Slovenska rekonkvista

Mesec ali dva nazaj je minilo leto odkar smo v okviru projekta NeoDomobranec vzpostavili blog z imenom Kar nam po pravici pripada (http://slovenskarekonkvista.blogspot.si/). To pomenljivo ime na enostaven način izraža osnovno idejo slovenske katoliške rekonkviste. Ta ideja namreč zajema dejstvo, da sta slovenska dežela in država, ki je narod, in narod, ki je že Država, bistveno katoliška. To pomeni, da je slovenski narod tako zvezan s katoliško identiteto, da je nemogoče ločeno govoriti o katolicizmu slovenskega človeka in o slovenstvu slovenskega človeka. 
  
Slovenska dežela od vzhoda do zahoda, od juga do severa, koder koli se nahaja slovenski človek, je trajno zaznamovana s katoliško identiteto, tako močno, da je nemogoče govoriti o slovenski deželi, ki ne bi bila katoliška. Zato ponavljamo z Mahničem: Katoličani smo, to je naše ime, potem smo Slovenci, to je naš priimek.
   
Zgodovina našega naroda je namreč tako odvisna od katoliške vere, da moremo brez vsakega dvoma reči, da brez katoliške vere tudi tega naroda nikdar ne bi bilo. Narod pa ni skupek ljudi, ki žive na nekem območju in imajo vsi isto državljanstvo, narod je že nastajajoča Država, ki terja zase pravico biti. Ta pravica naroda pa ne izvira iz nekih mednarodnih premikov, niti ne izvira iz skupnosti živečih državljanov, temveč v prvi vrsti izvira iz dolge verige rodov. Kajti Država, ki je narod in narod, ki je Država, je s preteklimi rodovi nujno zvezana in povezana. To pa pomeni, da ima narod, ki je Država, svojo pravico biti in bistvovati na svoj lasten način, utemeljeno v Božji volji, torej v Bogu, ki hoče, da narod biva. Zato naroda, ki je Država in Države, ki je narod, nič ne odvezuje od popolnega soglasja s svojo preteklostjo, s svojim starodavnim izročilom in s svojo tradicijo. Povedano drugače, narod je zavezan, da pojmuje in živi življenje tako, kot je utemeljeno v njegovi neprekinjeni tradiciji.
        
Iz tega razloga je vsaka revolucija, ki pretrže z narodovo tradicijo v korist neke obče-svetovne ideje in ni utemeljena v narodu samemu, torej v verigi rodov, tako usodna in moteča za narod. Zato ponavadi vsak narod, ki ga zajame nad-narodna revolucija, izgubi svoj zgodovinski tok in naposled zapade v moralni in naposled dejanski razkroj. Vsak nov premik v narodu mora biti namreč utemeljen v narodni tradiciji, da bi mogel narodu koristiti. Vkolikor je nek premik utemeljen na nekih zunanjih občih in nadnarodnih temeljih, ki jih narod ne vsebuje, je za narod usoden.
      
Katoliška vera pa namreč ni nadnarodna, v njej se narodova resnica sploh rodi, kajti narod, ki je Država ni neka naturalistična resnica, je predvsem duhovna in neotipljiva resnica dejanske Božje volje, ki se izraža skozi narodovo zgodovino. Zato narod ni jezik in ni neka formalna struktura, temveč je predvsem tista povezanost, ki povezuje stare rodove z novimi rodovi, ne glede na to, kaj so stari rodovi govorili in kaj govorimo danes.
          
Iz tega sledi, da je Slovenec katoličan in slovenska dežela katoliška. Zato sta ta dežela in ta narod Kristusova, torej katoliška. In resnica je, da oblast in državne regulacije narodovega življenja, tako edino pristojita katoliškemu občestvu, ki sledi nauku Cerkve. To je tisto, kar nam po pravici pripada. Zahtevamo katoliško formalno državo, ki bo državljana vodila in vzgajala tako, kot to pristoji našemu narodu, to je, katoliško. Zahtevamo državo utemeljeno na katoliških temeljih, kjer bo katoliški veri odmerjen najvišje priviligiran položaj, kjer bo država branila, ščitila in podpirala katoliško bistvo našega naroda in kjer bo država vzgojiteljica državljanov po katoliških načelih. To je slovenska rekonkvista in to je naša pravica.
       
Za pospeševanje te ideje in tega novo-nastajajočega političnega toka, ki more nekoč zajeti večino našega naroda, torej obstaja to spletno mesto "Kar nam po pravici pripada."  Na njem so redno objavljena besedila in članki raznih katoliških pred-vojnih avtorjev, z velikim poudarkom na velikanu slovenskega preporoda Antonom Mahničem. Obenem pa so podajana tudi določena razmišljanja NeoDomobranec projekta, ki pa so od avtentičnih besedil raznih katoliških avtorjev, jasno ločena.
       
Živel Kristus Kralj!
  

Kdo je zares osvobodil Primorsko?

"Kdo je zares osvobodil Primorsko" je videoposnetek NeoDomobranec projekta, ki razgrinja nekatera osnovna dejstva dogajanj na Primorskem, ki pa so mnogim popolnoma neznana. Video-projekt daje odgovor na alternativno vprašanje kdo je zares osvobodil slovenske Primorce že dve leti pred koncem vojne. Ta videoposnetek s primarnimi viri iz let 1943 in 1944 izriše jasno sliko tedanjega obdobja. Nekatera vprašanja, ki so ostala odprta, pa se bodo pojasnila naknadno.
    

   
Zaradi dela na tem projektu je bilo nekoliko zaustavljeno delo na tem in sorodnih blogih, ki pa se od sedaj normalno nadaljuje.
  
-NeoDomobranec

Kako je Badoglio izdal svoje zaveznike (1943)

Objavljeno v tisku 28.10.1943

Kako je Badoglio izdal svoje zveznike

        

Nemški dokazi o sramotni dvolični vlogi italijanskega kralja in njegovih generalov

         
Berlin. 22. okt. »Völkischer Beobachter« je iz zapiskov vrhovnega poveljstva povzel podatke in po njih podal točno sliko in zgodovino izdajstva Viktorja Emanuela in Badogliove klike. Iz teh podatkov je kakor na dlani jasno, da je ta družba že dolge mesece snovala izdajo.
    
Ko je bil 25. julija odstranjen Duce, je bilo nemškemu vrhovnemu poveljništvu jasno, kam vse skupaj meri. Že dolgo let se je vlekla napetost med delom italijanske vojske in fašizmom, največ zaradi odpora nazadnjaških krogov, ki jim socialne preosnove fašizma niso bile po volji. Savojska hiša je ta odpor zavestno podpirala. Omogočila je odstranitev moža, ki je Italiji priboril veličino in osramotila narod z novim izdajstvom . Že dolgo so v vojaških in savojskih krogih govorili o Pinu Grandiju kot nasledniku Mussolinija. Ta mož je ponujeno vlogo tudi sprejel. Ko je Italija stopila v vojno, se je podtalno rovarjenje še ojačilo. Kmalu je stopilo na plan tudi ime Pietra Badoglia, čigar sin se je kot generalni konzul v Tangerju stalno družil s predstavniki Italiji sovražnih dežel in podobno kakor mornariški odposlanec v Budimpešti, grof Ponza di San Marino, izjavljal, da se »bomo mi kmalu skupaj z Angleži vojskovali proti Nemčiji«.
       
Zarotniška klika je s spretno igro izpodnesla januarja letos načelnika glavnega stana maršala Cavallera, na njegovo mesto pa je prišel general Ambrosio, član dvorske klike. Ta mož je moralno in odporno silo italijanske vojske še bolj podiral in postavil na vodilna mesta svoje somišljenike, ki so v vojsko zanesli razdore, katerim tudi fašizem ni bil kos.
        
Italijanski vojak je pod dobrimi poveljniki mnogokje pokazal pravo hrabrost, posebno tedaj, kadar se je boril pod nemškim poveljstvom. Toda Ambrosio je poskrbel, da so akcije vodili ljudje njegovega kova, ki so nalašč vojaštvo puščali na cedilu. Tako so ustvarili plodna tla za izdajstvo. Zmotili pa so se v tem, ker so z večnimi zagotavljanji in častnimi besedami upali premotiti Nemce in jim onemogočiti naglo intervencijo. Toda po 8. septembru je nemško poveljstvo urno poseglo v zadevo in prekrižalo vse izdajalske načrte.
         

General Roatta paktira s partizani

      
Takoj po nastopu generala Ambrosia so dvignili glave zarotniški generali, ki so »pomirjevali« Balkan in napenjali vse sile, da bi izpodkopali ugled hrvatskth oblasti in razmere v novi državi še bolj zapletli.
         
Tam je šaril poveljnik 2. armade general Roatta, ki je na Hrvatskem, na ostalem Balkanu, v Grčiji in Bolgariji mešal štrene in povsod svojim zaveznikom metal polena pod noge. Roatta je podpiral prevratnike, ki so nagajali nemški vojski, in dražil z nasilji prebivalstvo tam, kjer so oddelki nemške vojske hoteli narediti red in mir. Roatta je na debelo zalagal upornike z živili in strelivom in jih naganjal v borbo proti nemški vojski. Načelnik glavnega stana Cavallero je na zahtevo nemškega poveljstva temu početju sicer sklenil narediti konec, toda Ambrosio in Roatta sta vsa njegova povelja briskirala. Roatta je še naprej zalagal četnike z orožjem in hrano in zraven silil nemško poveljstvo v odločne nastope proti upornikom in ponujal svoje sodelovanje. Pri skupnih akcijah pa je spet vlekel na svojo stran in z vsemi mogočimi in nemogočimi izgovori onemogočal odločilen nastop. Večkrat se je dogodilo, da so Italijani izpraznili nekatera ozemlja in jih prepuščali v oblast četnikom in upornikom. Ta general je na vse proteste odgovarjal, da te »pomagače potrebuje zaradi lastne zaščite in jih ne more na noben način pogrešati«. Istočasno je Roatta uprizarjal strahovalne pohode na civilno prebivalstvo in klal mirno ljudstvo, zlasti srbsko, da je s tem razburjal ljudi in podiral nemško obnovitveno delo. Brž ko je nemško vrhovno poveljstvo za kakšno početje izvedelo, je najodločneje protestiralo in preprečilo nadaljnje krvološke izpade tega propadlega generala.
       

Komunisti

       
Višek pa so dogodki dosegli, ko so Roatta in njegovi generali februarja letos odklonili pomoč nemški vojski za skupen nastop proti upornikom, po drugi strani pa se je izvedelo, da so se ti generali začeli lepo pogajati in družiti s komunisti. Če je moral proti njim nastopiti, se je z njimi prej dogovoril o odprtini, skozi katero so uporniki zmerom lahko pobegnili. S temi pompoznimi ofenzivami je poskušal slepiti nemško poveljstvo, toda igra je bila preveč prozorna. Posebno je bil Roatta naklonjen komunistom in je ukazal svojim podrejenim, da ne smejo ubogati navodil nemškega poveljstva in ne smejo nastopiti v času, ki ga je v ta namen poveljstvo določilo. Tako je razbojnikom omogočil umik. Roatta je zahteval zase tudi poveljstvo hrvatske vojske in pripraviti Angležem mostišče ob Jadranu. Toda njegova igra je prišla na dan in dogodki po 8. septembru so dokazali, da je imelo nemško poveljstvo prav, ko je bilo do Roatte in njegovih sozarotnikov skrajno oprezno.
        
Položaj na Balkanu se ni nič spremenil niti potem, ko je Roatta prevzel poveljstvo 6. italijanske armade na Sciliji. Njegov naslednik je postal namreč general Robotti, ki je skušal skupne nemško-italijanske nastope proti komunističnim razbojnikom onemogočiti s tem, da je komuniste vedno izpuščal skozi italijanske bojne črte v gorovje.
       
Nemško vodstvo tega ni moglo več trpeti tudi zaradi varnosti evropske trdnjave na Balkanu. Nemški zunanji minister in namestnik nemškega vrhovnega poveljnika sta pri obisku v Rimu načela to zadevo.
     
Mussolini se je vpričo Ambrosia jasno izrekel za boj proti četnikom in za razorožitev, Ambrosio pa je to odklonil, s čimer se je pokazala Nemcem nasprotna usmerjenost v italijanskem vrhovnem poveljstvu.
         
Ko so se začeli nemški nastopi, so italijanska poveljstva grozila celo z represalijami proti nemškim oddelkom. Poveljnik 11. italijanske armade pa je javno razglasil, da so četniki enakovredni italijanskim oddelkom in zahteval takojšen odpoklic nemških čet ter izročitev ujetih kolovodij.
       
General Roatta si je s svojo politiko na Balkanu pridobil take zasluge, da mu je načelnik vrhovnega poveljstva general Ambrosio zaupal vodstvo odseka, ki je bil nasprotniku najbližji. Dobil je poveljstvo nad VI. italijansko armado na Siciliji.
          

Izdaja na Siciliji

          
»Völkischer Beobachter« popisuje nato podrobno, kako so se Italijani vdali na otokih Pantelleria in Lampedusa — čeprav bi se bila otoka lahko branila več mesecev — in pripravili vse potrebno tudi za olajšanje anglosaške invazije na Sicilijo.
       
Že maja l. 1943, torej cela dva meseca pred izkrcanjem na Siciliji, je nemško vrhovno poveljstvo ponudilo italijanskemu za okrepitev čet v Afriki več nemških divizij, kar pa je italijansko vrhovno poveljstvo odklonilo, potem ko je Duceju o vsej stvari poslalo napačno obvestilo.
          
Sicer je Roatta nekaj dni po izkrcanju na glas izjavil, da je treba Italijo braniti na Siciliji, hkrati pa je svojim Častnikom dejal, da je obramba možna le na črti Genova—Rimini, če ne bo Nemčija poslala motoriziranih oddelkov na pomoč, ki pa jih je nemško poveljstvo ponudilo že maja meseca, a jih je italijansko poveljstvo tedaj odklonilo. Bil je torej pripravljen prepustiti sovražniku polovico Italije, namesto da bi mislil na resno obrambo domovine.
        
Če je že na naj višjih mestih vladal tak duh, potem je nesposobnost italijanskega vojaštva čisto razumljiva. Italijani na primer niso bili sposobni pripraviti dovolj streliva za protitankovske in obalne topove, ki jim jih je poslala Nemčija.
        
Prav tedaj pa je italijansko vrhovno poveljstvo zahtevalo od nemškega, naj mu prepusti poveljstvo, nad vsemi četami, ki se borijo v Italiji, maršalu Kesselringu pa poslalo še posebno zahtevo, naj skrči število svojih sodelavcev.
          
10. julija, ko se je začelo izkrcavanje na Siciliji, je bila izdaja že v celoti jasna. V vseh krajih, kjer so se Angleži in Amerikanci izkrcali, se italijanske čete sploh niso upirale. Predajale so se sovražniku, ali pa zapustile bojišče, ne da bi bile uničile vojaške naprave.
     

Zahrbtna igra maršala Badoglia

       
Nemški list navaja dalje vse detajle v zahrbtni igri Badoglia in njegovih generalov po državnem udaru 25. julija in nadaljuje:
     
6. avgusta je Ambrosio na posvetih v Trbižu predlagal maršalu Keitelu, naj bi italijansko vojsko v severni Italiji ojačili s četami z Balkana in iz južne Francije. Hinavsko je izjavljal, da bo Evropo zadel največji polom v zgodovini, če ne bosta Italija in Nemčija složno kos položaju.
        
Medtem so pa Italijani skušali ovirati pohod nemških čet v dolini Adiže in zasedbo obmejnih področij. Badoglio je 13. avgusta poslal svojega pooblaščenca v Madrid in Lizbono ter sporočil, da je pripravljen prestopiti k Angležem ter jim izročiti odrezane nemške divizije. Da so ti izdajalski nameni docela resnični, se je nemško poveljstvo prepričalo isti dan na posvetih v Bologni, kjer sta se maršal Rommel in general Jodl sešla z načelnikom italijanskega poveljstva Roattom. Nemci so računali z vsemi možnostmi in so kraj posvetovanja za vsako morebitnost zavarovali z oddelki SS, dasi na hudo Roattovo jezo.
           
General Jodl je zahteval, naj se laške čete od meje umaknejo na fronto, zakaj nerazumljivo je, da tedaj, ko Nemčija ojačuje obrambo Italije, Italijani rinejo na Alpe.
       
Roatta je hinavsko zagotavljal brezpogojno zvestobo italijanske vojske in poveljstva, češ da Italijani niso izdajalci, ki bi sredi bitke prestopili k sovražniku. Toda medtem so potekala pogajanja za vdajo. Prav zato so sodili, da se morajo Nemcem še posebej hliniti. Badoglio je 29. avgusta potožil, kako ga boli nezaupanje, katero je v Bologni izrekel general Jodl. Če Italija ne bi hotela ostati z Nemčijo, bi kralj ne imenoval njega za predsednika vlade in Italija ne bi še naprej pustila uničevati svojih mest. 1. septembra je laški zunanji minister zagotovil nemškemu poslaniku, da se bo Italija borila in nikoli vdala. 3. septembra je Badoglio sam to zagotovilo ponovil — skoraj isto uro, ko je njegov zastopnik general Castellano v Siracusi podpisal najnečastnejšo vdajo v zgodovini.
       
To sramotno listino so objavili šele, ko so se zavezniki izkrcali pri Salernu za hrbtom Nemcem in ko so italijanska mesta bila še osem dni izpostavljena bombardiranjem.
        

Izpodletela zarota proti Hitlerju

      
Višek te izdaje pomeni načrt italijanske vladarske rodbine za izročitev Hitlerja zaveznikom. Kralj je nemškemu vodju po Badogliu sporočil prošnjo, naj pride takoj v Italijo, da se bo z njim in vlado razgovarjal o ojačenju odpora. Vabilo je bilo seveda odklonjeno. Prišlo je točno tedaj, ko so bili že sklenili izročiti Angležem in Američanom Mussolinija ter so se dogovorili, da bodo tako storili tudi s Hitlerjem.
         
Hitri nemški poseg je preprečil načrt, da bi raztrgali zveze med severnimi in južnimi nemškimi divizijami, z divizijami v Franciji in na Balkanu. Vzlic temu so bile nemške čete povsod v težkem položaju. Na Sardiniji se je znašlo nekaj nemških divizij sredi šest italijanskih in so se s silo morale prebiti skozi močne italijanske utrdbe na Korziko. Tam je bila ena nemška divizija na južnem delu, Ta se je morala z vso naglico prebiti proti Bastiji. Pred Rimom je stalo 7 najboljših italijanskih divizij, med njimi 3 motorizirane ali oklepne. Toda sredi te sile sta se dve nemški diviziji znašli in zasedli postojanke severno in južno od Rima.
        
V Zgornji Italiji, ob alpskih prehodih, tudi ob prehodih s Koroške v Istro ter na Balkanu je Badogliova vlada postavila številčno dosti močnejše čete, kakor pa so bile tod nemške. Povrhu so bile nemške čete še zaposlene z boji proti upornikom. Le ponekod, kakor v Grčiji in na Kreti, so bile nemške sile številčno enake ali nekoliko močnejše. Na Rodu pa je mali nemški posadki stalo nasproti 40.000 Italijanov.
        
Tako je bilo, ko se je pričel nemški protiudarec s takšno silo, hitrostjo in točnostjo, da je vzel sapo ne samo izdajalskim četam, temveč tudi sovražnikom. V nekaj dneh so italijanski oddelki v prostoru med Neaplom in Rimom, v Severni Italiji, ob prehodih, ki drže na Tirolsko in na Koroško, na Primorskem, v južni Franciji in na Balkanu razoroženi. V Egejskem morju je nemška vojna mornarica prevzela italijanske vojne in trgovske ladje, nemška vojska pa zasedla letališča ob jadranski obali. Če večina italijanske mornarice v Speziji ne bi bila do zadnjega oddelka pripravljena na izdajo, tudi ta ne bi bila ušla svoji usodi. Tako pa zdaj Angleži lahko poročajo, da je vodstvo italijanske mornarice že davno poslalo svoje zvezne častnike k poveljniku angleške mornarice. Badogliov mornariški minister je dal povelje za odhod že pred objavo izdaje.
             
»Völkischer Beobachter« končuje svoje zgodovinsko poročilo z besedami:
      
Izdaja, ki je ni večje in zahrbtnejše v zgodovini, je padla na izdajalce same. » Italijanske vojaške sile ni več,« je lahko poročalo že 10. septembra nemško vrhovno poveljstvo. Za večne čase pa bo ostalo zaničevanje izdajalcev.
       
Svet je sodbo o tem že povedal. Iz ust sovražnika se ta sodba glasi: »Ta izdaja nad lastnim narodom in lastnim vojnim tovarišem je ena največjih prevar v svetovni zgodovini. Ime Savoja bo ostalo psovka za vse večne čase.

Ta objava je gotovo karseda koristna in ključna za razumevanje dogodkov, ki so se odvijali tudi pri nas v Sloveniji. V članku je pojasnjeno razdorniško delovanje italijanskih častnikov, ki so delovali proti Mussoliniju, tudi na načine, da so podpirali partizane, tako z živežem, kot tudi s krvavimi represalijami nad civilisti, ki so zaradi tega začeli podpirati partizane. Članek omenja vsa ta dejstva, kot tudi generala Robottija, ki je bil ključna figura vojaške italijanske zasedbene politike pri nas, ki je koristila le komunistom in zahodnim mešetarjem. Bralec, ki se bo poglobil še v nekatera druga dejstva o zasedbeni politiki Italijanov, bo mogel razločiti dejstvo, da je tisti del okupatorjev, ki je bil bolj fašistično naravnan, s Slovenci bolje sodeloval. (A o tem drugič na daljši način in z nizanjem kopice dejstev in poročil iz tedanjega časa.)

Slovenci in borba za Evropo (1944)

Objavljeno v tisku 13.4.1944

              

Slovenci in borba za Evropo

          
Evropa bije borbo na življenje in smrt. Z zapada doletevajo jate anglosaških bombnikov, da uničujejo nezaščitena evropska mesta z neštetimi njihovimi zgodovinskimi spomeniki, ki so priča stare evropske kulture. Na vzhodu se je ob milijonskih izgubah posrečilo približati se Karpatom. Približala se je odločilna ura, ko je vsa Evropa poklicana, da se s skrajnim naporom za svojo ohranitev postavi odločno v bran boljševizmu, kateremu nudijo Anglosasi podporo in potuho.
          
O čem nam pričuje sovjetski naval? Pozornost vzbuja njegova številčna premoč in obilje materijala, s katerim razpolagajo Sovjeti kljub tolikim porazom v teku treh let vojne. Ko je pred tremi leti nemška vojska s svežim zanosom prodirala na sovjetska tla, so Sovjeti izgubljali bitko za bitko. Ne samo v desettisoče, temveč v stotisoče je šlo število ujetnikov, ki so jih Nemci zajeli v znanih velikih obkoljevalnih bitkah. Skupno z moštvom je seveda bil zajet tudi velik plen. Z ukrajinskim ozemljem so Sovjeti izgubili tudi mnoge vire surovin in prehrane.
         
Kakor je sovjetski režim polni dve leti brezobzirno žrtvoval tisoče, desettisoče, stotisoče svojega moštva in ogromne kopice vojnega materijala, tako meče hladnokrvno že leto dni v smrt pri napadih svoje množice-in svoj materijal. Sovjeti se zavedajo, da je to njihova odločilna igra, če bi jim to pot uspelo prebiti evropsko fronto, potem bi bila velika igra za nje dobljena. Zasužnjili bi evroske narode in zagospodarili morda za dolgo dobo, saj bi s svojim krvavo preizkušenim strahovalnim sistemom znali zatreti vsak podvig k svobodi in ponovni osamosvojitvi narodov.
         
Tudi Slovenci se dobro zavedamo, za kaj gre v sedanjem odločilnem spopadu. Lahkoverni in premalo razgledani večkrat radi nasedemo raznim mednarodnim geslom in tako je tudi med nami imel boljševizem precej časa svoje »simpatizerje«. Ko pa smo na lastni koži občutili boljševiške metode, katere znana komunistična himna natančneje proslavlja: »rop, požig, umor«... — je nastopilo iztrezenje. Vprašajmo se samo: ali more biti med nami človek, vreden tega imena, ki bi mirnodušno motril mučenje slovenskih ljudi, požiganje slovenskih domačij, uničevanje vsake ljudske morale? Ali naj bo naša domovina, ki slovi po svoji prirodni krasoti, spremenjena z ognjem in mečem v boljševiški »paradiž« na ta način, da bo vse požgano in uničeno, ljudje pa pokončani do bedne peščice »pravovernih« boljševikov?
            
Ali more živeti slovenski meščan brez slovenskega kmeta in narobe? Ali more slovenski delavec sam opravljati in voditi količkaj večje podjetje, ki zahteva za vodstvo posebne strokovne in tehnične usposobljenosti ? Drug brez drugega ne moremo izhajati in samo bratska vzajemnost, izražena v medsebojni gospodarski in socialni pomoči, nam je lahko poroštvo poštenega, človeka in naroda vrednega obstanka. Stanje, kakršno gledamo letos, ko se razvija usodna borba za Evropo, je po naši domovini žalostno: po zaslugi našega domačega boljševizma naj bi ostali dve tretjini naše zemlje neobdelani. Kakšni prijatelji slovenskega kmeta in delavca so boljševiki, ako mu ne dopuste niti tega, da bi v miru obdeloval svojo zemljo?
            
»Mi vsi, ki tvorimo slovensko narodno skupnost, izhajamo iz kmečkega stanu,« je izpregovoril naš prezident general Rupnik v znani svoji spomenici slovenskim kmetom. »Kmet hrani in ohranja naš narod, kmet dovaja naši narodni skupnosti svežo, krepko, zdravo kri. Istočasno pa je kmet tudi naš branitelj. Dajal je in še daje borce za obrambo pred našimi sovražniki. Prav sedaj stoji naš kmet v sredi boja s smrtnim sovražnikom človeštva — s komunizmom in njegovimi morilskimi tolpami. Naš kmet ljubi svojo skopo zemljico bolj kakor svoje življenje. Po ljubljeni rodni grudi rije z vso silo svojega srca, svoje duše in svojega telesa. Prenaša tudi največje nesreče, bolesti in težave. Zaradi svoje marljivosti in miroljubnosti prenaša kot bogaboječ, zaupajoč in pobožen kristjan več kakor je meja človeške možnosti. Ker pa ga je judovski satanski bes pripeljal do obupa, je prijel za orožje in se brani kakor lev. Tako se bo naš kmet branil vseh sovražnikov. Premagal bo komunistične tolpe, rešil našo narodno skupnost, zopet postavil ruševine, spet oral, sejal, žel, vse nas zopet hranil, nas s svojo krvjo obnovil in nas skoval v močno narodno skupnost na našem, v trudu in znoju zgrajenem lepem zemeljskem raju.«
               
Slovenski kmet se je že odločil in ve, kje je v današnji zgodovinski borbi Evrope njegovo mesto. Kjer letošnjo pomlad ne more poprijeti za plug, je poprijel za orožje. In medtem ko se slovenski kmetski človek postavlja v skrajni odpor zoper boljševizem na naših tleh, se v Ljubljani ustvarja nova kmečka organizacija, ki bo slovenskemu kmetskemu stanu zagotovila srečno bodočnost. Ustvarja se Kmetijsko poverjeništvo in Kmetijska zbornica. V glasilu »Kmetijske zbornice«, ki je pravkar začelo izhajati, so zapisane naslednje besede: »Gorje našega časa je slovenskega kmeta tako prečistilo in prekalilo, da je prav on — ko so se drugi zaprli v molk — postal oblikovalec slovenske zgodovine. Ko se bodo vremena Slovencem zjasnila, bo iz obnovljenih domačij zrasel rod, ki ga bosta vesela Bog in narod.« Kdor med Slovenci danes, ko skuša vihar omajati temelje Evrope, še ne ve, kje mu je mesto, naj upre svoj pogled v slovenskega kmeta. Kdor se bo držal narodnega debla, bo obstal. Vse drugo pa bo vihar odpuhnil kakor pleve.

Naš prapor (1944)

Naš prapor

  

Naš prapor ni star, na njem ni zlata,
ni svilena cunja, ki naj nad hlapci vihra.
Naš biser na njem sta delo in čast,
naš cilj so svoboda in kruh in razmahnjena rast.

           

Prisegamo nanj, ker je klic za slovenske ljudi.
Prisegamo nanj, ker je poroštvo za srečnejše dni.
Prisegamo nanj, ker je sveto znamenje naše krvi.

           

Tri barve smo na svoj prapor pripeli,
zanje smo tudi prisego na svoje duše vzeli,
za te barve ne bomo umrli, marveč v delu živeli.

             

Bela je barva slovenske časti,
skozi veke gori, skozi rodove živi;
Mi smo vitezi dela, sinovi časti!

          

Sinji je svod tega našega neba,
sinja je vera Slovenskega srca,
kakor nebo je radost, ki nam jo upanje da.

         

Rdeča je barva naše krvi.
Rdeči kresovi iz davnih bojnih dni,
rdeče so rane od bratskih in tujih pesti.

            

Ne bele, ne sinje, ne rdeče ne pozabimo;
za čast, za nade, za svojo kri živimo,
za nebeško mavrico našega znamenja trpimo.

           

Dvignimo glave; še naše nebo žari;
še živi našponos, še so trde naše pesti.
Hočemo pravico; kdor ni zanjo, naj ne živi!

              

Prapor naprej in kvišku roke:
da bo zagorelo zadnje slovensko srce
v eni veri, v enem ponosu in višku, ki nima meje:
mi, Bog, in slovensko ime!

             
Ta pesem je bila objavljena v slovenskem tisku ob priliki ponovnega razobešenja slovenske trobojnice zarana dne 20.4.1944, na dan slovesne prisege slovenskega domobranstva za borbo proti komunizmu za svojo slovensko domovino.

"Ne glejmo v svet, glejmo nase in vase!" - Govor Mirka Javornika 13.8.1944

Govor Mirka Javornika na velikem ljudskem zborovanju 13.8.1944.

Objavljeno v tisku 24.8.1944

           

"Gospod prezident, dragi domobranci, dragi rojaki! V posebno čast in veselje mi je bilo, da so me dobrovski domobranci, eni izmed prvih slovenskih borcev, ki so prijeli proti komunizmu za orožje, povabili naj na tem lepem zboru spregovorim kot urednik tistega lista, ki si je zadnja tri leta pridobil dosti sovražnikov, pa še več prijateljev s tem, da je o komunizmu, o njegovem delu in o njegovih najrazličnejših pomagačih, zagovornikih in botrih pisal neizprosno resnico. Zaradi tega si tudi on usoja prištevati se med prve slovenske domobrance. Zvest izročilu, ki si ga je list z neomajnim oznanjanjem te resnice ustvaril, sem se namenil tudi danes tukaj povedati nekaj stvarnih  — morda trdih — resnic, ki je za nas Slovence v tej usodni uri nujno potrebno, da se jih zavemo in zavedamo.
        
To nam je potrebno zaradi lastnega spoznanja, kakšna naj bo naša pot in pa da dobimo iz njih poguma za nadaljevanje dosedanjega dela.
     
Te resnice so bile:
  
1. Prva naša skrb mora danes biti, da se dosledno borimo proti komunizmu in njegovim zaveznikom in da ostanemo tako živi. Če nas ob koncu vojne ne bo, je za nas pač vseeno, kdo zmaga in kakšen red bo v Evropi veljal. Mi ne bomo imeli od njega nič, še posebej ne, če bomo tako nespametni, da se bomo sami uničili — za druge. Če hočemo ostatji živi, moramo pač odstraniti vse tiste, ki nam strežejo po življenju. Uničiti moramo komunizem in komuniste, zakaj danes jasno vemo, da nam od komunizma najprej grozi pogin. Vsi vemo, da je komunizem tisti, ki je življenju, obstanku in bodočnosti našega naroda najnevarnejši, ker nas Slovence lahko uniči sam, ali pa da povod, da nas zaradi njega uniči kdo drugi. Čim bolj se vojna bliža svojemu višku, tem hujša je ta nevarnost; zaradi tega mora biti tem trdnejša naša zavest in volja. Prva zapoved sedanje ure je neizprosen boj komunizmu, naj se skriva oborožen v gozdovih, ali pa da se je potajil v Ljubljani. Ta komunizem, ki se skriva v Ljubljani; ki posoja banditu pamet, sposobnost in denar za uničevanje lastnega ljudstva, je danes morda nevarnejši kakor oboroženi komunizem v gozdu, ki ga vse bolj jemlje vrag. Prav tako brezobzirno kakor tolovaja v gozdu moramo preganjati danes komunista za ljubljanskim blokom, ki se gre zdaj nevarno sredino; ki prišepetava, skuša delati zmedo; ki zbira denar in širi propagando na vse prevejane načine; ki izkorišča svoje službeno mesto in po premetenemu načrtu sabotira, da bi nahujskal široke množice ljudstva zoper oblast, ki jo vsi priznavamo za svojo in zakonito. Tudi glede tega velja isto načelo kakor za krvavega razbojnika v gozdu: bij ga, bij do konca!
        
2. Ne glejmo v svet, glejmo nase in vase. Če bi bili mi pol manj poslušali tuji radio, pa pol več svojo zdravo pamet, bi nam bilo prihranjenega pol sedanjega gorja.
      
3. Nam ne bo nihče ničesar podaril. Vse, kar bomo hoteli imeti, si bomo morali zaslužiti, pridelati in priboriti, zakaj zgodovina narodom ničesar ne da zastonj. Zaradi tega se moramo pri načrtih za svojo narodno bodočnost zanašati v prvi vrsti na lastne sile in ne na kako tujo uvidevnost in dobrohotnost.
         
4. Po tej vojni ne mislimo, da bomo Slovenci kaka velesila, na katero se bo kdor koli moral ozirati in jo upoštevati. Slovenci bomo po tej vojni človeško, gospodarsko in splošno tako oslabljeni, da nas bo vseh skupaj komaj za eno stranko: stranko zdrave pameti in narodne ohranitve. Zaradi tega se ne dajmo begati tistim, ki bi nas zaradi lastnih, osebnih računov spet radi cepili po starem.
         
5. Zavedajmo se, da bo vsak kot posameznik, kot človek, lahko živel le, če bomo Slovenci lahko živeli kot narod. Zaradi tega mora biti delo vsakega posameznika izmed nss usmerjeno zdaj najprej v ohranitev naroda kot celote. Kdor dela drugače in vidi najprej sebe, ni nič boljši od izdajalca.
       
6. Vse kar smo Slovenci storili za ohranitev svojega naroda, in s tem za zagotovitev njegove bodočnosti, smo prav storili. Zato naj si nihče ne domišlja, da bo narod moral zaradi tega dajati odgovor kakim posameznikom, kakor nam to dopoveduiejo razni Petri in Pavli iz Londona in od drugod. Niso voditelji sodniki narodu, temveč on njim! Vse narodne revolucije v zadnjih sto petdesetih letih nam govore o tej resnici. Zato bo narod sodnik vsem, zlasti pa upravičenim in neupravičenim vodilnim posameznikom, najbolj tistim, ki so ga pred svetom razglasili za narod izdajalcev, in sicer zaradi tega, ker je hotel ostati živ in hotel z resničnim i izdajalci in škodljivci pomesti. Slehernik, ki nam danes prerokuje svojo modrost iz tujine in nas zaradi svojega korita hoče gnati v boj za druge koristi, se bo lepega dne moral vrniti sem. Če se bo imel kam vrniti, bo to zasluga nas, ki smo se za svojo zemljo in za svojo bodočnost borili dolga leta in v kar se da obupnih razmerah. Zato bomo mi sodili vse tiste, ki nam danes govore o sodbi in jih prej ali slej poklicali na odgovor, kako so za svoj narod delali oni, ki nam hočejo danes, ko mi krvavimo zase in zanje, pamet soliti. Vsakdo bo dajal odgovor o svojem hiševanju v teh časih in dajal ga bo narodu, ki je trpel. Naj se o tem nihče ne moti! Naš narod se je te čase naučil govoriti s puško ter jo bo znal obrniti ne le proti komunistu, temveč proti vsakomur, ki se je ali se še bo izkazal za škodljivca ali zapeljivca. Ob sestavi zadnje kairske vlade smo videli, da so se tako imenovani politiki in voditelji vedno pripravljeni za dobro ceno sporazumeti in zvezati za hrbtom naroda z njegovimi največjimi rablji. Tudi pri nas doživljamo zadnje čase poskuse za opravičenje raznih »velikih« in »slavnih« ljudi. ki so zadnja leta narodu ogromno škodili, če drugače ne s tem, da so v uri njegove najstrašnejše stiske molčali. Svarimo vse tiste, ki so krivi, in vse tiste, ki se dajo za pranje rdečih zamorcev izkoriščati, naj se pazijo, zakaj narod je budno na straži in gleda na vse strani!
         
Nihče naj si ne dela utvar, da so ti časi le prehod iz nekdanjega starega političnega stanja v novo staro, politično in splošno stanje; prehod iz ene gnilobe v novo gnilobo. Naše ljudstvo je v krvi in žrtvah teh let dozorelo in postalo tisto, kar v mirnih, dobrih časih, ko je imelo voditeljev na pretek, ni znalo in ni smelo: postalo je narod. To je ogromna sprememba, ki misli, da je ta veliki prerod nekaj enodnevnega, kar bo ostalo brez posledic.
       
7. Mi ne poznamo boljših in slabših, čistih in nečistih Slovencev. Mi poznamo samo take Slovence, ki hočejo Slovenci ostati in se zaradi tega prepričanja bijejo proti komunizmu. Zato imamo za najboljše Slovence domobrance. Vsi, ki govore in mislijo, da to niso naši narodni borci, naj se zavedajo, da lahko to govore in mislijo in prazne načrte maščevanja kujejo samo zaradi tega, ker domobranci s svojo krvjo in svojo hrabrostjo ustvarjajo okoli močno gnile Ljubljane živ zid, da tudi ona ne okusi »svobode«, katero pošilja nad slovenskega kmeta. Ljubljana in njeni politiki naj se zavedajo, da samo za tem »izdajalskim« zidom lahko žive mirnodobno življenje z vsemi njegovimi ugodnostmi in črno borzo.
     
8. Vsakdo naj ve, da si bo narod svoje bodoče voditelje izbiral ne po zakonu podedovanja, temveč po tem, kdo je v usodni uri z njim stal na braniku lastne usode: kdo mu je v stiski vedel povedati vsaj tolažilno, če ne odrešilno besedo; kdo se je z njim boril in umiral. Samo to bo merilo za izbiro, ne kake podedovane pravice. Ljudstvo se bo pri izbiri vprašalo, koga ti ljudje iščejo: ali sebe ali narod, in se bo po tem odločalo.
         
9. Zavedajmo se, da Slovenci lahko živimo in ostanemo samo na tej zemlji, kamor nas je pred stoletji vrgel Bog. Zavedajmo se, da je samo ta zemlja bila v teh krvavih časih tista, ki nas ni izdala; vse drugo je pobegnilo in se razblinilo. Zaradi tega moramo to zemljo, to našo največjo resnico in najzanesljivejše poroštvo, ljubiti ne le z besedo, temveč z delom, z znojem in s krvjo, kakor jo ljubi naš kmet, kakor jo liubi naš domobranec. In ko se bomo po tem prelepem zboru razšli ter s prijatelji sedli za mizo, da se pogovorimo o vsem lepem kar smo danes doživeli, in o vsem bridkem kar nas teži, se spomnimo tudi svoje zlate matere zemlje. Dvignimo čašo, pa porecimo:
    

»Zemlja naša.
tale čaša
je nalita tebi v čast!
Bog te brani,
da častita,
ponosita
nam boš v last!«

  
Za to zemljo, za to resnico, pa edino zanjo, živimo; za to zemljo, za to resnico umirajmo; to se pravi, živimo in umirajmo zase!"

Roosevelt izdal Evropo boljševizmu (1944)

Objavljeno v tisku 17.8.1944

Roosevelt izdal Evropo boljševizmu

      

Oster napad ameriškega senatorja na prezidentovo zunanjo politiko. »Ali je šla Severna Amerika zato v vojno, da bi moskovska diktatura zavladala nad Evropo?«

      
Lizbona, 9. avgusta . V ameriški politiki ne gre vse tako, kakor bi si Roosevelt želel, čedalje bolj se množi število politikov in časnikarjev, ki razkrinkavajo prezidentovo zunanjo, še prav posebno pa njegovo sedanjo vojno politiko. Značilno je pri tem to, da napadi ne izvirajo samo iz vrst Rooseveltovih političnih in osebnih nasprotnikov, ampak celo iz krogov njegove lastne stranke. To velja zlasti za senatorja Bridgesa, ki je v USA zmerom slovel za zagovornika intervencionistične smeri v ameriški mednarodni politiki.
        
Senator Bridges je te dni Roosevelta zelo ostro napadel v senatu. Očital mu je, da je prevaral ne samo ameriško javnost, ampak tudi ameriški parlament. »Roosevelt,« je vzkliknil Bridges, »ne zastopa več severnoameriških koristi, ampak se je dal vpreči v Stalinov politični voz.« Sicer pa citirajmo rajši ameriški časopis Washington Times Herald. Po njegovem poročilu je senator Bridges izvajal v senatu:
         
»Gospod prezident! Ozračje je bilo zmerom polno visoko donečih krilatic iz vaših ust in izpod vašega peresa. Toda zdaj iz bogve kakšnega skrivnostnega vzroka molčite. Resnica je, da prvič v severnoameriški zgodovini milijoni severnoameriških mladeničev in mladenk, mož in žena nič več ne vedo, zakaj naj se bore, in da se od njih zahteva, naj se žrtvujejo za dieal, ki je izgubil svoj zvenk, smisel in ugled. Po Teheranu sta atlantska listina in proglasitev štirih prostosti postali votla fraza. Ali je šlo severnoameriško ljudstvo zato v vojno, da bi si dalo vsiliti boljševizem kot vzor za severnoameriški način življenja? Ali pa zato, da bi moskovska diktatura zavladala nad Evropo, ali pa, da bi si dalo predpisovati svoja načela po angleškem ministrskem predsedniku in po moskovskem diktatorju?«
           
»Takoj po moskovski konferenci zunanjih ministrov,« je nadaljeval Bridges »je Stalin izvršil celo vrsto samovoljnih političnih dejanj, od katerih pomeni vsaka posebej neizpodbitno kršitev načela o sodelovanju, načela, ki ga je bil Stalin sam podpisal.«
          
Senator Bridges je nato naštel dolgo vrsto enostranskih sovjetskih dejanj, pričenši pri moskovskih razgovorih z Benešem in poljskem sovjetu, ki ga je ustanovil v Moskvi, pa do boljševiških političnih manevrov v Alžiru, v spodnji Italiji in Srbiji. Sleherni od teh sovjetskih sunkov je odnose med  »velikimi štirimi« bolj obremenil. »23. februarja t. l. je Churchill proglasil svoje popolno soglasje s Stalinom v poljskem vprašanju, 3. aprila t. l. je pa zunanji minister Hull slavil atlantsko listino kot smernico za uresničenje bodoče svetovne varnosti in za preprečitev bodočih napadov. Kakšen je pa dejanski položaj? Ne Washington ne London se ne upata postaviti po robu docela samovoljnemu moskovskemu početju, ki se roga vsekm skupnim dogovorom o vzajmnem sodelovanju. Moskva postavlja svoje zahodne zaveznice enostavno pred dovršena  dejstva.
         
»Ali to pomeni, gospod prezident,« je vprašal nato Bridges, »da ste izgubili iniciativo v zavezniškem svetu? Ali ste zato dopustili napade na atlantsko listino, ki ste jo sami pomagali ustvariti kot nedotakljiv politični testament? Ali mar tudi zato nič več toliko ne govorite o trajnosti miru?«
       
Senator Bridges je potem prebral časopisna poročila, po katerih snujeta zdaj tako Roosevelt kakor Stalin mir, ki more trajati le eno pokolenje. »Ali to pomeni, gospod prezident,« je vzkliknil senator Bridges s povzdignjenim glasom, »da so vas, prezidenta mogočne severnoameriške države, prisilili kompromitirati ideal trajnega miru? Še enkrat hočemo slišati iz vaših ust, da je naš najvišji cilj mir na zemlji. Vaš trdovratni molk zbuja med nami čedalje večji strah, da ste že zapravili našo pravico o tem, da bi mogli sami odločati o sebi, in da nimate več svobode, propovedovati in zastopati naše ideale. Vaš molk še pomnožuje naše zle slutnje. Vaš molk je postal za nas poniževalen. Stalin govori in vi molčite. Vemo, da postavljate na kocko vso našo bodočnost in bodočnost povojnega sveta, ko se podrejujete Stalinu, na kar ne bo narod Severne Amerike nikdar pristal. Zakaj molčite? Zato, ker pošasti, ki ste jo pomagali priklicati, ni moči več ukrotiti in svobodno divja, kakor se ji zdi?«
         
Washington Times Herald, ki prinaša Bridgesov govor, mu dodaja tudi lasten komentar. V njem ugotavlja, da je Bridgesov govor podrl jezove in da je pričakovati, da se bo tudi konggres (t.j. skupno zasedanje senata in reprezentačne zbornice; najvišji politični forum v USA, op. ured.) ukvarjal s kapitulacijsko politiko Združenih držav nasproti Moskvi. »Kaj hudiča naj nam ta vojna sploh prinese, če jo dobimo?« se izprašuje washingtonski list. »Ne pitajte nas s svetohlinskim blufom o štirih prostostih ali drugih puhlih posploševanjih iz svoje brošute o novi volivni kampanji!«
        
Takšna in podobna vprašanja, pravi list, si bodo zadajali člani kongresa. »Senator Bridges,« končuje Washington Times Herald svoja izvajanja, »je bil prvi, ki je imel pogum, pokazati s prstom na Roosevelta kot tistega, ki je odgovoren za mednarodni kaos prelivanja krvi in prelomljenih obljub.«

     
Senator Styles Bridges (9.9.1898 - 16.11.1961)

Alojzij Kuhar in njegovi pozivi

Alojzij Kuhar je bil duhovnik, ki se je rodil leta 1895 in je večino svojega aktivnega ustvarjalnega življenja preživel v tujini, kjer je leta 1958 tudi umrl. Širši sodobni javnosti pa je znan zgolj zaradi dveh stvari: zaradi dejstva, da je bil brat znanega komunista Lovra Kuharja (Prežihovega Voranca) in zaradi dejstva, da je leta 1944 po londonskem radiu pozival domobrance, naj se pridružijo komunistom. Slednje dejanje, ki je bilo absurdno kratkovidno in plod popolnega nepoznavanja slovenske situacije, je v nadaljevanju tega zapisa obravnavano skozi avtentične objave medvojnega slovenskega časopisja.
   

Objavljeno v tisku 20.9.1944

Plačanci, roke proč od nas!

      
Že od l. 1941. živi v Londonu neki Alojzij Kuhar, ki je bil svoj čas slovenski časnikar in radijski govornik, znan še posebno po tem, da se njegove politične izpovedi nikoli niso obnesle, tem več se je vedno zgodilo obratno, kar je on napovedoval ali želel.
     
Zadnjič je govoril po londonskem radiu in pozival katoliške Slovence, naj se pridružimo — roparskim tolpam »maršala Tita«. Ljubljansko časopisje je krepko odgovorilo temu Kuharju, ki je med drugim tudi brat predsednika Komunistične stranke za Slovenijo — Prežihovega Voranca, Lovra Kuharja, sedaj že prijetega in spravljenega na varno.
       
Ali veste, g. Kuhar, da slovenski narod že mesece in mesece vodi smrtno borbo za svoje življenje? Ali veste, da te borbe ne vodi z Nemci, temveč z NOV pod »maršalom« Titom?
      
Ali veste, g. Kuhar, da so nam NOV in OF:
      
požgali 2000 slovenskih domov,
       
razrušili 900 naših vasi,
          
uničili 250 slovenskih šol,
        
razbili 56 naših cerkva,
         
pomorili 30.000 Slovencev in Slovenk?
      
Ali veste, g. Kuhar, da so ti vaši »osvoboditelji« vseskozi sodelovali s savojskim »okupatorjem«, mu izdajali našo kri in ustvarili Rab, Gonars in druga grobišča vaših bratov in sestra po krvi in jeziku?
      
Ali veste, g. Kuhar, da so skupno z badoljevskimi zatiralci napadli in pomagali pomoriti slovenske borce na Turjaku, Grčaricah, Velikem Osolniku in drugod?
     
Ali veste, g. Kuliar, kdo vodi danes te »osvoboditeljske« čete na Primorskem in v Istri? Ali veste, da so vodilni v njih savojski tlačitelji naše zemlje?
      
Ali veste, g. Kuhar, da so vaške straže, »bela garda« in Slovenski domobranci tista zdrava odporna sila, ki jo je naš narod v smrtnem trenutku rodil, da se obvaruje propasti?
     
Ali veste, g. Kuhar, da so NOV, OF in kakor koli se že imenujejo, organizirano zlo? Ali veste dalje, da se dobro in zlo nikoli ne more zediniti?
  
(Še mnogo bi Vas morali vprašati, toda za sedaj naj to zadostuje).
      
Če vse to veste, g. Kuhar, zakaj nas sramotite? Zakaj nas silite, da združujemo to, kar se spojiti nikoli ne more?
     
Če pa tega ne veste, g. Kuhar, zakaj nam govorite in zakaj begate slepe in napol slepe? Zakaj tirate svoj narod v prepad, od koder mu ni rešitve?
       
Od l. 1941. dalje visi slovenski narod razpet na križu in zbira vse svoje sile, da reši sebe in svojo domovino. In, hvala Bogu, niso ga vsi zapustili v tej borbi, kot ste ga Vi, g. Kuhar, in vsi tisti Vaši v Londonu, Kairu in bogsigavedi kje. Še so se dobili možje, ki so ostali z ljudstvom in z njim vred prenašali Golgoto okupacije in državljanske vojne.
        
In teh ljudi ne boste niti Vi, g. Kuhar, niti g. Boris Furlan niti g. Snoj niti kdor koli drugi učili in poučevali, kaj imajo delati! Kajti vsi mi smo imeli priliko občutiti na svoji koži blagodat tolovajskih »osvoboditeljev«, mi smo skupno z ljudstvom trpeli in delali, — ko ste vi vsi počivali in se igrali »zavezniško« politiko!
     
Zato: roke proč od slovenskega naroda — Vi, ki ste ga zapustili in izdali v njegovi smrtni borbi! Kdor ni ostal z ljudstvom v njegovih tegobah, nima povratka! Še manj pa ima pravico dajati kakršne koli nauke in zahteve!
      
In če napadate končno še duhovščino, — ne moremo tega drugače označiti, kot da ste pljunili na svojo duhovniško čast. Vsaj Vi bi morali vedeti, da je prav duhovnik kot dušni pastir dolžan do zadnjega trenutka ostati z narodom, z njim trpeti in upati ter ga bodriti. Vemo sicer, da Vi tega niste napravili, temveč pravočasno pokazali svojemu narodu in domovini hrbet, toda našlo se je, hvala Bogu, ogromno število duhovnikov, ki so tudi s svojimi življenji dokazali, da so res pravi dušni pastirji. In veste, kdo je pobil preko 39 Vaših duhovnih sobratov? Tisti »osvoboditelji«, s katerimi naj po Vaši zahtevi paktiramo!
      
Slovenski narod se je boril z boljševizmom, se z njim bori sedaj in se bo do končne zmage! Nihče na tem svetu ga ne more pripraviti do tega, da paktira z njim.
       
Še enkrat jo povemo:
   
Zato nehajte s svojimi pozivi in navodili. Če boste nadaljevali, ste izdajalec — Vi, ne pa domobranci in vsi tisti, ki se danes bore proti komunizmu!

         
     

Objavljeno v tisku 23.9.1944

Kdo je Alojzij Kuhar?

  
Alojzij Kuhar je doma iz mežiške doline na Koroškem. Po dovršenem celovškem bogoslovju ga je pokojni od partizanov umorjeni dr. Lambert Ehrlich poslal v Francijo in Anglijo širit si obzorje. Kuhar je tudi tam ostal, se bavil deloma z dušnimi pastirstvom, deloma s konzularno službo: bil je izseljenski komisar. Vmes pa je študiral politične vede. Šele v desetletju pred izbruhom vojne se je vrnil v domovino, ter sprejel mesto pri uredništvu »Slovenca«. Zaradi dolge odsotnosti se ni mogel priključiti niti eni niti drugi izraziti politični ali ideološki skupini. Sploh pa — in to je treba povdariti — ni bil Kuhar noben činitelj v politični konstelaciji predvojne Slovenije.
     
Dobil pa si je široko popularnost s svojim kramljajočim in duhovičarskim načinom, s katerim je v člankih in radijskih predavanjih tolmačil zunanje politične dogodke. Ta način ki se mu je bil priučil v Franciji, je bil za slovenske razmere novost in njemu dolguje Kuhar svoj uspeh.
    
Nepoučeni ljudje pripisujejo Kuharju veliko večji pomen, kakor ga je kdaj koli imel. Ob njegovih člankih smo se zabavali, pasli svojo radovednost, nikdar pa nismo od njih pričakovali smernice in jasnosti za svoje delo.
   
Ob razpadu Jugoslavije je Kuhar odšel v London, kjer je v začetku zavzel antikomunistično stališče, kmalu pa utonil v molku za dolgo časa. Ko je spet spregovoril, je zavil po boljševiško.
       

Kuharjev brat Prežihov Voranc

  
Pri presojanju osebnosti dr. Alojzija Kuharja ne smemo prezreti važnega dejstva: je brat proslulega komunista Lovreta Kuharja. Lovre Kuhar je znan slovenski javnosti kot pisatelj Prežihov Voranc, ki je napisal več romanov in novel v izrazito boljševiškem duhu. Veliko pomembnejši kot pisatelj pa je brat Lovre v tajni m ednarodni organizaciji komunizma. Zdi se, da je on faktični vodja vsega jugoslovanskega komunizma, načelnik tiste tajne rezervne ekipe, ki pušča na svetlo razne »legendarne maršale« a la Tito, »politične intelekte« a la Moša Pijade, sama pa ostaja v temi, da lažje in varneje vodi in odloča.
        

Boj dveh kulturnih sil (1944)

Boj dveh kulturnih sil

     

Objavljeno v Ljubljani, junija 1944.

Pod besedo kultura navadno mislimo na vse skupne pojave, ki jih opazimo pri posameznih narodih. Pri človeku kot poedincu pa nam beseda kultura označuje vse človekovo udejstvovanje, ki prihaja iz človekove svobodne volje. Torej pomeni najširše njegovo delovno področje in zajame obenem celega človeka, njegovo telesno in duševno udejstvovanje.
      
Krščanska ali zapadna kultura je pa ona, ki je zrasla na grško-rimski kulturi, katero je temeljito prekvasilo krščanstvo s svojim naukom o neumrjočnosti duše, o Bogu in o večnosti. Skratka krščanstvo je položilo versko nravno podlago celemu človeškemu življenju, zato je kulturni ideal zapadnega človeka, da postane čim popolnejša podoba božja. Zato pa je potrebna krščanska vzgoja, krščanski zakon, družina, ljudska nravnost, dobrodelnost, krščanska umetnost in socialna pravičnost. Pod vodstvom Cerkve je dosegla zapadna kultura največje uspehe v srednjem veku in se povzpela do najvišje popolnosti.
     
V novejšem času so začeli razni krivi preroki, razni Marksi trgati iz objema cerkve razne kulturne panoge. Prepovedali so cerkvi vsak vpliv na družino in na vzgojo, zlasti na gospodarsko področje in socialno zakonodajo. Vsled tega je postajala tovrstna kultura zemeljsko usmerjena, ne več duhovno prežeta, zatemnela je človeku pogled v večnost in ga usmerila le v zemeljsko uživanje. Telesu so vzeli dušo. Ni čuda, da je nastala zmešnjava, pravi kaos. Tako materialistično kulturo imenujemo boljševiško ali komunistično.
     
V zadnji španski državljanski vojni je znani komunistični politik Martines Bacio izjavil: V tej vojni gre za borbo med katoliškim pojmovanjem kulture in med novo boljševiško kulturo. Kakor je šlo v španski državljanski vojni za borbo med evropsko in duhovno pojmovano ter med drugo barbarsko, materialistično kulturo, tako se je tudi pri nas boj spremenil v mesarsko klanje med dvema kulturnima silama.
         
Početki te naše državljanske vojne so se začeli pred leti na področju vzgoje, na prosvetnem polju, med književniki, med umetniki in znanstveniki. Šele, ko se je ukoreninilo zmotno pojmovanje nove kulture je prešla borba na politično udejstvovanje. Vidimo, da je bistvo tega boja v razliki med krščansko omiko in komunističnim materializmom. Naša prosvetna organizacija je na to zmoto opozorila že leta 1937. Takrat je vsem prosvetnim društvom razposlala tvarino, ki je bila obvezna za vsa društva in je obsegala:
     
1. Korporacijski sistem na podlagi okrožnice Quadragessimo anno.
       
2. Rešitev socialnega vprašanja v smislu okrožnice sv. Očeta.
    
V istem letu je bilo 126 društvenih predavanj o državljanski vojni v Španiji, kjer so predavatelji v besedi in sliki pokazali na grozna opustošenja komunistov v mestih in vaseh, o požganih samostanih, o oskrunjenih cerkvah in o neštetih zločinih povzročenih od komunistov nad katoliškimi duhovniki in verniki. Marsikdo je tedaj dvomil, saj to je nemogoče, da bi se kot brat nad bratom tako pregrešil. V istem letu je Prosvetna zveza priredila tudi 104 predavanja o preganjanju katoliške cerkve v Mehiki. Fantje in dekleta so na sestankih proučevali osnovne zmote komunizma in boljševizma in kritično proučevali razliko med socialnim redom po nauku katoliške cerkve in med komunističnimi zablodami. Tako je ob izbruhu državljanske vojne ali socialne revolucije pri nas bila mladina, ki se je udeleževala našega prosvetnega dela dobro poučena za kaj gre v tej borbi. Zato se je ta mladina takoj oprijela borbe proti komunističnim tolpam in stopila v vrste vaških straž in domobrancev.
      
Dolžnost naših slovenskih žena, mater in deklet ter slovenskih družin pa je, da doma izvrše duhovno obnovo. Da bomo postavili proti novemu človeku zmote — novega človeka, ki bo nosil podobo božjo na sebi. Le na ta način se bomo pripravili na obnovo naše slovenske zemlje, katero pokriva 15.000 grobov padlih junakov za krščansko kulturo, kjer je porušenih 30 cerkva, okrog 50 prosvetnih domov, teh vidnih hramov krščanske kulture, pa tudi 30 grobov duhovnikov, oznanjevalcev te kulture.
       
Sleherna družina naj izpolni v tem mesecu željo sv. Očeta, željo našega škofa, da se posveti Brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Pripeljimo v slovensko družino zopet Marijo. Ona sama je rekla trem pastirčkom v Fatimi: »Bog hoče, da se svet oklene z vso silo češčenja mojega Srca. In ko bo moje srce prišlo do velike veljave, bo zavladala doba miru med človeštvom.« Tako vidimo je usoda človeštva, usoda krščanske kulture v rokah Matere božje. V usodepolni uri ne smemo preslišati klica božjega! Storimo svojo dolžnost!
    

Sadovi absurda (1944)

Sadovi absurda

Trst, 26.9.1944

     
Ni potrebno povdarjati, da ima trenutno sovražna propaganda precej lažje in prijetnejše delo, kakor pa nemška. Položaj na bojiščih daje zavezniški propagandi snov za najrazličnejše napeve, ki so — s propagandnega stališča vsaj — lahko precej vesele narave. Vendar pa si dovoljujemo zabeležiti, kar se angloamerikanske propagande tiče — neko interno, intimno, trenutno komaj opaženo disonanco. Kar se Sovjetov tiče, je stvar precej drugačna. Sicer se Sovjeti ustijo prav tako kakor njih zavezniki, vendar pa ima njihovo kričanje nekako podlago. Ako ne druge, vsaj to, da odnašajo izpred nosa njih zaveznikov vse, za kar se isti pravzaprav borijo. To je tudi zadoščenje, četudi med prijatelji...
    
Baš dejstvo, da se to dogaja med takozvanimi prijatelji, nam priklicuje v spomin znane, v neki ječi od Lorenzina Mediškega napisane besede: »Dagli amici mi guardi Iddio, che dai nemici mi guardo io!« (Bog me varuj pred prijatelji, ker pred sovražniki se varujem sam!) Niso le te besede kakor nalašč za Anglijo? In Amerika kaj pravi k temu? Kot višek ironije jima je Stalin prepustil sicer plemenito nalogo, da se bore za ideale svobode vseh narodov na svetu, oni dobičkarji in izkoriščevalci svetovne mizerije, plutokrati in kapitalisti. Plutokrati in kapitalisti, ki se z vso vnemo bore za odrešitev njih večnega in nespravljivega sovražnika — delavca — dočim Stalin, delavski malik, pobira sadove te gigantske borbe in se kaže niti volje, prepustiti svojim prijateljem niti drobtinic, s te, bogato obložene mize. Vsi trije bi radi čim preje končali to smrtonosno borbo. Vzroke te nestrpnosti smo že opisali. A ko bi jih pa danes vprašali, kakšno korist so imeli ti materijalisti od te pet let trajajoče vojske, smo prepričani, da bi jih spravili v nemalo zadrego. Vse si je vzel očka Stalin, požrl je celo tisto tako »idealno« sestavljeno atlantsko listino in jih je p red svetom prav pošteno osramotil. Četudi se sedaj vse to izgublja v vojni vihri, se bodo brezdvomno po vojni dvignili v kakšnem kotičku sveta glasovi, ki bodo Anglijo in Ameriko nadlegovali za tisto, kar sta obe že v naprej vedeli, da jim nikdar ne bosta mogla dati. Zato je pač za Anglijo in Ameriko skoro vseeno, ali se vojna konča danes ali jutri. Ideološko ne bosta pridobili ničesar, ker njih borba nima ideološke podlage, ozemlje — vsaj sporno ozemlje, ki edino prihaja v poštev v tej vojni, si je prilastil očka Stalin. Gospodarski dobički tudi ne bodo baš veliki v odnošajih z obubožano Evropo. Balkan že kaže osle angloamerikanskim »osvobodilcem« in to je najbrž najbolj pekoči udarec v obraz Albioma. Vse se smehlja, četudi prav trpko, Stalin in Angloamerikanska propaganda kriči o Holandski, Belgiji, Italiji in drugih takih deželah, kjer bo morala — hočeš ali nočeš, ostati zvesta atlantski listini, ker si je vzgojila na lastnih prsih enega De Gaulle-ja, in pripravila za vsak slučaj v drugih deželah ljudi, ki so ji sicer v tej vojni zamogli prav dobro služiti, a bodo po vojni brezdvomno znali zahtevati izpolnitev vseh obljub.
       
To so sadovi absurda. In to bi morali vedeti razni Roosewelti, Churchilli in drugi taki vodje ljudstev, da se ni mogoče vezati z bolševizmom, ako se ne zna z njim tuliti in kakor on v pravem trenutku pokazati tudi lastnim prijateljem, svoje kremplje.
   
Le delajte konference v Quebec-u ali še bolj daleč od Evrope, če treba. Absurd ostane in njega sadovi bodo vedno novi absurdi. Kapitalist, ki se bori za delavca, plutokrat, ki hoče biti demokrat, boljševik, ki iz ozira na svoje zaveznike nosi frak, vse to se bo o priliki maščevalo, ker — najsi kdo še tako ostro ugovarja — v vseh teh nenaravnih vlogah, se še najbolj podaja boljševiku frak. Morda je to nezavestni stavizem — morda igrajo pri tem razni Rotschildi, Morgentau-i, Rockfellerji svojo vlogo, Ker ravnanje boljševikov je pristno židovsko. Prijatelj do smrti — toda ne, ako se gre za kako materijelno pridobitev.
 
Navzlic temu pa — iz absurda absurd! (ojec).

V odgovor ZZB-jevi kritiki kardinala Rodeta

Spričo pridige kardinala Rodeta na nedavni spominski maši v Šentjoštu, so se začeli oglašati razni glasovi, ki so se ustrašili kardinalove jasne besede in so se zbali, da bi se njihova mitologija končno sesula v prah. Režimska žurnalistična aparatura se je premaknila v pogon in začela ponavljati revolucionarne mantre. Te mantre je ponovil tudi predsednik ZZB, ki je to moral storiti že iz razloga, da zajedalsko združenje, ki mu predseduje, vendarle živi od falsificirane zgodovine, ki so jo dolga desetletja utrjevale trume partijskih zgodovinarjev in publicistov. Če bi se ta falsificirana zgodovina podrla, bi nekoč nekdo morda naposled le vprašal, čemu je slovenski narod zmetal toliko denarja za to zajedalsko društvo. Oglejmo si njegovo pismo.
     

"Slovenci smo bili med drugo svetovno vojno obsojeni na uničenje kot narod in kultura; s takšnim ukazom je prišel v Maribor Adolf Hitler osebno že prve dni vojne. Na svojem zasedbenem ozemlju so takoj nato nacisti nasilno izgnali in deloma pobili slovensko intelektualno elito, tudi duhovništvo, mariborskega škofa so za ves čas vojne konfinirali v hišnem priporu, s kazensko prisilo uvedli nemščino kot edini jezik v javni rabi, začeli streljati talce, tudi po več sto skoraj hkrati. Jasno je, da je bil frontalni odpor ob tem neizogiben in neideološki – velikanska večina partizanske vojske so bili kristjani pod vodstvom krščanskih socialistov. Šlo je za biti ali ne biti, in to kot Slovencev, ne kot ideoloških opredeljencev. Žal je edina izjema pri tem bil le del ljubljanskega vodstva Rimskokatoliške cerkve, kar je potem ostal črni madež na njeni podobi."

     
Del Slovenije, ki je padel pod okupacijo Nemcev leta 1941, je bil sprva res obsojen na kulturno predrugačenje, vendar pa nekaj stvari ne drži. Predsednik ZZB pozablja, da ta germanizacija ni bila tako silovita, kot jo prikazuje. Pod nemškimi zasedbenimi oblastmi na štajerskem in gorenjskem sta izhajala dva časopisa v pretežno slovenskem jeziku in Nemci so paradoksalno natisnili tudi vsaj eno dvojezično slovensko knjigo, v kateri so opozarjali Slovence na komunistične prevare. Druga pomembna stvar, ki jo predsednik ZZB popolnoma zanemari, pa je, da ko so Nemci po kapitulaciji Italije zasedli praktično celo Slovenijo, je bila ta okupacija nekaj povsem drugega od okupacije na štajerskem in gorenjskem. Nemci niso imeli nobenih težav s slovenščino v Ljubljanski pokrajini. Tiskale so se slovenske knjige, izdajalo slovensko dnevno, tedensko in mesečno časopisje. Nemci so celo vrnili Slovencem trobojnico, ki so jo razobešali po Ljubljani in so jo nosili tudi domobranci.

Stvar, ki jo predsednik ZZB ne bo nikoli omenil pa je, da so prav Nemci ob zasedbi primorske, primorskemu slovenskemu ljudstvu vrnili javno rabo slovenščine, pridigalo in pelo se je spet v slovenskem jeziku, Slovenci so dobili slovenski radijski program, domobranci oz. SNVZ, pa so slovenski jezik vrnili na primorsko z javnimi paradami s petjem slovenskih pesmi po mestih, med drugim tudi po Gorici. Predsednik ZZB želi prikazovati nemško okupacijo kot neko popolnoma enoznačno zadevo brez nians, da bi s tem opravičeval obstoj parazitske ZZB.
  
Toliko manj je res, da je bila večina partizanov kristjanov. Res je, da so bili v letih pred vojno skorajda vsi Slovenci vzgajani versko in je velika večina otrok obiskovala verouk in hodila k maši, a to ne pomeni, da so partizani ostajali kristjani v resničnem pomenu te besede. To je mogoče dokazati na več načinov. Prvič, satansko sovraštvo partizanov do verskih objektov in moritev velike množice slovenskih duhovnikov. Drugič, napadanje katoliškega občestva skozi propagandne kanale kot reakcionarje in sovražnike delavstva ter klerofašiste. In tretjič dokaz, ki mu ne more nihče nasprotovati: sekularizacija slovenske države po vojni, preganjanje in zapiranje duhovnikov, umik verouka in razpel iz šol, upadanje vere med prebivalstvom.
 
Kot ni res, da so bili partizani kristjani, tudi ni res, da so bili kristjani krščanski socialisti v OF. Niti sam Kocbek ni bil kristjan, če bi bil, namreč ne bi pisal, da sta zahrbtna umora dr. Erlicha in bana Natlačna, pravični kazni in javljanje nove pravice. Krščanski socialisti niso bili kristjani, ker so nasprotovali papežu in škofovskim avtoritetam. Bili so razdvojevalci katoliškega občestva in nič drugega.

"Namene, da uniči slovenski narod v celoti, so imeli tudi italijanski okupatorji, kar so dokazovali ne le med vojno, temveč že dvajset let prej z zatiranjem primorskih Slovencev. Izjema niso bili niti madžarski okupatorji v Prekmurju."

         
Tudi ni res, da so imeli Italijani namen uničiti slovenski narod. Tu predsednik ZZB podobno, kot pri Nemcih, prenaša situacijo primorske iz let 1918 - 1943 na Ljubljansko pokrajino, kljub temu, da se dobro zaveda, da gre za popolnoma različna principa okupacije. Če bi italijanski okupator z zasedbo Ljubljanske pokrajine zares skušal uničiti slovenski narod, Ljubljanski pokrajini ne bi podelil lastne ustave s členom, ki zahteva obvezno poučevanje v slovenskem jeziku, ne bi oblačil mladih fašistk v slovenske narodne noše in ne bi dovolil tako živega literarnega in časnikarskega ustvarjanja začasa okupacije. Res je, da so Italijani oteževali in celo prepovedovali slovenski jezik na primorskem od konca prve svetovne vojne dalje, pa vendar tega dokazljivo niso počeli v Ljubljanski pokrajini. Kot smo omenili, pa bi moral predsednik ZZB, ki mu je toliko do primorcev, morda le omeniti, da so bili prvi osvoboditelji slovenskega naroda na primorskem leta 1943 prav nemški okupatorji in SNVZ, ne pa komunisti.
         

"Od pamtiveka do danes velja sodelovanje s sovražnikom, ki je napadel in okupiral domovino, za zavržno in kaznivo dejanje, za katero je bila celo že v kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije zagrožena zaporna kazen, za sodelovanje v boju na strani sovražnika pa smrtna kazen. Zato za sodelovanje v protikomunistični milici (MVAC), ki so jo ustanovili, oborožili, vzdrževali in plačevali italijanski okupatorji, in v slovenskem domobranstvu, ki so ga ustanovili, oborožili, vzdrževali in plačevali nemški okupatorji, ni nobenega opravičila. Ni ga bilo med vojno 1941–1945 in ga ni danes, ne iz verskih ali političnih razlogov ne zaradi strahu ali česa podobnega. Popolnoma nesmiselno in nezgodovinsko je tudi prevračati krivdo za kolaboracijo na komuniste in revolucijo."

       
Ta odstavek je zelo zanimiv in mu moramo nujno posvetiti veliko pozornosti. Bralca naprošam, da si zgornji odstavek prebere dvakrat. Namreč predsednik ZZB govori, da je by default "sodelovanje s sovražnikom, ki je napadel in okupiral domovino" "zavržno in kaznivo" dejanje. Pa je to res? Ne, ni. Po tej logiki bi namreč Nemci, ki so ob porazu nacizma na nemškem, sodelovali z zavezniki, ki so napadli in okupirali nemško državo, počeli zavržno in kaznivo dejanje. Zavržno in kaznivo dejanje so počenjali očitno tudi tisti Iračani, ki so po padcu režima Sadama Husseina, sodelovali z Amerikanci.
    
Predsednik ZZB pravi, da je v Kraljevini Jugoslaviji bila zagrožena kazen za  sodelovanje in boj na strani sovražnika, vendar pozablja, da je bilo to zagroženo tudi po kazenskem zakoniku nacistične Nemčije in da se zakon sam po sebi torej nanaša le na tisto državo, v kateri zakon velja in se ne more nanašati univerzalno. A tu je predsednik ZZB naredil še hujšo napako.
        
Res je, da je bilo po kazenskem zakoniku Kraljevine kazniva pomoč in boj na strani sovražnika, kakor je vse to kaznivo tudi po aktualnem kazenskem zakoniku RS, vendar pa je pomoč sovražniku in boj na sovražnikovi strani tudi točno določen. Ta kazniva dejanja se nanašajo le na pomoč sovražniku v boju zoper državo, kateri kazenski zakonik pripada, ne pa na čas, ko preide začasna legitimna oblast v okupatorjeve roke. Domobranci se niso nikdar borili zoper lastno državo Kraljevino Jugoslavijo niti zoper četnike oz. kraljevo vojsko v domovini. Partizani pa so se borili proti četnikom, bo torej predsednik ZZB končno priznal, da so partizani po kazenskem zakoniku Kraljevine, na katerega se je naslonil, v resnici zločinci, ki jim je zagrožena smrtna kazen?
 
Tudi če hipotetično vzamemo, da je protirevolucionarna stran storila katerega od kaznivih dejanj po kazenskem zakoniku Kraljevine, to zgolj pomeni, da bi jo Kraljevina Jugoslavija mogla kaznovati, ko bi ponovno pridobila oblast nad zasedenim ozemljem, a kakor vsi dobro vemo, je bila kralju onemogočena vrnitev v domovino in Kraljevina Jugoslavija ni nikdar povrnila oblasti nad lastnim ozemljem. Kazniva dejanja, ki jih predsednik ZZB očita protirevolucionarjem, pa se nanašajo le na Kraljevino samo in ne na komunistični režim. Če bi FLRJ dejansko prevzela nase kaznovanje zločinov v oziru izdajalstva in boja proti Kraljevini, potem bi morala kaznovati primarno prav partizane, ki so bili v oziru do Kraljevine veleizdajalci.
 
Predsednik ZZB meša meglo s sklicevanjem na kazenski zakonik Kraljevine, saj so prve vaške straže nastale že dolgo potem, ko je bila Kraljevina premagana, začasno legitimno oblast pa si je prisvojil okupator in je bilo tako faktično nemogoče, da bi protirevolucionarji zagrešili boj na strani sovražnika ali državno izdajstvo. Prav tako se protirevolucionarji niso borili proti četnikom. Sklicevanje na kazenski zakonik Kraljevine pa bi bilo smiselno le v primeru, da bi po kapitulaciji okupatorja Kraljevina spet povrnila oblast nad lastnim ozemljem. Edini izdajalci v oziru na Kraljevino so bili tako v resnici prav partizani.
  
Skratka, komunistična falsifikacija zgodovine, ki je lastno državno izdajo in nasilno spremembo oblasti zakrivala z obdolževanjem protirevolucionarjev z mantrami o "narodnem izdajstvu", ki je nedoločljiv in v resnici poetičen nesmisel, se iz desetletja v desetletje krha in vse kar moramo Slovenci, ki smo zvesti slovenski pred-komunistični tradiciji, storiti, da se končno sesuje, je da mantre raznih dvornih zgodovinarjev, publicistov in predsednikov, razčlenimo in pokažemo na nedoslednosti in paradokse.
 
-NeoDomobranec