Alojzij Kuhar in njegovi pozivi

Alojzij Kuhar je bil duhovnik, ki se je rodil leta 1895 in je večino svojega aktivnega ustvarjalnega življenja preživel v tujini, kjer je leta 1958 tudi umrl. Širši sodobni javnosti pa je znan zgolj zaradi dveh stvari: zaradi dejstva, da je bil brat znanega komunista Lovra Kuharja (Prežihovega Voranca) in zaradi dejstva, da je leta 1944 po londonskem radiu pozival domobrance, naj se pridružijo komunistom. Slednje dejanje, ki je bilo absurdno kratkovidno in plod popolnega nepoznavanja slovenske situacije, je v nadaljevanju tega zapisa obravnavano skozi avtentične objave medvojnega slovenskega časopisja.
   

Objavljeno v tisku 20.9.1944

Plačanci, roke proč od nas!

      
Že od l. 1941. živi v Londonu neki Alojzij Kuhar, ki je bil svoj čas slovenski časnikar in radijski govornik, znan še posebno po tem, da se njegove politične izpovedi nikoli niso obnesle, tem več se je vedno zgodilo obratno, kar je on napovedoval ali želel.
     
Zadnjič je govoril po londonskem radiu in pozival katoliške Slovence, naj se pridružimo — roparskim tolpam »maršala Tita«. Ljubljansko časopisje je krepko odgovorilo temu Kuharju, ki je med drugim tudi brat predsednika Komunistične stranke za Slovenijo — Prežihovega Voranca, Lovra Kuharja, sedaj že prijetega in spravljenega na varno.
       
Ali veste, g. Kuhar, da slovenski narod že mesece in mesece vodi smrtno borbo za svoje življenje? Ali veste, da te borbe ne vodi z Nemci, temveč z NOV pod »maršalom« Titom?
      
Ali veste, g. Kuhar, da so nam NOV in OF:
      
požgali 2000 slovenskih domov,
       
razrušili 900 naših vasi,
          
uničili 250 slovenskih šol,
        
razbili 56 naših cerkva,
         
pomorili 30.000 Slovencev in Slovenk?
      
Ali veste, g. Kuhar, da so ti vaši »osvoboditelji« vseskozi sodelovali s savojskim »okupatorjem«, mu izdajali našo kri in ustvarili Rab, Gonars in druga grobišča vaših bratov in sestra po krvi in jeziku?
      
Ali veste, g. Kuhar, da so skupno z badoljevskimi zatiralci napadli in pomagali pomoriti slovenske borce na Turjaku, Grčaricah, Velikem Osolniku in drugod?
     
Ali veste, g. Kuliar, kdo vodi danes te »osvoboditeljske« čete na Primorskem in v Istri? Ali veste, da so vodilni v njih savojski tlačitelji naše zemlje?
      
Ali veste, g. Kuhar, da so vaške straže, »bela garda« in Slovenski domobranci tista zdrava odporna sila, ki jo je naš narod v smrtnem trenutku rodil, da se obvaruje propasti?
     
Ali veste, g. Kuhar, da so NOV, OF in kakor koli se že imenujejo, organizirano zlo? Ali veste dalje, da se dobro in zlo nikoli ne more zediniti?
  
(Še mnogo bi Vas morali vprašati, toda za sedaj naj to zadostuje).
      
Če vse to veste, g. Kuhar, zakaj nas sramotite? Zakaj nas silite, da združujemo to, kar se spojiti nikoli ne more?
     
Če pa tega ne veste, g. Kuhar, zakaj nam govorite in zakaj begate slepe in napol slepe? Zakaj tirate svoj narod v prepad, od koder mu ni rešitve?
       
Od l. 1941. dalje visi slovenski narod razpet na križu in zbira vse svoje sile, da reši sebe in svojo domovino. In, hvala Bogu, niso ga vsi zapustili v tej borbi, kot ste ga Vi, g. Kuhar, in vsi tisti Vaši v Londonu, Kairu in bogsigavedi kje. Še so se dobili možje, ki so ostali z ljudstvom in z njim vred prenašali Golgoto okupacije in državljanske vojne.
        
In teh ljudi ne boste niti Vi, g. Kuhar, niti g. Boris Furlan niti g. Snoj niti kdor koli drugi učili in poučevali, kaj imajo delati! Kajti vsi mi smo imeli priliko občutiti na svoji koži blagodat tolovajskih »osvoboditeljev«, mi smo skupno z ljudstvom trpeli in delali, — ko ste vi vsi počivali in se igrali »zavezniško« politiko!
     
Zato: roke proč od slovenskega naroda — Vi, ki ste ga zapustili in izdali v njegovi smrtni borbi! Kdor ni ostal z ljudstvom v njegovih tegobah, nima povratka! Še manj pa ima pravico dajati kakršne koli nauke in zahteve!
      
In če napadate končno še duhovščino, — ne moremo tega drugače označiti, kot da ste pljunili na svojo duhovniško čast. Vsaj Vi bi morali vedeti, da je prav duhovnik kot dušni pastir dolžan do zadnjega trenutka ostati z narodom, z njim trpeti in upati ter ga bodriti. Vemo sicer, da Vi tega niste napravili, temveč pravočasno pokazali svojemu narodu in domovini hrbet, toda našlo se je, hvala Bogu, ogromno število duhovnikov, ki so tudi s svojimi življenji dokazali, da so res pravi dušni pastirji. In veste, kdo je pobil preko 39 Vaših duhovnih sobratov? Tisti »osvoboditelji«, s katerimi naj po Vaši zahtevi paktiramo!
      
Slovenski narod se je boril z boljševizmom, se z njim bori sedaj in se bo do končne zmage! Nihče na tem svetu ga ne more pripraviti do tega, da paktira z njim.
       
Še enkrat jo povemo:
   
Zato nehajte s svojimi pozivi in navodili. Če boste nadaljevali, ste izdajalec — Vi, ne pa domobranci in vsi tisti, ki se danes bore proti komunizmu!

         
     

Objavljeno v tisku 23.9.1944

Kdo je Alojzij Kuhar?

  
Alojzij Kuhar je doma iz mežiške doline na Koroškem. Po dovršenem celovškem bogoslovju ga je pokojni od partizanov umorjeni dr. Lambert Ehrlich poslal v Francijo in Anglijo širit si obzorje. Kuhar je tudi tam ostal, se bavil deloma z dušnimi pastirstvom, deloma s konzularno službo: bil je izseljenski komisar. Vmes pa je študiral politične vede. Šele v desetletju pred izbruhom vojne se je vrnil v domovino, ter sprejel mesto pri uredništvu »Slovenca«. Zaradi dolge odsotnosti se ni mogel priključiti niti eni niti drugi izraziti politični ali ideološki skupini. Sploh pa — in to je treba povdariti — ni bil Kuhar noben činitelj v politični konstelaciji predvojne Slovenije.
     
Dobil pa si je široko popularnost s svojim kramljajočim in duhovičarskim načinom, s katerim je v člankih in radijskih predavanjih tolmačil zunanje politične dogodke. Ta način ki se mu je bil priučil v Franciji, je bil za slovenske razmere novost in njemu dolguje Kuhar svoj uspeh.
    
Nepoučeni ljudje pripisujejo Kuharju veliko večji pomen, kakor ga je kdaj koli imel. Ob njegovih člankih smo se zabavali, pasli svojo radovednost, nikdar pa nismo od njih pričakovali smernice in jasnosti za svoje delo.
   
Ob razpadu Jugoslavije je Kuhar odšel v London, kjer je v začetku zavzel antikomunistično stališče, kmalu pa utonil v molku za dolgo časa. Ko je spet spregovoril, je zavil po boljševiško.
       

Kuharjev brat Prežihov Voranc

  
Pri presojanju osebnosti dr. Alojzija Kuharja ne smemo prezreti važnega dejstva: je brat proslulega komunista Lovreta Kuharja. Lovre Kuhar je znan slovenski javnosti kot pisatelj Prežihov Voranc, ki je napisal več romanov in novel v izrazito boljševiškem duhu. Veliko pomembnejši kot pisatelj pa je brat Lovre v tajni m ednarodni organizaciji komunizma. Zdi se, da je on faktični vodja vsega jugoslovanskega komunizma, načelnik tiste tajne rezervne ekipe, ki pušča na svetlo razne »legendarne maršale« a la Tito, »politične intelekte« a la Moša Pijade, sama pa ostaja v temi, da lažje in varneje vodi in odloča.
        

Boj dveh kulturnih sil (1944)

Boj dveh kulturnih sil

     

Objavljeno v Ljubljani, junija 1944.

Pod besedo kultura navadno mislimo na vse skupne pojave, ki jih opazimo pri posameznih narodih. Pri človeku kot poedincu pa nam beseda kultura označuje vse človekovo udejstvovanje, ki prihaja iz človekove svobodne volje. Torej pomeni najširše njegovo delovno področje in zajame obenem celega človeka, njegovo telesno in duševno udejstvovanje.
      
Krščanska ali zapadna kultura je pa ona, ki je zrasla na grško-rimski kulturi, katero je temeljito prekvasilo krščanstvo s svojim naukom o neumrjočnosti duše, o Bogu in o večnosti. Skratka krščanstvo je položilo versko nravno podlago celemu človeškemu življenju, zato je kulturni ideal zapadnega človeka, da postane čim popolnejša podoba božja. Zato pa je potrebna krščanska vzgoja, krščanski zakon, družina, ljudska nravnost, dobrodelnost, krščanska umetnost in socialna pravičnost. Pod vodstvom Cerkve je dosegla zapadna kultura največje uspehe v srednjem veku in se povzpela do najvišje popolnosti.
     
V novejšem času so začeli razni krivi preroki, razni Marksi trgati iz objema cerkve razne kulturne panoge. Prepovedali so cerkvi vsak vpliv na družino in na vzgojo, zlasti na gospodarsko področje in socialno zakonodajo. Vsled tega je postajala tovrstna kultura zemeljsko usmerjena, ne več duhovno prežeta, zatemnela je človeku pogled v večnost in ga usmerila le v zemeljsko uživanje. Telesu so vzeli dušo. Ni čuda, da je nastala zmešnjava, pravi kaos. Tako materialistično kulturo imenujemo boljševiško ali komunistično.
     
V zadnji španski državljanski vojni je znani komunistični politik Martines Bacio izjavil: V tej vojni gre za borbo med katoliškim pojmovanjem kulture in med novo boljševiško kulturo. Kakor je šlo v španski državljanski vojni za borbo med evropsko in duhovno pojmovano ter med drugo barbarsko, materialistično kulturo, tako se je tudi pri nas boj spremenil v mesarsko klanje med dvema kulturnima silama.
         
Početki te naše državljanske vojne so se začeli pred leti na področju vzgoje, na prosvetnem polju, med književniki, med umetniki in znanstveniki. Šele, ko se je ukoreninilo zmotno pojmovanje nove kulture je prešla borba na politično udejstvovanje. Vidimo, da je bistvo tega boja v razliki med krščansko omiko in komunističnim materializmom. Naša prosvetna organizacija je na to zmoto opozorila že leta 1937. Takrat je vsem prosvetnim društvom razposlala tvarino, ki je bila obvezna za vsa društva in je obsegala:
     
1. Korporacijski sistem na podlagi okrožnice Quadragessimo anno.
       
2. Rešitev socialnega vprašanja v smislu okrožnice sv. Očeta.
    
V istem letu je bilo 126 društvenih predavanj o državljanski vojni v Španiji, kjer so predavatelji v besedi in sliki pokazali na grozna opustošenja komunistov v mestih in vaseh, o požganih samostanih, o oskrunjenih cerkvah in o neštetih zločinih povzročenih od komunistov nad katoliškimi duhovniki in verniki. Marsikdo je tedaj dvomil, saj to je nemogoče, da bi se kot brat nad bratom tako pregrešil. V istem letu je Prosvetna zveza priredila tudi 104 predavanja o preganjanju katoliške cerkve v Mehiki. Fantje in dekleta so na sestankih proučevali osnovne zmote komunizma in boljševizma in kritično proučevali razliko med socialnim redom po nauku katoliške cerkve in med komunističnimi zablodami. Tako je ob izbruhu državljanske vojne ali socialne revolucije pri nas bila mladina, ki se je udeleževala našega prosvetnega dela dobro poučena za kaj gre v tej borbi. Zato se je ta mladina takoj oprijela borbe proti komunističnim tolpam in stopila v vrste vaških straž in domobrancev.
      
Dolžnost naših slovenskih žena, mater in deklet ter slovenskih družin pa je, da doma izvrše duhovno obnovo. Da bomo postavili proti novemu človeku zmote — novega človeka, ki bo nosil podobo božjo na sebi. Le na ta način se bomo pripravili na obnovo naše slovenske zemlje, katero pokriva 15.000 grobov padlih junakov za krščansko kulturo, kjer je porušenih 30 cerkva, okrog 50 prosvetnih domov, teh vidnih hramov krščanske kulture, pa tudi 30 grobov duhovnikov, oznanjevalcev te kulture.
       
Sleherna družina naj izpolni v tem mesecu željo sv. Očeta, željo našega škofa, da se posveti Brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Pripeljimo v slovensko družino zopet Marijo. Ona sama je rekla trem pastirčkom v Fatimi: »Bog hoče, da se svet oklene z vso silo češčenja mojega Srca. In ko bo moje srce prišlo do velike veljave, bo zavladala doba miru med človeštvom.« Tako vidimo je usoda človeštva, usoda krščanske kulture v rokah Matere božje. V usodepolni uri ne smemo preslišati klica božjega! Storimo svojo dolžnost!
    

Sadovi absurda (1944)

Sadovi absurda

Trst, 26.9.1944

     
Ni potrebno povdarjati, da ima trenutno sovražna propaganda precej lažje in prijetnejše delo, kakor pa nemška. Položaj na bojiščih daje zavezniški propagandi snov za najrazličnejše napeve, ki so — s propagandnega stališča vsaj — lahko precej vesele narave. Vendar pa si dovoljujemo zabeležiti, kar se angloamerikanske propagande tiče — neko interno, intimno, trenutno komaj opaženo disonanco. Kar se Sovjetov tiče, je stvar precej drugačna. Sicer se Sovjeti ustijo prav tako kakor njih zavezniki, vendar pa ima njihovo kričanje nekako podlago. Ako ne druge, vsaj to, da odnašajo izpred nosa njih zaveznikov vse, za kar se isti pravzaprav borijo. To je tudi zadoščenje, četudi med prijatelji...
    
Baš dejstvo, da se to dogaja med takozvanimi prijatelji, nam priklicuje v spomin znane, v neki ječi od Lorenzina Mediškega napisane besede: »Dagli amici mi guardi Iddio, che dai nemici mi guardo io!« (Bog me varuj pred prijatelji, ker pred sovražniki se varujem sam!) Niso le te besede kakor nalašč za Anglijo? In Amerika kaj pravi k temu? Kot višek ironije jima je Stalin prepustil sicer plemenito nalogo, da se bore za ideale svobode vseh narodov na svetu, oni dobičkarji in izkoriščevalci svetovne mizerije, plutokrati in kapitalisti. Plutokrati in kapitalisti, ki se z vso vnemo bore za odrešitev njih večnega in nespravljivega sovražnika — delavca — dočim Stalin, delavski malik, pobira sadove te gigantske borbe in se kaže niti volje, prepustiti svojim prijateljem niti drobtinic, s te, bogato obložene mize. Vsi trije bi radi čim preje končali to smrtonosno borbo. Vzroke te nestrpnosti smo že opisali. A ko bi jih pa danes vprašali, kakšno korist so imeli ti materijalisti od te pet let trajajoče vojske, smo prepričani, da bi jih spravili v nemalo zadrego. Vse si je vzel očka Stalin, požrl je celo tisto tako »idealno« sestavljeno atlantsko listino in jih je p red svetom prav pošteno osramotil. Četudi se sedaj vse to izgublja v vojni vihri, se bodo brezdvomno po vojni dvignili v kakšnem kotičku sveta glasovi, ki bodo Anglijo in Ameriko nadlegovali za tisto, kar sta obe že v naprej vedeli, da jim nikdar ne bosta mogla dati. Zato je pač za Anglijo in Ameriko skoro vseeno, ali se vojna konča danes ali jutri. Ideološko ne bosta pridobili ničesar, ker njih borba nima ideološke podlage, ozemlje — vsaj sporno ozemlje, ki edino prihaja v poštev v tej vojni, si je prilastil očka Stalin. Gospodarski dobički tudi ne bodo baš veliki v odnošajih z obubožano Evropo. Balkan že kaže osle angloamerikanskim »osvobodilcem« in to je najbrž najbolj pekoči udarec v obraz Albioma. Vse se smehlja, četudi prav trpko, Stalin in Angloamerikanska propaganda kriči o Holandski, Belgiji, Italiji in drugih takih deželah, kjer bo morala — hočeš ali nočeš, ostati zvesta atlantski listini, ker si je vzgojila na lastnih prsih enega De Gaulle-ja, in pripravila za vsak slučaj v drugih deželah ljudi, ki so ji sicer v tej vojni zamogli prav dobro služiti, a bodo po vojni brezdvomno znali zahtevati izpolnitev vseh obljub.
       
To so sadovi absurda. In to bi morali vedeti razni Roosewelti, Churchilli in drugi taki vodje ljudstev, da se ni mogoče vezati z bolševizmom, ako se ne zna z njim tuliti in kakor on v pravem trenutku pokazati tudi lastnim prijateljem, svoje kremplje.
   
Le delajte konference v Quebec-u ali še bolj daleč od Evrope, če treba. Absurd ostane in njega sadovi bodo vedno novi absurdi. Kapitalist, ki se bori za delavca, plutokrat, ki hoče biti demokrat, boljševik, ki iz ozira na svoje zaveznike nosi frak, vse to se bo o priliki maščevalo, ker — najsi kdo še tako ostro ugovarja — v vseh teh nenaravnih vlogah, se še najbolj podaja boljševiku frak. Morda je to nezavestni stavizem — morda igrajo pri tem razni Rotschildi, Morgentau-i, Rockfellerji svojo vlogo, Ker ravnanje boljševikov je pristno židovsko. Prijatelj do smrti — toda ne, ako se gre za kako materijelno pridobitev.
 
Navzlic temu pa — iz absurda absurd! (ojec).

V odgovor ZZB-jevi kritiki kardinala Rodeta

Spričo pridige kardinala Rodeta na nedavni spominski maši v Šentjoštu, so se začeli oglašati razni glasovi, ki so se ustrašili kardinalove jasne besede in so se zbali, da bi se njihova mitologija končno sesula v prah. Režimska žurnalistična aparatura se je premaknila v pogon in začela ponavljati revolucionarne mantre. Te mantre je ponovil tudi predsednik ZZB, ki je to moral storiti že iz razloga, da zajedalsko združenje, ki mu predseduje, vendarle živi od falsificirane zgodovine, ki so jo dolga desetletja utrjevale trume partijskih zgodovinarjev in publicistov. Če bi se ta falsificirana zgodovina podrla, bi nekoč nekdo morda naposled le vprašal, čemu je slovenski narod zmetal toliko denarja za to zajedalsko društvo. Oglejmo si njegovo pismo.
     

"Slovenci smo bili med drugo svetovno vojno obsojeni na uničenje kot narod in kultura; s takšnim ukazom je prišel v Maribor Adolf Hitler osebno že prve dni vojne. Na svojem zasedbenem ozemlju so takoj nato nacisti nasilno izgnali in deloma pobili slovensko intelektualno elito, tudi duhovništvo, mariborskega škofa so za ves čas vojne konfinirali v hišnem priporu, s kazensko prisilo uvedli nemščino kot edini jezik v javni rabi, začeli streljati talce, tudi po več sto skoraj hkrati. Jasno je, da je bil frontalni odpor ob tem neizogiben in neideološki – velikanska večina partizanske vojske so bili kristjani pod vodstvom krščanskih socialistov. Šlo je za biti ali ne biti, in to kot Slovencev, ne kot ideoloških opredeljencev. Žal je edina izjema pri tem bil le del ljubljanskega vodstva Rimskokatoliške cerkve, kar je potem ostal črni madež na njeni podobi."

     
Del Slovenije, ki je padel pod okupacijo Nemcev leta 1941, je bil sprva res obsojen na kulturno predrugačenje, vendar pa nekaj stvari ne drži. Predsednik ZZB pozablja, da ta germanizacija ni bila tako silovita, kot jo prikazuje. Pod nemškimi zasedbenimi oblastmi na štajerskem in gorenjskem sta izhajala dva časopisa v pretežno slovenskem jeziku in Nemci so paradoksalno natisnili tudi vsaj eno dvojezično slovensko knjigo, v kateri so opozarjali Slovence na komunistične prevare. Druga pomembna stvar, ki jo predsednik ZZB popolnoma zanemari, pa je, da ko so Nemci po kapitulaciji Italije zasedli praktično celo Slovenijo, je bila ta okupacija nekaj povsem drugega od okupacije na štajerskem in gorenjskem. Nemci niso imeli nobenih težav s slovenščino v Ljubljanski pokrajini. Tiskale so se slovenske knjige, izdajalo slovensko dnevno, tedensko in mesečno časopisje. Nemci so celo vrnili Slovencem trobojnico, ki so jo razobešali po Ljubljani in so jo nosili tudi domobranci.

Stvar, ki jo predsednik ZZB ne bo nikoli omenil pa je, da so prav Nemci ob zasedbi primorske, primorskemu slovenskemu ljudstvu vrnili javno rabo slovenščine, pridigalo in pelo se je spet v slovenskem jeziku, Slovenci so dobili slovenski radijski program, domobranci oz. SNVZ, pa so slovenski jezik vrnili na primorsko z javnimi paradami s petjem slovenskih pesmi po mestih, med drugim tudi po Gorici. Predsednik ZZB želi prikazovati nemško okupacijo kot neko popolnoma enoznačno zadevo brez nians, da bi s tem opravičeval obstoj parazitske ZZB.
  
Toliko manj je res, da je bila večina partizanov kristjanov. Res je, da so bili v letih pred vojno skorajda vsi Slovenci vzgajani versko in je velika večina otrok obiskovala verouk in hodila k maši, a to ne pomeni, da so partizani ostajali kristjani v resničnem pomenu te besede. To je mogoče dokazati na več načinov. Prvič, satansko sovraštvo partizanov do verskih objektov in moritev velike množice slovenskih duhovnikov. Drugič, napadanje katoliškega občestva skozi propagandne kanale kot reakcionarje in sovražnike delavstva ter klerofašiste. In tretjič dokaz, ki mu ne more nihče nasprotovati: sekularizacija slovenske države po vojni, preganjanje in zapiranje duhovnikov, umik verouka in razpel iz šol, upadanje vere med prebivalstvom.
 
Kot ni res, da so bili partizani kristjani, tudi ni res, da so bili kristjani krščanski socialisti v OF. Niti sam Kocbek ni bil kristjan, če bi bil, namreč ne bi pisal, da sta zahrbtna umora dr. Erlicha in bana Natlačna, pravični kazni in javljanje nove pravice. Krščanski socialisti niso bili kristjani, ker so nasprotovali papežu in škofovskim avtoritetam. Bili so razdvojevalci katoliškega občestva in nič drugega.

"Namene, da uniči slovenski narod v celoti, so imeli tudi italijanski okupatorji, kar so dokazovali ne le med vojno, temveč že dvajset let prej z zatiranjem primorskih Slovencev. Izjema niso bili niti madžarski okupatorji v Prekmurju."

         
Tudi ni res, da so imeli Italijani namen uničiti slovenski narod. Tu predsednik ZZB podobno, kot pri Nemcih, prenaša situacijo primorske iz let 1918 - 1943 na Ljubljansko pokrajino, kljub temu, da se dobro zaveda, da gre za popolnoma različna principa okupacije. Če bi italijanski okupator z zasedbo Ljubljanske pokrajine zares skušal uničiti slovenski narod, Ljubljanski pokrajini ne bi podelil lastne ustave s členom, ki zahteva obvezno poučevanje v slovenskem jeziku, ne bi oblačil mladih fašistk v slovenske narodne noše in ne bi dovolil tako živega literarnega in časnikarskega ustvarjanja začasa okupacije. Res je, da so Italijani oteževali in celo prepovedovali slovenski jezik na primorskem od konca prve svetovne vojne dalje, pa vendar tega dokazljivo niso počeli v Ljubljanski pokrajini. Kot smo omenili, pa bi moral predsednik ZZB, ki mu je toliko do primorcev, morda le omeniti, da so bili prvi osvoboditelji slovenskega naroda na primorskem leta 1943 prav nemški okupatorji in SNVZ, ne pa komunisti.
         

"Od pamtiveka do danes velja sodelovanje s sovražnikom, ki je napadel in okupiral domovino, za zavržno in kaznivo dejanje, za katero je bila celo že v kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije zagrožena zaporna kazen, za sodelovanje v boju na strani sovražnika pa smrtna kazen. Zato za sodelovanje v protikomunistični milici (MVAC), ki so jo ustanovili, oborožili, vzdrževali in plačevali italijanski okupatorji, in v slovenskem domobranstvu, ki so ga ustanovili, oborožili, vzdrževali in plačevali nemški okupatorji, ni nobenega opravičila. Ni ga bilo med vojno 1941–1945 in ga ni danes, ne iz verskih ali političnih razlogov ne zaradi strahu ali česa podobnega. Popolnoma nesmiselno in nezgodovinsko je tudi prevračati krivdo za kolaboracijo na komuniste in revolucijo."

       
Ta odstavek je zelo zanimiv in mu moramo nujno posvetiti veliko pozornosti. Bralca naprošam, da si zgornji odstavek prebere dvakrat. Namreč predsednik ZZB govori, da je by default "sodelovanje s sovražnikom, ki je napadel in okupiral domovino" "zavržno in kaznivo" dejanje. Pa je to res? Ne, ni. Po tej logiki bi namreč Nemci, ki so ob porazu nacizma na nemškem, sodelovali z zavezniki, ki so napadli in okupirali nemško državo, počeli zavržno in kaznivo dejanje. Zavržno in kaznivo dejanje so počenjali očitno tudi tisti Iračani, ki so po padcu režima Sadama Husseina, sodelovali z Amerikanci.
    
Predsednik ZZB pravi, da je v Kraljevini Jugoslaviji bila zagrožena kazen za  sodelovanje in boj na strani sovražnika, vendar pozablja, da je bilo to zagroženo tudi po kazenskem zakoniku nacistične Nemčije in da se zakon sam po sebi torej nanaša le na tisto državo, v kateri zakon velja in se ne more nanašati univerzalno. A tu je predsednik ZZB naredil še hujšo napako.
        
Res je, da je bilo po kazenskem zakoniku Kraljevine kazniva pomoč in boj na strani sovražnika, kakor je vse to kaznivo tudi po aktualnem kazenskem zakoniku RS, vendar pa je pomoč sovražniku in boj na sovražnikovi strani tudi točno določen. Ta kazniva dejanja se nanašajo le na pomoč sovražniku v boju zoper državo, kateri kazenski zakonik pripada, ne pa na čas, ko preide začasna legitimna oblast v okupatorjeve roke. Domobranci se niso nikdar borili zoper lastno državo Kraljevino Jugoslavijo niti zoper četnike oz. kraljevo vojsko v domovini. Partizani pa so se borili proti četnikom, bo torej predsednik ZZB končno priznal, da so partizani po kazenskem zakoniku Kraljevine, na katerega se je naslonil, v resnici zločinci, ki jim je zagrožena smrtna kazen?
 
Tudi če hipotetično vzamemo, da je protirevolucionarna stran storila katerega od kaznivih dejanj po kazenskem zakoniku Kraljevine, to zgolj pomeni, da bi jo Kraljevina Jugoslavija mogla kaznovati, ko bi ponovno pridobila oblast nad zasedenim ozemljem, a kakor vsi dobro vemo, je bila kralju onemogočena vrnitev v domovino in Kraljevina Jugoslavija ni nikdar povrnila oblasti nad lastnim ozemljem. Kazniva dejanja, ki jih predsednik ZZB očita protirevolucionarjem, pa se nanašajo le na Kraljevino samo in ne na komunistični režim. Če bi FLRJ dejansko prevzela nase kaznovanje zločinov v oziru izdajalstva in boja proti Kraljevini, potem bi morala kaznovati primarno prav partizane, ki so bili v oziru do Kraljevine veleizdajalci.
 
Predsednik ZZB meša meglo s sklicevanjem na kazenski zakonik Kraljevine, saj so prve vaške straže nastale že dolgo potem, ko je bila Kraljevina premagana, začasno legitimno oblast pa si je prisvojil okupator in je bilo tako faktično nemogoče, da bi protirevolucionarji zagrešili boj na strani sovražnika ali državno izdajstvo. Prav tako se protirevolucionarji niso borili proti četnikom. Sklicevanje na kazenski zakonik Kraljevine pa bi bilo smiselno le v primeru, da bi po kapitulaciji okupatorja Kraljevina spet povrnila oblast nad lastnim ozemljem. Edini izdajalci v oziru na Kraljevino so bili tako v resnici prav partizani.
  
Skratka, komunistična falsifikacija zgodovine, ki je lastno državno izdajo in nasilno spremembo oblasti zakrivala z obdolževanjem protirevolucionarjev z mantrami o "narodnem izdajstvu", ki je nedoločljiv in v resnici poetičen nesmisel, se iz desetletja v desetletje krha in vse kar moramo Slovenci, ki smo zvesti slovenski pred-komunistični tradiciji, storiti, da se končno sesuje, je da mantre raznih dvornih zgodovinarjev, publicistov in predsednikov, razčlenimo in pokažemo na nedoslednosti in paradokse.
 
-NeoDomobranec

Poslanica škofa Rožmana slovenskim beguncem 24.5.1945

Poslanica škofa Rožmana slovenskim beguncem

         

V Gospodu ljubljeni rojaki: —
          
Ko smo s prvo soboto v maju končali skupno pobožnost petih prvih sobot v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu, smo bili prisiljeni zapustiti svojo domovino in se podati na težko pot begunstva. Neumljivi so nam sklepi božje Previdnosti. Verujemo pa, da nas Bog ni poslal na to bridko pot zato, da nas uniči, ampak da nas očisti in utrdi v veri in upanju, nas s skupno grenko usodo s seboj in med seboj poveže v močnejši ljubezni.
          
Najvažnejše v našem begunskem življenju je, da se vdržimo vsaj na oni moralni višini, na kateri smo bili doslej doma. Vse moramo storiti, da ne propademo. V materialnem oziru bomo verjetno vsaj nekoliko propadli, kar se tiče prehrane in obleke, ki je nismo mogli dovolj vzeti s seboj na pot. Ne smemo pa duhovno propasti, ampak versko in moralno se mora življenje v izgnanstvu še bolj utrditi in spopolniti.
          
Da se izognemo nevarnostim duhovnega propada, moramo zvesto in stanovitno uporabljati sredstva, ki vam jih s tem prav posebno toplo priporočam. Ta sredstva so sledeča:
          
1. MOLITEV, ki je vez z Bogom. Ker nas težke razmere tlačijo, da se kar nekako pogrezamo v brezbrižnost, se moramo obesiti na Boga, da nas dvigne k sebi. Z molitvijo se obesimo na Boga, se trdno oprimemo njegove vsemogočne očetovske roke. Posebno priporočam molitev rožnega venca. Opravljajte jo skupno, kjer je le mogoče, pa tudi vsak zase naj moli rožni venec, kolikor ima časa in priložnosti. Marija sama je molitev rožnega venca tolikokrat priporočila in obljubila tej molitvi posebno uslišanje in pomoč v zunanjih nevarnostih in težavah. Zgodovina sv. Cerkve in tisočera izkušnja posameznih vernikov izpričuje moč in krasne sadove sv. rožnega venca. Letošnje šmarnice z naslovom: ROŽNI VENEC IN SLOVENSKI NAROD nam o tem mnogo lepega povedo. Čeprav ne moremo teh šmarnic vsi brati in zraven premišljevati, ker jih nimamo pri rokah, pa se ravnajmo po njih navodilih in pridno molimo sveti rožni venec. Tako se bomo sami prepričali, kolikšno moč ima ta Mariji najbolj ljuba molitev.
        
Posebno še molimo k Sv. Duhu za razsvetljenje, da nam vedno pokaže pravo pot in nas navdihne, kaj naj storimo v težkih dvomih, da bo vse prav, Bogu v čast in nam v korist. Prosimo Sv. Duha, da razsvetljuje vse tiste, ki bodo usodo našega naroda odločevali. Naj jih vodi tako, da bodo svojo lastno politično korist videli v tem, da naš narod združijo in osvobodijo, da bo mogel neovirano na svoji zemlji živeti v svojem verskem prepričanju in v narodni svobodi.
           
2. Drugo sredstvo, ki nam je nujno potrebno, je SV. MAŠA in sveti ZAKRAMENTI. Nikar teh bogatih virov ne zanemarjajmo, saj bi s tem delali samim sebi največjo škodo. Iz svete maše črpajmo vso nadnaravno moč, ki nam je za stanovitnost potrebna, in dajajmo Bogu zadoščenje za svoje in vsega naroda grehe. V sveti spovedi očiščujmo svojo vest, da bomo brez graje pred Gospodom in tako bolj vredni njegovega usmiljenja. O pogostem in vrednem svetem obhajilu vam ni treba posebej govoriti, saj ga vsi cenite in iz lastne skušnje veste, kako zelo nam je Jezus potreben, prav posebno še v izgnanstvu, kjer nam je morda vse drugo tuje. Znan, ljub in domač nam je edino Jezus v najsvetejšem Zakramentu. Gospode duhovnike prosim, da se skrbno pobrigajo za begunce in jim nudijo zadostno priložnost opraviti sveto spoved. Enako naj njih potrte duše dvigajo z oznanjevanjem božjih resnic.
      
3. Tretje sredstvo so vse ŽRTVE, ki nam jih nalaga begunstvo. Teh žrtev res ni malo. Deloma razno pomanjkanje bodisi hrane in stanovanja, bodisi najpreprostejše udobnosti in razumevanja našega bednega položaja. Deloma pa grenka skrb za svojce, ki so ostali v domovini, za katerih usodo ne vemo, le to slutimo, da so v mnogoteri nevarnosti. Vse te odpovedi in skrbi darujmo po brezmadežnem Srcu Marijinemu Bogu, da se nas in naših usmili in nas vse reši s svojo mogočno roko. Prav posebno vas prosim, da si v svoji medsebojni ljubezni pomagate v vsakem oziru: v materialnem oziru in medsebojnem spodbujanjem in tolažbo v duhu popolne edinosti.
         
Končno naj vam še nekaj sporočim.
         
Dne 13. maja 1945, na 28. obletnico prikazanja Matere božje v Fatimi, smo pred kipom fatimske Marije napravili obljubo:
         
Če nas Marija srečno pripelje nazaj v domovino, bomo storili vse, kar moremo, da se v Gornji Šiški pri Ljubljani pozida cerkev v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ki naj bo ognjišče vsenarodne pobožnosti prvih sobot v mesecu. Zavezali smo se, da bomo z molitvijo in žrtvami, z besedo in, kolikor bo kdo mogel, tudi z darovi pomagali graditi to Marijino svetišče — in sicer tam, kjer je v Ljubljani nova cerkev najbolj potrebna in kjer satan morda najbolj nasprotuje. Pridružite se še vi tej obljubi! Vsi skupaj pa trdno zaupajmo v Marijino pomoč. Marija slovenskega naroda ne bo zapustila, ona že ve za dan in uro, ki jo je Bog določil, da zatre brezbožne sile v našem narodu. Mi pa moramo potrpežljivo čakati, biti pripravljeni še na hujše žrtve, če so po božjih načrtih potrebne, in neprestano moliti in prositi, da se izkaže na nas vse bogastvo božjega usmiljenja.
       
Sveti Duh, tolažnik, ki ga je Jezus svojim učencem obljubil in poslal, naj vas vse napolni s svojo najmočnejšo milostjo in sladko tolažbo.
               

GREGORIJ ROŽMAN, škof.

Nekje na Koroškem, 24. maja 1945

Okupator in okupator

V eni zadnjih številk Družine Alojz Rebula v svoji tedenski kolumni piše:

"Sicer je treba tukaj pripomniti, da rimska okupacija ni bila isto kot moderna fašistično-nacistična okupacija. Ta je bila v bistvu genocidna, kot se Primorci predobro spominjamo. Rimska okupacija je bila bolj teritorialno-politična. Ni hotela zatreti posameznih tujih jezikov, sicer se latiniteta ne bib bila tako zlahka razširila in je ne bi pozneje sprejela vsa današnja dejanska romanska Evropa. Ne kaže, da bi bili latinščino sovražno zavračali, kakor so Primorci zavračali italijanščino."

Alojz Rebula, 2016

Gotovo je, da je prostor za tedensko kolumno omejen in Avtor torej ne more razvijati svojih misli do potankosti in zato mora kje kaj skrajšati ali poenostaviti. A vendar nas more zgornji odlomek marsikje zmotiti. Predvsem pa nas more zmotiti ravno zato, ker je retorika v njem tista, ki vzdržuje neko popačeno dojemanje slovenske situacije med vojnama in začasa druge svetovne vojne. Pojdimo postopoma.

Najprej Rebula pravi, da rimska okupacija ni bila nekaj istega kot fašistično nacistična okupacija, saj Primorci menda to dobro vedo, ker je bila slednja okupacija genocidna. A tu je že prvi problem. Kako more Rebula govoriti o okupaciji primorske, če pa je bila primorska pravzaprav dodeljena Italiji po vojni oz. po rapalski pogodbi. Pa tudi če Primorci smatrajo priključitev Primorske Italiji za okupacijo, kako da potem govori o fašistično-nacistični okupaciji, če je bila ta t.i. okupacija dovršena pred fašističnim prevzemom oblasti. Morda tu misli na fašistično t.i. raznarodovanje ali poitalijančevanje, a to je spet nekaj povsem drugega in vprašati se gre, ali je to res taka krivda fašizma kot ideologije in ali bi bilo brez fašistične zasedbe oblasti na primorskem kaj drugače. Namreč po letu 1943, ko so savojevci in badoglijevci izdali Mussolinija in se obrnili k zaveznikom, preračunljivo in zahrbtno kot vedno, je primorska revija, ki je bila po letu 1933 prva slovenska revija na primorskem, objavila kolumno v kateri piše, da so bili pravzaprav savojevci tisti, ki so bili vedno sovražni do Slovencev. To pa se sliši bolj logično, če se zavedamo, da italijanske sovražnosti do Slovencev niso nastopile z Mussolinijem, niti ni Mussolini zavzel ali okupiral primorske.
  

"Da se proti zadnjim sploh ne bore, temveč, da se nasprotno bratijo z njimi, dokazujejo številni nastopi naših slovenskih komunistov v zvezi z badoglijevskimi dezerterji, dasi je znano, da so badoglijevci najhujši nasprotnik vsake svobodnejše slovenske besede na Goriškem in da so pristaši savojske dinastije, pod katero je narod trpel več kot 25 let, beneški Slovenci pa bi bili kmalu iztrebljeni, saj so trpeli pod to nesrečno in Slovanom sovražno vladarsko rodbino celih osem desetletij in šele sedaj, po ustanovitvi pasu Jadranskega Primorja, si upajo nekoliko bolj javno na cesti govoriti slovensko. S pristaši te dinastije se torej družijo slovenski komunisti in pa seveda z italijanskimi komunisti."

Objavljeno v Goriškem listu 20.12.1944

              
Zato se Rebula popolnoma moti, ko govori o fašistično-nacistični okupaciji odnosno na primorsko. kot smo pokazali, Primorska ni bila okupirana od fašistov temveč od Italijanov, še pred fašistično revolucijo 1922. leta, ki je na oblast pripeljala Mussolinija. kar pa se tiče nacistične okupacije Primorske, pa je paradoks v tem, da je prav "nacistična okupacija" sama prinesla Primorcem nazaj svobodo slovenskega jezika. Po Badoglijevi izdaji 1943 in ustanovitvi cone Jadransko Primorje, so Nemci na Primorsko prinesli kar nekaj novosti. Primorci so dobili radijski program v slovenskem jeziku, dobili so svoj slovenski časopis, bogoslužja so zopet potekala s slovenskimi pridigami in slovensko pesmijo. Domobranci ali SNVZ, pa so prinesli slovensko pesem še na ulice. Zato se Rebula dvojno moti, ko govori o fašistično-nacistični okupaciji, žnamesto, da bi bolj natančno govoril o italijanski "okupaciji".

S tem Rebula seveda počne nekaj drugega. V maniri trum primorskih razumnikov nalašč ne ločuje med zasedbo slovenskih ozemelj po prvi svetovni vojni in okupacijo Slovenije leta 1941. S tem ostaja zvest stari komunistični percepciji, ki je z mantro o poitalijančevanju in genocidu nad Slovenci leta 1941 - 1943, skušala utrditi upravičenost boja proti okupatorju, četudi gre za dve povsem različni situaciji. "Okupacija" primorske po prvi svetovni vojni in okupacija t.i. Ljubljanske pokrajine, sta nekaj povsem različnega.
         
A sedaj, ko smo si ogledali "okupacijo" Primorske, si oglejmo še italijansko ali fašistično okupacijo Ljubljanske pokrajine 1941 - 1943. Ta okupacija se je popolnoma razlikovala od italijanske zasedbe Primorske po prvi svetovni vojni. Italija je v primeru zasedbe leta 1941, prepoznala Slovence kot lasten narod z lastno kulturo in lastnim jezikom, in dodelila Ljubljanski pokrajini avtonomno ustavo, v kateri je bilo tudi določeno, da bo poučevanje v šolah "obvezno v slovenskem jeziku". S temi dejstvi in iz te perspektive je treba tudi gledati presenečenje in hvaležnost Slovencev ob okupaciji. Tako tudi denimo Rožmanovo sporočilo Mussoliniju.
     
Italijani oz. italijanski fašisti so tako v naslednjih dveh letih posvečali kar nekaj pozornosti slovenski kulturi. V svojih glasilih so objavljali članke o slovenskih posebnostih in v mladinskem fašističnem glasilu celo objavili denimo sliko dekleta v slovenski (gorenjski) narodni noši s pripisom "Piccola Italiana in costume nazionale sloveno. / Piccola Italiana v slovenski narodni noši." Zato so visokega komisarja ljudje pričakali v narodnih nošah, kot denimo v Beli krajini. Čeprav so bili italijanski okupatorji slabi oblastniki, ki niso znali zatreti komunistične ilegale, ki je namerno izzivala strašne italijanske represalije, jim vendar ni moč očitati "genocidnosti". Očitati pa jim je mogoče zločinsko nesposobnost, ki se je namesto dejanskega preganjanja komunistov, zatekala le k streljanju in internaciji velike množice Slovencev. Vendar pa je velika verjetnost, da bi jo Slovenci pod Italijani odnesli skoraj brez žrtev, če ne bi bilo partizanskega odpora.

Nemška okupacija je tudi dokaj kompleksna, saj ni mogoče govoriti le enoznačno o "nacistični ali nemški okupaciji". To okupacijo je treba namreč deliti na okupacijo Gorenjske in Štajerske ter na okupacijo Ljubljanske pokrajine in Primorske od leta 1943 dalje. Tu gre za dve različni stvari, ki skorajda nimata stičnih točk. Če je bila nemška okupacija 1941 dokaj raznarodovalna, je bila nemška okupacija Ljubljanske pokrajine 1943 v resnici slovenski preporod s slovenskim domoljubjem, ki ga Slovenija že vse od tedaj ni več videla. Razlika je namreč v tem, da Slovenci na štajerskem in Gorenjskem niso imeli enotne politične strukture, ki bi pri Nemcih dokazala, da gre za lasten narod, ki želi ohraniti lastno narodno specifiko. Zato obstaja verjetnost, da bi v primeru nemške zasedbe celotne Slovenije, Nemci ne ravnali na isti način, kot so ravnali leta 1941. Kljub temu, da Nemci niso zares prepovedali vsak slovenski tisk, kot velja dandanes, temveč so izdajali vsaj dva časopisa v pretežno slovenskem jeziku, je dejansko mogoče govoriti o striktnem raznarodovanju.
  
Vendar pa kot smo že rekli, je bila ta okupacija nekaj popolnoma drugega, kot je bila okupacija Ljubljanske pokrajine in Primorske. Slednja je, kot rečeno, dobila nazaj svobodo slovenskega jezika, prva pa je dobila nazaj celo svojo narodno zastavo in svoj avtentičen narodni značaj. Fašistično-nacistična okupacija, o kateri govori Rebula je tako kompleksnejša, kot jo prikazuje in njegove poenostavitve služijo le točno določeni agendi.
    
Rebula smatra rimsko okupacijo za različno od te naci-fašistične, ki je pravzaprav nekako popačena, kot smo pokazali, a vendar je logično, da jo smatra za drugačno, ker okupacijo pripisuje pri prvem okupatorju narodu oz. državi, pri drugem pa ideologiji. In morda ima prav, da se okupatorja razlikujeta, kar se tiče Primorske (kot rečeno, je bil tam Italijanski okupator, ki je želel spremeniti narodno podobo teh pokrajin in ne fašistično - nacističen okupator), a se veliko manj razlikujeta kar se tiče Slovenije kot celote. Tudi rimski okupator Svete dežele, je bil neizprosen do upornikov, tako kot fašisti v Ljubljanski pokrajini. Četudi težko sodimo, ali je bil rimski okupator učinkovitejši pri odkrivanju pravih upornikov, in ni morda le pobijal naključne ljudi, da bi s tem prestrašil upornike, tako kot so to počeli badoglijevci pri nas.
           
Pavšalni zaključki o "genocidni" fašistično - nacistični okupaciji služijo le tem, ki se na vse pretege trudijo, da bi za vso zgodovino zabetonirali svoj mit o nujnosti upora proti okupatorju. A resnica je kompleksnejša in ni tako enoznačna, kot jo prikazujejo mnogi, med njimi tudi Rebula. Zato ni mogoče govoriti o okupaciji na splošno, temveč jo je treba jemati tako kot se je dejansko manifestirala na nekem območju v nekem obdobju.

Praznovanje dneva sv. Ahaca 1944

21.6.1944
Ko so se na predvečer sv. Ahaca zvonovi vseh ljubljanskih cerkva ob  osmih zamajali in pet minut klicali vse mesto k molitvi za padle čuvarje slovenske zemlje, se je na Orlovem vrhu začela prelepa vojaška svečanost.
        
Grobove junakov, ki so vsi posajeni s cvetlicami, je na strani, obrnjeni proti Sancam, v gostem loku obkrožila množica, njej nasproti se je zbral domobranski častniški zbor.
        
Minuto pred osmo so prišli na pokopališče junakov prezident general Rupnik, hrvatski konzul profesor Baljič, kapetan fregate Kregar in spremstvo ter zastopstvo občine ljubljanske. Na pozdrav g. prezidenta: »Domobranci zdravo!« je častna četa, postrojena pod smrekami vrh hriba, odgovorila z gromkim: »Bog daj!« Godba, razvrščena na desnem krilu častne čete, pa je zaigrala vojaško narodno žalostinko: »Oj ta soldaški boben«. V mestu so zvonili zvonovi ...
                     

           
Uvod v molitve, ki sta jih opravila višji kurat g. dr. Lenček in kurat g. Kraljič, so bili spet otožno proseči zvoki godbe. Ko sta duhovnika pozvala navzoče k molitvi za padle domobrance in za vse, ki so kdaj padli za slovensko domovino, je ves hrib odmeval od molitve stoglavega zbora. Godba pa je odigrala sklepne akorde molitve.
          
Med tihim igranjem žalne koračnice sta nato prezident gen. Rupnik in podpolkovnik Vizjak položila dva venca iz belih nageljnov in vrtnic, modrega cvetja in rdečih turških nageljnov, povezana s slovenskimi trakovi, v počastitev padlih borccv za domovino.
             
Nato je spregovoril g. podpolkovnik Vizjak:

     
V usodni borbi dveh svetov je na sv. Ahaca dan 1. 1593 slovenski narod izvojeval odločilno borbo nad Turki — rešil sebe, ohranil vero in očuval evropsko kulturo. Zavezniške čete so bile poražene, slovenski narod je bil sam v uri zmage na bojišču, od usode izbran, da zada odločilni udarec neizmerni bojni sili turškega carstva. David je premagal Goliata — vekovna priča, da duh zmaguje nad silo orožja, luč nad temo in resnica nad prevaro.
             
Tistega večera, ko so naši pradedje na meče naslonjeni z bregov Kolpe zrli za bežečo turško vojsko, pač niso slutili, da bo 350 let pozneje med slovenskim narodom znova vstal duh odpadnika Hasana paše, da bodo znova vzplamtele naše vasi, da bodo janičarji zopet skrunili božje hiše in slovenske domove, da sc bo znova dvigal proti nebu krik mater in nedolžnih otrok. Tisti večer je ponos napolnjeval njih srca in sladko upanje lepših dni.
          
Na predvečer boja pri Sisku pa ni bilo tako, nema negotovost je stiskala duše naših dedov, ko so zrli neizmerne množice sovražne vojske. Zdi se mi kakor da danes ves slovenski narod doživlja predvečer bitke pri Sisku. Od usode postavljeni v deželo, kamor udarjajo zadnji valovi daljnega vzhoda — smo Slovenci poklicani zgodovinski nalogi biti predzidje krščanstva in čuvarji zapadne kulture. Vemo, da so vrednote, za katere se borimo, vredne življenja. Spoznavamo pa tudi zgodovinski nauk bitke pri Sisku: pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!
          
Danes na predvečer v zgodovini slovenskega naroda — tako usodnega dne — hiti naša hvaležna misel k davnim dedom. ki so z neizmernimi žrtvami očuvali našo domovino. K vsem tistim Slovencem, ki so kdajkoli darovali za domovino svoje življenje, posebno pa še našim mrtvim domobranskim tovarišem. Sv. Ahac je praznik naše vojske, mrtvim junakom v spomin, nam vojakom pa v opomin, da je vera v božjo pomoč in lastne sile najboljši porok narodove bodočnosti.

        
Ko je g. podpolkovnik pozval navzoče, naj vzkliknejo v spomin padlih trikrat: »slava«, je po hribu odjeknilo kakor grom. Častna četa je strumno izvršila pozdrav s puško in godba je zaigrala našo himno »Naprej zastava slave«.
       
Med zvoki koračnice se je začel Orlov vrh prazniti. Marsikdo pa je ostal ob grobu, kjer je bral na križu znano ime. Ljudje so zatikali v prst šopke: divji nageljni in šentjanževe kresnice. Tudi svečke so se zasvetile na grobeh.
         
22.6.1944
       
Spominska sv. maša v stolnici
            
Ob 8 zjutraj na sv. Ahaca dan pa je bila v stolnici pri glavnem oltarju spominska sv. maša, ki jo je daroval višji kurat dr. Lenček v mašnem plašču, izdelanem iz Hasanovega plašča. Maše se je udeležil prezident general Rupnik s spremstvom in domobranski častniški zbor s podpolkovnikom Vizjakom na čelu. Častne prostore so imeli tudi Turjaški, potomci zmagovalca pri Sisku.
             

        
Poleg nad 350 let starega plašča, ki se že desetletja ni več rabil pri sv. maši, je dala izreden poudarek cerkveni spominski slovesnosti vojaška godba, ki je ves čas igrala na koru. Vsa cerkev je bila napolnjena, kakor edino še pri škofovih postnih pridigah. Oči vseh so se z zanimanjem upirale v častitljivo starino karminaste barve, ki je nekdaj odevala uničevalca naših prednikov, zvestih svoji veri tedaj pa služi za božjo službo in nas spominja slavnega dne naše zgodovine, zmage križa nad polumesecem, rešitve slovenskega naroda pred turško sužnostjo.
        
Ob začetku mašo je godba zaigrala svečano »Bog pred Tvojim veličastvom«. Najgloblje sta zajeli srca domači »Lepa si, lepa si roža Marija« in pa »Marija pomagaj nam vojskini čas«. Ob koncu službe božje je narodna himna »Naprej zastava slave« vse navdala z jekleno voljo, bojevati se po zgledu dedov za križ in svobodo, da doživimo novi Sisek, zmago nad komunizmom, zlom, hujšim od Turkov.

Govor prezidenta Leona Rupnika na dan sv. Ahaca

Glejmo samo na narod in njegovo bodočnost!

      

Klic predsednika generala Rupnika ob prazniku slovenske vojaške slave, na dan sv. Ahaca.

         
Slovenci in Slovenke!
    
Slovenska mladina!
       
Okrog dve stoletji so turške armade naskakovale Evropo in prinašale narodom evropskega jugovzhoda nedopovedljivo trpljenje.
              
Tudi naša ožja domovina — prav posebno pa Dolenjska — je morala prestati mnogo nadlog. V nekako petdesetih letih je bilo preko 200.000 Slovencev deloma pobitih, deloma odvedenih v sužnost; cele pokrajine so bile opustošene in neštevilne slovenske domačije razdejane.
              
Dolgo je trajalo, preden so se evropski narodi zedinili in ojunačili, da bi se obranili turške nevarnosti in pahnili sovražnika nazaj.
          
Tudi naši slovenski predniki so se uvrstili med borce, da so tako zadostili svoji dolžnosti, ki so jo imeli do naroda in domovine. Bilo jim je usojeno, da so se prav posebno odlikovali v odločilni zmagi.
            
Bilo je na dan sv. Ahaca, dne 22. junija 1593. leta, ko so naši hrabri predniki pod poveljstvom kranjskega grofa in cesarskega generala Andreja Turjaškega ter kranjskega plemenitnika Adama Ravbarja v naglem pohodu pohiteli rešit trdnjavo Sisek. Presenečenje, ki ga je izvršilo le 4—5000 mož, je bilo popolno.
            
Sisek je oblegalo 38000 mož močna turška vojska pod poveljstvom izredno brezobzirnega bosanskega paše Hasana-paše. Ta je nagnal 10000 mož v trikot med rekami Sava—Kolpa—Odra, da bi se z njimi zoperstavil prodirajočemu Turjačanu. Toda v bitki, ki je trajala samo eno uro, so bili Turki popolnoma potolčeni. Le okrog tisoč mož se je rešilo. Večina Turkov je utonila v Kolpi. Med njimi je bil tudi sam Hasan-paša.
            
Tako je bila izvojevana odločilna zmaga, ki je rešila za obrambo važni Sisek in za vselej odstranila turško nevarnost od zapadne Hrvaške in slovenskih predelov.
         
Krščanska Evropa je znova zadihala. V naši domovini pa je zavladalo največje veselje, ki je našlo izraza v vročih zahvalnih molitvah za čudežno zmago. V ljubljanski stolnici in v cerkvi sv. Ahaca pri Turjaku sta bili ustanovljeni ustanovni sv. maši na čast sv. Ahacu v spomin na uničeno turško nevarnost in za krepitev krščanstva.
          
In danes praznujemo spominski dan te zmage. Slovesno ga praznujemo vsi, prav posebno pa naše hrabro, mlado Slovensko Domobranstvo.
           
Zakaj so dogodki, ki so se za slovenski narod tako slavno in častno odigrali pred 351 leti, tudi za sedanji rod važni? Zakaj praznujemo 351. obletnico onih junaških časov in jih kličemo v spomin prav posebno naši mladini?
          
Tudi takrat so ogrožale Evropo, vso krščansko kulturo in civilizacijo horde, ki so pridrle iz stepe.
             
Tudi takrat so se dvignili k boju skoraj vsi evropski narodi, da bi obvarovali svojo staroslavno, pa vendar vedno mladostno ustvarjajočo celino.
       
Tudi takrat so nosili nemški vojaki glavno težo obrambe in nemški vojskovodje so vodili vojsko, ki je bila sestavljena iz mnogih narodov, — in zmagali, kakor so že tudi prej vselej evropski narodi premagali velikanske horde, ki so iz stepe naskakovale Evropo.
        
Tudi takrat so končno bili pri sovražniku janičarji kakor so danes v našo sramoto slovenski izmečki v hlapčevski ali biriški službi židovskega boljševizma in židovskega gangsterstva, da svoj lastni narod morijo in svojo lastno deželo ropajo in pustošijo.
           
Navzlic vsem podobnostim pa je razlika med tedanjim in današnjim bojem temeljna.
            
Tedanji sovražnik je bil hraber, divji in grozen. Hotel je osvajati, pripeljati nas k svojemu bogu, povsod je hotel zasejati seme polmesca. — Sedanji sovražnik — žid — pa je strahopeten, podel in zahrbten. Ne bori se sam. Zastrupil in poneumil je druge narode, da se zanj tepejo, zanj krvavijo in zanj mrjo. Ne zasramuje samo vere v Jezusa Kristusa, temveč tudi vse druge vere. Da; vsem, ki niso Židje, odreka pravico do verovanja v Boga. Zakaj samo Židje naj bi bili izvoljeno ljudstvo, ki bi mu morale biti na razpolago vse dobrine, vse zlato in vsi užitki zemlje. Mi vsi drugi pa naj bi bili po njihovem zapisani satanu in bi kot živali morali biti vpreženi v židovski jarem. Zločinski sadizem Židov in uničevalni bes narodov, ki jih vodi židovstvo, gresta zato že preko nesmisla in sta brezmejna Otroci, žene, starci, bolnišnice, šole, cerkve, cela mesta, staroslavni kulturni spomeniki največje, vrednosti, z eno besedo, vse, kar je človek in človeško in ne Žid in židovsko, mora biti pomorjeno, mora biti porušeno, pa naj je z njimi skupaj ali pa proti njim!
           
Tako upa lakomna in oblastiželjna židovska zver, d a bo postala gospodarica nad vsemi narodi na zemlji in si tako izsilila obljube svojega namišljenega »svetega pisma«. Ta pohlep je edini veljaven židovski zakon.
          
Tudi malemu slovenskemu narodu židovsko besnenje ne misli prizanesti. Če bi zmagal Žid, bi z drugimi narodi počasi izginil tudi naš narod.
          
Ker pa, je pravi, resnični, pravični in vsemogočni Bog, ki ga nosijo v svojih srcih častiljubni, pametni, pravicoljubni in hrabri ljudje in narod, bo On, pa čeprav po najtrši preizkušnji, izbral te narode, da bodo na zemlji v blagor človeštva hodili Njegova pota.
                 
Glejmo, da bomo med njimi tudi mi!
                
Na temeljih, ki ohranjajo in dajejo življenjske sile našemu narodu, strnimo vse svoje pozitivne, tvorne narodne moči v enoto! Glejmo samo na narod in njegovo bodočnost; vse drugo pustimo na strani. Časi so težki; zmagovati jih moremo le strnjeni in disciplinirani. Ne vemo, kaj nam more Previdnost še nameniti. Eno pa je gotovo! Vse težke preizkušnje in vse težave bomo lažje prestali in vse se bo za nas tem bolj ugodno izteklo, čim bolj bomo strnjeni in enotni. Za sebičnost, sumničenje in nezaupanje med nami ne sme hiti prostora. Kdor s pozitivnimi sredstvi dela za narod v najtežjih časih narodu le koristi! in pri tem delu je treba zares vse poštene sodelavce združiti v enoto. Naj bi med nami ne bilo nikogar ki bi zaradi ozkosrčnih, po strankarstvu in klikarstvu dišečih strasti moral vzeti nase prokletstvo, ki bi mu ga zgodovina slovenskega naroda sicer naprtila.
           
Kot pred 351 leti, tako bo tudi v tej borbi božja Previdnost popeljala k zmagi one narode, ki bodo v službi Dobrega in pravice zastavili vse svoje moči in do kraja izpolnili svojo dolžnost. Na tej osnovi šele more dobiti vse naše delo in ves naš trud svoj smisel.
        
Kakor je dolžnost vsakega, po židovsko - boljševiški zaroti ogroženega naroda, za zmago Dobrega moliti, delati, boriti se in v to zmago tudi verovati, tako veže ista dolžnost vsakega Slovenca, še več. Mi moramo poleg tega še ustvariti enotnost! Tako bomo tudi mi deležni blagoslova, ki bo brstel iz zmage.

Vseslovenska posvetitev brezmadežnemu Marijinemu Srcu 29.5.1943

Spravne in zadostilne pobožnosti

             

Janez Kraljič

      

Slovenci se hvaležno spominjamo najbolj razveseljivega dogodka preteklega leta, to je: posvetitve slovenskega naroda brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Marsikatera zgodovinska slovesnost je kdaj na enem kraju združila več ljudi, vendar doslej še ni nobena ljudskih src zajela tako silno, kakor jih je imenovana pobožnost.
        
Na isti dan dne 30. maja 1943 so se posvetile vse fare. Ljubljansko škofijo je slovesno posvetil dr. Gregorij Rožman, začetnik te narodne posvetitve. Gorenjske fare so poslale svoje uradne zastopnike v Kranj, kjer je opravil posvetitev celovški škof dr. Rohracher, ki je nalašč zato prišel iz Celovca. Zastopniki fara pa so bili kakor lučke: nesli so ogenj skupne posvetitve v domače fare, ki so se posvetile nedeljo pozneje. Tudi v Rimu živeči Slovenci so se posvetili z drugimi vred. Posvetitev je bila tako obča narodna zadeva, da so tisti, ki so v veri oslabeli, čutili, da so se z odtujitvijo veri odtujili tudi enodušnemu utripu narodnega življenja, in so javno izrazili svojo bol, da so izgubili skupno podlago, na kateri bi mogli sodelovati z narodnim občestvom. Pa kljub vsemu bi mogočno slovesnost napačno ocenjevali, če bi jo presojali zgolj zunanje, vrednotili le številčno in merili le ozemeljsko, ne bi pa poznali njenega duha, ki ga je najizraziteje podala in prikazala spokorna in spravna pobožnost v vsaki fari kot najbližja priprava na posvetitev.
             
Spokorna in spravna prvina je eden izmed glavnih sestavnih delov posvečenja Marijinemu Srcu. Zakaj razmah te pobožnosti je v vzročni zvezi z Marijinim prikazovanjem v portugalski Fatimi, kjer je Marija ponovno povabila svet k zadoščevanju za grehe. Po Marijinih besedah naj ljudje molijo sv. rožni venec za pomirjanje sveta in delajo pokoro. Marija želi, da bi se ljudje radi žrtvovali in tudi sprejemali vse trpljenje, ki ga pošilja Bog v spravo za neštevilne grehe, s katerimi ljudje žalijo božje veličastvo, za spreobrnjenje grešnikov in častno zadoščenje brezmadežnemu Marijinemu Srcu za kletev in druge žalitve. Po dolgotrajni skrbni cerkveni preiskavi je cerkvena oblast potrdila resničnost fatimskih dogodkov. Najvišje priznanje pa so doživeli ob slovesni petindvajsetletnici, ko je sv. oče dne 31. oktobra posvetil vesoljni svet brezmadežnemu Marijinemu Srcu.

               
Pri nas so se prvi posvetili dijaki. Nositelji in apostoli lepe misli so bile predvsem dijaške Marijine kongregacije. Posvetilni obred je na god Brezmadežne opravil v ljubljanski stolnici dr. Gregorij Rožman. Globljo pripravo za vso škofijo je po želji Prevzvišenega oskrbel odbor za posvečevanje prvih petih sobot, ki je hotel predvsem poudariti pomen zadostilne pobožnosti, za kar je bila potrebna daljša priprava. Zavzela je deloma vse prvo polletje 1. 1943. V podrobnem delu so prednjačile šole vseh vrst, niti ena ni izostala. Razredne posvetitve so napravili v višjih šolah dijaki sami. Sestavili so program, ki je obsegal duhovno pripravo in razredno akademijo. Meseca majnika so nastopili učni zavodi posamič in nazadnje skupaj z veličastno prireditvijo v unionski dvorani. Na univerzi so opravili posvetitev po seminarjih in fakultetah, naposled pa s skupno posvetitvijo. Gibanje je tako naraslo, da je zajelo vse stanove, ki so se drug za drugim posvetili Marijinemu Srcu. Z uspelimi predstavami je zlasti sodelovalo ljubljansko gledališče, pozabiti pa ne smemo opere in zasebnih gledaliških odrov.
                    
Kaj je bila posvetitev v resnici, je pokazal spravni in spokorni dan, ki je bil 29. maja. Rodil se je iz velike misli, da je greh zlo vsega zla na zemlji. Greše ne samo posamezniki, greše tudi narodi. Zaradi narodnih grehov, tako izpričuje sv. pismo, je Bog pokončal velike narode, kakor so bili: Kananejci, Egipčani, Asirci, Babilonci, Peržani, Izraelci in Judi. Pa zopet druga verska resnica priča, da Bog noče pogube narodov, če se spokore. Narodi so ozdravljivi. Farizejsko bi bilo sklicevati se na grehe drugih narodov. Naj jih sodi Bog, mi se hočemo soditi sami, da bi nam bil Bog milostljiv zaradi naše pokore. Posebno tri družabne grehe smo hoteli obžalovati: bogokletje, skrunjenje fiedelj in praznikov s poljskim delom ter pohajkovanjem po planinah brez službe božje in skrunjenje zakramenta sv. zakona, ki izziva do nebes. Vemo, da božja šiba ne bo prenehala, dokler ne bodo prenehala tolikšna narodna hudodelstva.
               
Vsekakor v Cerkvi neprenehoma živi spokorna misel. Njena dela so čudovita. Spokorne očiščuje in posvečuje, za nespokorne prosi odloga božje kazni in posreduje zanje, kakor je Abraham posredoval za Sodomo in Gomoro. Ljubi skritost, včasih pa se pokaže očitno, če se ne more skriti. Skoraj vse redovne družine žive spokorno življenje, da bi zadoščevale za svoje grehe in za grehe drugih. Ob velikih stiskah pa postane obča last in očitna zadeva. Če je Sin božji dal posebne obljube skupni molitvi, potem sklepamo, da pripadajo še večje milosti skupni pokori, že Judje v stari zavezi so imeli enkrat na leto spravni dan, da bi zadostili Bogu za vse grehe naroda in grehe narodnih, verskih in svetnih voditeljev. Podobno se tudi Cerkev ob velikih dogodkih skupno očitno pokori. Znane so spokorne procesije sv. Karla Boromejskega v Milanu, ko je tam razsajala huda kuga.
          
Kdo bo preštel sadove, ki jih je obrodila spokorna misel ob posvetitvi! Redovne družine so izmenoma prečule noči v molitvi. Vsako majsko noč so prebedele v molitvi pred Najsvetejšim ali pa pred podobo Marije pomagaj, ki je romala v ta namen od ene samostanske družine do druge. Ljudskošolski otroci so sami organizirali in vodili skupno molitev sv. križevega pota. Na spravni dan je slovenska kolonija v Rimu pod vodstvom p. Prešerna romala po rimskih bazilikah osem ur brez hrane in v najhujši vročini, žužemberški farani so s svojim duhovnikom na čelu prehodili dolgo pot bosonogi. Doma so ostali le starčki in dojenčki. To so nekateri primeri, ki odkrivajo skrivnostne globine krščanskega življenja; vsakdanji človek jih ne ume, vernemu pa so vir tolažbe in radostnega upanja, poroštvo življenja, vstajenja in odrešenja.
                    
Morda je prav, da omenimo, kaj je svetoval odbor za prve sobote. Za spravni dan je priporočal post. Moškim, naj se vzdrže tobaka; otrokom, sladkarij; vsem, naj se ta dan vzdrže kina in gledaliških predstav. Veliko več, kakor je odbor svetoval, se je zgodilo.
            
Morda koga moti vprašanje, če so toliki izrazi verskega navdušenja bili tudi pristni? So prihajali iz verskega navdušenja in iz pravega namena, ali so bili izraz medsebojnega tekmovanja, trenutnega navdušenja in neugnane sle po razkazovanju. Stara navada je osumničiti verske stvari, če ni mogoče velikega vtisa utajiti. Imamo za nepoštenost in hudobijo podtikati zle namene tistim, ki so opravljali spokorna dela. To vsi vemo, ki smo pobožnost doživeli. Zaradi naslednjih rodov pa je dobro zapisati, da so bile spokorne in spravne slovesnosti v veri in Cerkvi neprijaznem ozračju, ko je brezbožni komunizem požigal šole, cerkve, oltarje, tabernaklje, moril zaradi vere ljudi in duhovnike. Udeležba je pomenila očitno veroizpoved, ker je moral biti udeleženec pripravljen, da žrtvuje premoženje in življenje.
                  
V Ljubljani je poromala spokorna procesija na Rakovnik. Nič slovesnega ni imela na sebi. Resnobno je bilo zvonjenje, molitev in petje. Vendar je velikansko procesijo — od 25 do 30 tisoč — navdajala izredna ginjenost. Brezjanska Mati božja je romala z nami, da priporoči naše prošnje božjemu Sinu. Udeležile so se je vse ljubljanske fare. Na čelu vsake fare je nosil župnik križ. Spremljali so ga dvanajsteri odlični možje iz vsake fare. Za stolno župnijo je nosil križ škof sam, tja in nazaj. Delo je počivalo, uradi in trgovine so bili zaprti, tudi predstav ta dan ni bilo. Vtis je bil silen. Mislimo, da česa takega v toliki meri in globini naš narod še ni doživel. Bilo je res versko doživetje v dobrem pomenu besede. Udeležba je bila ponekod stoodstotna. V Ljubljani se je procesije udeležila tudi univerza s svojimi oblastmi.
                    
Ganljive prizore smo videli ob mimohodu Marijine podobe. Koliko vzdihov, prošenj in obljub! Izpred Marijine podobe je ogovoril množico škof dr. Gregorij Rožman. Poudaril je pomen procesije, omenjal je, da se mora očitni spokornosti pridružiti tudi zadoščevanje in trden sklep, da bomo zasebno in očitno življenje zdaj in po vojski preusmerili v luči božjih zapovedi. Slovesno smo obljubili, da Gospodovih dni ne bomo skrunili, ne izrekali bogokletja, ne si src madeževali z nečistostjo, z nespodobno modo in skrunjenjem zakonskega in družinskega življenja.
                   
Med drugim je dejal: »Lucija, ki je bila v Fatimi nebeško Gospo videla in z njo govorila, je nedavno zatrjevala, da Portugalska še ni dosti storila, da bi bila božjo Pravičnost popolnoma potolažila, še se mora v marsičem poboljšati in spreobrnjenje mora še več src zajeti. Če to velja o Portugalski, ki se je bila popolnoma spremenila in kjer je ves narod z majhnimi izjemami v duhu spokornosti postal res Marijin narod — kaj velja šele o nas! O nas, ki komaj privi korak k resnični spreobrnitvi začenjamo. Začeli smo s pobožnostjo prvih sobot, nadaljevali s pripravo na skupno posvetitev, današnja spokorna procesija je nov korak — a ne mislimo, da smo s tem vse storili. Nadaljujmo vedno bolje, vedno vestneje in vedno resneje. S te poti ne stopimo več, vztrajajmo na njej. Spreobrnitev mora biti trajna. Tu pred našo ljubljeno svetinjo, pred milostno podobo brezjanske Marije Pomagaj, pred katero smo toliko molili, toliko milosti in pomoči dobili, sklenimo resno in trdno, da hočemo v bodoče živeti po božjih zapovedih, na katerih bomo gradili lepše in srečnejše življenje.«
                  
Slovesnost smo sklenili v stolnici. Ali bo narod držal tudi obljube, ki jih je dal v usodni uri?

Ob petinšestdesetletnici ustanovitve Ljubljanske pokrajine 3.5.1941 - 3.5.2016 - Govor generala Rupnika

3. maja 1941 je Duce fašizma, Benito Mussolini ustanovil Ljubljansko pokrajino kot italijansko provinco in ji dal lastno ustavo, ki ji je zagotavljala ohranitev njene kulturne, etnične in jezikovne specifike. V nadaljevanju si lahko preberete točke iz ustave, ki so to zagotavljale, kakor tudi govore in izjave drugih vidnih osebnosti.
          

Ljubljana, 3. maja. Danes je slovensko zasedeno ozemlje doživelo svoj zgodovinski dan. Kraljevi Civilni Komisar je danes dopoldne v sprejemni dvorani na Kr. Civilnem Komisariatu sprejel zastopnike političnega, gospodarskega, delavskega in kulturnega življenja, ki so prišli, da mu izrazijo svojo zahvalo za dosedanjo skrb za usodo zasedenega ozemlja ter za mir in red v njem. V veliki deputaciji slovenskih predstavnikov so bili bivši ban dr. Marko Natlačen, bivši ministri Ivan Pucelj, Ivan Mohorič, dr. Novak in dr. Gosar, bivša senotarja dr. Ravnikar in dr. Gregorin, bivši narodni poslanci dr. Stare, dr. Golja, Kavka, Lavrič, Riggler, Smersu, dr. Hace in Masič, zastopnik Trgovskega združenja Smrkolj, predsednik Zveze gostinskih obratov Majcen, predsednik Zveze bančnih zavodov Slokar, rektor vseučilišča dr. Slavič, predsednik Odvetniške zbornice dr. Žirovnik, predsednik Notarske zbornice dr. Kuhar, predsednik Zbornice za TI Čeč, predsednik Zveze industrijcev dr. Praprotnik, zastopnik Delavske zbornice Jonke in predsednik Novinarskega društva Virant.
        

Dekret Kralja in Cesarja

    
Kr. Civilni Komisar je sprejel slovenske predstavnike v družbi svojih najbližjih sodelavcev in generala ter poveljnika gozdne milice dr. prof. Avgusta Agostinija, nadvse ljubeznivo, Kr. Civilni Komisar j h je kratko nagovoril in jim v svečani tišini prečita! Kraljevi dekret, ki ureja novi ustavni položaj zasedenega slovenskega ozemlja. Kraljevi dekret se glasi:
    

Člen 1.

Slovensko ozemlje, katerega meje so odrejene kakor na priključeni karti, je integralni del Kraljevine Italije in tvori Ljubljansko Provinco.
    

Člen 2.

S kraljevskimi dekreti, kateri se bodo izdali na predlog predsednika Vlade, se bodo odredile uredbe za ljubljansko provincijo, katera, imajoč kompaktno slovensko ljudstvo, bo imela avtonomno ustavo, upoštevajoč etnični karakter ljudstva, geografski položaj ozemlja in posebne potrebe pokrajine.
       

Člen 3.

Vrhovno oblast bo izvrševal Visoki Komisar, imenovan s kraljevskim dekretom na predlog Duceja Fašizma, Predsednika Vlade in ministra za notranje posle.
       

Člen 4.

Visokemu komisarju bo pomagal svet 14 zastopnikov, izbranih med produktivnimi kategorijami slovenskega ljudstva.
       

Člen 5.

Vojaška služba ne bo obvezna za slovensko ljudstvo Ljubljanske provincije.
        

Člen 6.

Poučevanje v ljudskih šolah bo obvezno v slovenskem jeziku. V srednjih in višjih šolah bo fakultativen pouk italijanskega jezika. Vse službene odredbe bodo izhajale v obeh jezikih.
     

Člen 7.

Kraljevska vlada je pooblaščena, da na ozemlju Ljubljanske provincije objavlja Ustavo in druge zakone Kraljevine, da izdaja potrebne odredbe, da jih dovede v sklad z že postoječo zakonodajo in z odredbami, katere se bodo izdajale v smislu č1. 2.
          

Člen 8.

Ta dekret velja, od dneva, ko bo objavljen v Službenem listu« ter bo predložen Zakonodajnima Skupščinama v svrho pozakonitve.

              
Sporočilo škofa Rožmana Duceju:
      

"Duce!
             
Zvedeli smo z velikim veseljem, da je slovensko zasedeno ozemlje po Italijanski Vojski vključeno v Italijansko kraljestvo. Prosim Vas, da sprejmete najglobljo zahvalo v imenu vse duhovščine škofije tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu.
     
Sprejmite tudi, Duce, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja. Hkrati prosim, naj božji blagoslov pride nad Vaše delo, nad ves veliki Italijanski narod ter nad slovensko ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega Imperija lahko živelo in se razvijalo."

           
Izjava slovenskih političnih zastopnikov Duceju:
         

"Duce!
               
V trenutku, ko je slovensko ozemlje, zasedeno po Italijanskih Oboroženih Silah, postalo del Velikega Kraljestva Italije, izražamo v imenu vsega slovenskega prebivalstva Njegovemu Veličanstvu Kralju in Cesarju najspoštljivejšo vdanost in izrekamo Vam, DUCE, vso našo zahvalnost za plemenite in posebne ukrepe, ki ste jih uvedli za naše ozemlje in ki bodo za nas varno jamstvo življenja in zagotovitev bodočnosti našega prebivalstva.
           
Spoštovanje našega jezika in naše kulture priča, s kako vzvišenim pojmovanjem rimske pravičnosti ume Fašistična Italija vladati narode, ki so pod njenim varstvom.
                    
DUCE, slovensko prebivalstvo bo dokazalo še bolj v dejanju svojo zahvalnost in vso svojo lojalnost."

                

Govor generala Rupnika, tedaj župana Ljubljane, 3.5.1943 na proslavi ob drugi obletnici ustanovitve Ljubljanske pokrajine:
         

"Vaše Ekscelence! Gospodje!
             
Za tako temeljit obračun, ki vsemu slovenskemu ljudstvu predočuje tista dejanja, ki jih sovražniki ljudstva zlobno skušajo tajiti in pretvoriti v nasprotje, prosim Vašo Ekscelenco, da Vam smem izraziti najvdanejšo zahvalo prisotnih in velike večine pošteno mislečih in lojalnih Slovencev.
        
Globoko v naša srca segajoče besede, ki ste jih. Ekscelenca, pravkar naslovili na nas, nam vsi1jujejo vprašanje: Kaj bi se bilo pač zgodilo z nami, ako nam ne bi bila pred dvema letoma fašistovska Italija rešila etničnega obstoja, ako bi ne bili takrat dobili tako odličnega predstavnika fašistovske vlade v osebi Visokega komisarja in prav tako uglednih visokih poveljnikov slavnih italijanskih čet in naše hrabre protikomunistične milice?
           
Odgovora na to vprašanje se moram pri tej slovesnosti vzdržati, kajti vsem navzočnim in meni samemu manjkajo pojmi in besede, da bi orisali od židovske mržnje organizirani pekel, pač pa se moramo spomniti tistih, ki so preprečili, da naše ljudstvo in naša lepa dežela nista bila popolnoma uničena.
                
V prvi vrsti gre naša hvala slavnim junakom in žrtvam, ki so padli na naših domačih tleh.
            
Polni spoštovanja prosimo Vašo Ekscelenco, da tolmači našo zahvalo in zagotovilo naše zvestobe in vdanosti Nj. Vel. Kralju in Cesarju.
            
Vašo Ekscelenco prosimo, da sporoči naše hvaležno spoštovanje za vse podeljene nam dobrote voditelju in prvemu borcu za novi svetovni red, velikemu Duceju italijanskega naroda.
             
Nadalje velja naša zahvala v prvi vrsti Nj. Ekscelenci Visokemu komisarju Emiliju Grazioliju, ki je pri vsej strogosti, potrebni za upravo,v vojnih časih, pokazal tako plemenito razumevanje in vzvišeni čut rimske človečnosti do našega ljudstva, posebno še do naisiromašnejšjh, da mu dolgujemo iskreno hvaležnost in odkritosrčno spoštovanje.
              
V zgodovini slovenskega naroda je to pač prvi in edini primer, da si je  mož, predstavnik vladavine ki je ljudstvu varljivo prikazana kot sovražna, tako hitro pridobil njegovo neomejeno spoštovanje in liubezen.
                      
Pri tej priložnosti se zahvaljujemo tudi vsem sodelavcem Njegove Ekscelence Visokega komisarja, ki so se požrtvovalno in nesebično trudili za blaginjo in red v pokrajini.
                  
Ob strani Njegove Ekscelence Graziolija stoji kot vodja oborožene sile Njegova Ekscelenca general Gastone Gambara, vojak v klasičnem pomenu besedo, izkušen in nepremagan borec, strah vseh požigalcev in banditov še izza protiboljševiške vojne v Španiji, toda tudi resnični vitez in pravi kavalir, ki si ni pridobil samo src svojih vojakov, temveč s svojo človečnostjo, s svojo prizadevnostjo za pomoč in z  zaščito, ki jo je vedno nudil revežem, bliskovito tudi srca in spoštovanje slovenskega ljudstva.
                               
Ko izražamo Njegovi Ekscelenci našo prisrčno zahvalo, se zahvaljujemo tudi vsem njegovim podrejenim častnikom, vojakom in slovenskim prostovoljnim miličnikom.
                 
Zavedajoč se, da bi bil od plutokratičnih židovskih sovražnikov vsega človeštva zaželjeni propad Evrope tudi propad oziroma popolno uničenje pobožnega, marljivega, nadarjenega in prizadevnega slovenskega ljudstva, se v polnem zaupanju in neomajni veri v Boga ter v gotovosti, da bo zmagala Italija in njeni zavezniki, z zaupanjem izročamo zaščiti in vodstvu fašistične Italije ter hočemo sodelovati z vsemi močmi kot dostojni in lojalni sodelavci za lastni blagor, za srečo države in za blaginjo Evrope.
                   
Prav posebno prosim Ekscelenco Visokega komisarja, da blagovoli sporočiti izraze naše vdanosti še danes s telegramom Veličanstvu Kralju in Cesarju ter Duceju."

              

20. april - praznik neuničljive slovenske tradicije

Dvajsetega aprila leta 1944 je na bežigrajskem stadionu prisegla domobranska vojska. To dejanje pa ni edini pomemben mejnik tega dne, temveč je na ta dan slovenski narod dobil nazaj tudi svojo trobojnico, ki jo je slovesno razvil sredi Ljubljane. Ta dvojni dogodek nam daje jasen poduk, da je dvajseti april praznik neuničljivosti slovenske tradicije, ki je sredi okupacije in sredi revolucije izkazala svoje bit in bistvo.
      
Pomembno pa je tudi, da se zavedamo, da je domobranska prisega, ki je v resnici jasna deklaracija zoper komunizem, dokaz slovenske načelnosti in brezkompromisnosti že leta 1944, medtem ko so zahodni zavezniki še vedno prodajali polovico Evrope komunistom za njihove krvave usluge. Zato je dvajseti april tudi opomnik, da je slovenski narod venomer želel le biti na svoji, od Boga prejeti, zemlji in ni želel postati orodje v rokah mednarodnega framasonstva, ki je tedaj rovarilo po Evropi pod krinko boja proti fašizmu. Naš narod je hotel ohraniti lastno bistvo in je tako tudi ravnal, ne meneč se za vojne mešetarje, ki so si pred tem in po tem delili Evropo, kakor je to njim ustrezalo.
        
Zato je dvajseti april zares praznik slovenstva, ker je v težkih preizkušnjah v katere je bil pahnjen, ne po lastni krivdi, temveč po krivdi nesposobnih srbskih vladarjev in kasneje po krivdi komunistov, ter z njimi zvezanih badoglijevcev, ker je v teh težkih preizkušnjah želel neomajno ohranjati slovensko bistvo, kakor se je razvilo v stoletjih. In ker ni klonil pod pritiski zahodnih imperialistov vse dokler mu ni bilo vse to s silo odvzeto in je bil pahnjen v veliki eksperiment dvajsetega stoletja - od liberalizma krmljen in krmiljen komunizem.
    
A ker se slovenski narod ravno v letih 1942 - 1945 uprl londonskim mešetarjem in hujskačem, ki so kratkovidno želeli ohranjati svoj imperij zgrajen na tolikih krivicah in žrtvah, je pokazal da je slovenska tradicija v njenem jedru neuničljiva in da nima noben tuj narod pravice soditi na kakšno pozicijo naj se postavi. Naš narod je želel prestati vojno, ki je ni sam začel in je ni bil dolžan bojevati v korist mednarodnega kapitala ali mednarodnega komunizma. Zato je zavzel takšne pozicije, za kakršne je ocenil, da bodo najbolj ustrezne za njegovo bit in bistvo.
      
Medtem ko so oefarji in vsi drugi komunisti delali po navodilih Moskve in so nekateri zaslepljeni liberalni domoljubi delali po navodilih prevarantskega Londona, je slovenska tradicija, kakor je bila izražena v slovenskem intelektualcu, domobrancu in kleriku odrekla svojo pokorščino nekim imperialističnim kalkulacijam zahoda in vzhoda ter je s tem edina, ki more v današnjih dneh reči, da je imela prav in ne nosi nobene krivde za razsulo in propadanje zahodne družbe, ki se stara in postaja iz trenutka v trenutek bolj izprijena.
   
Ta dan more tako izstaviti račun tudi vsem tistim, ki slovenskega naroda niso dojemali v njegovem celovitem in edinstvenem bistvu, temveč so ga po liberalno dojemali le kot skupek jezika in dežele, ter so s tem, tedaj ali kasneje, koristili komunistom na eni strani in dekadentnim kapitalistom na drugi strani. Njihovo zavzemanje, na videz načelnih, pozicij zoper okupatorja, je zgolj šibilo slovensko tradicijo do te mere, da je skorajda povsem izginila in je slovenski narod postal narod brez duše.
         
Zato se naj vsakega dvajsetega aprila, na dan domobranske prisege, ki jasno izraža voljo Slovencev, da se za vsako ceno uprejo komunistom, opomnimo, da obdobje druge svetovne vojne pri nas, ni zares črno-belo in da tisto kar smatrajo Britanci za črno ni zares črno in tisto, kar smatrajo za belo, ni zares belo.
   
20. 4. 2016 -NeoDomobranec