petek, 21. oktober 2016

Nacionalna revolucija proti internacionalni (J. Jankovič, 1943)

Objavljeno v tisku 18.11.1943
             

Nacionalna revolucija proti internacionalni

           
Štadij, katerega preživlja danes naš narod, je revolucija. Resnična, krvava revolucija. Ne mislim s tem reči, da mora biti vsaka revolucija krvava; prelivanje krvi ni bistvo revolucije, ono jo le pogosto spremlja, njeno bistvo pa je drugo. Globoka duhovna izprememba in resnično spoznanje v narodu pomeni revolucijo.
       
In to spoznanje, ta duhovni preobrat se vrši danes v našem narodu!
          
Prvi plod tega spoznanja je nastanek domobranstva. Ono se ni rodilo šele po 8. septembru. Takrat se je izvršil le mehanični, zunanji akt, ideja sama pa je tlela v naših srcih že dolgo prej, toda ni našla pogojev, pod katerimi bi mogla zaplapolati v mogočen plamen. Bila je zapostavljena, skušali so jo uničiti in ko to ni uspelo, so jo poizkusili zlorabiti s tkzv. »belo gardo«, izrabljajoč obupen položaj našega ljudstva.
         
In ljudstvo je malodušno krvavelo in umiralo. Zavedalo se je, proti komu se ima boriti, ni pa vedelo, čemu naj se bori. Pred 8. septembrom je namreč naš človek po milosti smel biti antikomunist, prepovedano mu je pa bilo biti zaveden Slovenec, smel je braniti le svoje golo življenje, — ni pa smel braniti svejega slovenstva.
        
Popolnoma naravno je, da je iskra naše domobranske misli morala še nadalje tleti le v naši notranjosti. Tlela je, a ugasnila ni nikoli. Niti takrat ne, ko so nas »legendarno hrabri« vojaki uničevalci Slovencev, Robottija, zmagoslavno »zajeli« in nas kakor trope sužnjev vodili v taborišča, polna vseh mogočih pogubonosnih kali od legarja do komunistične epidemije.
     
In takrat je naša misel zažarela še bolj, kajti prvič smo odkrito in jasno videli to, kar smo prej le slutili, namreč smrdljivo sodelovanje slovenskega komunista z badoljevskim tujcem. In videli smo sadove tega sodelovanja. Oboji so siccr zasledovali raziične cilje, a pot do teh ciljev jim je bila skupna, peljala jih je preko tisočev slovenskih grobov in tisočev porušenih slovenskih domačij.
          
Robottijev vojak je ubijal zato, ker je s tem uničeval Slovenca, komunist pa požiga, ropa in mori zato, ker je to sestavni del njegove satanske ideologije. Ker Slovenci nimamo proletariata, tega semena za komunistično revolucijo, ga je treba ustvariti. Narodu čvrstih, globoko v duši zasidranih tradicij, narodu samozavestnih kmetov in cvetočih domov, narodu, ki poseduje milo domačo pesem, globoko vero v Boga in poštenje, temu narodu je treba vse to bogastvo duše uničiti. Moralno in materialno ga je treba streti, sleherni čut človečanstva in bratstva je treba v njem ubiti. Iz ponosnega in samozavestnega slovenskega kmeta, živečega v ugodnih socialnih prilikah, mora nastati berač, slovenski razumnik naj postane proletarec, skratka ves slovenski narod naj postane narod bednih nemaničev, narod duhovno in gmotno uničenih, izmozgan in izropanih ljudi. In iz te bede Slovenec ne bo našel drugega izhoda kakor v boljševiški revoluciji: omotičen se bo predal razburkanim valovom anarhije, kjer bo dokončno izgubil še tisto, kar mu je ostalo.
             
Zato poje partizanski pesnik Matej Bor:
      
»Razpnite čez ves svet vešala,
vaš bog so: rop, požig, umor!
Ruši! Razdiraj! Hura!«
             
Zato torej ubijajo komunistični razbojniki Slovenca, ki noče postati proletarec, zato uničujejo vso zasebno in javno imovino naroda, požigajo domove in cerkve, rušijo mostove, železniške naprave in ceste, razdirajo domače delo in industrijo; saj poje isti pesnik naprej:
           
»V temelje, oboke — bombe, ekrazit,
jutri — rdeči inženirji, novi svet gradit!«
             
In res, sadovi tega divjanja so tu, v slovenskem narodu vstaja iz krvi in ruševin brezdomni človek, slovenski proletarec. Tudi to je res, da ga je le komunizem ustvaril, to mi vsi priznamo, načrtno in hote ga je ustvaril, kajti to naj bo tisti breznarodni proletarec, tisto nujno potrebno anarhistično seme.
            
Toda glej, ta človek ne vstaja kot omotična ovca, ki se brez odpora preda volku revolucije, ne, iz prelite slovenske krvi vstaja narodni osvetnik, genij slovenskega naroda, ki je našel samega sebe v tistem usodnem trenutku, ko bi moral postati seme komunistične revolucije.
             
In ta človek je danes prijel za orožje. Prijel je za ponujeno roko, ki mu jo je v najusodnejšem trenutku podal veliki nemški sosed z jasno zavestjo in voljo, da iz slovenskega naroda ne bo nastalo nikdar proletarsko sovjetsko ljudstvo!
       
In že danes je podana možnost, da vsak Slovenec brez izjeme, predvsem pa tisti, ki je doslej često razumljivo okleval v skladu s svojo narodno častjo in po klicu dolžnosti doprinese svoj dolžni delež za skupno narodno revolucijo. Danes končno sme domobranska revolucionarna misel neomadeževano vzplamteti in zajeti srce vsakega izmed nas.
           
Danes se končno smemo boriti proti komunizmu ne samo zato, ker ta grozi našemu življenju, ampak predvsem zato, ker je internacionalni komunizem največji sovražnik slovenstva, zato, ker smo Slovenci in hočemo to tudi ostati!
                
Slovenska narodna revolucija, katere prvi nositelji smo mi, domobranci, in po domobranstvu ves slovenski narod, mora zmagati nad našim največjim notranjim sovražnikom — komunizmom.
        
Janko Jankovič

nedelja, 9. oktober 2016

Kritika odziva ZZB na začetek pokopa žrtev iz Hude jame

Osmega oktobra je Zveza borcev NOB objavila krajše besedilo kot odziv na začetek prenosa posmrtnih ostankov pomorjenih ljudi v Hudi jami. S surovostjo človeka, ki izgublja tla pod nogami predsednik tega patetičnega krožka, ki že 70 let živi od laži in denarja slovenskega ljudstva, napade slovesnost, ki se je odvila pri Laškem 3. oktobra letos.
       
ZZB in njegovi agitatorji so postali tako surovi in žolčni zaradi dejstva, da se vsaka laž nekoč počasi sesuje in zgodovinske laži imajo tendenco, da počasi razpadejo v prah, ko režim, ki je te laži postavil za zgodovinska dejstva odide na smetišče zgodovine. Smetišče zgodovine, izraz, ki se ga tako rado ponavlja, je sedaj najbolj ustrezen izraz in mesto, kamor sodi prav NOB. Časi so prešli, bogovi so padli. NOB je velika zgodovinska laž, ki že desetletja tišči avtentičen slovenski narod za zidovi, ki so ga zidali komunistični žreci. Le še vztrajni zgodovinski slepci priznavajo NOB-u kakršnokoli resnično vrednost. Vsi drugi pošteni Slovenci, ki so se izvili iz primeža državne indoktrinacije pa povedo enkrat in za vselej: nič svetega ni v NOB, nobenega spoštovanja OF. Te kratice in pojmi, ki stojijo za njimi so preživeti ostanki neke neposrečene zgodovinske avanture in bodo počasi a vztrajno docela izgubili vsak pomen. Brez državnega podpiranja teh cirkusantov in teh upokojenskih krožkov, bi že zdavnaj ugasnila in postala podobna knjižnim klubom, ki vsak teden prebirajo fikcijo - debele knjige o podvigih junaških partizančkov.
          
Ko se bo slovenski narod začel spraševati prava vprašanja, bo dobil tudi prave odgovore. Strašenje s fašisti, nacisti, belo gardo in klerofašisti je že skoraj izgubilo vsak realen pomen zaradi predoziranja slovenskih ljudi s temi revolucionarnimi izrazi in to preživeto retoriko, ki se je poslužujejo le še zgodovinski slepci, ki se grejejo pri ognjišču državnih beneficij in varujejo svoje funkcije, ki so jih plačali z zvestobo tem lažem in tej retoriki. Danes ni malo ljudi, ki bi jasno izreklo: če pomeni ljubiti svoj narod, tako kot ga je Slovenec ljubil stoletja, fašizem, potem sem fašist; če pomeni visoko dvigovati prapor katoliške tradicije, kot so ga dvigovali Slovenci stoletja, klerofašizem, potem sem klerofašist; če pomeni braniti avtentičen izraz narodovega bistva pred vplivi, v Španiji izšolanih, revolucionarjev, belogardizem, potem sem belogardist. A poglejmo si pobliže žolčne besede ZZBja.
       
"Laži in potvarjanje zgodovine gradijo med nami zidove. ZZB je že večkrat poudarila, da je treba vse mrtve ne glede na to, kako in zakaj so umrli, spoštljivo pokopati. Vsakdo ima pravico do groba in imena na njem. Iz prekopa delati politične spektakle pa je podlo dejanje. Je netenje sovražnosti."
             
"Laži in potvarjanje zgodovine gradijo med nami zidove." Kakšen paradoksalen stavek! Mar ne izrazi bistveno vse pretekle poti OF in NOB? NOB je že od samega začetka svojega vdora v slovenski prostor rasla iz laži in revizije slovenske zgodovine. Ona je bila tista, ki je izvajala revizijo tisočletne slovenske zgodovine, da se bi skladala z njeno revolucionarno naravo. Ona je promovirala le tiste zgodovinske osebnosti in dogodke, ki so bili proti-klerikalni, "klerikalne" pa zakopala na obskurna mesta. Pri potvarjanju zgodovine ima NOB primat. In ravno to potvarjanje je res dolga desetletja gradilo zidove med stoletji "klerikalne" oz. "reakcionarne" dediščine slovenskega naroda in med novo partijsko potvorjeno zgodovino, ki so jo forsirale vse kulturne ustanove od leta 1945 dalje.
       
Prav nič manj paradoksalen ni stavek, da je ZZB že večkrat rekla, da je "treba vse mrtve... pokopati". Če bi bila to iskrena resnica partizanskih krožkov, potem bi se za ta "treba" morda kdaj zavzeli v svojih petdesetletni enopartijski diktaturi, ko so sedeli na še večjih privliegijih, kot sedijo danes, pa se niso. Dolga desetletja so celo zanikali poboje, šele ko se jim je pokazalo fizične dokaze so začeli jecljati in si izmišljevati scenarije o hercegovskih brigadah in ustaših. Že leta 1945, nekaj mesecev po pokolih so ameriški izseljenski časopisi pisali o masakrih v Sloveniji, kdo bi se mogel torej sprenevedati toliko desetletij, da o tem ničesar ni vedel? Kronološko pa je mogoče tudi zasledovati sprenevedanje ZZB in njene smetane po medijih in kontradiktorne izjave, ki so z leti počasi postajale le malce bliže resnici, čeprav še vedno opremljene z blatenjem pomorjenih.
     
Smešna je tudi trditev, da je podlo dejanje če se iz prekopa žrtev dela "politične spektakle", vkolikor samo pomislimo na patetično češčenje nekih narodnih herojev in indoktrinacijo otrok z neko ljubljansko žico, ki je zgolj varovala Ljubljančane. Smešno je, da o političnih spektaklih govorijo ljudje, ki iz meseca v mesec prirejajo velike procesije ob najbolj nepomembnih spomenikih revoluciji, ki je dejansko razdvojila slovenski narod. Sovraštvo neti zgolj ZZB s svojo permanentno retoriko o narodnih izdajalcih in belogardistih, ne da bi končno dojela, da je revolucije konec, ona sama pa sodi na smetišče zgodovine, ker je bila proti-slovenska in pansocialistična.
             
"Potem pa je prišlo leto 1991 in spet je bilo vse po starem. RKC je krenila po starih poteh, ki so že daleč pred drugo svetovno vojno razdvajale Slovence."
         
Tudi komunisti, ki so znani revizionisti zgodovine se bodo nekoč morali naučiti gledati na zgodovino linearno in kronološko. Nekoč bodo morali priznati, da dogma o Mahničevem in klerikalnem razdvajanju Slovencev, ki so jo oni kanonizirali po svoji mali zgodovinski avanturi, ne drži in da je bila pač katoliška ali klerikalna usmeritev na slovenskem starejša od "razdora" in da so bili liberalci tisti, ki so povzročili "razdor" med Slovenci, ki so ga kasneje komunisti tako hvaležno izrabili za svojo ugrabitev slovenskega naroda in njegovo izmaličenje. Katoliška Cerkev na slovenskem lahko kadarkoli postavi na tehtnico svoj doprinos k slovenski kulturi in narodnemu napredku, na drugo stran pa naj svoj doprinos postavi NOB in videli bomo na katero stran bo tehtnica prevagala.
       
"Huda jama je že nekaj časa priložnost za blatenje borcev, ki so se bojevali proti fašizmu in nacizmu, ter za opravičevanje izdaje lastnega naroda."
   
Če pomeni jasno povedati, da so partizani, oefovci, narodni heroji svojo "osvoboditev" slovenskega naroda zacementirali s  pokolom tisočev ljudi, blatenje, potem je prav, da se oblati te borce. Kajti nobena debela knjiga, ki ni pisana po resnični zgodovini ne bo prestala presoje časa. Če pa si ti borci ne želijo "blatenja" naj se enkrat in za vselej opravičijo, da so usodni čas okupacije izrabili v svoje strankarske namene in so iz dolenjske in notranjske naredili klavnico, po vojni pa iz cele Slovenije veliko grobišče. Nikomur oznaka "anti-fašist" ne bo oprala njegovih kravih rok.
           
"O morebitni identifikaciji mrtvih ustašev naj se slovenska oblast pogovori in dogovori s hrvaško oblastjo. Ne vidimo smisla, da bi proračunski denar, naš denar, porabljali za identifikacijo ustašev. Inštitut za novejšo zgodovino je dolga leta pripravljal poimenski register vseh Slovencev, umrlih zaradi druge svetovne vojne, teh je nekaj več kot 98.000 tisoč."
       
Tudi tu nastopi prav smešen paradoks, ki ga izreče ZZB. Namreč ravno ta parazitska organizacija, ki že desetletja sesa ogromna denarna sredstva za neke fiktivne zasluge raznih borcev in njihovih pra-pra-pra-vnukov, si drzne govoriti o porabi "našega" denarja. Kdo bi si upal izračunati enormne zneske, ki jih je država namenila tem borcem, njihovim neštetim obeležjem vsake mrtve "partizanske" mule in njihovim projektom za indoktrinacijo mladine, ki postaja po sedemdesetih letih pravljičarstva vsaj nekoliko bolj razumna? Kar se tiče davkoplačevalskega denarja bi bila lahko ZZB sramežljivo tiho.
          
Na koncu ZZB toplo priporoči seznam slovenskih žrtev, ki ga je pripravil Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane (INZ). To priporočilo pa bi moralo pri vsakemu razumnemu človeku vzbuditi zgolj dvom do teh seznamov. Če smo se iz zgodovine NOB in z njim povezanih organizacij kaj naučili, je potem zgolj to, da te organizacije zlepa ne bodo priznale ničesar, kar ni v liniji s ponarejeno zgodovino partijskih zgodovinarjev od leta 1945 dalje. Ti seznami, ki jih je pripravil INZ so vredni najvišje stopnje dvomov in brez težav lahko špekuliramo, da se bodo prej ali slej izkazali za nezanesljive in potvorjene.
     
INZ je namreč mutacija Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, ki je imel dolgo ves svoj knjižni fond posvečen drugi svetovni vojni in revoluciji pri nas. On naj bi ohranil in vzdrževal vse dogme partizanskega boja, zato je smešno, da je ta nekdanji režimski agitatorski aparat sedaj zadolžen, da objektivno presoja dogodke med vojno pri nas.
       
Čas je že, da se ZZB preimenuje v Knjižne molje partizanske fikcije in preneha ovirati Slovence pri njihovem iskanju resnične narodne identitete, ki se ni začela leta 1941.
          
-NeoDomobranec

petek, 16. september 2016

Ljubljanska pokrajina - avtonomna pokrajina italijanske kraljevine - dogodki leta 1941

Če hočemo medvojne dogodke prav razumeti, moramo najprej pogledati, kako so se ti dogodki v resnici odvijali. Nenehno se moramo spraševati, zakaj so se sprejemale določene odločitve posameznikov in skupin. Da pa bi to mogli zares storiti, moramo najprej zavreči vse "vire", iz katerih veje že pred-postavljeno zacementirano idološko izhodišče. Odreči se moramo vsem avtorjem, ki v debelih knjigah podajajo zgodovino, ki ni objektivna, temveč ima namen ustvarjati določeno ideološko percepcijo. Pred nami je besedilo, ki je bilo spisano in objavljeno koncem leta 1941 in je kot takšno boljši vir od večine "zgodovinskih" knjig.

ZGODOVINSKI DOGODKI V SLOVENIJI


Po velikem petku 1941 - XIX.

 
Kot objavljeno v tisku ob zaključku leta 1941
               

Lanska Velika noč

           
Ko je lansko leto na cvetno nedeljo nenadno izbruhnila vojna tudi pri nas, so veliki teden v Zagrebu Hrvati oklicali svojo Nezavisno državo Hrvatsko. Tiste dni je Narodni svet v Ljubljani začasno prevzel vse posle osrednje vlade. Takoj po nastopu je Narodni svet pozval vse prebivalce, naj ohranijo mir in red. V posebnem oklicu sta tedanji ban dr. Natlačen in Narodni svet povabila tudi prebivalce mesta Ljubljane, naj bodo mirni in disciplinirani. Napovedala sta, da bo Ljubljana, prestolnica Slovenije, v kratkem zasedena. Svarila sta pred rabo orožja.
               
Kmalu nato, namreč na veliki petek proti večeru, so italijanske prve čete že zasedle Ljubljano. Drugi dan je poveljnik italijanske pehotne divizije »Isonzo«, divizijski general Federico Romero, izdal prebivalstvu oklic, v katerem poudarja, da je tega dne v Ljubljani prevzel vso vojaško in civilno upravo. Poudaril je: »Vaša lastnina, vaše šege in navade bodo spoštovane, vendar naj nihče ne žali, niti ne napada oboroženih sil, ki v vaših krajih predstavljajo Fašistično Italijo.« S tem v zvezi je odredil, da mora do ponedeljka zvečer vsakdo izročiti orožje. Hkrati je določil, da mora od 9 zvečer do 5 zjutraj vsakdo biti doma.

Na velikonočni ponedeljek je zastopnik italijanske civilne okupacijske oblasti g. Grazioli vrnil obisk banu dr. Natlačenu in županu dr. Adlešiču ter jima na njune izjave sporočil, da ima Italija vedno navado nastopati pravično, toda tudi odločno in zakonito ter da pričakuje, da se bo prebivalstvo zasedene dežele tudi primerno ravnalo.

Dne 16. aprila je izšel razglas poveljnika pehotne divizije »Re« divizijskega generala B. Fiorenzolija, da se uvaja pri nas italijanski čas ter da je začasno ustavljen vsakršen motorni promet. — V torek po veliki noči je bila ljubljanska oddajna postaja, ki je bila na veliki petek razdejana, po zaslugi italijanskih okupacijskih oblasti spet toliko popravljena, da je mogla začeti oddajati.
 

Civilni komisar g. Grazioli


Dne 18. aprila je civilni komisar g. Grazioli v spremstvu svojih uradnikov in častnikov na bivši banovini prevzel posle. Pri tej priliki je v nastopnem nagovoru ukazal, naj bodo na banovini in vseh javnih poslopjih do nadaljnjega izobešene italijanske državne zastave.
 
Istega dne je bilo razglašeno, da se bo o Veliki noči ustavljeni šolski pouk nadaljeval dne 23. aprila.
 
Ob svojem nastopu je civilni komisar poslal vdanostno brzojavko Nj. Veličanstvu Kralju in Cesarju, nakar je dobil od vladarja prisrčno zahvalo.

Civilni komisar je takoj ob nastopu ukrenil vse potrebno, da se zagotovi čim hitrejši promet z Italijo. Takoj je bilo ukrenjeno, da se je začel osebni in prtljažni promet med Ljubljano in Trstom s prestopanjem na Vrhniki ter da sta bili uvedeni avtobusni progi med Ljubljano in Trstom in Ljubljano ter Gorico. Hkrati pa so se začela nagla dela za obnavljanje ceste med Kačjo vasjo in Ljubljano.

Dne 30. aprila je civilni komisar zapovedal, da morajo vsi javni in zasebni uradi ter javni obrati imeti dvojezične napise po vsem slovenskem ozemlju, ki ga je zasedla italijanska vojska.

Avtonomna Ljubljanska pokrajina


V soboto, dne 3. majnika je civilni komisar na svojem sedežu sprejel zastopnike slovenskih političnih, gospodarskih in kulturnih ustanov ter zastopnike delavstva, katerim je s kraljevim odlokom sporočil tale zgodovinski sklep:

Čl. 1. Slovensko ozemlje, ki so njegove m eje določene kakor na priključeni karti, je bistveni del Kraljevine Italije ter tvori Ljubljansko pokrajino.

Čl. 2. S kraljevskimi odloki, ki bodo izdani na predlog predsednika Vlade, bodo izdane uredbe za Ljubljansko pokrajino, ki bo, ker ima strnjeno slovensko prebivalstvo, imela avtonomno ustavo, katera bo upoštevala etnični značaj prebivalstva, zemljepisni položaj in posebne potrebe te pokrajine.

Čl. 3. Vrhovno oblast bo izvrševal Visoki Komisar, ki bo imenovan s kraljevim odlokom na predlog Duceja Fašizma, predsednika Vlade in notranjega ministra.

Čl. 4. Visokemu Komisarju bo pomagal sosvet 14 zastopnikov, izbranih med produktivnimi sloji slovenskega ljudstva.

Čl. 5. Vojaška služba za slovensko ljudstvo Ljubljanske pokrajine ne bo obvezna.
 
Čl. 6. Poučevanje v ljudskih šolah bo obvezno v slovenskem jeziku. V srednjih in višjih šolah bo pouk italijanskega jezika pogojen. Vse službene odredbe bodo izhajale v obeh jezikih.

Čl. 7. Kraljevska Vlada je pooblaščena, da na ozemlju Ljubljanske pokrajine objavlja ustavo in druge zakone Kraljevine, da izdaja potrebne odredbe, da jih dovede v sklad z že obstoječo zakonodajo in z odredbami, ki bodo izdane v smislu člena 2.
  
Čl. 8. Ta odlok velja od dneva, ko bo objavljen v »Službenem listu« ter predložen Zakonodajnima skupščinama zaradi uzakonitve.

Tako se glasi ustavna Listina, ki je z njim ustanovljena avtonomna Ljubljanska pokrajina.

Ko je civilni komisar navzočim še posebej razložil važnost tega Ducejevega ukrepa, ki ureja položaj slovenskega prebivalstva v smislu rimske pravičnosti ter povabil navzoče zastopnike slovenskega ljudstva, naj lojalno sodelujejo pri delu za lepšo bodočnost nove pokrajine, je v imenu pričujočih spregovoril bivši ban g. dr. Natlačen ter dejal:

»Gospod Kraljevi Komisar! Slišali smo besedilo odloka, s katerim se na slovenskem ozemlju, zasedenem po italijanski vojski, ustanavlja Ljubljanska pokrajina. Ta odlok napoveduje z ozirom na etnične posebnosti prebivalstva te pokrajine, njeno zemljepisno lego in njene krajevne potrebe, avtonomno ureditev, v čemer vidimo zagotovilo možnosti za etnični obstanek in razvoj slovenskega prebivalstva. To nam daje povod, da Vam izročimo adreso, naslovljeno na Njegovo Ekscelenco Predsednika Vlade gospoda Mussolinija.«
 
G. Kraljevi civilni komisar je prevzel spomenico ter obljubil, da jo bo takoj odposlal v Rim.

Slovenska spomenica Duceju

  
Besedilo spomenice, ki jo je slovensko zastopstvo izročilo civilnemu komisarju, se glasi:

»Duce! V trenutku, ko je slovensko ozemlje, zasedeno po Italijanskih oboroženih silah, postalo del velikega Kraljestva Italije, izražamo v imenu vsega slovenskega prebivalstva Njegovemu Veličanstvu Kralju in Cesarju najspoštljivejšo vdanost in izrekamo Vam, Duce, vso našo zahvalo za plemenite in posebne ukrepe, ki ste jih uvedli za naše ozemlje in ki bodo za nas varno jamstvo življenja in zagotovitev bodočnosti našega prebivalstva. Spoštovanje našega jezika in naše kulture priča, s kako vzvišenim pojmovanjem rimske pravičnosti ume Fašistična Italija vladati narode, ki so pod njenim varstvom. Duce, slovensko prebivalstvo bo dokazalo še bolj v dejanju svojo zahvalo in vso svojo lojalnost.« To spomenico so podpisali: Dr. Marko Natlačen, bivši ban, Ivan Pucelj, bivši minister, zastopnik Jugoslovenske nacionalne stranke, dr. Franc Novak, bivši minister, Ivan Mohorič, bivši minister, dr. Gustav Gregorin, bivši senator, dr. Andrej Gosar, bivši minister, dr. Matija Slavič, rektor ljubljanskega vseučilišča, dr. Jure Adlešič, ljubljanski župan, dr. Janko Žirovnik, predsednik Odvetniške zbornice, dr. Ivan Kuhar, predsednik Notarske zbornice, inženir Milko Pirkmajer, predsednik Inženirske zbornice, Karel Čeč, predsednik Trgovske-industrijske zbornice, Albin Smerkolj, predsednik Zveze trgovskih gremijev, Ciril Majcen, predsednik Zveze gostinskih obrti, Karel Kavka, predsednik Zbornice obrtnikov, dr. Jože Lavrič, predsednik Kmetijske zbornice, Jože Jonke, predsednik Delavske zbornice, dr. Vladimir Ravnihar, predsednik Zveze kulturnih društev, dr. Iv. Slokar, predsednik zveze bančnih in zavarovalnih zavodov, Avgust Praprotnik, predsednik Zveze industrijcev, Adolf Golia, bivši poslanec za mesto Ljubljano, Alojzij Rigler, bivši poslanec za kočevski okraj, Rudolf Smersu, bivši poslanec za ljubljansko okolico, Miloš Stare, bivši poslanec za ljubljansko okolico, dr. Jure Koce, bivši poslanec za črnomeljski okraj, Stanko Virant, predsednik Časnikarskega društva.
    

Sestanek 105 županov

 
Dne 5. majnika so se v Ljubljani v palači Visokega Komisariata zbrali župani vseh slovenskih občin, ki spadajo v Ljubljansko pokrajino. Visoki Komisar Ekscelenca Emilij Grazioli, ki je prišel v družbi armadnega generala Marija Robottija ter v številnem spremstvu, je pozdravil došle župane ter izrekel Nj. Vel. Kralju in Cesarju, Duceju in Vojski besede zahvale. Ekscelenca je naglasil, da tolmači misli vsega slovenskega prebivalstva, če se zah vali Vojski za njeno vzorno ponašanje ob zasedbi in po zasedbi. Nato je Visoki Komisar prebral odlok o priključitvi slovenskega zasedenega ozemlja Kraljevini Italiji, nakar je še enkrat poudaril, da hočejo italijanske oblasti v teh krajih vladati s popolno avtoriteto, krepko voljo ter rimsko pravičnostjo, kar bo v blagor slovenskemu prebivalstvu teh krajev. Izrekel je končno pričakovanje, da bo slovensko prebivalstvo tudi poslej lojalno sodelovalo z italijanskimi oblastmi. — Nato je ljubljanski župan dr. Jure Adlešič prebral posebno poslanico slovenskih županov Duceju, katero je podpisalo vseh 105 županov. Ko je Visoki Komisar županom dal še nekaj navodil, je spregovoril poveljnik armadnega zbora general Robotti, ki je povabil župane, naj krajevne oblasti sodelujejo z italijansko Vojsko, katera je zdaj v vojnih časih gotovo najbolj priznani zastopnik italijanskega naroda.

Spomenica slovenskih županov Duceju se glasi: »Duce! Župani 105 občin, ki sestavljajo Ljubljansko pokrajino, si v imenu prebivalstva dovoljujejo znova izreči svoje veselje in ponos, ker so bili slovenski kraji priključeni Kraljevini Italiji. Duce! Rimske postave so resnično dale mir in pravico temu prebivalstvu ter so globoko segle v srca vseh sodržavljanov, kateri bodo s svojo popolno lojalnostjo in vdanostjo ter s svojim prizadevanjem dokazali, da so tega vredni.«
   

Ducejeva skrb za Ljubljansko pokrajino

 
Medtem pa je Visoki Komisar šel takoj na delo ter začel ustvarjati vse pogoje za pravilni gospodarski razvoj nove pokrajine. Med prvimi njegovimi deli je bila ustanovitev sekcije za ureditev cest. Nova dela so se takoj začela ter je bilo pri cestnih delih takoj na delu 1388 delavcev. Ta cestna dela so veljala 1,400.000 lir, medtem ko je bil kmalu nato odprt nov kredit 4,380.000 lir ter je bilo nato na novo sprejetih še 500 delavcev. To so bila prva znamenja zanimanja za našo pokrajino, ki pa so v kratkem dobila še mnogo lepše potrdilo v Rimu.
    
Dne 17. majnika se je namreč Eksc. Grazioli mudil v Rimu, kjer ga je sprejel Duce. Pri tej priliki je Mussolini pokazal vse svoje zanimanje za Ljubljansko pokrajino ter je takoj določil zadosten kredit, s katerim naj bi se čimprej dozidali potrebni paviljoni v ljubljanski bolnišnici, dovršila vsa dela pri vseučilišču ter se izpopolnila naša cestna mreža.
   
Tiste dni se je pripeljal v Ljubljano tudi sam minister za javna dela Eksc. Gorla, ki si je v spremstvu Visokega Komisarja ogledal dela pri Moderni galeriji, vseučiliških zavodih, knjižnici ter bolnišnici.
 
Rim je pravilno cenil uspešna prizadevanja Eksc. Graziolija za novo pokrajino. Zato je bil on kot dotedanji civilni komisar dne 3. majnika imenovan za Visokega Komisarja v Ljubljanski pokrajini. S tem je Rim hotel ne le dati visoko priznanje svojemu vzornemu funkcionarju, temveč je to imenovanje tudi priznanje skrbi in naklonjenosti do nove pokrajine.

Izraz zanimanja, ki ga ima prestolnica za novo pokrajino, je prihod več ministrov v Ljubljano. Za ministrom javnih del je dne 23. in 24. majnika obiskal Ljubljano prosvetni minister eksc. Bottai, kateri je obiskal vse slovenske kulturne ustanove ter se zlasti zanimal za slovensko univerzo ter njen napredek.
   
Poseben pomen so v tej zvezi dobile tudi zdravstvene kolone, ki so obiskale vse kraje Ljubljanske pokrajine.
       

Sosvet za Ljubljansko pokrajino

  
Po določilih odloka o ustanovitvi avtonomne Ljubljanske pokrajine je bil z odlokom Duceja na predlog Visokega Komisarja dne 27. majnika imenovan pokrajinski sosvet, ki so bili vanj določeni naslednji zastopniki:
           
Bivši ban, odvetnik dr. Marko Natlačen, rojen 24. malega travna 1886 v Mančah pri Vipavi;
   
bivši minister in posestnik Ivan Pucelj, rojen v Velikih Laščah 1887;
     
rektor ljubljanskega vseučilišča dr. Matija Slavič, rojen 27. prosinca 1877 v Bučečovcih;
 
podpredsednik Zveze industrijcev Franc Heinrihar, rojen 29. svečana 1897 v Selcih;
  
glavni ravnatelj Zadružne gospodarske banke dr. Ivan Slokar, rojen v Mostah 8. vinotoka 1884;
 
stavbenik in predsednik Obrtne zbornice Karel Kavka, rojen pri Sv. Pavlu pri Domžalah dne 22. vinotoka 1897;
 
inženir Milko Pirkmajer, rojen v Framu 15. svečana 1893;
  
glavni tajnik Kmetijske zbornice dr. Jože Lavrič, rojen dne 18. sušca 1903 v Moravčah;
   
trgovec Albin Smrkolj, predsednik trgovskega odseka industrijske zbornice, rojen v Korminu dne 2. svečana 1886;
   
ravnatelj Zadružne zveze dr. Jože Basaj, rojen na Suhi dne 5. vinotoka 1887;
  
trgovski sotrudnik Lojze Sitar, rojen v Radovljici dne 25. majnika 1906;
   
zastopnik bančnih uslužbencev dr. Vladimir Valenčič, rojen 26. svečana 1903 v Trnovem pri Ilirski Bistrici;
   
mehanik Rudolf Krušec, rojen 6. malega travna 1898 v Gaberju;
  
kmetski delavec Karl Rogina, rojen v Drevčah dne 12. svečana 1909.
  
Visoki Komisar je sosvet prvikrat sklical 4. rožnika. Pri tej priliki je Visoki Komisar izrekel besede spoštovanja Vladarju in Duceju, ki je pokazal toliko dobrohotne skrbi za novo pokrajino ter toliko zanimanja za njeno prebivalstvo in njena kulturna in jezikovna izročila. Nato je povabil člane sosveta k sodelovanju ter poudaril, naj bi skupno delo dvignilo blagostanje v deželi. Nato je imel Visoki Komisar daljši govor, kjer je podal pregled del in načrtov za novo pokrajino. Prva skrb je bila urediti in ustaliti gospodarsko življenje. Ko so italijanske oblasti prišle v deželo, so našle tukaj le malo živeža, zato je bila njihova prva skrb prehrana prebivalstva. Vse to so italijanske oblasti uredile, da je zdaj prebivalstvo preskrbljeno z moko. Samo meseca majnika je Italija uvozila v Ljubljansko pokrajino 10,000 stotov moke. Nato je Visoki Komisar razložil, kako naj bo v prihodnje urejen dovoz moke in kruha ter kako naj bo urejena preskrba z mesom. Prav tako je Visoki Komisar posvetil vso svojo skrb vprašanju cen.
     
V drugem delu svojega poročila se je Visoki Komisar bavil z javnimi deli. Samo za popravilo cest je za zdaj bilo določenih 30,000.000 lir. Nato je prešel na javna dela pri bolnišnici in drugih zdravstvenih napravah in pri vseučilišču. Končno je Visoki Komisar omenil potrebo, da bo treba zgraditi 150 ljudskih hiš v Ljubljani, kjer naj bi dobili stanovanje tisti, ki zdaj slabo stanujejo.

Pri razpravi se je oglasilo več članov sosveta.
   
Pri tej priliki je treba omeniti, da je ministrski svet v Rimu na seji dne 7. rožnika na novo določil 500 milijonov lir za javna dela v Ljubljanski pokrajini ter na Reki, v Zadru, Splitu in Kotoru.
     

Sosvet potuje v Rim

      
V petek, dne 6. rožnika so se člani sosveta Ljubljanske pokrajine v avtomobilih odpeljali proti Trstu ter nato proti Rimu. V Trstu jih je sprejel tržaški župan dr. Ruzzier, nakar so si ogledali mesto ter obiskali Grad in cerkev sv. Justa. Ob zori drugega dne je Eksc. Grazioli s slovenskim zastopstvom prišel v Rim, kjer jih je pozdravil prefekt Turbacco kot zastopnik notranjega ministra. Nato so se odpeljali v hotel »Kvirinal«, ki jim je bil določen za bivališče. Že opoldne so bili sprejeti v palači Viminale od drž. podtajnika v notranjem m inistrstvu Buffarinija, kateremu jih je predstavil Eksc. Grazioli, ki je v svojem in v imenu delegacije pozdravil državnega podtajnika, kateremu je povedal, da je sosvet sestavljen po korporativnih načelih. Eksc. Buffarini je nato izrazil željo, naj bi se Ljubljanska pokrajina v okviru Italije ugodno razvijala, nakar je naznanil, da bo delegacija drugega dne sprejeta pri Duceju. Za prijazni sprejem se je zahvalil Eksc. Grazioli, nakar si je zastopstvo ogledalo mesto Rim.
       
Ob 5 popoldne je delegacija obiskala Panteon, kjer je grobnica italijanskih kraljev, kjer so se vsi vpisali v spominsko knjigo. Delegacija je obiskala tudi spomenik neznanemu vojaku in Kapitol. Tukaj je Eksc. Graziolija in slovensko zastopstvo pozdravil rimski podguverner s svojim tajnikom.
     

Sprejem pri Duceju

     
V nedeljo, dne 8. rožnika dopoldne je bil ljubljanski sosvet z ljubljanskim županom dr. Adlešičem vred sprejet pri Duceju v palači Venezia. Člane sosveta je najprej predstavil Duceju Eksc. Grazioli, nakar je Duceja takole nagovoril:
     
»Duce! Izredna čast, ki ste jo izkazali meni in članom sosveta, je visoko odlikovanje za vse prebivalstvo Ljubljanske pokrajine, katero v tem vidi nov dokaz Vaše velikodušne dobrohotnosti ter je v svoji duši za to globoko hvaležno. Duce, dovolite, da v Vaši navzočnosti potrdim popolno lojalno sodelovanje, katero sem našel pri prebivalstvu v izpolnjevanju vladnih dolžnosti, ki ste mi jih zaupali. Te dolžnosti so bile in bodo izvajane s popolno avtoriteto in odločnostjo ter neupogljivo fašistično pravičnostjo pri delu za blagor prebivalstva, za povzdigo vseh strok kulturnega, socialnega in gospodarskega življenja pokrajine v okviru Velikega Fašističnega Imperija, ki ste ga Vi ustvarili, ter v popolni pokorščini odlokom, ki ste jih Vi izdali. — Zdaj, ko je urejeno življenje v pokrajini, naše delovanje teži zlasti za industrijskim, trgovinskim in posebno kmetijskim razvojem tega ozemlja, zakaj sama pokrajina hoče čim prej dati, v kolikor to dopuščajo človeške možnosti, svoj dejanski prispevek v okviru narodnogospodarskega življenja. Javna dela, ki ste jih določili Vi, Duce, na eni strani rešujejo vprašanja temeljne važnosti za življenje prebivalstva, na drugi strani pa s svojim veličastnim programom nudijo možnost zaposlitve ter ustvarjajo zadovoljnost med delovnim ljudstvom.«
    
Po tem pozdravnem nagovoru je član sosveta dr. Natlačen prebral v slovenskem in italijanskem jeziku tole izjavo:
         
»Duce! Dovolite mi, da se Vam kot tolmač članov sosveta in vsega slovenskega prebivalstva Ljubljanske pokrajine zahvalim za visoko čast, ki ste nam jo izkazali s tem, da ste nam dali izredno priliko, da moremo osebno ponoviti izraze iskrene in spoštljive vdanosti ter popolne lojalnosti vsega prebivalstva. Duce! Globoka je in bo hvaležnost našega naroda za plemenite ukrepe, ki ste jih, prešinjene s toliko človečansko in rimsko pravičnostjo, storili zanj in mu s tem dali možnost za razvoj kulture in gospodarskega napredka v naročju Velike Fašistične Italije. Ko boste blagovolili počastiti našo deželo s svojim visokim obiskom, Vam bo naš narod vesel in s ponosom izrazil svoja čustva. Duce! Tudi Vaše odredbe se v naši pokrajini naglo izvajajo. To so vprašanja, ki so dolgo let čakala rešitve. Ko Vam znova zagotavljamo svojo globoko hvaležnost, si upam izreči upanje, da Slovencem nikdar ne boste od rekli naklonjenosti svojega varstva.«
     

Duce delegaciji

         
Na ta pozdrav je odgovoril Duce v daljšem govoru, v katerem je dejal, da ga močno veseli, ko more v Rimu pozdraviti člane sosveta Ljubljanske pokrajine. Zagotovil jih je, da bo moralne in gospodarske potrebe vsega slovenskega prebivalstva te pokrajine osebno preučil ter jim ugodil po posredovanju tovariša Graziolija, ki ima vanj popolno in brezpogojno zaupanje.
     
Nato je Duce dejal, da bodo strogo izvajana določila, ki jih vsebuje ustava, s katero je bilo za Ljubljansko pokrajino ustvarjeno posebno stanje, zlasti še glede jezika in kulture.
     
Končno je Duce v svojem govoru še dodal, da bo tudi tokrat, kakor je navada fašističnega režima, za besedami prišlo dejanje ter da bo Ljubljanska pokrajina doživela rešitev vseh svojih gospodarskih, duhovnih in kulturnih vprašanj, ki se tičejo njenega nadaljnjega neoviranega razvoja v okviru fašistične Italije.
         

Sprejem pri papežu - Nagovor sv. očeta

       
V ponedeljek, dne 9. rožnika dopoldne je papež Pij XII. v slovesni avdienci sprejel člane slovenske delegacije pod vodstvom Eksc. Graziolija. Švicarska garda jim je izkazala vojaški pozdrav, nakar so bili sprejeti od sv. očeta v mali dvorani zraven papeževe knjižnice. Vsi zbrani so pokleknili v polkrogu, ko je sv. oče stopil v dvorano. Nato je Eksc. Grazioli vse člane predstavil sv. očetu. Papež je obšel ves polkrog ter vsakemu dal roko ter Petrov prstan v poljub. Nato so gospodje vstali, nakar jih je sv. oče takole nagovoril:
         
»Srčno nas veseli, da vas moremo sprejeti v svoji hiši, ko že poznamo vas in vaša mesta. Z veseljem se spominjamo, kako prijazno ste nas sprejeli na naši poti na evharistični kongres v Budimpešti. Za vse tisto se vam iz srca zahvaljujemo, vas iskreno pozdravljamo, vas posameznike, tiste, ki jih zastopate, ter vse prebivalstvo ljubljanske škofije. Ostanite trdni in goreči v veri ter stanovitni v krščanskem življenju. Iz srca vam podeljujemo apostolski blagoslov.«
           
Po teh besedah je sv. oče podelil papeški blagoslov, nakar je odšel v svojo delovno sobo. Ob odhodu jim je straža spet izkazala vojaške časti.
           
Ko so si člani sosveta ogledali cerkev sv. Petra, so se odpeljali ter bili še dopoldne sprejeti pri ministru-tajniku Stranke Eksc. Sereni, nakar jih je sprejel na Kapitolu še rimski župan knez Colonna. Zvečer istega dne so se vrnili v Ljubljano.
       

petek, 9. september 2016

Bolezen slovenskega naroda (1943)

O bolezni slovenskega naroda

    
Govor ravnatelja Dolenca na protikomunističnem zborovanju v Novem mestu dne 28. novembra 1943.
     
Ko sem pred tremi dnevi dobil povabilo, naj danes govorim tukaj na protikomunističnem zborovanju, sem ravno prebiral Malovo Zgodovino slovenskega naroda. Bral sem odstavek, kako so v začetku minulega stoletja sodili tuji pisatelji o nas. Kakor veste, so bili naši kraji od 1809 do 1813 pod francosko okupacijo. V nekem oziru je bila torej tista doba podobna naši. Takrat je živel v Ljubljani francoski pisatelj Charles Nodier, ki je urejal uradni list Telegraphe officiel. Ko so v jeseni 1813 Francozi zapuščali naše kraje, je 15. septembra 1813 napisal Nodier v uradnem listu označbo prebivalcev Ilirije, kamor smo spadali tudi Slovenci do Save, označbo, ki jo še danes beremo s ponosom. Takole pravi o Ilircih:
      
»Bilo je to ljudstvo brez morilcev, brez tatov, brez slabih ljudi, mogel si — kakor pravi benečanski pregovor — teh šestero ilirskih pokrajin prepotovati z denarjem n  dlani. Bil je to narod, ki smo ga skoraj morali šele učiti rabiti ključavnico in zapah, ki pa je z neomajljivo neustrašenostjo odklonil giljotino — sploh najboljša družba dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na zemljo; sredi med njimi bi si želel umreti.«
      
Kljub svoji preprostosti so bili naši predniki, kakor pravi Nodier, »izobraženi v vseh vprašanjih, ki se tičejo prave sreče in prave slave narodov«.
      
In osem let pozneje je isti pisatelj označil Kranjca, da je trezen, pobožen, gostoljuben in zmeren v vseh svojih nagnjenjih; revolucija, politična vrenja ali celo hipni neredi so tu neznani; v Ljubljani se po cela leta ne čuje o zločinih.
      
Sedaj se pa vprašajmo, ali se bo tudi o Slovencih v naši dobi moglo zapisati kaj podobnega. Da, tudi sedaj je v Sloveniji večina taka, da se nam — upam — ne bo treba sramovati ne sodbe tujcev in ne sodbe poštenih domačinov. To naglašam takoj v začetku svojega govora. O celoti slovenskega naroda bo pa sodba precej drugačna, nego je bila pred 130 leti. Ali se bo o vseh Slovencih v letih 1941. do 1943. tudi moglo reči, da smo narod brez morilcev? Tisoči in tisoči grobov naših najboljših mož in fantov, žena in deklet bodo molče trobentali, da je bilo v Sloveniji v teh dobrih dveh letih tako strahotno število morilcev, da bi kaj takega o našem narodu nikdar ne bili mogli misliti. Ali se bo o nas moglo reči, da smo bili narod brez tatov? To bo morebiti kdo lahko trdil, saj tat je tisti, ki krade skrivaj, na tihem, pri nas se je pa ropalo pri belem dnevu. Ali ves naš narod odklanja giljotino? Lahko rečemo, da jo, ker del našega naroda mori svoje žrtve z veliko hitrejšim orožjem: s strojnicami. Ali je danes dosti ljudi, ki bi si želeli sredi med nami živeti in umreti? Mislim, da je veliko več takih, ki bi iz naših krajev bežali, kot pred smrtjo, če bi le mogli. Ali se danes tudi cela leta ne čuje o zločinih? O, če bi v Ljubljani postavljali znamenja na krajih, kjer se je storil zločin — koliko križev bi že stalo po ljubljanskih ulicah! Eden teh križev bi nas spominjal, da smo Slovenci umorili tudi svojega bivšega bana, najvišjega predstavnika državne oblasti v deželi, človeka, o katerem tudi pošten nasprotnik ni mogel reči nič slabega.
       
Če torej primerjamo Slovenci sebe, kakršni smo bili pred 130 leti, s tem, kar gledamo danes po naši deželi, komaj moremo verjeti, da smo to potomci istih ljudi, katerih moralni višini so se čudili tujci. Našega današnjega položaja ne moremo drugače označiti nego z besedo: bolni smo! Podobni smo bolniku, ki ga že več nego dve leti razjeda strašna bolezen, tako da se bolnik s strahom ozira v bodočnost, kako in kdaj se bo te bolezni rešil. Ta bolnik gleda v preteklost, ko je bil še zdrav, vesel, poln najlepših upov, in se z bolestjo vprašuje, kaj je vzrok, da je izgubil svoje zdravje in da ga je tako strahotno vrgla bolezen na bolniško posteljo.
         
Težko je človeku govoriti o tej bolezni. Govorjenje ne more imeti drugega namena nego tega, da pomaga bolniku k ozdravitvi. Saj ima v tej strašni zmedi časov skoraj vsakdo izmed nas v obeh taborih svoje sorodnike in prijatelje, saj dostikrat oče in sin nista v istem taboru. Vsi pa vemo, kakšen je bolnik. Ves je ranjen. Če se ga le rahlo zadeneš, ga vse zaboli. Na dotik, ki bi se zdravi zanj niti ne zmenil, reagira bolnik že z glasnim stokanjem. Vendar molčati ne smemo, ker smo trdno prepričani, da Bog tega bolnika ne bo pustil umreti zaradi tega, ker je — hvala Bogu — v bolniku še dosti zdravih snovi, ki bodo premagale bolezen.
     
Bolezen, za katero je naš narod zbolel, je v naši dobi po Evropi zelo razširjena. Kakor je proti koncu minule svetovne vojne zavladala po Evropi tako imenovana »španska« bolezen, tako gre zadnji desetletji po Evropi val komunistične bolezni in se ta bolezen pojavlja sedaj pri tem sedaj pri drugem narodu v težji ali lažji obliki. Vsaka bolezen nastopa v toliko hujši obliki, kolikor bolj je telo oslabljeno po naporih, po pomanjkanju hrane in nehigienskih življenjskih razmerah. Pri nas so bile kali komunistične bolezni sicer že razširjene tudi pred vojno, toda sveži zrak in zdravo gibanje, v katerem smo takrat živeli, nista dopustila, da bi bil narod za to boleznijo resneje zbolel. Prišla pa je sedanja vojna, prišle so razmere, ki so vezale naše moči v boju proti komunizmu, in bolezen se je med nami razpasla tako, da nam jemlje dušno in telesno zdravje, da nam uničuje vse premoženje, ruši in zažiga hiše ter nas spravlja dobesedno na beraško palico. Ta bolezen je delu našega naroda vzela vsako razsodnost. Ne zaveda se, da je svetovna vojna, kjer se merijo milijonske armade z najmodernejšimi tanki in z letali, ne bo odločala v dolenjskih gozdovih. Ljudje pričakujejo neko zlato dobo, neki raj na zemlji, ki ga nikjer ni, najmanj pa tam, odkoder ga ljudje pri nas pričakujejo. Spregovorimo tu odkrito besedo! Med delom naših ljudi vlada neka zaverovanost v razmere na vzhodu, češ, od tam bo prišlo odrešenje.
      
Misleč človek pri tem ene stvari ne more razumeti: kako to, da se ljudje navdušujejo za razmere, katerih nikdo ne pozna? Kako pa je v Rusiji pod boljševiki? Kdo je že ta rdeči raj videl? Vprašaj že kogar koli, vsak bo rekel, da rdečega raja še ni videl, ker pač tudi pred vojno v Rusijo niso nikogar pustili. Zakaj se je Rusija tako zapirala pred Evropo, če je bilo v Rusiji res tako krasno življenje, zakaj niso boljševiki vabili vseh narodov sveta, naj pridejo gledat raj, ki so ga ustvarili? Zakaj so tistega, ki se mu je posrečilo priti v Rusijo, tako skrbno spremljali, da je mogel videti samo to, kar so mu pokazali, da pa ni mogel priti v neposreden stik z ljudmi in da ni mogel brez policijske kontrole študirati in opazovati rdeči raj? Vsak sistem ima kaj dobrega zase, človek je vedno pripravljen učiti se pri sosedu. Toda če ima morebiti sosed eno stvar bolje urejeno nego jaz, zato ne bom na glavo postavil vsega drugega, kar je pri meni bolje ali enako dobro.
         
Pri nas poznamo komunizem v praksi, po naših komunistih. Spoznavamo ga po njegovih sadovih. Ti sadovi so: um ri, ropi, požigi, zlasti pa laž. Ne more se nam zameriti, če se vsi bojimo drevesa, ki rodi take sadove, in če si ne moremo misliti, da bi nas mogli osrečiti ljudje, ki so sejali povsod, kamor so prišli, toliko gorja.
    
Rekel sem, da hodi komunizem po svetu kakor bolezen in da ne prizanese nobenemu narodu, samo da je potek bolezni pri nekaterih narodih ugodnejši nego pri drugih. Zanimivo je, da je to strašno dobo, ki jo preživljamo, napovedal že Krek, in sicer pred 51 leti. Kadar koli berem njegovo pesem Slovenskemu katoliškemu shodu iz leta 1892., vedno se čudim bistremu in pravilnemu pogledu v bodočnost, ki ga kaže Krek v tej pesmi v toliki meri, da se človeku zdi, kakor da je bil Krek navdan s preroškim duhom. V tistih mirnih časih, ko o razmerah, kakršne vladajo danes marsikje po Evropi in tudi pri nas, ni moglo biti niti najmanjšega govora, je svaril Krek:
      
»Nasičen že zrak je grozečih snovi,
oj, čujmo, še p reden vihar se vzbudi!
In glejmo si prošle povesti strašne,
da vidimo grozo bodočega dne!
            
(Krek hoče reči, naj gledamo povest francoske revolucije, če hočemo razumeti prihodnost.)
      
Ozračje soparno
zagatno preti nam
in z grozo viharno
strašeče grozi nam:
           
Oj bliskov žareči trakovi
in treskov bobneči gromovi
in v stokih medleče zemlje
in joka v potokih solze
in svet opustošen in strt
in groza, obupnost in — smrt! ... «
        
Vprašam vas, ali ni to najnatančnejša slika naših dni? Joka v potokih solze, svet opustošen in strt, groza, obupnost in smrt ... Ali moremo k tem besedam reči kaj drugega nego to: Res, to je strahovita resničnost naših razmer.
      
To stvarno napoved je napisal Krek, ki je bil tako veder človek, poln optimizma, poln vere v svoj narod. Če je Krek to pošastno dobo napovedal, je gotovo vedel tudi za zdravilo, ki bo narode pred to strahoto obvarovalo ali jih pa vsaj iz nje rešilo, če bi jih krivi preroki spravili vanjo. Krek je vedel za zdravilo in ga tudi povedal:
        
»Sejmo, sejmo semena
vere v križ rešilni
z golgotskega slemena
med upor grozilni!
               
Sejmo, sejmo semena
Jezusove nade
z golgotskega slemena,
preden vse propade!
         
Sejmo, sejmo semena
Kristusove ljubavi
z golgotskega slemena,
da svet ozdravi!«
         
Vsaka beseda, ki bi jo dodal Krekovemu pozivu, bi bila odveč. V Krekovih besedah je označeno edino zdravilo, ki more ozdraviti nas in vsak narod, zdravila, veljavna za sedaj in za vse čase! Nikdo ne bo nikdar mogel najti nadomestila za to zdravilo. Narodi bodo tem huje bolni, čim bolj se bodo oddaljili od vere, upanja in ljubezni. Tudi mi smo bolni samo zaradi tega, ker smo preveč izgubili stik z njim, ki je Pot, Resnica in Življenje. In kadar bomo vsi o tem živo prepričani, bomo — ozdravljeni.
       
V povratku k resnici, vestnosti in poštenosti je edina rešitev za narode in države — to staro resnico je povedal v čudovito lepi obliki neki srbski pisatelj pred 22 leti v Beogradskem dnevniku z dne 6. novembra 1921 v povesti z naslovom: Bolezen Slave Jugovićeve. Morebiti ste jo že slišali ali brali, pa nič ne de. Vredno jo je slišati dvakrat. Slava Jugovićeva je bila leta 1921. tri leta star otrok, ki je bolehal za vsemi mogočimi boleznimi, tako da so se že bali za otrokovo življenje. Pa pride v polnočni uri, ko so otrokovi varuhi dremali okoli bolnice, star mož k otroku — kakor duh z drugega sveta — in predpiše tole zdravilo:
           
»Kupite v lekarni gram resnice, dva grama vesti in tri grame poštenja, mešajte pa dajte bolnici piti — in čez nekaj ur ji bo bolje in ozdravela bo. Njen organizem je močan, ona ima pogoje za življenje. Samo nesrečnica je okužena z nevarnimi bacili, ki pa bodo vsi poginili od leka, ki sem ga imenoval.«
           
Gram resnice — ali se je že kdaj pri nas z resnico tako strahotno ravnalo kakor v naših dneh? Ne bom našteval neštetih komunističnih laži, rečem samo to: če hočejo komunisti človeka ubiti, ga najprej z lažmi tako oblatijo, da se tistemu, ki jim verjame, zdi povsem v redu, da takega človeka ubijejo. Tako so delali z banom dr. Natlačenom, človekom izredne ljubezni do naroda, poštenim in zelo sposobnim delavcem za blagor naroda, talko so delali s profesorjem Kekom in nešteto drugimi. Ni treba za lažnivost komunistov navesti drugega dokaza kakor njih proglasitev amnestije v Novem mestu. Nekateri ljudje, ki so besedi komunistov verjeli, so to svojo vero plačali z življenjem. Tako na primer profesor Kek. Sedaj partizani širijo vesti, da ni res, da bi bili prof. Keka ubili. Gospodje komunisti, kar dokažite, da je Kek še živ! Pošljite ga v Novo m esto, pa vas bomo na posebnem slavnostnem zborovanju prosili oproščenja, da smo vam očitali laž.
         
Prav na dan, ko sem bil povabljen, da prevzamem ta govor, sem izvedel tole stvar. Naj mi bo dovoljeno, da jo omenim, čeprav se tiče nekoliko tudi moje malenkosti. Neka oseba je izjavila, da so ji malo pred prihodom Nemcev na komunistični komandi v Šmihelu povedali, da so našli seznam talcev, predlaganih Italijanom, s podpisom profesorja Keka, Dolenca in drugih. Jaz sem ta dan prvikrat slišal, da tak seznam obstoja; prvikrat, da ga je podpisal Kek, prvikrat, da sem ga podpisal jaz. Jaz takega seznama nisem nikdar videl in nikdar nisem imel najmanjše zveze z njim. Kdor trdi drugače, prosim, naj kar prinese seznam z mojim podpisom! Če se tako ravna z dobrim imenom bližnjega, če se tako izmišljajo težke obdolžitve, potem ni čudno, če je vse naše javno življenje tako zastrupljeno. Ne pripovedujem tega zaradi sebe; pokazati sem hotel samo na konkretnem primeru, kako brezvestno se laže. Če ne bomo bolj spoštovali resnice, ne bomo ozdraveli.
          
Z vsem komunističnim gibanjem je laž tako neločljivo spojena, da lahko rečemo: Če bi samo en teden vsi ljudje v Sloveniji samo resnico govorili, pa bi bilo partizanstva konec!
         
Naj končam govor o naši bolezni. Morebiti je kaka beseda izzvenela trdo, vendar mislim, da smem reči, da me je vodila želja, govoriti samo golo resnico, ki edina ljudi pomirja in ustvarja med ljudmi zaupanje.
         
Nisem imel v imislih samo partizanov, ko sem govoril o naši bolezni. Če smo bili bolni tudi sami, zdravimo tudi sebe z gojitvijo resnice, vesti in poštenja.
        
Naj končam! V današnjem evangeliju ste slišali v cerkvi besede, ki jih človek vsako leto rad sliši in jih aplicira na svoje težave: »Dvignite glave, ker vaše odrešenje se je približalo!« Iz navdušenega pozdrava, s katerim ste sprejeli v tej dvorani naše domobrance, vidim, da pričakujete od naših domobrancev, da bodo pospešili konec naše bolezni. Konca res težko čakamo, ker nas ta bolezen vsak dan zelo mnogo stane. Za vsako zimo pride pomlad, za vsakim dežjem posije sonce. Tudi za nočjo našega naroda bo zažarelo juitro svobode in veselja, naš narod bo šel v lepše življenje in nad njegovo bodočnostjo bodlo bedeli kot angeli varuhi naši mučenci, naši veliki posredovalci pri Kralju vseh Kraljev!

nedelja, 4. september 2016

Slovenska rekonkvista

Mesec ali dva nazaj je minilo leto odkar smo v okviru projekta NeoDomobranec vzpostavili blog z imenom Kar nam po pravici pripada (http://slovenskarekonkvista.blogspot.si/). To pomenljivo ime na enostaven način izraža osnovno idejo slovenske katoliške rekonkviste. Ta ideja namreč zajema dejstvo, da sta slovenska dežela in država, ki je narod, in narod, ki je že Država, bistveno katoliška. To pomeni, da je slovenski narod tako zvezan s katoliško identiteto, da je nemogoče ločeno govoriti o katolicizmu slovenskega človeka in o slovenstvu slovenskega človeka. 
  
Slovenska dežela od vzhoda do zahoda, od juga do severa, koder koli se nahaja slovenski človek, je trajno zaznamovana s katoliško identiteto, tako močno, da je nemogoče govoriti o slovenski deželi, ki ne bi bila katoliška. Zato ponavljamo z Mahničem: Katoličani smo, to je naše ime, potem smo Slovenci, to je naš priimek.
   
Zgodovina našega naroda je namreč tako odvisna od katoliške vere, da moremo brez vsakega dvoma reči, da brez katoliške vere tudi tega naroda nikdar ne bi bilo. Narod pa ni skupek ljudi, ki žive na nekem območju in imajo vsi isto državljanstvo, narod je že nastajajoča Država, ki terja zase pravico biti. Ta pravica naroda pa ne izvira iz nekih mednarodnih premikov, niti ne izvira iz skupnosti živečih državljanov, temveč v prvi vrsti izvira iz dolge verige rodov. Kajti Država, ki je narod in narod, ki je Država, je s preteklimi rodovi nujno zvezana in povezana. To pa pomeni, da ima narod, ki je Država, svojo pravico biti in bistvovati na svoj lasten način, utemeljeno v Božji volji, torej v Bogu, ki hoče, da narod biva. Zato naroda, ki je Država in Države, ki je narod, nič ne odvezuje od popolnega soglasja s svojo preteklostjo, s svojim starodavnim izročilom in s svojo tradicijo. Povedano drugače, narod je zavezan, da pojmuje in živi življenje tako, kot je utemeljeno v njegovi neprekinjeni tradiciji.
        
Iz tega razloga je vsaka revolucija, ki pretrže z narodovo tradicijo v korist neke obče-svetovne ideje in ni utemeljena v narodu samemu, torej v verigi rodov, tako usodna in moteča za narod. Zato ponavadi vsak narod, ki ga zajame nad-narodna revolucija, izgubi svoj zgodovinski tok in naposled zapade v moralni in naposled dejanski razkroj. Vsak nov premik v narodu mora biti namreč utemeljen v narodni tradiciji, da bi mogel narodu koristiti. Vkolikor je nek premik utemeljen na nekih zunanjih občih in nadnarodnih temeljih, ki jih narod ne vsebuje, je za narod usoden.
      
Katoliška vera pa namreč ni nadnarodna, v njej se narodova resnica sploh rodi, kajti narod, ki je Država ni neka naturalistična resnica, je predvsem duhovna in neotipljiva resnica dejanske Božje volje, ki se izraža skozi narodovo zgodovino. Zato narod ni jezik in ni neka formalna struktura, temveč je predvsem tista povezanost, ki povezuje stare rodove z novimi rodovi, ne glede na to, kaj so stari rodovi govorili in kaj govorimo danes.
          
Iz tega sledi, da je Slovenec katoličan in slovenska dežela katoliška. Zato sta ta dežela in ta narod Kristusova, torej katoliška. In resnica je, da oblast in državne regulacije narodovega življenja, tako edino pristojita katoliškemu občestvu, ki sledi nauku Cerkve. To je tisto, kar nam po pravici pripada. Zahtevamo katoliško formalno državo, ki bo državljana vodila in vzgajala tako, kot to pristoji našemu narodu, to je, katoliško. Zahtevamo državo utemeljeno na katoliških temeljih, kjer bo katoliški veri odmerjen najvišje priviligiran položaj, kjer bo država branila, ščitila in podpirala katoliško bistvo našega naroda in kjer bo država vzgojiteljica državljanov po katoliških načelih. To je slovenska rekonkvista in to je naša pravica.
       
Za pospeševanje te ideje in tega novo-nastajajočega političnega toka, ki more nekoč zajeti večino našega naroda, torej obstaja to spletno mesto "Kar nam po pravici pripada."  Na njem so redno objavljena besedila in članki raznih katoliških pred-vojnih avtorjev, z velikim poudarkom na velikanu slovenskega preporoda Antonom Mahničem. Obenem pa so podajana tudi določena razmišljanja NeoDomobranec projekta, ki pa so od avtentičnih besedil raznih katoliških avtorjev, jasno ločena.
       
Živel Kristus Kralj!
  

četrtek, 1. september 2016

Kdo je zares osvobodil Primorsko?

"Kdo je zares osvobodil Primorsko" je videoposnetek NeoDomobranec projekta, ki razgrinja nekatera osnovna dejstva dogajanj na Primorskem, ki pa so mnogim popolnoma neznana. Video-projekt daje odgovor na alternativno vprašanje kdo je zares osvobodil slovenske Primorce že dve leti pred koncem vojne. Ta videoposnetek s primarnimi viri iz let 1943 in 1944 izriše jasno sliko tedanjega obdobja. Nekatera vprašanja, ki so ostala odprta, pa se bodo pojasnila naknadno.
    

   
Zaradi dela na tem projektu je bilo nekoliko zaustavljeno delo na tem in sorodnih blogih, ki pa se od sedaj normalno nadaljuje.
  
-NeoDomobranec

petek, 19. avgust 2016

Kako je Badoglio izdal svoje zaveznike (1943)

Objavljeno v tisku 28.10.1943

Kako je Badoglio izdal svoje zveznike

        

Nemški dokazi o sramotni dvolični vlogi italijanskega kralja in njegovih generalov

         
Berlin. 22. okt. »Völkischer Beobachter« je iz zapiskov vrhovnega poveljstva povzel podatke in po njih podal točno sliko in zgodovino izdajstva Viktorja Emanuela in Badogliove klike. Iz teh podatkov je kakor na dlani jasno, da je ta družba že dolge mesece snovala izdajo.
    
Ko je bil 25. julija odstranjen Duce, je bilo nemškemu vrhovnemu poveljništvu jasno, kam vse skupaj meri. Že dolgo let se je vlekla napetost med delom italijanske vojske in fašizmom, največ zaradi odpora nazadnjaških krogov, ki jim socialne preosnove fašizma niso bile po volji. Savojska hiša je ta odpor zavestno podpirala. Omogočila je odstranitev moža, ki je Italiji priboril veličino in osramotila narod z novim izdajstvom . Že dolgo so v vojaških in savojskih krogih govorili o Pinu Grandiju kot nasledniku Mussolinija. Ta mož je ponujeno vlogo tudi sprejel. Ko je Italija stopila v vojno, se je podtalno rovarjenje še ojačilo. Kmalu je stopilo na plan tudi ime Pietra Badoglia, čigar sin se je kot generalni konzul v Tangerju stalno družil s predstavniki Italiji sovražnih dežel in podobno kakor mornariški odposlanec v Budimpešti, grof Ponza di San Marino, izjavljal, da se »bomo mi kmalu skupaj z Angleži vojskovali proti Nemčiji«.
       
Zarotniška klika je s spretno igro izpodnesla januarja letos načelnika glavnega stana maršala Cavallera, na njegovo mesto pa je prišel general Ambrosio, član dvorske klike. Ta mož je moralno in odporno silo italijanske vojske še bolj podiral in postavil na vodilna mesta svoje somišljenike, ki so v vojsko zanesli razdore, katerim tudi fašizem ni bil kos.
        
Italijanski vojak je pod dobrimi poveljniki mnogokje pokazal pravo hrabrost, posebno tedaj, kadar se je boril pod nemškim poveljstvom. Toda Ambrosio je poskrbel, da so akcije vodili ljudje njegovega kova, ki so nalašč vojaštvo puščali na cedilu. Tako so ustvarili plodna tla za izdajstvo. Zmotili pa so se v tem, ker so z večnimi zagotavljanji in častnimi besedami upali premotiti Nemce in jim onemogočiti naglo intervencijo. Toda po 8. septembru je nemško poveljstvo urno poseglo v zadevo in prekrižalo vse izdajalske načrte.
         
General Roatta paktira s partizani
      
Takoj po nastopu generala Ambrosia so dvignili glave zarotniški generali, ki so »pomirjevali« Balkan in napenjali vse sile, da bi izpodkopali ugled hrvatskth oblasti in razmere v novi državi še bolj zapletli.
         
Tam je šaril poveljnik 2. armade general Roatta, ki je na Hrvatskem, na ostalem Balkanu, v Grčiji in Bolgariji mešal štrene in povsod svojim zaveznikom metal polena pod noge. Roatta je podpiral prevratnike, ki so nagajali nemški vojski, in dražil z nasilji prebivalstvo tam, kjer so oddelki nemške vojske hoteli narediti red in mir. Roatta je na debelo zalagal upornike z živili in strelivom in jih naganjal v borbo proti nemški vojski. Načelnik glavnega stana Cavallero je na zahtevo nemškega poveljstva temu početju sicer sklenil narediti konec, toda Ambrosio in Roatta sta vsa njegova povelja briskirala. Roatta je še naprej zalagal četnike z orožjem in hrano in zraven silil nemško poveljstvo v odločne nastope proti upornikom in ponujal svoje sodelovanje. Pri skupnih akcijah pa je spet vlekel na svojo stran in z vsemi mogočimi in nemogočimi izgovori onemogočal odločilen nastop. Večkrat se je dogodilo, da so Italijani izpraznili nekatera ozemlja in jih prepuščali v oblast četnikom in upornikom. Ta general je na vse proteste odgovarjal, da te »pomagače potrebuje zaradi lastne zaščite in jih ne more na noben način pogrešati«. Istočasno je Roatta uprizarjal strahovalne pohode na civilno prebivalstvo in klal mirno ljudstvo, zlasti srbsko, da je s tem razburjal ljudi in podiral nemško obnovitveno delo. Brž ko je nemško vrhovno poveljstvo za kakšno početje izvedelo, je najodločneje protestiralo in preprečilo nadaljnje krvološke izpade tega propadlega generala.
       
Komunisti
       
Višek pa so dogodki dosegli, ko so Roatta in njegovi generali februarja letos odklonili pomoč nemški vojski za skupen nastop proti upornikom, po drugi strani pa se je izvedelo, da so se ti generali začeli lepo pogajati in družiti s komunisti. Če je moral proti njim nastopiti, se je z njimi prej dogovoril o odprtini, skozi katero so uporniki zmerom lahko pobegnili. S temi pompoznimi ofenzivami je poskušal slepiti nemško poveljstvo, toda igra je bila preveč prozorna. Posebno je bil Roatta naklonjen komunistom in je ukazal svojim podrejenim, da ne smejo ubogati navodil nemškega poveljstva in ne smejo nastopiti v času, ki ga je v ta namen poveljstvo določilo. Tako je razbojnikom omogočil umik. Roatta je zahteval zase tudi poveljstvo hrvatske vojske in pripraviti Angležem mostišče ob Jadranu. Toda njegova igra je prišla na dan in dogodki po 8. septembru so dokazali, da je imelo nemško poveljstvo prav, ko je bilo do Roatte in njegovih sozarotnikov skrajno oprezno.
        
Položaj na Balkanu se ni nič spremenil niti potem, ko je Roatta prevzel poveljstvo 6. italijanske armade na Sciliji. Njegov naslednik je postal namreč general Robotti, ki je skušal skupne nemško-italijanske nastope proti komunističnim razbojnikom onemogočiti s tem, da je komuniste vedno izpuščal skozi italijanske bojne črte v gorovje.
       
Nemško vodstvo tega ni moglo več trpeti tudi zaradi varnosti evropske trdnjave na Balkanu. Nemški zunanji minister in namestnik nemškega vrhovnega poveljnika sta pri obisku v Rimu načela to zadevo.
     
Mussolini se je vpričo Ambrosia jasno izrekel za boj proti četnikom in za razorožitev, Ambrosio pa je to odklonil, s čimer se je pokazala Nemcem nasprotna usmerjenost v italijanskem vrhovnem poveljstvu.
         
Ko so se začeli nemški nastopi, so italijanska poveljstva grozila celo z represalijami proti nemškim oddelkom. Poveljnik 11. italijanske armade pa je javno razglasil, da so četniki enakovredni italijanskim oddelkom in zahteval takojšen odpoklic nemških čet ter izročitev ujetih kolovodij.
       
General Roatta si je s svojo politiko na Balkanu pridobil take zasluge, da mu je načelnik vrhovnega poveljstva general Ambrosio zaupal vodstvo odseka, ki je bil nasprotniku najbližji. Dobil je poveljstvo nad VI. italijansko armado na Siciliji.
          
Izdaja na Siciliji
          
»Völkischer Beobachter« popisuje nato podrobno, kako so se Italijani vdali na otokih Pantelleria in Lampedusa — čeprav bi se bila otoka lahko branila več mesecev — in pripravili vse potrebno tudi za olajšanje anglosaške invazije na Sicilijo.
       
Že maja l. 1943, torej cela dva meseca pred izkrcanjem na Siciliji, je nemško vrhovno poveljstvo ponudilo italijanskemu za okrepitev čet v Afriki več nemških divizij, kar pa je italijansko vrhovno poveljstvo odklonilo, potem ko je Duceju o vsej stvari poslalo napačno obvestilo.
          
Sicer je Roatta nekaj dni po izkrcanju na glas izjavil, da je treba Italijo braniti na Siciliji, hkrati pa je svojim Častnikom dejal, da je obramba možna le na črti Genova—Rimini, če ne bo Nemčija poslala motoriziranih oddelkov na pomoč, ki pa jih je nemško poveljstvo ponudilo že maja meseca, a jih je italijansko poveljstvo tedaj odklonilo. Bil je torej pripravljen prepustiti sovražniku polovico Italije, namesto da bi mislil na resno obrambo domovine.
        
Če je že na naj višjih mestih vladal tak duh, potem je nesposobnost italijanskega vojaštva čisto razumljiva. Italijani na primer niso bili sposobni pripraviti dovolj streliva za protitankovske in obalne topove, ki jim jih je poslala Nemčija.
        
Prav tedaj pa je italijansko vrhovno poveljstvo zahtevalo od nemškega, naj mu prepusti poveljstvo, nad vsemi četami, ki se borijo v Italiji, maršalu Kesselringu pa poslalo še posebno zahtevo, naj skrči število svojih sodelavcev.
          
10. julija, ko se je začelo izkrcavanje na Siciliji, je bila izdaja že v celoti jasna. V vseh krajih, kjer so se Angleži in Amerikanci izkrcali, se italijanske čete sploh niso upirale. Predajale so se sovražniku, ali pa zapustile bojišče, ne da bi bile uničile vojaške naprave.
     
Zahrbtna igra maršala Badoglia
       
Nemški list navaja dalje vse detajle v zahrbtni igri Badoglia in njegovih generalov po državnem udaru 25. julija in nadaljuje:
     
6. avgusta je Ambrosio na posvetih v Trbižu predlagal maršalu Keitelu, naj bi italijansko vojsko v severni Italiji ojačili s četami z Balkana in iz južne Francije. Hinavsko je izjavljal, da bo Evropo zadel največji polom v zgodovini, če ne bosta Italija in Nemčija složno kos položaju.
        
Medtem so pa Italijani skušali ovirati pohod nemških čet v dolini Adiže in zasedbo obmejnih področij. Badoglio je 13. avgusta poslal svojega pooblaščenca v Madrid in Lizbono ter sporočil, da je pripravljen prestopiti k Angležem ter jim izročiti odrezane nemške divizije. Da so ti izdajalski nameni docela resnični, se je nemško poveljstvo prepričalo isti dan na posvetih v Bologni, kjer sta se maršal Rommel in general Jodl sešla z načelnikom italijanskega poveljstva Roattom. Nemci so računali z vsemi možnostmi in so kraj posvetovanja za vsako morebitnost zavarovali z oddelki SS, dasi na hudo Roattovo jezo.
           
General Jodl je zahteval, naj se laške čete od meje umaknejo na fronto, zakaj nerazumljivo je, da tedaj, ko Nemčija ojačuje obrambo Italije, Italijani rinejo na Alpe.
       
Roatta je hinavsko zagotavljal brezpogojno zvestobo italijanske vojske in poveljstva, češ da Italijani niso izdajalci, ki bi sredi bitke prestopili k sovražniku. Toda medtem so potekala pogajanja za vdajo. Prav zato so sodili, da se morajo Nemcem še posebej hliniti. Badoglio je 29. avgusta potožil, kako ga boli nezaupanje, katero je v Bologni izrekel general Jodl. Če Italija ne bi hotela ostati z Nemčijo, bi kralj ne imenoval njega za predsednika vlade in Italija ne bi še naprej pustila uničevati svojih mest. 1. septembra je laški zunanji minister zagotovil nemškemu poslaniku, da se bo Italija borila in nikoli vdala. 3. septembra je Badoglio sam to zagotovilo ponovil — skoraj isto uro, ko je njegov zastopnik general Castellano v Siracusi podpisal najnečastnejšo vdajo v zgodovini.
       
To sramotno listino so objavili šele, ko so se zavezniki izkrcali pri Salernu za hrbtom Nemcem in ko so italijanska mesta bila še osem dni izpostavljena bombardiranjem.
        
Izpodletela zarota proti Hitlerju
      
Višek te izdaje pomeni načrt italijanske vladarske rodbine za izročitev Hitlerja zaveznikom. Kralj je nemškemu vodju po Badogliu sporočil prošnjo, naj pride takoj v Italijo, da se bo z njim in vlado razgovarjal o ojačenju odpora. Vabilo je bilo seveda odklonjeno. Prišlo je točno tedaj, ko so bili že sklenili izročiti Angležem in Američanom Mussolinija ter so se dogovorili, da bodo tako storili tudi s Hitlerjem.
         
Hitri nemški poseg je preprečil načrt, da bi raztrgali zveze med severnimi in južnimi nemškimi divizijami, z divizijami v Franciji in na Balkanu. Vzlic temu so bile nemške čete povsod v težkem položaju. Na Sardiniji se je znašlo nekaj nemških divizij sredi šest italijanskih in so se s silo morale prebiti skozi močne italijanske utrdbe na Korziko. Tam je bila ena nemška divizija na južnem delu, Ta se je morala z vso naglico prebiti proti Bastiji. Pred Rimom je stalo 7 najboljših italijanskih divizij, med njimi 3 motorizirane ali oklepne. Toda sredi te sile sta se dve nemški diviziji znašli in zasedli postojanke severno in južno od Rima.
        
V Zgornji Italiji, ob alpskih prehodih, tudi ob prehodih s Koroške v Istro ter na Balkanu je Badogliova vlada postavila številčno dosti močnejše čete, kakor pa so bile tod nemške. Povrhu so bile nemške čete še zaposlene z boji proti upornikom. Le ponekod, kakor v Grčiji in na Kreti, so bile nemške sile številčno enake ali nekoliko močnejše. Na Rodu pa je mali nemški posadki stalo nasproti 40.000 Italijanov.
        
Tako je bilo, ko se je pričel nemški protiudarec s takšno silo, hitrostjo in točnostjo, da je vzel sapo ne samo izdajalskim četam, temveč tudi sovražnikom. V nekaj dneh so italijanski oddelki v prostoru med Neaplom in Rimom, v Severni Italiji, ob prehodih, ki drže na Tirolsko in na Koroško, na Primorskem, v južni Franciji in na Balkanu razoroženi. V Egejskem morju je nemška vojna mornarica prevzela italijanske vojne in trgovske ladje, nemška vojska pa zasedla letališča ob jadranski obali. Če večina italijanske mornarice v Speziji ne bi bila do zadnjega oddelka pripravljena na izdajo, tudi ta ne bi bila ušla svoji usodi. Tako pa zdaj Angleži lahko poročajo, da je vodstvo italijanske mornarice že davno poslalo svoje zvezne častnike k poveljniku angleške mornarice. Badogliov mornariški minister je dal povelje za odhod že pred objavo izdaje.
             
»Völkischer Beobachter« končuje svoje zgodovinsko poročilo z besedami:
      
Izdaja, ki je ni večje in zahrbtnejše v zgodovini, je padla na izdajalce same. » Italijanske vojaške sile ni več,« je lahko poročalo že 10. septembra nemško vrhovno poveljstvo. Za večne čase pa bo ostalo zaničevanje izdajalcev.
       
Svet je sodbo o tem že povedal. Iz ust sovražnika se ta sodba glasi: »Ta izdaja nad lastnim narodom in lastnim vojnim tovarišem je ena največjih prevar v svetovni zgodovini. Ime Savoja bo ostalo psovka za vse večne čase.

Ta objava je gotovo karseda koristna in ključna za razumevanje dogodkov, ki so se odvijali tudi pri nas v Sloveniji. V članku je pojasnjeno razdorniško delovanje italijanskih častnikov, ki so delovali proti Mussoliniju, tudi na načine, da so podpirali partizane, tako z živežem, kot tudi s krvavimi represalijami nad civilisti, ki so zaradi tega začeli podpirati partizane. Članek omenja vsa ta dejstva, kot tudi generala Robottija, ki je bil ključna figura vojaške italijanske zasedbene politike pri nas, ki je koristila le komunistom in zahodnim mešetarjem. Bralec, ki se bo poglobil še v nekatera druga dejstva o zasedbeni politiki Italijanov, bo mogel razločiti dejstvo, da je tisti del okupatorjev, ki je bil bolj fašistično naravnan, s Slovenci bolje sodeloval. (A o tem drugič na daljši način in z nizanjem kopice dejstev in poročil iz tedanjega časa.)

sreda, 17. avgust 2016

Slovenci in borba za Evropo (1944)

Objavljeno v tisku 13.4.1944
              

Slovenci in borba za Evropo

          
Evropa bije borbo na življenje in smrt. Z zapada doletevajo jate anglosaških bombnikov, da uničujejo nezaščitena evropska mesta z neštetimi njihovimi zgodovinskimi spomeniki, ki so priča stare evropske kulture. Na vzhodu se je ob milijonskih izgubah posrečilo približati se Karpatom. Približala se je odločilna ura, ko je vsa Evropa poklicana, da se s skrajnim naporom za svojo ohranitev postavi odločno v bran boljševizmu, kateremu nudijo Anglosasi podporo in potuho.
          
O čem nam pričuje sovjetski naval? Pozornost vzbuja njegova številčna premoč in obilje materijala, s katerim razpolagajo Sovjeti kljub tolikim porazom v teku treh let vojne. Ko je pred tremi leti nemška vojska s svežim zanosom prodirala na sovjetska tla, so Sovjeti izgubljali bitko za bitko. Ne samo v desettisoče, temveč v stotisoče je šlo število ujetnikov, ki so jih Nemci zajeli v znanih velikih obkoljevalnih bitkah. Skupno z moštvom je seveda bil zajet tudi velik plen. Z ukrajinskim ozemljem so Sovjeti izgubili tudi mnoge vire surovin in prehrane.
         
Kakor je sovjetski režim polni dve leti brezobzirno žrtvoval tisoče, desettisoče, stotisoče svojega moštva in ogromne kopice vojnega materijala, tako meče hladnokrvno že leto dni v smrt pri napadih svoje množice-in svoj materijal. Sovjeti se zavedajo, da je to njihova odločilna igra, če bi jim to pot uspelo prebiti evropsko fronto, potem bi bila velika igra za nje dobljena. Zasužnjili bi evroske narode in zagospodarili morda za dolgo dobo, saj bi s svojim krvavo preizkušenim strahovalnim sistemom znali zatreti vsak podvig k svobodi in ponovni osamosvojitvi narodov.
         
Tudi Slovenci se dobro zavedamo, za kaj gre v sedanjem odločilnem spopadu. Lahkoverni in premalo razgledani večkrat radi nasedemo raznim mednarodnim geslom in tako je tudi med nami imel boljševizem precej časa svoje »simpatizerje«. Ko pa smo na lastni koži občutili boljševiške metode, katere znana komunistična himna natančneje proslavlja: »rop, požig, umor«... — je nastopilo iztrezenje. Vprašajmo se samo: ali more biti med nami človek, vreden tega imena, ki bi mirnodušno motril mučenje slovenskih ljudi, požiganje slovenskih domačij, uničevanje vsake ljudske morale? Ali naj bo naša domovina, ki slovi po svoji prirodni krasoti, spremenjena z ognjem in mečem v boljševiški »paradiž« na ta način, da bo vse požgano in uničeno, ljudje pa pokončani do bedne peščice »pravovernih« boljševikov?
            
Ali more živeti slovenski meščan brez slovenskega kmeta in narobe? Ali more slovenski delavec sam opravljati in voditi količkaj večje podjetje, ki zahteva za vodstvo posebne strokovne in tehnične usposobljenosti ? Drug brez drugega ne moremo izhajati in samo bratska vzajemnost, izražena v medsebojni gospodarski in socialni pomoči, nam je lahko poroštvo poštenega, človeka in naroda vrednega obstanka. Stanje, kakršno gledamo letos, ko se razvija usodna borba za Evropo, je po naši domovini žalostno: po zaslugi našega domačega boljševizma naj bi ostali dve tretjini naše zemlje neobdelani. Kakšni prijatelji slovenskega kmeta in delavca so boljševiki, ako mu ne dopuste niti tega, da bi v miru obdeloval svojo zemljo?
            
»Mi vsi, ki tvorimo slovensko narodno skupnost, izhajamo iz kmečkega stanu,« je izpregovoril naš prezident general Rupnik v znani svoji spomenici slovenskim kmetom. »Kmet hrani in ohranja naš narod, kmet dovaja naši narodni skupnosti svežo, krepko, zdravo kri. Istočasno pa je kmet tudi naš branitelj. Dajal je in še daje borce za obrambo pred našimi sovražniki. Prav sedaj stoji naš kmet v sredi boja s smrtnim sovražnikom človeštva — s komunizmom in njegovimi morilskimi tolpami. Naš kmet ljubi svojo skopo zemljico bolj kakor svoje življenje. Po ljubljeni rodni grudi rije z vso silo svojega srca, svoje duše in svojega telesa. Prenaša tudi največje nesreče, bolesti in težave. Zaradi svoje marljivosti in miroljubnosti prenaša kot bogaboječ, zaupajoč in pobožen kristjan več kakor je meja človeške možnosti. Ker pa ga je judovski satanski bes pripeljal do obupa, je prijel za orožje in se brani kakor lev. Tako se bo naš kmet branil vseh sovražnikov. Premagal bo komunistične tolpe, rešil našo narodno skupnost, zopet postavil ruševine, spet oral, sejal, žel, vse nas zopet hranil, nas s svojo krvjo obnovil in nas skoval v močno narodno skupnost na našem, v trudu in znoju zgrajenem lepem zemeljskem raju.«
               
Slovenski kmet se je že odločil in ve, kje je v današnji zgodovinski borbi Evrope njegovo mesto. Kjer letošnjo pomlad ne more poprijeti za plug, je poprijel za orožje. In medtem ko se slovenski kmetski človek postavlja v skrajni odpor zoper boljševizem na naših tleh, se v Ljubljani ustvarja nova kmečka organizacija, ki bo slovenskemu kmetskemu stanu zagotovila srečno bodočnost. Ustvarja se Kmetijsko poverjeništvo in Kmetijska zbornica. V glasilu »Kmetijske zbornice«, ki je pravkar začelo izhajati, so zapisane naslednje besede: »Gorje našega časa je slovenskega kmeta tako prečistilo in prekalilo, da je prav on — ko so se drugi zaprli v molk — postal oblikovalec slovenske zgodovine. Ko se bodo vremena Slovencem zjasnila, bo iz obnovljenih domačij zrasel rod, ki ga bosta vesela Bog in narod.« Kdor med Slovenci danes, ko skuša vihar omajati temelje Evrope, še ne ve, kje mu je mesto, naj upre svoj pogled v slovenskega kmeta. Kdor se bo držal narodnega debla, bo obstal. Vse drugo pa bo vihar odpuhnil kakor pleve.

torek, 16. avgust 2016

Naš prapor (1944)

Naš prapor

  
Naš prapor ni star, na njem ni zlata,
ni svilena cunja, ki naj nad hlapci vihra.
Naš biser na njem sta delo in čast,
naš cilj so svoboda in kruh in razmahnjena rast.
           
Prisegamo nanj, ker je klic za slovenske ljudi.
Prisegamo nanj, ker je poroštvo za srečnejše dni.
Prisegamo nanj, ker je sveto znamenje naše krvi.
           
Tri barve smo na svoj prapor pripeli,
zanje smo tudi prisego na svoje duše vzeli,
za te barve ne bomo umrli, marveč v delu živeli.
             
Bela je barva slovenske časti,
skozi veke gori, skozi rodove živi;
Mi smo vitezi dela, sinovi časti!
          
Sinji je svod tega našega neba,
sinja je vera Slovenskega srca,
kakor nebo je radost, ki nam jo upanje da.
         
Rdeča je barva naše krvi.
Rdeči kresovi iz davnih bojnih dni,
rdeče so rane od bratskih in tujih pesti.
            
Ne bele, ne sinje, ne rdeče ne pozabimo;
za čast, za nade, za svojo kri živimo,
za nebeško mavrico našega znamenja trpimo.
           
Dvignimo glave; še naše nebo žari;
še živi našponos, še so trde naše pesti.
Hočemo pravico; kdor ni zanjo, naj ne živi!
              
Prapor naprej in kvišku roke:
da bo zagorelo zadnje slovensko srce
v eni veri, v enem ponosu in višku, ki nima meje:
mi, Bog, in slovensko ime!
             
Ta pesem je bila objavljena v slovenskem tisku ob priliki ponovnega razobešenja slovenske trobojnice zarana dne 20.4.1944, na dan slovesne prisege slovenskega domobranstva za borbo proti komunizmu za svojo slovensko domovino.

sreda, 3. avgust 2016

"Ne glejmo v svet, glejmo nase in vase!" - Govor Mirka Javornika 13.8.1944

Govor Mirka Javornika na velikem ljudskem zborovanju 13.8.1944.
Objavljeno v tisku 24.8.1944
           
"Gospod prezident, dragi domobranci, dragi rojaki! V posebno čast in veselje mi je bilo, da so me dobrovski domobranci, eni izmed prvih slovenskih borcev, ki so prijeli proti komunizmu za orožje, povabili naj na tem lepem zboru spregovorim kot urednik tistega lista, ki si je zadnja tri leta pridobil dosti sovražnikov, pa še več prijateljev s tem, da je o komunizmu, o njegovem delu in o njegovih najrazličnejših pomagačih, zagovornikih in botrih pisal neizprosno resnico. Zaradi tega si tudi on usoja prištevati se med prve slovenske domobrance. Zvest izročilu, ki si ga je list z neomajnim oznanjanjem te resnice ustvaril, sem se namenil tudi danes tukaj povedati nekaj stvarnih  — morda trdih — resnic, ki je za nas Slovence v tej usodni uri nujno potrebno, da se jih zavemo in zavedamo.
        
To nam je potrebno zaradi lastnega spoznanja, kakšna naj bo naša pot in pa da dobimo iz njih poguma za nadaljevanje dosedanjega dela.
     
Te resnice so bile:
  
1. Prva naša skrb mora danes biti, da se dosledno borimo proti komunizmu in njegovim zaveznikom in da ostanemo tako živi. Če nas ob koncu vojne ne bo, je za nas pač vseeno, kdo zmaga in kakšen red bo v Evropi veljal. Mi ne bomo imeli od njega nič, še posebej ne, če bomo tako nespametni, da se bomo sami uničili — za druge. Če hočemo ostatji živi, moramo pač odstraniti vse tiste, ki nam strežejo po življenju. Uničiti moramo komunizem in komuniste, zakaj danes jasno vemo, da nam od komunizma najprej grozi pogin. Vsi vemo, da je komunizem tisti, ki je življenju, obstanku in bodočnosti našega naroda najnevarnejši, ker nas Slovence lahko uniči sam, ali pa da povod, da nas zaradi njega uniči kdo drugi. Čim bolj se vojna bliža svojemu višku, tem hujša je ta nevarnost; zaradi tega mora biti tem trdnejša naša zavest in volja. Prva zapoved sedanje ure je neizprosen boj komunizmu, naj se skriva oborožen v gozdovih, ali pa da se je potajil v Ljubljani. Ta komunizem, ki se skriva v Ljubljani; ki posoja banditu pamet, sposobnost in denar za uničevanje lastnega ljudstva, je danes morda nevarnejši kakor oboroženi komunizem v gozdu, ki ga vse bolj jemlje vrag. Prav tako brezobzirno kakor tolovaja v gozdu moramo preganjati danes komunista za ljubljanskim blokom, ki se gre zdaj nevarno sredino; ki prišepetava, skuša delati zmedo; ki zbira denar in širi propagando na vse prevejane načine; ki izkorišča svoje službeno mesto in po premetenemu načrtu sabotira, da bi nahujskal široke množice ljudstva zoper oblast, ki jo vsi priznavamo za svojo in zakonito. Tudi glede tega velja isto načelo kakor za krvavega razbojnika v gozdu: bij ga, bij do konca!
        
2. Ne glejmo v svet, glejmo nase in vase. Če bi bili mi pol manj poslušali tuji radio, pa pol več svojo zdravo pamet, bi nam bilo prihranjenega pol sedanjega gorja.
      
3. Nam ne bo nihče ničesar podaril. Vse, kar bomo hoteli imeti, si bomo morali zaslužiti, pridelati in priboriti, zakaj zgodovina narodom ničesar ne da zastonj. Zaradi tega se moramo pri načrtih za svojo narodno bodočnost zanašati v prvi vrsti na lastne sile in ne na kako tujo uvidevnost in dobrohotnost.
         
4. Po tej vojni ne mislimo, da bomo Slovenci kaka velesila, na katero se bo kdor koli moral ozirati in jo upoštevati. Slovenci bomo po tej vojni človeško, gospodarsko in splošno tako oslabljeni, da nas bo vseh skupaj komaj za eno stranko: stranko zdrave pameti in narodne ohranitve. Zaradi tega se ne dajmo begati tistim, ki bi nas zaradi lastnih, osebnih računov spet radi cepili po starem.
         
5. Zavedajmo se, da bo vsak kot posameznik, kot človek, lahko živel le, če bomo Slovenci lahko živeli kot narod. Zaradi tega mora biti delo vsakega posameznika izmed nss usmerjeno zdaj najprej v ohranitev naroda kot celote. Kdor dela drugače in vidi najprej sebe, ni nič boljši od izdajalca.
       
6. Vse kar smo Slovenci storili za ohranitev svojega naroda, in s tem za zagotovitev njegove bodočnosti, smo prav storili. Zato naj si nihče ne domišlja, da bo narod moral zaradi tega dajati odgovor kakim posameznikom, kakor nam to dopoveduiejo razni Petri in Pavli iz Londona in od drugod. Niso voditelji sodniki narodu, temveč on njim! Vse narodne revolucije v zadnjih sto petdesetih letih nam govore o tej resnici. Zato bo narod sodnik vsem, zlasti pa upravičenim in neupravičenim vodilnim posameznikom, najbolj tistim, ki so ga pred svetom razglasili za narod izdajalcev, in sicer zaradi tega, ker je hotel ostati živ in hotel z resničnim i izdajalci in škodljivci pomesti. Slehernik, ki nam danes prerokuje svojo modrost iz tujine in nas zaradi svojega korita hoče gnati v boj za druge koristi, se bo lepega dne moral vrniti sem. Če se bo imel kam vrniti, bo to zasluga nas, ki smo se za svojo zemljo in za svojo bodočnost borili dolga leta in v kar se da obupnih razmerah. Zato bomo mi sodili vse tiste, ki nam danes govore o sodbi in jih prej ali slej poklicali na odgovor, kako so za svoj narod delali oni, ki nam hočejo danes, ko mi krvavimo zase in zanje, pamet soliti. Vsakdo bo dajal odgovor o svojem hiševanju v teh časih in dajal ga bo narodu, ki je trpel. Naj se o tem nihče ne moti! Naš narod se je te čase naučil govoriti s puško ter jo bo znal obrniti ne le proti komunistu, temveč proti vsakomur, ki se je ali se še bo izkazal za škodljivca ali zapeljivca. Ob sestavi zadnje kairske vlade smo videli, da so se tako imenovani politiki in voditelji vedno pripravljeni za dobro ceno sporazumeti in zvezati za hrbtom naroda z njegovimi največjimi rablji. Tudi pri nas doživljamo zadnje čase poskuse za opravičenje raznih »velikih« in »slavnih« ljudi. ki so zadnja leta narodu ogromno škodili, če drugače ne s tem, da so v uri njegove najstrašnejše stiske molčali. Svarimo vse tiste, ki so krivi, in vse tiste, ki se dajo za pranje rdečih zamorcev izkoriščati, naj se pazijo, zakaj narod je budno na straži in gleda na vse strani!
         
Nihče naj si ne dela utvar, da so ti časi le prehod iz nekdanjega starega političnega stanja v novo staro, politično in splošno stanje; prehod iz ene gnilobe v novo gnilobo. Naše ljudstvo je v krvi in žrtvah teh let dozorelo in postalo tisto, kar v mirnih, dobrih časih, ko je imelo voditeljev na pretek, ni znalo in ni smelo: postalo je narod. To je ogromna sprememba, ki misli, da je ta veliki prerod nekaj enodnevnega, kar bo ostalo brez posledic.
       
7. Mi ne poznamo boljših in slabših, čistih in nečistih Slovencev. Mi poznamo samo take Slovence, ki hočejo Slovenci ostati in se zaradi tega prepričanja bijejo proti komunizmu. Zato imamo za najboljše Slovence domobrance. Vsi, ki govore in mislijo, da to niso naši narodni borci, naj se zavedajo, da lahko to govore in mislijo in prazne načrte maščevanja kujejo samo zaradi tega, ker domobranci s svojo krvjo in svojo hrabrostjo ustvarjajo okoli močno gnile Ljubljane živ zid, da tudi ona ne okusi »svobode«, katero pošilja nad slovenskega kmeta. Ljubljana in njeni politiki naj se zavedajo, da samo za tem »izdajalskim« zidom lahko žive mirnodobno življenje z vsemi njegovimi ugodnostmi in črno borzo.
     
8. Vsakdo naj ve, da si bo narod svoje bodoče voditelje izbiral ne po zakonu podedovanja, temveč po tem, kdo je v usodni uri z njim stal na braniku lastne usode: kdo mu je v stiski vedel povedati vsaj tolažilno, če ne odrešilno besedo; kdo se je z njim boril in umiral. Samo to bo merilo za izbiro, ne kake podedovane pravice. Ljudstvo se bo pri izbiri vprašalo, koga ti ljudje iščejo: ali sebe ali narod, in se bo po tem odločalo.
         
9. Zavedajmo se, da Slovenci lahko živimo in ostanemo samo na tej zemlji, kamor nas je pred stoletji vrgel Bog. Zavedajmo se, da je samo ta zemlja bila v teh krvavih časih tista, ki nas ni izdala; vse drugo je pobegnilo in se razblinilo. Zaradi tega moramo to zemljo, to našo največjo resnico in najzanesljivejše poroštvo, ljubiti ne le z besedo, temveč z delom, z znojem in s krvjo, kakor jo ljubi naš kmet, kakor jo liubi naš domobranec. In ko se bomo po tem prelepem zboru razšli ter s prijatelji sedli za mizo, da se pogovorimo o vsem lepem kar smo danes doživeli, in o vsem bridkem kar nas teži, se spomnimo tudi svoje zlate matere zemlje. Dvignimo čašo, pa porecimo:
    
»Zemlja naša.
tale čaša
je nalita tebi v čast!
Bog te brani,
da častita,
ponosita
nam boš v last!«
  
Za to zemljo, za to resnico, pa edino zanjo, živimo; za to zemljo, za to resnico umirajmo; to se pravi, živimo in umirajmo zase!"

torek, 2. avgust 2016

Roosevelt izdal Evropo boljševizmu (1944)

Objavljeno v tisku 17.8.1944

Roosevelt izdal Evropo boljševizmu

      
Oster napad ameriškega senatorja na prezidentovo zunanjo politiko. »Ali je šla Severna Amerika zato v vojno, da bi moskovska diktatura zavladala nad Evropo?«
      
Lizbona, 9. avgusta . V ameriški politiki ne gre vse tako, kakor bi si Roosevelt želel, čedalje bolj se množi število politikov in časnikarjev, ki razkrinkavajo prezidentovo zunanjo, še prav posebno pa njegovo sedanjo vojno politiko. Značilno je pri tem to, da napadi ne izvirajo samo iz vrst Rooseveltovih političnih in osebnih nasprotnikov, ampak celo iz krogov njegove lastne stranke. To velja zlasti za senatorja Bridgesa, ki je v USA zmerom slovel za zagovornika intervencionistične smeri v ameriški mednarodni politiki.
        
Senator Bridges je te dni Roosevelta zelo ostro napadel v senatu. Očital mu je, da je prevaral ne samo ameriško javnost, ampak tudi ameriški parlament. »Roosevelt,« je vzkliknil Bridges, »ne zastopa več severnoameriških koristi, ampak se je dal vpreči v Stalinov politični voz.« Sicer pa citirajmo rajši ameriški časopis Washington Times Herald. Po njegovem poročilu je senator Bridges izvajal v senatu:
         
»Gospod prezident! Ozračje je bilo zmerom polno visoko donečih krilatic iz vaših ust in izpod vašega peresa. Toda zdaj iz bogve kakšnega skrivnostnega vzroka molčite. Resnica je, da prvič v severnoameriški zgodovini milijoni severnoameriških mladeničev in mladenk, mož in žena nič več ne vedo, zakaj naj se bore, in da se od njih zahteva, naj se žrtvujejo za dieal, ki je izgubil svoj zvenk, smisel in ugled. Po Teheranu sta atlantska listina in proglasitev štirih prostosti postali votla fraza. Ali je šlo severnoameriško ljudstvo zato v vojno, da bi si dalo vsiliti boljševizem kot vzor za severnoameriški način življenja? Ali pa zato, da bi moskovska diktatura zavladala nad Evropo, ali pa, da bi si dalo predpisovati svoja načela po angleškem ministrskem predsedniku in po moskovskem diktatorju?«
           
»Takoj po moskovski konferenci zunanjih ministrov,« je nadaljeval Bridges »je Stalin izvršil celo vrsto samovoljnih političnih dejanj, od katerih pomeni vsaka posebej neizpodbitno kršitev načela o sodelovanju, načela, ki ga je bil Stalin sam podpisal.«
          
Senator Bridges je nato naštel dolgo vrsto enostranskih sovjetskih dejanj, pričenši pri moskovskih razgovorih z Benešem in poljskem sovjetu, ki ga je ustanovil v Moskvi, pa do boljševiških političnih manevrov v Alžiru, v spodnji Italiji in Srbiji. Sleherni od teh sovjetskih sunkov je odnose med  »velikimi štirimi« bolj obremenil. »23. februarja t. l. je Churchill proglasil svoje popolno soglasje s Stalinom v poljskem vprašanju, 3. aprila t. l. je pa zunanji minister Hull slavil atlantsko listino kot smernico za uresničenje bodoče svetovne varnosti in za preprečitev bodočih napadov. Kakšen je pa dejanski položaj? Ne Washington ne London se ne upata postaviti po robu docela samovoljnemu moskovskemu početju, ki se roga vsekm skupnim dogovorom o vzajmnem sodelovanju. Moskva postavlja svoje zahodne zaveznice enostavno pred dovršena  dejstva.
         
»Ali to pomeni, gospod prezident,« je vprašal nato Bridges, »da ste izgubili iniciativo v zavezniškem svetu? Ali ste zato dopustili napade na atlantsko listino, ki ste jo sami pomagali ustvariti kot nedotakljiv politični testament? Ali mar tudi zato nič več toliko ne govorite o trajnosti miru?«
       
Senator Bridges je potem prebral časopisna poročila, po katerih snujeta zdaj tako Roosevelt kakor Stalin mir, ki more trajati le eno pokolenje. »Ali to pomeni, gospod prezident,« je vzkliknil senator Bridges s povzdignjenim glasom, »da so vas, prezidenta mogočne severnoameriške države, prisilili kompromitirati ideal trajnega miru? Še enkrat hočemo slišati iz vaših ust, da je naš najvišji cilj mir na zemlji. Vaš trdovratni molk zbuja med nami čedalje večji strah, da ste že zapravili našo pravico o tem, da bi mogli sami odločati o sebi, in da nimate več svobode, propovedovati in zastopati naše ideale. Vaš molk še pomnožuje naše zle slutnje. Vaš molk je postal za nas poniževalen. Stalin govori in vi molčite. Vemo, da postavljate na kocko vso našo bodočnost in bodočnost povojnega sveta, ko se podrejujete Stalinu, na kar ne bo narod Severne Amerike nikdar pristal. Zakaj molčite? Zato, ker pošasti, ki ste jo pomagali priklicati, ni moči več ukrotiti in svobodno divja, kakor se ji zdi?«
         
Washington Times Herald, ki prinaša Bridgesov govor, mu dodaja tudi lasten komentar. V njem ugotavlja, da je Bridgesov govor podrl jezove in da je pričakovati, da se bo tudi konggres (t.j. skupno zasedanje senata in reprezentačne zbornice; najvišji politični forum v USA, op. ured.) ukvarjal s kapitulacijsko politiko Združenih držav nasproti Moskvi. »Kaj hudiča naj nam ta vojna sploh prinese, če jo dobimo?« se izprašuje washingtonski list. »Ne pitajte nas s svetohlinskim blufom o štirih prostostih ali drugih puhlih posploševanjih iz svoje brošute o novi volivni kampanji!«
        
Takšna in podobna vprašanja, pravi list, si bodo zadajali člani kongresa. »Senator Bridges,« končuje Washington Times Herald svoja izvajanja, »je bil prvi, ki je imel pogum, pokazati s prstom na Roosevelta kot tistega, ki je odgovoren za mednarodni kaos prelivanja krvi in prelomljenih obljub.«
     
Senator Styles Bridges (9.9.1898 - 16.11.1961)