Antisemitizem je preživet pojav, antisemitisti pa v službi džihadistov

Antisemitizem je preživet pojav, antisemitisti pa v službi džihadistov

Ob spremljanju desničarskih, predvsem skrajno-desničarskih, gibanj v Evropi se še vedno opazi iracionalen in celo klišejast antisemitizem. Ljudje, ki se imajo za antisemitiste in ta svoj antisemitizem tudi izpovedujejo, so pravzaprav učbeniški primerki tistega, kar nam mediji prikazujejo kot "radikalno desnico". V resnici pa je lahko antisemitizem le še nostalgičen kliše, ki pa nima prave podlage.
Antisemitizem med današnjo "skrajno desnico" v Evropi je iracionalen ostanek nečesa kar je bilo pereče vprašanje v preteklosti, sedaj pa je sila neprimerno. Na žalost lahko vidimo, da evropski in tudi ameriški desničarji, ki se opredeljujejo za antisemitiste, delujejo v službi islamskega džihada, ki svoje lovke širi po Evropi. Odličen in bližnji primer je madžarska stranka JOBBIK. Ta stranka, ki je sicer močna in jo mediji uvrščajo med "skrajno desne" stranke, je izrazito antisemitistična, pri čemer podpira Palestince in nasploh džihadiste. JOBBIK se ne zaveda, da je za evropo organizirani zionizem, ki ne obstaja več, medtem ko se džihad odvija pred našimi očmi tu in zdaj. Džihadisti prevzemajo vsa večja mesta v Evropi, razglašajo "muslimanska območja" in uveljavljajo šeriatsko pravo, medtem ko zionizma ni nikjer več.
Paradoks je tudi v tem, da so glavni antisemitisti ravno v arabskih državah z Iranom na čelu, čigar cilj je popolno uničenje židovske države Izrael. Židom pripada Izrael in vsak desničar jim bi ga moral privoščiti. Židje potrebujejo svoj prostor pod soncem. Vsak desničar bi se moral v konfliktu med židovsko državo in džihadisti, postaviti na stran židovskega ljudstva.
Problem niso židje v Evropi, problem je sistematično izvajani džihad v vseh evropskih državah. Mesta v Veliki Britaniji postajajo džihadistična, upada kriva vera anglikanstva in širi se kriva vera islama. Cerkve se spreminjajo v mošeje in "islamistične patrulje" uvajajo šeriatsko pravo v svojih "muslimanskih območjih", ki so jih same deklarirale. Predmestja Francije so talci nasilno ustvarjenega etničnega konflikta džihadistov, prav takšna je slika Italije. Danska, Nemčija, Norveška, Nizozemska se spreminjajo neverjetno naglo. Angelo Merkel in njeno izjavo o "multi-kulti", so džihadisti utišali z Breivikom. Sedaj mora molčati.
Džihadisti se hodijo urit iz evropskih prestolnic v nemirna območja arbije. O tem poroča že mnogo medijev. Džihadisti držijo Evropo v šahu. Terorizem, ki je tako zelo razširjen, podpihovalci nasilja nad kristjani, ki nikoli ne končajo v zaporu, medtem ko je govor proti muslimanom kazniv in obravnavan kot rasizem, četudi so džihadisti vseh ras... to je podoba Evrope. In biti Antisemitist je enostavno smešno.
Antisemitizem je podpora džihadistom.
Pred džihadom se lahko branimo le s katoliško vero. Enkrat je katoliška vera že ubranila Evropo pred džihadom, bomo tokrat še zmogli? Prav tako so mnogi desničarji, še posebej skrajni desničarji, neki klišejasti "pogani" in častijo neke zgodovinske mite, ki so plod zgodovinarskih pravljičarjev. Častijo nekega Thora, pa Odina in celo neka slovanska božanstva Peruna in Svaroga. Ne da bi sploh vedeli, če je kdaj takšno verovanje sploh obstajalo. Razvajena proletarska in buržoazna mularija, ki si okrog vratov naveša "thorova kladiva" in riše neke germanske rune, namesto da bi si okrog vratu obesila križ, razpelo, znamenje velikih evropskih kraljev in vladarjev, ki so Evropo branili pred džihadisti in dekadenco.
Antisemitizem je zares preživet pojav in sedaj služi le še džihadistom za odvračanje pozornosti od sebe.
-NeoDomobranec

Dialog - Kulturna kontrarevolucija - 1. poglavje.

Kdaj se zdi, da lahko človek dobro oblikuje svoje misli, le če je prisiljen v dialog. Saj je tako prisiljen, da bolj kritično ovrednoti svoj pogled na svet in svoje notranje pojmovanje sveta izrazi tako, da vzame v zakup, da je na drugi strani nekdo, ki se z njim ne strinja. Smisel vsakega dialoga nasprotujočih se strani je, da pride do nekega zaključka. Da nekdo uvidi, da ima narobe in da drugemu prav. Dialog, ki takšne usmeritve ne bi imel in bi bil sam sebi v namen, bi bil piškav in zgolj relativističen.
Še posebej pa je dialog pomemben sedaj v tej kulturni revoluciji, ali bolje rečeno kulturni vojni, ko se bije boj za najbolj osnovna pojmovanja človeka.
Naslednji dialog je potekal prek zasebnih sporočil na youtube-u med projektom NeoDomobranec in drugim uporabnikom youtubea, ki si je ogledal nekaj videov projekta NeoDomobranec in ki ga bomo tu imenovali le Gledalec, lansko jesen, torej je tega ravno leto dni.
(Oglati oklepaji pomenijo izpustitev uporabnikovega imena)

GLEDALEC:
osvobojena Slovenija

Po komunistih komot pljuvaš, pred partizanom se pa lahko samo prikloniš. Itak je bil pa Bog na strani partizanov, če ne bi bil, bi se stvari ein bischen drugač razvile. Schone grusse aus reich.

drgač sem zelo strpen. ko pa naletim na sorojaka ki je fanatik in živi v preteklosti, me pa mal povzdigne. hvala za razumevanje.
Naj živi sproščena Slovenija.

lp

 

 

NEODOMOBRANEC: 

Bogdaj [...].
Nanizal si kup neumnosti, ki kažejo na tvojo nevednost, nerazgledanost in / ali morda tudi na mrtvičenje zdrave pameti, kar je pri komunistih prepogosto.
Dobro poslušaj in dvakrat preberi, da bo kaj ostalo v glavi in si ne boš delal sramote s svojim neumnim pisanjem.
1. Partizani niso bili nič drugega kot politična milica komunistične partije. Res je, niso bili vsi v partiji, bili pa so vsi politični vojaki komunistične partije. Militantni oddelki, zaščitnica, ... kakor hočeš. Kako to vemo?
Prvič, organizirani niso bili po mednarodnem vojaškem pravu, pač pa po zgledu revolucionarnih oddelkov (tolp) iz ruske državljanske vojne in španske državljanske vojne. Tako posamičen odred ni imel zgolj poveljnika pač pa tudi politkomisarja. Da, se je kakopak prav počelo.
Drugič, niso imeli skupnih uniform, označb, itd. kakor določa mednarodno vojaško pravo (tudi za ilegalo.).
Tretjič, revolucionarno nasilje po notranjski in dolenjski, ki ni bilo odklon pač pa sistem.
Četrtič, par sto grobišč po kraških gozdovih notranjske in dolenjske.
2. Bog ni bil na strani partizanov. Razen če misliš, da je Bog na strani ljudi, ki sistematično pobijajo duhovnike, zažigajo cerkvene objekte in skrunijo podobe in obeležja svetnikov, križanega Kristusa, itd. Ne, Bog ni bil na njihovi strani.
Že več kot dvajset let pred začetkom vojne so slovenski ljudje lahko poslušali o ruskem komunizmu, ki z marksističnim trdim materializmom preganja in uničuje versko, religiozno, duhovno. Lahko so poslušali in brali o ustanavljanju vojska militantnih ateistov, ki so si zadali cilj uničenja krščanstva.
In vse skupaj je kolapsiralo v španski državljanski vojni tik pred začetkom sruge svetovne vojne. Ko so slovenci lahko dnevno brali o divjanju komunistov, anarhistov in drugih marksistično leninističnih materialistov, ki so s svojo satansko jezo pobijali duhovnike, redovnice in uničevali cerkve, samostane, župnišča.
V španski državljanski vojni so sodelovali tudi slovenski komunisti. In udeležba v španski državljanski vojni ti je že prinesla čin generala v revolucionarnih tolpah partizanov, ki so nastale po zgledu španskega divjanja. In srd proti cerkvi in vsemu religioznemu se je razplamtel tudi v naši domovini.
Je bil res Bog na strani partizanov? Je Bog res vedno na strani zmagovalca?
Človeška zmaga je nekaj drugega od božje zmage. Ko so množice dosegle Kristusovo križanje, Kristusovo smrt, bi človek rekel, da so zmagali. Vendar pa je Bog dokazal, da je zmagal Kristus, da je bila njegova zmaga v šibkosti, v temu kar se zdi človeku norost.
Bog ni bil na strani pratizanov. Materializem je najhujši sovražnik Boga in materialisti so vojaki tega sovraštva. Človeška zgodovina je irelevantna Bogu. Človek ima svobodno voljo in ravno ta svobodna volja človeka stane največ. To je tisto človekovo prekletstvo. Da je zmožen oddaljiti se od Boga, zmožen sovražiti Boga.
Zmaga človeka je lahko pri Bogu človekov poraz.
In poraz človeka je lahko pri Bogu človekova zmaga. Bog se ne podreja človeški zgodovini.
3. Strpnost je druga beseda za neumnost. Je produkt liberalistične diktature in uničenje človekove vesti in zdrave pameti.
4. Fanatizem: Bodi vroč ali mrzel, če si mlačen te izpljunem. Pravi Bog v svetem pismu.
5. Preteklost. Tebi se zdi druga svetovna vojna preteklost, zato ker želiš, da postane preteklost. V resnici pa druga svetovna vojna še traja. Uzurpacija razvoja človeštva in družbe je samo to, uzurpacija. V sloveniji državljanska vojna še traja, ker ni bila nikoli končana. Res je, da je neke vrste "hladna vojna" a nikoli se ne ve, kdaj bo izbruhnila v odprto nasilje. Enkrat smo že bili napadeni od znotraj...
6. Naj živi sproščena slovenija? Hočeš reči: "Naj komunisti živimo sproščeno še naprej." ?
Slovenija je daleč od sproščenosti. Toliko žrtve, toliko trpljenja, toliko krivic.
Poboji, umori, ki so se izvajali, tako srdito in s takšno lahkoto. Medvojno nasilje po vaseh notranjske in dolenjske. Kraški gozdovi, ki so postali grobnice. Na tisoče pobitih ljudi, ki naj bi zagrešili izdajo. Izdajo? Izdajo koga?
Sproščena slovenija?

Nikoli se ne bom klanjal klavcem.
NeoDomobranec

 

 

GLEDALEC:

 Hvala za izčrpen odgovor.
Nobenemu nič ne očitam, izhajam pa iz osebne izkušnje. Ne vem zakaj je Italjan, in od kod mu pravica, prikorakal v našo vas in mojega dedka in ostale fante vrgel na kamion in jih odpeljal na Rab ter jim zažgal hišo. Če nekdo pride danes v mojo hišo z istimi nameni bo nekdo od naju umrl on ali jaz.
Ne razumem človeka, ki vidi najmanjši drobec smisla v dejanjih agresorja in ga opravičuje. Zlo je zlo. V zlu ni dobrega.

Zame je vsak človek človek, enak meni, nisem nad njim niti pod njim. Ne ločujem Slovencev na naše in njihove, bele rdeče, leve desne, resnično ne.

Sam sem rezultat prepovedane ljubezni med partizansko družino in belo družino. Tako da se mi te delitve zdijo dokaj nesmiselne, ker če bi jih moja starša poslušala, mene nebi bilo.

Sem pa odprt za debato o Bogu, Jezusu. In menim da je v eni cvetlici več božjega kot v celem Vatikanu in njegovih cerkvah.
Po židovski tradicji obstaja samo Luč, ki hoče vstopiti v človeka, če si ljubeč vstopa vate na ljubeč prijeten način, če nisi v ljubezni, pa boš isto lekcijo prejel v trpeči obliki in potem boš ljubil. To se sedaj dogaja v svetu, žal v trpeči obliki, človeštvo imamo možnost da se povežemo v ljubezni. Če tega ne bomo storili bomo prisiljeni v to, naravni zakoni so neusmiljeni, poglej Japonsko. Ko egoizem med ljudmi preraste vse meje, ko se tok ljubezni-svetlobe med ljudmi prekine, vstopi tema in materializira se trpljenje.

Moja želja je da se v Sloveniji odprejo srca in da se začne dogajati to kar veleva zdrava kmečka pamet. Narod je kot družina. Želim si ljubeče družine, kakor vsak.

lp

 

 

NEODOMOBRANEC:
Bogdaj [...],
Ker si uvidel,da imam prav, ti pa narobe si pobegnil v nek individualizem. Narodno tragedijo skušaš zrelativizirati na nekaj osebnih primerov. To pa se pač ne da.
1. Zakaj so italijani odvažali na rab je vprašanje, ki ima odgovor. Rab je bil zapor. (taborišče je improviziran zapor.). Zakaj pa so bili slovenci odvažani v zapore pa je druga. Predvsem so jih italijani zapirali zaradi brezglavih partizanskih akcij, ki so imele en in edini namen izzivati okupatorja, da bo izvajal represalije, ljudje pa bodo spričo teh bežali v gozdove in tako bo partizanska vojska rasla. To je bila specifična partizanska pogruntavščina. Rekrutiranje na tako posreden način. Za okupatorjeve represalije so predvsem krivi partizani. In zakaj so odpeljali tvojega dedka (predvidevam, da je bilo to med vojno.) gre vprašati partizane in ne italijanov ali kontra revolucioanrnih sil. Partizani so imeli sistem, italijani pa so bili nesposobni poloviti bandite in so se znašali nad prebivalci po vaseh, skozi prste pa so pogledali le partizanskim terencem.
2. Najhujši agresor na slovenski narod so bili komunisti in njihove revolucionarne tolpe t.j. partizani. Primorci se tega ne zavedajo, ker jih ne briga, če so partizani utapljali notranjsko in dolenjsko v krvi. Njih briga le, da ne bi šprehali italijansko, pa četudi je treba govoriti srbsko ali rusko. Pa četudi se cela slovenija utopi v krvi. "samo da nas lahi ne bodo." Hinavci prve klase.
3. Ljudje smo različni, Imamo različne poglede na stvari, na svet okrog nas. Imamo različne svetovne nazore. Vsi smo politična bitja in vsi smo naravnani tako ali drugače.
Govoriti, da so vsi ljudje enaki je pravzaprav totalitarizacija ene ideje, ki se skriva za "ne levo ne desno."
4. Delitev na bele in rdeče ni kapric. Šlo je za državljansko vojno. Komunisti so napadli podeželje in izobražence, jih označili za "bele" za "belo gardo" in jih sistematično štiri leta iztrebljali. Tu ne gre za neko "delitev" ker je vsem tako dolgčas. Ne, Šlo je za revolucijo in kontra revolucijo.
5. Boga o kakršnem ti govoriš, jaz ne poznam. Ti ne govoriš o katoliškem Bogu. Bog se je namreč učlovečil po Jezusu Kristusu. In Bog je postavil sveto Cerkev. On je postavil papeže. In brez Cerkve ni odrešenja. Če tega ne veruješ nisi katoličan. Veruješ v neko trapasto idejo a je samo to, trapasta.
Nesmiselno je jemati iz vere le tisto kar ti ugaja in si sam pri sebi misliti kako hudo veren sem, kako lahko Boga čutim po naravi in podobno. Si veren, si. A ne katoliško veren. Lahko rečeš tej svoji veri : Krščanstvo [...], ne moreš pa ji reči katoliška vera.
6.O tisti ljubezni in podobnem pa je tako ali tako preveč govora. Polno neumnosti, ki so jih natresli materialisti in prostozidarji, ko se jim je ponudila priložnost ob 2. V. koncilu.
Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.
Materialni svet kakršnega poznamo je končen in ne vsebuje smisla sam po sebi. Je nepomeben in je zgolj trnjeva pot do odrešenja v Nebesih. Ne na zemlji. Nič se ne bomo povezovali v ljubezni, ker na tem svetu je trpljenje.
Po križu za križanim Odrešenikom.

NeoDomobranec

 

 

GLEDALEC:

nimam več besed. Preberi si Tomažev evangelij. Pa če imaš kako vprašanje si dobrodošel.

lp zaključujem debato, nima smisla debatirat z betonskim stebrom

 

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

 

Dialog se je na tem mestu končal.

Vsak lahko sam presodi kdo je "zmagal". Gledalec je v dialogu obupal iz enega samega razloga, zato, ker je videl, da se sogovornik z njim ne strinja in mu je skušal tudi dokazati svoj prav. Gledalec je pričakoval, da se bo njegov sogovornik z njim pavšalno strinjal skozi relativistične krilatice "vsak ima svoje mnenje", "vsak ima svoj prav", "resnic je več".

In ravno tu je treba biti najbolj pozoren v tem kulturnem boju. V tem, da bi se strinjali, da ima vsak svoje mnenje. Res je, da ima vsak svoje mnenje, ni pa res, da je mnenje vseh relevantno. Resnica je ena sama in je objektivna. To, da ima nekdo svoje mnenje še ne pomeni, da je pravilno.

Zaključimo lahko s tem, da ugotovimo prvo pravilo, ki ga mora vsakdo, ki se bori na kontrarevolucionarni strani tega kulturnega boja vedeti in ga povežemo z zgornjim dialogom:

Lahko, da ima Gledalec prav in se NeoDomobranec moti. Lahko, da ima NeoDomobranec prav in se Gledalec moti. Lahko, da se oba motita. Ni pa možno, da bi imela oba prav.

Nasveti za udejstvovanje na spletu

NASVETI ZA UPORABNIKE SPLETA

Ker se je veliko politično-družbenega udejstvovanja in diskusije preselilo na internet pa moramo biti tudi pozorni kaj nam takšno udejstvovanje v tkašnem prostoru prinaša in na kaj moramo biti pozorni.

Najprej se moramo zavedati, da je splet neke vrste kaotični prostor na katerem je mogoče izražati katerokoli mnenje, pa če je to mnenje pravilno ali nepravilno. Splet je nekako postal gojišče relativizma  in ideje o več resnicah. Zato se moramo zavedati, da je splet poln lukenj, napačnih informacij in dejanskih zavajanj.

Zato se moramo preden se lotimo diskusij na spletu najprej dodobra izobraziti prek tradicionalnih medijev kakršen je knjiga in časopis. Šele potem smo pripravljeni in pravilno oboroženi za debate na spletu, koder nam bodo nasprotniki neprestano citirali razne »wikipedije« in podobne strani, ki nad seboj sploh nimajo pravega urednika, kaj šele cenzorja. Na »wikipedijo« je mogoče napisati mnogo kaj, zato se moramo zavedati, da wikipedija ne sme postati naš primarni ali sekundarni vir obenem pa moramo ta vir kritično ovrednotiti, ko nas kdo seznani z njim.

Za wikipedijo stojijo megalomanske korporacije, ki imajo prav tako kot vsak drug medij svoj svetovni nazor, ki podpira le določene politične, socialne in družbene struje. Vidimo lahko, da wikipedija postaja le še en propagandni projekt liberalcev.

Ko se torej dodobra izobrazimo iz tradicionalnih virov smo pripravljeni, da se udeležimo debat in pišemo lastne poglede in propagandna besedila. A vseeno moramo ostati previdni. Najprej se moramo prepričati, da je debata v kateri želimo sodelovati res korektna in teži k iskanju resnice ter temelji na dejstvih. Če debata ni takšna in vidimo, da se ti, ki sodelujejo v njej vse prevečkrat zatekajo v iracionalna ponavljanja enih in istih manter ter so njihove trditve povsem nedosledne, moramo takšno debato zapustiti oz. se je niti ne udeleževati. Če pišemo lastne poglede se moramo prepričati, da so naša pisanja iskrena, temeljijo na dejstvih in primarno na zagovarjanju določenih tez in hipotez, redko na nasprotovanju nasprotnikovemu pogledu, nikoli pa na iracionalnem blatenju nasprotnika skozi šaljive izraze in čudaške pripombe. Za pisanje propagandnih prispevkov pa velja, da naj so čimbolj pravilni, goreči, iskreni in pošteni. Obenem pa naj nimajo nikogar, ki bi mogel nanje odgovarjati, saj to ni smisel takšnega prispevka. Zato velja izklopiti možnost komentiranja, povsem, ne le z odobritvijo.

Zdaj pa še o sami vsebini takšnega udejstvovanja na spletu. Kaj in kako pišemo mora biti naša prva skrb. Vemo namreč, da obenem s poveličevanjem strpnosti v zahodni družbi raste nestrpnost do pogledov, ki niso liberalni ali relativistični. Zato moramo vedeti, da liberalci v boju s svojo družbeno-socialno opozicijo uporabljajo tudi in predvsem represijo.

Določene »intelektualistične« struje pojmujejo »sovražni govor na spletu« kot zatiranje vsake opozicije veliki socialno-družbeni liberalni revoluciji. Da je temu res tako nam govorijo že odzivi tožilcev na sovražni govor v tradicionalnih medijih, ko nočejo spraviti v proceduro sovražnega govora do konservativcev in tradicionalistov, napihujejo pa domnevni sovražni govor do manjšinistov. Da je zadeva na spletu ista, priča že dejstvo, da je glavna organizacija za nadzor in iskanje sovražnega govora na spletu v rokah fakultete za družbene vede v Ljubljani (FDV) in se imenuje Spletno Oko. Nemogoče je verjeti, da bo organizacija, ki prihaja iz iste fakultete kot razna skrajno levičarska in druga revolucionarna gibanja, ustrezno prepoznavala in ovajala sovražni govor, ki prihaja s strani militantnih ateistov, »demokratičnih socialnistov« in drugih marksističnih struj. Prav tako pa je nemogoče verjeti, da  se bo govor s strani njihove opozicije obravnaval enako in po istih vatlih. Že ideja, da je Spletno Oko nastalo na FDVju nam daje slutiti, da je v prvi vrsti nastalo zaradi preganjanja nestrpnosti in domnevnega fašizma, ki ga »antifašisti« pač vidijo povsod, že zato, da bi lahko opravičevali svoj obstoj, kot antifašisti. Nestrpnost pa oni tudi enostavno povezujejo le in izključno z manjšinami, ki so v nasprotju s tradicijo določenega naroda in pa s ksenofobijo, ki jo vedno megalomanizirajo do nemogočega.

To nam torej govori, da moramo biti pri udejstvovanju na spletu zelo previdni. Splet je prepreden z različnimi vohunskimi programi in agenti, ki skrbijo za izvedbo svoje socialno-družbene revolucije obenem pa so tu zato, da bi onemogočali kakršnokoli opozicijo. Tako moramo torej preveriti kaj je za njih »sovražni govor« in se mu izogibati, ker konec koncev se moramo zavedati, da internet niso naša tla in da mi spadamo na zborovanja, manifestacije, shode in pohode. Propaganda pa se veliko učinkoviteje vrši z vsakim plakatom kot pa z interentnimi objavami.

Internet je že sam po sebi povsem nenasilen medij, saj ga moramo nujno vklopiti, če mu hočemo biti izpostavljeni, obenem pa je tako velik, da je majhna verjetnost, da bodo nas ali nekoga drugega določene stvari sploh dosegle. Na drugi strani pa je propagandni plakat ali letak skrajno nasilen medij, saj ga ljudje vidijo nehote in brez razlik.

Prav tako velja svetovati, da se je treba na speltu udejstvovati prek strani, ki dovoljujejo gostitev lastnih profilov, recimo youtube, facebook, blogspot, itd. ker je takšne strani praktično nemogoče »sesuti«, medtem ko so spletne strani, ki jih vzpostavimo in kupimo sami, lahke tarče izurjenih hackerjev z raznih fakultet, ki vlagajo tudi v takšen spletni terorizem. Zavedati se namreč moramo, da se zanje revolucija v prvi vrsti odvija prek spleta in da na spletu ne izbirajo sredstev.

Naslednji nasvet je, da se od strani na katerih naj bi gostili s svojimi profili ne uporablja slovenskih strani, kakršne so mojforum, MMCRtvslo, itd. ker imajo te strani slabšo zaščito obenem pa smo izpostavljeni nadzoru liberalcev, ki lažje vplivajo na cenzuro določenih reči in nas lažje obdolžijo sovražnega govora. S tujimi stranmi velikih korporacij pa je to veliko težje že zato, ker med nami zeva prepad različnega jezika. Spraviti določeno stvar s teh strani pa je brez privolitve same strani nemogoče. Ko so med norijo o iskanju »novih obrazov« v politiki skrajni levičarji na youtube spustili tajen posnetek seje vlade, je morala naša obveščevalna služba dolgo časa in povsem vljudno prositi youtube, da je ta končno umaknil posnetke.

Opozoriti gre tudi na to, kako naj se besedila oblikuje. Pozorni moramo biti, da v njih ne uporabljamo besednih zvez kakršne so: »čas je…«, »morali bi…«, v povezavi z različnimi »vročimi mislimi«, saj se lahko to smatra za »pozivanje« kar je pa dejansko lahko sovražni govor. Paziti moramo, da v besedilih uporabljamo relativistično in individualistično besedno zvezo, ki jo liberalci tako radi slišijo, mi pa se lahko z njo izognemo cenzuri ali še čemu hujšemu: »moje mnenje je…«, »po mojem mišljenju…«, »meni se zdi«. Se pravi, da v besedlih poudarjamo »svoje mnenje«, ki je torej po ustavi dovoljeno.

Na internetu se vzdržite napovedovanj kakršnihkoli dejanj ali »akcij«, če do dejanja ali akcije pride pa se o njih ne hvalite, ne objavljajte slik o akciji. Pazite kako imate povezane račune elektronske pošte, youtubea, facebooka. Imejte raje dva profila in veliko elektronskih pošt, ne objavljajte slik sebe ali kakršnegakoli orožja, ne povezujte svojih profilov z raznimi tujimi »white power« »Adolf Hitler« »skinhead« stranmi, ker so te strani najbrž vabe za merjenje koncentracije ljudi, ki drugače mislijo in za njihov nadzor. V brskalnik ne vpisujte raznih gesel za izdelavo bomb, orožja in podobnega. Spletno »nedavno zgodovino« brišite redno. Po možnosti tudi redno formatirajte računalnik. Pri povezovanju med seboj bodite zelo pozorni. Svoje pogovore selite s strani na stran. Klasična pošta je veliko varnejša od elektronske in pogovor iz oči v oči veliko boljši od vsake »klepet funkcije« na spletu.

Na koncu zaključimo s tem, da je internet nam nekaj skrajno tujega in ga je še najbolje le začasno uporabljati za deljenje različnega materiala: videoposnetkov, glasbe, besedil in zapisov kaj več pa je že nesmiselno.

Bog Vas živi!

-NeoDomobranec

Otroška evtanazija ali porojstni splav

V pričakovanju na kakšen nov blog za NeoDomobranec projekt pa si lahko preberete blog, ki ga je o splavu in otroški evtanaziji napisal VadeRetroSatana.
Moderni genocid, kateremu smo priča v teh časih je ogromen problem, da pa imamo pravico do ubijanja zapisano kar  v ustavi, pa je že prekletstvo. Morda ravno zato narod tako moralno gnil.
Preberimo si:

Kam nas pelje moderni genocid - splav

Avtor: VadeRetroSatana

Ne prav dobro podkrepljen s kakršnokoli strokovno literaturo sem nekoč, ko sem bil nekaj mlajši enostavno zatrdil, da če damo brezpogojno pravico materam, da usmrtijo svojega še nerojenega otroka (kar je bila sicer itak že brezpogojna pravica) se bo to kmalu preneslo na pravico do umora novorojenega dojenčka in tako se bo počasi toleranca sčasoma višala in višala.
Kakorkoli se je ta trditev zdela neumna pa že lahko vidimo svit dejanske legalizacije postrojstvenega splava, kot so to označili.
Pa, da bi nakazal na vso absurdnost se moram vrniti k eni od debat pod novico o splavu na tem portalu [MMC RTVslo portal]. Uporabnik Polymath je zapisal naslednji komentar:
"zaradi varnosti žensk ... bedaki neumni, ki podpirajo tak zakon. Kaj če ženska zanosi, da njen partner ni pazil? On se bo smejal, da bo foter, ona pa umirala od žalosti, da ji je en uničil načrte. Zagovorniki so zakotovo samski ljudje, in še posebej moški, ki nekateri pojma nimajo, kolko se ženska presekira, da bo dobila otroka, ko si ga najmanj želi. Jaz sem za splav, in niti malo proti. Ena 18-letnica se bo na zabavi napila, šla pijana v posteljo z enim bedakom, ki pasko ne bo imel, samo da sprazni tja, kamor radi vsi moški. Drugi dan se niti prav ne bo zavedala, da je seksala ali, da je dobila kaj notri, pa ji bo čez mesec slabo itd. Ugotovila bo, da je nepričakovano noseča, doma ne bo upala povedati, padla bo v stres, ker bo v vsakem primeru mogla roditi. Ker bo še šolarka, ne bo imela denarja za sebe, kaj še le otroka. I iz obupa lahko naredi detomor. Takrat pa bo vsega kriva ona in ne njen porivač in politika ... Res je to kot ene vrste umor, ampak gre še za nerazvitega otroka, o katerem se ne da veliko razpravljati. Če je umor, da ženska naredi splav, zakaj ni umor takrat, ko usmrtijo zapornika ali uspavajo žival?"
Pa poglejmo tale komentar podrobneje in izluščimo kar je v njem bistvenega:
"I iz obupa lahko naredi detomor. Takrat pa bo vsega kriva ona" 
"Če je umor, da ženska naredi splav, zakaj ni umor takrat, ko usmrtijo zapornika ali uspavajo žival?"

Se pravi, da je uporabniku splav sprejemljiv medtem, ko mu detomor ali usmrtitev deteta po rojstvu pač ni.
Sam sem apeliral:
"hahhaha, detomor je pa torej napačen? Splav ni napačen, detomor pa je? In v čem je razlika? Če lahko razložiš? Saj tudi dojenček "še ni oseba". epic fail!"


Vendar pa svojega komentarja nisem utemeljil, zato sem poiskal članek v katerem avtorja dejansko zagovarjata "porojstni splav".
Članek je bil objavljen v Journal of Medical Ethics, napisala pa sta ga filozofa-etika milanski profesor Alberto Giubilini in melnbournška profesorica Francesca Minerva. Njuno razmišljanje je zato toliko bolj novo in fascinantno, ker razširjata moralno upravičenost umora novorojenčkov iz tistih tako ali drugače "prizadetih" na vse novorojenčke, ne glede na njihovo zdravstveno stanje.
Citiram (prevod iz članka Jožeta Trontelja):
"Tako nerojeni kot rojeni otrok sta človeški bitji in potencialni osebi, a ne eden ne drugi nista osebi v smislu imetnika moralne pravice do življenja. Pojem oseba pomeni bitje, ki je sposobno lastnemu obstoju pripisati vsaj neko temeljno vrednost, tako da bi mu ukinitev obstoja pomenila oškodovanje. Tako so mnoge živali in duševno prizadeti ljudje osebe, medtem ko ljudje, ki niso sposobni pripisati vrednosti svojemu obstoju, niso osebe. Dejstvo, da je nekdo človek, samo zase še ni razlog, da bi mu priznali pravico do življenja. Dejansko za mnoga človeška bitja ne mislimo, da imajo pravico do življenja: nadštevilni zarodki tam, kjer so dovoljene raziskave na embricionalnih matičnih celicah, nerojeni otroci, kjer je dovoljen splav, kriminalci, kjer je smrtna kazen zakonita.
Nekateri zagovarjajo pravico zarodka ali novorojenčka, da razvije svojo "potencialnost" in postane oseba. A nad to pravico so interesi aktualnih ljudi (staršev, rodbine, družbe), da delajo za svojo lastno blaginjo, kajti, kot trdiva zgoraj, osebam, ki so samo potencialne, ne moremo storiti nič žalega s tem, da jim ne dopustimo, da postanejo obstoječe osebe. Blaginji sodobnih ljudi bi bil novi otrok lahko v škodo, ker potrebuje denar in nego, česar družina morda nima v izobilju. Včasih se lahko prepreči s splavom, v kakih drugih primerih pa to ni mogoče. Tedaj pa, ker ne-osebe nimajo moralne pravice do življenja, ni razlogov, da ne bi dovolili porojstvenega splava."
Njuna teza je toliko bolj zanimiva, ker pravi, da bi moral biti "porojstveni splav" dovoljen povsod tam, kjer je dovoljen klasičen splav.
Dodajata tudi, da je "porojstveni splav" "učinkovitejši" od posvojitve, ker je žalost ob izgubi otroka za mater krajša ob dokončni izgubi (smrti) kot pa ob posvojitvi.
Podobno razmišljanje je imel že Peter Singer, ki priznava pravico do varstva življenja le  zavedajočim se bitjem, sposobnim razumevanja in odločanja o sebi in jo odreka med drugim tudi novorojenčkom.
Radikalnejši je Michael Tooley, ki pravi, da je usmrtitev otroka upravičena do konca drugega leta starosti, ker tako mlad otrok še ni sposoben polnega zavedanja in ne more imeti zavestnega interesa, da želi obstajati tudi v prihodnosti.
In lahko ta blog končam s svojimi besedami, ko še sploh nisem poznal tovrstnega razmišljanja
če damo brezpogojno pravico materam, da usmrtijo svojega še nerojenega otroka, se bo to kmalu preneslo na pravico do umora novorojenega dojenčka in tako se bo počasi toleranca sčasoma višala in višala.
Poudariti pa gre še eno očitno reč, da če se bo ta toleranca dejansko zvišala se bo najprej morilo "prizadete" otroke. Tako človeku ne bo niti več dano, da bi mogel iz svojega invalidskega vozička protestirati proti cerkvi, ker se sploh ne bo mogel razviti v človeka. Ste razumeli vso ironijo? Proti cerkvi, ki edina resno in nekompromisno brani človeško življenje! Gre za znano invalidko, ki je iz spoštovanja in usmiljenosti ne bom imenoval.
Tudi splav je bil nekoč le teorija. Tudi komunizem je bil nekoč le dobra misel, tudi nacional socializem je bil nekoč le knjiga, produkt zaporniškega dolgčasa.
Je pa res, če dopuščaš splav, zakaj ne bi umora novorojenčkov.
A spet velja Reaganova misel, da so vsi, ki so za splav že rojeni. Njegovo misel bomo sicer morali sedaj spremeniti v vsi, ki so za "porojstveni splav" so že "razvite osebnosti".

NeoDomobranec je katoliško nacionalen ljudski projekt, ki se zavzema za prenovo naroda na katoliški in nacionalni osnovi.
NeoDomobranec kot tak je projekt zamišljen za podajanje odgovorov na pereča družbena in kulturna vprašanja s stališča Slovenstva in sicer iz perspektive : kaj smo?
NeoDomobranec je že leta 2009 zaživel kot youtube video projekt za normalizacijo gledanja na protipartizanski odpor v drugi svetovni vojni.
Youtube kanal: NeoDomobranec Youtube