Pred časom sem bral zanimiv članek Žige Turka z naslovom "Ločitev duhov 2015? Ne, hvala". In že tedaj sem si rekel, da gre za sestavek, ki lahko odlično potrdi mojo tezo o "spontanem avtoritarizmu demokracije". K sreči sem z odzivom nekaj časa počakal in naletel na drug, podoben članek, avtorja Luke Lisjaka Gabrijelčiča, z naslovom "Zakaj sem hvaležen Janezu Janši", ki pa je bil spisan pred Turkovim člankom. To, da na tem mestu izpostavljam ta dva avtorja, je zgolj naključje. Diskurz v teh člankih mi služi le kot najbolj "ažurni" primer tega spontanega avtoritarizma, ali celo bolje rečeno, enoumja.
Oba avtorja sta predstavnika neke ekonomsko-desne in družbeno-liberalne usmertive, četudi se predstavljata in jih bralci večkrat razumejo/mo, kot desna komentatorja. Zadevo še najlažje razrešimo tako, da ju imenujemo neo-konservativca ali buržujska desničarja. Morda bi lahko uporabili celo Peterletovo označbo "liberalna konservativca". Kakorkoli, vedeti moramo le, da sta na desni strani pristala zaradi: prvič, poizkusa diferenciacije s slovensko levico, ki je nekoliko okostnela in preveč social-demokratska, celo socialistična, in premalo "klasično" liberalna, ter drugič, zaradi ekonomskih vprašanj.
Pomembno je tudi, da se zavedamo, da ona dva sama pojmujeta levo-desno delitev, le kot vprašanje ekonomske usmeritve in ne ideološke . Še več "ideološkost" je v pravi maniri demokratičnega avtoritarnega taljenja, zanju pravzaprav nekaj, česar ne bi smelo biti, kar bomo videli je glavna poanta tega mojega zapisa.
Mit o Sredinskem volilcu
Za oba avtorja je značilno, da na vsak način utemeljujeta svojo tezo, da obstaja v ljudstvu (ne bom uporabil besede narod) neka nepregledna množica racionalnih sredinskih volivcev, katerim je najpomembnejše le ena sama stvar, in ta je: sožitje ljudi, skozi neke gospodarske in socialne rešitve.
Da je ta teza zgrešena, nam že takoj pravi dejstvo, da gre torej po njuni logiki za bazen komfortistov in predvsem buržoaznih materialistov, ki sicer ne živijo v komunah, a so vseeno po srcu hipiji. Kako drugače pa lahko razumemo torej tega njunega sredinskega volivca, ki pred vsakimi volitvami tako zelo racionalno išče rešitve po programih strank in se navdušuje nad mehkotno politiko.
Ta njun sredinski volivec, ki mu je tako zelo treba goditi in se smukati okrog njega, pa po njuni percepciji očitno zaseda ogromen bazen volilnega telesa, če se mu je treba tako zelo pokoravati. Res sicer je, da obstaja takšen "sredinski" volilni bazen in res je tudi, da je sorazmerno velik, ni pa res, da so njegove značilnosti takšne, kot nam jih implicitno slikata Turk in Lisjak.
Jaz pa predlagam tezo, da gre pri slovenskem volilnem telesu za naslednji sistem. Imamo tri baze. Na eni strani majhno dokaj skrajno levo bazo, ki bo volila levo "neglede", na drugi strani majhno dokaj skrajno desno bazo, ki podobno voli desno "neglede", na sredi pa imamo ogromno "sredinsko" bazo. To slednjo bazo na vsaki strani malo pobereta leva in desna opcija, a glavnino te baze obvladujejo "mediji". Ti mediji, ki ne le posredno ustvarijo končni volilni rezultat, pač pa tudi posredno vplivajo na procent neudeležbe na volitvah, pa so zopet odvisni od političnega obvladovanja, ki torej potencialno lahko pride iz obeh polov, desnega ali levega. Povedano drugače, če obvladujete medije, boste zmagali.
Ta sredinski volilec ni racionalni intelektualec, kakršnega nam prikazuejta Turk in Lisjak. Seveda je povsem enostavno izgubiti stik z ljudstvom in lastnosti svojih intelektualnih prijateljev ali celo samega sebe projicirati na vso buržoazijo ali na celotno ljudstvo, vendar pa je evidentno, da temu ni tako.
Tu in tam se pojavijo ljudje, ki v intelektualnem zanosu in želji po indiferenciaciji s "čredo", trdijo, da se odločajo na podlagi programov in da njih ne briga levo-desni "ideološki cirkus", vendar pa so si gotovo tudi sami prisiljeni priznati, da o teh programih izvejo iz medijev in da jim te programe razloži njihov žrec, t.j. njihov najljubši ekonomist ali komentator.
Sredinski volilec je izmuzljiva pojava, ki jo je nemogoče sploh secirati, kaj šele pravilno. Že sam koncpet "neopredeljenosti" kaže na morečo votlost in ob njem se ne moremo izogniti povezovanju tega pojava prav nazaj z dogmo "povezovanja", Lisjaka in Turka oz. medijev, zadnjih dvajset let.
Ker kaj pa je sredina? Lovljenje ravnotežja med desnico in levico ali svoj lasten političen sistem?
Zahtevamo enoumje!
Drugi problem obeh piscev, pa je njuno zavračanje politične raznolikosti in negiranje politične neskladnosti in celo ter predvsem ideologije.
Avtorja se zavzemata za t.i. "neideološko" politiko. Politiko, ki naj ne bi vsebovala "ideologije". Kako naj bi ta politika izgledala sicer ne povesta in jaz ne bi rad špekuliral o tem, ali je politika, ki ne vsebuje ideološkega, sploh še politika. Niti ne bi špekuliral o tem ali onadva kot politiko jemljeta le upravljanje z državo in ne kot subjektivno naravnanost posameznika in družbeno participacijo skupin.
Vendar pa onadva ne verjameta, da obstaja politična neskladnost. Da lahko obstaja nekaj, nek problem, na katerega imata dve (odnosno tudi več) politični strukturi kontradiktorni rešitvi. Ne verjameta niti v to, da obstajajo politični nazori, ki iz ozira ene politične strukture ne bi smeli obstajati. Vsako tako reč vehementno označita za "ideologijo". In ker je po njuni logiki "ideologija" nekaj slabega (oproščam se, če je ideologija nekaj drugega kot svetovni nazor) in v demokratični religioznosti celo demon, takšno reč brez težav zavrneta v ideološki (!) vnemi po demokratični indiferenciaciji ljudi oz. enoumju.
Če je v določeni diktaturi prepovedano biti proti kralju ali stranki, je pa v demokratični spontani diktaturi prepovedano biti "proti". In ker politika ne sme več vsebovati "ideologije", ker bi lahko prišlo do navzkrižij in proti-jev, se torej politika sama degradira v povsem isti podsistem, kakršna je v strankarskih ali drugih diktaturah. Na koncu se sme ukvarjati le še z najbolj banalnimi rečmi, kjer lahko prihaja do navzkrižij in proti-jev samo še pri vprašanju, koliko širok naj bo most čez potok.
In tu bi bilo sicer vse lepo in prav, postali bi degradirana flower-power hipijevska družba, ki se ne bi ukvarjala več z ničemer "ideološkim", da to ne bi skalilo vseprežemajočega tripa, če ne bi tudi tu, kakor v strankarski diktaturi, kjer se le določeni žreci ukvarjajo z ideološkimi vprašanji, v demokraciji s temi istimi vprašanji ukvarjali podobni žreci, ki pa delujejo veliko bolj podtalno in svoj politični nazor ali ideologijo širijo mimo politike pod krinko demokratične poljubnosti in prav te iste dogme o demokratični ne-ideologiji.
In tu smo že pri srži tega problema. Kaj pa če je tudi ne-ideologija ideologija? Kaj pa če so te, v celofan sodelovanja zavite besede o neideološkosti politike zgolj posebno prefinjen način za obvladovanje družbe v neki materialistični napol futuristični ideji o konzumerističnem pasivnem državljanu. O tej obliki obvladovanja družbe in posameznika, ki je tako zelo reguliran, navznoter in navzven, da ne bi slučajno pomislil na kaj ideološkega, so lahko nekdanji totalitarizmi le sanjali. To je na las podoben, a potenciran, prijem totalitarizmov, ki prepovedujejo posamezniku misliti karkoli ideološkega, ki ni v liniji vladajoče ideologije, medtem ko sami gradijo svet po lastnih načrtih. Sicer s to razliko, da so v demokratičnem sistemu navidez prepovedane vse ideologije oz. vse ideološko.
Neideološki zaključek (ali pač)
Seveda dopuščam oz. sem prepričan, da tako Lisjak kot Turk nista imela v mislih tega in da sta njuna zapisa zgolj odraz popularnega diskurza v katerem se, tako na ulici, kot v akademski predavalnici, ceni zavračanje vsega, kar bi "smrdelo" po politiki kot ideološki naravnanosti posameznika in se poudarja zaničevalen odnos do vsakogar, ki meni, da je resnica absolutna.
Želim pa refleksijo intelektualcev o tej opevani "neideološkosti", kakor tudi dosledno razlago terminologije, ki jo uporabljajo. Pa se v tem oziru obrnimo na Sv. Rito iz Cascie, priprošnjico za nemogoče zadeve.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar