Nasveti za udejstvovanje na spletu

NASVETI ZA UPORABNIKE SPLETA

Ker se je veliko politično-družbenega udejstvovanja in diskusije preselilo na internet pa moramo biti tudi pozorni kaj nam takšno udejstvovanje v tkašnem prostoru prinaša in na kaj moramo biti pozorni.

Najprej se moramo zavedati, da je splet neke vrste kaotični prostor na katerem je mogoče izražati katerokoli mnenje, pa če je to mnenje pravilno ali nepravilno. Splet je nekako postal gojišče relativizma  in ideje o več resnicah. Zato se moramo zavedati, da je splet poln lukenj, napačnih informacij in dejanskih zavajanj.

Zato se moramo preden se lotimo diskusij na spletu najprej dodobra izobraziti prek tradicionalnih medijev kakršen je knjiga in časopis. Šele potem smo pripravljeni in pravilno oboroženi za debate na spletu, koder nam bodo nasprotniki neprestano citirali razne »wikipedije« in podobne strani, ki nad seboj sploh nimajo pravega urednika, kaj šele cenzorja. Na »wikipedijo« je mogoče napisati mnogo kaj, zato se moramo zavedati, da wikipedija ne sme postati naš primarni ali sekundarni vir obenem pa moramo ta vir kritično ovrednotiti, ko nas kdo seznani z njim.

Za wikipedijo stojijo megalomanske korporacije, ki imajo prav tako kot vsak drug medij svoj svetovni nazor, ki podpira le določene politične, socialne in družbene struje. Vidimo lahko, da wikipedija postaja le še en propagandni projekt liberalcev.

Ko se torej dodobra izobrazimo iz tradicionalnih virov smo pripravljeni, da se udeležimo debat in pišemo lastne poglede in propagandna besedila. A vseeno moramo ostati previdni. Najprej se moramo prepričati, da je debata v kateri želimo sodelovati res korektna in teži k iskanju resnice ter temelji na dejstvih. Če debata ni takšna in vidimo, da se ti, ki sodelujejo v njej vse prevečkrat zatekajo v iracionalna ponavljanja enih in istih manter ter so njihove trditve povsem nedosledne, moramo takšno debato zapustiti oz. se je niti ne udeleževati. Če pišemo lastne poglede se moramo prepričati, da so naša pisanja iskrena, temeljijo na dejstvih in primarno na zagovarjanju določenih tez in hipotez, redko na nasprotovanju nasprotnikovemu pogledu, nikoli pa na iracionalnem blatenju nasprotnika skozi šaljive izraze in čudaške pripombe. Za pisanje propagandnih prispevkov pa velja, da naj so čimbolj pravilni, goreči, iskreni in pošteni. Obenem pa naj nimajo nikogar, ki bi mogel nanje odgovarjati, saj to ni smisel takšnega prispevka. Zato velja izklopiti možnost komentiranja, povsem, ne le z odobritvijo.

Zdaj pa še o sami vsebini takšnega udejstvovanja na spletu. Kaj in kako pišemo mora biti naša prva skrb. Vemo namreč, da obenem s poveličevanjem strpnosti v zahodni družbi raste nestrpnost do pogledov, ki niso liberalni ali relativistični. Zato moramo vedeti, da liberalci v boju s svojo družbeno-socialno opozicijo uporabljajo tudi in predvsem represijo.

Določene »intelektualistične« struje pojmujejo »sovražni govor na spletu« kot zatiranje vsake opozicije veliki socialno-družbeni liberalni revoluciji. Da je temu res tako nam govorijo že odzivi tožilcev na sovražni govor v tradicionalnih medijih, ko nočejo spraviti v proceduro sovražnega govora do konservativcev in tradicionalistov, napihujejo pa domnevni sovražni govor do manjšinistov. Da je zadeva na spletu ista, priča že dejstvo, da je glavna organizacija za nadzor in iskanje sovražnega govora na spletu v rokah fakultete za družbene vede v Ljubljani (FDV) in se imenuje Spletno Oko. Nemogoče je verjeti, da bo organizacija, ki prihaja iz iste fakultete kot razna skrajno levičarska in druga revolucionarna gibanja, ustrezno prepoznavala in ovajala sovražni govor, ki prihaja s strani militantnih ateistov, »demokratičnih socialnistov« in drugih marksističnih struj. Prav tako pa je nemogoče verjeti, da  se bo govor s strani njihove opozicije obravnaval enako in po istih vatlih. Že ideja, da je Spletno Oko nastalo na FDVju nam daje slutiti, da je v prvi vrsti nastalo zaradi preganjanja nestrpnosti in domnevnega fašizma, ki ga »antifašisti« pač vidijo povsod, že zato, da bi lahko opravičevali svoj obstoj, kot antifašisti. Nestrpnost pa oni tudi enostavno povezujejo le in izključno z manjšinami, ki so v nasprotju s tradicijo določenega naroda in pa s ksenofobijo, ki jo vedno megalomanizirajo do nemogočega.

To nam torej govori, da moramo biti pri udejstvovanju na spletu zelo previdni. Splet je prepreden z različnimi vohunskimi programi in agenti, ki skrbijo za izvedbo svoje socialno-družbene revolucije obenem pa so tu zato, da bi onemogočali kakršnokoli opozicijo. Tako moramo torej preveriti kaj je za njih »sovražni govor« in se mu izogibati, ker konec koncev se moramo zavedati, da internet niso naša tla in da mi spadamo na zborovanja, manifestacije, shode in pohode. Propaganda pa se veliko učinkoviteje vrši z vsakim plakatom kot pa z interentnimi objavami.

Internet je že sam po sebi povsem nenasilen medij, saj ga moramo nujno vklopiti, če mu hočemo biti izpostavljeni, obenem pa je tako velik, da je majhna verjetnost, da bodo nas ali nekoga drugega določene stvari sploh dosegle. Na drugi strani pa je propagandni plakat ali letak skrajno nasilen medij, saj ga ljudje vidijo nehote in brez razlik.

Prav tako velja svetovati, da se je treba na speltu udejstvovati prek strani, ki dovoljujejo gostitev lastnih profilov, recimo youtube, facebook, blogspot, itd. ker je takšne strani praktično nemogoče »sesuti«, medtem ko so spletne strani, ki jih vzpostavimo in kupimo sami, lahke tarče izurjenih hackerjev z raznih fakultet, ki vlagajo tudi v takšen spletni terorizem. Zavedati se namreč moramo, da se zanje revolucija v prvi vrsti odvija prek spleta in da na spletu ne izbirajo sredstev.

Naslednji nasvet je, da se od strani na katerih naj bi gostili s svojimi profili ne uporablja slovenskih strani, kakršne so mojforum, MMCRtvslo, itd. ker imajo te strani slabšo zaščito obenem pa smo izpostavljeni nadzoru liberalcev, ki lažje vplivajo na cenzuro določenih reči in nas lažje obdolžijo sovražnega govora. S tujimi stranmi velikih korporacij pa je to veliko težje že zato, ker med nami zeva prepad različnega jezika. Spraviti določeno stvar s teh strani pa je brez privolitve same strani nemogoče. Ko so med norijo o iskanju »novih obrazov« v politiki skrajni levičarji na youtube spustili tajen posnetek seje vlade, je morala naša obveščevalna služba dolgo časa in povsem vljudno prositi youtube, da je ta končno umaknil posnetke.

Opozoriti gre tudi na to, kako naj se besedila oblikuje. Pozorni moramo biti, da v njih ne uporabljamo besednih zvez kakršne so: »čas je…«, »morali bi…«, v povezavi z različnimi »vročimi mislimi«, saj se lahko to smatra za »pozivanje« kar je pa dejansko lahko sovražni govor. Paziti moramo, da v besedilih uporabljamo relativistično in individualistično besedno zvezo, ki jo liberalci tako radi slišijo, mi pa se lahko z njo izognemo cenzuri ali še čemu hujšemu: »moje mnenje je…«, »po mojem mišljenju…«, »meni se zdi«. Se pravi, da v besedlih poudarjamo »svoje mnenje«, ki je torej po ustavi dovoljeno.

Na internetu se vzdržite napovedovanj kakršnihkoli dejanj ali »akcij«, če do dejanja ali akcije pride pa se o njih ne hvalite, ne objavljajte slik o akciji. Pazite kako imate povezane račune elektronske pošte, youtubea, facebooka. Imejte raje dva profila in veliko elektronskih pošt, ne objavljajte slik sebe ali kakršnegakoli orožja, ne povezujte svojih profilov z raznimi tujimi »white power« »Adolf Hitler« »skinhead« stranmi, ker so te strani najbrž vabe za merjenje koncentracije ljudi, ki drugače mislijo in za njihov nadzor. V brskalnik ne vpisujte raznih gesel za izdelavo bomb, orožja in podobnega. Spletno »nedavno zgodovino« brišite redno. Po možnosti tudi redno formatirajte računalnik. Pri povezovanju med seboj bodite zelo pozorni. Svoje pogovore selite s strani na stran. Klasična pošta je veliko varnejša od elektronske in pogovor iz oči v oči veliko boljši od vsake »klepet funkcije« na spletu.

Na koncu zaključimo s tem, da je internet nam nekaj skrajno tujega in ga je še najbolje le začasno uporabljati za deljenje različnega materiala: videoposnetkov, glasbe, besedil in zapisov kaj več pa je že nesmiselno.

Bog Vas živi!

-NeoDomobranec

Otroška evtanazija ali porojstni splav

V pričakovanju na kakšen nov blog za NeoDomobranec projekt pa si lahko preberete blog, ki ga je o splavu in otroški evtanaziji napisal VadeRetroSatana.
Moderni genocid, kateremu smo priča v teh časih je ogromen problem, da pa imamo pravico do ubijanja zapisano kar  v ustavi, pa je že prekletstvo. Morda ravno zato narod tako moralno gnil.
Preberimo si:

Kam nas pelje moderni genocid - splav

Avtor: VadeRetroSatana

Ne prav dobro podkrepljen s kakršnokoli strokovno literaturo sem nekoč, ko sem bil nekaj mlajši enostavno zatrdil, da če damo brezpogojno pravico materam, da usmrtijo svojega še nerojenega otroka (kar je bila sicer itak že brezpogojna pravica) se bo to kmalu preneslo na pravico do umora novorojenega dojenčka in tako se bo počasi toleranca sčasoma višala in višala.
Kakorkoli se je ta trditev zdela neumna pa že lahko vidimo svit dejanske legalizacije postrojstvenega splava, kot so to označili.
Pa, da bi nakazal na vso absurdnost se moram vrniti k eni od debat pod novico o splavu na tem portalu [MMC RTVslo portal]. Uporabnik Polymath je zapisal naslednji komentar:
"zaradi varnosti žensk ... bedaki neumni, ki podpirajo tak zakon. Kaj če ženska zanosi, da njen partner ni pazil? On se bo smejal, da bo foter, ona pa umirala od žalosti, da ji je en uničil načrte. Zagovorniki so zakotovo samski ljudje, in še posebej moški, ki nekateri pojma nimajo, kolko se ženska presekira, da bo dobila otroka, ko si ga najmanj želi. Jaz sem za splav, in niti malo proti. Ena 18-letnica se bo na zabavi napila, šla pijana v posteljo z enim bedakom, ki pasko ne bo imel, samo da sprazni tja, kamor radi vsi moški. Drugi dan se niti prav ne bo zavedala, da je seksala ali, da je dobila kaj notri, pa ji bo čez mesec slabo itd. Ugotovila bo, da je nepričakovano noseča, doma ne bo upala povedati, padla bo v stres, ker bo v vsakem primeru mogla roditi. Ker bo še šolarka, ne bo imela denarja za sebe, kaj še le otroka. I iz obupa lahko naredi detomor. Takrat pa bo vsega kriva ona in ne njen porivač in politika ... Res je to kot ene vrste umor, ampak gre še za nerazvitega otroka, o katerem se ne da veliko razpravljati. Če je umor, da ženska naredi splav, zakaj ni umor takrat, ko usmrtijo zapornika ali uspavajo žival?"
Pa poglejmo tale komentar podrobneje in izluščimo kar je v njem bistvenega:
"I iz obupa lahko naredi detomor. Takrat pa bo vsega kriva ona" 
"Če je umor, da ženska naredi splav, zakaj ni umor takrat, ko usmrtijo zapornika ali uspavajo žival?"

Se pravi, da je uporabniku splav sprejemljiv medtem, ko mu detomor ali usmrtitev deteta po rojstvu pač ni.
Sam sem apeliral:
"hahhaha, detomor je pa torej napačen? Splav ni napačen, detomor pa je? In v čem je razlika? Če lahko razložiš? Saj tudi dojenček "še ni oseba". epic fail!"


Vendar pa svojega komentarja nisem utemeljil, zato sem poiskal članek v katerem avtorja dejansko zagovarjata "porojstni splav".
Članek je bil objavljen v Journal of Medical Ethics, napisala pa sta ga filozofa-etika milanski profesor Alberto Giubilini in melnbournška profesorica Francesca Minerva. Njuno razmišljanje je zato toliko bolj novo in fascinantno, ker razširjata moralno upravičenost umora novorojenčkov iz tistih tako ali drugače "prizadetih" na vse novorojenčke, ne glede na njihovo zdravstveno stanje.
Citiram (prevod iz članka Jožeta Trontelja):
"Tako nerojeni kot rojeni otrok sta človeški bitji in potencialni osebi, a ne eden ne drugi nista osebi v smislu imetnika moralne pravice do življenja. Pojem oseba pomeni bitje, ki je sposobno lastnemu obstoju pripisati vsaj neko temeljno vrednost, tako da bi mu ukinitev obstoja pomenila oškodovanje. Tako so mnoge živali in duševno prizadeti ljudje osebe, medtem ko ljudje, ki niso sposobni pripisati vrednosti svojemu obstoju, niso osebe. Dejstvo, da je nekdo človek, samo zase še ni razlog, da bi mu priznali pravico do življenja. Dejansko za mnoga človeška bitja ne mislimo, da imajo pravico do življenja: nadštevilni zarodki tam, kjer so dovoljene raziskave na embricionalnih matičnih celicah, nerojeni otroci, kjer je dovoljen splav, kriminalci, kjer je smrtna kazen zakonita.
Nekateri zagovarjajo pravico zarodka ali novorojenčka, da razvije svojo "potencialnost" in postane oseba. A nad to pravico so interesi aktualnih ljudi (staršev, rodbine, družbe), da delajo za svojo lastno blaginjo, kajti, kot trdiva zgoraj, osebam, ki so samo potencialne, ne moremo storiti nič žalega s tem, da jim ne dopustimo, da postanejo obstoječe osebe. Blaginji sodobnih ljudi bi bil novi otrok lahko v škodo, ker potrebuje denar in nego, česar družina morda nima v izobilju. Včasih se lahko prepreči s splavom, v kakih drugih primerih pa to ni mogoče. Tedaj pa, ker ne-osebe nimajo moralne pravice do življenja, ni razlogov, da ne bi dovolili porojstvenega splava."
Njuna teza je toliko bolj zanimiva, ker pravi, da bi moral biti "porojstveni splav" dovoljen povsod tam, kjer je dovoljen klasičen splav.
Dodajata tudi, da je "porojstveni splav" "učinkovitejši" od posvojitve, ker je žalost ob izgubi otroka za mater krajša ob dokončni izgubi (smrti) kot pa ob posvojitvi.
Podobno razmišljanje je imel že Peter Singer, ki priznava pravico do varstva življenja le  zavedajočim se bitjem, sposobnim razumevanja in odločanja o sebi in jo odreka med drugim tudi novorojenčkom.
Radikalnejši je Michael Tooley, ki pravi, da je usmrtitev otroka upravičena do konca drugega leta starosti, ker tako mlad otrok še ni sposoben polnega zavedanja in ne more imeti zavestnega interesa, da želi obstajati tudi v prihodnosti.
In lahko ta blog končam s svojimi besedami, ko še sploh nisem poznal tovrstnega razmišljanja
če damo brezpogojno pravico materam, da usmrtijo svojega še nerojenega otroka, se bo to kmalu preneslo na pravico do umora novorojenega dojenčka in tako se bo počasi toleranca sčasoma višala in višala.
Poudariti pa gre še eno očitno reč, da če se bo ta toleranca dejansko zvišala se bo najprej morilo "prizadete" otroke. Tako človeku ne bo niti več dano, da bi mogel iz svojega invalidskega vozička protestirati proti cerkvi, ker se sploh ne bo mogel razviti v človeka. Ste razumeli vso ironijo? Proti cerkvi, ki edina resno in nekompromisno brani človeško življenje! Gre za znano invalidko, ki je iz spoštovanja in usmiljenosti ne bom imenoval.
Tudi splav je bil nekoč le teorija. Tudi komunizem je bil nekoč le dobra misel, tudi nacional socializem je bil nekoč le knjiga, produkt zaporniškega dolgčasa.
Je pa res, če dopuščaš splav, zakaj ne bi umora novorojenčkov.
A spet velja Reaganova misel, da so vsi, ki so za splav že rojeni. Njegovo misel bomo sicer morali sedaj spremeniti v vsi, ki so za "porojstveni splav" so že "razvite osebnosti".

NeoDomobranec je katoliško nacionalen ljudski projekt, ki se zavzema za prenovo naroda na katoliški in nacionalni osnovi.
NeoDomobranec kot tak je projekt zamišljen za podajanje odgovorov na pereča družbena in kulturna vprašanja s stališča Slovenstva in sicer iz perspektive : kaj smo?
NeoDomobranec je že leta 2009 zaživel kot youtube video projekt za normalizacijo gledanja na protipartizanski odpor v drugi svetovni vojni.
Youtube kanal: NeoDomobranec Youtube