Okupator in okupator

V eni zadnjih številk Družine Alojz Rebula v svoji tedenski kolumni piše:

"Sicer je treba tukaj pripomniti, da rimska okupacija ni bila isto kot moderna fašistično-nacistična okupacija. Ta je bila v bistvu genocidna, kot se Primorci predobro spominjamo. Rimska okupacija je bila bolj teritorialno-politična. Ni hotela zatreti posameznih tujih jezikov, sicer se latiniteta ne bib bila tako zlahka razširila in je ne bi pozneje sprejela vsa današnja dejanska romanska Evropa. Ne kaže, da bi bili latinščino sovražno zavračali, kakor so Primorci zavračali italijanščino."

Alojz Rebula, 2016

Gotovo je, da je prostor za tedensko kolumno omejen in Avtor torej ne more razvijati svojih misli do potankosti in zato mora kje kaj skrajšati ali poenostaviti. A vendar nas more zgornji odlomek marsikje zmotiti. Predvsem pa nas more zmotiti ravno zato, ker je retorika v njem tista, ki vzdržuje neko popačeno dojemanje slovenske situacije med vojnama in začasa druge svetovne vojne. Pojdimo postopoma.

Najprej Rebula pravi, da rimska okupacija ni bila nekaj istega kot fašistično nacistična okupacija, saj Primorci menda to dobro vedo, ker je bila slednja okupacija genocidna. A tu je že prvi problem. Kako more Rebula govoriti o okupaciji primorske, če pa je bila primorska pravzaprav dodeljena Italiji po vojni oz. po rapalski pogodbi. Pa tudi če Primorci smatrajo priključitev Primorske Italiji za okupacijo, kako da potem govori o fašistično-nacistični okupaciji, če je bila ta t.i. okupacija dovršena pred fašističnim prevzemom oblasti. Morda tu misli na fašistično t.i. raznarodovanje ali poitalijančevanje, a to je spet nekaj povsem drugega in vprašati se gre, ali je to res taka krivda fašizma kot ideologije in ali bi bilo brez fašistične zasedbe oblasti na primorskem kaj drugače. Namreč po letu 1943, ko so savojevci in badoglijevci izdali Mussolinija in se obrnili k zaveznikom, preračunljivo in zahrbtno kot vedno, je primorska revija, ki je bila po letu 1933 prva slovenska revija na primorskem, objavila kolumno v kateri piše, da so bili pravzaprav savojevci tisti, ki so bili vedno sovražni do Slovencev. To pa se sliši bolj logično, če se zavedamo, da italijanske sovražnosti do Slovencev niso nastopile z Mussolinijem, niti ni Mussolini zavzel ali okupiral primorske.
  

"Da se proti zadnjim sploh ne bore, temveč, da se nasprotno bratijo z njimi, dokazujejo številni nastopi naših slovenskih komunistov v zvezi z badoglijevskimi dezerterji, dasi je znano, da so badoglijevci najhujši nasprotnik vsake svobodnejše slovenske besede na Goriškem in da so pristaši savojske dinastije, pod katero je narod trpel več kot 25 let, beneški Slovenci pa bi bili kmalu iztrebljeni, saj so trpeli pod to nesrečno in Slovanom sovražno vladarsko rodbino celih osem desetletij in šele sedaj, po ustanovitvi pasu Jadranskega Primorja, si upajo nekoliko bolj javno na cesti govoriti slovensko. S pristaši te dinastije se torej družijo slovenski komunisti in pa seveda z italijanskimi komunisti."

Objavljeno v Goriškem listu 20.12.1944

              
Zato se Rebula popolnoma moti, ko govori o fašistično-nacistični okupaciji odnosno na primorsko. kot smo pokazali, Primorska ni bila okupirana od fašistov temveč od Italijanov, še pred fašistično revolucijo 1922. leta, ki je na oblast pripeljala Mussolinija. kar pa se tiče nacistične okupacije Primorske, pa je paradoks v tem, da je prav "nacistična okupacija" sama prinesla Primorcem nazaj svobodo slovenskega jezika. Po Badoglijevi izdaji 1943 in ustanovitvi cone Jadransko Primorje, so Nemci na Primorsko prinesli kar nekaj novosti. Primorci so dobili radijski program v slovenskem jeziku, dobili so svoj slovenski časopis, bogoslužja so zopet potekala s slovenskimi pridigami in slovensko pesmijo. Domobranci ali SNVZ, pa so prinesli slovensko pesem še na ulice. Zato se Rebula dvojno moti, ko govori o fašistično-nacistični okupaciji, žnamesto, da bi bolj natančno govoril o italijanski "okupaciji".

S tem Rebula seveda počne nekaj drugega. V maniri trum primorskih razumnikov nalašč ne ločuje med zasedbo slovenskih ozemelj po prvi svetovni vojni in okupacijo Slovenije leta 1941. S tem ostaja zvest stari komunistični percepciji, ki je z mantro o poitalijančevanju in genocidu nad Slovenci leta 1941 - 1943, skušala utrditi upravičenost boja proti okupatorju, četudi gre za dve povsem različni situaciji. "Okupacija" primorske po prvi svetovni vojni in okupacija t.i. Ljubljanske pokrajine, sta nekaj povsem različnega.
         
A sedaj, ko smo si ogledali "okupacijo" Primorske, si oglejmo še italijansko ali fašistično okupacijo Ljubljanske pokrajine 1941 - 1943. Ta okupacija se je popolnoma razlikovala od italijanske zasedbe Primorske po prvi svetovni vojni. Italija je v primeru zasedbe leta 1941, prepoznala Slovence kot lasten narod z lastno kulturo in lastnim jezikom, in dodelila Ljubljanski pokrajini avtonomno ustavo, v kateri je bilo tudi določeno, da bo poučevanje v šolah "obvezno v slovenskem jeziku". S temi dejstvi in iz te perspektive je treba tudi gledati presenečenje in hvaležnost Slovencev ob okupaciji. Tako tudi denimo Rožmanovo sporočilo Mussoliniju.
     
Italijani oz. italijanski fašisti so tako v naslednjih dveh letih posvečali kar nekaj pozornosti slovenski kulturi. V svojih glasilih so objavljali članke o slovenskih posebnostih in v mladinskem fašističnem glasilu celo objavili denimo sliko dekleta v slovenski (gorenjski) narodni noši s pripisom "Piccola Italiana in costume nazionale sloveno. / Piccola Italiana v slovenski narodni noši." Zato so visokega komisarja ljudje pričakali v narodnih nošah, kot denimo v Beli krajini. Čeprav so bili italijanski okupatorji slabi oblastniki, ki niso znali zatreti komunistične ilegale, ki je namerno izzivala strašne italijanske represalije, jim vendar ni moč očitati "genocidnosti". Očitati pa jim je mogoče zločinsko nesposobnost, ki se je namesto dejanskega preganjanja komunistov, zatekala le k streljanju in internaciji velike množice Slovencev. Vendar pa je velika verjetnost, da bi jo Slovenci pod Italijani odnesli skoraj brez žrtev, če ne bi bilo partizanskega odpora.

Nemška okupacija je tudi dokaj kompleksna, saj ni mogoče govoriti le enoznačno o "nacistični ali nemški okupaciji". To okupacijo je treba namreč deliti na okupacijo Gorenjske in Štajerske ter na okupacijo Ljubljanske pokrajine in Primorske od leta 1943 dalje. Tu gre za dve različni stvari, ki skorajda nimata stičnih točk. Če je bila nemška okupacija 1941 dokaj raznarodovalna, je bila nemška okupacija Ljubljanske pokrajine 1943 v resnici slovenski preporod s slovenskim domoljubjem, ki ga Slovenija že vse od tedaj ni več videla. Razlika je namreč v tem, da Slovenci na štajerskem in Gorenjskem niso imeli enotne politične strukture, ki bi pri Nemcih dokazala, da gre za lasten narod, ki želi ohraniti lastno narodno specifiko. Zato obstaja verjetnost, da bi v primeru nemške zasedbe celotne Slovenije, Nemci ne ravnali na isti način, kot so ravnali leta 1941. Kljub temu, da Nemci niso zares prepovedali vsak slovenski tisk, kot velja dandanes, temveč so izdajali vsaj dva časopisa v pretežno slovenskem jeziku, je dejansko mogoče govoriti o striktnem raznarodovanju.
  
Vendar pa kot smo že rekli, je bila ta okupacija nekaj popolnoma drugega, kot je bila okupacija Ljubljanske pokrajine in Primorske. Slednja je, kot rečeno, dobila nazaj svobodo slovenskega jezika, prva pa je dobila nazaj celo svojo narodno zastavo in svoj avtentičen narodni značaj. Fašistično-nacistična okupacija, o kateri govori Rebula je tako kompleksnejša, kot jo prikazuje in njegove poenostavitve služijo le točno določeni agendi.
    
Rebula smatra rimsko okupacijo za različno od te naci-fašistične, ki je pravzaprav nekako popačena, kot smo pokazali, a vendar je logično, da jo smatra za drugačno, ker okupacijo pripisuje pri prvem okupatorju narodu oz. državi, pri drugem pa ideologiji. In morda ima prav, da se okupatorja razlikujeta, kar se tiče Primorske (kot rečeno, je bil tam Italijanski okupator, ki je želel spremeniti narodno podobo teh pokrajin in ne fašistično - nacističen okupator), a se veliko manj razlikujeta kar se tiče Slovenije kot celote. Tudi rimski okupator Svete dežele, je bil neizprosen do upornikov, tako kot fašisti v Ljubljanski pokrajini. Četudi težko sodimo, ali je bil rimski okupator učinkovitejši pri odkrivanju pravih upornikov, in ni morda le pobijal naključne ljudi, da bi s tem prestrašil upornike, tako kot so to počeli badoglijevci pri nas.
           
Pavšalni zaključki o "genocidni" fašistično - nacistični okupaciji služijo le tem, ki se na vse pretege trudijo, da bi za vso zgodovino zabetonirali svoj mit o nujnosti upora proti okupatorju. A resnica je kompleksnejša in ni tako enoznačna, kot jo prikazujejo mnogi, med njimi tudi Rebula. Zato ni mogoče govoriti o okupaciji na splošno, temveč jo je treba jemati tako kot se je dejansko manifestirala na nekem območju v nekem obdobju.

Praznovanje dneva sv. Ahaca 1944

21.6.1944
Ko so se na predvečer sv. Ahaca zvonovi vseh ljubljanskih cerkva ob  osmih zamajali in pet minut klicali vse mesto k molitvi za padle čuvarje slovenske zemlje, se je na Orlovem vrhu začela prelepa vojaška svečanost.
        
Grobove junakov, ki so vsi posajeni s cvetlicami, je na strani, obrnjeni proti Sancam, v gostem loku obkrožila množica, njej nasproti se je zbral domobranski častniški zbor.
        
Minuto pred osmo so prišli na pokopališče junakov prezident general Rupnik, hrvatski konzul profesor Baljič, kapetan fregate Kregar in spremstvo ter zastopstvo občine ljubljanske. Na pozdrav g. prezidenta: »Domobranci zdravo!« je častna četa, postrojena pod smrekami vrh hriba, odgovorila z gromkim: »Bog daj!« Godba, razvrščena na desnem krilu častne čete, pa je zaigrala vojaško narodno žalostinko: »Oj ta soldaški boben«. V mestu so zvonili zvonovi ...
                     

           
Uvod v molitve, ki sta jih opravila višji kurat g. dr. Lenček in kurat g. Kraljič, so bili spet otožno proseči zvoki godbe. Ko sta duhovnika pozvala navzoče k molitvi za padle domobrance in za vse, ki so kdaj padli za slovensko domovino, je ves hrib odmeval od molitve stoglavega zbora. Godba pa je odigrala sklepne akorde molitve.
          
Med tihim igranjem žalne koračnice sta nato prezident gen. Rupnik in podpolkovnik Vizjak položila dva venca iz belih nageljnov in vrtnic, modrega cvetja in rdečih turških nageljnov, povezana s slovenskimi trakovi, v počastitev padlih borccv za domovino.
             
Nato je spregovoril g. podpolkovnik Vizjak:

     
V usodni borbi dveh svetov je na sv. Ahaca dan 1. 1593 slovenski narod izvojeval odločilno borbo nad Turki — rešil sebe, ohranil vero in očuval evropsko kulturo. Zavezniške čete so bile poražene, slovenski narod je bil sam v uri zmage na bojišču, od usode izbran, da zada odločilni udarec neizmerni bojni sili turškega carstva. David je premagal Goliata — vekovna priča, da duh zmaguje nad silo orožja, luč nad temo in resnica nad prevaro.
             
Tistega večera, ko so naši pradedje na meče naslonjeni z bregov Kolpe zrli za bežečo turško vojsko, pač niso slutili, da bo 350 let pozneje med slovenskim narodom znova vstal duh odpadnika Hasana paše, da bodo znova vzplamtele naše vasi, da bodo janičarji zopet skrunili božje hiše in slovenske domove, da sc bo znova dvigal proti nebu krik mater in nedolžnih otrok. Tisti večer je ponos napolnjeval njih srca in sladko upanje lepših dni.
          
Na predvečer boja pri Sisku pa ni bilo tako, nema negotovost je stiskala duše naših dedov, ko so zrli neizmerne množice sovražne vojske. Zdi se mi kakor da danes ves slovenski narod doživlja predvečer bitke pri Sisku. Od usode postavljeni v deželo, kamor udarjajo zadnji valovi daljnega vzhoda — smo Slovenci poklicani zgodovinski nalogi biti predzidje krščanstva in čuvarji zapadne kulture. Vemo, da so vrednote, za katere se borimo, vredne življenja. Spoznavamo pa tudi zgodovinski nauk bitke pri Sisku: pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!
          
Danes na predvečer v zgodovini slovenskega naroda — tako usodnega dne — hiti naša hvaležna misel k davnim dedom. ki so z neizmernimi žrtvami očuvali našo domovino. K vsem tistim Slovencem, ki so kdajkoli darovali za domovino svoje življenje, posebno pa še našim mrtvim domobranskim tovarišem. Sv. Ahac je praznik naše vojske, mrtvim junakom v spomin, nam vojakom pa v opomin, da je vera v božjo pomoč in lastne sile najboljši porok narodove bodočnosti.

        
Ko je g. podpolkovnik pozval navzoče, naj vzkliknejo v spomin padlih trikrat: »slava«, je po hribu odjeknilo kakor grom. Častna četa je strumno izvršila pozdrav s puško in godba je zaigrala našo himno »Naprej zastava slave«.
       
Med zvoki koračnice se je začel Orlov vrh prazniti. Marsikdo pa je ostal ob grobu, kjer je bral na križu znano ime. Ljudje so zatikali v prst šopke: divji nageljni in šentjanževe kresnice. Tudi svečke so se zasvetile na grobeh.
         
22.6.1944
       
Spominska sv. maša v stolnici
            
Ob 8 zjutraj na sv. Ahaca dan pa je bila v stolnici pri glavnem oltarju spominska sv. maša, ki jo je daroval višji kurat dr. Lenček v mašnem plašču, izdelanem iz Hasanovega plašča. Maše se je udeležil prezident general Rupnik s spremstvom in domobranski častniški zbor s podpolkovnikom Vizjakom na čelu. Častne prostore so imeli tudi Turjaški, potomci zmagovalca pri Sisku.
             

        
Poleg nad 350 let starega plašča, ki se že desetletja ni več rabil pri sv. maši, je dala izreden poudarek cerkveni spominski slovesnosti vojaška godba, ki je ves čas igrala na koru. Vsa cerkev je bila napolnjena, kakor edino še pri škofovih postnih pridigah. Oči vseh so se z zanimanjem upirale v častitljivo starino karminaste barve, ki je nekdaj odevala uničevalca naših prednikov, zvestih svoji veri tedaj pa služi za božjo službo in nas spominja slavnega dne naše zgodovine, zmage križa nad polumesecem, rešitve slovenskega naroda pred turško sužnostjo.
        
Ob začetku mašo je godba zaigrala svečano »Bog pred Tvojim veličastvom«. Najgloblje sta zajeli srca domači »Lepa si, lepa si roža Marija« in pa »Marija pomagaj nam vojskini čas«. Ob koncu službe božje je narodna himna »Naprej zastava slave« vse navdala z jekleno voljo, bojevati se po zgledu dedov za križ in svobodo, da doživimo novi Sisek, zmago nad komunizmom, zlom, hujšim od Turkov.

Govor prezidenta Leona Rupnika na dan sv. Ahaca

Glejmo samo na narod in njegovo bodočnost!

      

Klic predsednika generala Rupnika ob prazniku slovenske vojaške slave, na dan sv. Ahaca.

         
Slovenci in Slovenke!
    
Slovenska mladina!
       
Okrog dve stoletji so turške armade naskakovale Evropo in prinašale narodom evropskega jugovzhoda nedopovedljivo trpljenje.
              
Tudi naša ožja domovina — prav posebno pa Dolenjska — je morala prestati mnogo nadlog. V nekako petdesetih letih je bilo preko 200.000 Slovencev deloma pobitih, deloma odvedenih v sužnost; cele pokrajine so bile opustošene in neštevilne slovenske domačije razdejane.
              
Dolgo je trajalo, preden so se evropski narodi zedinili in ojunačili, da bi se obranili turške nevarnosti in pahnili sovražnika nazaj.
          
Tudi naši slovenski predniki so se uvrstili med borce, da so tako zadostili svoji dolžnosti, ki so jo imeli do naroda in domovine. Bilo jim je usojeno, da so se prav posebno odlikovali v odločilni zmagi.
            
Bilo je na dan sv. Ahaca, dne 22. junija 1593. leta, ko so naši hrabri predniki pod poveljstvom kranjskega grofa in cesarskega generala Andreja Turjaškega ter kranjskega plemenitnika Adama Ravbarja v naglem pohodu pohiteli rešit trdnjavo Sisek. Presenečenje, ki ga je izvršilo le 4—5000 mož, je bilo popolno.
            
Sisek je oblegalo 38000 mož močna turška vojska pod poveljstvom izredno brezobzirnega bosanskega paše Hasana-paše. Ta je nagnal 10000 mož v trikot med rekami Sava—Kolpa—Odra, da bi se z njimi zoperstavil prodirajočemu Turjačanu. Toda v bitki, ki je trajala samo eno uro, so bili Turki popolnoma potolčeni. Le okrog tisoč mož se je rešilo. Večina Turkov je utonila v Kolpi. Med njimi je bil tudi sam Hasan-paša.
            
Tako je bila izvojevana odločilna zmaga, ki je rešila za obrambo važni Sisek in za vselej odstranila turško nevarnost od zapadne Hrvaške in slovenskih predelov.
         
Krščanska Evropa je znova zadihala. V naši domovini pa je zavladalo največje veselje, ki je našlo izraza v vročih zahvalnih molitvah za čudežno zmago. V ljubljanski stolnici in v cerkvi sv. Ahaca pri Turjaku sta bili ustanovljeni ustanovni sv. maši na čast sv. Ahacu v spomin na uničeno turško nevarnost in za krepitev krščanstva.
          
In danes praznujemo spominski dan te zmage. Slovesno ga praznujemo vsi, prav posebno pa naše hrabro, mlado Slovensko Domobranstvo.
           
Zakaj so dogodki, ki so se za slovenski narod tako slavno in častno odigrali pred 351 leti, tudi za sedanji rod važni? Zakaj praznujemo 351. obletnico onih junaških časov in jih kličemo v spomin prav posebno naši mladini?
          
Tudi takrat so ogrožale Evropo, vso krščansko kulturo in civilizacijo horde, ki so pridrle iz stepe.
             
Tudi takrat so se dvignili k boju skoraj vsi evropski narodi, da bi obvarovali svojo staroslavno, pa vendar vedno mladostno ustvarjajočo celino.
       
Tudi takrat so nosili nemški vojaki glavno težo obrambe in nemški vojskovodje so vodili vojsko, ki je bila sestavljena iz mnogih narodov, — in zmagali, kakor so že tudi prej vselej evropski narodi premagali velikanske horde, ki so iz stepe naskakovale Evropo.
        
Tudi takrat so končno bili pri sovražniku janičarji kakor so danes v našo sramoto slovenski izmečki v hlapčevski ali biriški službi židovskega boljševizma in židovskega gangsterstva, da svoj lastni narod morijo in svojo lastno deželo ropajo in pustošijo.
           
Navzlic vsem podobnostim pa je razlika med tedanjim in današnjim bojem temeljna.
            
Tedanji sovražnik je bil hraber, divji in grozen. Hotel je osvajati, pripeljati nas k svojemu bogu, povsod je hotel zasejati seme polmesca. — Sedanji sovražnik — žid — pa je strahopeten, podel in zahrbten. Ne bori se sam. Zastrupil in poneumil je druge narode, da se zanj tepejo, zanj krvavijo in zanj mrjo. Ne zasramuje samo vere v Jezusa Kristusa, temveč tudi vse druge vere. Da; vsem, ki niso Židje, odreka pravico do verovanja v Boga. Zakaj samo Židje naj bi bili izvoljeno ljudstvo, ki bi mu morale biti na razpolago vse dobrine, vse zlato in vsi užitki zemlje. Mi vsi drugi pa naj bi bili po njihovem zapisani satanu in bi kot živali morali biti vpreženi v židovski jarem. Zločinski sadizem Židov in uničevalni bes narodov, ki jih vodi židovstvo, gresta zato že preko nesmisla in sta brezmejna Otroci, žene, starci, bolnišnice, šole, cerkve, cela mesta, staroslavni kulturni spomeniki največje, vrednosti, z eno besedo, vse, kar je človek in človeško in ne Žid in židovsko, mora biti pomorjeno, mora biti porušeno, pa naj je z njimi skupaj ali pa proti njim!
           
Tako upa lakomna in oblastiželjna židovska zver, d a bo postala gospodarica nad vsemi narodi na zemlji in si tako izsilila obljube svojega namišljenega »svetega pisma«. Ta pohlep je edini veljaven židovski zakon.
          
Tudi malemu slovenskemu narodu židovsko besnenje ne misli prizanesti. Če bi zmagal Žid, bi z drugimi narodi počasi izginil tudi naš narod.
          
Ker pa, je pravi, resnični, pravični in vsemogočni Bog, ki ga nosijo v svojih srcih častiljubni, pametni, pravicoljubni in hrabri ljudje in narod, bo On, pa čeprav po najtrši preizkušnji, izbral te narode, da bodo na zemlji v blagor človeštva hodili Njegova pota.
                 
Glejmo, da bomo med njimi tudi mi!
                
Na temeljih, ki ohranjajo in dajejo življenjske sile našemu narodu, strnimo vse svoje pozitivne, tvorne narodne moči v enoto! Glejmo samo na narod in njegovo bodočnost; vse drugo pustimo na strani. Časi so težki; zmagovati jih moremo le strnjeni in disciplinirani. Ne vemo, kaj nam more Previdnost še nameniti. Eno pa je gotovo! Vse težke preizkušnje in vse težave bomo lažje prestali in vse se bo za nas tem bolj ugodno izteklo, čim bolj bomo strnjeni in enotni. Za sebičnost, sumničenje in nezaupanje med nami ne sme hiti prostora. Kdor s pozitivnimi sredstvi dela za narod v najtežjih časih narodu le koristi! in pri tem delu je treba zares vse poštene sodelavce združiti v enoto. Naj bi med nami ne bilo nikogar ki bi zaradi ozkosrčnih, po strankarstvu in klikarstvu dišečih strasti moral vzeti nase prokletstvo, ki bi mu ga zgodovina slovenskega naroda sicer naprtila.
           
Kot pred 351 leti, tako bo tudi v tej borbi božja Previdnost popeljala k zmagi one narode, ki bodo v službi Dobrega in pravice zastavili vse svoje moči in do kraja izpolnili svojo dolžnost. Na tej osnovi šele more dobiti vse naše delo in ves naš trud svoj smisel.
        
Kakor je dolžnost vsakega, po židovsko - boljševiški zaroti ogroženega naroda, za zmago Dobrega moliti, delati, boriti se in v to zmago tudi verovati, tako veže ista dolžnost vsakega Slovenca, še več. Mi moramo poleg tega še ustvariti enotnost! Tako bomo tudi mi deležni blagoslova, ki bo brstel iz zmage.

Vseslovenska posvetitev brezmadežnemu Marijinemu Srcu 29.5.1943

Spravne in zadostilne pobožnosti

             

Janez Kraljič

      

Slovenci se hvaležno spominjamo najbolj razveseljivega dogodka preteklega leta, to je: posvetitve slovenskega naroda brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Marsikatera zgodovinska slovesnost je kdaj na enem kraju združila več ljudi, vendar doslej še ni nobena ljudskih src zajela tako silno, kakor jih je imenovana pobožnost.
        
Na isti dan dne 30. maja 1943 so se posvetile vse fare. Ljubljansko škofijo je slovesno posvetil dr. Gregorij Rožman, začetnik te narodne posvetitve. Gorenjske fare so poslale svoje uradne zastopnike v Kranj, kjer je opravil posvetitev celovški škof dr. Rohracher, ki je nalašč zato prišel iz Celovca. Zastopniki fara pa so bili kakor lučke: nesli so ogenj skupne posvetitve v domače fare, ki so se posvetile nedeljo pozneje. Tudi v Rimu živeči Slovenci so se posvetili z drugimi vred. Posvetitev je bila tako obča narodna zadeva, da so tisti, ki so v veri oslabeli, čutili, da so se z odtujitvijo veri odtujili tudi enodušnemu utripu narodnega življenja, in so javno izrazili svojo bol, da so izgubili skupno podlago, na kateri bi mogli sodelovati z narodnim občestvom. Pa kljub vsemu bi mogočno slovesnost napačno ocenjevali, če bi jo presojali zgolj zunanje, vrednotili le številčno in merili le ozemeljsko, ne bi pa poznali njenega duha, ki ga je najizraziteje podala in prikazala spokorna in spravna pobožnost v vsaki fari kot najbližja priprava na posvetitev.
             
Spokorna in spravna prvina je eden izmed glavnih sestavnih delov posvečenja Marijinemu Srcu. Zakaj razmah te pobožnosti je v vzročni zvezi z Marijinim prikazovanjem v portugalski Fatimi, kjer je Marija ponovno povabila svet k zadoščevanju za grehe. Po Marijinih besedah naj ljudje molijo sv. rožni venec za pomirjanje sveta in delajo pokoro. Marija želi, da bi se ljudje radi žrtvovali in tudi sprejemali vse trpljenje, ki ga pošilja Bog v spravo za neštevilne grehe, s katerimi ljudje žalijo božje veličastvo, za spreobrnjenje grešnikov in častno zadoščenje brezmadežnemu Marijinemu Srcu za kletev in druge žalitve. Po dolgotrajni skrbni cerkveni preiskavi je cerkvena oblast potrdila resničnost fatimskih dogodkov. Najvišje priznanje pa so doživeli ob slovesni petindvajsetletnici, ko je sv. oče dne 31. oktobra posvetil vesoljni svet brezmadežnemu Marijinemu Srcu.

               
Pri nas so se prvi posvetili dijaki. Nositelji in apostoli lepe misli so bile predvsem dijaške Marijine kongregacije. Posvetilni obred je na god Brezmadežne opravil v ljubljanski stolnici dr. Gregorij Rožman. Globljo pripravo za vso škofijo je po želji Prevzvišenega oskrbel odbor za posvečevanje prvih petih sobot, ki je hotel predvsem poudariti pomen zadostilne pobožnosti, za kar je bila potrebna daljša priprava. Zavzela je deloma vse prvo polletje 1. 1943. V podrobnem delu so prednjačile šole vseh vrst, niti ena ni izostala. Razredne posvetitve so napravili v višjih šolah dijaki sami. Sestavili so program, ki je obsegal duhovno pripravo in razredno akademijo. Meseca majnika so nastopili učni zavodi posamič in nazadnje skupaj z veličastno prireditvijo v unionski dvorani. Na univerzi so opravili posvetitev po seminarjih in fakultetah, naposled pa s skupno posvetitvijo. Gibanje je tako naraslo, da je zajelo vse stanove, ki so se drug za drugim posvetili Marijinemu Srcu. Z uspelimi predstavami je zlasti sodelovalo ljubljansko gledališče, pozabiti pa ne smemo opere in zasebnih gledaliških odrov.
                    
Kaj je bila posvetitev v resnici, je pokazal spravni in spokorni dan, ki je bil 29. maja. Rodil se je iz velike misli, da je greh zlo vsega zla na zemlji. Greše ne samo posamezniki, greše tudi narodi. Zaradi narodnih grehov, tako izpričuje sv. pismo, je Bog pokončal velike narode, kakor so bili: Kananejci, Egipčani, Asirci, Babilonci, Peržani, Izraelci in Judi. Pa zopet druga verska resnica priča, da Bog noče pogube narodov, če se spokore. Narodi so ozdravljivi. Farizejsko bi bilo sklicevati se na grehe drugih narodov. Naj jih sodi Bog, mi se hočemo soditi sami, da bi nam bil Bog milostljiv zaradi naše pokore. Posebno tri družabne grehe smo hoteli obžalovati: bogokletje, skrunjenje fiedelj in praznikov s poljskim delom ter pohajkovanjem po planinah brez službe božje in skrunjenje zakramenta sv. zakona, ki izziva do nebes. Vemo, da božja šiba ne bo prenehala, dokler ne bodo prenehala tolikšna narodna hudodelstva.
               
Vsekakor v Cerkvi neprenehoma živi spokorna misel. Njena dela so čudovita. Spokorne očiščuje in posvečuje, za nespokorne prosi odloga božje kazni in posreduje zanje, kakor je Abraham posredoval za Sodomo in Gomoro. Ljubi skritost, včasih pa se pokaže očitno, če se ne more skriti. Skoraj vse redovne družine žive spokorno življenje, da bi zadoščevale za svoje grehe in za grehe drugih. Ob velikih stiskah pa postane obča last in očitna zadeva. Če je Sin božji dal posebne obljube skupni molitvi, potem sklepamo, da pripadajo še večje milosti skupni pokori, že Judje v stari zavezi so imeli enkrat na leto spravni dan, da bi zadostili Bogu za vse grehe naroda in grehe narodnih, verskih in svetnih voditeljev. Podobno se tudi Cerkev ob velikih dogodkih skupno očitno pokori. Znane so spokorne procesije sv. Karla Boromejskega v Milanu, ko je tam razsajala huda kuga.
          
Kdo bo preštel sadove, ki jih je obrodila spokorna misel ob posvetitvi! Redovne družine so izmenoma prečule noči v molitvi. Vsako majsko noč so prebedele v molitvi pred Najsvetejšim ali pa pred podobo Marije pomagaj, ki je romala v ta namen od ene samostanske družine do druge. Ljudskošolski otroci so sami organizirali in vodili skupno molitev sv. križevega pota. Na spravni dan je slovenska kolonija v Rimu pod vodstvom p. Prešerna romala po rimskih bazilikah osem ur brez hrane in v najhujši vročini, žužemberški farani so s svojim duhovnikom na čelu prehodili dolgo pot bosonogi. Doma so ostali le starčki in dojenčki. To so nekateri primeri, ki odkrivajo skrivnostne globine krščanskega življenja; vsakdanji človek jih ne ume, vernemu pa so vir tolažbe in radostnega upanja, poroštvo življenja, vstajenja in odrešenja.
                    
Morda je prav, da omenimo, kaj je svetoval odbor za prve sobote. Za spravni dan je priporočal post. Moškim, naj se vzdrže tobaka; otrokom, sladkarij; vsem, naj se ta dan vzdrže kina in gledaliških predstav. Veliko več, kakor je odbor svetoval, se je zgodilo.
            
Morda koga moti vprašanje, če so toliki izrazi verskega navdušenja bili tudi pristni? So prihajali iz verskega navdušenja in iz pravega namena, ali so bili izraz medsebojnega tekmovanja, trenutnega navdušenja in neugnane sle po razkazovanju. Stara navada je osumničiti verske stvari, če ni mogoče velikega vtisa utajiti. Imamo za nepoštenost in hudobijo podtikati zle namene tistim, ki so opravljali spokorna dela. To vsi vemo, ki smo pobožnost doživeli. Zaradi naslednjih rodov pa je dobro zapisati, da so bile spokorne in spravne slovesnosti v veri in Cerkvi neprijaznem ozračju, ko je brezbožni komunizem požigal šole, cerkve, oltarje, tabernaklje, moril zaradi vere ljudi in duhovnike. Udeležba je pomenila očitno veroizpoved, ker je moral biti udeleženec pripravljen, da žrtvuje premoženje in življenje.
                  
V Ljubljani je poromala spokorna procesija na Rakovnik. Nič slovesnega ni imela na sebi. Resnobno je bilo zvonjenje, molitev in petje. Vendar je velikansko procesijo — od 25 do 30 tisoč — navdajala izredna ginjenost. Brezjanska Mati božja je romala z nami, da priporoči naše prošnje božjemu Sinu. Udeležile so se je vse ljubljanske fare. Na čelu vsake fare je nosil župnik križ. Spremljali so ga dvanajsteri odlični možje iz vsake fare. Za stolno župnijo je nosil križ škof sam, tja in nazaj. Delo je počivalo, uradi in trgovine so bili zaprti, tudi predstav ta dan ni bilo. Vtis je bil silen. Mislimo, da česa takega v toliki meri in globini naš narod še ni doživel. Bilo je res versko doživetje v dobrem pomenu besede. Udeležba je bila ponekod stoodstotna. V Ljubljani se je procesije udeležila tudi univerza s svojimi oblastmi.
                    
Ganljive prizore smo videli ob mimohodu Marijine podobe. Koliko vzdihov, prošenj in obljub! Izpred Marijine podobe je ogovoril množico škof dr. Gregorij Rožman. Poudaril je pomen procesije, omenjal je, da se mora očitni spokornosti pridružiti tudi zadoščevanje in trden sklep, da bomo zasebno in očitno življenje zdaj in po vojski preusmerili v luči božjih zapovedi. Slovesno smo obljubili, da Gospodovih dni ne bomo skrunili, ne izrekali bogokletja, ne si src madeževali z nečistostjo, z nespodobno modo in skrunjenjem zakonskega in družinskega življenja.
                   
Med drugim je dejal: »Lucija, ki je bila v Fatimi nebeško Gospo videla in z njo govorila, je nedavno zatrjevala, da Portugalska še ni dosti storila, da bi bila božjo Pravičnost popolnoma potolažila, še se mora v marsičem poboljšati in spreobrnjenje mora še več src zajeti. Če to velja o Portugalski, ki se je bila popolnoma spremenila in kjer je ves narod z majhnimi izjemami v duhu spokornosti postal res Marijin narod — kaj velja šele o nas! O nas, ki komaj privi korak k resnični spreobrnitvi začenjamo. Začeli smo s pobožnostjo prvih sobot, nadaljevali s pripravo na skupno posvetitev, današnja spokorna procesija je nov korak — a ne mislimo, da smo s tem vse storili. Nadaljujmo vedno bolje, vedno vestneje in vedno resneje. S te poti ne stopimo več, vztrajajmo na njej. Spreobrnitev mora biti trajna. Tu pred našo ljubljeno svetinjo, pred milostno podobo brezjanske Marije Pomagaj, pred katero smo toliko molili, toliko milosti in pomoči dobili, sklenimo resno in trdno, da hočemo v bodoče živeti po božjih zapovedih, na katerih bomo gradili lepše in srečnejše življenje.«
                  
Slovesnost smo sklenili v stolnici. Ali bo narod držal tudi obljube, ki jih je dal v usodni uri?

Ob petinšestdesetletnici ustanovitve Ljubljanske pokrajine 3.5.1941 - 3.5.2016 - Govor generala Rupnika

3. maja 1941 je Duce fašizma, Benito Mussolini ustanovil Ljubljansko pokrajino kot italijansko provinco in ji dal lastno ustavo, ki ji je zagotavljala ohranitev njene kulturne, etnične in jezikovne specifike. V nadaljevanju si lahko preberete točke iz ustave, ki so to zagotavljale, kakor tudi govore in izjave drugih vidnih osebnosti.
          

Ljubljana, 3. maja. Danes je slovensko zasedeno ozemlje doživelo svoj zgodovinski dan. Kraljevi Civilni Komisar je danes dopoldne v sprejemni dvorani na Kr. Civilnem Komisariatu sprejel zastopnike političnega, gospodarskega, delavskega in kulturnega življenja, ki so prišli, da mu izrazijo svojo zahvalo za dosedanjo skrb za usodo zasedenega ozemlja ter za mir in red v njem. V veliki deputaciji slovenskih predstavnikov so bili bivši ban dr. Marko Natlačen, bivši ministri Ivan Pucelj, Ivan Mohorič, dr. Novak in dr. Gosar, bivša senotarja dr. Ravnikar in dr. Gregorin, bivši narodni poslanci dr. Stare, dr. Golja, Kavka, Lavrič, Riggler, Smersu, dr. Hace in Masič, zastopnik Trgovskega združenja Smrkolj, predsednik Zveze gostinskih obratov Majcen, predsednik Zveze bančnih zavodov Slokar, rektor vseučilišča dr. Slavič, predsednik Odvetniške zbornice dr. Žirovnik, predsednik Notarske zbornice dr. Kuhar, predsednik Zbornice za TI Čeč, predsednik Zveze industrijcev dr. Praprotnik, zastopnik Delavske zbornice Jonke in predsednik Novinarskega društva Virant.
        

Dekret Kralja in Cesarja

    
Kr. Civilni Komisar je sprejel slovenske predstavnike v družbi svojih najbližjih sodelavcev in generala ter poveljnika gozdne milice dr. prof. Avgusta Agostinija, nadvse ljubeznivo, Kr. Civilni Komisar j h je kratko nagovoril in jim v svečani tišini prečita! Kraljevi dekret, ki ureja novi ustavni položaj zasedenega slovenskega ozemlja. Kraljevi dekret se glasi:
    

Člen 1.

Slovensko ozemlje, katerega meje so odrejene kakor na priključeni karti, je integralni del Kraljevine Italije in tvori Ljubljansko Provinco.
    

Člen 2.

S kraljevskimi dekreti, kateri se bodo izdali na predlog predsednika Vlade, se bodo odredile uredbe za ljubljansko provincijo, katera, imajoč kompaktno slovensko ljudstvo, bo imela avtonomno ustavo, upoštevajoč etnični karakter ljudstva, geografski položaj ozemlja in posebne potrebe pokrajine.
       

Člen 3.

Vrhovno oblast bo izvrševal Visoki Komisar, imenovan s kraljevskim dekretom na predlog Duceja Fašizma, Predsednika Vlade in ministra za notranje posle.
       

Člen 4.

Visokemu komisarju bo pomagal svet 14 zastopnikov, izbranih med produktivnimi kategorijami slovenskega ljudstva.
       

Člen 5.

Vojaška služba ne bo obvezna za slovensko ljudstvo Ljubljanske provincije.
        

Člen 6.

Poučevanje v ljudskih šolah bo obvezno v slovenskem jeziku. V srednjih in višjih šolah bo fakultativen pouk italijanskega jezika. Vse službene odredbe bodo izhajale v obeh jezikih.
     

Člen 7.

Kraljevska vlada je pooblaščena, da na ozemlju Ljubljanske provincije objavlja Ustavo in druge zakone Kraljevine, da izdaja potrebne odredbe, da jih dovede v sklad z že postoječo zakonodajo in z odredbami, katere se bodo izdajale v smislu č1. 2.
          

Člen 8.

Ta dekret velja, od dneva, ko bo objavljen v Službenem listu« ter bo predložen Zakonodajnima Skupščinama v svrho pozakonitve.

              
Sporočilo škofa Rožmana Duceju:
      

"Duce!
             
Zvedeli smo z velikim veseljem, da je slovensko zasedeno ozemlje po Italijanski Vojski vključeno v Italijansko kraljestvo. Prosim Vas, da sprejmete najglobljo zahvalo v imenu vse duhovščine škofije tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu.
     
Sprejmite tudi, Duce, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja. Hkrati prosim, naj božji blagoslov pride nad Vaše delo, nad ves veliki Italijanski narod ter nad slovensko ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega Imperija lahko živelo in se razvijalo."

           
Izjava slovenskih političnih zastopnikov Duceju:
         

"Duce!
               
V trenutku, ko je slovensko ozemlje, zasedeno po Italijanskih Oboroženih Silah, postalo del Velikega Kraljestva Italije, izražamo v imenu vsega slovenskega prebivalstva Njegovemu Veličanstvu Kralju in Cesarju najspoštljivejšo vdanost in izrekamo Vam, DUCE, vso našo zahvalnost za plemenite in posebne ukrepe, ki ste jih uvedli za naše ozemlje in ki bodo za nas varno jamstvo življenja in zagotovitev bodočnosti našega prebivalstva.
           
Spoštovanje našega jezika in naše kulture priča, s kako vzvišenim pojmovanjem rimske pravičnosti ume Fašistična Italija vladati narode, ki so pod njenim varstvom.
                    
DUCE, slovensko prebivalstvo bo dokazalo še bolj v dejanju svojo zahvalnost in vso svojo lojalnost."

                

Govor generala Rupnika, tedaj župana Ljubljane, 3.5.1943 na proslavi ob drugi obletnici ustanovitve Ljubljanske pokrajine:
         

"Vaše Ekscelence! Gospodje!
             
Za tako temeljit obračun, ki vsemu slovenskemu ljudstvu predočuje tista dejanja, ki jih sovražniki ljudstva zlobno skušajo tajiti in pretvoriti v nasprotje, prosim Vašo Ekscelenco, da Vam smem izraziti najvdanejšo zahvalo prisotnih in velike večine pošteno mislečih in lojalnih Slovencev.
        
Globoko v naša srca segajoče besede, ki ste jih. Ekscelenca, pravkar naslovili na nas, nam vsi1jujejo vprašanje: Kaj bi se bilo pač zgodilo z nami, ako nam ne bi bila pred dvema letoma fašistovska Italija rešila etničnega obstoja, ako bi ne bili takrat dobili tako odličnega predstavnika fašistovske vlade v osebi Visokega komisarja in prav tako uglednih visokih poveljnikov slavnih italijanskih čet in naše hrabre protikomunistične milice?
           
Odgovora na to vprašanje se moram pri tej slovesnosti vzdržati, kajti vsem navzočnim in meni samemu manjkajo pojmi in besede, da bi orisali od židovske mržnje organizirani pekel, pač pa se moramo spomniti tistih, ki so preprečili, da naše ljudstvo in naša lepa dežela nista bila popolnoma uničena.
                
V prvi vrsti gre naša hvala slavnim junakom in žrtvam, ki so padli na naših domačih tleh.
            
Polni spoštovanja prosimo Vašo Ekscelenco, da tolmači našo zahvalo in zagotovilo naše zvestobe in vdanosti Nj. Vel. Kralju in Cesarju.
            
Vašo Ekscelenco prosimo, da sporoči naše hvaležno spoštovanje za vse podeljene nam dobrote voditelju in prvemu borcu za novi svetovni red, velikemu Duceju italijanskega naroda.
             
Nadalje velja naša zahvala v prvi vrsti Nj. Ekscelenci Visokemu komisarju Emiliju Grazioliju, ki je pri vsej strogosti, potrebni za upravo,v vojnih časih, pokazal tako plemenito razumevanje in vzvišeni čut rimske človečnosti do našega ljudstva, posebno še do naisiromašnejšjh, da mu dolgujemo iskreno hvaležnost in odkritosrčno spoštovanje.
              
V zgodovini slovenskega naroda je to pač prvi in edini primer, da si je  mož, predstavnik vladavine ki je ljudstvu varljivo prikazana kot sovražna, tako hitro pridobil njegovo neomejeno spoštovanje in liubezen.
                      
Pri tej priložnosti se zahvaljujemo tudi vsem sodelavcem Njegove Ekscelence Visokega komisarja, ki so se požrtvovalno in nesebično trudili za blaginjo in red v pokrajini.
                  
Ob strani Njegove Ekscelence Graziolija stoji kot vodja oborožene sile Njegova Ekscelenca general Gastone Gambara, vojak v klasičnem pomenu besedo, izkušen in nepremagan borec, strah vseh požigalcev in banditov še izza protiboljševiške vojne v Španiji, toda tudi resnični vitez in pravi kavalir, ki si ni pridobil samo src svojih vojakov, temveč s svojo človečnostjo, s svojo prizadevnostjo za pomoč in z  zaščito, ki jo je vedno nudil revežem, bliskovito tudi srca in spoštovanje slovenskega ljudstva.
                               
Ko izražamo Njegovi Ekscelenci našo prisrčno zahvalo, se zahvaljujemo tudi vsem njegovim podrejenim častnikom, vojakom in slovenskim prostovoljnim miličnikom.
                 
Zavedajoč se, da bi bil od plutokratičnih židovskih sovražnikov vsega človeštva zaželjeni propad Evrope tudi propad oziroma popolno uničenje pobožnega, marljivega, nadarjenega in prizadevnega slovenskega ljudstva, se v polnem zaupanju in neomajni veri v Boga ter v gotovosti, da bo zmagala Italija in njeni zavezniki, z zaupanjem izročamo zaščiti in vodstvu fašistične Italije ter hočemo sodelovati z vsemi močmi kot dostojni in lojalni sodelavci za lastni blagor, za srečo države in za blaginjo Evrope.
                   
Prav posebno prosim Ekscelenco Visokega komisarja, da blagovoli sporočiti izraze naše vdanosti še danes s telegramom Veličanstvu Kralju in Cesarju ter Duceju."

              

20. april - praznik neuničljive slovenske tradicije

Dvajsetega aprila leta 1944 je na bežigrajskem stadionu prisegla domobranska vojska. To dejanje pa ni edini pomemben mejnik tega dne, temveč je na ta dan slovenski narod dobil nazaj tudi svojo trobojnico, ki jo je slovesno razvil sredi Ljubljane. Ta dvojni dogodek nam daje jasen poduk, da je dvajseti april praznik neuničljivosti slovenske tradicije, ki je sredi okupacije in sredi revolucije izkazala svoje bit in bistvo.
      
Pomembno pa je tudi, da se zavedamo, da je domobranska prisega, ki je v resnici jasna deklaracija zoper komunizem, dokaz slovenske načelnosti in brezkompromisnosti že leta 1944, medtem ko so zahodni zavezniki še vedno prodajali polovico Evrope komunistom za njihove krvave usluge. Zato je dvajseti april tudi opomnik, da je slovenski narod venomer želel le biti na svoji, od Boga prejeti, zemlji in ni želel postati orodje v rokah mednarodnega framasonstva, ki je tedaj rovarilo po Evropi pod krinko boja proti fašizmu. Naš narod je hotel ohraniti lastno bistvo in je tako tudi ravnal, ne meneč se za vojne mešetarje, ki so si pred tem in po tem delili Evropo, kakor je to njim ustrezalo.
        
Zato je dvajseti april zares praznik slovenstva, ker je v težkih preizkušnjah v katere je bil pahnjen, ne po lastni krivdi, temveč po krivdi nesposobnih srbskih vladarjev in kasneje po krivdi komunistov, ter z njimi zvezanih badoglijevcev, ker je v teh težkih preizkušnjah želel neomajno ohranjati slovensko bistvo, kakor se je razvilo v stoletjih. In ker ni klonil pod pritiski zahodnih imperialistov vse dokler mu ni bilo vse to s silo odvzeto in je bil pahnjen v veliki eksperiment dvajsetega stoletja - od liberalizma krmljen in krmiljen komunizem.
    
A ker se slovenski narod ravno v letih 1942 - 1945 uprl londonskim mešetarjem in hujskačem, ki so kratkovidno želeli ohranjati svoj imperij zgrajen na tolikih krivicah in žrtvah, je pokazal da je slovenska tradicija v njenem jedru neuničljiva in da nima noben tuj narod pravice soditi na kakšno pozicijo naj se postavi. Naš narod je želel prestati vojno, ki je ni sam začel in je ni bil dolžan bojevati v korist mednarodnega kapitala ali mednarodnega komunizma. Zato je zavzel takšne pozicije, za kakršne je ocenil, da bodo najbolj ustrezne za njegovo bit in bistvo.
      
Medtem ko so oefarji in vsi drugi komunisti delali po navodilih Moskve in so nekateri zaslepljeni liberalni domoljubi delali po navodilih prevarantskega Londona, je slovenska tradicija, kakor je bila izražena v slovenskem intelektualcu, domobrancu in kleriku odrekla svojo pokorščino nekim imperialističnim kalkulacijam zahoda in vzhoda ter je s tem edina, ki more v današnjih dneh reči, da je imela prav in ne nosi nobene krivde za razsulo in propadanje zahodne družbe, ki se stara in postaja iz trenutka v trenutek bolj izprijena.
   
Ta dan more tako izstaviti račun tudi vsem tistim, ki slovenskega naroda niso dojemali v njegovem celovitem in edinstvenem bistvu, temveč so ga po liberalno dojemali le kot skupek jezika in dežele, ter so s tem, tedaj ali kasneje, koristili komunistom na eni strani in dekadentnim kapitalistom na drugi strani. Njihovo zavzemanje, na videz načelnih, pozicij zoper okupatorja, je zgolj šibilo slovensko tradicijo do te mere, da je skorajda povsem izginila in je slovenski narod postal narod brez duše.
         
Zato se naj vsakega dvajsetega aprila, na dan domobranske prisege, ki jasno izraža voljo Slovencev, da se za vsako ceno uprejo komunistom, opomnimo, da obdobje druge svetovne vojne pri nas, ni zares črno-belo in da tisto kar smatrajo Britanci za črno ni zares črno in tisto, kar smatrajo za belo, ni zares belo.
   
20. 4. 2016 -NeoDomobranec

Naša kultura živi - sprejem literatov pri prezidentu Leonu Rupniku - 28.3.1945

Pred nami sta dve reportaži z dne 28.3. 1945, ko je v Ljubljani prezident odlikoval tri literate, in dal priznanje tudi Francetu Balantiču in Francetu Kremžarju, ko je čestital Kremžarjevemu očetu in obljubil ustanovitev sklada "Balantičeva ustanova". Sledi tudi celoten govor prezidenta ob tem dogodku.

Literarne nagrade Pokrajinske uprave

Prezident general Rupnik je dal priznanje slovenskim leposlovcem

Svoj čas so slovenske oblasti podeljevale vsakoletnim odličnim delom leposlovnega značaja literarne nagrade in sicer bivša banska uprava ter županstvo občine ljubljanske. Ta tradicija se je vzdržala do zadnjega časa: nagrade bivše uprave Ljubljanske pokrajine so bile podeljene samo še za leto 1942, mestna občina pa je podelila Prešernovo nagrado še lani. Letos pa je ljubljanska nagrada nepričakovano in čisto po nepotrebnem prenehala, kajti ne vidimo razloga, zakaj naj bi denarna štednja zadela prav slovenske, v tem težkem času ustvarjajoče leposlovce. Prezident general Rupnik pa je čutil zalo še bolj potrebo, obnoviti skrb za kulturno delo ter je naročil J. Peterlinu, naj sestavi razsodišče, ki naj izbore tri najboljša dela zadnjega leta in jih predlaga za nagrado, ki znaša za prvi dve deli po 10.000 lir, za tretje 8000 lir. O rezultatu razsodišča smo že včeraj poročali. V sredo ob 9. je bilo podeljevanje nagrad. V delovni pisarni prezidenta generala Rupnika so se zbrali odlikovanci gg. pesnik dr. Alojzij Gradnik in pisatelja dr. Stanko Majcen in Emilijan Cevc, urednik F. Kremžar za pokojnega nagrajenca pesnika F. Balantiča, ter člani razsodišča uredniki B. Borko, dr. Tine Debeljak, dr. P. Karlin in prof. Moder, kakor tudi predstavniki oblasti: načelnik upravn. oddelka dr. Hubad, načelnik Prosvetnega oddelka dr. L. Sušnik in načelnik Informacijskega oddelka I. Cergol.

 
Predsednik oddelka za kulturo prof. Peterlin je g. Prezidentu še enkrat poročal o sklepih razsodišča, ki je iz razmeroma lepega števila kvalitetnih del tega leta izbralo imenovane pesnike in pisatelje, ter mu predstavil nagrajence. Nato je Prezident general Rupnik imel na zbrane nagrajence naslednji nagovor:

Spoštovani gospodje!

Z zadovoljstvom sem osvojil sklepe, kl nam jih je pravkar prečital predsednik komisije za podelitev literarnih nagrad za leto 1944. Srečen sem, da lahko gospodom, katerim je komisija prisodila najboljše ocene, izročim kot znak priznanja skromne nagrade za njihova dela, ki so obogatila slovensko kulturo in postala skupna last slovenskega naroda.

Vsako pošteno delo zasluži pošteno plačilo. Bolj velja to za duševna dela naših odlikovancev, storjena v času, ko je na slovenski zemlji in okrog nje govorilo orožje in imela smrt svojo bogato žetev. »Inter arma silent musae«, se je glasilo staro rimsko pravilo. Naši odlikovanci so šli preko njega, oni so odklonili propagirani kulturni molk in dali iz bogatih zakladnic svojega duha svojemu narodu najboljše, kar so premogli. Prav zato bo njihovo delo deležno zahvale in hvaležnosti vsega našega naroda.

Izredno mi je drago, da lahko odlikujem dr. Alojzija Gradnika, našega velikega in globokega lirika, ki je prav zadnji dve leti izdal močni in za današnji usodni čas pomembni zbirki »Maja« in »Pojoča kri« s krepkimi podobami trpljenja naših izgnancev v savojskih taboriščih.

Srečen sem, da vidim med odlikovanci dr. Stanka Majcna, svojega bivšega požrtvovalnega sodelavca, mojstra slovenske besede in globokega misleca.

V krogu najboljših stoji eden izmed najmlajših naših piscev, Emilijan Cevc, ki je na svojstven način zajel življenje v slovenskem domu in ki v mehkem, izpiljenem slogu razmišlja o preprostih stvareh, ki obdajajo slovenskega človeka.

Enega, ki bi sodil v vaš krog, gospodje, danes ni več med nami. V cvetu mladosti je France Balantič, nadebudni pesnik in glasnik našega mladega pokoljenja, položil svoje življenje na žrtvenik slovenskega naroda. Njemu žal ne morem izročiti odlikovanja, pač pa sem odredil, da se v njegov spomin osnuje »Balantičeva ustanova«, iz katere se bo vsako leto izplačala literarna nagrada pesniškemu prvencu.
      
Prijetna dolžnost mi je, gospodje, da se Vam kot prezident ljubljanske pokrajine za Vaše plodno, slovenskemu narodu in vsemu kulturnemu človeštvu posvečeno delo od vsega srca zahvalim in Vam k priznanju, ki Vam ga je prisodila komisija, iskreno čestitam. Slovenski narod ne bo pozabil, da ste ga v času njegove Kalvarije ogrevali s toplimi žarki večne resnice, plemenitosti in lepote. Temu svojemu poslanstvu ostanite zvesti tudi v bodoče. Iz bogatih zakladov, ki Vam jih je naklonil Bog, črpajte nove sile in ustvarjajte nova dela, da bo večna stavba slovenske kulture čim mogočnejša in veličastnejša.

Po govoru je nagrajencem izročil g. Prezident lepo izdelane diplome, ki so zase umetnine ter zelo reprezentativne in jih je ročno izrisal ter načrte zanje napravil arh. Gajšek.

G. Prezidentu se je v imenu nagrajencev zahvalil najmlajši g. Emilijan Cevc, ki mu je izrekel hvalo za priznanje ter obljubo, da se bodo pisatelji zavedali vedno svoje dolžnosti do naroda in kulture in mu po svojih močeh ustvarjali književnost.
Tako je g. Prezident počastil ustvarjalce slovenskega duha in besede v tem času ter tako z lepo gesto potrdil našo kulturno samobitnost.

  

Naša kultura živi

Letošnji 28. marec je bil tih kulturni praznik. Prezident general Rupnik je dopoldne sprejel v svojem delovnem kabinetu tri mojstre slovenske besede, jim izročil v znak priznanja diplome in podelil pokrajinske literarne nagrade. Med nagrajenci so bili: pesnik Alojzij Gradnik ter pisatelja Stanko Majcen in Emilijan Cevc. En nagrajenec ni bil prisoten pri tej skromni in pomembni svečanosti, eden, ki ni doprinašal deleža za naš rod samo s peresom, temveč je prijel v usodnih trenutkih naše domovine v roke tudi puško, to je bil mladi mojster slovenske vezane besede, padli borec-pesnik France Balantič. Namesto njemu je stisnil prezident roko očetu pokojnikovega pesnikovega prav tako padlega soborca Franceta Kremžarja, ki je bil Balantiču tovariš, prijatelj in mentor. Oba idealna mlada borca sta umrla junaško v ognju v grahovski borbi z rdečimi izkoreninjenci leta 1943. Prezident general Rupnik je odredil, da se v počastitev spomina za domovino padlega pesnika osnuje »Balantičeva ustanova«, iz katere se bo vsako leto izplačala literarna nagrada našemu pesniškemu prvencu.

    

Govor prezidenta Leona Rupnika ob pogrebu žrtev zavezniškega bombardiranja Ljubljane

Pred nami je govor prezidenta Rupnika na pogrebu žrtev letalskega napada angoamerikancev dne 13.3.1945. Letalski terorizem se je izvršil štiri dni prej, na rojstni dan Gregorija Rožmana dne 9.3.1945. Angloamerikanci so pri jasnem dnevu bombardirali stanovanjski del Ljubljane in po svoji teroristični taktiki pomorili 46 civilistov. Najmlajši med njimi je bilo komaj tri leta, najstarejša žrtev pa je bila stara 78 let. Angloamerikanci niso imeli nobenega resnega povoda za bombardiranje Ljubljane, razen ustrahovanje ljudi. Komunistična rdeča armada je že jeseni prejšnjega leta zasedla Beograd in nobenega razloga ni bilo, da se bombardira Ljubljano, čez manj kot dva meseca je tudi Nemčija že kapitulirala. Sledi celoten govor prezidenta:
  

"Tu ležijo mrtvi — Slovenci!
   
Prišli smo, da se poslovimo od mrtvih slovenskih mož, žena in otrok. — Prišli smo, da se poslovimo od nedolžnih žrtev, ki jih je iz toplega družinskega objema in iz našega slovenskega občestva iztrgalo strahovanje židovskega sovraštva ki se je razbesnelo proti vsemu človeštvu. — Prišli smo vzet slovo od žrtev nesmiselnega besnenja, ki se je sedaj razbesnelo tudi nad tistim narodom, kateri ni hotel nikdar ničesar drugega, kot da se ohrani na tem drobcenem koščku zemlje, kamor ga je pred davnimi stoletji poslala božja Previdnost, kateri ni hotel biti nikdar nikomur v breme, ampak je vedno le želel, da bi živel po božjih postavah in z božjo pomočjo iz skope zemljice kopal sadove svojega preživljanja.
    
Vprašam vas, dragi moji rojaki, kaj so vendar naredili ti nedolžni, dobri Slovenci Angloamerikancem, da so jih sredi njihovega mirnega dela in snovanja za bodočnost na najbolj grozoten, najbolj nečloveški in podli način zavratno umorili?
       
Trdno verujemo, da bo Vsemogočni Sodnik sodil hlapčevske rablje satanskega boljševizma in zlatega židovskega moloha; ne sicer takoj, toda sodil jih bo zatrdno, zakaj božji mlini meljejo počasi, pa sigurno.
       
Zato, Slovenci, ne klonimo glav! Naša žalost naj bo žalost ponosnih, ki ne bodo nikdar propadli! Kar nas je še preživelih in kar jih bo po teh grozotah preostalo v pričevanje poznim rodovom, ki bodo srečno živeli na tem rajskem prostoru, ki je naša domovina, strnimo sile! Vse težke preizkušnje, ki nam bodo še naložene, moramo prestati hrabro in odločno in še za trenutek ne smemo popustiti v neomajni veri v Boga, naš narod in našo lepo domovino!
 
Zakaj samo ta trdna vera nas bo usposobila, da bomo enotni po misli in duhu vzdržali napore in borbe, dokler se Vsemogočnemu ne bo zdelo, da smo vredni, biti dragocen član narodov v novi, boljši dobi, ki bo napočila po tej vojni.
       
Tem žrtvam, ki ležijo pred nami, dolgujemo, da utrdimo svojo vero in ojeklenimo svojo voljo in da v boju za boljšo dobo človeštva vzdržimo. Samo če bomo v boju, ki nam je naložen, vzdržali, bomo tem in vsem drugim slovenskim rojakom, ki so padli za narod in domovino, izkazali vredno čast in jim obranili za večne čase zasluženi spomin.
     
Vam, moji ljubi mrtvi rojaki, pa kličem: Ljubi Bog naj vam da, da bi vam bila naša sveta domača zemljica, za katero ste padli in katera bo nekoč tudi nas sprejela v svoj objem, lahka!
           
Počivajte v miru in v bližini Boga, molite za svoj trpeči narod!"
      

Govor prezidenta divizijskega generala Leona Rupnika ob novem letu 1945

Pred nami je prvi v seriji govorov Leona Rupnika, ki jih je imel ob različnih priložnostih med leti 1943 - 1945. Prezident Rupnik je ena največjih osebnosti slovenske zgodovine saj je njegova politična pojava dejansko utelešenje slovenske tradicionalistične in narodne misli. Kdor pa želi nadaljevati in se okleniti tradicije, ki so nam jo skušali priskutiti liberalci starega kova in ki so nam jo do nerazpoznavnega izkazili komunisti, ter ki nam jo danes skušajo priskutiti liberalci novega kova, moramo dodobra poznati misli in ideje, ki jih v svoji osebi združuje prezident Leon Rupnik. Šele, ko bomo dojeli bistvo slovenske tradicije od Mahniča do Rupnika v celoviti njegovi razsežnosti, moremo znova obnoviti avtentičnost slovenskega naroda in Slovenca, kot zgodovinske danosti.
 
Ta govor je prezident povedal po radiu prvega januarja 1945.
 

Vse za rešitev naroda!

  

Dragi moji slovenski rojaki!

Z istimi besedami, ob istem času in z istega mesta sem vas pozdravil danes pred letom, ko smo odslavljali leto 1943 in polagali svoje upe v leto 1944.

      

Takrat sem dejal, da izpolnitve programa našega novega življenja ni mogoče stisniti v okvir enega samega koledarskega leta, marveč da je naše vstajenje odvisno od trajnih naporov nas samih, od trajne zaposlitve vse naše dobre volje in vseh naših moči, in da sta za to potrebni skrajna enotnost v mišljenju in nastopanju ter discipliniranost.

        

Takrat sem se tudi zahvalil vsem tistim Slovencem, ki so si zaradi zveste izpolnitve do Boga, naroda in domovine pridobili zaslugo, da so v najtežjem času skrbeli za našo rešitev iz obupnega položaja, v katerem smo bili 8. septembra.

  

To so bili naši hrabri prvi domobranci, naši kmetje in delavci, del našega izobraženstva in domovini zvesta mladina.

   

Če se ozrem na razdobje med svojim lanskim in letošnjim novoletnim pozdravom, me vztrajno, zvesto izpolnjevanje narodnih dolžnosti teh najboljših Slovencev in Slovenk navdaja s ponosom in hvaležnostjo. Zato se zahvaljujem vsem, ki so v preteklem letu z žrtvami in delom pomagali gladiti naš ugled, našo varnost in obnovo našega življenja.

          

Predvsem smo dolžni svojo globoko zahvalo vsem našim vojakom, ki so v boju morali žrtvovati življenje ali svoje zdrave ude za varnost slovenskega naroda. Vse te žrtve pomenijo dragocen temelj našega preroda, iz katerega mora vzkliti nova, srečnejša doba našega narodnega življenja.

       

Prav tako toplo zahvalo dolgujemo vsem tisočem nepoznanih mož in fantov, ki so napolnili vrste slovenskega domobranstva, da tako v junaštvu in udarnosti polagajo temelje novi, lepši zgodovini slovenskega naroda. Blesteče zmage nad našimi boljševiškimi nasilniki v minulem letu so toliko bolj pomembne, ker si je slovensko domobranstvo z resnim in požrtvovalnim delom in urjenjem pridobilo tolikšne vojaške sposobnosti, da je svoje uspehe v boju s komunistično drhaljo doseglo z najmanjšimi žrtvami. Čast, zvestoba do naroda in domovine, najstrožje izpolnjevanje dolžnosti in tovarištvo bodo domobranske vrste vedno bolj utrjevale in dvigale njegovo veljavo, da bo slovensko domobranstvo postalo porok naše zmage nad našimi sovražniki in porok naše veljave v družini svobodnih evropskih narodov. To domobranstvo bo postalo tudi nosilec našega novega narodnega in družabnega reda, v katerem bo vsak dobro misleči Slovenec moral biti zadovoljen.

        

Kakor naši vojaki so tudi pripadniki drugih stanov izpolnjevali svoje dolžnosti do domovine. Kajpak so to spet bili zlasti naši neprecenljivi kmetje, ki že skozi 1500 let naše težke zgodovine dajejo narodu vedno sveže, dvigajoče sile; nadalje naši marljivi delavci, ki navzlic največjim naporom boljševiških lažnivcev niso odpovedali zvestobe, ter mladina, ki je zapeljivci niso mogli zapeljati, ker se je zavedala, da gre za njeno bodočnost

           

Zaradi vsega tega smo v preteklem letu navzlic razmeram dosegli prav lepo vrsto uspehov. To je uvidela velika večina naroda, ki se nam je zato v delu in naporih pridružila.

          

Pridružilo bi se nam jih še več, če ne bi bili moralno in dejansko ovirani. Ovirali pa so jih oni redki posamezniki, ki sem jih vse leto sam in po svojih sodelavcih javno v govorih in člankih ter zasebno opozarjal in opominjal, naj vendar mislijo na narod iu naj ne rušijo narodne enotnosti, ki nam edina lahko pomaga iz stiske na zeleno vejo.

                 

Toda ostali so vedno enaki. Trdovratno in navzlic očitnosti položaja so sledili krilaticam propagandistov svetovne židovske sleparije: vdajali so se usodnim iluzijam, vdajali se neresnim političnim sanjam. Niso se zavedali, da so s tem najbolj koristili komunistom, ki so si meli roke. Če so le mogli, so šli z molkom in omalovaževanjem preko mene, na drugi strani pa so od mene pričakovali dejanj in gest, ko da sem najmogočnejši vladar na svetu. Če so zarudi svojega skoraj že bolestnega zanešenjaštva vtaknili prste med škripce, so zakričali o vnebovpijočih krivicah in valili krivdo na vse druge, samo na svojo nerazsodnost ne.

         

Ostali pa so v ogromni manjšini. Toda naš narod je tako neznaten, da je škoda vsakega pozitivnega člena, ki gre v nič.

       

Poudarjam pa: če ne bi nekaj večnih nezadovoljnežcv, političnih stremuhov in nerazsodnežev s svojo kratkovidnostjo, tekmovanjem za prvenstvo, spletkami, nezaupljivostjo in izigravanjem stalo na poti dobri volji, razumevanju, treznosti, disciplini in enotnosti pravega slovenskega naroda, ki se je zbral v in za slovenskim domobranstvom, bi danes ne bilo brez komunističnih razbojnikov zavarovano, mirno in urejeno samo jedro slovenskega prostora - Ljubljansku pokrajina - marveč bi vse to bilo doseženo tudi drugod, kjer žive naši ljudje in bi se vsa naša tvorna sila posvetila gradnji in obnovi razbitin ter duhovnemu in gmotnemu utrjevunju zoper satanski boljševizem. Zato tem večja zahvala vsem tistim, ki so razumeli zapoved časa.

         

Slovenci vemo, da čas preskušenj še ni mimo. Zato bomo združili vse sile, stisnili pesti, napeli mišice in možgane, da se izmuznemo namenom židovskega boljševizma, ki nas s svojo satansko igro skuša ponižati na stopnjo topih sužnjev.

          

Na pragu usodnegu razdobju, ki ga danes nastopamo, bi rad poudaril, da se nova doba, ki mora priti, in bo tudi prišla, že dovolj jasno očituje. Zato bi rad svoje rojake Slovence znova opozoril: Slovenci, zberite se in odprite oči, da vas sonce nove dobe ne bo našlo zatopljene v nesrečne sanje!

          

Tudi v nastopajočem letu bo moje vodilo ostalo nespremenjeno: Vse za rešitev naroda! Koristiti narodu!

          

Vsem, ki mi v skrbi za svoj narod sledijo in so mi pripravljeni še slediti, pa naj velja za novo leto moje geslo: Neizprosen boj komunizmu do njegovega uničenja! Delo za duhovni preporod in gmotno obnovo našega naroda! Negovanje kulturnih, verskih, gospodarskih in družbenih vrednot slovenskega naroda! Negovanje slovenskih narodnih izročil! Ustvarjanje pogojev za nov, pravičnejši in boljši družbeni red ter stanovsko slogo!

          

Ker smo evropski narod, mora tudi naša dežela sodelovati v boju za novo Evropo, v katerem nam je zaradi načelnosti, prvenstva in žrtvovanja zgled Nemčija. Združimo vsi in vse svoje sile in sposobnosti v nerazdružno enoto v in za našim slovenskim domobranstvom!

Križ nam govori (1944)

Križ nam govori

V.Z., 1944

  

Iste sile, ki so na Veliki petek klicale v Jeruzalemu: Križaj ga, križaj ga! iste sile so povzročile sedanje gorje. Ker ni Kristus ustanovil posvetnega kraljestva, zato so ga križali in prav zato še danes judovski materijalizem strelja naše poštene slovenske može in fante.

Sliši se vprašanje, kako more dobri Bog dopustiti, da se ljudje, ki so člani velike družine narodov v Evropi, tako strahotno med seboj pobijajo? Ta misel se nam vzbuja, ko gledamo na sedanjo vojno, ki se vodi z vsemi uničujočimi sredstvi tehničnih pripomočkov. Včasih delamo krive diplomate, češ da so oni povzročitelji tega strašnega gorja, ki je prišlo nad brezštevilne družine in narode. Toda, če smo odkritosrčni, moramo priznati, da ni Bog odgovoren za gorje sedanjih dni, temveč narodi Evrope sami. Že skozi pet in dvajset let opazujemo, kako nespametno se med seboj mesarijo narodi, ki stoje na tako visoki stopnji omike. Kaj smo vse doživeli za časa zadnje svetovne vojne od 1914. do 1918. leta! Kako nečloveško je morila skozi dvajset let boljševiška vlada v Rusiji. Kakšne strahote so se dogajale v državljanski vojni na Španskem! Kaj se godi v sedanji vojni, ko toliko in toliko mornarjev izgine s podmornicami na dnu morja, kjer so živi mrliči in umirajo, ne da bi se kdo spomnil njihove grozovite smrti! Kakšno morje trpljenja se je zgrnilo nad našo domovino po komunističnih zločinih! Ali se nam ne zdi, da so na delu najhujše peklenske sile. Zato pa tudi ni vzrok tega gorja peščica diplomatov, temveč narodi Evrope sami. Že pred sto leti so ti narodi nastopili napačno pot. Kakor je v Stari zavezi Bog vedno prepustil izvoljeno ljudstvo sovražniku, kadar je ljudstvo Njega zapustilo, tako je sedaj tudi Bog dopustil, da je zavladala tema, ker so ti narodi v napuhu preslišali božji klic in so nastopili pot, katero so jim pokazali židovski boljševiki. Narodi Evrope so prišli v puščavo, kamor ne sega več božja oblast, zato se pa vse peklenske sile prosto gibljejo in izživljajo v medsebojnem uničevanju.
 
Pred stoletji se je že začela usodepolna pot zmote in blodnje. Takrat so narodi Evrope obrnili hrbet svojemu Bogu in sledili klicu svobode in bratstva. V srednjem veku so bili vsi stanovi, so bila vsa gospodarska podjetja, obrt in trgovina prepletene z nitjo vere. Nad vsemi je bedela misel na Boga in na onostransko življenje. Slika tedanjega sveta je bila ožarjena z lučjo onostranskega življenja, središče vsega je bil Bog, to sonce življenja. Nato pa je poskušalo neko duhovno gibanje pod vodstvom židov urediti svet na nov način, in sicer brez Boga in brez onostranskega življenja; Boga naj bi nadomestil človek, onostransko življenje pa raj na zemlji. Cilj tega gibanja je bil, omogočiti človeku, da razvije vse sile in moči, da pride do oblasti in do uživanja na tem svetu, bodisi na pošten ali nepošten način. Človek naj bo sedaj prost vseh vezi, prost naj bo božjih zapovedi, prost naj bo božjih postav. Hipno se je zdelo človeštvu, da je rešeno verig in ječe, toda v tem trenutku je zapustil človeka zemeljski raj. Nek učenjak je zapisal takrat besede: Sedaj šele je življenje vredno življenja. Bog, ki je počelo življenja, je bil na ta način vržen s prestola, človek je postal središče vsega, postal je tako rekoč sonce vesoljstva. Bog se je moral umakniti na obrežje. Kajti božji red se samo toliko trpi, kolikor ne krši človeškega reda. Machiavelli piše: Politika je neomejena vladarica v kraljestvu človeških moči in stremljenj. Kar ji gladi pot, je dobro, kar ji pot zadržuje, se mora odstraniti.

To pot zmote, ki so jo nastopili narodi Evrope v tako imenovani prosvetljeni dobi, so nadaljevali tudi v 19. stoletju. Svobodnjaška doba 19. stoletja je zahtevala neomejeno prostost posameznega človeka, zato je zametavala vsako oblast v veri in znanosti. V imenu svobode se je katoliška cerkev izganjala iz šole, iz zakona in iz javnega življenja. Vsi izumi zadnjih desetletij so povzročili, da je človek postal še bolj ošaben in samozavesten. Veruje samo v to, kar odkrije ostrina človeškega duha. Vera se takemu človeku zdi kot stara šara, ki je še ostala iz nekdanjih časov. Vera je privatna zadeva, zato se trpi samo še v cerkvi in med štirimi stenami v domači sobi. V javnosti nima nobene besede več.

Človek verjame le svojemu sluhu. Verjame na svojo vsemogočnost. Vse sile narave naj bodo njemu podložne, zato sanja, da pripravlja človeku raj na zemlji, razmere, v katerih se bo človek najbolj srečnega počutil. V resnici je človek veliko dosegel. Prideluje in izdeluje vse, česar koli si poželi. Vsak otrok lahko zavrti gumb na radijskem aparatu, pa posluša zbrana predavanja in glasbo. Celo omrežje šol in učiteljev je skrbelo za duhovno hrano, dobro je delovala uprava in javna varnost. Vsaka bolezen je imela svojega zdravnika in svojo bolnišnico. Razna zavarovanja so nas varovala pred ognjem, vodo in točo. Bog je bil pahnjen s prestola. Ljudje so postali nezadovoljni kakor nikdar prej. Manjkalo jim je miru in duševne utehe. Javne dobrodelne naprave so skrbele za vse in so bile na razpolago vsem, toda število revežev in siromakov pa je kaj hitro rastlo. Človek je zapustil vire življenja, zato ga čaka smrt. Sodobni modroslovec trdi: človek v današnjih dneh je v največjih skrbeh in stiskah za svoj obstoj. Človek prihaja iz noči svojega rojstva in gre skozi temno noč, ki ga objame po smrti.

Popolnoma svojo pot je v zadnjih stoletjih hodilo gospodarstvo. Tudi to se je oprostilo božje postave. Brez zakonov se je razvijala obrt, zato tudi ne gleda, ali bo človek živel ali pa od lakote poginil. Ako borze zahtevajo, se morajo cela skladišča zlate pšenice sežgati, čeprav stradajo ljudje. Človek v tovarni ni več mojster svojega dela, temveč le del stroja. Tovarne odtrgajo človeka iz zdrave zemlje in ga presade v pusta mesta. On postane v tovarni samo član podjetja pod to in to številko. Strogo nadzorstvo drži maso skupaj. Človek je ostal osamljen, čisto osamljen na cesti. Ošabno je ljudstvo zapustilo Boga, da bi si tukaj na zemlji zgradilo paradiž z lastno močjo. To ljudstvo pa je bilo potegnjeno v globočine največje revščine, kjer čaka na razvalinah vojne le še na smrt.

Le eno je sredstvo, ki more rešiti narode Evrope popolnega pogina: vrniti se je treba k skrivnosti velikega petka ter prisluhniti njegovi skrivnosti. Ker so se narodi tako visoko dvignili nad Boga, zato pa morajo sedaj pasti na kolena pred križem, s katerega slišimo besede: moje kraljestvo ni od tega sveta. Zato naj se narodi Evrope vrnejo domov, vrnejo se k Bogu Očetu! Zgradili so si kulturne palače v bajni krasoti, toda tej palači manjka temeljnega kamenja deset božjih zapovedi. Sodobna omika Evrope in sveta je zgrajena na pesku, zato se bo zgodilo, kar je napovedal Kristus: postala bo velika razvalina. Narodi Evrope, zapustite pot zmote, položite vse življenje, vse delo in nehanje, vse javne naprave, obrate na božjo postavo! Postavite zopet križ in evangelij v parlamente, v ministrstva, v zbornice delavskih, obrtnih in trgovskih zvez. Le Kristus more rešiti Evropo pred poginom Le potem moremo upati, da se bo Evropa spametovala, le potem bodo narodi vzhoda in zapada slišali klic vpijočega v puščavi. Vi, narodi Evrope, ustavite se, kjer ste na poti zmote, prinesite božjo postavo zopet nazaj v vsako hišo, v delavnice, v tovarne, v vse javno življenje. Vrnite se nazaj k Bogu!

Več jasnosti!

Pred časom, sem opozoril, da je vse bolj očitno, da se kontra-revolucija kot takšna, ki se je vršila v najbolj očitni in aktivni obliki od 1942 - 1945, mejnstrimizira. To pomeni, da jo sprejema vse več ljudi in tudi tisti, ki jih lahko štejemo za mejnstrim desnico pri nas. Opozoril sem pa tudi, da bo ta mejnstrimizacija lahko vodila v nepravilno dojemanje kontra-revolucije, ker se ji bodo začele pripisovati lastnosti, ki jih nima in se jo bo tlačilo v neke povojne politično-družbene matrice liberalne desnice. Drugo opozorilo je veljalo sami percepciji vseh tistih, ki so na kontra-revolucionarnih pozicijah vztrajali pred mejnstrimizacijo in vztrajajo tudi, ko se ta vrši. Kajti verjetno je bilo, da bo sama mejnstrimizacija prinesla neko marginalizacijo "avtentične" kontra-revolucije, če si smemo pripisati to oznako. Torej tiste kontra-revolucionarne kontinuitete, ki ji pripada tudi ta blog,  in ki kontra-revolucijo zre v njej sami in je noče jemati kot nekaj, kar bi bilo prilagojeno kontemporarni politiki ali kontemporarnem vrednostnem sistemu neke družbe ali dela družbe. Ta marginalizacija, bo naposled tista črta, ki bo ločila mejnstrimizirano kontra-revolucijo od avtentične kontra-revolucije, oz. nje konitnuitet.

Da je to pač neizogibno dejstvo, ki se mu ne bo moč izogniti, smo pač sprejeli in se nismo in se nočemo odmakniti od svoje nepremične linije, tudi zavoljo večje prepoznavnosti ne. Marginalnost pomeni odrinjenost in obskurnost. To pomeni, da vse tiste ideje iz katerih črpamo in jih tudi širimo, pa tudi naše lastne ideje, ki so skladne z idejami tiste primarne kontra-revolucije, ne morejo prek jasno začrtanih okvirjev, ki so majhni in utesnjujoči. Doseg je torej kratek, občinstva je malo. A to nas vendar ne sme nikoli postaviti v situacijo, da bi v dilemi med avtentičnostjo kontrarevolucije in dolžino našega dosega, izbrali slednje in torej kompromitirali ideje kontra-revolucije.

Kajti mi stojimo na pravi liniji in slovenske kontra-revolucije ne prilagajamo nekim začasnim in trenutnim razpoloženjem neke skupine ljudi ali določene politične stranke. Mi terjamo kristalno čiste in jasne ideje avtentične kontrarevolucije, neomadeževane od političnih kalkulacij in tujih vplivov.Mi se najrazličnejših vprašanj, ki se dotikajo slovenske kontrarevolucije, ne le neizogibamo, temveč jih sami načenjamo in jih razlagamo. To pomeni, da izhajamo iz slovenske kontrarevolucije same in je ne prilagajamo nekim obrazcem, ki so nastali desetletja po njenem koncu, v aktivnem smislu. Teh vprašanj je veliko in mnogi, ki danes delajo na tem, da se slovenska kontrarevolucija mejnstrimizira, jih nočejo načenjati, ali pa jih distorcirajo do te mere, da nehote zabredejo v lastni relativizem in lastno degradacijo. Isto počnejo ti, ki so plod mejnstrimizacije in ustvarjajo nove položaje slovenske kontrarevolucije. Vsi tisti, ki pa se zavzemamo za avtentično dojemanje slovenske kontrarevolucije, ker vidimo njeno širšo povezanost s slovensko tradicijo, smo pri tem postavljeni pred dejstvo, da obstaja velika možnost, da bodo neki elementi, ki si na vse kriplje prizadevajo za to mejnstrimizacijo popolnoma popačili pravi pomen in pravo sliko slovenske kontra-revolucije. To nas more navdajati s strahom ali pa zgolj odvračati od predstavljanja vsebin ljudem, ki si želijo pozicionirati se na kontrarevolucionarni strani.

Če smo imeli prej veliko takšnih, ki slovenske kontrarevolucije niso jemali po njeni vrednostni vsebini, temveč le skozi neko prizmo zgodovinskega zanimanja za bolj tehnične vidike tega pojava, in če smo imeli prej množico ljudi, ki so bili sicer dejanska kontinuiteta kontrarevolucije, a so to svojo danost dojemali kot neko breme, pri čemer so se morali samozatajevati in so iz tega razloga samo kontrarevolucijo dojemali in predstavljali le skozi prizme posameznikov, ki so se znašli sredi zgodovine, imamo sedaj, ki se jasno opredeljujejo za kontrarevolucionarno stran, a roko na srce, je ne poznajo prav nič dobro in vztrajajo na tisti krivdi, ki jim je bila podeljena ne le od komunistov, ki so dolga leta pisali debele knjige, temveč tudi od tistih demokratov tam na zahodu. Tistih demokratov na zahodu, ki so leta 1941 pahnili Jugoslavijo v vojno, tistih demokratov, ki so leta 1944 prisilili kralja v kapitulacijo pred banditi, tistih demokratov, ki so med vojno odmetavali granate na civiliste, tistih demokratov, ki so končno omogočili banditom prevzem popolne oblasti, in tistih demokratov, ki so končno omogočili največji masaker na slovenskih tleh. Taki mejnstrimizaciji pa moramo končno že iz načelnosti nasprotovati.

In takšnih elementov imamo kar nekaj. In čeprav so videti odločeni in podučeni, vendar neprestano zapadajo v protislovja in so na ta protislovja obsojeni vse dokler ne pretržejo s to idejno zasnovo evropskega demokratarstva, ki malikuje zahodno zavezništvo začasa druge svetovne vojne. Zato opažamo dvoje. Prvič, da ti elementi, ki se predstavljajo za kanalizatorje informacij o slovenski kontrarevolucij vedno znova stopajo na stran zaveznikov in da uporabljajo jezik, ki more kaj hitro popačiti vsak diskurz na te teme, ter drugič, da ob tej očitni mejnstrimizaciji ljudje ne znajo pravilno odreagirati, ko se njihovo samooklicano kontrarevolucionarnost prevpraša.

Na socialnih omrežjih se nahajajo določeni posamezniki, ki delijo vsebine slovenske kontrarevolucije, a to kontrarevolucijo na nek izprijen način enačijo z zavezniki. Tako radi govorijo, da so zavezniki osvobodili Evropoin neprestano uporabljajo jezik v katerem enačijo naciste in komuniste, ne da bi jih pri tem doletela neka samorefleksija. Če pa jih ta že doleti, in nujno jih doleti prej ali slej, nanjo nimajo odgovorov in se zavijajo v neke pavšalne in relativistične besede. Če se od nekje vzame nek komunist in jih začne zbadati s prežvečenimi mantrami iz leta 1942, ki se jih komunisti zlepa ne naveličajo, jim ti posamezniki ne znajo drugače odgovoriti, kot s tem, da pokažejo na komuniste. In seveda, to je tudi pravilno, a je obenem tudi jasno, da svojih idej, ki naj bi jih zagovarjali, nimajo docela razvitih in ne poznajo okvirov. Podobno velja tudi, da se določenih reči otepajo in jemljejo iz slovenske kontrarevolucije le tisto, kar je skladno z nazori zavezniške povojne Evrope. Pri tem zopet zapadajo v protislovja, ki jih na tem mestu ne bom niti razčlenjeval, da ne bi naredil še večje škode njihovim nedodelanim nazorom, za katere je samo vprašanje časa kdaj se bodo sesuli, kot hišica iz kart. A obenem je tudi jasno, da na takšno mejnstrimizacijo ne moremo pristajati in jo zavračamo.

Problem je predvsem v tem, da ti posamezniki in skupine ne poznajo slovenske kontrarevolucije dovolj, ali pa jo nalašč tolmačijo na nek čuden način, ki ni zvest njeni avtentičnosti. Velika verjetnost je tudi to, da se na vse kriplje skušajo pozicionirati na t.i. zmagovalni strani, češ komunizem je bil premagan. Vendar že lepo in prav, strinjam se, da je slovenska kontrarevolucija de-facto zmagovalna stran, ker je ostala zvesta slovenski narodni tradiciji, a to ni zmagovalna stran, ki bi bila nekaj istega z zmagovalno stranjo zaveznikov, kamor so dolga leta uvrščali tudi komuniste in jih uvrščajo še danes. Sam diskurz, ki govori o tem, da so bili zavezniki osvoboditelji Evrope in so se borili proti dvema totalitarizmoma, proti fašističnemu in komunističnemu, se morda res lepo sliši, a je v resnici zgodovinsko gledano popolnoma napačen. In kdor si želi pozicionirati se na zavezniški oz. zmagovalni strani, mora biti tudi pripravljen, da zavrže ideale slovenske kontrarevolucije in deluje direktno zoper njih.

In vedno, ko pride ta neprijetna tema na mizo, nas ti, ki pravijo, da so na zmagovalni strani t.j. zavezniški strani, prepričujejo, da moramo pogledati neko širšo sliko. Da moramo upoštevati neke dejavnike, ki pa se v resnici niti malo ne tičejo našega naroda. In zakaj bi morali upoštevati te dejavnike v korist angleških in ameriških rabljev? Samo zato, da bi lahko vztrajali, da smo na zmagovalni strani, kakor so jo oblikovali "demokratski" zavezniki? Kakšna zmagovalna stran pa je to? V čem pa je bila zmaga zaveznikov, v čem ta silna osvoboditev Evrope? Mar je bila v tem, da je vsa vzhodna Evropa desetletja trpela pod komunizmom, ali je v tem, da so naši partizani iznakazili podobo slovenskega naroda? Je morda ta zmaga v tem, da Evropa počasi ugaša zaradi razraščanja nenravnosti in genocidnega obnašanja emancipiranega svobodnega človeka, ki kolje svoj lastni zarod? V čem je ta zmaga? In zakaj bi se morali postavljati na stran te "liberalne tradicije" zahodnih zaveznikov?

In dokler bodo ti posamezniki, ti centri in te skupine razmišljali in pisali na takšen način, bo med nami in njimi veljalo nesoglasje, pri čemer si bomo mi lastili dejstvo, da pripadamo avtentični slovenski kontrarevoluciji, medtem ko so oni sami neke karikature, neka koristna tesla v rokah komunistov in dekadentnega zahoda. In to smo pripravljeni utemeljiti na dolgo in široko vsakomur, ki bi temu tehtno nasprotoval.

Pregreha slovenskega naroda je v tem, da neprestano zavzema neke položaje ob vprašanjih, ki se niti malo ne tičejo njega samega. Tako npr. v zadnjem času vidimo veliko pozicioniranja glede na volilno kampanjo doli v nekdanjih kolonijah. Tu vlada že prav strastna agitacoja v korist kandidata Trumpa, pa čeprav nima slovenski človek pri tem nobenega vpliva, ker nanj tamkajšnji predsednik sploh ne vpliva. Podobno velja za Rusijo, kjer se ljudje delijo ob umetno ustvarjeni dilemi: za Rusijo, proti Rusiji. Tretji primer je sirska državljanska vojna, kjer se ljudje strastno pozicionirajo na eni ali drugi strani, čeprav sta obe strani faktično za nas popolnoma nepomembni in na nas nimata nobenega vpliva. Tako kot ta nepotrebna pozicioniranja pa se dogaja z odnosom zavezniki - sile osi, kjer se umetno ustvarja neka širša dilema, četudi bi se morala ta dilema ustvarjati le tam, kjer se nas dejansko tiče. In to je pri vprašanju slovenske revolucije in kontrarevolucije, torej pri vprašanju slovenske državljanske vojne, z ozkim ozirom na okupacijo. Namesto, da bi se spoznal z različnimi vidiki in prodrl v globine naše specifične narodove usode, pa se povprečen Slovenec raje pozicionira le ob vprašanju zavezniki - sile osi, ki je morda res relevantno za Britance in kake Francoze, a zdaleč ni relevantno za nas Slovence.

Zato se tu ponavljamo, da velja skepsa ob tej mejnstrimizaciji, dokler bomo poslušali o komunistonacistih in podobnih nebulozah, ki so jih pred sedemdesetimi leti uporabljali prav komunisti sami. Mi bomo sicer na svojih nazorih vztrajali, dokler nam bo dano, kljub "obskurnem" položaju.

-NeoDomobranec