"Živel Kristus Kralj!"

Kraljevanje Kristusovo je koncem devetnajstega in v prvi polovici dvajsetega stoletja pomenilo tisto idejo, ki je združevala živa katoliška politična gibanja širom Evrope in celo Amerike. Po okrožnici Quas primas, leta 1925, pa je dobilo katoliško občestvo še več novega zagona. V vseh državah lahko zasledujemo razmah katoliških gibanj, ki jih je ustavil šele konec druge svetovne vojne, ki je s seboj prinesel diktaturo liberalizma.

Nekaj primerov bojnega klica: "Živel Kristus Kralj!"
   
1927 Mehika
"To kar se dogaja sedaj v državi Mehiki, pa že docela spominja na preganjanja v prvih stoletjih krščanstva. Slišimo že o mučenju mladeničev, ki imajo pogum, da se potegujejo za versko svobodo. Tako n. pr. so v mestu Mehiki zaprli družbo mladeničev, članov »Lige za versko svobodo«. Spravili so jih v družbo hudodelcev in zloglasnih oseb. Prav kakor za časa preganjanja v prvih stoletjih. Mladeniči se niso menili za to družbo, marveč so skupno molili sveti rožni venec. V mestu Zami so prijeli in zaprli dva mlada fanta (Manuela Malgareio in Jakoba Silva), člana zgoraj omenjene Lige. Vojaki so hoteli prvega prisiliti, da bi vzkliknil »Živio Calles!« (Calles je sedanji mehikanski tiran) Toda mladenič zakliče: »Živel Kristus Kralj!« Izjavil je tudi, da je zanj pripravljen umreti. In vojaki? Jeli so ga mučiti: Odrezali so mu ušesa kos za kosom. V strašnem trpljenju je pa venomer klical: »Živel Kristus Kralj!« Nato so mu odrezali še jezik. Prijatelj J. Silva ga objame in v takem položaju so ju odpeljali v smrt. — Tako umirajo katoliški mladeniči za svojo vero."
          
1936 Španija
"Ob izbruhu španske civilne vojne sta dva pomorska častnika v Asturiji, ki je bila krvavo rdeča, dobila povelje, da odrineta s svojima ladjama proti vstašem. To sta bila Feliks Fernadez Fournier in Jožef Piury Quesada. Oba izrazita katoličana, sta neustrašeno izjavila, da tega ne moreta storiti. Prvemu so dali 10 minut, drugemu pa 48 ur odloga, da se premislita, sicer bota ustreljena. Brez premisleka sta odgovorila, da ne potrebujeta nikakega odloga, ampak sta takoj pripravljena rajši umreti, kot omadeževati svojo čast. Oba sta bila postavljena pred puške in padla kot mučenca z vzklikom: Živela Španija! Živel Kristus Kralj!"
    
1937 Španija
"V Mombroce in Calandi je bilo umorjenih 11 redovnikov - dominikancev, ker niso hoteli izustiti zapovedanega vzklika: »Živel komunizem«, marveč so klicali: »Živel Kristus Kralj!«"
     
1942 Slovenija
"Kakor je bil sam vedno skromen v vsem svojem življenju dragatuški župnik Jakob Omahen, tako je bila tudi zelo skromna časopisna vest o njegovi mučeniški smrti.
 
7. julija so ga partizani odpeljali. Prišli so nad njega kot na kakšnega razbojnika. Roparsko ekspedicijo sta vodila znani komunist Dvojnmoč iz Kanižarice in Heničeva Katica iz Kvasice.

Odpeljali so župniku Jakoba Omahna v zloglasno partizansko taborišče tam za Svetim Križem, od koder ga ni več nazaj.
    
»Živel Kristus Kralj!« je glasno zaklical, ko so ga gnali mimo župne cerkve, ko se je poslavljal od svojega evharističnega Kralja in od svojih župljanov, ki so nemo gledali ta strašni prizor. Za ta njegov vzklik so ga partizani kaznovali na ta način, da so ga z močnimi udarci podrli na tla."
   
1942 Slovenija
"Med prvimi sta bila umorjena župan Brulc in podžupan Hrovat. Podžupana Hrovata so odpeljali v juniju in ga umorili v gozdu, dočim so župana Brulca in njegovega sina odpeljali 12. julija, ju grozovito mučili in umorili 15. julija. Vse te žrtve so bile sojene v gaberški šoli, kjer so v njeni bližini našli do 200 grobov — žrtev iz bližnje in daljne okolice Novega mesta.
 
Ko so nesrečneže izkopali, so poklicali zdravnika dr. Kolarja iz Novega mesta, ki je zdravniško ugotovil poškodbe vpričo komisije in izdal uradni spis o tem, kjer pravi sledeče: »Na glavi so zdrobljene kosti, oči in veke nasiloma iztrgane, porezana zgornja in spodnja ustnica, jezik izruvan, levo uho odsekano, spodnja čeljust zdrobljena, koža ožgana, na roki manjkajo trije prsti — bil je živ zakopan.« Tako govore uradni zapiski o mučenju župana Brulca, kar se da potrditi tudi na podlagi slike. Kaj je zagrešil? Edino to, ker jih ni hotel pozdraviti po komunistovsko, temveč odgovoril: »Smrt komunizmu! Živel Kristus Kralj! Tako sem svoje otroke učil in tako tudi je!«"
     
1943 Slovenija
"Mladega, vzglednega katoliškega fanta, Povšetovega Jožeta iz Goriške vasi pri Mirni peči ni več med živimi. Krogla slovenskega komunista mu je ugasnila luč življenja. V sredo, 17. svečana je prišel iz Trebnjega, kjer je bil pri legiji, na kratek dopust k staršem, ves vesel in dobre volje, kakor je vedno bil — saj si je njegove družbe vsak veselil in tudi iegijci v Trebnjem so se že veselili Jožeta, ki naj bi se bil še isti večer vrnil. Pa mu ni bilo dano.
 
Ko se je okrog 4 popoldne poslavljal od domačih, so štirje partizani naredili zasedo okrog hiše. Ko je skočil skozi okno, hoteč uteči, ga je zadela dum-dum krogla. Že smrtno ranjenega, skoraj umirajočega je hotel bratomorilec še enkrat ustreliti, pa mu je pokojni Jože odgovoril:

»Saj bom sam umrl! Umrl bom za Boga!«
           
»Kaj, za Boga?« je vzdrhtel bogoodtujeni morilčev glas.
      
»Da, za Kristusa bom umrl! Živel Kristus Kralj!« je umirajoči povzdignil svoj glas."
     
1944 Slovenija
"Na veliko sredo so komunisti odpeljali in pozneje ubili g. Franceta Kerna, kaplana in zadnji čas župnega upravitelja v Hinjah.
 
Pokojni gospod se ie rodil v Praprotni Polici pri Velesovem. V mašnika je bil posvečen lani in takoj nastavljen za kaplana v Hinje. Bil je duhovnik po božji volji. Gojil je življenje molitve in odpovedi. Vzlic zaprekam je v prid verskega življenja točno vršil vse, kar je zahtevala od njega Cerkev in predstojniki. Zadnje pokojnikovo pismo, ki ga je v novembru poslal svojim prijateljem, zaključuje veličasten vzkiik: Živel Kristus Kralj! Francu Kernu, zgledu katoliškega duhovnika, mučencu za vero in narod, večna hvala in slava!"
  
Ave Christus Rex !
Viva Cristo Rey !
Hail Christ the King !
Vive le Christ Roi !
Živel Kristus Kralj !

K prazniku Kristusa Kralja

Kristus Kralj - Zmagovalec

Celotna enciklika Quas primas v slovenskem jeziku: Quas primas

Ko dandanes praznujemo praznik Kristusa Kralja, se večina ljudi ne zaveda, kaj ta praznik sploh predstavlja in ne razume njegovega specifičnega pomena v redu Cerkve in družbe. Tudi mnogi duhovniki in laiki, ki jim je ob tem prazniku dano, da govorijo in pišejo o pomenu in važnosti tega praznika, ne znajo natanko povedati, zakaj in kako nosi ta praznik velik pomen in čemu je bil postavljen relativno pozno in to ravno v divjem dvajsetem stoletju, ki je v silnem barbarizmu celo prekašalo devetnajsto in osmenajsto stoletje. Zakaj vendar je bil ta praznik postavljen ravno v času med obema svetovnima vojnama?

Napak bi bilo misliti, da kraljevanje Kristusa Kralja zadeva le posameznika ali Cerkev, v smislu vzporednega verskega bistvovanja, ki z okolico, družbo in državo nima nič opraviti. Ravno nasprotno. Praznik kristusa Kralja je bil od Pija XI. postavljen ravno iz razloga, da postane večni opomnik, da Kristus ne kraljuje le nad osebo in Cerkvijo, temveč nad družbo, državo in človeštvom sploh. Kristus Kralj ali Kralj kraljev (npr. 1 Tim. 6,15) je namreč gospodar, kralj, ki mora kraljevati ne le nad posamezniki, ki ne nosijo nobene oblasti, temveč prav nad mogočniki, kralji, državniki, politiki, zakonodajalci itd. Kristus Kralj kraljuje nad državami.

Nesmiselno bi bilo tudi trditi, da je bil praznik Kristusa Kralja postavljen zgolj spričo t.i. totalitarizmov, ki so gradili totalne države. Nasprotno, ta praznik, ki sicer omejuje državo v njenem samogospostvu, ker ji postavlja zakone, ki jih ne more preseči, ali zanemariti, ni bil naperjen zoper totalitarno državo kot takšno. Kajti Cerkev je indiferentna do oblike vladavine. Naperjen pa je bil zoper možnost, da se država bodisi popolnoma odreče Kristusu in mu odreče svoje podložništvo kot Kralju kraljev, bodisi, da postane v verskem oziru indiferentna, kar pomeni, da tretira vse veroizpovedi enako in ne izraža svoje vdanosti Kristusu ob cerkvenih praznikih in na področjih, ki se tičejo večnega blagostanja svojih državljanov. V tem oziru je namreč liberalna demokracija s svojim brezverskim, sekularnim zadržanjem napram pravi veri, ki je vera nepregledne množice predhodnih rodov, neprimerno slabša državna ureditev oz. vladavina, kakor pa denimo fašizem, ki je kljub svoji absolutni Državi, vendarle katoliški veri in Kristusu Kralju odmeril priviligirano mesto, kajti ravno državno praznovanje verskih praznikov in udeleževanje državnega vrha pri prazničnih bogoslužjih, je tisto izkazovanje podložništva Kristus Kralju, ki ga je vsaka oblika vladavine dolžna izkazovati.

Zato je bil praznik Kristusa Kralja postavljen v času, ko so se vladavine, tako tiste liberal-demokratske, kot one materialistične (komunizem) in one, ki so drvele v poganstvo (narodni socializem), vse bolj odtegovale kraljevanju Kralja kraljev in se je na obzorju kazala versko indiferentna država, ki katoliško vero degradira na enakovreden položaj z vsemi krivimi verami. In zato smo danes v takšni zadregi ob praznovanju tega praznika, ker si ne drznemo jasno in na glas izpovedati, da katoličani zahtevamo državo, ki bo priviligirala katoliško vero, se bo ravnala po božjih zapovedih in, ki ji bo poslednji cilj zveličanje državljanov.

Da pa je papež Pij XI. postavil ta praznik ravno v tem času, je bil razlog tudi v tem, da je lahko z velikim veseljem opazoval katoliško politično gibanje, ki je živelo in delovalo po sleherni evropski državi. To so bila katoliška socialna gibanja, ki so želela pravičen socialni red in krščansko državo in niso nikoli kompromitirala svojih nazorov, temveč so s svojim vztrajnim delovanjem dosegala spremembe in krojila politiko držav. To so bile stranke, gibanja in društva, ki niso nič podobnega današnjim pomehkuženim krščanskim demokratom širom Evrope, kaj šele, da bi bila kakorkoli podobna današnjim konservativcem in njihovemu boju za liberalne fundamente. Te stranke, gibanja in društva so si z besedo in dejanjem zares prislužila imenovati se krščanska, katoliška.
       
Zato praznik Kristusa Kralja ni praznik neke abstraktne zamisli, ali nekega dejstva, ki bi bilo zgolj duhovno in bi bivalo le v notranjščini človekovega srca in domače cerkvice. Ne. Praznik Kristusa Kralja je praznik katoliške politike, zavzemanja za državo po katoliških načelih, ki bo Kristusu vrnila njegovo mesto v ureditvi družbe in je torej praznik, ki nas mora spodbujati k realnemu delu v realnosti družbe, države in sveta.
         
V tem prazniku je namreč do popolnosti izraženo katoličanovo poslanstvo v tem svetu, ki se od protestantskih krivovercev in pravoslavnih razkolnikov popolnoma razlikuje. Katoličan, ki veruje, tudi preobraža svet, ne le z zgledom, temveč z dejanjem in naporom, v večjo božjo slavo. V slavo križanega Kralja, ki je zakraljeval nad nizkimi, pa tudi na visokimi. Nad posameznikom in družino, pa tudi nad družbo in državo.

Obenem pa je ta praznik tudi oster opomnik vsem tistim katoličanom, ki v maniri liberalne demokracije in protestantiziranega katolištva menijo, da moramo svoje katoliško versko bistvovanje ločevati od onega političnega, družbenega in  socialnega. To zmoto, ki se pojavlja v katoliškem občestvu, obsoja ta praznik, ki je praznik katoliške političnosti, aktivnosti, brezkompromisnosti in radikalnosti.

In naše upanje in naša vera ostajata obrnjena v zamisel, da se nekoč slovenski katoliški narod zopet povrne v tirnice katoliške socialno-politične doktrine in zgradi državo, ki bo vredna imenovati se Kristusova podložnica. Državo, ki bo nov katoliški monarh, kralj, nad katerim naj vlada Kralj kraljev - Kristus Kralj.

Christus Vincit!

Christus Regnat!

Christus Imperat!

Živel Kristus Kralj!

Tebi, slovensko dekle (1944)

Tebi, slovensko dekle

           

O nalogah slovenskih mladenk pri preobražanju našega ljudstva

           

[Objavljeno v tisku 29.7.1944]

          

France Kunstelj

             
Pred meseci sem imel priliko, da sem spregovoril besedo slovenski materi. Takrat sem dejal, da se mora slehernemu, vsaj trohico domače čutečemu človeku krčiti srce v teh dneh, ko misli na nepopisno trpljenje, ki so ga morale in ga morajo ponekod še prestajati matere zaradi svojih sinov.
   
Danes pa naj s to mislijo nadaljujem in povem, da je s trpljenjem mater tesno povezano tudi trpljenje naših hčera — naših deklet.
  
Novi dobi gremo Slovenci z drugimi evropskimi narodi naproti. Dobi, ki jo bo vsaj delno izoblikovalo tudi vzvišeno poslanstvo žene. Ne samo matere, marveč tudi dekleta.
  
Težka naloga čaka vse, tudi tebe, dekle. In za to nalogo se pripravi s srcem in umom, da boš znala združiti žensko srce z moško srčnostjo, plemenitostjo in treznostjo, — teh odlik naš čas krvavo pogreša.
  
Ko zidamo svojo bodočnost, se mi večkrat dozdeva, da smo nemara vse preveč vase zaverovani, ali z drugimi besedami povedano: premalo važnosti pripisujemo — to je bila ena izmed mnogih naših napak v preteklosti — vprašanju, kakšno besedo naj ima naša žena v bodoči preosnovi naše narodne, gospodarske in kulturne bitnosti. In zato naj nas današnja beseda, ki jo posvečam našemu dekletu, vsaj za hip postavi v razmislek tega, tako važnega vprašanja.
     
Slovensko dekle, prislnhni tem mojim skromnim besedam, ki jih hočem spregovoriti tvojemu razsodnemu in treznemu razumu, tvojemu blagemu srcu in tvoji plemeniti duši ...
    
Ko so se začela za nas leta strahote z aprilskimi dnevi 1941, se je tudi tvoje ime, večkrat ponavljalo v zvezi z usodnimi trenutki našega narodnega življenja. Tudi tvoje ime je vedno bolj in bolj stopalo v ospredje in zadevalo ob besede: ljubezen, trpljenje, čast, dostojanstvo in — sramota, nečast, izdajstvo, podla kupčija, podivjanost, zverinstvo... In tako nam je nič kolikokrat udarila vsaj v duhu na uho znana pesem:

»Dokler slovenski rod

biva po zemlji tod,

bode slovelo

slovensko dekle ...«

        
In kako in zakaj bo slovelo to naše dekle? Eno dekle častno, drugo sramotno v pozne rodove. Če so oblikovalci naše rodne besede in drugi kulturni tvorci toliko opevali naše dekle in ženo: njeno srce in čustvo, njene dneve in noči; njen nagelj in rožmarin v oknu; njeno vdanost, milino, plemenitost; njeno čast in dostojanstvo; njeno lepoto, njene velike vrline, njeno veliko ljubezen, niso in ne bodo mogli nikoli v vsej polnosti izpovedati tega, kar je od te strani tako močno vplivalo na preoblikovanje našega človeka v letih revolucije, ki je s svojimi krvavo rdečimi valovi pljusnila v zadnjo gorsko naselje naše Dolenjske, Notranjske, Gorenjske in Primorske.
       
Bili so to dnevi naše najhujše preizkušnje, saj je brezvestni rdeči sovrag zadal našemu času neizbrisen pečat svoie krutosti; rdeča miselnost, ki je razpredla svoje mreže tudi med nas, ne prizna ne veri in ne srcu osnovnih pravic; vse svetinje, ki so iz davnin korenik naroda, tako da bi narod brez njih nehal biti narod, vse te svetinje skruni in načrtno uničuje, tako da je naš človek po brezsrčnem zločinstvu rdečega nasilnika dvakrat ranjen: krvavi njegovo telo in hromi njegova duhovna moč.

In prav zato je ob tem umiranju najhuje prizadeta osnovna celica našega občestva: družina, ki ji daješ tudi ti, dekle, svoj delež ...
      
Najprej besedo tebi, dekle, ki si ostala to karr bi morala vsaka hči naše matere biti in ostati: čista, poštena, plemenita. In taka skozi vse vihre, ki so divjale nad našim narodom.
  
Spomniš se, kako je zadivjal vihar savojske okupacije. Za njim je zabučal vihar rdeče vstaje, nekdo je pel: glavo je dvignil v nas upor ...
   
Pa tvoja vest je danes čista. Kakor da so jo ti viharji učvrstili in izmili zadnji madež s tvojega srca, si postala velika v teh časih, vzvišena, ljudstvo je ponosno nate, zavedaj se tega, dekle! In če si pisala dnevnik (tudi če ga nisi, saj ga je ludstvo vestno pisal), ali niso besede tvojega dnevnika besede sočutja s trpljenjem naroda, ki je umiral za svoje poštenje in neomajno prepričanje?
   
S srcem ljudstva je umiralo tudi tvoje srce, naše dekle, ki si v nemi grozi zrlo, na hinavsko početje savojskih dečakov, ko so narodu počeli preračunano uničevati gmotne dobrine in življenja.
       
Vsa čast tebi, dekle, ki si bila v žalostnih dnevih s trpečim narodom eno: da si čutila, kakor je čutil narod; da si trpela, ko je trpel narod; da si šla z njim na Kalvarijo in da si vstajala, prekaljena in prečiščena v trpljenju, ko je začel vstajati narod.
      
Dekle, ki nisi imelo nikdar v teh dneh naše narodne žaloigre niti koščka srca za tiste ki so nam delali hudo, ali si danes ne oddahneš v tihem spoznanju in priznanju: človek obrača, Bog obrne — pa še prej, kakor človek računa. Danes s tihim zadovoljstvom gledaš nazaj na dni krvavih preizkušenj.
    
Stokrat čast takim iz vrst slovenskega deklištva. To so imena, ki bi jih morali ohraniti v živem in nad vse častnem spominu vsi zavedni Slovenci. Ko pišemo strani svoje zgodovine, ne prezrimo teh imen, ki bodo še v pozne čase luč našim rodovom.
   
Zahvaljeno tvoje srce, nepozabno dekle, ki ni jenjalo bdeti v najmrakotnejših trenutkih naše preteklosti. Bila si vestalka vestna čuvarica našega ognja, da ni ugasnil, marveč je tlel in tlel in s svojo morda nevidno toplino grel tvoje okolje, grel srca mnogih, ki so se ti približali, četudi samo s plahim korakom. Kolikim si prav ti ustavila korak, da niso krenili na levo, kjer je tlel pogubni ogenj, ki je potem s svojim požarom upepelil na sto in sto naših lepih vasi. In kolikim si prav ti zadržala pest, da se ni dvignila in zgrabila za srp in kladivo in udarila po lastnih bratih! Kolikim si zadržala hrepenenje srca, ki so ga klicale varljive sanje gozda in krvi!
  
Ni ti ukradel savojski počesanec najdražjega zaklada — tvojega srca, in ni se ti srce ogrelo za peterokrako zvezdo, ki so z njo moskovski plačanci omadeževali našo lepo tribarvnico; ne, dekle, tvoje srce je ostalo zvesto slovenskemu srcu. In danes ko si lahko že pogledava iz oči v oči, ko si lahko že na glas poveva marsikaj, kar do zdaj nisva smela; ko si govoriva od srca do srca, danes šele sprevidiš, da je tvoj delež za ublažitev velikih preizkušenj naših dni velik. Ponosna bodi na to!
   
Danes je lahko tvoje čelo vedro, tvoj pogled ne več tako zaskrbljen, ko zreš v dni, ki so pred tabo. In tvoje srce — mar že ne vriska od veselja, ne samo spričo novice, da se ti je fant, ki si zanj zalivala rožmarin in pretočila prenekatero solzo, vrnil iz vsiljene internacije, živ, odložila si skrbi zanj. — Nisi, pravim, vesela samo zaradi tega, ker se je vrnil izza savojskih žičnih ograj tudi tvoj brat, sosedov, oni tvoje sestre, tvoje znanke, z njim še nekateri, vsi ne, to veš, — vesela si tudi tega, ko je tvoj izbranec skupno z drugimi koj po vrnitvi stopil v vrste slovenskih brambovcev, junakov, ki so stisnili pesti, da udarijo po rdečem krvniku in vsem, ki mu na ta ali oni način dvorijo.
     
In če si, ti naše dekle, odkritosrčno veselo tega, potem je tvoje srce res plemenito, junaško, slovensko — ker bije ne le za usodo poedinca, marveč za usodo vsega naroda.
       
Če prečuješ ure in ure v tihi skrbi in molitvi za narod, ki mu brambovstvo obeta mnogo; življenje in vstajenje — ta dan je blizu — tedaj vedi, da ti bo vse to nekoč poplačano: narod sam ti bo odkritosrčno hvaležen za sleherno žrtev, ki jo daješ zanj. In če nadalje še vidno garaš v teh odločitvah pri našem delu za obnovitev razdejane domovine, vedi, da ti bo domovina nekoč hvaležna za vse.
      
Zato pokonci glavo; delaj, trudi se, garaj tudi do izmučenja; uči, kjer sprevidiš, da je potreba (in potreba je velika, še velika, ne delaj si morebitnih utvar), — zdravi, celi rane, da naš človek, čil na duši in telesu čim prej dočaka praznik vstajenja. Bodi dekle z lepo dušo, zakaj vso moč, jasnost in dobroto svoje duše boš nekoč dala naprej — svojim potomcem.
       
Naše ljudstvo se mora prenoviti iz življenjskih moči in bogastva svojega bistva, pri tem obnovitvenem delu pripada poglavitna naloga dekletu, ženi in materi. Dekle slovensko, ti ne živiš samo zase, za življenje v tesnem okviru svojega jaza, temveč za širše okolje, za družino, rod in narod. Dobra žena napolni z blagoslovom stoletja. Soglasje, ki naj uravnava tvojo dušo, ni le tvoja zasebna stvar, ampak zadeva naroda. Narod, ki so mu vdane njegove hčere, ki se zavedajo svoje časti in dostojanstva in svojega vzvišenega poslanstva, tak narod je na svoje hčere lahko ponosen. Naj bi bilo naše dekle zmeraj naš ponos, kakor je bilo že izdavna in kakor jo slavi pesem, stokrat zapeta, nikdar izpeta ...
    

»Slovenka sem,
Slovenka čem ostati.«

               

*

       
Druga misel tebi, dekle — begunka. Da ti gorko stisnem desnico v pozdrav — pred meseci tega nisem mogel in nisem morda smel. Kako težke so bile ure tvojih septembrskih, oktobrskih, novembrskih noči. Še danes ti lebde nad dušo, kajneda, kot svinčeni oblaki. Še nikoli nisi doživljala tako grozljivih notranjih pretresov ko v teh časih. Saj kadar gre kakor prav danes za resničen obstoj naroda, ne le poedinca, za življenje njegovo, tedaj so ti trenutki najtežji.
       
V duhu vidim tvoje skrbi, slišim tvoj trepet, ko te je sleherni šumot, prihajajoč iz teme noči, zbegal in tako slabil tvojo telesno in duševno silo; vidim tvoj strah, ki so ga povzročili brezvestni rdeči gozdovniki, in v duhu zapustim s tabo nekega dne, ko je postala mera trpljenja in strahu prepolna, vse: mater, dom, nagelj na oknu, vrt, nekoč tako skrbno negovan, zemljo, vas — in zbežim pred krvniki, ki vihtijo srp in kladivo.
    
In ti, sirota, bežiš, da si ohraniš edino, kar še imaš: življenje. Bežiš. Kam?
       
Smradečim dimom in prežeči smrti nasproti? Pred tabo smrt, za tabo smrt, krog tebe smrt. Smrt, ali ti bo prizanesla?
     
Tebi prizanese — čudo! ... In zdaj si pri dobrih ljudeh, morebiti prav tu sredi belega mesta, in se oddihavaš. Morda imaš poleg sebe še mater in dragega očeta; brata ne, ker so ti ga rdeči grobarji umorili; nikoli več ga ne boš videla, o, da bi vedela vsaj za njegov grob...
            
Dekle, obriši si solzo ob teh besedah, in ne joči, zakaj iz teh žrtev klije novo življenje — duh, ki oživlja nove sinove našemu narodu, junake-domobrance. Tem je naše ljudstvo zaupalo obrambo domovine, vzpostavitev mirnega življenja in plodnega razvoja vseh sil in moči kulturnega človeka.
     
Čuj, dekle, z njimi in delaj z njimi, če hočeš biti res slovensko dekle!
        

*

   
Nadaljnja misel veljaj tebi, naše dekle, ki si dalo v dneh križevega pota našega naroda največjo žrtev, žrtev lastnega življenja.
       
Tvojih vrstnic je mnogo. Mnogo, ki so položile najdražji dar domu, Bogu in rodu na oltar. Zemlja pokriva njihova telesa, v trpljenju in mukah izčrpana, nečloveško skrunjena, zverinsko stepena, zbita in razmesarjena.
       
Ko prelistavam naše »Črne bukve«, ki prikazujejo in razkrinkavajo podle komunistične nastope na naši zemlji, se mi zmeraj dozdeva, da pisana beseda vse premalo pove, ali drugače rečeno: če bi hotel opisati vse to strašno gorje, ki je teplo naš narod zadnja tri leta, bi knjige narasle v obsežne skladovnice. In pisati bi morali prav za prav za vsako vas (srenjo) posebej in za vsak stan posebej, a še ne bi vsega povedali, ko je pa vsakdo preživljal toliko, da bi lahko pisal zase debele knjige.
       
In tvoja knjiga, dekle, ki spiš nevzdramni sen tam pod tihimi smrekami notranjskih gozdov ali v hladni senci dolenjskih bukev, nemara v samotni kočevski gošči, tvoja knjiga je prazna, zakaj tvoje trpljenje je bilo preveliko, prevelike bolečine so pa neme . . .
       
Toda tvoj duh kriči iz prerano zakrite gomile, kriči v naš dan in biča rdeče krvnike, ki so te svoje dni nasilno iztrgali iz družinskega občestva; ki so ti vzeli dom in z njim vse: toploto, blagost, mir, ljubezen ...
         
Duh tvoj kriči in mi slišimo njegov glas. Ne kriči, kakor da sprašuje: zakaj ste me umorili, mene, tako polno mladostnega ognja in pesmi, polno hrepenenja po pomladi, ljubezni in življenju? Bila bi nekoč žena, mati, družini luč, narodu kažipot... Tvoj duh, mrtvo dekle, govori vse drugače; govori: moja žrtev naj rodi blagoslov vsem, ki so na pravi poti, slepcem pa naj odpira oči, da to pot najdejo.
          
Mi pa, zavedni bratje in sestre, se bomo oddolžili njihovemu spominu z vztrajnim in nesebičnim delom, ki bo narod privedlo do jutra vstajenja.
     

*

   
In nazadnje še beseda tebi, dekle, ki ne zaslužiš slovenskega imena; tebi, ki si prodala svojo čast, ime, dostojanstvo in poštenje — ali savojcu ali pa bratu zločincu.
        
In zato ti že vnaprej na glas povem, da moja beseda na tem mestu ni beseda tolažbe, marveč obtožbe in obsodbe. Narod te je izpljunil iz svoje srede. Tvojega mesta ni več v vrstah našega deklištva, če še nisi prejela plačila za svoje delo, ki je narod gnalo v smrt, ga boš že še prejela o pravem času; morebiti še prej, ko si misliš.
       
In še to si zapomni: kadar narod sodi, je sodba pravična, zato neizprosna, za zločinca dvakrat huda, ker govori pravica, ne pa usmiljenje.
          
Kakšen zli duh te je obsedel, da si pozabila na to, da te je nekoč rodila slovenska mati; da ti je prav ona dala slovensko čud, slovensko besedo, posem in molitev? Da, šla si tako daleč, da si prodala zadnjo svetinjo človeku, in sicer tistemu, ki je tvoje rojake bičal in jih tiral na K alvarijo.
          
Kri je tekla, nedolžna kri, njen duh je zaudarjal tudi vate, toda tvoje srce je ostalo topo, ker je bilo že prodano za najsramotnejšo ceno, — da, ti si se celo naslajala nad nedolžno krvjo lastnih bratov. V tvojem srcu ni bilo več ljubezni, ni bilo več pesmi. Blato se je razlilo v tvoja prsa, ostudna kača je sedla na tvoje dekliško srce in ti to kačo dojila ...
        
Pred tabo ni bilo več zelenega okna in nageljna v soncu in rožmarina; nič več nisi zalivala rož v vrtičku, — na večer je šel nekdo mimo tvojega okna, tih, zavrisniti ni smel in tudi ni mogel, brez lepega nageljna v gumbnici. Spazila si ga, pa si izmaknila pogled, kakor da te je zbodel tisti tihi korak pod oknom. Bil je tvoj fant, a zate ne več. Srce si dala cesarskemu savojcu. In tvoj fant ni nikoli več zavriskal in tudi pod okno ga ni bilo več. Tisti, tvojemu srcu tako prirastli ljubi mu je priskrbel drug dom — (taborišče). Na vasi je utihnila prešerna fantovska pesem.
       
Ti pa, dekle, nisi čutila te grozljive samote večerov in noči. Kaj še, saj ti je druga pesem nadomestila domačo. Drugim je ni mogla; tebi, samo tebi jo je. Čudno. Pa te je tako svarila rodna mati, prijateljica, — a ti si preslišala te opomine, poslušala si samo glas krvi in podlosti. In šla si v svoji nizkotnosti še dalje — pela si drugo sanjajočo pesem in tako omadeževala svoje srce z novim madežem. Hudobija raste, če je v kali ne zatreš. Takisto je z zločinom. In tvoja hudobija je zrasla v zločin. V zločin, ki vpije v nebo za maščevanje ...
            
Ni čudno, če je ljudstvo že kaznovalo zločince, ki so mu prišli v roke. Tudi tebe je že kaznoval. Ne mislim na prizore, ki so odigravali ob odhodu savojskih vojščakov iz naših srenj in mest, ko so njihove slovenske dvorjanice točile solze za njimi ob splošnem začudenju svojih mož in fantov; ko so jim nosile jedačo in pijačo na postajo, kamor so imele zmeraj neoviran dostop; ko so potem zasanjano zrle v sopihajoči vlak, ki se ne bo nikoli več povrnil tak kakor ta dan, oh, — in dalje prizori, ko si se morala potem lepega dne ti, vlačuga, odzvati vabilu drugih vojakov, tistih, ki so ti začeli izpraševati topo vest.
       
Ti si zardevala, ko si zagledala sinje uniforme, ki so te bodle v oči in ki so govorile: proč z oskrunjenimi srci, — ne mislim samo na prizore, ki so se potem odigravali po vojašnicah, kjer so se nastanili slovenski domobranci, in je taiste vojašnice, snažila savojska vlačuga — ah, kaj je bilo to, še vse premalo za kazen tem našim izvrškom. Mislim tudi na prizore, ki so se in se nemara tu pa tam na žalost še odigrivajo med našimi deklinami ko ti blago pisemce privabi savojskega ljubimca na obisk k njej, ki — kakor kaže — res ne bo nikoli pozabljen.
        
In te pesmi ni in ni konec. Dekle, kaj je res še ne bo konec? Zapomni si: Narod naš je slovenski in tak bo ostal, tudi če se mu nekaj hčera izneveri.
           

*

        
Na zadnjem mestu naj bi spregovoril še besede tistim iz vrst našega ženstva, ki so šle v svoji hudobiji in podlosti še dalje ko te zadnje — nemara jih je več, ki so prešle v stanju, ki mu ga ni primere v človeški zgodovini — da so namreč prodale ne samo svoje srce bratu zločincu, požigalcu in ubijalcu, ki je na poziv rdečih komisarjev zarezal najgloblje rane lastnemu narodu, marveč so sploh pozabile na svoje srce, čast, dostojanstvo in poslanstvo in naposled še na zadnje, kar ostane slehernemu človeku: na svoj človeški čut in ga zamenjale z živalskim.
          
Koliko bi vedeli povedati naši gozdovi, če bi govorili!
           
In koliko naših deklet je zvabila hosta v svoje očarljivo območje in — rdeče mreže, ki jih pri ženski ni in ni moči pretrgati.
          
In kdo je kriv teh nepremišljenih in tako usodnih korakov? Nemara starši, oče, mati, brat, sestra, fant, študij, sla po uživanju, sprostitev nagonov, kri, pesem ...
        
Ne iščimo vzrokov izven vzrokov. Zadnji in prvi vzrok se je skotil v njenem srcu, to priznajmo! In zato — kdo bo odgovor dajal za njeno živalsko početje? Tudi roditelji. Toda zlasti ona, ki ni imela pravega srca in duše in sočutja in ki sploh ni imela človeškega srca, marveč je gojila v prsih gada. Ali naj jih pomilujemo? Ali naj se nam smilijo tako zvane zapeljanke in nevednice in ne vem kaj še vse?
          
Nikoli! Narod jih sodi in obsoja. Obsoja na smrt, ker to niso ženske, marveč razbesnele zveri, ki jim niti živalskega imena ne vemo. Ali je mogoče misliti, da bi se dekle, ki ima količkaj srca, tako spozabilo, da bi izdalo v smrt rodnega brata, očeta, mater?
          
In vendar — to se je godilo na naši zemlji. In kaj piše zgodovina teh dni! Kaj smo videli v duhu ali v resnici po lanskem 8. septembru po nesrečni Dolenjski, da »kočevskega sodnega procesa«, kjer se je na izrazit način izkazalo naše rdeče ženstvo v vsej svoji krvoločnosti, sploh ne omenim!
      
Dovolj — zakaj beseda obsodbe naj bo kratka, ker zločin je tako velik, da ne zasluži zagovora.
       
Slovensko dekle, zdrami se ob teh besedah; zapiši si jih globoko v srce, če še kaj čutiš po naše, in razmišljaj o njihovi vsebini ter delaj po njih. Vedi, da si prav ti tista, ki narod lahko pogubiš, ali pa privedeš k vstajenju.
         
In naše ljudstvo se tega zaveda. Nate misli in čaka v teh dneh, ko je njegova pot še trda, da mu priskočiš z besedo in dejanjem na pomoč in da tako po svoji vesti izpolniš svoje veliko poslanstvo, ki ti ga je izročil Stvarnik — tebi in vsem, ki so s teboj.