Ena tistih tem s katero si dajo ali damo na slovenskem, posebno na slovenski desnici, največ opravka je vprašanje naše demokracije in tistega, kar je do nje pripeljalo t.j. osamosvojitve. Največkrat ponavljan je denimo izrek, da je naša demokracija ukradena, da se za masko demokracije skrivajo stari boljševiki, ki jo izrabljajo za svoje namene. Na drugi strani pa imamo češčenje osamosvojitve in mantrično ponavljanje, da so nam plodove tiste posvečene osamosvojitve ukradli prej omenjeni boljševiki.
Prespraševanje osamosvojitve
Čeprav je v tem več kot dovolj evidentne resnice, pa moramo vseeno vedeti, da je celoten koncept tega razmišljanja napačno zastavljen in da so začetki in konci med seboj pomešani.
Prespraševati osamosvojitev, kot desničar, pomeni neke vrste herezijo, saj mora vendar osamosvojitev ostati neka točka iz katere se slovenska desnica samoutemeljuje. A ta koncept je kot rečeno zgrešen in vodi v defektnost desnice.
Pred kratkim je na nacionalni televiziji govoril Milan Kučan in povedal eno bistvenih reči o slovenski osamosvojitvi. Če ga povzamem, je rekel, da je bil tedaj on zadržan iz razloga, ker ni želel, da se obrne določen del naroda proti drugemu delu. Zanj, tako on, je bila najpomembnejša enotnost. In v tem je zajeto bistvo slovenske osamosvojitve.
V slovenski osamosvojitvi se ni šlo za vprašanje antikomunizma zoper komunizem. Šlo se je le za dvoje: za slovensko avtonomijo in demokracijo napram enostrankarski diktaturi.
Namreč bistveno je vedeti, da biti zoper dikaturo ali totalitarizem, ne pomeni biti proti komunizmu in to je tisto jedro problema slovenske osamosvojitve. Vprašanje komunizma ni vprašanje svobode govora ali zbiranja. Vprašanje komunizma je vrednostni sistem, pri katerem na prvem mestu sploh ni svoboda posameznikovega izražanja.
Osamosvojitev ni osvoboditev
Osamosvojitev ni bila torej nič drugega kot prehod iz konfederacije v avtonomno republiko in iz enostrankarske diktature v večstrankarsko liberalno demokracijo. Če bi bila slovenska osamosvojitev zares izstop iz komunizma kot vrednostnega sistema, potem bi se tedaj preizprašal tudi vrednostni sistem države in bi bile pod vprašajem tudi vse "pridobitve" komunizma, od sekularizacije do ženskih "pravic". A vsega tega ni bilo in kdor govori, da se je leta 1991 šlo za boj proti komunizmu, očitno ne razume, da komunizem ni (le) oblika vladanja, temveč da je komunizem primarno svetovni nazor, ideološka usmerjenost posameznika in družbe.
Seveda bi se v primeru ideološkega spopada s komunizmom leta 1991, zgodilo tisto o čemer govori Kučan, prišlo bi do spopada slovencev. In verjemite mi, mnogi Slovenci bi leta 1991 raje ostali pod jugoslovanskim režimom, kot da bi se odrekli komunizmu in njegovim socialno-družbenim "pridobitvam".
Levičarji sami nam vendar povsem jasno in vehementno, po vseh možnih medijih, z nacionalno televizijo na čelu, pravijo, prav to, da se je pri njih šlo za vprašanje slovenske avtonomije in svobodnega izražanja posameznika. Povedano drugače, ni se šlo za vprašanje komunizma kot svetovnega nazora.
Slovenska osamosvojitev skozi prizmo ideološkega antikomunizma in katoliške tradicije, ni nič svetega, ni nič takšnega čemur bi bilo treba izrekati hvalnice in molitve. Slovenska osamosvojitev iz te prizme sploh ne pomeni nobene pridobitve, zanjo velja zgolj dejstvo, da je zanjo tedaj prišel čas. Seveda si bo marsikdo ob teh heretičnih besedah pokril usta v grozi, a se mora tudi zavedati, da se na tem mestu sploh ne sprašujemo in ne vrednotimo slovenske avtonomije.
Osamosvojitev kot mit nečesa, česar ni bilo
Torej, moj glavni argument je, da se mora vsa debata o "maskah demokracije" pri nas prenesti na prvo točko, na osamosvojitev, ki bi ji logično morala slediti dekomunistizacija, katera bi najverjetneje vodila v drugo državljansko vojno in bi bila gotovo najbolj smiselna rešitev vprašanja komunizma.
Namesto razprav o "maskah demokracije" se moramo samorefleksirati, se vprašati, kje je bil tedaj tisti ideološki antikomunizem, ki bi se s komunizmom spopadel na ideološkem nivoju in ki bi vedel, da za oba ni dovolj prostora in da mora biti eden eliminiran.
Vendar kaj takega, že po logiki ni mogoče, saj je skozi diktaturo komunizma vsa opozicija tako onemogočena, da lahko v takšni situaciji, kot je bila slovenska osamosvojitev, opozicijo komunistom tvorijo le komunisti sami oz. komunistični disidenti (ki pa, kot sem že dokazal v prejšnjih blogih, niso v totalni nasprotnosti s komunizmom, temveč le v določenih aspektih, ki so jih pripeljali do konflikta z matico in jih po neki, sicer čudni, logiki naredili za antikomuniste, a vresnici niso nič drugega kot disidentski komunisti, ki komunizem razumejo nekoliko drugače.). Podobno najbrž ne bi bila mogoča denacifikacija v Nemčiji, če ne bi bilo neke zunanje sile, ki je z vojaštvom izvedla ta proces. Zato je precej neprimerno, da nekateri pisci dajejo za primer nemško denacifikacijo naši hipotetični dekomunistizaciji, če pa bi lahko le-to izvedli le neki ex-komunisti in komunistični disidenti.
Pojdimo še dlje, tudi če bi po osamosvojitvi dejansko izvedli dekomunistizacijo ali vsaj neko mehko lustracijo, s tem ne bi rešili še ničesar. Kot tudi v Nemčiji ne bi rešili ničesar le z denacifikacijo, če ne bi v ta proces vpregli še močne in neusmiljene propagandne mašinerije in striktne represije.
Osamosvojitev ni dala ničesar od tega. To je torej sedaj evidentno. Da bi avtonomiji Slovenije hitro sledila še dekomunistizacija ali celo državljanska vojna je bilo pač nemogoče, ker so bili vsi glavni "antikomunisti" tedaj, ljudje, ki so bili včasih v partiji ali pa so bili socialdemokrati.
Komunisti, stari boljševiki niso ugrabili države, niso ugrabili demokracije, so samo logična kontinuiteta komunistične ideološke prežetosti in so, pa naj se to sliši še tako heretično, produkt slovenske osamosvojitve. Slovenska osamosvojitev, ki je gradila na "enotnosti" in ni po dosegu avtonomije izvedla dekomunistizacije. In za to niso krivi komunisti, temveč tista opozicija komunizmu, ki je ni bilo.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar