20. april - praznik neuničljive slovenske tradicije

Dvajsetega aprila leta 1944 je na bežigrajskem stadionu prisegla domobranska vojska. To dejanje pa ni edini pomemben mejnik tega dne, temveč je na ta dan slovenski narod dobil nazaj tudi svojo trobojnico, ki jo je slovesno razvil sredi Ljubljane. Ta dvojni dogodek nam daje jasen poduk, da je dvajseti april praznik neuničljivosti slovenske tradicije, ki je sredi okupacije in sredi revolucije izkazala svoje bit in bistvo.
      
Pomembno pa je tudi, da se zavedamo, da je domobranska prisega, ki je v resnici jasna deklaracija zoper komunizem, dokaz slovenske načelnosti in brezkompromisnosti že leta 1944, medtem ko so zahodni zavezniki še vedno prodajali polovico Evrope komunistom za njihove krvave usluge. Zato je dvajseti april tudi opomnik, da je slovenski narod venomer želel le biti na svoji, od Boga prejeti, zemlji in ni želel postati orodje v rokah mednarodnega framasonstva, ki je tedaj rovarilo po Evropi pod krinko boja proti fašizmu. Naš narod je hotel ohraniti lastno bistvo in je tako tudi ravnal, ne meneč se za vojne mešetarje, ki so si pred tem in po tem delili Evropo, kakor je to njim ustrezalo.
        
Zato je dvajseti april zares praznik slovenstva, ker je v težkih preizkušnjah v katere je bil pahnjen, ne po lastni krivdi, temveč po krivdi nesposobnih srbskih vladarjev in kasneje po krivdi komunistov, ter z njimi zvezanih badoglijevcev, ker je v teh težkih preizkušnjah želel neomajno ohranjati slovensko bistvo, kakor se je razvilo v stoletjih. In ker ni klonil pod pritiski zahodnih imperialistov vse dokler mu ni bilo vse to s silo odvzeto in je bil pahnjen v veliki eksperiment dvajsetega stoletja - od liberalizma krmljen in krmiljen komunizem.
    
A ker se slovenski narod ravno v letih 1942 - 1945 uprl londonskim mešetarjem in hujskačem, ki so kratkovidno želeli ohranjati svoj imperij zgrajen na tolikih krivicah in žrtvah, je pokazal da je slovenska tradicija v njenem jedru neuničljiva in da nima noben tuj narod pravice soditi na kakšno pozicijo naj se postavi. Naš narod je želel prestati vojno, ki je ni sam začel in je ni bil dolžan bojevati v korist mednarodnega kapitala ali mednarodnega komunizma. Zato je zavzel takšne pozicije, za kakršne je ocenil, da bodo najbolj ustrezne za njegovo bit in bistvo.
      
Medtem ko so oefarji in vsi drugi komunisti delali po navodilih Moskve in so nekateri zaslepljeni liberalni domoljubi delali po navodilih prevarantskega Londona, je slovenska tradicija, kakor je bila izražena v slovenskem intelektualcu, domobrancu in kleriku odrekla svojo pokorščino nekim imperialističnim kalkulacijam zahoda in vzhoda ter je s tem edina, ki more v današnjih dneh reči, da je imela prav in ne nosi nobene krivde za razsulo in propadanje zahodne družbe, ki se stara in postaja iz trenutka v trenutek bolj izprijena.
   
Ta dan more tako izstaviti račun tudi vsem tistim, ki slovenskega naroda niso dojemali v njegovem celovitem in edinstvenem bistvu, temveč so ga po liberalno dojemali le kot skupek jezika in dežele, ter so s tem, tedaj ali kasneje, koristili komunistom na eni strani in dekadentnim kapitalistom na drugi strani. Njihovo zavzemanje, na videz načelnih, pozicij zoper okupatorja, je zgolj šibilo slovensko tradicijo do te mere, da je skorajda povsem izginila in je slovenski narod postal narod brez duše.
         
Zato se naj vsakega dvajsetega aprila, na dan domobranske prisege, ki jasno izraža voljo Slovencev, da se za vsako ceno uprejo komunistom, opomnimo, da obdobje druge svetovne vojne pri nas, ni zares črno-belo in da tisto kar smatrajo Britanci za črno ni zares črno in tisto, kar smatrajo za belo, ni zares belo.
   
20. 4. 2016 -NeoDomobranec

Naša kultura živi - sprejem literatov pri prezidentu Leonu Rupniku - 28.3.1945

Pred nami sta dve reportaži z dne 28.3. 1945, ko je v Ljubljani prezident odlikoval tri literate, in dal priznanje tudi Francetu Balantiču in Francetu Kremžarju, ko je čestital Kremžarjevemu očetu in obljubil ustanovitev sklada "Balantičeva ustanova". Sledi tudi celoten govor prezidenta ob tem dogodku.

Literarne nagrade Pokrajinske uprave

Prezident general Rupnik je dal priznanje slovenskim leposlovcem

Svoj čas so slovenske oblasti podeljevale vsakoletnim odličnim delom leposlovnega značaja literarne nagrade in sicer bivša banska uprava ter županstvo občine ljubljanske. Ta tradicija se je vzdržala do zadnjega časa: nagrade bivše uprave Ljubljanske pokrajine so bile podeljene samo še za leto 1942, mestna občina pa je podelila Prešernovo nagrado še lani. Letos pa je ljubljanska nagrada nepričakovano in čisto po nepotrebnem prenehala, kajti ne vidimo razloga, zakaj naj bi denarna štednja zadela prav slovenske, v tem težkem času ustvarjajoče leposlovce. Prezident general Rupnik pa je čutil zalo še bolj potrebo, obnoviti skrb za kulturno delo ter je naročil J. Peterlinu, naj sestavi razsodišče, ki naj izbore tri najboljša dela zadnjega leta in jih predlaga za nagrado, ki znaša za prvi dve deli po 10.000 lir, za tretje 8000 lir. O rezultatu razsodišča smo že včeraj poročali. V sredo ob 9. je bilo podeljevanje nagrad. V delovni pisarni prezidenta generala Rupnika so se zbrali odlikovanci gg. pesnik dr. Alojzij Gradnik in pisatelja dr. Stanko Majcen in Emilijan Cevc, urednik F. Kremžar za pokojnega nagrajenca pesnika F. Balantiča, ter člani razsodišča uredniki B. Borko, dr. Tine Debeljak, dr. P. Karlin in prof. Moder, kakor tudi predstavniki oblasti: načelnik upravn. oddelka dr. Hubad, načelnik Prosvetnega oddelka dr. L. Sušnik in načelnik Informacijskega oddelka I. Cergol.

 
Predsednik oddelka za kulturo prof. Peterlin je g. Prezidentu še enkrat poročal o sklepih razsodišča, ki je iz razmeroma lepega števila kvalitetnih del tega leta izbralo imenovane pesnike in pisatelje, ter mu predstavil nagrajence. Nato je Prezident general Rupnik imel na zbrane nagrajence naslednji nagovor:

Spoštovani gospodje!

Z zadovoljstvom sem osvojil sklepe, kl nam jih je pravkar prečital predsednik komisije za podelitev literarnih nagrad za leto 1944. Srečen sem, da lahko gospodom, katerim je komisija prisodila najboljše ocene, izročim kot znak priznanja skromne nagrade za njihova dela, ki so obogatila slovensko kulturo in postala skupna last slovenskega naroda.

Vsako pošteno delo zasluži pošteno plačilo. Bolj velja to za duševna dela naših odlikovancev, storjena v času, ko je na slovenski zemlji in okrog nje govorilo orožje in imela smrt svojo bogato žetev. »Inter arma silent musae«, se je glasilo staro rimsko pravilo. Naši odlikovanci so šli preko njega, oni so odklonili propagirani kulturni molk in dali iz bogatih zakladnic svojega duha svojemu narodu najboljše, kar so premogli. Prav zato bo njihovo delo deležno zahvale in hvaležnosti vsega našega naroda.

Izredno mi je drago, da lahko odlikujem dr. Alojzija Gradnika, našega velikega in globokega lirika, ki je prav zadnji dve leti izdal močni in za današnji usodni čas pomembni zbirki »Maja« in »Pojoča kri« s krepkimi podobami trpljenja naših izgnancev v savojskih taboriščih.

Srečen sem, da vidim med odlikovanci dr. Stanka Majcna, svojega bivšega požrtvovalnega sodelavca, mojstra slovenske besede in globokega misleca.

V krogu najboljših stoji eden izmed najmlajših naših piscev, Emilijan Cevc, ki je na svojstven način zajel življenje v slovenskem domu in ki v mehkem, izpiljenem slogu razmišlja o preprostih stvareh, ki obdajajo slovenskega človeka.

Enega, ki bi sodil v vaš krog, gospodje, danes ni več med nami. V cvetu mladosti je France Balantič, nadebudni pesnik in glasnik našega mladega pokoljenja, položil svoje življenje na žrtvenik slovenskega naroda. Njemu žal ne morem izročiti odlikovanja, pač pa sem odredil, da se v njegov spomin osnuje »Balantičeva ustanova«, iz katere se bo vsako leto izplačala literarna nagrada pesniškemu prvencu.
      
Prijetna dolžnost mi je, gospodje, da se Vam kot prezident ljubljanske pokrajine za Vaše plodno, slovenskemu narodu in vsemu kulturnemu človeštvu posvečeno delo od vsega srca zahvalim in Vam k priznanju, ki Vam ga je prisodila komisija, iskreno čestitam. Slovenski narod ne bo pozabil, da ste ga v času njegove Kalvarije ogrevali s toplimi žarki večne resnice, plemenitosti in lepote. Temu svojemu poslanstvu ostanite zvesti tudi v bodoče. Iz bogatih zakladov, ki Vam jih je naklonil Bog, črpajte nove sile in ustvarjajte nova dela, da bo večna stavba slovenske kulture čim mogočnejša in veličastnejša.

Po govoru je nagrajencem izročil g. Prezident lepo izdelane diplome, ki so zase umetnine ter zelo reprezentativne in jih je ročno izrisal ter načrte zanje napravil arh. Gajšek.

G. Prezidentu se je v imenu nagrajencev zahvalil najmlajši g. Emilijan Cevc, ki mu je izrekel hvalo za priznanje ter obljubo, da se bodo pisatelji zavedali vedno svoje dolžnosti do naroda in kulture in mu po svojih močeh ustvarjali književnost.
Tako je g. Prezident počastil ustvarjalce slovenskega duha in besede v tem času ter tako z lepo gesto potrdil našo kulturno samobitnost.

  

Naša kultura živi

Letošnji 28. marec je bil tih kulturni praznik. Prezident general Rupnik je dopoldne sprejel v svojem delovnem kabinetu tri mojstre slovenske besede, jim izročil v znak priznanja diplome in podelil pokrajinske literarne nagrade. Med nagrajenci so bili: pesnik Alojzij Gradnik ter pisatelja Stanko Majcen in Emilijan Cevc. En nagrajenec ni bil prisoten pri tej skromni in pomembni svečanosti, eden, ki ni doprinašal deleža za naš rod samo s peresom, temveč je prijel v usodnih trenutkih naše domovine v roke tudi puško, to je bil mladi mojster slovenske vezane besede, padli borec-pesnik France Balantič. Namesto njemu je stisnil prezident roko očetu pokojnikovega pesnikovega prav tako padlega soborca Franceta Kremžarja, ki je bil Balantiču tovariš, prijatelj in mentor. Oba idealna mlada borca sta umrla junaško v ognju v grahovski borbi z rdečimi izkoreninjenci leta 1943. Prezident general Rupnik je odredil, da se v počastitev spomina za domovino padlega pesnika osnuje »Balantičeva ustanova«, iz katere se bo vsako leto izplačala literarna nagrada našemu pesniškemu prvencu.

    

Govor prezidenta Leona Rupnika ob pogrebu žrtev zavezniškega bombardiranja Ljubljane

Pred nami je govor prezidenta Rupnika na pogrebu žrtev letalskega napada angoamerikancev dne 13.3.1945. Letalski terorizem se je izvršil štiri dni prej, na rojstni dan Gregorija Rožmana dne 9.3.1945. Angloamerikanci so pri jasnem dnevu bombardirali stanovanjski del Ljubljane in po svoji teroristični taktiki pomorili 46 civilistov. Najmlajši med njimi je bilo komaj tri leta, najstarejša žrtev pa je bila stara 78 let. Angloamerikanci niso imeli nobenega resnega povoda za bombardiranje Ljubljane, razen ustrahovanje ljudi. Komunistična rdeča armada je že jeseni prejšnjega leta zasedla Beograd in nobenega razloga ni bilo, da se bombardira Ljubljano, čez manj kot dva meseca je tudi Nemčija že kapitulirala. Sledi celoten govor prezidenta:
  

"Tu ležijo mrtvi — Slovenci!
   
Prišli smo, da se poslovimo od mrtvih slovenskih mož, žena in otrok. — Prišli smo, da se poslovimo od nedolžnih žrtev, ki jih je iz toplega družinskega objema in iz našega slovenskega občestva iztrgalo strahovanje židovskega sovraštva ki se je razbesnelo proti vsemu človeštvu. — Prišli smo vzet slovo od žrtev nesmiselnega besnenja, ki se je sedaj razbesnelo tudi nad tistim narodom, kateri ni hotel nikdar ničesar drugega, kot da se ohrani na tem drobcenem koščku zemlje, kamor ga je pred davnimi stoletji poslala božja Previdnost, kateri ni hotel biti nikdar nikomur v breme, ampak je vedno le želel, da bi živel po božjih postavah in z božjo pomočjo iz skope zemljice kopal sadove svojega preživljanja.
    
Vprašam vas, dragi moji rojaki, kaj so vendar naredili ti nedolžni, dobri Slovenci Angloamerikancem, da so jih sredi njihovega mirnega dela in snovanja za bodočnost na najbolj grozoten, najbolj nečloveški in podli način zavratno umorili?
       
Trdno verujemo, da bo Vsemogočni Sodnik sodil hlapčevske rablje satanskega boljševizma in zlatega židovskega moloha; ne sicer takoj, toda sodil jih bo zatrdno, zakaj božji mlini meljejo počasi, pa sigurno.
       
Zato, Slovenci, ne klonimo glav! Naša žalost naj bo žalost ponosnih, ki ne bodo nikdar propadli! Kar nas je še preživelih in kar jih bo po teh grozotah preostalo v pričevanje poznim rodovom, ki bodo srečno živeli na tem rajskem prostoru, ki je naša domovina, strnimo sile! Vse težke preizkušnje, ki nam bodo še naložene, moramo prestati hrabro in odločno in še za trenutek ne smemo popustiti v neomajni veri v Boga, naš narod in našo lepo domovino!
 
Zakaj samo ta trdna vera nas bo usposobila, da bomo enotni po misli in duhu vzdržali napore in borbe, dokler se Vsemogočnemu ne bo zdelo, da smo vredni, biti dragocen član narodov v novi, boljši dobi, ki bo napočila po tej vojni.
       
Tem žrtvam, ki ležijo pred nami, dolgujemo, da utrdimo svojo vero in ojeklenimo svojo voljo in da v boju za boljšo dobo človeštva vzdržimo. Samo če bomo v boju, ki nam je naložen, vzdržali, bomo tem in vsem drugim slovenskim rojakom, ki so padli za narod in domovino, izkazali vredno čast in jim obranili za večne čase zasluženi spomin.
     
Vam, moji ljubi mrtvi rojaki, pa kličem: Ljubi Bog naj vam da, da bi vam bila naša sveta domača zemljica, za katero ste padli in katera bo nekoč tudi nas sprejela v svoj objem, lahka!
           
Počivajte v miru in v bližini Boga, molite za svoj trpeči narod!"
      

Govor prezidenta divizijskega generala Leona Rupnika ob novem letu 1945

Pred nami je prvi v seriji govorov Leona Rupnika, ki jih je imel ob različnih priložnostih med leti 1943 - 1945. Prezident Rupnik je ena največjih osebnosti slovenske zgodovine saj je njegova politična pojava dejansko utelešenje slovenske tradicionalistične in narodne misli. Kdor pa želi nadaljevati in se okleniti tradicije, ki so nam jo skušali priskutiti liberalci starega kova in ki so nam jo do nerazpoznavnega izkazili komunisti, ter ki nam jo danes skušajo priskutiti liberalci novega kova, moramo dodobra poznati misli in ideje, ki jih v svoji osebi združuje prezident Leon Rupnik. Šele, ko bomo dojeli bistvo slovenske tradicije od Mahniča do Rupnika v celoviti njegovi razsežnosti, moremo znova obnoviti avtentičnost slovenskega naroda in Slovenca, kot zgodovinske danosti.
 
Ta govor je prezident povedal po radiu prvega januarja 1945.
 

Vse za rešitev naroda!

  

Dragi moji slovenski rojaki!

Z istimi besedami, ob istem času in z istega mesta sem vas pozdravil danes pred letom, ko smo odslavljali leto 1943 in polagali svoje upe v leto 1944.

      

Takrat sem dejal, da izpolnitve programa našega novega življenja ni mogoče stisniti v okvir enega samega koledarskega leta, marveč da je naše vstajenje odvisno od trajnih naporov nas samih, od trajne zaposlitve vse naše dobre volje in vseh naših moči, in da sta za to potrebni skrajna enotnost v mišljenju in nastopanju ter discipliniranost.

        

Takrat sem se tudi zahvalil vsem tistim Slovencem, ki so si zaradi zveste izpolnitve do Boga, naroda in domovine pridobili zaslugo, da so v najtežjem času skrbeli za našo rešitev iz obupnega položaja, v katerem smo bili 8. septembra.

  

To so bili naši hrabri prvi domobranci, naši kmetje in delavci, del našega izobraženstva in domovini zvesta mladina.

   

Če se ozrem na razdobje med svojim lanskim in letošnjim novoletnim pozdravom, me vztrajno, zvesto izpolnjevanje narodnih dolžnosti teh najboljših Slovencev in Slovenk navdaja s ponosom in hvaležnostjo. Zato se zahvaljujem vsem, ki so v preteklem letu z žrtvami in delom pomagali gladiti naš ugled, našo varnost in obnovo našega življenja.

          

Predvsem smo dolžni svojo globoko zahvalo vsem našim vojakom, ki so v boju morali žrtvovati življenje ali svoje zdrave ude za varnost slovenskega naroda. Vse te žrtve pomenijo dragocen temelj našega preroda, iz katerega mora vzkliti nova, srečnejša doba našega narodnega življenja.

       

Prav tako toplo zahvalo dolgujemo vsem tisočem nepoznanih mož in fantov, ki so napolnili vrste slovenskega domobranstva, da tako v junaštvu in udarnosti polagajo temelje novi, lepši zgodovini slovenskega naroda. Blesteče zmage nad našimi boljševiškimi nasilniki v minulem letu so toliko bolj pomembne, ker si je slovensko domobranstvo z resnim in požrtvovalnim delom in urjenjem pridobilo tolikšne vojaške sposobnosti, da je svoje uspehe v boju s komunistično drhaljo doseglo z najmanjšimi žrtvami. Čast, zvestoba do naroda in domovine, najstrožje izpolnjevanje dolžnosti in tovarištvo bodo domobranske vrste vedno bolj utrjevale in dvigale njegovo veljavo, da bo slovensko domobranstvo postalo porok naše zmage nad našimi sovražniki in porok naše veljave v družini svobodnih evropskih narodov. To domobranstvo bo postalo tudi nosilec našega novega narodnega in družabnega reda, v katerem bo vsak dobro misleči Slovenec moral biti zadovoljen.

        

Kakor naši vojaki so tudi pripadniki drugih stanov izpolnjevali svoje dolžnosti do domovine. Kajpak so to spet bili zlasti naši neprecenljivi kmetje, ki že skozi 1500 let naše težke zgodovine dajejo narodu vedno sveže, dvigajoče sile; nadalje naši marljivi delavci, ki navzlic največjim naporom boljševiških lažnivcev niso odpovedali zvestobe, ter mladina, ki je zapeljivci niso mogli zapeljati, ker se je zavedala, da gre za njeno bodočnost

           

Zaradi vsega tega smo v preteklem letu navzlic razmeram dosegli prav lepo vrsto uspehov. To je uvidela velika večina naroda, ki se nam je zato v delu in naporih pridružila.

          

Pridružilo bi se nam jih še več, če ne bi bili moralno in dejansko ovirani. Ovirali pa so jih oni redki posamezniki, ki sem jih vse leto sam in po svojih sodelavcih javno v govorih in člankih ter zasebno opozarjal in opominjal, naj vendar mislijo na narod iu naj ne rušijo narodne enotnosti, ki nam edina lahko pomaga iz stiske na zeleno vejo.

                 

Toda ostali so vedno enaki. Trdovratno in navzlic očitnosti položaja so sledili krilaticam propagandistov svetovne židovske sleparije: vdajali so se usodnim iluzijam, vdajali se neresnim političnim sanjam. Niso se zavedali, da so s tem najbolj koristili komunistom, ki so si meli roke. Če so le mogli, so šli z molkom in omalovaževanjem preko mene, na drugi strani pa so od mene pričakovali dejanj in gest, ko da sem najmogočnejši vladar na svetu. Če so zarudi svojega skoraj že bolestnega zanešenjaštva vtaknili prste med škripce, so zakričali o vnebovpijočih krivicah in valili krivdo na vse druge, samo na svojo nerazsodnost ne.

         

Ostali pa so v ogromni manjšini. Toda naš narod je tako neznaten, da je škoda vsakega pozitivnega člena, ki gre v nič.

       

Poudarjam pa: če ne bi nekaj večnih nezadovoljnežcv, političnih stremuhov in nerazsodnežev s svojo kratkovidnostjo, tekmovanjem za prvenstvo, spletkami, nezaupljivostjo in izigravanjem stalo na poti dobri volji, razumevanju, treznosti, disciplini in enotnosti pravega slovenskega naroda, ki se je zbral v in za slovenskim domobranstvom, bi danes ne bilo brez komunističnih razbojnikov zavarovano, mirno in urejeno samo jedro slovenskega prostora - Ljubljansku pokrajina - marveč bi vse to bilo doseženo tudi drugod, kjer žive naši ljudje in bi se vsa naša tvorna sila posvetila gradnji in obnovi razbitin ter duhovnemu in gmotnemu utrjevunju zoper satanski boljševizem. Zato tem večja zahvala vsem tistim, ki so razumeli zapoved časa.

         

Slovenci vemo, da čas preskušenj še ni mimo. Zato bomo združili vse sile, stisnili pesti, napeli mišice in možgane, da se izmuznemo namenom židovskega boljševizma, ki nas s svojo satansko igro skuša ponižati na stopnjo topih sužnjev.

          

Na pragu usodnegu razdobju, ki ga danes nastopamo, bi rad poudaril, da se nova doba, ki mora priti, in bo tudi prišla, že dovolj jasno očituje. Zato bi rad svoje rojake Slovence znova opozoril: Slovenci, zberite se in odprite oči, da vas sonce nove dobe ne bo našlo zatopljene v nesrečne sanje!

          

Tudi v nastopajočem letu bo moje vodilo ostalo nespremenjeno: Vse za rešitev naroda! Koristiti narodu!

          

Vsem, ki mi v skrbi za svoj narod sledijo in so mi pripravljeni še slediti, pa naj velja za novo leto moje geslo: Neizprosen boj komunizmu do njegovega uničenja! Delo za duhovni preporod in gmotno obnovo našega naroda! Negovanje kulturnih, verskih, gospodarskih in družbenih vrednot slovenskega naroda! Negovanje slovenskih narodnih izročil! Ustvarjanje pogojev za nov, pravičnejši in boljši družbeni red ter stanovsko slogo!

          

Ker smo evropski narod, mora tudi naša dežela sodelovati v boju za novo Evropo, v katerem nam je zaradi načelnosti, prvenstva in žrtvovanja zgled Nemčija. Združimo vsi in vse svoje sile in sposobnosti v nerazdružno enoto v in za našim slovenskim domobranstvom!

Križ nam govori (1944)

Križ nam govori

V.Z., 1944

  

Iste sile, ki so na Veliki petek klicale v Jeruzalemu: Križaj ga, križaj ga! iste sile so povzročile sedanje gorje. Ker ni Kristus ustanovil posvetnega kraljestva, zato so ga križali in prav zato še danes judovski materijalizem strelja naše poštene slovenske može in fante.

Sliši se vprašanje, kako more dobri Bog dopustiti, da se ljudje, ki so člani velike družine narodov v Evropi, tako strahotno med seboj pobijajo? Ta misel se nam vzbuja, ko gledamo na sedanjo vojno, ki se vodi z vsemi uničujočimi sredstvi tehničnih pripomočkov. Včasih delamo krive diplomate, češ da so oni povzročitelji tega strašnega gorja, ki je prišlo nad brezštevilne družine in narode. Toda, če smo odkritosrčni, moramo priznati, da ni Bog odgovoren za gorje sedanjih dni, temveč narodi Evrope sami. Že skozi pet in dvajset let opazujemo, kako nespametno se med seboj mesarijo narodi, ki stoje na tako visoki stopnji omike. Kaj smo vse doživeli za časa zadnje svetovne vojne od 1914. do 1918. leta! Kako nečloveško je morila skozi dvajset let boljševiška vlada v Rusiji. Kakšne strahote so se dogajale v državljanski vojni na Španskem! Kaj se godi v sedanji vojni, ko toliko in toliko mornarjev izgine s podmornicami na dnu morja, kjer so živi mrliči in umirajo, ne da bi se kdo spomnil njihove grozovite smrti! Kakšno morje trpljenja se je zgrnilo nad našo domovino po komunističnih zločinih! Ali se nam ne zdi, da so na delu najhujše peklenske sile. Zato pa tudi ni vzrok tega gorja peščica diplomatov, temveč narodi Evrope sami. Že pred sto leti so ti narodi nastopili napačno pot. Kakor je v Stari zavezi Bog vedno prepustil izvoljeno ljudstvo sovražniku, kadar je ljudstvo Njega zapustilo, tako je sedaj tudi Bog dopustil, da je zavladala tema, ker so ti narodi v napuhu preslišali božji klic in so nastopili pot, katero so jim pokazali židovski boljševiki. Narodi Evrope so prišli v puščavo, kamor ne sega več božja oblast, zato se pa vse peklenske sile prosto gibljejo in izživljajo v medsebojnem uničevanju.
 
Pred stoletji se je že začela usodepolna pot zmote in blodnje. Takrat so narodi Evrope obrnili hrbet svojemu Bogu in sledili klicu svobode in bratstva. V srednjem veku so bili vsi stanovi, so bila vsa gospodarska podjetja, obrt in trgovina prepletene z nitjo vere. Nad vsemi je bedela misel na Boga in na onostransko življenje. Slika tedanjega sveta je bila ožarjena z lučjo onostranskega življenja, središče vsega je bil Bog, to sonce življenja. Nato pa je poskušalo neko duhovno gibanje pod vodstvom židov urediti svet na nov način, in sicer brez Boga in brez onostranskega življenja; Boga naj bi nadomestil človek, onostransko življenje pa raj na zemlji. Cilj tega gibanja je bil, omogočiti človeku, da razvije vse sile in moči, da pride do oblasti in do uživanja na tem svetu, bodisi na pošten ali nepošten način. Človek naj bo sedaj prost vseh vezi, prost naj bo božjih zapovedi, prost naj bo božjih postav. Hipno se je zdelo človeštvu, da je rešeno verig in ječe, toda v tem trenutku je zapustil človeka zemeljski raj. Nek učenjak je zapisal takrat besede: Sedaj šele je življenje vredno življenja. Bog, ki je počelo življenja, je bil na ta način vržen s prestola, človek je postal središče vsega, postal je tako rekoč sonce vesoljstva. Bog se je moral umakniti na obrežje. Kajti božji red se samo toliko trpi, kolikor ne krši človeškega reda. Machiavelli piše: Politika je neomejena vladarica v kraljestvu človeških moči in stremljenj. Kar ji gladi pot, je dobro, kar ji pot zadržuje, se mora odstraniti.

To pot zmote, ki so jo nastopili narodi Evrope v tako imenovani prosvetljeni dobi, so nadaljevali tudi v 19. stoletju. Svobodnjaška doba 19. stoletja je zahtevala neomejeno prostost posameznega človeka, zato je zametavala vsako oblast v veri in znanosti. V imenu svobode se je katoliška cerkev izganjala iz šole, iz zakona in iz javnega življenja. Vsi izumi zadnjih desetletij so povzročili, da je človek postal še bolj ošaben in samozavesten. Veruje samo v to, kar odkrije ostrina človeškega duha. Vera se takemu človeku zdi kot stara šara, ki je še ostala iz nekdanjih časov. Vera je privatna zadeva, zato se trpi samo še v cerkvi in med štirimi stenami v domači sobi. V javnosti nima nobene besede več.

Človek verjame le svojemu sluhu. Verjame na svojo vsemogočnost. Vse sile narave naj bodo njemu podložne, zato sanja, da pripravlja človeku raj na zemlji, razmere, v katerih se bo človek najbolj srečnega počutil. V resnici je človek veliko dosegel. Prideluje in izdeluje vse, česar koli si poželi. Vsak otrok lahko zavrti gumb na radijskem aparatu, pa posluša zbrana predavanja in glasbo. Celo omrežje šol in učiteljev je skrbelo za duhovno hrano, dobro je delovala uprava in javna varnost. Vsaka bolezen je imela svojega zdravnika in svojo bolnišnico. Razna zavarovanja so nas varovala pred ognjem, vodo in točo. Bog je bil pahnjen s prestola. Ljudje so postali nezadovoljni kakor nikdar prej. Manjkalo jim je miru in duševne utehe. Javne dobrodelne naprave so skrbele za vse in so bile na razpolago vsem, toda število revežev in siromakov pa je kaj hitro rastlo. Človek je zapustil vire življenja, zato ga čaka smrt. Sodobni modroslovec trdi: človek v današnjih dneh je v največjih skrbeh in stiskah za svoj obstoj. Človek prihaja iz noči svojega rojstva in gre skozi temno noč, ki ga objame po smrti.

Popolnoma svojo pot je v zadnjih stoletjih hodilo gospodarstvo. Tudi to se je oprostilo božje postave. Brez zakonov se je razvijala obrt, zato tudi ne gleda, ali bo človek živel ali pa od lakote poginil. Ako borze zahtevajo, se morajo cela skladišča zlate pšenice sežgati, čeprav stradajo ljudje. Človek v tovarni ni več mojster svojega dela, temveč le del stroja. Tovarne odtrgajo človeka iz zdrave zemlje in ga presade v pusta mesta. On postane v tovarni samo član podjetja pod to in to številko. Strogo nadzorstvo drži maso skupaj. Človek je ostal osamljen, čisto osamljen na cesti. Ošabno je ljudstvo zapustilo Boga, da bi si tukaj na zemlji zgradilo paradiž z lastno močjo. To ljudstvo pa je bilo potegnjeno v globočine največje revščine, kjer čaka na razvalinah vojne le še na smrt.

Le eno je sredstvo, ki more rešiti narode Evrope popolnega pogina: vrniti se je treba k skrivnosti velikega petka ter prisluhniti njegovi skrivnosti. Ker so se narodi tako visoko dvignili nad Boga, zato pa morajo sedaj pasti na kolena pred križem, s katerega slišimo besede: moje kraljestvo ni od tega sveta. Zato naj se narodi Evrope vrnejo domov, vrnejo se k Bogu Očetu! Zgradili so si kulturne palače v bajni krasoti, toda tej palači manjka temeljnega kamenja deset božjih zapovedi. Sodobna omika Evrope in sveta je zgrajena na pesku, zato se bo zgodilo, kar je napovedal Kristus: postala bo velika razvalina. Narodi Evrope, zapustite pot zmote, položite vse življenje, vse delo in nehanje, vse javne naprave, obrate na božjo postavo! Postavite zopet križ in evangelij v parlamente, v ministrstva, v zbornice delavskih, obrtnih in trgovskih zvez. Le Kristus more rešiti Evropo pred poginom Le potem moremo upati, da se bo Evropa spametovala, le potem bodo narodi vzhoda in zapada slišali klic vpijočega v puščavi. Vi, narodi Evrope, ustavite se, kjer ste na poti zmote, prinesite božjo postavo zopet nazaj v vsako hišo, v delavnice, v tovarne, v vse javno življenje. Vrnite se nazaj k Bogu!

Več jasnosti!

Pred časom, sem opozoril, da je vse bolj očitno, da se kontra-revolucija kot takšna, ki se je vršila v najbolj očitni in aktivni obliki od 1942 - 1945, mejnstrimizira. To pomeni, da jo sprejema vse več ljudi in tudi tisti, ki jih lahko štejemo za mejnstrim desnico pri nas. Opozoril sem pa tudi, da bo ta mejnstrimizacija lahko vodila v nepravilno dojemanje kontra-revolucije, ker se ji bodo začele pripisovati lastnosti, ki jih nima in se jo bo tlačilo v neke povojne politično-družbene matrice liberalne desnice. Drugo opozorilo je veljalo sami percepciji vseh tistih, ki so na kontra-revolucionarnih pozicijah vztrajali pred mejnstrimizacijo in vztrajajo tudi, ko se ta vrši. Kajti verjetno je bilo, da bo sama mejnstrimizacija prinesla neko marginalizacijo "avtentične" kontra-revolucije, če si smemo pripisati to oznako. Torej tiste kontra-revolucionarne kontinuitete, ki ji pripada tudi ta blog,  in ki kontra-revolucijo zre v njej sami in je noče jemati kot nekaj, kar bi bilo prilagojeno kontemporarni politiki ali kontemporarnem vrednostnem sistemu neke družbe ali dela družbe. Ta marginalizacija, bo naposled tista črta, ki bo ločila mejnstrimizirano kontra-revolucijo od avtentične kontra-revolucije, oz. nje konitnuitet.

Da je to pač neizogibno dejstvo, ki se mu ne bo moč izogniti, smo pač sprejeli in se nismo in se nočemo odmakniti od svoje nepremične linije, tudi zavoljo večje prepoznavnosti ne. Marginalnost pomeni odrinjenost in obskurnost. To pomeni, da vse tiste ideje iz katerih črpamo in jih tudi širimo, pa tudi naše lastne ideje, ki so skladne z idejami tiste primarne kontra-revolucije, ne morejo prek jasno začrtanih okvirjev, ki so majhni in utesnjujoči. Doseg je torej kratek, občinstva je malo. A to nas vendar ne sme nikoli postaviti v situacijo, da bi v dilemi med avtentičnostjo kontrarevolucije in dolžino našega dosega, izbrali slednje in torej kompromitirali ideje kontra-revolucije.

Kajti mi stojimo na pravi liniji in slovenske kontra-revolucije ne prilagajamo nekim začasnim in trenutnim razpoloženjem neke skupine ljudi ali določene politične stranke. Mi terjamo kristalno čiste in jasne ideje avtentične kontrarevolucije, neomadeževane od političnih kalkulacij in tujih vplivov.Mi se najrazličnejših vprašanj, ki se dotikajo slovenske kontrarevolucije, ne le neizogibamo, temveč jih sami načenjamo in jih razlagamo. To pomeni, da izhajamo iz slovenske kontrarevolucije same in je ne prilagajamo nekim obrazcem, ki so nastali desetletja po njenem koncu, v aktivnem smislu. Teh vprašanj je veliko in mnogi, ki danes delajo na tem, da se slovenska kontrarevolucija mejnstrimizira, jih nočejo načenjati, ali pa jih distorcirajo do te mere, da nehote zabredejo v lastni relativizem in lastno degradacijo. Isto počnejo ti, ki so plod mejnstrimizacije in ustvarjajo nove položaje slovenske kontrarevolucije. Vsi tisti, ki pa se zavzemamo za avtentično dojemanje slovenske kontrarevolucije, ker vidimo njeno širšo povezanost s slovensko tradicijo, smo pri tem postavljeni pred dejstvo, da obstaja velika možnost, da bodo neki elementi, ki si na vse kriplje prizadevajo za to mejnstrimizacijo popolnoma popačili pravi pomen in pravo sliko slovenske kontra-revolucije. To nas more navdajati s strahom ali pa zgolj odvračati od predstavljanja vsebin ljudem, ki si želijo pozicionirati se na kontrarevolucionarni strani.

Če smo imeli prej veliko takšnih, ki slovenske kontrarevolucije niso jemali po njeni vrednostni vsebini, temveč le skozi neko prizmo zgodovinskega zanimanja za bolj tehnične vidike tega pojava, in če smo imeli prej množico ljudi, ki so bili sicer dejanska kontinuiteta kontrarevolucije, a so to svojo danost dojemali kot neko breme, pri čemer so se morali samozatajevati in so iz tega razloga samo kontrarevolucijo dojemali in predstavljali le skozi prizme posameznikov, ki so se znašli sredi zgodovine, imamo sedaj, ki se jasno opredeljujejo za kontrarevolucionarno stran, a roko na srce, je ne poznajo prav nič dobro in vztrajajo na tisti krivdi, ki jim je bila podeljena ne le od komunistov, ki so dolga leta pisali debele knjige, temveč tudi od tistih demokratov tam na zahodu. Tistih demokratov na zahodu, ki so leta 1941 pahnili Jugoslavijo v vojno, tistih demokratov, ki so leta 1944 prisilili kralja v kapitulacijo pred banditi, tistih demokratov, ki so med vojno odmetavali granate na civiliste, tistih demokratov, ki so končno omogočili banditom prevzem popolne oblasti, in tistih demokratov, ki so končno omogočili največji masaker na slovenskih tleh. Taki mejnstrimizaciji pa moramo končno že iz načelnosti nasprotovati.

In takšnih elementov imamo kar nekaj. In čeprav so videti odločeni in podučeni, vendar neprestano zapadajo v protislovja in so na ta protislovja obsojeni vse dokler ne pretržejo s to idejno zasnovo evropskega demokratarstva, ki malikuje zahodno zavezništvo začasa druge svetovne vojne. Zato opažamo dvoje. Prvič, da ti elementi, ki se predstavljajo za kanalizatorje informacij o slovenski kontrarevolucij vedno znova stopajo na stran zaveznikov in da uporabljajo jezik, ki more kaj hitro popačiti vsak diskurz na te teme, ter drugič, da ob tej očitni mejnstrimizaciji ljudje ne znajo pravilno odreagirati, ko se njihovo samooklicano kontrarevolucionarnost prevpraša.

Na socialnih omrežjih se nahajajo določeni posamezniki, ki delijo vsebine slovenske kontrarevolucije, a to kontrarevolucijo na nek izprijen način enačijo z zavezniki. Tako radi govorijo, da so zavezniki osvobodili Evropoin neprestano uporabljajo jezik v katerem enačijo naciste in komuniste, ne da bi jih pri tem doletela neka samorefleksija. Če pa jih ta že doleti, in nujno jih doleti prej ali slej, nanjo nimajo odgovorov in se zavijajo v neke pavšalne in relativistične besede. Če se od nekje vzame nek komunist in jih začne zbadati s prežvečenimi mantrami iz leta 1942, ki se jih komunisti zlepa ne naveličajo, jim ti posamezniki ne znajo drugače odgovoriti, kot s tem, da pokažejo na komuniste. In seveda, to je tudi pravilno, a je obenem tudi jasno, da svojih idej, ki naj bi jih zagovarjali, nimajo docela razvitih in ne poznajo okvirov. Podobno velja tudi, da se določenih reči otepajo in jemljejo iz slovenske kontrarevolucije le tisto, kar je skladno z nazori zavezniške povojne Evrope. Pri tem zopet zapadajo v protislovja, ki jih na tem mestu ne bom niti razčlenjeval, da ne bi naredil še večje škode njihovim nedodelanim nazorom, za katere je samo vprašanje časa kdaj se bodo sesuli, kot hišica iz kart. A obenem je tudi jasno, da na takšno mejnstrimizacijo ne moremo pristajati in jo zavračamo.

Problem je predvsem v tem, da ti posamezniki in skupine ne poznajo slovenske kontrarevolucije dovolj, ali pa jo nalašč tolmačijo na nek čuden način, ki ni zvest njeni avtentičnosti. Velika verjetnost je tudi to, da se na vse kriplje skušajo pozicionirati na t.i. zmagovalni strani, češ komunizem je bil premagan. Vendar že lepo in prav, strinjam se, da je slovenska kontrarevolucija de-facto zmagovalna stran, ker je ostala zvesta slovenski narodni tradiciji, a to ni zmagovalna stran, ki bi bila nekaj istega z zmagovalno stranjo zaveznikov, kamor so dolga leta uvrščali tudi komuniste in jih uvrščajo še danes. Sam diskurz, ki govori o tem, da so bili zavezniki osvoboditelji Evrope in so se borili proti dvema totalitarizmoma, proti fašističnemu in komunističnemu, se morda res lepo sliši, a je v resnici zgodovinsko gledano popolnoma napačen. In kdor si želi pozicionirati se na zavezniški oz. zmagovalni strani, mora biti tudi pripravljen, da zavrže ideale slovenske kontrarevolucije in deluje direktno zoper njih.

In vedno, ko pride ta neprijetna tema na mizo, nas ti, ki pravijo, da so na zmagovalni strani t.j. zavezniški strani, prepričujejo, da moramo pogledati neko širšo sliko. Da moramo upoštevati neke dejavnike, ki pa se v resnici niti malo ne tičejo našega naroda. In zakaj bi morali upoštevati te dejavnike v korist angleških in ameriških rabljev? Samo zato, da bi lahko vztrajali, da smo na zmagovalni strani, kakor so jo oblikovali "demokratski" zavezniki? Kakšna zmagovalna stran pa je to? V čem pa je bila zmaga zaveznikov, v čem ta silna osvoboditev Evrope? Mar je bila v tem, da je vsa vzhodna Evropa desetletja trpela pod komunizmom, ali je v tem, da so naši partizani iznakazili podobo slovenskega naroda? Je morda ta zmaga v tem, da Evropa počasi ugaša zaradi razraščanja nenravnosti in genocidnega obnašanja emancipiranega svobodnega človeka, ki kolje svoj lastni zarod? V čem je ta zmaga? In zakaj bi se morali postavljati na stran te "liberalne tradicije" zahodnih zaveznikov?

In dokler bodo ti posamezniki, ti centri in te skupine razmišljali in pisali na takšen način, bo med nami in njimi veljalo nesoglasje, pri čemer si bomo mi lastili dejstvo, da pripadamo avtentični slovenski kontrarevoluciji, medtem ko so oni sami neke karikature, neka koristna tesla v rokah komunistov in dekadentnega zahoda. In to smo pripravljeni utemeljiti na dolgo in široko vsakomur, ki bi temu tehtno nasprotoval.

Pregreha slovenskega naroda je v tem, da neprestano zavzema neke položaje ob vprašanjih, ki se niti malo ne tičejo njega samega. Tako npr. v zadnjem času vidimo veliko pozicioniranja glede na volilno kampanjo doli v nekdanjih kolonijah. Tu vlada že prav strastna agitacoja v korist kandidata Trumpa, pa čeprav nima slovenski človek pri tem nobenega vpliva, ker nanj tamkajšnji predsednik sploh ne vpliva. Podobno velja za Rusijo, kjer se ljudje delijo ob umetno ustvarjeni dilemi: za Rusijo, proti Rusiji. Tretji primer je sirska državljanska vojna, kjer se ljudje strastno pozicionirajo na eni ali drugi strani, čeprav sta obe strani faktično za nas popolnoma nepomembni in na nas nimata nobenega vpliva. Tako kot ta nepotrebna pozicioniranja pa se dogaja z odnosom zavezniki - sile osi, kjer se umetno ustvarja neka širša dilema, četudi bi se morala ta dilema ustvarjati le tam, kjer se nas dejansko tiče. In to je pri vprašanju slovenske revolucije in kontrarevolucije, torej pri vprašanju slovenske državljanske vojne, z ozkim ozirom na okupacijo. Namesto, da bi se spoznal z različnimi vidiki in prodrl v globine naše specifične narodove usode, pa se povprečen Slovenec raje pozicionira le ob vprašanju zavezniki - sile osi, ki je morda res relevantno za Britance in kake Francoze, a zdaleč ni relevantno za nas Slovence.

Zato se tu ponavljamo, da velja skepsa ob tej mejnstrimizaciji, dokler bomo poslušali o komunistonacistih in podobnih nebulozah, ki so jih pred sedemdesetimi leti uporabljali prav komunisti sami. Mi bomo sicer na svojih nazorih vztrajali, dokler nam bo dano, kljub "obskurnem" položaju.

-NeoDomobranec

Führerjev odgovor slovenskim kmetom - govor prezidenta Rupnika

Ljubljana, 3. svečana 1944.

Danes ob desetih je napolnila množica beguncev do zadnjega kotička frančiškansko dvorano. Zastor odra je bil okrašen s slovensko trobojnico in dvema kranjskima orloma.

Dvorana je bila do zadnjega mesta zasedena z možmi, begunci z Dolenjske, Notranjske in Bele Krajine. Bilo jih je preko 1000. Zborovanja so se udeležili vsi župani in župniki-begunci (okrog 60), bivša banska svetnika Škrabec in Pevc, bivši poslanec dr. Lavrič. G. prezidenta je spremljal g. podpolkovnik Kregar.

Ko je stopil v dvorano gospod prezident divizijski general Rupnik s spremstvom, je zavel po dvorani pravi vihar. Vsa množica je stoje ploskala in vzklikala gospodu prezidentu. Ko je sedel gospod prezident za zeleno mizo na odru, je vstal gospod Škulj, bivši poslanec, in ga takole pozdravil:

»Ko se je 19. decembra 1943 prišel odbor za dolenjske, notranjske in belokranjske begunce zahvalit gospodu prezidentu za njegovo skrb, je bil nad vse ljubeznivo sprejet. Potožili smo gospodu prezidentu naše težave in se mu zahvalili, da je izposloval ustanovitev slovenske domobranske vojske, ki nam bo spet vrnila dom in omogočila pošteno življenje. (V dvorani se je utrgal plaz navdušenega vzklikanja našim domobrancem.) Prosili smo gospoda prezidenta, naj se zahvali nemški vojski za njen boj z našimi uničevalci komunisti. Prepričani smo, da nam bodo naši domobranci s pomočjo nemškega vojaka očistili deželo komunistične nadloge.

Odbor za begunce je prosil tedaj gospoda prezidenta, naj sporoči na najvišja mesta velike nemške države izraze naše hvaležnosti in brezkompromisne lojalnosti. Gospod prezident je radevolje ustregel naši prošnji.

Danes nam gospod prezident, vračate obisk. Prišli ste, med svoje zveste, da jim sporočite odgovor najvišjih krogov velike Nemčije na izraze naše hvaležnosti in lojalnosti. Prišli ste med nas, da se Vam moremo zahvaliti za vse. Danes se Vam zahvaljuje trpeči kmet kot edinemu, ki ste mu v najtežjih časih stopili ob stran. Gospod prezident, prav lepa hvala za vse!« 

   
  
Govor prezidenta Rupnika:

"Moji dragi slovenski kmetovalci!

Kadar koli so našo domovino zadele in razdejale vojne ali druge pogubne nesreče, vedno je slovenski kmet s svojo marljivostjo, pametjo in zaupanjem v Boga zastavil svoje sile, da je vse popravil in obnovil. On je bil tisti, ki je vedno ohranil zvestobo naši skopi zemlji in je polagoma napravil iz nje vrt, da — lahko rečemo — mali zemeljski raj, ki smo bili nanj tako ponosni in ki smo ga vsi ljubili. Naš podeželski rod pa je poleg tega mogel dajati vedno nove delovne sile mestom in trgom, cerkvi in šoli, umetnosti in znanosti, trgovini in obrti ter vsem drugim področjem človeškega udejstvovanja. Ti možje kmečkega rodu, ki so po veliki večini ostali zvesti domači grudi in svojemu kmečkemu rodu, iz katerega so izšli, so mnogo pripomogli k izgradnji naše slovenske narodne skupnosti. Bili smo zato na najboljši poti, da vzrastemo v nastajajočo skupnost evropskih narodov kot majhen, toda sposoben in ugleden član.

Toda prišel je — najprej nepoznan, skrit in zahrbten — sovražnik, židovstvo, s svojimi strupi. Samoljubje, dobičkaželjnost, zavist, razredno sovraštvo, želja po uživanju so odtujili najprej poedinca, nato posamezne skupine in nato cele stanove domači zemlji in narodu, ki so jo obdelovali. Čim bolj pa so se ti odpadniki udajali judovskemu zapeljivcu, tem bolj so hoteli z vpitjem in hruščem zakriti svojo notranjo odtujitev od narodne skupnosti. Pri tem pa so na vsa usta rabili znana gesla o narodu in domovini.

Tako je postal majhen del našega naroda zrel, da preko strankarske parlamentarne demokracije povsem pade v roke judovskemu svetovnemu sovražniku, čim je to postalo vidno, je judovstvo zapustilo svoje tedaj skrito rovarenje, je postalo odkrito nasilno in nas je po svojih poslušnih slovenskih zločincih in zapeljancih ščuvalo proti naši širši domovini — Evropi. Ne da bi se tega zavedal, je bil slovenski narod gnan v upor, v vojno in končno v najgrši samomor — samomor v boljševizmu.

Tu pa se je — hvala Bogu — Judom in njihovim domačim pomagačem postavil po robu slovenski kmet. V svoji kot skala trdni zvestobi do rodne grude, v ljubezni do starih običajev in Boga je zgrabil za orožje in vzdržal kljub temu, da se je položaj zdel obupen. Kakor tolikokrat v zgodovini je tudi sedaj kmet rešil našo čast in naš obstanek ter se ni dal ubiti v boljševizmu.

Hrabremu kmetu in njegovim borečim se sinovom je prišla pomoč, pomoč najboljših vojakov na svetu in njihovega velikega Führerja. S tem pa je prišla tudi pomoč in podpora vsemu slovenskemu narodu. Tako smo bili priznani za člana družine evropskih narodov, naše domobranstvo pa je naši narodni skupnosti pokazalo pot do rešitve.

In zopet so najzvestejši sinovi našega naroda, kmetje, ki so od leta 1941. dalje prestajali najtežje in žrtvovali največ, najprej — in preden je gospoda to storila — spoznali naš položaj, prišli k meni ter me prosili, da se v njihovem imenu zahvalim nemški vojski za pomoč in da velikemu Führerju Evrope javim, da so pripravljeni vzdržati v boju in delu proti komunizmu.

Tako so — brez politikov in diplomatov — naši pošteni in verni kmetje obrnili na naš mali slovenski narod pozornost za vso Evropo borečega se Führerja nemškega naroda in krmarja evropske usode.

Bil sem zato v nedeljo, pri slovenski proslavi enajstletnice narodnosocialističnega prevzema oblasti, ponosen, ko sem pred zbrano nemško oklopno divizijo slišal skupinskega vodjo g. generala Rösenerja reči med drugim naslednje besede:

»V posebno veselje mi je, da se morem zahvaliti delavoljnemu slovenskemu narodu. Vi, gospod general Rupnik, ste sporočili v svojem pismu z dne 22. decembra po pokrajinskem vodji izjavo lojalnosti več tisoč kranj. kmetov Führerju nemške države. Pooblaščen sem, da vam, gosp. general, sporočim, da se je Führer nemške države vašega sporočila zelo razveselil in vam po pokrajinskem vodji sporoča svojo posebno zahvalo. Obenem vas prosi, da sporočite zastopstvu slovenskih kmetov njegovo zahvalo in priznanje.«

To so bile besede g. generala Rösenerja. Srečen sem, da vam morem, moji marljivi rojaki, prečitati tudi pismo, ki mi ga je, o tem pisal Vrhovni komisar Jadranskega Primorja, pokrajinski vodja in državni namestnik g. dr. Rainer:

»V svojem pismu z dne 22. decembra ste mi sporočili, da je zastopstvo dveh tisočev kranjskih kmetov izjavilo svojo lojalnost Führerju nem. države in se zaobljubilo k brezkompromisni borbi proti boljševizmu. Prosili ste me, da to spontano izjavo dolenjskega prebivalstva sporočim Führerju.

Vaše pismo sem predložil Führerju. Führer je bil pisma vesel in mi je naročil, da Vam sporočim njegovo zahvalo. Prosi Vas, da sporočite zastopstvu slovenskih kmetov njegovo zahvalo in njegovo priznanje.

Veseli me, da Vam morem, spoštovani gospod prezident, sporočiti to za Kranjsko pomembno izjavo Führerja. Pričakujem, da se bo prebivalstvo ljubljanskega mesta in pokrajine, vzpodbujeno po osebni zahvali in priznanju Führerja, v podvojeni meri postavilo v borbo proti boljševizmu in s tem doprineslo svoj prispevek k rešitvi in novi ureditvi Evrope.«

Tako se glasi pismo g. Vrhovnega komisarja.

Poročati vam pa imam o še enem dokazu naklonjenosti, ki jo izkazuje Führer Nemčije in Evrope vam kmetovalcem, kot največjemu in najvažnejšemu delu slovenskega naroda. Pravkar je namreč Vrhovni komisar kot prvo in najvažnejšo organizacijo za našim domobranstvom odobril organizacijo kmetijstva. Tej stanovski organizaciji bo kot zastopnik kmetovalcev pokrajine načeloval eden od vas. On kot pripadnik kmečkega stanu najbolje pozna vaše težave in potrebe in on bo kot najmerodajnejši skrbel za obnovo in napredek našega, od komunističnih tolovajev uničenega poljedelstva. On bo najlaže vodil vsa dela na tem področju vam v prid. Tudi njegovi najbližji sodelavci v vodstvu — po številu trije — bodo kmetje. Temu vodstvu bodo dodeljeni še zastopnica kmečkih žena, zastopnik kmečke mladine ln zastopnik poljedelskih delavcev.

Zastopstvo vašega stanu bo na ta način povsem v rokah kmetov samih. Sami že veste, da so storjeni mnogi ukrepi, da se naše uničeno poljedelstvo popravi in obnovi, vidimo pa tudi, kako je naša pokrajina vsak dan bolj varna, da se boste mogli v najkrajšem času vrniti na svoje domove in pričeti z rednim delom. Prepričan sem, da boste, moji ljubi kmetovalci, tudi sedaj, ko sta obnova in varnost že na poti, kot vedno storili vse, kar je v vaši moči, za lastno korist, za korist vsega slovenskega naroda, kakor tudi za novo, socialno in narodnostno urejeno Evropo."

Zborovalci so izvajanja prezidenta Rupnika često prekinjali z navdušenim odobravanjem ter vedno znova oznanjali svojo neomajno voljo nadaljevati borbo proti komunizmiu, skupnemu sovražniku Evrope. Ko se je poleglo viharno odobravanje, ki je sledilo prezidentovemu govoru, je ponovno povzel besedo predsednik zborovanja dekan Škulj. Zahvalil se je najprej g. prezidentu za zgodovinsko sporočilo v katerem vidi slovenski kmet v svojem trpljenju in nesreči močno roko za pomoč ter jamstvo za rešitev in bodočnost. Prosil ga je, naj sporoči to zahvalo Führerju velikega nemškega Reicha. On stoji na čelu stomilijonskega naroda z veliko kulturo in blestečo zgodovino, on vodi evropske narode in jim kroji usodo, pri vsem tem pa ni prezrl tudi našega malega naroda ki ima tudi svojo kulturo in svojo zgodovino. Govornik je naprosil g. prezidenta da tolmači na najvišjem mestu Veliki Nemčiji in velikemu nemškemu narodu iskreno zahvalo in lojalnost slovenskega prebivalstva.

»Gospod prezident, Vaše besede so nam vlile novega poguma. Zdi se nam kot da nam je ob najhujši stiski ponudila roko v rešitev čudovita moč. Ne morem Vam reči drugega kot hvala lepa, Bog plačaj! Gospod prezident, povedali ste nam, kako so bili na najvišjem mestu sprejeti izrazi lojalnosti in hvaležnosti trpečega slovenskega kmeta. Vodja velike Nemčije, ki kroji usodo velikim narodom tudi naš narod ni pozabil. Saj ima slovenski narod kot veliki evropski narodi tudi svojo kulturo in svojo zgodovino. S pomočjo velike Nemčije, ki se je kot prvoboriteljica z orožjem postavila v bran evropske kulture pred komunističnim barbarstvom, bo tudi nam omogočeno, da se dvignemo iz gorja, kamor nas je pahnil komunizem.

Odgovor vodje na izraze naše lojalnosti nam daje poguma za veliko prošnjo. Gospod prezident, Vi uživate popolno zaupanje pri Vodji. Bodite tolmač te naše želje. Občudujemo Nemce v njihovem brezmejno požrtvovalnem boju za veličino in samostojnost domovine. Pa tudi v slovenskem srcu gori ista želja, da bi zgradili svojemu narodu lepšo bodočnost. Kužni dih komunizma, ki je zavel preko naše zemlje, nima s slovenskim srcem nič skupnega. To je le framasonsko židovska navlaka, ki se sedaj čisti z naše zemlje.«

   
Med viharnem pritrjevanjem je g. škulj nadaljeval:

»Plemenita gesta velikega Führerja nemšk. naroda nam potrjuje zavest in trdno prepričanje, da bo uničen sovražnik na naših tleh, strašni komunizem, in da se bomo zopet dvignili v vsakem pogledu. Dovolite nam, da naslovimo še eno prošnjo, o katere izpolnitvi smo trdno prepričani, saj vsak dan gledamo, kako uspešno hrabra nemška vojska skupaj z našimi domobranci čisti naše vasi in našo zemljo. Prosimo, naj bi ta pomoč trajala do konca tega uničenja in iztrebljenja komunizma v naših krajih. Naj bo genialni Führer nemškega naroda prepričan o naši brezkompromisni lojalnosti in naši trajni hvaležnosti«.

V nadaljnjih izvajanjih je govornik orisal borbo nemškega naroda za svojo narodno skupnost. Izrazil je občudovanje spričo velikih žrtev, ki jih je doprinesel za svojo osamosvojitev ter svoj nacionalni, gopodarski in politična razmah. Enako hrepenenje je tudi v slovenskih srcih.  »Zato prosimo — je med viharnim dolgotrajnim odobravanjem dejal govornik — naj veliki nemški Führer, najmočnejši mož v sodobni Evropi, izdejstvuje in tudi uresniči želje slovenskega naroda po rešitvi narodnih in socialnih vprašanj. (Vsa dvorana z velikim navdušenjem pozdravlja te besede.)

Obrnjen h generalu Rupniku je med ponovnimi ovacijami vse dvorane g. škulj nadaljeval:

»Gospod general, na prvem mestu stoječi sin slovenskega naroda, vodite nas v to bodočnost!« (Viharno odobravanje.)

Vidno ganjen je še enkrat spregovoril g. prezident Rupnik. Dejal je:

»Verjemite mi, da bom zastavil vse svoje sile za uresničenje želj, ki jih je izrazil g. župnik Škulj. Od vas pa sem prepričan, da boste kot pošteni, pridni, marljivi in hrabri slovenski možje in fantje storili vse, da boste dostojni ciljev, ki si jih vsi želimo in ki si jih hočemo s poštenim delom in neustrašno borbo priboriti.«

Zborovalci so sprejeli besede g. prezidenta s ponovnimi dolgotrajnimi ovacijami ter so ob koncu zapeli himno »Hej Slovenci«. S tem je bilo to pomembno zborovanje zaključeno. Ko je prezident Rupnik s svojim spremstvom odhajal, so ga vse na ulico spremljale neprestane ovacije zborovalcev, ki so se nato začeli razhajati v zavesti, da so bili priče velikim, za slovenski narod nadvse pomenbnim dogodkom.

Krivda primorske inteligence

Vsi boste za vse odgovor dajali!

Krivda primorske inteligence

A. S., 1944

 
Nobena vojna ni doslej tako na široko postavila vprašanja odgovornosti za življenje in razvoj posameznih narodov kakor sedanja. Kakor je ta vojna prvič zadela najširše plasti narodov in je dejansko povsod odpadla stara delitev med pravim bojiščem in zaledjem, tako je sama po sebi odpadla tudi delitev odgovornosti na vodilne in ostale sloje narodov. Vsakdo je danes odgovoren za vse, kar zadeva življenje, obstoj in razvoj lastnega naroda v zvezi s to vojno, če pa se je ta  odgovornost zaradi oblike sedanje vojne posplošila, s tem še niso odpadle tudi vse stopnje odgovornosti, kakor izhajajo iz nalog, ki jih posamezniki v okviru svojega naroda vrše. Zato je odgovornost inteligence, zlasti one na vplivnih položajih, nedvomno večja od povprečne odgovornosti ostalih članov narodne skupnosti.

Nobenega dvoma ni, da prehaja tudi pri nas zavest odgovornosti za vse, kar je v zvezi z našim narodom in njegovim razvojem v tej vojni, tudi že v najbolj zakrknjeni del našega razumništva, ki se je doslej neodgovorno prepuščalo tokovom ulice, ne da bi vanje aktivno posegalo. S tem je gotovo storjen že znaten korak naprej v našem razvoju. Potrebne so bile, žal, velike izkušnje, preden je tudi naša inteligenca spoznala, da ni vseeno, kaj se na naših tleh dogaja in da bo prav ona za vsako dejanje našega naroda v tej vojni dajala nekoč odgovor, ki ne bo lahek, kakor ni lahek položaj, v katerem smo se znašli v veliki meri prav zaradi njene dosedanje brezbrižnosti.

Prav posebej se danes ta odgovornost razširja na naše primorsko razumništvo. Lahko bi tem našim primorskim razumnikom — na žalost precej redkim a zato tem bolj odgovornim — odkrito povedali, da so zaradi svoje odgovornosti pred primorskim ljudstvom dolžni usmerjati svoje narodno delovanje po zgledu na ostalem slovenskem ozemlju, če hočejo preprečiti vsa tista bridka spoznanja in razočaranja, do katerih se je slovensko ljudstvo po trpkih izkušnjah dokopalo drugod. Prav zaradi svojega posebnega položaja so še posebej poklicani, da na svojo zemljo ne vlačijo zla, ki je že drugod zahtevalo od našega naroda preveč žrtev.

Tako bi jih lahko na splošno opozorili na njih odgovornost v sedanjem trenutku, ne da bi se spuščali v podrobnosti, ker smo prepričani, da sami pruv dobro vedo, zakaj gre pri nas in pri njih. Toda zaradi odgovornosti, ki jo čutimo v tej zadevi, se danes ne želimo več omejiti samo na ta splošni poziv, temveč hočemo današnjo odgovornost primorske inteligence konkretizirati in s prstom pokazati na specifične primorske probleme, v katerih bi primorska inteligenca morala storiti svojo dolžnost. To pa zato, da bodo računi čisti in da se kdaj kasneje nihče ne bo našel, ki bi se izgovarjal, da ni vedel, kaj bi bil moral storiti.

Najprej načelna ugotovitev! Marsikak primorski razumnik, ki mu je — ali bi mu moral biti — znan dejanski razvoj dogodkov v Ljubljanski pokrajini od leta 1941. dalje, še vedno tišči glavo v pesek in se oprijema komunistične OF na Primorskem prav z izgovorom, da je OF na Primorskem »nekaj povsem drugega kakor na Dolenjskem« in da gre tu zares za »nacionalno« in »osvobodilno« akcijo. Ne želimo se spuščati v nasprotne dokaze, temveč samo pribijamo v tej zvezi odgovornost primorske inteligence z naslednjimi vprašanji: Ali ste o razliki, o kateri govorite, zares tudi notranje prepričani? In če ste prepričani, ali se zavedate, kakšna bi morala biti vaša naloga v okviru tega tako zvanega »narodnega« in »osvobodilnega« pokreta, če resnično hočete preprečiti vsa zla, ki so se iz »drugačne zamisli OF« vsula na ubogo naše ljudstvo na Dolenjskem in Notranjskem? Kaj ste doslej na tej poti storili? Ali ste odstranili iz svoje srede vse tiste tuje elemente, ki so v službi mednarodne revolucije, ne pa resničnih narodnih interesov? Ali ne vidite, da se slovenski izkoreninjenci, ki naj bi bili vaši »osvoboditelji«, izzivalno in brez vaših ugovorov bratijo s savojskimi izdajalci? In če pravite, da se je primorsko ljudstvo odločilo za OF prav zaradi njene »nacionalna« note, ali se ne zavedate, da bo to ljudstvo terjalo od vas odgovor prav zato, ker je tako nacionalno?

Pa to je samo nekaj načelnih in splošnih ugotovitev o vaši odgovornosti, ki se še stopnjuje, ko se dotaknemo posameznih konkretnih vprašanj. Pod vplivom lažnih prerokov, ki so so vam ob vaši popolni pasivnosti vsilili od drugod, vpijete sedaj na vsa usta: Nočemo Kranjcev, nočemo vaše ljubljanske politike, za svojo usodo se bomo brigali sami kakor doslej! Vprašamo vas: Ali ste v isti sapi, ko to tako prepričevalno trdite, zares poskrbeli, da so od vaše »narodne« in »osvobodilne« akcije odpadli — vsi Kranjci, tudi tisti, ki se klatijo po vaših gozdovih in s svojimi znanimi političnimi in terorističnim metodami (Dolenjska vas o tem lahko zgovorno pouči!) strahujejo sedaj tudi primorsko ljudstvo in ga po istih receptih iz ljubljanske pokrajine dele v »rdeče«, »belo« in »modro«? Zakaj naenkrat toliko barv tudi med vami, če pa so te barve izmišljene samo v ljubljanski pokrajini od »Kranjcev«, vi pa ste samo Primorci, ki hočete ostati »narodno enotni«? Ali se vam ne zdi, da je »belo« brez »rdečega« nesmisel celo po revolucionarnih receptih in da je torej »rdeče« moralo zaiti k vam pred »belim«? Kdo je torej prvi zanesel tako zvano »kranjsko« politiko med vas?

Pravite tudi, da bi sedaj najrajši zgradili zid med bivšima deželama Kranjsko in Primorsko. Vprašamo vas (zaradi odgovornosti, ki jo nosite pred svojim ljudstvom prav v tem pogledu): Zakaj niste na to mislili že leta 1941, ko je bil še čas, da se zares zavarujete pred »kranjsko kugo«? Pravite tudi, da se Ljubljana 25 let ni brigala za vašo usodo in da se ji zato tudi sedaj ni treba brigati. Vprašamo vas (zaradi vaše odgovornosti): Zakaj tega ne rečete tudi vsem tistim kranjskim gospodom v vašem »narodnem« in »osvobodilnem« pokretu, ki so vseh  zadnjih 25 let odklanjali vsako zanimanje za vas kot »narodni šovinizem« in »narodno sentimentalnost«?

Toda dovolj te logike! Vprašamo vas samo še to v tej zvezi: Ali se zavedate svoje velike slovenske odgovornosti, ko prav v času, ko bi moral biti ves slovenski narod — po vašem in našem mnenju — popolnoma edin, podpihujete lokalne separatizme med Slovenci v imenu »enotnega narodnega in osvobodilnega pokreta«, ki naj bi zajel vse Slovence? Ali se še vedno ne zavedate, da govore skozi vaša usta, ko poudarjate svoj primorski lokalizem, prav tisti »kranjski« pritepenci, ki so vas prvi — pokranjčili v imenu OF?

Vse to pa so le malenkosti, ki bremene vašo vest, v primeri z glavno odgovornostjo, pred katero vas bo jutri postavilo narodno zavedno primorsko ljudstvo: Kaj ste doslej v narodnem pogledu storili za svoje rojake, ki so vam po 8. septembru v svoji narodni nepokvarjenosti verjeli. Morda v to protinarodno sodelovanje OF niste verjeli, dokler smo ga na lastni koži preizkušali samo tu pri nas in so vas tam doli še goljufali v imenu tako zvane »borbe proti okupatorju«. Morda ste tedaj še zavračali ta podtikanju kot — »kranjske laži« ..., Danes pa vse primorsko ljudstvo že davno ve, da to ni nobena laž, saj mora na lastni koži preizkušati »blagodati« tega komunistično-badoljevskega sodelovanja na škodo naših življenjskih interesov na vsem primorskem področju. Naše primorsko ljudstvo vse to ve, vidi in čuti, pa bo zato zahtevalo nekoč od vas odgovor tudi v tej zadevi, in sicer prav zato, ker je samo za narodni, ne pa revolucionarni ali internacionalistični pokret na svojih tleh!

Primorsko ljudstvo pa vas bo klicalo na odgovor še v nekaterih važnih narodnih zadevah, tako naprimer v vprašanju svoje uprave, svojih šol, svojih knjig in časnikov, predvsem pa v vprašanju vseh tistih njegovih najboljših sinov, za katerih vrnitev iz savojskih ječ in internacij niste doslej niti mignili z mezincem. Razmotrivali ste doslej le o tem, kdo od teh pravih narodnih vodnikov in borcev bi danes odobraval vašo politiko in kdo je ne bi, kakor da se z narodnim idealizmom teh poštenjakov lahko baranta po logiki brezvestnih mednarodnih zločincev, ki so jim sveti samo njih protinarodni interesi in revolucionarna taktika ... Nekoč vas bodo tudi vsi ti znani in neznani junaki našega Primorja klicali na odgovor in vas bodo upravičeno vprašali, kaj ste storili ves ta čas za ohranitev svetih narodnih svetinj, za katerih očuvanje so oni trpeli. Le nikar ne mislite, da bo to polaganje računov tako lahko in tako enostavno kakor se vam to danes zdi, ko še vedrite in oblačite v znamenju protinarodne OF!

In že nekaj bi vam zaradi vaše odgovornosti pred našim ljudstvom radi zaupali: Ali veste kaj to naše ljudstvo hoče? Ali prisluškujete dan za dnem njegovim besedam kritike in odpora proti temu, kar vi označujete za »narodni« pokret? Ali ste res prepričani, da je ljudstvo prostovoljno za stvar in da o »terorju« ne more biti govora? Le poslušajte deželane, ki prihajajo v Trst in Gorico, povedali vam bodo marsikaj, česar vi nočete ali ne morete razumeti! Le poslušajte vse te različne glasove pravih hotenj in, teženj naših ljudi, izprašajte si svojo vest in pojdite na delo z odgovornostjo, ki se ji kot razumniki ne morete odpovedati! Brez diktata in terorja uravnajte svoje delo tako, kakor to ljudstvo hoče, pa si boste kmalu na jasnem, koga bo jutri naše ljudstvo priznalo za svojega resničnega narodnega vodnika in koga bo odvrglo. Pri tem pa ne pozabite, da ste tudi vi samo del slovenskega razumništva, ki bo jutri v celoti klicano pred narod na odgovor za slovensko stvar, pa naj bo »kranjska« ali »primorska« ali kakršna koli! Še je čas, da premerite in ocenite delež svoje splošne odgovornosti! V nasprotnem primeru ga bo premeril in ocenil narod sam in vas bo odvrgel kot vse tiste, ki so hoteli izrabiti njegovo težko stanje za svoie posebne internacionalne namene, ki nimajo z narodnimi interesi nič skupnega!

Führerjev govor na enajsto obletnico prevzema oblasti 30.1.1944 s komentarjem

Hitlerjev govor ob enajsti obletnici prevzema oblasti po narodnem socializmu

»V petem letu največje vojne vzrok, smisel in namen tega svetovnega spopada pač nikomur ne morejo biti nejasni. Čas, v katerem se je še dozdevalo, kakor da gre v tej borbi samo za prepir, ki ga je Anglija vedno znova zanetila radi oslabitve kontinenta in za ohranitev ravnotežja sil v korist angleškega imperija, je že davno minul. Kar je v Londonu od 1. 1936 načrtno hujskalo k vojni, se je danes spremenilo iz priganjača v preganjanca. Duhovi, katerih so se po staroangleški navadi mislili poslužiti tudi tokrat, so jim samim zrasli kot strašilo čez glavo.

Čisto vseeno je, kako bo tudi ta borba končala: Anglija je svojo vlogo na kontinentu dokončno odigrala. Danes ni več vprašanje, ali se bo v sedanji vojni ohranilo ali vzdržalo staro ravnotežje. Vprašanje se glasi: Kdo bo na koncu te borbe imel v Evropi nadoblast? To bo ali evropska familija narodov, reprezentirana po njeni najjačji državi, ali pa bo to boljše viški kolos. Prvi slučaj si je lahko predočiti, ako bi Nemčija to vojno, ki ni samo boj za Nemčijo, nego za vso Evropo, dobila. V drugem slučaju bi bila zmagovalec Sovjetska Rusija.

V gotovih angleških listih raztrošene pripombe, da Rusija po eventualnem porazu Nemčije ne bi imela več povoda, prodirati dalje v Evropo ter da bi se radi tega zadovoljila z vzgojo, t. j. iztrebljenjem nemškega naroda, je prav tako za evropske norce preračunana provokacija kakor tista druga, da namerava Anglija — še preden bo končana ta vojna — prevzeti takoj vodstvo v boju proti Sovjetski Rusiji. Prvič si zmagovalec v tej borbi narodov svojih ciljev ne bi pustil določati od angleških časnikarjev, drugič pa se v slučaju boljševiške zmage ostanek Evrope pač ne bi boril pod angleškim vodstvom proti Evropo obvladujočemu evropsko-azijatskemu kolosu Sovjetske Unije. To tem manj, ker bi samo kompletni puhloglavec zamogel vojaške izglede take borbe vrednotiti v pozitivnem smislu. Razen tega ve vsak Evropejec, da bi v takem slučaju imel mimogrede preostali ostanek zapadnoevropskih držav samo čast, slično kakor imperijalne čete Kanadčanov, Avstralcev, Novozelandijcev, Južnoafrikancev itd. čisto sam krvaveti v borbi za ohranitev angleškega gospostva in ohranitve lastnega človeškega življenja.

Prav gotovo je: v tej borbi more biti 1e eden zmagovalec, in sicer bo to ali Nemčija ali pa Sovjetska Rusija. Zmaga Nemčije pomeni ohranitev Evrope, zmaga Sovjetske Rusije pa nje uničenje. To je — kakor rečeno — tako jasno, da bi moral to vedeti predvsem tudi še vsak ne popolnoma poneumnjen Anglež. Ako se tam s pravo angleško hlimbo delajo, kakor da bi bilo lahko tudi drugače, potem samo radi tega, ker krivi vojni zločinci v Londonu vendar ne vidijo nobene možnosti, ki naj bi jih rešila iz njihove lastne zapletenosti, in da so jim predvsem njihovi židovski priganjači in prizašepetalci pot nazaj že notranjepolitično zapahnili. Za Anglijo in za Zedinjene države tedaj sploh ni več vprašanje, ali bosta po tej vojni hoteli ali za mogli pobijati boljševizem, preostane še samo vprašanje, ali se bosta zamogli obvarovati boljševizma v lastnih deželah.

Kar ima Evropa v praksi pričakovati od angleških obljub glede pomoči, dokazuje pač najbolje anglo-ameriško držanje napram Poljakom, Fincem, baltskim državam ter napram vsej jugovzhodni Evropi.

Z brezvestno garancijsko obljubo o pomoči Poljski so to državo nekoč nahujskali v vojno proti Nemčiji. Z lažnjivo trditvijo,da je treba rešiti druge države pred Nemčijo, so jim vsilili pakte o medsebojni pomoči. S prav tako zlaganimi frazami pa danes žrtvujejo vse te države. Pustiti jih morajo na cedilu, pa ne morda radi tega, ker morda zahteva to kak posamični Anglež , temveč radi tega, ker Anglija v slučaju boljševiške zmage takega razvoja ne more preprečiti.  Pa ne samo to: ker druge politike ne morejo zastopati napram svoji boljševiško infiltrirani opoziciji, a kaj šele, da bi zamogli imeti s tako svojo politiko kak uspeh.

V ostalem bo vsaka država, ki se — kakor Anglija — zapiše židovstvu, prej ko slej podlegla tej kugi, razen, ako bi se v zadnji minuti dvignila in nasiloma odstranila te bakterije iz svojega telesa. Mnenje, da bi se lahko prišlo do mirnega sožitja ali celo do izravnave lastnih interesov z interesi fermentov tega razkroja narodov, ni nič drugega kot upanje, da je človeško telo zmožno stalne asimilacije bacilov kuge. Vprašanje rešitve evropskih držav in s tem rešitve Evrope je tedaj vprašanje, ki ga odločijo izključno nacionalsocialistični nemški narod, njegova vojska in z njo zvezane države. Ako pa bi se Reich zlomil, v Evropi ni države, ki bi se zamogla novemu vdoru Hunov učinkoviti zoperstaviti. To pa vedo tudi v Kremlju.
 
Radi tega bi bilo v slučaju boljševiške zmage — že iz previdnosti radi bodočnosti — popolno iztrebljenje po boljševizmu usoda nemškega naroda. Ta cilj je tudi javno priznana namera internacionalnega židovstva.

Pri tem je popolnoma vseeno, da-li sedijo židovski zagovorniki tega cilja v Angliji ali v Ameriki ali pa dirigirajo iz svoje centrale v Moskvi. Vseeno je tudi, ali evropski državniki to dejstvo uvidevajo ali pa nočejo videti, še bolj brez pomena pa je, ako v tej ali oni državi mislijo, da bodo z devotnim božanjem razstrupili židovske bakterije lastne vzgoje. Ako Nemčija ne bi zmagala, bi bila usoda severo-, srednje- in jugoevropskih dežel v nekaj mesecih odločena. Zapad bi prišel na vrsto v najkrajšem času. Deset let pozneje bi izgubil najstarejši kulturni kontinent obraz svojega življenja. Nam vsem draga slika več kot dva in pol tisočletnega muzičnega in materijalnega razvoja bi bila izbrisana, narodi kot nosilci te kulture, njih reprezentanti duhovnega vodstva narodov pa bi poginili v šumah in močvarah Sibirije, v kolikor jih ne bi likvidirali s streli v tilnik. Vse uničujoči Ahasver pa bi potem zamogel praznovati razrušeno Evropo v drugi, trijumfalni purimski proslavi.

Da je nemški narod danes v stanju, voditi to odločilno in usodno borbo za ohranitev samega sebe in vsega evropskega kontinenta, se ima zahvaliti tisti milostni odločitvi Boga, ki je po dolgi borbi za oblast pred enajstimi leti dopustila, da je nacionalsocializem lahko zmagovito dosegel svoj cilj. Brez 30. januarja 1933 in brez nacionalsocialistične revolucije, brez njene ogromne notranje čistilne in obnovitvene akcije danes v Evropi ne bi bilo činitelja, ki bi bil v stanju, upreti se boljševiškemu kolosu. Kajti takratna Nemčija je bila sama tako bolana in vsled rastoče židovske infekcije tako oslabljena, da je komaj mogla pomisliti na to, kako neki bi zagospodovala v notranjosti nad boljševiško nevarnostjo, a kaj šele da bi se je ubranila na zunaj. Gospodarski zlom, ki ga je židovstvo prav tako kakor v drugih deželah pripravljalo z brezposlenostjo milijonov nemških ljudi, z uničenjem kmetijstva, razrušenjem obrti in industrije, je veljal načrtni pripravi notranjega zloma. Ta zlom so podpirali z ohranitvijo brezsmiselne razredne države, ki je služila samo še namenu, spremeniti razum široke mase v sovraštvo, da bi jo tem lažje uporabili kot ubogljiv inštrument boljševiške revolucije. Potom mobilizacije proletaričnega skužnja so upali, da ga bodo po uničenju nacionalne inteligence lahko tem lažje ponižali na stopnjo dokončnega kulija. Pa tudi tedaj, ako proces boljševiške revolte v notranjosti Nemčije ne bi bil dovedel v notranjosti do popolnega uspeha, bi bila država v svoji demokratski weimarski ustavi ostala napram največjim svetovnopolitičnim nalogam sedanjosti samo smešno nebogljen pojav.

Da bi se Nemčija pripravila na ta obračun je bilo treba rešiti poleg vprašanja oblasti tudi družabne in gospodarske naloge.

S tem, da je nacionalsocializem pred enajstimi leti takoj pričel z uresničevanjem svojega programa, mu je uspelo še v pravem času dvigniti državo, ki ni bila samo močna znotraj, nego je bila sposobna tudi na zunaj, izpolniti tisto evropsko misijo, ki so jo prevzele v starem veku nekoč Grčija proti Perzijcem, Rim proti Punijcem in v poznejših stoletjih zapad proti vpadom vzhoda.

Štiri velike naloge so bile radi tega v letu 1933 postavljene. Od njih rešitve ni bila odvisna samo bodočnost Reicha, temveč rešitev Evrope, da celokupne človeške civilizacije:

1. Reichu je bilo treba dati z rešitvijo socialnih vprašanj izgubljen notranji družabni mir. To se pravi: elemente razrednega ločevanja — meščanstvo in proletarijat — je bilo treba v njih številnih oblikah pojava odstraniti, na njih mesto pa postaviti občestvo ljudstva. Oklic na naslov razuma je bilo dopolniti s brezobzirno odstranitvijo zlobnih, nasprotnih elementov v vseh taborih.

2. Socialnopolitično edinstvo naroda je bilo treba dopolniti z nacionalnopolitičnim, to se pravi, na mesto ne samo političnega, nego tudi državno raztrganega Reichovega telesa je bilo treba postaviti državo nacionalsocialističnega edinstva, in sicer v konstrukciji in z vodstvom, ki je bilo usposobljeno, da se lahko zoperstavi tudi najtežjim napadom in preizkušnjam obremenitve v bodočnosti.

3. Ljudsko in politično podzidana enotna država je imela nalogo, takoj ustvariti vojsko, ki je mogla tako po svoji duhovni usmeritvi, številčni jakosti kakor tudi po materijalni oborožitvi zadostiti kot inštrument nalogam samoohranitve. Ker je ostali svet odklonil vse nemške predloge o omejitvi oborožitve, si je moral Reich svojo lastno oborožitev primerno oblikovati.

4. Da bi Nemčija lahko sploh z usephom ohranila svojo eksistenco v Evropi, je bilo treba združiti vse tiste dežele, v katerih so živeli Nemci ali pa so nad tisočletje tvorili Reichu pripadajoče prostore, ki so ljudski in gospodarski nenadomestljivi za ohranitev Reciha t.j. za njegovo olitčno-vojaško obrambo.

Samo rešitev vseh teh nalog je zamogla roditi državo, ki je bila potem na znotraj in na zunaj sposobna za lastno obrambo kakor tudi za ohranitev evropske familije narodov. Ko je nacionalsocialistično gibanje pred enajstimi leti prevzelo oblast po dolgem, legalnem boju, so bili vsekakor že ustvarjeni veliki predpogoji za uspešno rešitev teh nalog.
 
Nemško narodno občestvo je našlo svoje vtelešenje v gibanju samem. V teku prihodnjih let torej ni država oblikovala gibanja, pač pa je gibanje oblikovalo državo. Kar je bilo tedaj od tistega časa veliko v storitvah, na čelu vseh dejanj nacionalsocialistične revolucije, je brez dvoma ustanovitev nemškega narodnega občestva, je prav tako previdno kakor tudi vztrajno preoblikovanje nekdanje razredne države v nov socialistični organizem kot ljudska država, kajti samo tako je postal Reich imuniziran proti vsem poskusom boljševiške infekcije. Da zamore v tej državi postati danes sleherni mladi Nemec brez ozira na stan, premoženje, pozicije staršev, njihove takozvane olike itd. samo na osnovi svojih zaslug vse, je eno izmed odločilnih dejanj nacionalsocialistične revolucije. Kako rapidno se odigrava ta socialistična ast našega narodnega telesa, se je najjače izkazalo danes v vojni. Kajti v območju tega razvoja se danes nahaja tudi nemška vojska. Več kot 60% mladega častniškega zbora je prišlo iz moštva in ti mladi častniki tvorijo most k stotisočem delavcev in kmetov ter pripadnikov malega srednjega sloja. Zgodovina bo nekoč zabeležila kot eno izmed največjih storitev, da je pri tem uspelo v tej veliki državi fundirati in izvesti socialistično revolucijo, ki je brez uničenja narodnih vrednot in brez omejitve stvariteljske sile vseh stanov kljub temu dosegla popolno enakopravnost vseh. Nacionalsocializem bo ta razvoj nadaljeval v nezmotljivi odločnosti in konsekvenci. S tem pa bo vzel mednarodnemu židovstvu vse nastavne točke za notranje izsesanje našega narodnega telesa. Radi tega je treba smatrati nacionalsocialistično občestvo že sedaj kot nenaskočno središče evropske samoobrambe. Samo tista država, ki je v svoji notranjosti popolnoma prosta vseh asocialnih infekcijskih gnezdišč, zamore tudi na zunaj sigurna nastopati proti boljševizmu.

Židovstvo kot tako je izgubilo v našem velikem Reichu vso oblast. S tem, da je to židovstvo zakrivilo vojno proti nacionalsocialistični Nemčiji, je pomagalo razširiti ideje nacionalsocialistične revolucije ter seznaniti tudi druge narode z elementi znanstvenega spoznanja in stvarne rešitve tega vprašanja.

Svetovna vojna l. 1939 bo nekoč v zgodovini zapisana kot gigantska ponovitev sodne razprave proti stranki l. 1924. Kakor je ta razprava, ki naj bi zlomila gibanje, razširila liki eksplozije njegove ideje po vsej Nemčiji, tako bo ta vojna narodom v par letih odprla oči glede židovskega vprašanja ter jim bo potrdila nacionalsocialistični odgovor in posnemanje vredne ukrepe za odstranitev tega vpašanja. Veličina svetovnozgodovinskega obračuna bo pri tem izurila pogled in razum narodov za razmišljanje in dejanje v tako ogromnih zgodovinskih dimenzijah. Iz milijonov vojakov in vojnih ujetnikov bodo nekoč izšli milijoni propagandistov tega spoznanja.

Da je nacionalsocialistična revolucija preko tega dala nemškemu narodu notranje organizatorično, gospodarsko in v okviru oblasti orožje za samoohranitev, ne more biti z ničemer jačje dokazano kot z gigantsko borbo, ki traja sedaj že nad pet let. Ta borba ne more potekati drugače, kakor je doslej potekala še vsaka druga velika vojna na tej zemlji. Valovanje dogodkov zamore tedaj skrbeti samo tistega, ki ne zna zgodovinsko gledati in misliti. Pot od vizije napol slepega vojaka v l. 1918 do stvarnosti nacionalsocialistične države v letu 1944 je bila ogromnejša in prav gotovo težavnejša kot pa pod sedanjega Reicha do dokončne zmage. Da bo na koncu te borbe stala zmaga Nemčije in s tem Evrope tako proti zapadnim kakor tudi vzhodnim zločinskim napadalcem je za vsakega nacionalsocialista ne samo izraz njegove vere, temveč kot zaključek celokupne dosedanje borbe notranja gotovost.

Garantje te zmage danes niso samo borci na fronti, temveč tudi borci v domovini. Kakor je bil porojen nacionalsocializem iz pve svetovne vojne, tako bo našel v drugi svojo zunanjo jakost in utrditev. Domovina na koncu ne bo obupala, kakor ji je morda tudi težko, kajti ona se zaveda svoje usode in vidi, kako se njeni sinovi na fronti zanjo borijo. Fronta ne bo nikdar obupala, temveč se bo tudi po najtežjih dnevih zopet zbrala, kajti v njeno roko ni položena samo delovna, temveč tudi nič manj hrabra, boreča se domovina. Poskus naših sovražnikov, nemški narod in Reich z zažigalnimi in eksplozivnimi bombami zrušiti, bo oboje na koncu še bolj ojačil v njiju socialističnem edinstvu ter bo ustvarilo tisto trdo državo, ki ji je previdnost namenila oblikovanje evropske zgodovine v bodočih stoletjih.  Da se odigrava ta ogromni, svet pretresujoči proces v boli in bolečinah, odgovarja večnemu zakonu previdnosti, ki ne pusti nič velikega nastati brez borbe, saj še more posamezni zemljan v boli zagledati luč sveta.

Dvanajsto leto reorganizacije našega naroda bo stavilo domovini in fronti najtrše zahteve. Najsi tuli vihar okrog naše trdnjave, na koncu se bo, kakor vsaka nevihta, nekega dne vendar polegel in tedaj bo iz temačnih oblakov zopet zasijalo sonce in ogrelo vse tiste, ki so vztrajno in neomajno v zvestobi do svoje vere, izpolnjevali svojo dolžnost. Čim večje so tedaj skrbi, tem bolj bo nekoč Vsemogočni tehtal, ocenjeval in nagrajeval storitve tistih, ki so napram svetu sovražnikov nosili svojo zastavo v zvestih rokah, ne da bi pri tem obupovali.

Ta borba bo tedaj na koncu kljub vsem vragolijam naših nasprotnikov dovedla do največje zmage Nemčije.«
  

 Komentar ob Hitlerjevem govoru iz enega tedanjih slovenskih časopisov:

Zgodovinska odločitev za Evropo

Govor Führerja ob 11. obletnici, kar je narodni socializem prevzel v Nemčiji oblast in s tem zanjo ter za vseo Evropo začel novo dobo razvoja, je nedvomno najpomembnejši politični dogodek v letošnjem letu. Pomembne ne samo za Nemčijo in Evropo, katere usoda je danes istovetna z nemško usodo, temveč za ves svet.

jasna in določna izvajanja Führerja so prav vsemu svetu razodela prepričanje, ki preveva vso Evropo in bo prej ali slej moralo neizprosno zajeti ves svet. To prepričanje je zavest, da je jedro sedanje vojne veliki spopad med Nemčijo in Sovjeti in da je v tem spopadu lahko zmagovalec samo eden: ali Nemčija in z njo Evropa, ali pa boljševizem.

Dejstvo je namreč, da je ta največji boj v zgodovini človeštva ne le spopad dveh vojska, dveh tehnik, dveh političnih sil, temveč spopad dveh načel in dveh duhovnihsvetov.

Za Nemčijo stoji — ne samo s simboličnim prispevkom orožja — vsa Evropa. Te Evrope ne sestavljajo samo narodi, ljudje in število, temveč jo sestavlja nekaj tisoč let zgodovine, kulturnega razvoja, duhovenga in civilizacijskega napredka, vsega kar se je izoblikovalo iz duhovnih osnov starih kultur ter krščanstva. V tem taboru stoji tisti duhovni svet, z ohranitvijo katerega je neizogibno zvezan  obstanek ne le evropskih narodov, temveč vsega tako imenovanega zahodnega sveta, skratka nas vseh.

Na drugi fronti tega zgodovinskega, nezaslišanega boja pa stoji sila, ki si je v program zapisala uničenje vsega, kar je zahodno, to je najboljše človeštvo v tisočletjih svojega razvoja ustvarilo. Postavila si je v programu uničenje tistih duhovnih osnov in tistih načel, na katera je sodobni svet do sedaj vezal svoj obstanek, bodisi da gre pri tem obstanku za poedince, za narode, ali še za večje skupnosti. Uničenje vsega tega naj prinese na svetu oblast novi sili, o kateri se pozitivno usmerjeno človeštvo zaveda, da je zla že v svojem načelu, in da pomeni pogubo za vse, ki smo otroci njej nasprotnega sveta, spoznavalci boljšega načela in oznanjevalci novega razvoja iz dosedanjih naših večnih temeljev.

Nasprotje med tema svetovoma in posledice, ki jih bo za ves svet in za vse človeštvo imel tak ali tak izid tega velikanskega oboroženega spopada na ruskih planjavah — to je bistvo sedanjega boja med Nemčijo in boljševizmom.

Evropski narodi so se v letu dni, odkar je prenekateremu med njimi bilo dano na lastni koži očutiti vsaj približne sadove boljševizma, zavedeli, da more nje, Evropo in ves svet rešiti pred pogubo z vzhoda samo Nemčija s svojo oboroženo močjo. Ni je sile na svetu, ki bi mogla zavreti boljševizem in z njim uničenje Zahoda v vseh njegovih duhovnih ter zunanjih oblikah, če bi bil podrt branik, ki ga danes sestavljajo nemške vojske s svojim junaškim bojem.

Evropski narodi se vsega tega zavedajo. Če se še niso zavedali tisti, ki danes še stoje zunaj Evrope, pa gre pri tem boju prav tako tudi za nihovo usodo, jim je zadnji Hitlerjev govor moral odpreti oči.

In če hočejo dobro sebi in svetu, morajo to spoznanje priznati ter iz njega izvajati posledice.

"Domovina vas ne bo pozabila" - domobransko srečanje pod pokroviteljstvom Olge Rupnik 21.1.1945

"Domovina vas ne bo pozabila"

Srečanje zaslužnih domobranskih borcev in domobranskih ranjencev s prezidentom generalom Rupnikom in njegovo soprogo gospo Olgo Rupnik

  
Gospa prezidentova Olga Rupnik je v nedeljo 21. januarja priredila v stekleni dvorani vladne palače lep družaben popoldan. Okoli nje in odličnih gostov, med katerimi sta bila tudi prezident in generalni inšpektor slovenskega domobranstva general Rupnik in odposlanec SS-Obergruppenführer General der Waffen-SS und Polizei, Sturmbannführer Bodo Gelzenleuchter, so se zbrali številni in zaslužni borci-invalidi in ranjenci, člani državnega gledališča, domobranski orkester in posamezne pevske skupine so razveseljevali zbrane, gospa prezidentova pa je poskrbela, da so bili ranjenci obilno pogoščeni.

V stekleni dvorani je bilo takrat še posebno prisrčno in lepo.

Prezident je našel za vsakega toplo očetovsko besedo.

Gospa prezidentova je pozdravila.

Govor gospe prezidentove:

 

"Spoštovana gospoda, dragi gostje!

  

V prijetno dolžnost si štejem, da vas ob otvoritvi pestre ure razvedrila za naše domobranske invalide in ranjence lahko pozdravim v tej dvorani, kjer smo se zbrali, da skupaj z invalidi in ranjenci preživimo nekaj trenutkov pozabljanja vsakdanjih boli rojstva nove dobe človeškega rodu. V višku stopnjevanja vojnih in revolucionarnih grozot naj nam ti trenutki vlijejo v razpoloženje vsakdanjih težav in skrbi nekaj tolažbe in upanja na lepše dni, ki po današnjih grozotah v bodoče morajo osvetliti od Boga in narave dano jim poslanstvo.

Pozdravljam spoštovane goste: zastopnika SS-Obergruppenführerja, Sturmbannführerja g. Bodo Gelzenleuchterja, poveljnika organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva podpolkovnika g. Franca Krenerja z gospo, njegovega pomočnika podpolkovnika g. Milka Vizjaka z gospo, vodjo štaba za izgraditev Slovenskega domobranstva majorja g. Hermanna Dahma, verskega referenta Slovenskega domobranstva dr. Ignacija Lenčka, šefa zdravstvenega odseka štaba Slovenskega domobranstva stotnika g. dr. Stanka Graparja z gospo, šefa tehničnega odseka Slovenskega domobranstva stotnika g. ing. Rudolfa Škofa in vse ostale gg. častnike in spoštovane goste, ki so nas s svojo navzočnostjo počastili.

Prav posebej bodite toplo pozdravljeni vi, najboljši sinovi našega naroda, naši dragi, nepozabni, hrabri domobranski invalidi in ranjenci, ki vam je današnji popoldan v tej dvorani posvečen.

Kot prirediteljica pestre ure razvedrila za naše domobranske ranjence in invalide smatram za svojo dolžnost, da se doživeto zahvalim vsem, ki so mi omogočili ta popoldan prirediti; zlasti onim, ki so mi s svojo uvidevnostjo in veliko pripravljenostjo omogočili pripraviti skromno pogostitev dragih gostov: članom naše opere ge. Barbičevi in g. Sancinu; prvakoma našega opernega baleta gospodu in gospe Kürbos; orkestru domobranske godbe pod vodstvom narednika g. prof. Osane; našim poznanim slavčkom, sestram Finkovim; veselemu paru gospodu in gospe Podgoršek ter neugnani trojici, gospodom Nikolaju Jeločniku, Stanku Šušteršiču in Tinetu Šeguli, ki so za današnji popoldan posvetili svojo umetnost zabave samo našim junaškim domobranskim invalidom in ranjencem.

Ko pozdravljam drage goste in otvarjam pestro uro razvedrila, ob kateri bi se naj vsi prijetno počutili, bi želela s tem poudariti to, da naj bo ta popoldan posvečen samo vam, domobranski invalidi in ranjenci, slovenskemu narodu in njegovemu bodočemu vodstvu simbol velike zapovedi, ki se glasi:

Domovina ne sme nikoli pozabiti na vašo žrtev!

Vi ste v najtežjem razdobju zgodovine našega malega naroda dali svojo kri in svoje zdravje za Boga, narod in domovino.

Če trdimo, da se bodo bodoči vodniki slovenskega naroda zbirali izmed tistih, ki so se mu v času zapuščenosti postavili na čelo borbe proti najstrašnejšemu zlu komunistične revolucije, to je, če nas bodo v bodoče vodile v težkih časih najširšega žrtvovanja mlade moči aktivnih domobrancev, potem morate v tej srečnejši bodočnosti vi, najboljši poleg padlih junakov, biti najbolj skrbno negovani, najbolj spoštovani in slavljeni. Samo narod namreč, ki zna pravilno slaviti in ceniti svoje velike može in svoje junake, je življenja vreden in živi.

Da slovenski narod hoče živeti po svojih slovenskih značajnih in naravnih ter krščanskih in kulturnih postavah, je dovolj jasno dokazal. Nikdo namreč ne bo mogel iti mimo dejstva, da je drobec slovenskega naroda v Ljubljanski pokrajini postavil na noge tolike tisoče neugnanih, drznih, hrabrih in požrtvovalnih domobranskih čuvarjev svojega življenja, svojih tisočletnih slovenskih kulturnih in verskih izročil, vrednot in življenjskih sokov. Med njimi pa ste poleg padlih junakov vi, invalidi in ranjenci, prvi! Vi ste postali iz neustrašenih, brezobzirnih in nesebičnih slovenskih borcev živ simbol slovenske požrtvovalnosti, slovenske volje do življenja in zato neumrljivosti slovenskega naroda. V vas bodo bodoči rodovi naše krvi imeli živ opomin, naj nikoli ne pozabijo na Boga, narod in domovino!

Vaša žrtev bo našemu narodu v bodoče kot svetla zvezda vodnica razsvetljevala pot, ta popoldan pa naj bo simbol, da bosta morala naš narod in naše bodoče vodstvo z vso ljubeznijo negovati sijaj, čast in spoštovanje vaše žrtve, ki nam vsem kaže pot v lepšo bodočnost nove sreče v novi svobodi."

  

Ti so jih razvedrili.

V obrambo dr. Drobniču: Dr.Drobnič & domobranska prisega - srž problema

Jasno je postalo, da se ob zadnji "drami" okrog Leljakovih "obtožb" zoper dr. Antona Drobniča, proti njemu postavili tisti ljudje, ki ideološko niso na strani domobranske ideje in niso za "katoliško stvar", kot je bil zanjo predvojni katoliški tabor. Ti ljudje, ki se danes oglašajo zoper dr. Drobniča so ljudje, ki so povečini liberalci in svoj domnevni "antikomunizem" črpajo iz demokratarskih idealov povojne dekadentne Evrope. Poglejmo si samo kakšni so njihovi pogledi na drugih področjih pred to afero Leljak-Drobnič. Kmalu lahko opazimo, da je njihovo osrednje težišče nek prihuljen proti-cerkven propagandizem, ki svoje namere spretno zavija v plašč načelnega demokratizma in celo desničarstva. To lahko vidimo iz njihovega očitnega in brezsramnega napadanja papeža in Cerkve, ali pa iz bolj priliznjenega napadanja Cerkve skozi krilatice, kakršne so tiste: "Cerkev me je razočarala", "tudi jaz sem katoličan/ka, ampak..." in podobne liberalne fraze iz devetnajstega stoletja. Zato vemo, da nimamo v tej zadevi opraviti z resnično antikomunističnimi ljudmi, ki bi bili za domobransko stran, temveč imamo za opraviti z liberalnimi proti-cekrvenimi in proti-domobranskimi elementi, ki so hitro pograbili Leljakove obtožbe in z njimi začeli neko "lustracijo desnice", ki ne pomeni nič drugega, kot napad na pro-domobranske elemente

A pustimo to zanekrat obstrani, ker bomo tudi to še obdelali. Nas bolj zanimajo tiste trditve, ki so usmerjene zoper dr. Drobniča v smislu, da si je treba njegovo "soudeleženost" v UDBI razlagati glede na njegovo delovanje in na njegove misli in zapise. Zanimajo nas trditve, da je dr. Drobnič premalo storil za "boj" proti komunizmu oz. ga celo oviral. Torej trditve, da se njegovo domnevno sodelovanje z UDBO, še vedno odraža v njegovem delovanju.

Te trditve more izreči le nekdo, ki nikdar ni imel opravka z dr. Drobničem, torej nekdo, ki še nikoli v življenju ni poslušal njegovih govorov in še nikoli v življenju ni držal kakšnega njegovega besedila v rokah in ga bral. To izgovarjajo ljudje, ki nikdar niso imeli opravka z NSZ, ne poznajo njenega poslanstva in ne poznajo delovanja njenega nekdanjega dolgoletnega predsednika dr. Drobniča.

Je res kaj na tem, da bi dr. Drobnič kakor koli pešal v odločni borbi zoper komunizem? Nikakor! V post-osamosvojitveni Sloveniji je on edini človek, ki je jasno in glasno, brez vsakega ovinkarjenja postavil reči na svoje mesto.

Za primer navedimo neko točko preloma, ob kateri se more zlomiti vsaka načelnost. To je zloglasna domobranska prisega, ki jo komunisti radi vlačijo naokrog, domnevni protikomunisti in domnevni desničarji, pa omedlevajo pred njo. Domobranska prisega namreč zelo podobno deli anti-komunistični tabor na kontemporarni slovenski desnici. Ob njej se ljudje razdelijo v dva tabora. Eni direktno obsodijo prisego, kot to počno komunisti sami, drugi jo označijo za vsiljeno in "žalostno", tretji pa jasno in glasno povedo, da v njej ni nič spornega. Prvi dve skupini tako pristaneta v prvem taboru, tretja skupina pristane v drugem taboru. Če se ozremo po obeh taborih kmalu uvidimo, da so v prvem taboru identični ljudje, kot so tisti, ki napadajo danes dr. Drobniča. V drugem pa so ljudje, ki ostajajo dr. Drobniču zvesti, ker poznajo njegovo delo. Prvi tabor ni domobranski, je liberal-demokratski, drugi tabor je tradicionalističen in domobranski.

Vzemimo torej prisego spet malo pod drobnogled. Vzemimo torej, kaj o njej piše dr. Drobnič in kaj o njej pišejo drugi avtorji, npr. dr. Griesser-Pečarjeva, ki jo tako radi nosijo po rokah.

Dr. Pečarjeva v svoji knjigi "Razdvojeni narod" posveti poglevje tudi domobranski prisegi, a nas takoj zmoti že naslov: "Prisega - tragika domobranstva", ki že nakazuje kaj lahko pričakujemo od besedila v tem poglavju. V neki popolnoma nepotrebni "nepristranskosti" začne poglavje s trditvijo, da si stojita nasproti dve razlagi vprašanja, komu so prisegli domobranci. To vprašanje je nesmiselno in popolnoma nepotrebno. Kdor premore pisati debele zgodovinske knjige, bi najbrž utegnil brati tudi kratko besedilo, ki je jasno kot beli dan. A dr. Pečarjeva očitno tega ne jemlje tako. Namesto tega, raje v svoje besedilo vključi še nekaj popolnoma nesmiselnih vprašanj, ki naposled zatemnijo besedilo prisege do te mere, da izgleda kakor, da avtorica sploh ne govori o istem besedilu, kot bralec, ki skuša ugotoviti njen pogled na prisego. Naprej poda nekaj podobnih priseg drugih protikomunističnih enot v Evropi in se še vedno vrti okrog vprašanj, ki niso na mestu in ne morejo doprinesti k jasnemu odgovoru. Kot piko na i, pa se potem še več dolgih strani sprašuje o tem ali je nadškof Rožman bil na prisegi ali ne, kakor, da bi bilo to kakorkoli relevantno pri odprtem vprašanju o sami domobranski prisegi. Kdor prebere celotno poglavje, na koncu nima odgovora, temveč le še več nesmiselnih vprašanj, ki tam stojijo le zato, da bi ob prisegi še naprej zbujala povsem neupravičene dvome.

To besedilo, pa je na žalost, glavna referenca ravno teh demokratarskih "antikomunistov", ki slovenske kontra-revolucije ne jemljejo za svoje v tisti meri, da bi jo razumeli, da bi nanjo gledali v tistem kontekstu, ki ni zgolj hladno-zgodovinski in ga moremo presojati glede na neke zgodovinske potvorbe anglo-ameriških zmagovalcev in njihovih celinsko-evropskih lakajev. Dr. Pečarjeva presoja prisego iz točno določenega vidika, ki se mora pokoravati dvema "zgodovinskima" ugotovitvama, 1) vse kar je povezano z nacisti je slabo, in 2) komunisti so bili na zmagovalni strani, zmagovalna stran je dobra. Ti dve zgodovinski ugotovitvi sta točno prikrojeni in izdelani za potrebe vzdrževanje zmagovalnega mitosa anglo-amerikansko-sovjetskega zavezništva, ki je pogazilo Evropo, na vsaj povsem isti način kot je to storila Nemčija 1939-1945, in pahnilo celotno vzhodno Evropo v kremplje komunistom. Zato tudi ti, ki jemljejo "Razdvojeni narod" za svojo malo biblijo in iz nje črpajo svoje poglede na domobrance in celotno slovensko kontrarevolucijo, nje ne morejo jemati v pravi luči in v pravem kontekstu, temveč jo jemljejo z nekim zunanjim, umetnim pogledom, ki ga (nevede) slika dr. Pečarjeva.

Zato poslušamo iz desne strani: prisega je bila izsiljena, prisega je bila sramota, prisega je bila neupravičena. Zato neki obskurni komentatorji pišejo pikre tvite na račun slovenske kontrarevolucije, Cerkve in ob nedavni zmedi, ki jo je vnesel Leljak, tudi na račun dr. Drobniča.

Kako pa piše o prisegi dr. Drobnič? Dr. Drobnič je gotovo edini človek v postkomunistični Sloveniji, ki jasno in glasno, brez vsakega ovinkarjenja in nepotrebnih hlinjenih spraševanj, postavi stvari na svoje mesto. V zborniku "Slovenska duhovna in politična drama 20. stoletja", na strnjen in enostaven način pojasni prisego in pokaže, da ni prav nič sporna. Njegovo pojasnilo, pokojni nadškof Perko pospremi z besedami:

"Anton Drobnič dobro razloži, kako je bil odpor proti komunističnemu nasilju edina alternativa slovenskih katoličanov. Zavrne tudi vse očitke kolaboracije: domobranci so bili prava slovenska vojska."

-France Perko, 2007

Nadškof Perko s tem pokaže na jasnost in nedvoumnost Drobničevega besedila, ki je izvrstno, saj ne išče nepotrebnih vprašanj in umešča prisego v pravi kontekst, ker se zaveda celotne slike. Bi mar nadškof lahko isto trdil, če bi predenj postavili poglavje o prisegi iz dr. Pečarjeve knjige? Zelo dvomim.

Kaj pa je tako odličnega v Drobničevem prispevku v omenjenem zborniku? Najprej naniza jasne točke, kako se je v Sloveniji začelo, potem pa se sooči z raznimi miti, ki jih še danes mečejo med nas tako levi, kot desni.

"Popoln poraz partizanov je maja 1945 preprečil prihod Jugoslovanske armade."

"Ostala jim je samo oborožena samoobramba. Ta pa je bila možna samo s soglasjem okupatorja, ki je imel obveznost, da skrbi za življenje in varnost prebivalcev okupirane dežele. Če tega sam ni mogel ali ni hotel, je bil po mednarodnem pravu dolžan to prepustiti domačim, t.j. slovenskim oboroženim silam. Vaške straže in slovenski domobranci zato niso bili del okupatorjevih sil, ampak so po določbah haaških konvencij bili domača, torej slovenska oborožena enota."

"Pravijo, da je bilo v gozdovih dovolj prostora tudi za nekomunistično vojsko. ... V Sloveniji je bila v gozdovih tudi nacionalna ilegala, slovenski četniki. Partizani so jih napadali vsaj tako srdito kot druge in ujete četnike so prav tako zverinsko pomorili."

"Že leta 1938 so komunisti oznanjali nujnost "narodno osvobodilnega boja". Seveda ni šlo za boj proti okupatorju, saj še ni bilo niti vojne, kaj šele okupacije, ampak za ljudsko osvobodilni boj, za razredno revolucijo."

"Kljub temu so partizani tudi mnoge katoličane prevarali z razglašanjem boja proti okupatorju. Slišali so velike besede, ki so godile jihovim čustvom, krvavih dejstev niso videli. Takšne gromovite besede so tudi očitek kolaboracije in očitek prisege okupatorju, ki ju nekdanji nosilci komunističnega nasilja in njihovi nasledniki vztrajno ponavljajo še danes."

"Prazen, vendar trdovraten je tudi očitek prisege. Še nedavno smo slišali trditev, da je 'protikomunistična stran prisegla zvestobo okupatorju'. Mišljena je bila domobranska prisega 20. 4. 1944. Slovenski katoličani ob takem hudem očitku navadno samo otrpnejo. Največ, kar zmorejo, je ugovor, da so bili domobranci k prisegi prisiljeni in zato ni bila veljavna.
  
Res so bili prisiljeni posamezno in skupno, sum je celo, da so Nemce k taki prisili nagovorili komunisti. Bolj pomembni pa so vsebinski razlogi. Predvsem je treba vedeti, da prisega ni politično, ampak čisto pravno dejanje: je enostranska izjava volje, za katero veljajo posebna pravila razlage. Najprej je treba upoštevati besedilo prisege, iz katerega se jasno vidi, da so domobranci bila posebna enota s svojimi poveljniki in ne sestavni del okupatorjevih oboroženih enot. Domobranci so prisegli, da bodo zvesti in pokorni 'svojim nadrejenim' - to so bili slovenski oficirji, zapriseženi suverenu Jugoslavije - in ne poveljniku nemških oboroženih sil. Iz besedila je jasno, da prisega velja samo za boj 'proti komunizmu in njegovim zaveznikom', torej samo proti komunističnemu nasilju v Sloveniji in ne proti osvobodilnemu boju. Neločljivost enega od drugega pa ni bila njihova stvar, ampak krivda aprtizanov, ki so revolucijo skrivali za masko osvobodilnega boja in tega še danes ne znajo ali nočejo ločiti. Zavezniki komunistov so bili krščanski socialisti in drugi 'sopotniki partije' in ne morda zahodne države, kot bi radi prikazali nekdanji politični komisarji. Te niso bile zaveznice komunizma, ampak mednarodno priznane sovjetske države. V Sloveniji, kjer so se bojevali domobranci, njihovih vojaških enot tudi ni bilo. V prisegi je jasno rečeno, da se bodo domobranci bojevali 'za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope' in ne za kaj drugega. Jasno je, da slovenska domovina v svobodni Evropi nikoli ni bila vojaški ali politični cilj fašistično-nacistične agresije v Evropi.
  
V prisegi so tudi besede o 'skupnem boju' z nemškimi oboroženimi silami, ki pa prav v ničemer ne spreminjajo osnovnega besedila, ciljev in narave domobranske prisege. Predstavljajo samo izjavo lojalnosti, ki jo dovoljujejo haaške konvencije, kadar okupator dovoli domače oborožene sile. Besede o 'skupnem boju' pa tudi razločno kažejo, da ni šlo za eno samo, ampak za dve različni vojski pod različnimi poveljstvi, in da prisega zvestobe prvi ni prisega zvestobe drugi.
  
Drugo pravno pravilo za razlago prisege je, da jo je treba razlagati tako, kot so jo razumeli tisti, ki so jo dali. Domobranci pa svoje prisege o zvestobi in pokorščini svojim nadrejenim v boju za svojo slvoensko domovino nikoli niso razumeli drugače, kot je bila izrečena. Če jo drugi razumejo drugače, je pravno brez pomena. Da ni šlo za prisego zvestobe okupatorju, izhaja tudi iz tretjega razlagalnega pravila, ki pravi, da je prisego v dvomu treba razlagati v korist tistega, ki jo je dal, da se je s prisego raje zavezal manj in ne več.
 
Jasno je torej, da domobranska prisega ni prisega zvestobe okupatorju, Nemčiji ali Hitlerju. o tem so že dolgo enotni tudi različni strokovnjaki, ki so to prisego raziskali kot zgodovinarji ali pravniki, med novejšimi tudi dr. Boris Mlakar ('Slovensko domobranstvo'. Ljubljana 2003, str. 291-329). Pomembno dejstvo je tudi to, da so se o besedilu prisege z Nemci trdo pogajali slovenski oficirji, zapriseženi Jugoslaviji, da je besedilo nazadnje odobrilo tudi poveljstvo Jugoslovanske vojske v domovini, da mu niso nasprotovali slovenski politki in ne škof dr. Gregorij Rožman, ko so se prepričali, da ne gre za prepovedano prisego zvestobe okupatorju. Vsaj toliko narodne zavesti in ponosa jim moramo priznati, da besedila prisege ne bi odobrili, če bi menili, da gre za prisego okupatorju."

-Anton Drobnič, 2007

To je le nekaj odličnih odlomkov iz njegovega prispevka k omenjenem zborniku. Potem pa so tu še vsa druga njegova besedila, ki posežejo veliko globlje, kakor si drznejo kakšni posvečeni zgodovinarji ali protikomunisti liberal-demokratskega tipa, ki danes napadajo dr. Drobniča. Od teh naj navedem npr. samo intervju na nacionalni televiziji, kjer je trojico komunistov na nasprotni strani, postavil pred kruto resnico: partizansko nasilje stokratno odtehta italijansko nasilje, slednje pa je bilo tudi le produkt iracionalnega partizanskega boja. Opozoriti moram nujno tudi na dr. Drobničev intervju v Zavezi leta 2014, ko, kot nihče nikoli poprej, jasno pravi, da upor proti okupatorju ni državljanska dolžnost, da je to gola laž. Pravi pa tudi, kar nismo slišali nikoli poprej iz ust nobenega posvečenega zgodovinarja ali intelektualno nadobudnega liberalnega proti komunista, da ni res, da bi bila kolaboracija zločin, ki mu ni primere. Sploh ne! Neprimerljivo večji zločin je umor, tako po tedanjem kazenskem pravu, kakor po današnjem. To smo tudi na tem blogu razvijali naprej in navedli npr. obstoječ kazenski zakonik.

Kdo, le kdo, je kdaj načel vsaj podobna vprašanja? Kdo je smrtno ranil sintagmo "zločin je zločin", ali "kolaboracija je zločin"? Kdo si je upal jasno povedati kaj takšnega? Nismo ga še slišali! Dr. Drobnič je odstiral in še odstira vprašanja, ki se jih tako zelo posvečena, liberal-demokratska desnica, neprestano izogiba. On sam vrača domobranstvu ugled in ga celo povzdigne.

Seveda pa je to trn v peti vsem tistim, ki jih domobranci nič manj ne motijo kot menda partizani. To so tisti hlinjeni indiferentneži, ki iz nekih nesmiselnih, in v resnici padlih, vzgibov želijo lustrirati Slovenijo tako, da bo iz naroda izginila vsaka sled domobrancev in partizanov. Oni omalovažujejo slovensko kontrarevolucijo, ker si želijo neko novo demokratarsko Slovenijo, ki ne bo razčistila svoje zgodovine, temveč z njo indiferentno presekala, ter gradila nov narod, tako, kot je gradil nov narod, komunizem sam. Zato sta dr. Drobnič in prof. Stanovnik prvi žrtvi jastrebov, ki v njiju vidijo "sveti kravi", ki ju morajo "zaklati", da bi smeli graditi nov red liberalne družbe in njenih padlih idej.

Mi vidimo v tem pravi obraz in zato zavračamo vsako obtožbo, ki se nanaša na dr. Drobniča, ter mu izrekamo svojo lojalnost, ki jo bomo utemeljevali še naprej s prispevki na tem blogu.

-NeoDomobranec