
kar pa hočem poudariti je to, da se je že tedaj (ko je bila SDS veliko liberalnejša, SLS praktično komunistična, NSi pa ni bilo v parlamentu), diskurz "desnice" popolnoma v ničemer razlikoval od diskurza levice ob vprašanju referenduma. Ko so na referendumu zmagali desničarji, so ga opljuvali levičarji, ko so ga dobili levičarji, so ga s popolnoma isto retoriko opljuvali desničarji.
Tu je kakopak potrebno postati pozoren, da ne bi človek pomislil, da hočem podobnost med tem abusrdom napadanja referenduma povezati z retoriko ob izidu volitev. Nikakor. Izid volitev je bil dejansko nelegitimen. Opozicija parakomunistični levici, je bila do kraja onemogočena in celo zarta (tudi s tem, ko je obračunavala med seboj namesto, da bi s komunisti), še posebej je bila zatrta s pomočjo komunističnega pravosodja in policije, katera je talka sindikata. Da je bil Janša fizično odstranjen kliče v nebo in le norec ali popolni relativist lahko ostane ob tem mlačen.
Na kar hočem dejansko opozoriti je podobnost med odnosom do referenduma leta 2010 in odnosom do izida volitev, kot faktičnega izkupa. Retorika desničarjev je do potankosti enaka tisti od levičarjev, ko so izgubili volitve in sicer v tem, da skušajo poraz pripisati "neudeležbi".
Na ta diskurz, ki je popolnoma enak levičarskemu, pa že po čisti logiki ne morem pristati. Ni namreč mogoče, da bi si "neudeležence" volitev lastili tako levičarji kot desničarji. Nikakor.
Dejansko je za izid volitev kriva, če pustimo ob strani sistematično zatiranje opozicije, retorika desničarjev, ki ni izpostavljala perečih vprašanj, ob katerih bi se razgalila popolna "komunistoidnost" (če parafraziram levičarsko iznajdbo), Cerarja in njegove "nove politike". Če bi namreč desnica skozi debato privedla do tega, da bi se morala Cerarjeva neo-LDS opredeliti do vprašanj povojnih pobojev, splava, kontracepcije, ločitve Cerkve in države, evtanazije, narodnoosvobodilnega boja, statusa domobrancev (Slovenske narodne vojske), bi bila stisnjena v kot in bi odgovorila z odgovori, ki bi nujno odbili od sebe velik del glasov kristjanov in mehkih desničarjev, ki so šli volit Cerarja, pretvarjajoč se, da o njem ne vedo ničesar drugega, kot da je nek pravnik, ki za velike honorarje govori po nacionalki.
A namesto tega, se je "desnica" fokusirala na davke, na poenostavljanje postopkov. Fokusirala se je na to, da bodo bile vse družine (vse!) kar pavšalno (pavšalno!) manj obremenjene. (Se pravi, da bi manj za delovne zvezke plačale tako tiste družine samohranilnih matera iz realnega sektorja, kot tiste z dvema uslužbencema iz javnega sektorja. Podoben absurd je SDS realizirala že dvakrat. Najprej, ko je dala zastonj malico vsem otrokom, ne glede na prihodek njihovih družin in potem, ko je za isto ceno dala mesečne karte vsem ne glede na prihodke družine. Se pravi, da sta zastonj malico jedla tako tisti otrok, ki mu je to pomenilo res olajšanje bremena kot tisti otrok, ki je v "znamkastih" oblačilih malico zalučal v smeti, ker si je sam šel raje kupit boljšo malico.). Fokusirala se je na neke dlančnike, na "nenižanje" pokojnin in ostale neumnosti, ki so se med vsemi strankami levice in desnice razlikovale le za odtenke.
Zato je lahko neo-LDS brez težav krmilila skozi kampanjo, ker so se vsi posmehljivo spraševali kakšen "gospodarski program" ima ta stranka, niso pa je vprašali, kakšen odnos ima do natalitete, kakšen odnos ima do velikih družin. Kako bo omogočala velike družine (več davkoplačevalcev!), kako bo zaščitila družino kot institucijo. Kako bo preganjala morilce in kako bo uredila "vojne zakone".
Ker takšnih vprašanj z desnice ni bilo, bi lahko prej zaključili, da je desnica sabotirala sama sebe, kot pa da je za faktični izid volitev kriva "neudeležba". In glede na odzive, ki kot rečeno govorijo le o tistih, ki se volitev niso udeležili, smo namesto refleksije, ki bi prinesla prepotrebno katarzo in radikalizacijo, dobili neko samovšečno "analizo" samopomiljevanja. Nova Slovenija (NSi) celo meni, da so bile volitve zanjo uspeh, seveda odnosno na desno opcijo, kakor da bi to kaj pomenilo. Kakor, da bi bilo res dobro, če izboljšaš svoj rezultat za en sedež medtem, ko druga desnica potone in deklarirani komunisti po triindvajsetih letih vdrejo v parlament ter cel parlament preplavijo levičarji.
Še največ pričakovanj imamo s strani SLS, ki bo morda vseeno le (in naposled le) doživela pravo katarzo in ne bo to več "ugrabljeno in grdo zlorabljano" ime, nekdaj duše prave konservativne predvojne Slovenije.
Vnovič poudarjam. Proti liberalcem in levičarjem nasploh se moramo začeti boriti najprej v svojih vrstah, šele potem bomo sposobni se boriti proti njim v njihovih strukturah.
- NeoDomobranec
torek, 15. julij 2014
sreda, 9. julij 2014
Kritika Kritike konservativne in Slovenska katoliška reakcija
Čisto po naključju sem na spletu prišel do neke spletne strani, ki se sama sebe imenuje "kritika konservativna". Gre za neko stran, ki so jo ustanovili "skupina mladih razumnikov".
Ne vem ali je bolj smiselno najprej povedati kako radikalno nespametna razmišljanja "mladi razumniki" objavljajo na njej, ali da se prej osredotočimo kaj ta skupina treh ljudi zagovarja.
Pa dajmo začeti s tem, kaj zagovarjajo. Imajo se za krščanske konservativce, pri čemer v oči najbolj zbode vrstica, da se zavzemajo za razmišljanja iz "pravoverno krščanske perspektive" (to definicijo so med nastankom tega zapisa umaknili iz meni neznanega razloga), karkoli naj bi to že pomenilo. Ker kaj pa je pravoverna krščanska perspektva? Strinjali bi se, če bi trdili, da je to katoliška perspektiva, vendar razumniki temu ne pritrjujejo, saj na istem mestu v neki drugi vrstici pišejo o "katoliški politični misli". Se pravi, da ločujejo med "pravoverno krščansko perspektivo" in katoliško perspektivo. Kaj torej je pravoverno krščanska perspektiva, ostane neznanka. Gre za potenciran ekumenizem? Bog ve. Druga kričeča reč pa je trditev, da se zavzemajo za klasični liberalizem, v svojih blogih omenjajo tudi libertarizem, ki je takoj za "klasičnim liberalizmom" slovenski tradiciji najbolj priskutna politična misel.
Ti mladi razumniki ne počnejo v svojih razmišljanjih nič drugega, kot da same sebe postavljajo na nek piedestal, izobraženih, razmišljajočih "razumnikov", ki zviška gledajo na ljudsko rajo, ki se zbira okrog Janše in drugih, zanje nepomembnih banalnih reči. Napadajo dr. Štuheca, zgolj zato, ker je po njihovem mišljenju preveč ljudski, čeprav tega nočejo eksplicitno povedati. V enem svojih "blogov" pišejo, da je Kocijančič imel v mislih Štuheca, ko je govoril o "teologih, ki se nastavljajo kameram po pasjih procesijah" in ki "nikoli ne govorijo o Bogu". Ta blog je bil spisan pred 20. junijem, se pravi preden je dr. Štuhec nastopil pred zbrano množico pred Dobom in, ko smo osupnili nad njegovim pozivom k molitvi, ko je celotna množica zmolila Očenaš in Zdravomarijo. Sedaj bi bilo primerno opravičilo teh razumnikov. Naprej pravijo, da na izjave dr. Štuheca mnogi mladi gledajo zviška. Ob tem se velja vprašati, kdo so ti "mladi", ("predstavnikov mlajših generacij"), kaj je ta skrivnostna kasta, ki je nikjer in nikdar ne vidimo. Je to kasta univerzitetnih študentov, ki svoje nestrinjanje izražajo v vzvišenih debatah med "čikpavzami"? Resnično je ta kasta le to, neznana in katere obstoj je vprašljiv. Dr. Štuhec se je odrezal tako dobro, kot se že dolgo ni noben duhovnik na slovenskem, ko je z jasno besedo in nastopom brezkompromisno postavil stvari na svoje mesto.
Seveda se mladim razumnikom to ne zdi prava rešitev. V svojih blogih pišejo o prostoru kritičnega premisleka, ki ga primanukje in ga oni ustvarjajo. In ravno tu je tista točka v kateri se najbolj ne strinjam z njimi.
Oni ne zagovarjajo katoliškega, konservativnega, tradicionalističnega, slovenstvenega. Ne, oni zagovarjajo čisti "buržoizem" dekadentnega evropskega razsvetljenstva. Njihova retorika, ki ne poudarja drugega kot neko umirjanje razprave, racionalizem, tehtno debato, je v nasprotju s tisto prvobitno krščansko tradicijo, ki poudarja gorečnost, brezkompromisnost in radikalnost. Še več, poudarja radikalizacijo načel, ki se mora nujno odraziti tudi v političnem dojemanju in udejstvovanju.
Pravijo, da je dr. Štuhec eden izmed trenutnih liberalnih katoličanov. Kaj s tem mislijo ne povedo, ker je beseda "liberalni" tako redefinirana dandanašnji, tudi sam ne poznam, kaj natanko so hoteli z njo povedati, če jo razumemo v klasičnem pomenu liberalizma, pa lahko trdimo, da je v tem primeru edini liberalistični katolicizem, tisti, ki prihaja s strani mladih razumnikov.
Očitno je, kot smo že videli, da je zamera do dr. Štuheca in katoličanov, ki se udejstvujejo v politiki, ta, da so preveč ljudski. Ampak ravno to je pomembno. Katoliški pomeni tudi ljudski. Slovenska katoliška tradicija ni domena zaprte kaste nekih samooklicanih razumnikov, ki s svojih soban govorijo kaj je pravilno, razumno in kaj ni. Slovenska katoliška tradicija je ljudska in bo takšna tudi ostala, pa če je mladim razumnikom to prav ali ne.
In ravno na tem mestu jih neposredno pozivam, da premislijo svoja stališča glede slovenske tradicije, konservativizma, liberalizma, kapitalizma in socializma.
Vprašajo naj se, kaj je gonilo slovenskega naroda in na čem temelji slovenski narod in njegova kultura. Tu gre za direktni radikalni spopad dveh pogledov. Na eni strani buržoazni liberalci, ki se imenujejo za konservativce in na drugi strani ljudska katoliška reakcija. In katera je zares slovenska in konservativna. Reakcija. Zato, ker le ljudska reakcija je zares prvobitna funkcija naroda. Slovenska katoliška reakcija je pravi konservativizem, prava desnica. In ti, ki se upajo stopiti in z besedo zastaviti svoje ime v tej reakciji so pravi katoličani in pravi duhovni pastirji naroda. Gospod dr. Štuhec je že eden takšnih.
Velika nevarnost je za slovensko tradicijo ravno ta vsiljena otopelost buržoazije, ki skuša ljudska prizadevanja zrelativizirati na območje nekih "racionalnih" debat, kjer naj se soočajo mnenja in brišejo razlike v iskanju skupnih imenovalcev.
Ne! Noben katoličan ne sme kompromitirati svoje vere in Kristusovega evangelija. Kristus ni sklepal kompromisov in tudi ni na nobenem mestu dajal vtisa, da morajo kompromise sklepati njegovi učenci. Kristus je sam povedal, da je prinesel meč in, da kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Kristus sam je, kakor v stari zavezi Bog Oče, ki je rekel, da naj bo človek vroč ali mrzel, če je mlačen ga izpljune, rekel, da je prišel na svet vreči ogenj in kako že upa, da se razplamti. Krščanska tradicija ni buržoazna otopelost in dekadentnost. Krščanska tradicija ni sentimentalnost. Krščanska tradicija je živa reakcija. Vprašanje je le, jo bo Cerkev znala pravilno usmerjati po svojih duhovnikih ali škofih ali pa jo bo morila in topila z relativističnimi in indefrencialističnimi krilaticami ameriške hipijevske katoliške cerkve iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zadnji premiki slovenske katoliške Cerkve, dajejo slutiti, da je Cerkev na strani katoliške tradicije in ne na strani buržoaznih samooklicanih razumnikov, ki s svojim diskurzom ne doprinesejo k ničemur drugemu kot le k diktaturi relativizma o kakršni je govoril papež Benedikt XVI. Dva škofa, dr. Glavan in dr. Štumpf sta zavzela stališče slovenske katoliške reakcije, ki je podprla Janšo, ki je očitni politični zapornik sredi liberokratske evrope.
Spričo tega dejstva so mladi razumniki ostali tiho in si niso upali vnovič utemeljevati obsodilno sodbo zoper Janšo.
Ko sem naletel na to spletno mesto, sem med branjem začel dobivati nek čuden občutek. Zadeva se mi je zdela znana. Diskurz, oblikovanje misli, retorika, vse je bilo tako presneto znano. Pomislil sem na casnik.si, največjo slovensko sramoto "katoliškega" novinarstva. In res, kmalu sem našel povezavo do casnik.si, kot prvo predlagano povezavo z njihove spletne strani. Vse mi je takoj postalo jasno.
Casnik.si ali Časnik, je liberalističen portal, ki se je ugnezdil na katoliški strani in je svoje lovke razširil celo v prilogo Družine Slovenski čas. Svojo odliko v razširjanju otopelosti in moralne dekadence in relativizma je pokazal med odmevno spominsko slovesnostjo in mašo za pobitimi rovtarskimi domobranci v Rovtah, ko je s člankom na prvi strani zahteval, da se ustavi to "zgodovinsko prerekanje". In da jim je "dovolj" tega. Od tistega časa tega liberalističnega portala več ne spremljam.
za konec velja obnoviti misli, ki jih vedno ponavljam, če se želimo boriti proti mason-liberalizmu, se moramo proti njemu najprej boriti znotraj naših struktur. Znotraj Cerkve, znotraj strank, znotraj društev, znotraj gibanj... šele potem se bomo uspešno borili proti zunanjemu masonliberalizmu.
- NeoDomobranec
youtube.com/user/neodomobranec
@neodomobranec
neodomobranec.blogspot.com
Ne vem ali je bolj smiselno najprej povedati kako radikalno nespametna razmišljanja "mladi razumniki" objavljajo na njej, ali da se prej osredotočimo kaj ta skupina treh ljudi zagovarja.
Pa dajmo začeti s tem, kaj zagovarjajo. Imajo se za krščanske konservativce, pri čemer v oči najbolj zbode vrstica, da se zavzemajo za razmišljanja iz "pravoverno krščanske perspektive" (to definicijo so med nastankom tega zapisa umaknili iz meni neznanega razloga), karkoli naj bi to že pomenilo. Ker kaj pa je pravoverna krščanska perspektva? Strinjali bi se, če bi trdili, da je to katoliška perspektiva, vendar razumniki temu ne pritrjujejo, saj na istem mestu v neki drugi vrstici pišejo o "katoliški politični misli". Se pravi, da ločujejo med "pravoverno krščansko perspektivo" in katoliško perspektivo. Kaj torej je pravoverno krščanska perspektiva, ostane neznanka. Gre za potenciran ekumenizem? Bog ve. Druga kričeča reč pa je trditev, da se zavzemajo za klasični liberalizem, v svojih blogih omenjajo tudi libertarizem, ki je takoj za "klasičnim liberalizmom" slovenski tradiciji najbolj priskutna politična misel.
Ti mladi razumniki ne počnejo v svojih razmišljanjih nič drugega, kot da same sebe postavljajo na nek piedestal, izobraženih, razmišljajočih "razumnikov", ki zviška gledajo na ljudsko rajo, ki se zbira okrog Janše in drugih, zanje nepomembnih banalnih reči. Napadajo dr. Štuheca, zgolj zato, ker je po njihovem mišljenju preveč ljudski, čeprav tega nočejo eksplicitno povedati. V enem svojih "blogov" pišejo, da je Kocijančič imel v mislih Štuheca, ko je govoril o "teologih, ki se nastavljajo kameram po pasjih procesijah" in ki "nikoli ne govorijo o Bogu". Ta blog je bil spisan pred 20. junijem, se pravi preden je dr. Štuhec nastopil pred zbrano množico pred Dobom in, ko smo osupnili nad njegovim pozivom k molitvi, ko je celotna množica zmolila Očenaš in Zdravomarijo. Sedaj bi bilo primerno opravičilo teh razumnikov. Naprej pravijo, da na izjave dr. Štuheca mnogi mladi gledajo zviška. Ob tem se velja vprašati, kdo so ti "mladi", ("predstavnikov mlajših generacij"), kaj je ta skrivnostna kasta, ki je nikjer in nikdar ne vidimo. Je to kasta univerzitetnih študentov, ki svoje nestrinjanje izražajo v vzvišenih debatah med "čikpavzami"? Resnično je ta kasta le to, neznana in katere obstoj je vprašljiv. Dr. Štuhec se je odrezal tako dobro, kot se že dolgo ni noben duhovnik na slovenskem, ko je z jasno besedo in nastopom brezkompromisno postavil stvari na svoje mesto.
Seveda se mladim razumnikom to ne zdi prava rešitev. V svojih blogih pišejo o prostoru kritičnega premisleka, ki ga primanukje in ga oni ustvarjajo. In ravno tu je tista točka v kateri se najbolj ne strinjam z njimi.
Oni ne zagovarjajo katoliškega, konservativnega, tradicionalističnega, slovenstvenega. Ne, oni zagovarjajo čisti "buržoizem" dekadentnega evropskega razsvetljenstva. Njihova retorika, ki ne poudarja drugega kot neko umirjanje razprave, racionalizem, tehtno debato, je v nasprotju s tisto prvobitno krščansko tradicijo, ki poudarja gorečnost, brezkompromisnost in radikalnost. Še več, poudarja radikalizacijo načel, ki se mora nujno odraziti tudi v političnem dojemanju in udejstvovanju.
Pravijo, da je dr. Štuhec eden izmed trenutnih liberalnih katoličanov. Kaj s tem mislijo ne povedo, ker je beseda "liberalni" tako redefinirana dandanašnji, tudi sam ne poznam, kaj natanko so hoteli z njo povedati, če jo razumemo v klasičnem pomenu liberalizma, pa lahko trdimo, da je v tem primeru edini liberalistični katolicizem, tisti, ki prihaja s strani mladih razumnikov.
Očitno je, kot smo že videli, da je zamera do dr. Štuheca in katoličanov, ki se udejstvujejo v politiki, ta, da so preveč ljudski. Ampak ravno to je pomembno. Katoliški pomeni tudi ljudski. Slovenska katoliška tradicija ni domena zaprte kaste nekih samooklicanih razumnikov, ki s svojih soban govorijo kaj je pravilno, razumno in kaj ni. Slovenska katoliška tradicija je ljudska in bo takšna tudi ostala, pa če je mladim razumnikom to prav ali ne.
In ravno na tem mestu jih neposredno pozivam, da premislijo svoja stališča glede slovenske tradicije, konservativizma, liberalizma, kapitalizma in socializma.
Vprašajo naj se, kaj je gonilo slovenskega naroda in na čem temelji slovenski narod in njegova kultura. Tu gre za direktni radikalni spopad dveh pogledov. Na eni strani buržoazni liberalci, ki se imenujejo za konservativce in na drugi strani ljudska katoliška reakcija. In katera je zares slovenska in konservativna. Reakcija. Zato, ker le ljudska reakcija je zares prvobitna funkcija naroda. Slovenska katoliška reakcija je pravi konservativizem, prava desnica. In ti, ki se upajo stopiti in z besedo zastaviti svoje ime v tej reakciji so pravi katoličani in pravi duhovni pastirji naroda. Gospod dr. Štuhec je že eden takšnih.
Velika nevarnost je za slovensko tradicijo ravno ta vsiljena otopelost buržoazije, ki skuša ljudska prizadevanja zrelativizirati na območje nekih "racionalnih" debat, kjer naj se soočajo mnenja in brišejo razlike v iskanju skupnih imenovalcev.
Ne! Noben katoličan ne sme kompromitirati svoje vere in Kristusovega evangelija. Kristus ni sklepal kompromisov in tudi ni na nobenem mestu dajal vtisa, da morajo kompromise sklepati njegovi učenci. Kristus je sam povedal, da je prinesel meč in, da kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Kristus sam je, kakor v stari zavezi Bog Oče, ki je rekel, da naj bo človek vroč ali mrzel, če je mlačen ga izpljune, rekel, da je prišel na svet vreči ogenj in kako že upa, da se razplamti. Krščanska tradicija ni buržoazna otopelost in dekadentnost. Krščanska tradicija ni sentimentalnost. Krščanska tradicija je živa reakcija. Vprašanje je le, jo bo Cerkev znala pravilno usmerjati po svojih duhovnikih ali škofih ali pa jo bo morila in topila z relativističnimi in indefrencialističnimi krilaticami ameriške hipijevske katoliške cerkve iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zadnji premiki slovenske katoliške Cerkve, dajejo slutiti, da je Cerkev na strani katoliške tradicije in ne na strani buržoaznih samooklicanih razumnikov, ki s svojim diskurzom ne doprinesejo k ničemur drugemu kot le k diktaturi relativizma o kakršni je govoril papež Benedikt XVI. Dva škofa, dr. Glavan in dr. Štumpf sta zavzela stališče slovenske katoliške reakcije, ki je podprla Janšo, ki je očitni politični zapornik sredi liberokratske evrope.
Spričo tega dejstva so mladi razumniki ostali tiho in si niso upali vnovič utemeljevati obsodilno sodbo zoper Janšo.
Ko sem naletel na to spletno mesto, sem med branjem začel dobivati nek čuden občutek. Zadeva se mi je zdela znana. Diskurz, oblikovanje misli, retorika, vse je bilo tako presneto znano. Pomislil sem na casnik.si, največjo slovensko sramoto "katoliškega" novinarstva. In res, kmalu sem našel povezavo do casnik.si, kot prvo predlagano povezavo z njihove spletne strani. Vse mi je takoj postalo jasno.
Casnik.si ali Časnik, je liberalističen portal, ki se je ugnezdil na katoliški strani in je svoje lovke razširil celo v prilogo Družine Slovenski čas. Svojo odliko v razširjanju otopelosti in moralne dekadence in relativizma je pokazal med odmevno spominsko slovesnostjo in mašo za pobitimi rovtarskimi domobranci v Rovtah, ko je s člankom na prvi strani zahteval, da se ustavi to "zgodovinsko prerekanje". In da jim je "dovolj" tega. Od tistega časa tega liberalističnega portala več ne spremljam.
za konec velja obnoviti misli, ki jih vedno ponavljam, če se želimo boriti proti mason-liberalizmu, se moramo proti njemu najprej boriti znotraj naših struktur. Znotraj Cerkve, znotraj strank, znotraj društev, znotraj gibanj... šele potem se bomo uspešno borili proti zunanjemu masonliberalizmu.
- NeoDomobranec
youtube.com/user/neodomobranec
@neodomobranec
neodomobranec.blogspot.com
četrtek, 26. junij 2014
Belogardisti
Vsi poznamo najbolj znano in najbrž najstarejšo zmerjavko slovenskih komunistov, s katero so obkladali svoje sonarodnjake, ki se niso hoteli vključiti v njihov eksperiment. "Belogardisti".
S tem izrazom so komunisti obkladali svoje potencialne, poudarjam potencialne, nasprotnike, še preden se je organizirala prva Vaška straža. Kasneje pa je prišla še najbolj znana in najbolj perverzna zmerjavka "kolaborator".
Vendar kaj nam govori beseda "belogardisti"? Ta beseda, nam v današnjih časih, lahko do neke mere pokaže pravo naravo protikomunističnega odpora, seveda če jo le pravilno razumemo. Komunisti so z belogardisti začeli kot z besedo, vzeto iz ruske komunistične revolucije, ko se je nasproti komunistom dvignila t.i. "bela grada", ki je bila lojalna carstvu oz. obstoječemu družbenemu in socialnemu redu.
Primer poročanja enega slovenskih časopisov o beli gardi v Rusiji leta 1919:
Se pravi, da so komunisti pravzaprav pravilno označili Vaške straže kot belogardiste, saj tem ni šlo za drugo, kot za boj proti politični perverziji komunizma. Ni jim šlo za kolaboracijo, temveč za pričakovano reakcijo na revolucijo = kontrarevolucijo. Komunisti torej sami priznavajo, da Vaške straže niso bile nič drugega kot ljudska reakcija na komunistično revolucijo, s tem ko jih imenujejo "belogardisti". S tem obenem priznavajo, da oni, komunisti, niso nacionalno-osvobodilna sila, temveč čista revolucionarna politična avantgarda. V nasprotnem primeru, bi bila uporaba besede "belogardisti" popolnoma neustrezna.
Tako npr. Boris Kidrič priznava že leta 1942 na neki partijski konferenci, ki je potekala od 5. do 8. julija:
Prav tako je razvidno, da so komunisti pričakovali reakcijo na revolucijo t.j. kontrarevolucijo, ko so še pred nastankom prve Vaške straže, govorili o belogardistih. Ker je to najbolj logičen proces, da kjer je revolucija je tudi kontrarevolucija. V vseh primerih revolucij je bilo tako in tudi Slovenija v tem oziru ne bi mogla biti nič drugačna. Ker vsaka akcija sproži reakcijo.
Takole je npr. leta 1943 orisal stanje župan Ivan Paternost:
Vzemši to v obzir, je naravnost neinteligentno govoriti, da bi se morala slovenska katoliška Cerkev, pridružiti "narodnoosvobodilnem boju". To je iz naravne zakonitosti družbe nemogoče. Spreminjati družbeni red sredi okupacije je perverzno. Nikjer se ni Cerkev pridružila komunističnim revolucijam, njen nauk je kvečjem pospeševal kontrarevolucijo po svetu. Zato je naravnost smešna vsakakršna trditev, da bi se morala Cerkev ali slovenska tradicija začasa okupacije postaviti na stran "narodnoosvobodilnega boja", ki je bil monopoliziran s strani Komunistične partije.
Smešna je predvsem zato, ker je Cerkev učila proti komunizmu (in kapitalizmu) že od samih početkov te ideje. Jugoslovanski kralj, je Komunistično partijo prepovedal že leta 1920. Komunizem ni nastal leta 1941, komunisti slovenski tradiciji niso bili neznanka. Kdor meni, da bi bil možen nastop konservativcev skupaj s komunisti med okupacijo, nima sposobnosti logičnega razmišljanja. Komunistične revolucije se niso začele leta 1941, slovenska tradicija je lahko že dvajset let prej brala o komunistični revoluciji v Rusiji.
Nesmiselno je trditi, da bi se morali konservativci povezati s komunisti in tudi obratno, da bi se morali komunisti povezati s konservativci. Gre za dve diametralno nasprotni sili, ki nimata stičnih točk. Kot rečeno, normalno je, da vsaka revolucija izzove kontrarevolucijo. In izraz "belogardisti" to potrjuje.
Največja perverzija je tako ravno trditev, da bi morala slovenska tradicija, t.j. konservativci, Cerkev, demokratične stranke, sodelovati s komunisti v kakršnemkoli boju.
-NeoDomobranec
S tem izrazom so komunisti obkladali svoje potencialne, poudarjam potencialne, nasprotnike, še preden se je organizirala prva Vaška straža. Kasneje pa je prišla še najbolj znana in najbolj perverzna zmerjavka "kolaborator".
Vendar kaj nam govori beseda "belogardisti"? Ta beseda, nam v današnjih časih, lahko do neke mere pokaže pravo naravo protikomunističnega odpora, seveda če jo le pravilno razumemo. Komunisti so z belogardisti začeli kot z besedo, vzeto iz ruske komunistične revolucije, ko se je nasproti komunistom dvignila t.i. "bela grada", ki je bila lojalna carstvu oz. obstoječemu družbenemu in socialnemu redu.
Znani ruski belogardistični voditelj Grigory Mikhaylovich Semyonov (1890 - 1946).
Primer poročanja enega slovenskih časopisov o beli gardi v Rusiji leta 1919:
"Na Ruskem se pripravljajo in že tudi vrše nova presenetenja. Takozvane češkoslovaške čete, katerim so se pridružili kozaki, kadeti in takozvana bela garda ter ententni častniki s tehničnimi ententnimi četami, so se organizirale ob Uralskem gorovju v pravo vojsko ter pričenjajo prodirati proti zapadu. Pri svojem prodiranju so naletele te čete na odpor boljševiških in sovjetovih čet, katere so izvečine porazile ter vrgle nazaj."
Kratko poročilo o bojih med revolucionarno rdečo gardo in proti-revolucionarno belo gardo 27.12.1917
Se pravi, da so komunisti pravzaprav pravilno označili Vaške straže kot belogardiste, saj tem ni šlo za drugo, kot za boj proti politični perverziji komunizma. Ni jim šlo za kolaboracijo, temveč za pričakovano reakcijo na revolucijo = kontrarevolucijo. Komunisti torej sami priznavajo, da Vaške straže niso bile nič drugega kot ljudska reakcija na komunistično revolucijo, s tem ko jih imenujejo "belogardisti". S tem obenem priznavajo, da oni, komunisti, niso nacionalno-osvobodilna sila, temveč čista revolucionarna politična avantgarda. V nasprotnem primeru, bi bila uporaba besede "belogardisti" popolnoma neustrezna.
Tako npr. Boris Kidrič priznava že leta 1942 na neki partijski konferenci, ki je potekala od 5. do 8. julija:
"Nadalje snovati svoje lastne pozicije je bilo včasih težko, danes to ni nevarno. Nadalje razredni boj, ki dejansko obstoja znotraj zasužnjenega slovenskega naroda in osvobodilne borbe, je moral priti do izraza, čim se je upostavila ljudska oblast. Bela garda je morala priti. Vsi omahljivi elementi so morali še huje zdvomiti nad pravilnostjo ali nepravilnostjo naših ukrepov kot do sedaj. Vse, kar je izrazito borbenega v smislu osvobodilne borbe, se je moralo zato koncentrirati okoli KP, ..."
Prav tako je razvidno, da so komunisti pričakovali reakcijo na revolucijo t.j. kontrarevolucijo, ko so še pred nastankom prve Vaške straže, govorili o belogardistih. Ker je to najbolj logičen proces, da kjer je revolucija je tudi kontrarevolucija. V vseh primerih revolucij je bilo tako in tudi Slovenija v tem oziru ne bi mogla biti nič drugačna. Ker vsaka akcija sproži reakcijo.
Takole je npr. leta 1943 orisal stanje župan Ivan Paternost:
"Ko so komunisti umorili razne ljudi, so jim med drugim očitali, da so bili organizatorji "bele garde". Naj vam bo jasno, kdo je bil organizator teh Vaških straž. Nihče drugi kot kmečko ljudstvo samo.
Na stotine primerov vam lahko dokažemo slovenski župani, ko nas hodili posamezni kmetje pa tudi v večjih skupinah prosit, naj jim pomagamo na ta način, da jim priskrbimo orožje, da se bodo lahko sami branili pred komunistično ravbarijo. In ako bi bila kraljeva italijanska oblast takoj po svoji ofenzivi nam to dovolila in nam pustila le nekoliko svobodne roke, bi bili že takrat naši fantje in možje temeljito počistili komunistično drhal in ne bi bilo danes uničenega toliko slovenskega premoženja, ne uničenih toliko nedolžnih ljudi in bi lahko danes živeli v miru in redu."
Vzemši to v obzir, je naravnost neinteligentno govoriti, da bi se morala slovenska katoliška Cerkev, pridružiti "narodnoosvobodilnem boju". To je iz naravne zakonitosti družbe nemogoče. Spreminjati družbeni red sredi okupacije je perverzno. Nikjer se ni Cerkev pridružila komunističnim revolucijam, njen nauk je kvečjem pospeševal kontrarevolucijo po svetu. Zato je naravnost smešna vsakakršna trditev, da bi se morala Cerkev ali slovenska tradicija začasa okupacije postaviti na stran "narodnoosvobodilnega boja", ki je bil monopoliziran s strani Komunistične partije.
Smešna je predvsem zato, ker je Cerkev učila proti komunizmu (in kapitalizmu) že od samih početkov te ideje. Jugoslovanski kralj, je Komunistično partijo prepovedal že leta 1920. Komunizem ni nastal leta 1941, komunisti slovenski tradiciji niso bili neznanka. Kdor meni, da bi bil možen nastop konservativcev skupaj s komunisti med okupacijo, nima sposobnosti logičnega razmišljanja. Komunistične revolucije se niso začele leta 1941, slovenska tradicija je lahko že dvajset let prej brala o komunistični revoluciji v Rusiji.
Nesmiselno je trditi, da bi se morali konservativci povezati s komunisti in tudi obratno, da bi se morali komunisti povezati s konservativci. Gre za dve diametralno nasprotni sili, ki nimata stičnih točk. Kot rečeno, normalno je, da vsaka revolucija izzove kontrarevolucijo. In izraz "belogardisti" to potrjuje.
Največja perverzija je tako ravno trditev, da bi morala slovenska tradicija, t.j. konservativci, Cerkev, demokratične stranke, sodelovati s komunisti v kakršnemkoli boju.
Poročilo o ruski državljanski vojni iz enega slovenskih časopisov 22.11.1917
-NeoDomobranec
nedelja, 1. junij 2014
O Veliki Evropski rekonkvisti
Evropska rekonkvista
Kaj je Evropska rekonkvista? To je nov izraz, ki je do pravega izraza prišel šele ob nedavnih ukrajinskih protestih.
A najprej poglejmo, kaj izraz "rekonkvista" sploh pomeni. Rekonkvista je izraz, ki prihaja iz španskega izraza reconquista, kar bi v angleščini zvenelo "reconquest". Gre za izraz, ki pomeni "osvojiti nazaj", "pridobiti nazaj", "ponovno/vnovič osvojiti". Rekonkvista je dolgo obdobje v španski zgodovini, ko so se Španci trudili, da bi Iberijski polotok prevzeli od muslimanov nazaj v svoje roke. Naposled so ga.
Kaj pa je rekonkvista v današnjem kontekstu? Rekonkvista je izraz, pod katerim se identificirajo vse konservativne, desne sile v Evropi, ki jim ni vseeno za svojo tradicijo in kulturo. Najbolj izrazito se je ta rekonkvista pokazala v Ukrajini januarja in februarja, ko so skupine, ki so se identificirale z ideali rekonkviste, pozvale k Ukrajinski rekonkvisti, ki je naposled vodila v ponovno osvojitev države od komunističnih oligarhov, ki so zasedali oblast.
A ob tem so Ukrajinci prvič pozvali ne le k Ukrajinski rekonkvisti temveč k "Veliki Evropski rekonkvisti". Šlo je za neke vrste poziv k prebujenju Evrope. Ukrajinski konservativci in tradicionalisti so izvedli konservativno revolucijo, ki je postala prva rekonkvista v Evropi.
O tem, koliko je bila ta rekonkvista izrabljena za interese liberalcev in relativistov, ki so konservativno revolucijo in Ukrajinsko rekonkvisto dopuščali, dokler niso zasedli oblasti, potem pa so pokazali hrbet prav tem, ki so vložili največ naporov, da je Janukovič padel, bo pokazal čas. A eno je gotovo, rekonkvista je bila. In ta rekonkvista je imela globok pomen, globlji od tistega, ki ga slikajo liberalni mediji.
Res pa je tudi nekaj drugega. Rekonkvista v Ukrajini ni prebudila Velike Evropske rekonkviste za katero se je zdelo, da je mogoča. Vendar pa ne smemo gledati tako površno. Rekonkvista se vrši. Vrši pa se na precej subtilnem nivoju. Rekonkvista nima ne medijskega prostora, ki bi ji pripadal, ne podpore politike, ki vozi po sredini.
Tako smo se lahko pred kratkim razveselili avstrijskega identitarijanističnega shoda na Dunaju, koder so se slišali prav vzkliki "Rekonkvista". "Evropa, mladina, rekonkvista!". Seveda mediji, tega shoda niso obravnavali. Ne komunistični mediji, ne "desni" mediji. To pa že vodi k vprašanju: kaj pa rekonkvista v Sloveniji?
V zadnjih letih lahko slišimo in beremo iz desnih krogov v Sloveniji besede kakršne so "Ukradli so nam državo." in "Hočemo državo nazaj.", "Ukradli so nam osamosvojitev". In tu bi lahko upravičeno sklepali, da gre za neke vrste rekonkvisto, ali vsaj pobude k rekonkvisti. Vendar pa moramo jasno pogledati, kdo so ti, ki govorijo takšne besede in ali so ti res Slovenska rekonkvista.
Vidimo lahko, da o "ukradeni državi" govorijo predvsem desni krogi okrog Janše, imenujmo jih "janšisti" (kar nikakor nima namena biti slabšalno). Janšisti trdijo, da jim je bila ukradena država. Kar je vsekakor res, vendar pa lahko slutimo, da janšisti menijo, da je bila ukradena država njim konkretno. Zato moramo biti pozorni, da pogledamo, če janšisti dejansko zagovarjajo iste ideale, kot slovenska tradicija. Ne, takoj lahko vidimo, da so janšistični pogledi v marsičem nasprotni slovenski tradiciji in jih kot take ne moremo imenovati za Slovensko rekonkvisto. Najbolj vplivni janšisti so skoraj vsi disidentski komunisti. To se pravi, da so bili nekoč komunisti in so se (morda povsem iskreno) spreobrnili iz komunizma v demokrate. Druga stvar, ki zelo bode v oči je to, da ne razumemo za katere ideale točno se borijo. Borijo se zgolj proti svojim nasprotnikom in ne proti ideološkim nasprotjem slovenske tradicije in kulture. Razkrinkavajo neke zgodbe, ki sicer so komunistične, vendar zgolj zato, ker gre za njihovo politično konkurenco. Že ob zloglasni "depali vasi", Janša ni bil napaden zato, ker bi bil proti komunizmu, kot ideološki perverznosti, pač pa zato, ker je opozarjal na neke politično-ekonomske mahinacije novo-starih komunistov. Njihova gonja proti komunizmu in za "domovino", ni usmerjena v rekonkvisto kot obnovo pred-vojne Slovenije na tradicionalnih vrednotah, temveč zgolj v banalno vojno s svojimi političnimi tekmeci in za neko piškavo oblast za svojo stranko. To pride najbolj do izraza, če si ogledamo primer Janez Drobnič, ko je Janša odstavil ministra Drobniča, le zato, ker je imel ta preveč konservativne poglede in se to torej očitno ni skladalo z janševizmom. Torej lahko seštejemo ena in ena, ter ugotovimo, da janševizem ni Slovenska rekonkvista in parole o ukradeni državi nimajo ničesar skupnega s Slovensko rekonkvisto.
Potem imamo tu še Novo Slovenijo, ki jih imenujmo krščanske demokrate in Slovensko Ljudsko Stranko, ki jih imenujmo žerjavisti. Krščanski demokrati so od parlamentarnih volitev, ko so "rekonkvistali" parlament (ko jim je kot prvi stranki, ki je izpadla iz parlamenta, uspelo priti nazaj), popolnoma izgubili smer. Njihova politika postaja vse bolj ekonomska, osnovne zadeve, ki se tičejo slovenske kulture in zgodovine, pa odrivajo proč od sebe v zblazneli iluziji, da bodo na ta način pridobili volivce. Postajajo le še ena stranka brez duše in kot taka, se oddaljujejo od svoje baze volivcev in na naslednjih parlamentarnih volitvah ne bodo več prišli v parlament. To je gotovost. Če se bodo povezali z SLS, bodo prišli v parlament a bo v enem ali drugem primeru, njihova moč popolnoma okrnjena. Nova Slovenija mora biti poražena, da bi doživela katarzo in zradikalizirala svoja načela, ter se oddaljila od liberalcev kakršna sta Tonin in Šverc. Ker njihova moč vztrajno pada ravno zaradi liberalizma v svojih vrstah, lahko vidimo, da niso Slovenska rekonkvista. Dotaknimo se na hitro še žerjavcev oz. SLS. Žerjavci lahko rečemo SLS zato, ker v SLS vlada duh nekdanjega predsednika Žerjava, ki je to stranko, ki si lasti ime predvojne SLS, katere ni niti malo vredna, in je bila že tako parakomunistična in sama sebi v namen, še do kraja zliberaliziral in zrelativiziral njena načela. Žerjavci bodo vedno prišli v parlament, le zaradi močne kmečke baze, ki voli to stranko, ne da bi jo skrbela njena komunistična in relativistična načela. Voljenje SLS je za volivno bazo postalo nekako tradicionalno, kakor običaj. A kot smo lahko videli, žerjavci niso Slovenska rekonkvista.
Ostane nam še, da v slovenski politični krajini pregledamo neparlamentarne stranke, gibanja, civilna združenja in katoliška združenja. Je med njimi kakšen gibalec Slovenske rekonkviste, ki bi Slovensko Rekonkvisto vzgibal iz mogočega v dejansko? Na štajerskem imamo neke stranke, ki se vsake toliko časa preoblikujejo in preimenujejo. Imenujejo se vse mogoče a v glavnem hočejo združiti dva bistva "slovenski" in "narod". Poganja jih gibanje Hervardi in razna druga "domoljubna" društva in posamezniki. A že na daleč je jasno, da gre za načela in ideale, ki so popolnoma nasprotni slovenski tradiciji. Njihove ideje so nedorečene, svojo identiteo iščejo v nekih neraziskanih, napol znanih obdobjih iz "slovenske" preteklosti, ki ni in ne more biti slovenska tradicija. Njihov vlečni konj je bil na evropskih volitvah nek človek, ki se ima še vedno za duhovnika, četudi to ni več. Se pravi, karikature slovenskega naroda, ki so votle v samih sebi. Za Hervarde kakopak velja enako. Potem smo imeli po osrednji sloveniji razširjeno gibanje "Tukaj je Slovenija", ki je hotela združiti "domoljubno mladino", a zaradi svoje nedorečenosti in brezprogramskosti je izzvenelo. Njihov poizkus povezati "partizane in domobrance" v skupnem "domoljubnem" prizadevanju, jim je pokazal, da kaj takšnega ni mogoče in so morebiti le razumeli, da ljudje, ki postrelijo 15 000 svojih ljudi, ko je vojne konec, niso in ne morejo biti domoljubi. Imamo tudi "nacionalsoicalistična" ali "skinhead" združenja, ki pa so slaba karikatura nacionalizma. Njihovo utapljanje v nedorečenih in ideološko kontradiktornih pojmovanjih, je lahko ublaženo le v alkoholu in skrivanju svoje navzočnosti. Poveličevanje in zanikanje holokavsta v istem dahu ter poveličevanje in zaničevanje Hitlerja v istem dahu, sta le dve od takšnih kotradikcij. Medtem, ko po Evropi mladina prireja velike nacionalistične shode in demonstracije, se naši "nacionalisti" skrivajo po gostilnah, zasebnih "stanovanjih" in diskoteah kjer prirejajo "koncerte" in se ponašajo z zaprtostjo takšnih prireditev. Njihov obstoj je samemu sebi v namen in ne predstavlja nikakršne teže. Nacionalistična mladina, ki pa se v iskanju nacionalističnih idealov pridruži tem "gibanjem" se kmalu razočarano oddalji ne le od njih temveč od idealov nacionalizma nasploh. (Dokumentarec kakršen je bil tisti pred meseci, je pa porog zdravi pameti, ko prikazuje nacionalistična gibanja kot problem. Vsak, ki je imel vsaj malo opravka s temi gibanji in se je gibal v njih ali blizu njih, ve, kako neverjetno banalno nemočna so ta gibanja.) Ta gibanja so ne le ideološko defektna in kot taka neprimerna za Slovensko rekonkvisto, popolnoma šibka so, ker se šibijo sama. Potem imamo tu razna združenja izobražencev kakršno je VSO. A tu moramo vedeti, da gre za janševiste, in smo jih kot take, že obravnavali. Dotaknimo se še katoliških združenj in posameznikov. Večina teh je liberalnih in se nočejo neposredno dotikati politike, še več, menijo da je politika nezdružljiva z vero in obratno. Mnogo pa jih je janševističnih. Cerkev, ki je najmočnejša sila v državi se zaradi liberalizma, ki se je po njej razširil med komunizmom in po 2. Vatikanskem koncilu, je politično paralizirana. Obstajajo še sicer odlične pobude kakršna je Iniciativa za pravice otrok in družine, vendar pa so te vse preozke in na segmentih, ki so zunaj njihovega osnovnega prizadevanja, liberalne.
Zaključimo lahko, da v Sloveniji ni prave možnosti za Slovensko rekonkvisto. Res sicer je, da je tudi po drugih državah možnosti za nacionalne rekonkviste malo, a so te možnosti vseeno večje od slovenskih možnosti.
Torej za konec povejmo nekaj faktov o Evropski rekonkvisti.
1. Rekonkvista ima omejeno moč delovanja in prebujanja narodov, vendar pa se moram zavedati, da je španska rekonkvista trajala sedem stoletij in bo tudi ta rekonkvista dolgotrajen proces, a bo napredoval hitreje s tem kot bo napredovala dekadenca zahodne kulture in kolikor bolj bo napredovala agresija neevropskih religij in narodov nad krščanstvom in evropskimi narodi.
2. Rekonkvista = konservativna revolucija. Lahko jo imenujemo tudi kontrarevolucija, ker gre za prebujanje reakcije.
3. Za začetek Evropske rekonkviste lahko štejemo Ukrajinsko rekonkvisto.
4. Rekonkvista bo uspela vkolikor bodo konservativne sile zradikializirale svoja načela in se naslonila na pravo tradicijo Evrope. Na tradicijo velikih evropskih kraljev.
5. Rekonkvista bo uspela le, če jo bo povezovala krščanska vera. Kakor v dneh "christendom-a", ko je Evropo povezovala katoliška vera.
Velika evropska rekonkvista počasi postaja realnost. Gre za prebujanje Evrope, kakršno je bilo v tridesetih letih dvajsetega stoletja, ko so po Evropi vznikala konservativna združenja, ki so branila stari red pred moderno.
- NeoDomobranec
(Spodaj prilagam videoposnetka. Prvi je od voditelja najmočnejše sile, ki je privedla do Ukrajinske rekonkviste, drugi pa je o shodu identitaristov na Dunaju, koder so se slišali tudi vzkliki o Evropski rekonkvisti.)
Kaj je Evropska rekonkvista? To je nov izraz, ki je do pravega izraza prišel šele ob nedavnih ukrajinskih protestih.
A najprej poglejmo, kaj izraz "rekonkvista" sploh pomeni. Rekonkvista je izraz, ki prihaja iz španskega izraza reconquista, kar bi v angleščini zvenelo "reconquest". Gre za izraz, ki pomeni "osvojiti nazaj", "pridobiti nazaj", "ponovno/vnovič osvojiti". Rekonkvista je dolgo obdobje v španski zgodovini, ko so se Španci trudili, da bi Iberijski polotok prevzeli od muslimanov nazaj v svoje roke. Naposled so ga.
Kaj pa je rekonkvista v današnjem kontekstu? Rekonkvista je izraz, pod katerim se identificirajo vse konservativne, desne sile v Evropi, ki jim ni vseeno za svojo tradicijo in kulturo. Najbolj izrazito se je ta rekonkvista pokazala v Ukrajini januarja in februarja, ko so skupine, ki so se identificirale z ideali rekonkviste, pozvale k Ukrajinski rekonkvisti, ki je naposled vodila v ponovno osvojitev države od komunističnih oligarhov, ki so zasedali oblast.
A ob tem so Ukrajinci prvič pozvali ne le k Ukrajinski rekonkvisti temveč k "Veliki Evropski rekonkvisti". Šlo je za neke vrste poziv k prebujenju Evrope. Ukrajinski konservativci in tradicionalisti so izvedli konservativno revolucijo, ki je postala prva rekonkvista v Evropi.
O tem, koliko je bila ta rekonkvista izrabljena za interese liberalcev in relativistov, ki so konservativno revolucijo in Ukrajinsko rekonkvisto dopuščali, dokler niso zasedli oblasti, potem pa so pokazali hrbet prav tem, ki so vložili največ naporov, da je Janukovič padel, bo pokazal čas. A eno je gotovo, rekonkvista je bila. In ta rekonkvista je imela globok pomen, globlji od tistega, ki ga slikajo liberalni mediji.
Res pa je tudi nekaj drugega. Rekonkvista v Ukrajini ni prebudila Velike Evropske rekonkviste za katero se je zdelo, da je mogoča. Vendar pa ne smemo gledati tako površno. Rekonkvista se vrši. Vrši pa se na precej subtilnem nivoju. Rekonkvista nima ne medijskega prostora, ki bi ji pripadal, ne podpore politike, ki vozi po sredini.
Tako smo se lahko pred kratkim razveselili avstrijskega identitarijanističnega shoda na Dunaju, koder so se slišali prav vzkliki "Rekonkvista". "Evropa, mladina, rekonkvista!". Seveda mediji, tega shoda niso obravnavali. Ne komunistični mediji, ne "desni" mediji. To pa že vodi k vprašanju: kaj pa rekonkvista v Sloveniji?
V zadnjih letih lahko slišimo in beremo iz desnih krogov v Sloveniji besede kakršne so "Ukradli so nam državo." in "Hočemo državo nazaj.", "Ukradli so nam osamosvojitev". In tu bi lahko upravičeno sklepali, da gre za neke vrste rekonkvisto, ali vsaj pobude k rekonkvisti. Vendar pa moramo jasno pogledati, kdo so ti, ki govorijo takšne besede in ali so ti res Slovenska rekonkvista.
Vidimo lahko, da o "ukradeni državi" govorijo predvsem desni krogi okrog Janše, imenujmo jih "janšisti" (kar nikakor nima namena biti slabšalno). Janšisti trdijo, da jim je bila ukradena država. Kar je vsekakor res, vendar pa lahko slutimo, da janšisti menijo, da je bila ukradena država njim konkretno. Zato moramo biti pozorni, da pogledamo, če janšisti dejansko zagovarjajo iste ideale, kot slovenska tradicija. Ne, takoj lahko vidimo, da so janšistični pogledi v marsičem nasprotni slovenski tradiciji in jih kot take ne moremo imenovati za Slovensko rekonkvisto. Najbolj vplivni janšisti so skoraj vsi disidentski komunisti. To se pravi, da so bili nekoč komunisti in so se (morda povsem iskreno) spreobrnili iz komunizma v demokrate. Druga stvar, ki zelo bode v oči je to, da ne razumemo za katere ideale točno se borijo. Borijo se zgolj proti svojim nasprotnikom in ne proti ideološkim nasprotjem slovenske tradicije in kulture. Razkrinkavajo neke zgodbe, ki sicer so komunistične, vendar zgolj zato, ker gre za njihovo politično konkurenco. Že ob zloglasni "depali vasi", Janša ni bil napaden zato, ker bi bil proti komunizmu, kot ideološki perverznosti, pač pa zato, ker je opozarjal na neke politično-ekonomske mahinacije novo-starih komunistov. Njihova gonja proti komunizmu in za "domovino", ni usmerjena v rekonkvisto kot obnovo pred-vojne Slovenije na tradicionalnih vrednotah, temveč zgolj v banalno vojno s svojimi političnimi tekmeci in za neko piškavo oblast za svojo stranko. To pride najbolj do izraza, če si ogledamo primer Janez Drobnič, ko je Janša odstavil ministra Drobniča, le zato, ker je imel ta preveč konservativne poglede in se to torej očitno ni skladalo z janševizmom. Torej lahko seštejemo ena in ena, ter ugotovimo, da janševizem ni Slovenska rekonkvista in parole o ukradeni državi nimajo ničesar skupnega s Slovensko rekonkvisto.
Potem imamo tu še Novo Slovenijo, ki jih imenujmo krščanske demokrate in Slovensko Ljudsko Stranko, ki jih imenujmo žerjavisti. Krščanski demokrati so od parlamentarnih volitev, ko so "rekonkvistali" parlament (ko jim je kot prvi stranki, ki je izpadla iz parlamenta, uspelo priti nazaj), popolnoma izgubili smer. Njihova politika postaja vse bolj ekonomska, osnovne zadeve, ki se tičejo slovenske kulture in zgodovine, pa odrivajo proč od sebe v zblazneli iluziji, da bodo na ta način pridobili volivce. Postajajo le še ena stranka brez duše in kot taka, se oddaljujejo od svoje baze volivcev in na naslednjih parlamentarnih volitvah ne bodo več prišli v parlament. To je gotovost. Če se bodo povezali z SLS, bodo prišli v parlament a bo v enem ali drugem primeru, njihova moč popolnoma okrnjena. Nova Slovenija mora biti poražena, da bi doživela katarzo in zradikalizirala svoja načela, ter se oddaljila od liberalcev kakršna sta Tonin in Šverc. Ker njihova moč vztrajno pada ravno zaradi liberalizma v svojih vrstah, lahko vidimo, da niso Slovenska rekonkvista. Dotaknimo se na hitro še žerjavcev oz. SLS. Žerjavci lahko rečemo SLS zato, ker v SLS vlada duh nekdanjega predsednika Žerjava, ki je to stranko, ki si lasti ime predvojne SLS, katere ni niti malo vredna, in je bila že tako parakomunistična in sama sebi v namen, še do kraja zliberaliziral in zrelativiziral njena načela. Žerjavci bodo vedno prišli v parlament, le zaradi močne kmečke baze, ki voli to stranko, ne da bi jo skrbela njena komunistična in relativistična načela. Voljenje SLS je za volivno bazo postalo nekako tradicionalno, kakor običaj. A kot smo lahko videli, žerjavci niso Slovenska rekonkvista.
Ostane nam še, da v slovenski politični krajini pregledamo neparlamentarne stranke, gibanja, civilna združenja in katoliška združenja. Je med njimi kakšen gibalec Slovenske rekonkviste, ki bi Slovensko Rekonkvisto vzgibal iz mogočega v dejansko? Na štajerskem imamo neke stranke, ki se vsake toliko časa preoblikujejo in preimenujejo. Imenujejo se vse mogoče a v glavnem hočejo združiti dva bistva "slovenski" in "narod". Poganja jih gibanje Hervardi in razna druga "domoljubna" društva in posamezniki. A že na daleč je jasno, da gre za načela in ideale, ki so popolnoma nasprotni slovenski tradiciji. Njihove ideje so nedorečene, svojo identiteo iščejo v nekih neraziskanih, napol znanih obdobjih iz "slovenske" preteklosti, ki ni in ne more biti slovenska tradicija. Njihov vlečni konj je bil na evropskih volitvah nek človek, ki se ima še vedno za duhovnika, četudi to ni več. Se pravi, karikature slovenskega naroda, ki so votle v samih sebi. Za Hervarde kakopak velja enako. Potem smo imeli po osrednji sloveniji razširjeno gibanje "Tukaj je Slovenija", ki je hotela združiti "domoljubno mladino", a zaradi svoje nedorečenosti in brezprogramskosti je izzvenelo. Njihov poizkus povezati "partizane in domobrance" v skupnem "domoljubnem" prizadevanju, jim je pokazal, da kaj takšnega ni mogoče in so morebiti le razumeli, da ljudje, ki postrelijo 15 000 svojih ljudi, ko je vojne konec, niso in ne morejo biti domoljubi. Imamo tudi "nacionalsoicalistična" ali "skinhead" združenja, ki pa so slaba karikatura nacionalizma. Njihovo utapljanje v nedorečenih in ideološko kontradiktornih pojmovanjih, je lahko ublaženo le v alkoholu in skrivanju svoje navzočnosti. Poveličevanje in zanikanje holokavsta v istem dahu ter poveličevanje in zaničevanje Hitlerja v istem dahu, sta le dve od takšnih kotradikcij. Medtem, ko po Evropi mladina prireja velike nacionalistične shode in demonstracije, se naši "nacionalisti" skrivajo po gostilnah, zasebnih "stanovanjih" in diskoteah kjer prirejajo "koncerte" in se ponašajo z zaprtostjo takšnih prireditev. Njihov obstoj je samemu sebi v namen in ne predstavlja nikakršne teže. Nacionalistična mladina, ki pa se v iskanju nacionalističnih idealov pridruži tem "gibanjem" se kmalu razočarano oddalji ne le od njih temveč od idealov nacionalizma nasploh. (Dokumentarec kakršen je bil tisti pred meseci, je pa porog zdravi pameti, ko prikazuje nacionalistična gibanja kot problem. Vsak, ki je imel vsaj malo opravka s temi gibanji in se je gibal v njih ali blizu njih, ve, kako neverjetno banalno nemočna so ta gibanja.) Ta gibanja so ne le ideološko defektna in kot taka neprimerna za Slovensko rekonkvisto, popolnoma šibka so, ker se šibijo sama. Potem imamo tu razna združenja izobražencev kakršno je VSO. A tu moramo vedeti, da gre za janševiste, in smo jih kot take, že obravnavali. Dotaknimo se še katoliških združenj in posameznikov. Večina teh je liberalnih in se nočejo neposredno dotikati politike, še več, menijo da je politika nezdružljiva z vero in obratno. Mnogo pa jih je janševističnih. Cerkev, ki je najmočnejša sila v državi se zaradi liberalizma, ki se je po njej razširil med komunizmom in po 2. Vatikanskem koncilu, je politično paralizirana. Obstajajo še sicer odlične pobude kakršna je Iniciativa za pravice otrok in družine, vendar pa so te vse preozke in na segmentih, ki so zunaj njihovega osnovnega prizadevanja, liberalne.
Zaključimo lahko, da v Sloveniji ni prave možnosti za Slovensko rekonkvisto. Res sicer je, da je tudi po drugih državah možnosti za nacionalne rekonkviste malo, a so te možnosti vseeno večje od slovenskih možnosti.
Torej za konec povejmo nekaj faktov o Evropski rekonkvisti.
1. Rekonkvista ima omejeno moč delovanja in prebujanja narodov, vendar pa se moram zavedati, da je španska rekonkvista trajala sedem stoletij in bo tudi ta rekonkvista dolgotrajen proces, a bo napredoval hitreje s tem kot bo napredovala dekadenca zahodne kulture in kolikor bolj bo napredovala agresija neevropskih religij in narodov nad krščanstvom in evropskimi narodi.
2. Rekonkvista = konservativna revolucija. Lahko jo imenujemo tudi kontrarevolucija, ker gre za prebujanje reakcije.
3. Za začetek Evropske rekonkviste lahko štejemo Ukrajinsko rekonkvisto.
4. Rekonkvista bo uspela vkolikor bodo konservativne sile zradikializirale svoja načela in se naslonila na pravo tradicijo Evrope. Na tradicijo velikih evropskih kraljev.
5. Rekonkvista bo uspela le, če jo bo povezovala krščanska vera. Kakor v dneh "christendom-a", ko je Evropo povezovala katoliška vera.
- NeoDomobranec
(Spodaj prilagam videoposnetka. Prvi je od voditelja najmočnejše sile, ki je privedla do Ukrajinske rekonkviste, drugi pa je o shodu identitaristov na Dunaju, koder so se slišali tudi vzkliki o Evropski rekonkvisti.)
Agitator: Kapitalizem, Papež in Američani 7.1.2014
Kapitalizem, Papež in Američani
Ob papeževi nedavni kritiki kapitalizma so
pokonci skočili razni kristjani, od tistih katoliških pa do tistih
protestantskih. Vendarle pa so imeli vsi ti "kristjani" skupno to, da so
po večini prihajali iz ZDA.
To pa je avtomatično recept za zmedo. Američani, ki bivajo v povsem drugačnem univerzumu in so dejansko na povsem drugem planetu, so te njegove besede razumeli po svoje. V kontekstu svoje ozkoglede kulture, ki kultura sploh ni.
Najprej naj opozorim, da ne trdim, da papež ni vsaj kritiziral kapitalizma in da je bil od ameriških "bratov" napačno razumljen. Nikakor. Papež je povedal in razumeli smo ga (morda prvič).
Američani namreč kapitalizem nujno postavljajo kot proti-pol socializmu. Zanje ni ničesar vmes. Gre za povsem binarno situacijo. 1 ali 0(no, z boolovimi operatorji 1 NOT 0). Črno ali belo. Kapitalizem ali socializem.
V neki židovsko-republikanski oddaji so šli še tako daleč, da so trdili, da ne obstaja niti najmanjši determinizem. Da človeka prav nič ne omejuje na poti k njegovemu uspehu. Da je biti reven ali bogat, neuspešen ali uspešen zgolj produkt človekove volje, človekove odločitve. To absurdno trditev pa so utemeljili z besedicama "American dream".
Zato so se karseda trudili, da bi opravičevali kapitalizem, ki da je božanski, najpravičnejši in oh in sploh.
Ker kapitalizem, ki resda morda izvira od Lutra in njegove krive vere, je danes povsem pogojen z ZDA. Kapitalizem je sinonim za ameriko. Oni so ti, ki vzdržujejo ta materialistični sistem in ga delajo takšnega kot je. Neprijaznega in materialističnega in nečloveškega.
Ker to ni nikakor prvič, da bi papež obsodil kapitalizem. Nikakor! Obsodili so ga že papeži pred drugo svetovno vojno. Ljubi Jezus, obsodil ga je vendar celo naš nadškof Gregorij Rožman!
Kapitalizem ni nikakršen antipol socializmu, pač pa njegov dvojček. Gre za obrnjeno nasprotje. Gre za brezdušna materializma, ki sta si navidez nasprotna a je ravno to njun paradoks.
Poglejmo si prav drugo svetovno vojno. Vidimo lahko, da sta komunizem, se pravi socializem in kapitalizem, drug drugega ščitila.
Ko je leta 1939 Nemčija napadla Poljsko je Britanija napovedala vojno Nemčiji, a ko je malo zatem Poljsko napadla še Sovjetska zveza, ji vojne ni napovedala. Kapitalizem in socializem sta drug drugega ščitila. SZ je v zameno dobila pol evrope, na zahodu pa ni bilo več nobenega pravega poizkusa revolucije.
Američani pa so videli v napadu na kapitalizem s strani Papeža Frančiška, napad na njihovo preljubo "freedom, liberty".
Vprašanje, ki se postavlja pa je: mar ni psihološka ideja o samouresničitvi naravnost alibi za kapitalizem?
Tudi pri nas smo imeli podobne abusrde. Sam sem se najbolj bal ( o čemer sem pisal v blogu septembra 2011) dvojice Žiga Turk-Gregor Virant, pa je na moje presenečenje prišlo do ločitve poti. Potem pa je prišel od nekod še Šturm, ki je z vnemo razlagal kako je krščanstvo utemeljilo kapitalizem, ki da je najboljši sistem.
In že smo spet tam. Če se hočejo naše stranke pozicionirati desno, morajo zagovarjati sistem kapitalizma in obratno za leve. Kar pa je absurd. Če bi namreč to veljalo bi več ne govorili o političnih strankah pač pa o ekonomskih strankah. Politika ni enako ekonomija. Dokler tega ne bodo spoznali naši politiki bodo ždeli v ameriškem modelu, kjer se vsa desno-leva demokratsko-republikanska debata vrti le okrog ene same reči: več države-manj države.
O zaljubljenosti v ameriške "ideale", ki naj bi predstavljali nasprotje komunistični preteklosti, bi pa moral napisati nov blog. Amerika je komunizem vzdrževala in amerika je pomagala komunizmu okupirati evropo že prej.
Hladna vojna? Prostozidarska neumnost za slaboumne ovce.
To pa je avtomatično recept za zmedo. Američani, ki bivajo v povsem drugačnem univerzumu in so dejansko na povsem drugem planetu, so te njegove besede razumeli po svoje. V kontekstu svoje ozkoglede kulture, ki kultura sploh ni.
Najprej naj opozorim, da ne trdim, da papež ni vsaj kritiziral kapitalizma in da je bil od ameriških "bratov" napačno razumljen. Nikakor. Papež je povedal in razumeli smo ga (morda prvič).
Američani namreč kapitalizem nujno postavljajo kot proti-pol socializmu. Zanje ni ničesar vmes. Gre za povsem binarno situacijo. 1 ali 0(no, z boolovimi operatorji 1 NOT 0). Črno ali belo. Kapitalizem ali socializem.
V neki židovsko-republikanski oddaji so šli še tako daleč, da so trdili, da ne obstaja niti najmanjši determinizem. Da človeka prav nič ne omejuje na poti k njegovemu uspehu. Da je biti reven ali bogat, neuspešen ali uspešen zgolj produkt človekove volje, človekove odločitve. To absurdno trditev pa so utemeljili z besedicama "American dream".
Zato so se karseda trudili, da bi opravičevali kapitalizem, ki da je božanski, najpravičnejši in oh in sploh.
Ker kapitalizem, ki resda morda izvira od Lutra in njegove krive vere, je danes povsem pogojen z ZDA. Kapitalizem je sinonim za ameriko. Oni so ti, ki vzdržujejo ta materialistični sistem in ga delajo takšnega kot je. Neprijaznega in materialističnega in nečloveškega.
Ker to ni nikakor prvič, da bi papež obsodil kapitalizem. Nikakor! Obsodili so ga že papeži pred drugo svetovno vojno. Ljubi Jezus, obsodil ga je vendar celo naš nadškof Gregorij Rožman!
Kapitalizem ni nikakršen antipol socializmu, pač pa njegov dvojček. Gre za obrnjeno nasprotje. Gre za brezdušna materializma, ki sta si navidez nasprotna a je ravno to njun paradoks.
Poglejmo si prav drugo svetovno vojno. Vidimo lahko, da sta komunizem, se pravi socializem in kapitalizem, drug drugega ščitila.
Ko je leta 1939 Nemčija napadla Poljsko je Britanija napovedala vojno Nemčiji, a ko je malo zatem Poljsko napadla še Sovjetska zveza, ji vojne ni napovedala. Kapitalizem in socializem sta drug drugega ščitila. SZ je v zameno dobila pol evrope, na zahodu pa ni bilo več nobenega pravega poizkusa revolucije.
Američani pa so videli v napadu na kapitalizem s strani Papeža Frančiška, napad na njihovo preljubo "freedom, liberty".
Vprašanje, ki se postavlja pa je: mar ni psihološka ideja o samouresničitvi naravnost alibi za kapitalizem?
Tudi pri nas smo imeli podobne abusrde. Sam sem se najbolj bal ( o čemer sem pisal v blogu septembra 2011) dvojice Žiga Turk-Gregor Virant, pa je na moje presenečenje prišlo do ločitve poti. Potem pa je prišel od nekod še Šturm, ki je z vnemo razlagal kako je krščanstvo utemeljilo kapitalizem, ki da je najboljši sistem.
In že smo spet tam. Če se hočejo naše stranke pozicionirati desno, morajo zagovarjati sistem kapitalizma in obratno za leve. Kar pa je absurd. Če bi namreč to veljalo bi več ne govorili o političnih strankah pač pa o ekonomskih strankah. Politika ni enako ekonomija. Dokler tega ne bodo spoznali naši politiki bodo ždeli v ameriškem modelu, kjer se vsa desno-leva demokratsko-republikanska debata vrti le okrog ene same reči: več države-manj države.
O zaljubljenosti v ameriške "ideale", ki naj bi predstavljali nasprotje komunistični preteklosti, bi pa moral napisati nov blog. Amerika je komunizem vzdrževala in amerika je pomagala komunizmu okupirati evropo že prej.
Hladna vojna? Prostozidarska neumnost za slaboumne ovce.
nedelja, 11. maj 2014
Nov član NeoDomobranec projekta, bloger Agitator
Želimo le pojasniti, da se je bloganju na tem blogu NeoDomobranec- Katoliška Ljudska Akcija, pridružil pisec blogov znan kot Agitator, ki je poprej svoje bloge objavljal na blogišču spletnega centra nacionalne televizije.
Zaradi neprestane cenzure s strani omenjenega centra, je bil prisiljen, da tisto spletišče zapusti in se oddalji od nagnusne subjektivnosti "žurnalističnih teroristov", kakor jih sam imenuje.
"Na MMC RTVSlo vlada divji zahod. Pravilniki s katerimi tam operirajo so prikrojeni neki iluzorni ideji o "sovražnem govoru". Ta sovražni govor pa ni nič drugega kot misli, ki so drugačne od njihove ideološke linije. Čeprav se na eni strani piše na stotine blogov, ki brez slabe vesti žalijo cerkev in papeža, pa je za nekoga, ki je nasprotne ideološke usmerjenosti, dovolj, da napiše,d a ima nekdo votlo glavo in nejgov zapis je izbrisan z neko relativizirajočo komentiko.
Blogišče na MMC RTVSlo je kompost najbolj radikalno levičarskih fotelj-komunistov, ki širijo sovražni govor, ne da bi jih pri tem kdo oviral. Na tem istem blogišču imajo tudi priznane blogerje, kakršen je nekdo, ki se samega sebe opisuje kot "socialnega inovatorja" in drugi, ki ga lahko imenujemo močvirnik (pravih imen ne bom navajal na tem mestu), ki z blagoslovom urednikov tega komposta razširjajo sovražni govor in razno propagando.
Sramota za državo je, da obstaja takšen portal v okviru nacionalne to je, državne televizije in radia. Dokler bo ta portal obstajal v takšni obliki in s takšnimi zaposlenimi, bo država še dolgo na psu."
Je meddrugim povedal Agitator.
Zato se bo veliko Agitatorjevih blogov preneslo sem na ta blog in se jih bo izbrisalo iz omenjenega portala. "Sklenil sem, da preneham sodelovati na blogih na MMC RTVSlo, zato ker s tem samo prispevam k problemu. Razumeti morate, da je tisto spletišče mrtvo, saj v njem vlada posiljeno enoumje nekih buržujskih in proletarskih idiotov, ki se strinjajo med seboj v vsem in je edina živa debata tedaj, ko jaz napišem kak blog in rušim njihovo idilo fotelj-komunizma. A s tem, se samo veča obiskanost te kavbojske spletne strani, z večanjem obiska pa ta spletna stran dobi več denarja od firm, ki plačujejo oglase. Se pravi, da sem del problema sam, ker delam promet tem žurnalističnim teroristom."
Lepo pozdravljamo torej Agitatorja tu na tem blogu.
Zaradi neprestane cenzure s strani omenjenega centra, je bil prisiljen, da tisto spletišče zapusti in se oddalji od nagnusne subjektivnosti "žurnalističnih teroristov", kakor jih sam imenuje.
"Na MMC RTVSlo vlada divji zahod. Pravilniki s katerimi tam operirajo so prikrojeni neki iluzorni ideji o "sovražnem govoru". Ta sovražni govor pa ni nič drugega kot misli, ki so drugačne od njihove ideološke linije. Čeprav se na eni strani piše na stotine blogov, ki brez slabe vesti žalijo cerkev in papeža, pa je za nekoga, ki je nasprotne ideološke usmerjenosti, dovolj, da napiše,d a ima nekdo votlo glavo in nejgov zapis je izbrisan z neko relativizirajočo komentiko.
Blogišče na MMC RTVSlo je kompost najbolj radikalno levičarskih fotelj-komunistov, ki širijo sovražni govor, ne da bi jih pri tem kdo oviral. Na tem istem blogišču imajo tudi priznane blogerje, kakršen je nekdo, ki se samega sebe opisuje kot "socialnega inovatorja" in drugi, ki ga lahko imenujemo močvirnik (pravih imen ne bom navajal na tem mestu), ki z blagoslovom urednikov tega komposta razširjajo sovražni govor in razno propagando.
Sramota za državo je, da obstaja takšen portal v okviru nacionalne to je, državne televizije in radia. Dokler bo ta portal obstajal v takšni obliki in s takšnimi zaposlenimi, bo država še dolgo na psu."
Je meddrugim povedal Agitator.
Zato se bo veliko Agitatorjevih blogov preneslo sem na ta blog in se jih bo izbrisalo iz omenjenega portala. "Sklenil sem, da preneham sodelovati na blogih na MMC RTVSlo, zato ker s tem samo prispevam k problemu. Razumeti morate, da je tisto spletišče mrtvo, saj v njem vlada posiljeno enoumje nekih buržujskih in proletarskih idiotov, ki se strinjajo med seboj v vsem in je edina živa debata tedaj, ko jaz napišem kak blog in rušim njihovo idilo fotelj-komunizma. A s tem, se samo veča obiskanost te kavbojske spletne strani, z večanjem obiska pa ta spletna stran dobi več denarja od firm, ki plačujejo oglase. Se pravi, da sem del problema sam, ker delam promet tem žurnalističnim teroristom."
Lepo pozdravljamo torej Agitatorja tu na tem blogu.
sobota, 26. april 2014
Antisemitizem je preživet pojav, antisemitisti pa v službi džihadistov
Antisemitizem je preživet pojav, antisemitisti pa v službi džihadistov
Ob spremljanju desničarskih, predvsem skrajno-desničarskih, gibanj v Evropi se še vedno opazi iracionalen in celo klišejast antisemitizem. Ljudje, ki se imajo za antisemitiste in ta svoj antisemitizem tudi izpovedujejo, so pravzaprav učbeniški primerki tistega, kar nam mediji prikazujejo kot "radikalno desnico". V resnici pa je lahko antisemitizem le še nostalgičen kliše, ki pa nima prave podlage.Antisemitizem med današnjo "skrajno desnico" v Evropi je iracionalen ostanek nečesa kar je bilo pereče vprašanje v preteklosti, sedaj pa je sila neprimerno. Na žalost lahko vidimo, da evropski in tudi ameriški desničarji, ki se opredeljujejo za antisemitiste, delujejo v službi islamskega džihada, ki svoje lovke širi po Evropi. Odličen in bližnji primer je madžarska stranka JOBBIK. Ta stranka, ki je sicer močna in jo mediji uvrščajo med "skrajno desne" stranke, je izrazito antisemitistična, pri čemer podpira Palestince in nasploh džihadiste. JOBBIK se ne zaveda, da je za evropo organizirani zionizem, ki ne obstaja več, medtem ko se džihad odvija pred našimi očmi tu in zdaj. Džihadisti prevzemajo vsa večja mesta v Evropi, razglašajo "muslimanska območja" in uveljavljajo šeriatsko pravo, medtem ko zionizma ni nikjer več.
Paradoks je tudi v tem, da so glavni antisemitisti ravno v arabskih državah z Iranom na čelu, čigar cilj je popolno uničenje židovske države Izrael. Židom pripada Izrael in vsak desničar jim bi ga moral privoščiti. Židje potrebujejo svoj prostor pod soncem. Vsak desničar bi se moral v konfliktu med židovsko državo in džihadisti, postaviti na stran židovskega ljudstva.
Problem niso židje v Evropi, problem je sistematično izvajani džihad v vseh evropskih državah. Mesta v Veliki Britaniji postajajo džihadistična, upada kriva vera anglikanstva in širi se kriva vera islama. Cerkve se spreminjajo v mošeje in "islamistične patrulje" uvajajo šeriatsko pravo v svojih "muslimanskih območjih", ki so jih same deklarirale. Predmestja Francije so talci nasilno ustvarjenega etničnega konflikta džihadistov, prav takšna je slika Italije. Danska, Nemčija, Norveška, Nizozemska se spreminjajo neverjetno naglo. Angelo Merkel in njeno izjavo o "multi-kulti", so džihadisti utišali z Breivikom. Sedaj mora molčati.
Džihadisti se hodijo urit iz evropskih prestolnic v nemirna območja arbije. O tem poroča že mnogo medijev. Džihadisti držijo Evropo v šahu. Terorizem, ki je tako zelo razširjen, podpihovalci nasilja nad kristjani, ki nikoli ne končajo v zaporu, medtem ko je govor proti muslimanom kazniv in obravnavan kot rasizem, četudi so džihadisti vseh ras... to je podoba Evrope. In biti Antisemitist je enostavno smešno.
Antisemitizem je podpora džihadistom.
Pred džihadom se lahko branimo le s katoliško vero. Enkrat je katoliška vera že ubranila Evropo pred džihadom, bomo tokrat še zmogli? Prav tako so mnogi desničarji, še posebej skrajni desničarji, neki klišejasti "pogani" in častijo neke zgodovinske mite, ki so plod zgodovinarskih pravljičarjev. Častijo nekega Thora, pa Odina in celo neka slovanska božanstva Peruna in Svaroga. Ne da bi sploh vedeli, če je kdaj takšno verovanje sploh obstajalo. Razvajena proletarska in buržoazna mularija, ki si okrog vratov naveša "thorova kladiva" in riše neke germanske rune, namesto da bi si okrog vratu obesila križ, razpelo, znamenje velikih evropskih kraljev in vladarjev, ki so Evropo branili pred džihadisti in dekadenco.
Antisemitizem je zares preživet pojav in sedaj služi le še džihadistom za odvračanje pozornosti od sebe.
-NeoDomobranec
sobota, 26. oktober 2013
Dialog - Kulturna kontrarevolucija - 1. poglavje.
Kdaj se zdi, da lahko človek dobro oblikuje svoje misli, le če je prisiljen v dialog. Saj je tako prisiljen, da bolj kritično ovrednoti svoj pogled na svet in svoje notranje pojmovanje sveta izrazi tako, da vzame v zakup, da je na drugi strani nekdo, ki se z njim ne strinja. Smisel vsakega dialoga nasprotujočih se strani je, da pride do nekega zaključka. Da nekdo uvidi, da ima narobe in da drugemu prav. Dialog, ki takšne usmeritve ne bi imel in bi bil sam sebi v namen, bi bil piškav in zgolj relativističen.
Še posebej pa je dialog pomemben sedaj v tej kulturni revoluciji, ali bolje rečeno kulturni vojni, ko se bije boj za najbolj osnovna pojmovanja človeka.
Naslednji dialog je potekal prek zasebnih sporočil na youtube-u med projektom NeoDomobranec in drugim uporabnikom youtubea, ki si je ogledal nekaj videov projekta NeoDomobranec in ki ga bomo tu imenovali le Gledalec, lansko jesen, torej je tega ravno leto dni.
(Oglati oklepaji pomenijo izpustitev uporabnikovega imena)
GLEDALEC:
osvobojena Slovenija
Še posebej pa je dialog pomemben sedaj v tej kulturni revoluciji, ali bolje rečeno kulturni vojni, ko se bije boj za najbolj osnovna pojmovanja človeka.
Naslednji dialog je potekal prek zasebnih sporočil na youtube-u med projektom NeoDomobranec in drugim uporabnikom youtubea, ki si je ogledal nekaj videov projekta NeoDomobranec in ki ga bomo tu imenovali le Gledalec, lansko jesen, torej je tega ravno leto dni.
(Oglati oklepaji pomenijo izpustitev uporabnikovega imena)
GLEDALEC:
osvobojena Slovenija
Po komunistih komot pljuvaš, pred partizanom se pa lahko samo
prikloniš. Itak je bil pa Bog na strani partizanov, če ne bi bil, bi se
stvari ein bischen drugač razvile. Schone grusse aus reich.
drgač sem zelo strpen. ko pa naletim na sorojaka ki je fanatik in živi v preteklosti, me pa mal povzdigne. hvala za razumevanje.
Naj živi sproščena Slovenija.
lp
drgač sem zelo strpen. ko pa naletim na sorojaka ki je fanatik in živi v preteklosti, me pa mal povzdigne. hvala za razumevanje.
Naj živi sproščena Slovenija.
lp
NEODOMOBRANEC:
Bogdaj [...].
Nanizal si kup neumnosti, ki kažejo na tvojo nevednost, nerazgledanost in / ali morda tudi na mrtvičenje zdrave pameti, kar je pri komunistih prepogosto.
Dobro poslušaj in dvakrat preberi, da bo kaj ostalo v glavi in si ne boš delal sramote s svojim neumnim pisanjem.
1. Partizani niso bili nič drugega kot politična milica komunistične partije. Res je, niso bili vsi v partiji, bili pa so vsi politični vojaki komunistične partije. Militantni oddelki, zaščitnica, ... kakor hočeš. Kako to vemo?
Prvič, organizirani niso bili po mednarodnem vojaškem pravu, pač pa po zgledu revolucionarnih oddelkov (tolp) iz ruske državljanske vojne in španske državljanske vojne. Tako posamičen odred ni imel zgolj poveljnika pač pa tudi politkomisarja. Da, se je kakopak prav počelo.
Drugič, niso imeli skupnih uniform, označb, itd. kakor določa mednarodno vojaško pravo (tudi za ilegalo.).
Tretjič, revolucionarno nasilje po notranjski in dolenjski, ki ni bilo odklon pač pa sistem.
Četrtič, par sto grobišč po kraških gozdovih notranjske in dolenjske.
2. Bog ni bil na strani partizanov. Razen če misliš, da je Bog na strani ljudi, ki sistematično pobijajo duhovnike, zažigajo cerkvene objekte in skrunijo podobe in obeležja svetnikov, križanega Kristusa, itd. Ne, Bog ni bil na njihovi strani.
Že več kot dvajset let pred začetkom vojne so slovenski ljudje lahko poslušali o ruskem komunizmu, ki z marksističnim trdim materializmom preganja in uničuje versko, religiozno, duhovno. Lahko so poslušali in brali o ustanavljanju vojska militantnih ateistov, ki so si zadali cilj uničenja krščanstva.
In vse skupaj je kolapsiralo v španski državljanski vojni tik pred začetkom sruge svetovne vojne. Ko so slovenci lahko dnevno brali o divjanju komunistov, anarhistov in drugih marksistično leninističnih materialistov, ki so s svojo satansko jezo pobijali duhovnike, redovnice in uničevali cerkve, samostane, župnišča.
V španski državljanski vojni so sodelovali tudi slovenski komunisti. In udeležba v španski državljanski vojni ti je že prinesla čin generala v revolucionarnih tolpah partizanov, ki so nastale po zgledu španskega divjanja. In srd proti cerkvi in vsemu religioznemu se je razplamtel tudi v naši domovini.
Je bil res Bog na strani partizanov? Je Bog res vedno na strani zmagovalca?
Človeška zmaga je nekaj drugega od božje zmage. Ko so množice dosegle Kristusovo križanje, Kristusovo smrt, bi človek rekel, da so zmagali. Vendar pa je Bog dokazal, da je zmagal Kristus, da je bila njegova zmaga v šibkosti, v temu kar se zdi človeku norost.
Bog ni bil na strani pratizanov. Materializem je najhujši sovražnik Boga in materialisti so vojaki tega sovraštva. Človeška zgodovina je irelevantna Bogu. Človek ima svobodno voljo in ravno ta svobodna volja človeka stane največ. To je tisto človekovo prekletstvo. Da je zmožen oddaljiti se od Boga, zmožen sovražiti Boga.
Zmaga človeka je lahko pri Bogu človekov poraz.
In poraz človeka je lahko pri Bogu človekova zmaga. Bog se ne podreja človeški zgodovini.
3. Strpnost je druga beseda za neumnost. Je produkt liberalistične diktature in uničenje človekove vesti in zdrave pameti.
4. Fanatizem: Bodi vroč ali mrzel, če si mlačen te izpljunem. Pravi Bog v svetem pismu.
5. Preteklost. Tebi se zdi druga svetovna vojna preteklost, zato ker želiš, da postane preteklost. V resnici pa druga svetovna vojna še traja. Uzurpacija razvoja človeštva in družbe je samo to, uzurpacija. V sloveniji državljanska vojna še traja, ker ni bila nikoli končana. Res je, da je neke vrste "hladna vojna" a nikoli se ne ve, kdaj bo izbruhnila v odprto nasilje. Enkrat smo že bili napadeni od znotraj...
6. Naj živi sproščena slovenija? Hočeš reči: "Naj komunisti živimo sproščeno še naprej." ?
Slovenija je daleč od sproščenosti. Toliko žrtve, toliko trpljenja, toliko krivic.
Poboji, umori, ki so se izvajali, tako srdito in s takšno lahkoto. Medvojno nasilje po vaseh notranjske in dolenjske. Kraški gozdovi, ki so postali grobnice. Na tisoče pobitih ljudi, ki naj bi zagrešili izdajo. Izdajo? Izdajo koga?
Sproščena slovenija?
Nikoli se ne bom klanjal klavcem.
NeoDomobranec
Nanizal si kup neumnosti, ki kažejo na tvojo nevednost, nerazgledanost in / ali morda tudi na mrtvičenje zdrave pameti, kar je pri komunistih prepogosto.
Dobro poslušaj in dvakrat preberi, da bo kaj ostalo v glavi in si ne boš delal sramote s svojim neumnim pisanjem.
1. Partizani niso bili nič drugega kot politična milica komunistične partije. Res je, niso bili vsi v partiji, bili pa so vsi politični vojaki komunistične partije. Militantni oddelki, zaščitnica, ... kakor hočeš. Kako to vemo?
Prvič, organizirani niso bili po mednarodnem vojaškem pravu, pač pa po zgledu revolucionarnih oddelkov (tolp) iz ruske državljanske vojne in španske državljanske vojne. Tako posamičen odred ni imel zgolj poveljnika pač pa tudi politkomisarja. Da, se je kakopak prav počelo.
Drugič, niso imeli skupnih uniform, označb, itd. kakor določa mednarodno vojaško pravo (tudi za ilegalo.).
Tretjič, revolucionarno nasilje po notranjski in dolenjski, ki ni bilo odklon pač pa sistem.
Četrtič, par sto grobišč po kraških gozdovih notranjske in dolenjske.
2. Bog ni bil na strani partizanov. Razen če misliš, da je Bog na strani ljudi, ki sistematično pobijajo duhovnike, zažigajo cerkvene objekte in skrunijo podobe in obeležja svetnikov, križanega Kristusa, itd. Ne, Bog ni bil na njihovi strani.
Že več kot dvajset let pred začetkom vojne so slovenski ljudje lahko poslušali o ruskem komunizmu, ki z marksističnim trdim materializmom preganja in uničuje versko, religiozno, duhovno. Lahko so poslušali in brali o ustanavljanju vojska militantnih ateistov, ki so si zadali cilj uničenja krščanstva.
In vse skupaj je kolapsiralo v španski državljanski vojni tik pred začetkom sruge svetovne vojne. Ko so slovenci lahko dnevno brali o divjanju komunistov, anarhistov in drugih marksistično leninističnih materialistov, ki so s svojo satansko jezo pobijali duhovnike, redovnice in uničevali cerkve, samostane, župnišča.
V španski državljanski vojni so sodelovali tudi slovenski komunisti. In udeležba v španski državljanski vojni ti je že prinesla čin generala v revolucionarnih tolpah partizanov, ki so nastale po zgledu španskega divjanja. In srd proti cerkvi in vsemu religioznemu se je razplamtel tudi v naši domovini.
Je bil res Bog na strani partizanov? Je Bog res vedno na strani zmagovalca?
Človeška zmaga je nekaj drugega od božje zmage. Ko so množice dosegle Kristusovo križanje, Kristusovo smrt, bi človek rekel, da so zmagali. Vendar pa je Bog dokazal, da je zmagal Kristus, da je bila njegova zmaga v šibkosti, v temu kar se zdi človeku norost.
Bog ni bil na strani pratizanov. Materializem je najhujši sovražnik Boga in materialisti so vojaki tega sovraštva. Človeška zgodovina je irelevantna Bogu. Človek ima svobodno voljo in ravno ta svobodna volja človeka stane največ. To je tisto človekovo prekletstvo. Da je zmožen oddaljiti se od Boga, zmožen sovražiti Boga.
Zmaga človeka je lahko pri Bogu človekov poraz.
In poraz človeka je lahko pri Bogu človekova zmaga. Bog se ne podreja človeški zgodovini.
3. Strpnost je druga beseda za neumnost. Je produkt liberalistične diktature in uničenje človekove vesti in zdrave pameti.
4. Fanatizem: Bodi vroč ali mrzel, če si mlačen te izpljunem. Pravi Bog v svetem pismu.
5. Preteklost. Tebi se zdi druga svetovna vojna preteklost, zato ker želiš, da postane preteklost. V resnici pa druga svetovna vojna še traja. Uzurpacija razvoja človeštva in družbe je samo to, uzurpacija. V sloveniji državljanska vojna še traja, ker ni bila nikoli končana. Res je, da je neke vrste "hladna vojna" a nikoli se ne ve, kdaj bo izbruhnila v odprto nasilje. Enkrat smo že bili napadeni od znotraj...
6. Naj živi sproščena slovenija? Hočeš reči: "Naj komunisti živimo sproščeno še naprej." ?
Slovenija je daleč od sproščenosti. Toliko žrtve, toliko trpljenja, toliko krivic.
Poboji, umori, ki so se izvajali, tako srdito in s takšno lahkoto. Medvojno nasilje po vaseh notranjske in dolenjske. Kraški gozdovi, ki so postali grobnice. Na tisoče pobitih ljudi, ki naj bi zagrešili izdajo. Izdajo? Izdajo koga?
Sproščena slovenija?
Nikoli se ne bom klanjal klavcem.
NeoDomobranec
GLEDALEC:
Hvala za izčrpen odgovor.
Nobenemu nič ne očitam, izhajam pa iz osebne izkušnje. Ne vem zakaj je Italjan, in od kod mu pravica, prikorakal v našo vas in mojega dedka in ostale fante vrgel na kamion in jih odpeljal na Rab ter jim zažgal hišo. Če nekdo pride danes v mojo hišo z istimi nameni bo nekdo od naju umrl on ali jaz.
Ne razumem človeka, ki vidi najmanjši drobec smisla v dejanjih agresorja in ga opravičuje. Zlo je zlo. V zlu ni dobrega.
Zame je vsak človek človek, enak meni, nisem nad njim niti pod njim. Ne ločujem Slovencev na naše in njihove, bele rdeče, leve desne, resnično ne.
Sam sem rezultat prepovedane ljubezni med partizansko družino in belo družino. Tako da se mi te delitve zdijo dokaj nesmiselne, ker če bi jih moja starša poslušala, mene nebi bilo.
Sem pa odprt za debato o Bogu, Jezusu. In menim da je v eni cvetlici več božjega kot v celem Vatikanu in njegovih cerkvah.
Po židovski tradicji obstaja samo Luč, ki hoče vstopiti v človeka, če si ljubeč vstopa vate na ljubeč prijeten način, če nisi v ljubezni, pa boš isto lekcijo prejel v trpeči obliki in potem boš ljubil. To se sedaj dogaja v svetu, žal v trpeči obliki, človeštvo imamo možnost da se povežemo v ljubezni. Če tega ne bomo storili bomo prisiljeni v to, naravni zakoni so neusmiljeni, poglej Japonsko. Ko egoizem med ljudmi preraste vse meje, ko se tok ljubezni-svetlobe med ljudmi prekine, vstopi tema in materializira se trpljenje.
Moja želja je da se v Sloveniji odprejo srca in da se začne dogajati to kar veleva zdrava kmečka pamet. Narod je kot družina. Želim si ljubeče družine, kakor vsak.
lp
Nobenemu nič ne očitam, izhajam pa iz osebne izkušnje. Ne vem zakaj je Italjan, in od kod mu pravica, prikorakal v našo vas in mojega dedka in ostale fante vrgel na kamion in jih odpeljal na Rab ter jim zažgal hišo. Če nekdo pride danes v mojo hišo z istimi nameni bo nekdo od naju umrl on ali jaz.
Ne razumem človeka, ki vidi najmanjši drobec smisla v dejanjih agresorja in ga opravičuje. Zlo je zlo. V zlu ni dobrega.
Zame je vsak človek človek, enak meni, nisem nad njim niti pod njim. Ne ločujem Slovencev na naše in njihove, bele rdeče, leve desne, resnično ne.
Sam sem rezultat prepovedane ljubezni med partizansko družino in belo družino. Tako da se mi te delitve zdijo dokaj nesmiselne, ker če bi jih moja starša poslušala, mene nebi bilo.
Sem pa odprt za debato o Bogu, Jezusu. In menim da je v eni cvetlici več božjega kot v celem Vatikanu in njegovih cerkvah.
Po židovski tradicji obstaja samo Luč, ki hoče vstopiti v človeka, če si ljubeč vstopa vate na ljubeč prijeten način, če nisi v ljubezni, pa boš isto lekcijo prejel v trpeči obliki in potem boš ljubil. To se sedaj dogaja v svetu, žal v trpeči obliki, človeštvo imamo možnost da se povežemo v ljubezni. Če tega ne bomo storili bomo prisiljeni v to, naravni zakoni so neusmiljeni, poglej Japonsko. Ko egoizem med ljudmi preraste vse meje, ko se tok ljubezni-svetlobe med ljudmi prekine, vstopi tema in materializira se trpljenje.
Moja želja je da se v Sloveniji odprejo srca in da se začne dogajati to kar veleva zdrava kmečka pamet. Narod je kot družina. Želim si ljubeče družine, kakor vsak.
lp
NEODOMOBRANEC:
Bogdaj [...],
Ker si uvidel,da imam prav, ti pa narobe si pobegnil v nek individualizem. Narodno tragedijo skušaš zrelativizirati na nekaj osebnih primerov. To pa se pač ne da.
1. Zakaj so italijani odvažali na rab je vprašanje, ki ima odgovor. Rab je bil zapor. (taborišče je improviziran zapor.). Zakaj pa so bili slovenci odvažani v zapore pa je druga. Predvsem so jih italijani zapirali zaradi brezglavih partizanskih akcij, ki so imele en in edini namen izzivati okupatorja, da bo izvajal represalije, ljudje pa bodo spričo teh bežali v gozdove in tako bo partizanska vojska rasla. To je bila specifična partizanska pogruntavščina. Rekrutiranje na tako posreden način. Za okupatorjeve represalije so predvsem krivi partizani. In zakaj so odpeljali tvojega dedka (predvidevam, da je bilo to med vojno.) gre vprašati partizane in ne italijanov ali kontra revolucioanrnih sil. Partizani so imeli sistem, italijani pa so bili nesposobni poloviti bandite in so se znašali nad prebivalci po vaseh, skozi prste pa so pogledali le partizanskim terencem.
2. Najhujši agresor na slovenski narod so bili komunisti in njihove revolucionarne tolpe t.j. partizani. Primorci se tega ne zavedajo, ker jih ne briga, če so partizani utapljali notranjsko in dolenjsko v krvi. Njih briga le, da ne bi šprehali italijansko, pa četudi je treba govoriti srbsko ali rusko. Pa četudi se cela slovenija utopi v krvi. "samo da nas lahi ne bodo." Hinavci prve klase.
3. Ljudje smo različni, Imamo različne poglede na stvari, na svet okrog nas. Imamo različne svetovne nazore. Vsi smo politična bitja in vsi smo naravnani tako ali drugače.
Govoriti, da so vsi ljudje enaki je pravzaprav totalitarizacija ene ideje, ki se skriva za "ne levo ne desno."
4. Delitev na bele in rdeče ni kapric. Šlo je za državljansko vojno. Komunisti so napadli podeželje in izobražence, jih označili za "bele" za "belo gardo" in jih sistematično štiri leta iztrebljali. Tu ne gre za neko "delitev" ker je vsem tako dolgčas. Ne, Šlo je za revolucijo in kontra revolucijo.
5. Boga o kakršnem ti govoriš, jaz ne poznam. Ti ne govoriš o katoliškem Bogu. Bog se je namreč učlovečil po Jezusu Kristusu. In Bog je postavil sveto Cerkev. On je postavil papeže. In brez Cerkve ni odrešenja. Če tega ne veruješ nisi katoličan. Veruješ v neko trapasto idejo a je samo to, trapasta.
Nesmiselno je jemati iz vere le tisto kar ti ugaja in si sam pri sebi misliti kako hudo veren sem, kako lahko Boga čutim po naravi in podobno. Si veren, si. A ne katoliško veren. Lahko rečeš tej svoji veri : Krščanstvo [...], ne moreš pa ji reči katoliška vera.
6.O tisti ljubezni in podobnem pa je tako ali tako preveč govora. Polno neumnosti, ki so jih natresli materialisti in prostozidarji, ko se jim je ponudila priložnost ob 2. V. koncilu.
Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.
Materialni svet kakršnega poznamo je končen in ne vsebuje smisla sam po sebi. Je nepomeben in je zgolj trnjeva pot do odrešenja v Nebesih. Ne na zemlji. Nič se ne bomo povezovali v ljubezni, ker na tem svetu je trpljenje.
Po križu za križanim Odrešenikom.
NeoDomobranec
Bogdaj [...],
Ker si uvidel,da imam prav, ti pa narobe si pobegnil v nek individualizem. Narodno tragedijo skušaš zrelativizirati na nekaj osebnih primerov. To pa se pač ne da.
1. Zakaj so italijani odvažali na rab je vprašanje, ki ima odgovor. Rab je bil zapor. (taborišče je improviziran zapor.). Zakaj pa so bili slovenci odvažani v zapore pa je druga. Predvsem so jih italijani zapirali zaradi brezglavih partizanskih akcij, ki so imele en in edini namen izzivati okupatorja, da bo izvajal represalije, ljudje pa bodo spričo teh bežali v gozdove in tako bo partizanska vojska rasla. To je bila specifična partizanska pogruntavščina. Rekrutiranje na tako posreden način. Za okupatorjeve represalije so predvsem krivi partizani. In zakaj so odpeljali tvojega dedka (predvidevam, da je bilo to med vojno.) gre vprašati partizane in ne italijanov ali kontra revolucioanrnih sil. Partizani so imeli sistem, italijani pa so bili nesposobni poloviti bandite in so se znašali nad prebivalci po vaseh, skozi prste pa so pogledali le partizanskim terencem.
2. Najhujši agresor na slovenski narod so bili komunisti in njihove revolucionarne tolpe t.j. partizani. Primorci se tega ne zavedajo, ker jih ne briga, če so partizani utapljali notranjsko in dolenjsko v krvi. Njih briga le, da ne bi šprehali italijansko, pa četudi je treba govoriti srbsko ali rusko. Pa četudi se cela slovenija utopi v krvi. "samo da nas lahi ne bodo." Hinavci prve klase.
3. Ljudje smo različni, Imamo različne poglede na stvari, na svet okrog nas. Imamo različne svetovne nazore. Vsi smo politična bitja in vsi smo naravnani tako ali drugače.
Govoriti, da so vsi ljudje enaki je pravzaprav totalitarizacija ene ideje, ki se skriva za "ne levo ne desno."
4. Delitev na bele in rdeče ni kapric. Šlo je za državljansko vojno. Komunisti so napadli podeželje in izobražence, jih označili za "bele" za "belo gardo" in jih sistematično štiri leta iztrebljali. Tu ne gre za neko "delitev" ker je vsem tako dolgčas. Ne, Šlo je za revolucijo in kontra revolucijo.
5. Boga o kakršnem ti govoriš, jaz ne poznam. Ti ne govoriš o katoliškem Bogu. Bog se je namreč učlovečil po Jezusu Kristusu. In Bog je postavil sveto Cerkev. On je postavil papeže. In brez Cerkve ni odrešenja. Če tega ne veruješ nisi katoličan. Veruješ v neko trapasto idejo a je samo to, trapasta.
Nesmiselno je jemati iz vere le tisto kar ti ugaja in si sam pri sebi misliti kako hudo veren sem, kako lahko Boga čutim po naravi in podobno. Si veren, si. A ne katoliško veren. Lahko rečeš tej svoji veri : Krščanstvo [...], ne moreš pa ji reči katoliška vera.
6.O tisti ljubezni in podobnem pa je tako ali tako preveč govora. Polno neumnosti, ki so jih natresli materialisti in prostozidarji, ko se jim je ponudila priložnost ob 2. V. koncilu.
Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.
Materialni svet kakršnega poznamo je končen in ne vsebuje smisla sam po sebi. Je nepomeben in je zgolj trnjeva pot do odrešenja v Nebesih. Ne na zemlji. Nič se ne bomo povezovali v ljubezni, ker na tem svetu je trpljenje.
Po križu za križanim Odrešenikom.
NeoDomobranec
GLEDALEC:
nimam več besed. Preberi si Tomažev evangelij. Pa če imaš kako vprašanje si dobrodošel.
lp zaključujem debato, nima smisla debatirat z betonskim stebrom
lp zaključujem debato, nima smisla debatirat z betonskim stebrom
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Dialog se je na tem mestu končal.
Vsak lahko sam presodi kdo je "zmagal". Gledalec je v dialogu obupal iz enega samega razloga, zato, ker je videl, da se sogovornik z njim ne strinja in mu je skušal tudi dokazati svoj prav. Gledalec je pričakoval, da se bo njegov sogovornik z njim pavšalno strinjal skozi relativistične krilatice "vsak ima svoje mnenje", "vsak ima svoj prav", "resnic je več".
In ravno tu je treba biti najbolj pozoren v tem kulturnem boju. V tem, da bi se strinjali, da ima vsak svoje mnenje. Res je, da ima vsak svoje mnenje, ni pa res, da je mnenje vseh relevantno. Resnica je ena sama in je objektivna. To, da ima nekdo svoje mnenje še ne pomeni, da je pravilno.
Zaključimo lahko s tem, da ugotovimo prvo pravilo, ki ga mora vsakdo, ki se bori na kontrarevolucionarni strani tega kulturnega boja vedeti in ga povežemo z zgornjim dialogom:
Lahko, da ima Gledalec prav in se NeoDomobranec moti. Lahko, da ima NeoDomobranec prav in se Gledalec moti. Lahko, da se oba motita. Ni pa možno, da bi imela oba prav.
torek, 24. september 2013
Nasveti za udejstvovanje na spletu
NASVETI ZA UPORABNIKE SPLETA
Ker se je veliko politično-družbenega udejstvovanja in
diskusije preselilo na internet pa moramo biti tudi pozorni kaj nam takšno
udejstvovanje v tkašnem prostoru prinaša in na kaj moramo biti pozorni.
Najprej se moramo zavedati, da je splet neke vrste kaotični
prostor na katerem je mogoče izražati katerokoli mnenje, pa če je to mnenje
pravilno ali nepravilno. Splet je nekako postal gojišče relativizma in ideje o več resnicah. Zato se moramo
zavedati, da je splet poln lukenj, napačnih informacij in dejanskih zavajanj.
Zato se moramo preden se lotimo diskusij na spletu najprej
dodobra izobraziti prek tradicionalnih medijev kakršen je knjiga in časopis.
Šele potem smo pripravljeni in pravilno oboroženi za debate na spletu, koder
nam bodo nasprotniki neprestano citirali razne »wikipedije« in podobne strani,
ki nad seboj sploh nimajo pravega urednika, kaj šele cenzorja. Na »wikipedijo«
je mogoče napisati mnogo kaj, zato se moramo zavedati, da wikipedija ne sme
postati naš primarni ali sekundarni vir obenem pa moramo ta vir kritično
ovrednotiti, ko nas kdo seznani z njim.
Za wikipedijo stojijo megalomanske korporacije, ki imajo
prav tako kot vsak drug medij svoj svetovni nazor, ki podpira le določene
politične, socialne in družbene struje. Vidimo lahko, da wikipedija postaja le
še en propagandni projekt liberalcev.
Ko se torej dodobra izobrazimo iz tradicionalnih virov smo
pripravljeni, da se udeležimo debat in pišemo lastne poglede in propagandna
besedila. A vseeno moramo ostati previdni. Najprej se moramo prepričati, da je
debata v kateri želimo sodelovati res korektna in teži k iskanju resnice ter
temelji na dejstvih. Če debata ni takšna in vidimo, da se ti, ki sodelujejo v
njej vse prevečkrat zatekajo v iracionalna ponavljanja enih in istih manter ter
so njihove trditve povsem nedosledne, moramo takšno debato zapustiti oz. se je
niti ne udeleževati. Če pišemo lastne poglede se moramo prepričati, da so naša
pisanja iskrena, temeljijo na dejstvih in primarno na zagovarjanju določenih
tez in hipotez, redko na nasprotovanju nasprotnikovemu pogledu, nikoli pa na
iracionalnem blatenju nasprotnika skozi šaljive izraze in čudaške pripombe. Za
pisanje propagandnih prispevkov pa velja, da naj so čimbolj pravilni, goreči,
iskreni in pošteni. Obenem pa naj nimajo nikogar, ki bi mogel nanje
odgovarjati, saj to ni smisel takšnega prispevka. Zato velja izklopiti možnost
komentiranja, povsem, ne le z odobritvijo.
Zdaj pa še o sami vsebini takšnega udejstvovanja na spletu.
Kaj in kako pišemo mora biti naša prva skrb. Vemo namreč, da obenem s
poveličevanjem strpnosti v zahodni družbi raste nestrpnost do pogledov, ki niso
liberalni ali relativistični. Zato moramo vedeti, da liberalci v boju s svojo
družbeno-socialno opozicijo uporabljajo tudi in predvsem represijo.
Določene »intelektualistične« struje pojmujejo »sovražni
govor na spletu« kot zatiranje vsake opozicije veliki socialno-družbeni
liberalni revoluciji. Da je temu res tako nam govorijo že odzivi tožilcev na
sovražni govor v tradicionalnih medijih, ko nočejo spraviti v proceduro
sovražnega govora do konservativcev in tradicionalistov, napihujejo pa domnevni
sovražni govor do manjšinistov. Da je zadeva na spletu ista, priča že dejstvo,
da je glavna organizacija za nadzor in iskanje sovražnega govora na spletu v
rokah fakultete za družbene vede v Ljubljani (FDV) in se imenuje Spletno Oko.
Nemogoče je verjeti, da bo organizacija, ki prihaja iz iste fakultete kot razna
skrajno levičarska in druga revolucionarna gibanja, ustrezno prepoznavala in ovajala
sovražni govor, ki prihaja s strani militantnih ateistov, »demokratičnih
socialnistov« in drugih marksističnih struj. Prav tako pa je nemogoče verjeti,
da se bo govor s strani njihove
opozicije obravnaval enako in po istih vatlih. Že ideja, da je Spletno Oko
nastalo na FDVju nam daje slutiti, da je v prvi vrsti nastalo zaradi
preganjanja nestrpnosti in domnevnega fašizma, ki ga »antifašisti« pač vidijo
povsod, že zato, da bi lahko opravičevali svoj obstoj, kot antifašisti.
Nestrpnost pa oni tudi enostavno povezujejo le in izključno z manjšinami, ki so
v nasprotju s tradicijo določenega naroda in pa s ksenofobijo, ki jo vedno
megalomanizirajo do nemogočega.
To nam torej govori, da moramo biti pri udejstvovanju na
spletu zelo previdni. Splet je prepreden z različnimi vohunskimi programi in
agenti, ki skrbijo za izvedbo svoje socialno-družbene revolucije obenem pa so
tu zato, da bi onemogočali kakršnokoli opozicijo. Tako moramo torej preveriti
kaj je za njih »sovražni govor« in se mu izogibati, ker konec koncev se moramo
zavedati, da internet niso naša tla in da mi spadamo na zborovanja,
manifestacije, shode in pohode. Propaganda pa se veliko učinkoviteje vrši z
vsakim plakatom kot pa z interentnimi objavami.
Internet je že sam po sebi povsem nenasilen medij, saj ga
moramo nujno vklopiti, če mu hočemo biti izpostavljeni, obenem pa je tako
velik, da je majhna verjetnost, da bodo nas ali nekoga drugega določene stvari
sploh dosegle. Na drugi strani pa je propagandni plakat ali letak skrajno
nasilen medij, saj ga ljudje vidijo nehote in brez razlik.
Prav tako velja svetovati, da se je treba na speltu
udejstvovati prek strani, ki dovoljujejo gostitev lastnih profilov, recimo
youtube, facebook, blogspot, itd. ker je takšne strani praktično nemogoče
»sesuti«, medtem ko so spletne strani, ki jih vzpostavimo in kupimo sami, lahke
tarče izurjenih hackerjev z raznih fakultet, ki vlagajo tudi v takšen spletni
terorizem. Zavedati se namreč moramo, da se zanje revolucija v prvi vrsti
odvija prek spleta in da na spletu ne izbirajo sredstev.
Naslednji nasvet je, da se od strani na katerih naj bi
gostili s svojimi profili ne uporablja slovenskih strani, kakršne so mojforum,
MMCRtvslo, itd. ker imajo te strani slabšo zaščito obenem pa smo izpostavljeni
nadzoru liberalcev, ki lažje vplivajo na cenzuro določenih reči in nas lažje
obdolžijo sovražnega govora. S tujimi stranmi velikih korporacij pa je to
veliko težje že zato, ker med nami zeva prepad različnega jezika. Spraviti
določeno stvar s teh strani pa je brez privolitve same strani nemogoče. Ko so
med norijo o iskanju »novih obrazov« v politiki skrajni levičarji na youtube
spustili tajen posnetek seje vlade, je morala naša obveščevalna služba dolgo
časa in povsem vljudno prositi youtube, da je ta končno umaknil posnetke.
Opozoriti gre tudi na to, kako naj se besedila oblikuje.
Pozorni moramo biti, da v njih ne uporabljamo besednih zvez kakršne so: »čas
je…«, »morali bi…«, v povezavi z različnimi »vročimi mislimi«, saj se lahko to
smatra za »pozivanje« kar je pa dejansko lahko sovražni govor. Paziti moramo,
da v besedilih uporabljamo relativistično in individualistično besedno zvezo,
ki jo liberalci tako radi slišijo, mi pa se lahko z njo izognemo cenzuri ali še
čemu hujšemu: »moje mnenje je…«, »po mojem mišljenju…«, »meni se zdi«. Se
pravi, da v besedlih poudarjamo »svoje mnenje«, ki je torej po ustavi
dovoljeno.
Na internetu se vzdržite napovedovanj kakršnihkoli dejanj
ali »akcij«, če do dejanja ali akcije pride pa se o njih ne hvalite, ne
objavljajte slik o akciji. Pazite kako imate povezane račune elektronske pošte,
youtubea, facebooka. Imejte raje dva profila in veliko elektronskih pošt, ne
objavljajte slik sebe ali kakršnegakoli orožja, ne povezujte svojih profilov z
raznimi tujimi »white power« »Adolf Hitler« »skinhead« stranmi, ker so te
strani najbrž vabe za merjenje koncentracije ljudi, ki drugače mislijo in za
njihov nadzor. V brskalnik ne vpisujte raznih gesel za izdelavo bomb, orožja in
podobnega. Spletno »nedavno zgodovino« brišite redno. Po možnosti tudi redno
formatirajte računalnik. Pri povezovanju med seboj bodite zelo pozorni. Svoje
pogovore selite s strani na stran. Klasična pošta je veliko varnejša od
elektronske in pogovor iz oči v oči veliko boljši od vsake »klepet funkcije« na
spletu.
Na koncu zaključimo s tem, da je internet nam nekaj skrajno
tujega in ga je še najbolje le začasno uporabljati za deljenje različnega
materiala: videoposnetkov, glasbe, besedil in zapisov kaj več pa je že nesmiselno.
Bog Vas živi!
-NeoDomobranec
sreda, 21. avgust 2013
Otroška evtanazija ali porojstni splav
V pričakovanju na kakšen nov blog za NeoDomobranec projekt pa si lahko preberete blog, ki ga je o splavu in otroški evtanaziji napisal VadeRetroSatana.
Moderni genocid, kateremu smo priča v teh časih je ogromen problem, da pa imamo pravico do ubijanja zapisano kar v ustavi, pa je že prekletstvo. Morda ravno zato narod tako moralno gnil.
Preberimo si:
Ne prav dobro podkrepljen s kakršnokoli strokovno literaturo sem nekoč, ko sem bil nekaj mlajši enostavno zatrdil, da če damo brezpogojno pravico materam, da usmrtijo svojega še nerojenega otroka (kar je bila sicer itak že brezpogojna pravica) se bo to kmalu preneslo na pravico do umora novorojenega dojenčka in tako se bo počasi toleranca sčasoma višala in višala.
Kakorkoli se je ta trditev zdela neumna pa že lahko vidimo svit dejanske legalizacije postrojstvenega splava, kot so to označili.
Pa, da bi nakazal na vso absurdnost se moram vrniti k eni od debat pod novico o splavu na tem portalu [MMC RTVslo portal]. Uporabnik Polymath je zapisal naslednji komentar:
"zaradi varnosti žensk ... bedaki neumni, ki podpirajo tak zakon. Kaj če ženska zanosi, da njen partner ni pazil? On se bo smejal, da bo foter, ona pa umirala od žalosti, da ji je en uničil načrte. Zagovorniki so zakotovo samski ljudje, in še posebej moški, ki nekateri pojma nimajo, kolko se ženska presekira, da bo dobila otroka, ko si ga najmanj želi. Jaz sem za splav, in niti malo proti. Ena 18-letnica se bo na zabavi napila, šla pijana v posteljo z enim bedakom, ki pasko ne bo imel, samo da sprazni tja, kamor radi vsi moški. Drugi dan se niti prav ne bo zavedala, da je seksala ali, da je dobila kaj notri, pa ji bo čez mesec slabo itd. Ugotovila bo, da je nepričakovano noseča, doma ne bo upala povedati, padla bo v stres, ker bo v vsakem primeru mogla roditi. Ker bo še šolarka, ne bo imela denarja za sebe, kaj še le otroka. I iz obupa lahko naredi detomor. Takrat pa bo vsega kriva ona in ne njen porivač in politika ... Res je to kot ene vrste umor, ampak gre še za nerazvitega otroka, o katerem se ne da veliko razpravljati. Če je umor, da ženska naredi splav, zakaj ni umor takrat, ko usmrtijo zapornika ali uspavajo žival?"
Pa poglejmo tale komentar podrobneje in izluščimo kar je v njem bistvenega:
"I iz obupa lahko naredi detomor. Takrat pa bo vsega kriva ona"
"Če je umor, da ženska naredi splav, zakaj ni umor takrat, ko usmrtijo zapornika ali uspavajo žival?"
Se pravi, da je uporabniku splav sprejemljiv medtem, ko mu detomor ali usmrtitev deteta po rojstvu pač ni.
Sam sem apeliral:
"hahhaha, detomor je pa torej napačen? Splav ni napačen, detomor pa je? In v čem je razlika? Če lahko razložiš? Saj tudi dojenček "še ni oseba". epic fail!"
Vendar pa svojega komentarja nisem utemeljil, zato sem poiskal članek v katerem avtorja dejansko zagovarjata "porojstni splav".
Članek je bil objavljen v Journal of Medical Ethics, napisala pa sta ga filozofa-etika milanski profesor Alberto Giubilini in melnbournška profesorica Francesca Minerva. Njuno razmišljanje je zato toliko bolj novo in fascinantno, ker razširjata moralno upravičenost umora novorojenčkov iz tistih tako ali drugače "prizadetih" na vse novorojenčke, ne glede na njihovo zdravstveno stanje.
Citiram (prevod iz članka Jožeta Trontelja):
"Tako nerojeni kot rojeni otrok sta človeški bitji in potencialni osebi, a ne eden ne drugi nista osebi v smislu imetnika moralne pravice do življenja. Pojem oseba pomeni bitje, ki je sposobno lastnemu obstoju pripisati vsaj neko temeljno vrednost, tako da bi mu ukinitev obstoja pomenila oškodovanje. Tako so mnoge živali in duševno prizadeti ljudje osebe, medtem ko ljudje, ki niso sposobni pripisati vrednosti svojemu obstoju, niso osebe. Dejstvo, da je nekdo človek, samo zase še ni razlog, da bi mu priznali pravico do življenja. Dejansko za mnoga človeška bitja ne mislimo, da imajo pravico do življenja: nadštevilni zarodki tam, kjer so dovoljene raziskave na embricionalnih matičnih celicah, nerojeni otroci, kjer je dovoljen splav, kriminalci, kjer je smrtna kazen zakonita.
Nekateri zagovarjajo pravico zarodka ali novorojenčka, da razvije svojo "potencialnost" in postane oseba. A nad to pravico so interesi aktualnih ljudi (staršev, rodbine, družbe), da delajo za svojo lastno blaginjo, kajti, kot trdiva zgoraj, osebam, ki so samo potencialne, ne moremo storiti nič žalega s tem, da jim ne dopustimo, da postanejo obstoječe osebe. Blaginji sodobnih ljudi bi bil novi otrok lahko v škodo, ker potrebuje denar in nego, česar družina morda nima v izobilju. Včasih se lahko prepreči s splavom, v kakih drugih primerih pa to ni mogoče. Tedaj pa, ker ne-osebe nimajo moralne pravice do življenja, ni razlogov, da ne bi dovolili porojstvenega splava."
Njuna teza je toliko bolj zanimiva, ker pravi, da bi moral biti "porojstveni splav" dovoljen povsod tam, kjer je dovoljen klasičen splav.
Dodajata tudi, da je "porojstveni splav" "učinkovitejši" od posvojitve, ker je žalost ob izgubi otroka za mater krajša ob dokončni izgubi (smrti) kot pa ob posvojitvi.
Podobno razmišljanje je imel že Peter Singer, ki priznava pravico do varstva življenja le zavedajočim se bitjem, sposobnim razumevanja in odločanja o sebi in jo odreka med drugim tudi novorojenčkom.
Radikalnejši je Michael Tooley, ki pravi, da je usmrtitev otroka upravičena do konca drugega leta starosti, ker tako mlad otrok še ni sposoben polnega zavedanja in ne more imeti zavestnega interesa, da želi obstajati tudi v prihodnosti.
In lahko ta blog končam s svojimi besedami, ko še sploh nisem poznal tovrstnega razmišljanja
če damo brezpogojno pravico materam, da usmrtijo svojega še nerojenega otroka, se bo to kmalu preneslo na pravico do umora novorojenega dojenčka in tako se bo počasi toleranca sčasoma višala in višala.
Poudariti pa gre še eno očitno reč, da če se bo ta toleranca dejansko zvišala se bo najprej morilo "prizadete" otroke. Tako človeku ne bo niti več dano, da bi mogel iz svojega invalidskega vozička protestirati proti cerkvi, ker se sploh ne bo mogel razviti v človeka. Ste razumeli vso ironijo? Proti cerkvi, ki edina resno in nekompromisno brani človeško življenje! Gre za znano invalidko, ki je iz spoštovanja in usmiljenosti ne bom imenoval.
Tudi splav je bil nekoč le teorija. Tudi komunizem je bil nekoč le dobra misel, tudi nacional socializem je bil nekoč le knjiga, produkt zaporniškega dolgčasa.
Je pa res, če dopuščaš splav, zakaj ne bi umora novorojenčkov.
A spet velja Reaganova misel, da so vsi, ki so za splav že rojeni. Njegovo misel bomo sicer morali sedaj spremeniti v vsi, ki so za "porojstveni splav" so že "razvite osebnosti".
Moderni genocid, kateremu smo priča v teh časih je ogromen problem, da pa imamo pravico do ubijanja zapisano kar v ustavi, pa je že prekletstvo. Morda ravno zato narod tako moralno gnil.
Preberimo si:
Kam nas pelje moderni genocid - splav
Avtor: VadeRetroSatanaNe prav dobro podkrepljen s kakršnokoli strokovno literaturo sem nekoč, ko sem bil nekaj mlajši enostavno zatrdil, da če damo brezpogojno pravico materam, da usmrtijo svojega še nerojenega otroka (kar je bila sicer itak že brezpogojna pravica) se bo to kmalu preneslo na pravico do umora novorojenega dojenčka in tako se bo počasi toleranca sčasoma višala in višala.
Kakorkoli se je ta trditev zdela neumna pa že lahko vidimo svit dejanske legalizacije postrojstvenega splava, kot so to označili.
Pa, da bi nakazal na vso absurdnost se moram vrniti k eni od debat pod novico o splavu na tem portalu [MMC RTVslo portal]. Uporabnik Polymath je zapisal naslednji komentar:
"zaradi varnosti žensk ... bedaki neumni, ki podpirajo tak zakon. Kaj če ženska zanosi, da njen partner ni pazil? On se bo smejal, da bo foter, ona pa umirala od žalosti, da ji je en uničil načrte. Zagovorniki so zakotovo samski ljudje, in še posebej moški, ki nekateri pojma nimajo, kolko se ženska presekira, da bo dobila otroka, ko si ga najmanj želi. Jaz sem za splav, in niti malo proti. Ena 18-letnica se bo na zabavi napila, šla pijana v posteljo z enim bedakom, ki pasko ne bo imel, samo da sprazni tja, kamor radi vsi moški. Drugi dan se niti prav ne bo zavedala, da je seksala ali, da je dobila kaj notri, pa ji bo čez mesec slabo itd. Ugotovila bo, da je nepričakovano noseča, doma ne bo upala povedati, padla bo v stres, ker bo v vsakem primeru mogla roditi. Ker bo še šolarka, ne bo imela denarja za sebe, kaj še le otroka. I iz obupa lahko naredi detomor. Takrat pa bo vsega kriva ona in ne njen porivač in politika ... Res je to kot ene vrste umor, ampak gre še za nerazvitega otroka, o katerem se ne da veliko razpravljati. Če je umor, da ženska naredi splav, zakaj ni umor takrat, ko usmrtijo zapornika ali uspavajo žival?"
Pa poglejmo tale komentar podrobneje in izluščimo kar je v njem bistvenega:
"I iz obupa lahko naredi detomor. Takrat pa bo vsega kriva ona"
"Če je umor, da ženska naredi splav, zakaj ni umor takrat, ko usmrtijo zapornika ali uspavajo žival?"
Se pravi, da je uporabniku splav sprejemljiv medtem, ko mu detomor ali usmrtitev deteta po rojstvu pač ni.
Sam sem apeliral:
"hahhaha, detomor je pa torej napačen? Splav ni napačen, detomor pa je? In v čem je razlika? Če lahko razložiš? Saj tudi dojenček "še ni oseba". epic fail!"
Vendar pa svojega komentarja nisem utemeljil, zato sem poiskal članek v katerem avtorja dejansko zagovarjata "porojstni splav".
Članek je bil objavljen v Journal of Medical Ethics, napisala pa sta ga filozofa-etika milanski profesor Alberto Giubilini in melnbournška profesorica Francesca Minerva. Njuno razmišljanje je zato toliko bolj novo in fascinantno, ker razširjata moralno upravičenost umora novorojenčkov iz tistih tako ali drugače "prizadetih" na vse novorojenčke, ne glede na njihovo zdravstveno stanje.
Citiram (prevod iz članka Jožeta Trontelja):
"Tako nerojeni kot rojeni otrok sta človeški bitji in potencialni osebi, a ne eden ne drugi nista osebi v smislu imetnika moralne pravice do življenja. Pojem oseba pomeni bitje, ki je sposobno lastnemu obstoju pripisati vsaj neko temeljno vrednost, tako da bi mu ukinitev obstoja pomenila oškodovanje. Tako so mnoge živali in duševno prizadeti ljudje osebe, medtem ko ljudje, ki niso sposobni pripisati vrednosti svojemu obstoju, niso osebe. Dejstvo, da je nekdo človek, samo zase še ni razlog, da bi mu priznali pravico do življenja. Dejansko za mnoga človeška bitja ne mislimo, da imajo pravico do življenja: nadštevilni zarodki tam, kjer so dovoljene raziskave na embricionalnih matičnih celicah, nerojeni otroci, kjer je dovoljen splav, kriminalci, kjer je smrtna kazen zakonita.
Nekateri zagovarjajo pravico zarodka ali novorojenčka, da razvije svojo "potencialnost" in postane oseba. A nad to pravico so interesi aktualnih ljudi (staršev, rodbine, družbe), da delajo za svojo lastno blaginjo, kajti, kot trdiva zgoraj, osebam, ki so samo potencialne, ne moremo storiti nič žalega s tem, da jim ne dopustimo, da postanejo obstoječe osebe. Blaginji sodobnih ljudi bi bil novi otrok lahko v škodo, ker potrebuje denar in nego, česar družina morda nima v izobilju. Včasih se lahko prepreči s splavom, v kakih drugih primerih pa to ni mogoče. Tedaj pa, ker ne-osebe nimajo moralne pravice do življenja, ni razlogov, da ne bi dovolili porojstvenega splava."
Njuna teza je toliko bolj zanimiva, ker pravi, da bi moral biti "porojstveni splav" dovoljen povsod tam, kjer je dovoljen klasičen splav.
Dodajata tudi, da je "porojstveni splav" "učinkovitejši" od posvojitve, ker je žalost ob izgubi otroka za mater krajša ob dokončni izgubi (smrti) kot pa ob posvojitvi.
Podobno razmišljanje je imel že Peter Singer, ki priznava pravico do varstva življenja le zavedajočim se bitjem, sposobnim razumevanja in odločanja o sebi in jo odreka med drugim tudi novorojenčkom.
Radikalnejši je Michael Tooley, ki pravi, da je usmrtitev otroka upravičena do konca drugega leta starosti, ker tako mlad otrok še ni sposoben polnega zavedanja in ne more imeti zavestnega interesa, da želi obstajati tudi v prihodnosti.
In lahko ta blog končam s svojimi besedami, ko še sploh nisem poznal tovrstnega razmišljanja
če damo brezpogojno pravico materam, da usmrtijo svojega še nerojenega otroka, se bo to kmalu preneslo na pravico do umora novorojenega dojenčka in tako se bo počasi toleranca sčasoma višala in višala.
Poudariti pa gre še eno očitno reč, da če se bo ta toleranca dejansko zvišala se bo najprej morilo "prizadete" otroke. Tako človeku ne bo niti več dano, da bi mogel iz svojega invalidskega vozička protestirati proti cerkvi, ker se sploh ne bo mogel razviti v človeka. Ste razumeli vso ironijo? Proti cerkvi, ki edina resno in nekompromisno brani človeško življenje! Gre za znano invalidko, ki je iz spoštovanja in usmiljenosti ne bom imenoval.
Tudi splav je bil nekoč le teorija. Tudi komunizem je bil nekoč le dobra misel, tudi nacional socializem je bil nekoč le knjiga, produkt zaporniškega dolgčasa.
Je pa res, če dopuščaš splav, zakaj ne bi umora novorojenčkov.
A spet velja Reaganova misel, da so vsi, ki so za splav že rojeni. Njegovo misel bomo sicer morali sedaj spremeniti v vsi, ki so za "porojstveni splav" so že "razvite osebnosti".
Naročite se na:
Objave (Atom)