četrtek, 9. julij 2015

Srebrenica kot prikladno orodje za degradacijo tragične usode protipartizanskih odredov

Ob nedavnem bombandiranju javne radiotelevizije s poročili o Srebrenici in pokolu muslimanov tam pred dvajsetimi leti, nam vse bolj postaja jasno, da gre tu za nekaj več. Gre za izjavljanje slovenskih novinarjev o pokolu Slovenske narodne vojske leta 1945 s strani slovenskih partizanov na slovenskih zemlji. Novinarji s poveličevanjem Srebrenice in velikim številom člankov sporočajo jasno in nedvoumno, da podpirajo pokol Slovenskih protikomunističnih odredov in da ta pokol ni vreden omembe.

Letos mineva sedemdeset let od tega strašnega pokola, ki se je zgodil na naših tleh, še dandanes lahko dobesedno hodimo po kosteh pobitih po kraških gozdovih. Koliko morišč, ne le največjih v Kočevskem Rogu, Starem Hrastniku, Hudi Jami, itd. temveč tudi malih morišč, kjer so partizani umorili po le nekaj posameznikov, s temi grobišči je Slovenija nastlana, da je postala ena velika grobnica krvavega spomina o katerem se pa molči! In novinarji v posmeh temu dejstvu, da vsak dan hodijo po deželi velikega genocida, pišejo o neki daljni Srebrenici? Namenjajo dolge traktate nekim tujim zadevam, ki so gotovo tragične, a docela odtehtajo, dokler imamo sami doma toliko morišč, kjer kosti še vedno ležijo vsepovprek po kraških breznih.

Novinarji, vodeni od liberalističnih in komunističnih sil, za katerimi prav gotovo, kot nekdaj, stojijo prostozidarji, s tem kričanjem o Srebrenici sporočajo več in ostreje, kot so sporočali z molkom in ignoriranjem sedemdesete obletnice genocida, kakršnega naša dežela še ni videla. S tem tuljenjem o Srebrenici, s tem sistemskim izdelovanjem člankov in poročanji o raznoraznih rečeh povezanih z bosansko tragedijo, sporočajo posmeh, odklanjanje in prezir do genocida, ki se je zgodil na naših slovenskih tleh, tu pri nas, ni treba daleč, da bi povprečen slovenec lahko prišel do najbližjega morišča, vendar pa se ob sedemdeseti obletnici tega genocida ukvarjamo s Srebrenico, ob sedemdeseti obletnici genocida, ki sovpada s sedemdesetletnico konca vojne, čemur so novinarji tudi namenjali nepregledno množico dolgih traktatov, se ukvarjamo s pokolom ljudi, ki niso naši sonarodnjaki, ki niso pomorjeni na naših tleh in ki jih niso poklali naši sonarodnjaki. Ukvarjamo se s tujimi zadevami, ki se nas ne tičejo in se nas nikoli ne bodo tikale, ki nimajo nobene presežne vrednosti za slovenskega človeka in ki so zgolj prikladno orodje za prezir do slovenskega genocida.

Zato se ne pustimo zapeljati novinarjem in ne uporabljajte hierarhično pohabljenega primerjanja, kjer skušamo novinarjem pokazati na razsežnost slovenskega genocida tako, da govorimo, da Srebrenice nikoli ne bi bilo, če bi obsodili pokole pri nas, ali ko se pustimo zapeljati, da razsežnost utemeljujemo s primerjavo na Srebrenico. Srebrenica je hierarhično nižje od slovenskega genocida, v vseh ozirih in nepravilno bi bilo, da višje merimo z nižjim.

Pomembno pa je tudi, da jasno povemo, da so tudi slovenski pokoli iz 1945 genocid, namreč iz dveh razlogov, prvič, ker je šlo za ogromno število ljudi na sorazmerno majhnem območju in ker nimamo primerne druge oznake za tovrsten zločin; in drugič, ker je šlo za genocid nad slovenskimi katoličani. To vedno pozabimo povedati. Leta 1945 se je zgodil genocid nad slovenskimi katoličani.

Zato je treba vedno zavračati posiljevanje slovenskega naroda z raznimi tujimi zločini, v tem primeru s Srebrenico. Ne zato, ker bi menili, da Srebrenica ni dovolj tragična ali, da si ne zasluži naše pozornosti, temveč zato, ker genocid leta 1945 ni priznan z večjo resnostjo in ker temu genocidu ne namenjamo dovolj pozornosti in ker zanj mnogi slovenski votloglavci ne menijo da je dovolj tragičen. Zato zavračajmo to bombandiranje s Srebrenico in jo odrinimo proč, ker za tem poročanjem stoji le posmeh in prezir do našega domačega genocida.

Če bi bil pogreb tvojega očeta na isti dan kot pogreb tvojega prijatelja, na katerega bi šel?

Ni komentarjev:

Objavite komentar