Stanko Kociper: Obračun (1944)

Obračun

Dr. Stanko Kociper, 1944

 

Pred enim letom, na dan 24. septembra, je imel slovenski narod v Ljubljanski pokrajini zbor za najstrožjo pripravljenost. 

Takrat so komunistični izdajalci, povezani s savojskim okupatorjem, kateremu so tako širokoustno napovedovali boj za vsako ceno — tudi za ceno narodovega življenja, že porušili naši dve nacionalni trdnjavi v Grčaricah in na Turjaku. Že so opravili svojo »krvavo rihto« v Mozlju in Jelendolu, že so odigrali svojo justično komedijo v Kočevju. Z vsem zagonom so z badoljanskimi topovi rušili slovenske domove. Takrat so junaški ljubljanski velmožje izgubili glave in se noro metali boljševiškemu krvniku v
naročje, da danes med dvema ognjema jočejo šnuderlove solze, ker jim komunistična ogledniška kontrola ne dovoli povratka. 

Takrat, ko so mnogi možje, ki bi bili po vseh pooblastilih poklicani, stopiti na čelo naroda, mrzlično pripravljali kovčege in cule, je prišel z desnega in levega krila, to je iz Notranjskega kota in iz Zameškega ob Krki na Dolenjskem, kjer so hrabri dolenjski fantje pod poveljstvom svojega takratnega poveljnika, stotnika Vuka Rupnika, zadrževali mednarodni komunistični naval, vzpodbudni klic naših kmečkih mož in fantov z okopov: Mi se še držimo. Zberite glavnino! Ti naši vrli borci, ki so vzdržali silno premoč, so tedaj obrnili nase pozornost nemške vojske, ki je zaradi razvoja vojne po badoljevski izdaji morala zasesti tudi našo drobceno pokrajino, da nam je omogočila zbrati glavnino — Slovensko domobranstvo.

To so bili v resnici časi, ko je pri nas vladala obupna negotovost. 

Toda tudi v tem našem obupu se je zopet razlila preko nas sama božja Ljubezen, ki nam je v najtežji uri dne 22. septembra dnla našega prezidenta, generala Rupnika. S stisnjenimi ustnicami in odločno voljo, pomagati zbeganemu slovenskemu narodu, ki je v molitvi trpečih mater prosil Vsemogočnega za zmago idej borcev na desnem in levem krilu naše fronte proti boljševizmu, je prevzel vodstvo naroda skozi vojno in zahrbtno komunistično revolucijo. On je bil, ki je dne 24. septembra prvi prišel na zborno mesto, da se okrog njega zbere pošteno in narodno misleči del naroda, in povedal je v usodnem času svojo očetovsko besedo, katera ga je v zdravi večini naroda takoj naredila za našega krmarja.

Da, tedaj — na dan 24. septembra pred letom dni — je imel naš narod zbor. 

Zbrali smo se okoli Rupnika vsi, ki še nismo pozabili naukov svojih slovenskih mater, ki nam tuji nauki in miselnosti še niso razjedle korenin, s katerimi smo črpali življenje in naziranje iz bistva slovenskega naroda. Zbrali smo se, ki v besnem direndaju vojne in poneumljanju komunistične propagande nismo pozabili svojih dolžnosti, katere imamo do svojega naroda in preko njega do kulturne Evrope. Prišli so stari vojaki, ki so prisegli zvestobo narodu. Prišli so zaradi neenakega boja zmučeni, pa zato v idealih, za katere so padali naši prvi mučenci, utrjeni prostovoljni protikomunistični borci z vaških postojank. Zbrali smo se interniranci, ki smo navzlic največjemu prizadevanju tudi tam zvezanih savojcev in boljševikov padli na visoki šoli komunizma v italijanskih taboriščih.

Dne 10. oktobra lanskega leta pa se je zgodilo nekaj, čemur posvečamo s temi besedami svoj spomin in kar bo šlo v slovensko zgodovino prav tako, kot 22. in 24. september 1943.

Takrat je namreč zdrava slovenska mladina dala porajajočemu se Slovenskemu domobranstvu prvi udarniški poudarek, ki ga je do današnjega dne vodil od uspeha do uspeha in ga bo pripeljal tudi do končne zmage nad hinavskimi zločinci v OF. Takrat, ko je tako rekoč vsa Ljubljana še plavala v hipnotičnih rdečih sanjah, ko so strahopetci vseh starosti in položajev — prav tako kot te dni —, kot z zmešanostjo udarjeni brez cilja tekali po zameglenih ljubljanskih ulicah, ko so nekatere salonske pokveke iz rodu narodnih zajedalcev s posmeškom omalovažujoče komentirale vpis v Slovensko domobranstvo, je komaj 500 slovenskih mladcev brez dolgega povpraševanja okoli neokretnega, gnilega ljubljanskega javnega mnenja razvilo narodno zastavo, s trdim, čisto vojaškim korakom stopilo na spolzke ulice slovenske prestolnice in primazalo nekaj vročih zaušnic. Zbrali smo se iz najrazličnejših bivših političnih taborov, ki smo jih spričo mnogo višjih interesov zapustili, da bi združeni lažje koristili narodu, in s tega mesta prvič zaklicali vsemu svetu: Vemo, da gre za biti ali ne biti našega naroda. Ker iz vsega bistva ljubimo svoj narod, se bomo brezpogojno, brez vseh ozirov, brez vseh če in toda, z vsemi sredstvi uprli komunistični revoluciji, naj poreče kdo, kar hoče! Živeti hočemo, ker to ni samo naša pravica, ampak z ozirom na poslanstvo našega naroda tudi naša dolžnost!

Mladina je že takrat prva odvrgla vse strankarske obzire in ustvarila ono vsenarodno skupnost, ki nam je dala današnje domobranstvo, in katera edina nas lahko reši smrti od komunistične kuge in nam zagotovi narodni obstoj v povojni brezboljševiški Evropi, za kar so potrebni resni napori vseh pozitivnih narodovih sil.

Vsem je bilo že takrat povsem jasno: Ta narod bo živel! Te mladine breznarodni komunizem ne bo nikoli premagal! Iz vrst te mladine, ki je v toliki domovinski ljubezni zavrgla vse majhne ozire in ustvarila Slovensko domobranstvo, bodo prišli naši bodoči voditelji!

Zavedali smo se zvestobe in ljubezni do svojega naroda in domovine in šli smo preko zlobnih pogledov. S prezirom smo vračali bedasto šušljanje tistih, ki jim je komunistični strup razkrojil še tisti ščepec nadarjenosti za pogled v bodočnosti, ki je vsakemu človeku z zdravo pametjo dan že po naravi. Mirno in tovariško smo sprejeli orožje iz rok nemškega vojaka, ker smo vedeli, dn bomo z njim branili življenje svojemu narodu pred tistim kletim sovražnikom, pred katerim on še danes z uspehom brani tisočletna izročila kulturne Evrope in kateremu edinemu se moramo zahvaliti — če seveda hočemo biti resnicoljubni —, da boljševizem še ni preplavil vse Evrope, in da bo v svojem besnem zagalopiranju končno izgubil vse in se zrušil. Brezobzirno smo šli preko spogledovanj in obsodb, ker smo bili bolj zaskrbljeni za usodo svojega naroda, kot dovzetni za neutemeljena opozorila nekaterih ljudi, ki so nas vso mladost vse preveč učili gledanja v tuji svet in sovraštva na levo in desno, pa premalo prave ljubezni do svojega naroda, poznanja bistva njegove narave in zakoreninjenosti v svoji domovini. Zato je bil poziv generala Rupnika za nas glas naše narodne vesti.

Ko se spominjamo tega prvega nastopa na ulicah naše prestolnice, lahko pregledamo uspehe tega leta na organizatornem in bojnem področju in napravimo obračun. S ponosom lahko ugotovimo, da je Slovensko domobranstvo s pomočjo nemškega vojaka napravilo toliko, da je v svoji disciplinirani enotnosti in v svojih visokih idealih, katere črpa prav iz dna slovenskega krščanskega, kulturnega in evropskega bistva, postalo resnični temelj naše lepše narodne bodočnosti.

Okoli Slovenskega domobranstva se je danes zbrala vsa ona poštena večina našega naroda, ki bo v naši bodoči gradnji kaj pomenila. Vse drugo ne šteje nič! Ali je okuženo po boljševizmu, ali po ozkem političnem egoizmu, gonjo za karierami in po podkupljivosti značajno tako pokvarjeno, da mu narod nikoli več ne bo mogel zaupati vodstva, če ne bo hotel izdati svojih najnujnejših koristi na narodnem, ideološkem in družabnem področju. Slovensko domobranstvo danes pod edinim nagibom — koristiti
narodu, v zvestobi Bogu in domovini vzgaja v svojih vrstah kader bodočih zidarjev naše narodnostno prekaljene in družabno preurejene bodočnosti. — Sodite dejstva, kakor hočete, prišel bo čas, ko bo duh tega Slovenskega domobranstva prve brez usmiljenja iztrebil, druge pa postavil v ropotarnico.

Največjo srečo vsakega človeka predstavljajo po naših kulturnih, evropskih in slovenskih pojmih Bog, narod in domovina.

To edino so ideali, ki so si jih naši domobranci zapisali na neomadeževani slovenski prapor, kakor sem v njihovem imenu imel dolžnost že večkrat na to opozoriti. Tokrat poudarjam to ponovno, da ne bo nikdar in nikoli nobenega dvoma in izgovarjanja, da  smo v svojih vrstah žalili in nismo upoštevali svetovnonazorske koncepcije vsega zdravega naroda! — Potrebno je, da to znova pribijem zaradi nekaterih, ki mislijo, da bodo za rešitev svojih "idealov", — če njihovo neresno strankarsko-politikantsko stremljenje sploh lahko imenujemo — ideali, uspešno uničevali komunizem v nepomembnih skupinicah izven narodne skupnosti vseh slojev in vseh bivših taborov v Slovenskem domobranstvu pod vodstvom generala Rupnika. Ti so namreč v sramotnem političnem računanjn, ki jim je ostalo v kosteh še iz minulih časov, že mislili, da lahko spričo nervoznih poizkusov potapljajočih se komunistov, namenjenih razkroju domobranstva, pristavijo svoje piskerčke k ognju, ki se je kresal med nami in komunisti, in ki je končno pošteno osmodil klaverne boljševiške betice. Slovenski domobranci dobro vedo, zakaj jih je poklical čas. Zato so se ob naši disciplinirani enotnosti vsi ti komunistični poskusi z govori njihovih lutk v Londonu vred žalostno razleteli in nas še bolj ojeklenili. Vse to bedno prizadevanje zločinskih prisklednikov kaznjenca Broza-Tita nam je namreč bilo samo v dokaz naše moči — in strahu, ki ga imajo pred nami, če ostane naš duh v vsakem položaju tako udaren, kot je bil doslej. Vse ostale bo pa razvoj dogodkov nujno prisilil do enakega sklepa, kot ga je napravil v bratski Srbiji Draža Mihajlovič, ki je spoznal bridko, neznačajno prevaro tako imenovanih zaveznikov in se vključil v srbsko narodno skupnost okoli generala Nediča, da se te dni na življenje in smrt bije skupaj z nemškim vojakom proti vdirajočim Sovjetom in Titu v zaledju. 

Kdor ima še dvome, naj si enkrat za vselej zapomni:

Od vsega začetka še za trenutek nismo postali nezvesti svojim idealom. Ljubimo svoj narod, domovino in Boga! Ni je osebe in sile na svetu, ki bi nam mogla zabraniti, da ne bi ljubili tega, kar nam je najsvetejše in najdražje. Ni je osebe in sile na svetu, ki bi bila upravičena, da bi nas kdaj klicala na odgovor za to, da smo z vsem svojim slovenskim bistvom ljubili in z vsemi silami branili Boga, narod in domovino!

To pa smo izpričali s svojimi mrtvimi junaki in ranjenimi borci. Tem mrtvim sinovom se bo nekoč narod iz globine spoznanja zahvaljeval za njihovo — nam že sedaj sveto žrtev. Mi njihovi bratje po ideji in krvi, pa jih prosimo, naj v zboru junakov molijo pri Bogu za izdani in trpinčeni slovenski narod, ki so ga v zboru borcev branili s puško in življenjem.

Po njihovem zgledu stoje na mrtvi straži svojih domov tisoči tistih, ki jih bo zgodovina nekoč imenovala najboljše sinove našega naroda. Kdo božji na svetu more te naše junake klicati na odgovor in jim količkaj očitati, če so iskreno hvaležni nemškemu vojaku, da jim je pomagal, ko se je njihove očetne strehe loteval ogenj iz iz tako imenovane — bratske roke, ki se je povezala s savojskim okupatorjem, ko pa danes vsi Srbi brez izjeme spoznavajo odurno igro svojih včerajšnjih zaveznikov, od akterih so pričakovali hipno rešitev iz vseh težav, in kateri danes še s prstom ne mignejo, ko tisti, ki so ustoličili hrvaškega cerkvenega tatu Tita na "maršalski" stolček, z mongolskimi hordami rušijo srbska mesta in naskakujejo proti jugoslovanski prestolnici? Kdo na svetu nam more očitati, če smo hvaležni nemškemu vojaku, da nam je pomagal, ko se je naš narod — že lansko leto izdan in zapuščen — davil v komunistični gnojnici, ki so jo pomagali dovajati k nam — naši "zavezniki"? Nihče ni in ne bo za to poklican, zakaj več kot vse puhle nade, ki bodo vse razočarale, več kot vse grožnje, vabe in miki nam pomenijo Bog, narod in domovina!

Če je z narodom povezani slovenski časnikar pred dnevi zapisal, da je vsaka v naših listih po nas zapisana beseda v času naše borbe proti komunizmu najpristnejši krik naših lastnih slovenskih src in duš, potem naj vedo vsi, ki se pripravljajo na obsodbe, da je vsak korak slovenskega domobranca najpristnejši izraz naše največje domovinske ljubezni. Le mi edini imamo pravico klicati k spreobrnjenju vse, ki si brusijo jezik okoli nas. 

To velja tudi za vas, gospod  Kuhar, ki ste nam govorili, naj se združimo s tistimi, ki bi vam že davno odstrigli vrat prav tam, do koder sega vaš beli duhovniški ovratnik, če bi ostali v domovini in vršili med nami ono poslanstvo, za katerega so dali svoje življenje prof. Ehrlich in desetine vaših bratov, ker so poleg velike domovinske ljubezni, ki jih je navdajala, kot duhovniki upoštevali tudi stališče papeža do komunizma, stališče torej onega foruma, ki tudi za vas, — če ste še duhovnik in katoličan — predstavlja najvišjo cerkveno instanco! Če pa ste govorili zato, da bi si rezervirali ministrski stolček, potem ste prav tako kot Mikuž nepokorni svoji vrhovni cerkveni, oblasti in niste več duhovnik. Za nas pa ste umazana, neznačajna pokveka, ki je pljunila v tisto juho, ki jo je včeraj s slastjo jedla in jo celo drugim prodajala. S tem ste za vse večne čase zaigrali upoštevanje med našim narodom, ki ga bodo vodili samo pošteni in značajni možje. Vaš primer je tudi dokaz, da nas nobena stranka — tudi vaša ne! — ne more rešiti, ker je vsaka po vašem primeru, ki ste imeli pred letom še polna usta obsodb partizanov, pripravljena na vsak kompromis — zaradi korita! Tem bolj bo zdrav narod v domovini dal vse svoje sile na razpolago novi vsenarodni skupnosti, ki jo v boju proti zločinskemu in izdajalskemu slovenskemu delu boljševizma ustvarja naš general-rešitelj Rupnik.

In vam, gospod Churchill, lahko nekaj resničnega povemo, čeprav smo majhni in čeprav se z nami igrate kot objestna mačka z mišjo. Nekateri nam namreč očitajo, — da smo izdajalci, ker delamo drugače, kot to zahtevate vi — naš "zaveznik", čigar velikopotezna igra na svetovni šahovnici ogroža naše življenje. Nismo namreč takšni politični ignoranti, kot bi kdo mislil. Znamo poslušati in znamo čitati tudi to, kar je napisano v Londonu. Znali smo čitati tudi to, kar ste govorili vi, gospod Churchill, o boljševizmu in Sovjetski Rusiji. Strupeno pikre so bile besede na račun "azijatskih džingiskanov 20. stoletja", kakor ste še pred štirimi leti imenovali Sovjete. Dale so nam celo slutiti spopad, ki naj bi — po vaših besedah — vzplamtel med njimi in imperijem, ki mu imate čast krojiti politiko kot ministrski predsednik. Če ste to pozabili in se povezali s tem nenaravnim zaveznikom samo zaradi tega, da bi zrušili Hitlerjevo Nemčijo, in če ste samo zaradi tega izdali in pognali v žrelo tega židovskega moloha male narode, ki ste se jirn desetletja napihnjeno predstavljali kot zaščitnik, potem, gospod Churchill niste vredni, da predsedujete angleškemu svetovnemu imperiju, oziroma je angleški svetovni imperij z vsemi svojimi stotinami milijoni prebivalcev takšen slabič, da ni vreden življenja. Kajti sramota je, spoštovani gospod Churchill, da za rešitev svojega svetovnega imperija žrtvujete svoje včerajšnje zaščitnice "džingiskanu 20. stoletja", kakor to te dni doživlja tudi oni del nacionalne Srbije, ki je z Mihajlovičem na čelu polagal vse nade edino v vas, pa ste ga izdali kot kralja, da se bo sedaj ob Nediču z združenimi močmi boril proti vdirajočemu boljševizmu na življenje in smrt. Gospod Churchill, ali sedaj vidite, da nismo mi krivi, če vas nismo poslušali in smo se zvezali z vašim sovražnikom, ki nam je pomagal? Gospod Churchill, mi vas in vašega naroda ne sovražimo, ker smo se v teh groznih letih naučili samo ljubiti svoj ubogi narod. Postali pa vam bomo pravi prijatelji, kadar za zaščito svojega svetovnega imperija ne boste žrtvovali malih narodov kugi, ki jo prinaša vaš nenaravni zaveznik, in kadar boste stopili v evropski blok, ki ga Nemčija — in to Hitlerjeva Nemčija, gospod Churchill — že od leta 1941 vodi v borbi za obstanek, ki ga ograža židovski satanizem bogataško boljševiške igre. Vaš sovražni zaveznik vam namreč že sega v žep. Če boste pa takrat, kadar vam bo pregloboko segel v malho, svojo igro le spremenili in ga udarili po zobeh, potem vedite, da mi vsi, ki smo že tri leta dan in noč v borbi z boljševizmom, vemo, da je Hitlerjeva Nemčija proti kateri ste sa poslužili tega nenaravnega zaveznika, že od junija 1941 čuvala tudi vaš svetovni imperij, kakor koli se to sliši na moč paradoksno! In prav tej Nemčiji bo zgodovina nekoč dala veličastno priznanje, da je edino njena in Hitlerjeva zasluga, da bo boljševizem propadel, ker je edino ona tako zdesetkala aziatske sile v službi svetovnega židovstva, da se jih bo združena Evropa lahko obranila in jih zapodila nazaj tja, od koder jih je židovski patron spustil na krščansko in kulturno Evropo. To že danes govorim vsemu svetu jaz, Stanko Kociper, slovenski domobranec, pa me lahko, dragi rojaki, ki še niste slišali radia Beograd in ste še slepi, podrete — kot izdajalca, ker se dam voditi od suhoparnega razuma in ne od čustev, ki jih je skuhala ljubljanska ulica.

Tem bolj vidimo spričo vsega tega, kako prav je imel naš general Rupnik tudi takrat, kadar smo stiskali zobe zaradi njegovih besed. Vidimo, da imamo v svojem generalu Rupniku največjega Slovenca, kar jih je rodila slovenska zemlja v svoji 1500 letni zgodovini. In zaradi tega njegovega globokega političnega duha, zaradi njegove neizmerne, vse žrtvujoče ljubezni do svojega naroda bomo sedaj v njegovem imenu in v bodoče v njegovem duhu storili vse, da bo naš narod živel lepše življenje, kot ga je imel kadar koli prej. Prav zato pa bomo dali vse svoje sile — tudi sile tistih, ki so stali doslej ob strani, pa bodo v kratkem spregledali —-na razpolago slovenski narodni skupnosti, da nas bo Rupnik z njo popeljal v lepšo bodočnost.

Sedaj vidimo, kaj nam je storiti.

Naša odločitev je padla. Do konca, do skrajnosti disciplinirani in enotni pod vodstvom našega generala Rupnika v borbo proti boljševiški kugi! Gospodje iz vseh koncev sveta, ki barantate z malimi narodi za profite svojih velikih žepov, gospodje izpod domače strehe, ki za te žepe špekulirate na korita in na stolčke, videli boste, kako bomo znali za to svoje prepričanje umirati! Toda popustili ne bomo! — Umrli bomo, toda zmagali bomo! — Prišel ho čas, ko se boste spomnili teh mojih besed, čeprav sem mlad in nepomemben. Narod bo klical v življenje duha junakov iz Grčaric, ki so padli za tisto, kar so — veliki politiki z eno potezo zatajili; klical bo v življenje duha junakov s Turjaka, ki so dali mlada življenja za Boga, narod in domovino! — Razočaran in izmučen narod bo preklel vse današnje politike in zapeljivce in bo romal k Rupnikovemu spominu!

Takrat bo vstal nekdo, ki ga bo božja Ljubezen, ki se razliva nad slovenskim narodom, naši domovini ohranila, in ta bo ta narodič popeljal v lepšo bodočnost z geslom:

Bog, narod in domovina!

Ta govor je imel dr. Stanko Kociper po radiu leta 1944. V tem sestavku tako trezno in jasno oriše situacijo, da nam lahko služi kot zelo pomemben sklic pri našem soočanju z domobranstvom in njegovimi nasprotniki.

Tu prinašamo tudi ponovno objavljen posnetek iz leta 2016, v katerem je prebran del zgornjega govora, kakor je bil povzet v enem od časopisov iz leta 1944.

Blagoslovljeno 2024 - ponovna objava starih videoposnetkov NeoDomobranec

Blagoslovljeno, milosti polno novo leto 2024 želim vsem spremljevalcem tega projekta in vsakomur posebej želim, da bi lahko premagoval vsako preizkušnjo, ki nas čaka v tem letu.

 

 

 

 

Boštjan Zupančič in njegov občutek za (proti)komunizem

 

Ob zadnjih pretresih okrog  Boštjana Marije Zupančiča, upokojenega sodnika, ki je v svojem pokoju začel čas krajšati z interakcijami s t.i. slovensko alternativno desnico, najsibo to po Twitterju ali v nekih diverzantskih akcijah (npr. izstop iz Kovačičeve liste, še preden je vanjo vstopil), so mu začeli svojo lojalnost izrekati tudi dežurni Twitter desničarji. Namreč tisti resnični desničarji. Tisti resnični desničarji, ki vedo, tako kot Zupančič sam, da se sploh za nič ne splača boriti, se za nič zavzemati in ničemur nasprotovati), saj za vsem stojijo židje. In žid, je tudi Zupančičeva glavna mantra, zaradi katere si vsake toliko prisluži ukor kakega dežurnega židovskega glasila, ki ga potem začno povzemati še slovenski mediji in dežurni intelektualci.

A ta podpora danes in bratenje s tem sodnikom bi bila za vsakega resničnega "desničarja" ali bolje rečeno, vsakega pravega Slovenca nekaj ostudnega, če samo pomisli na Zupančičevo preteklost v zvezi z razsodbo glede pritožbe komunističnega vojnega zločinca Kononova na Evropskem sodišču za človekove pravice. A seveda njegovim somišljenikom, ki si drznejo imenovati se desničarje, celo Slovence in se celo povezovati s Slovenskim domobranstvom, to ne predstavlja težave, saj so vsi okuženi s tisto prevaro, ki smo jo nakazali v enem od prejšnjih zapisov, namreč: rehabilitacija komunizma na način, da se zanj okrivi žide. In Boštjančičev primer je najboljši prikaz zakaj je ta kriptokomunistični "antisemitizem" tako škodljiv.

Kadar pride na mizo komunizem, naglo povedo ti holistični antisemitisti, da so židje predstavljali 99% komunističnega vodstva, a samega komunizma ne zavrnejo fundamentalno, marveč ga na ta način rehabilitirajo in kot v primeru Boštjančiča, celo oproščajo vojne zločince. Kako paradoksalno torej, da smo v Sloveniji v zadnjih letih priča nekemu grobemu kriptokomunističnemu "alternativnemu desničarstvu", "rodoljubju" in "nacionalizmu", ki naravnost goreče mori vračanje na predkomunistično osnovo. V zadnjih petnajstih letih smo veliko naredili na področju antikomunizma in normalizacije proti-partizanskih enot in protirevolucionarnega intelektualnega gibanja. Na to mnogi pozabljajo, da še pred petnajstimi leti temu ni bilo tako, da mejnstrim desnica niti pol ni bila tako odprta za ta vprašanja, kot je danes in da je tudi v krogih marginalne in skrajne desnice vladala zmeda in intelektualna nedoslednost. In pri spreminjanju te podobe, je imel svoj del tudi NeoDomobranec projekt. A ta pozitivni moment, ki moramo reči, da delno še traja, sedaj morijo ti antisemitisti, ki vsako še radikalnejšo zgodovinsko refleksijo zavrnejo z besedo: "židje". Sploh ne razmišljajte zakaj in kako se je začelo: židje! Sploh ne iščite krivcev: židje! Naj vas ne zanimajo socialni, sociološki, materialni vidiki: židje!

Sam smatram ta hiperantisemitizem za zavestno ali nezavestno manifestacijo, ki izvira iz komunizma samega oz. za kriptokomunistični projekt ali vsaj za nek refleks, neko sinhroniciteto komunističnega zavaljenega nezavednega, ki tiči v našem narodu in mu preti nevarnost, da pogine. Vidimo namreč, da tu ne gre za nič podobnega Prezidentovim nazorom, in nedvomno bo potrebno ta pojav, ki je skupaj s t.i. staroverstvom oz. surovim protinarodnem "nacionalizmom" eden od pojavnih oblik starega liberalnega antiklerikalizma, v prihodnosti potrebno še posebno secirati.

 

Preberimo si torej Drobničev članek ob priliki prej omenjene razsodbe:

 

Padec nedotakljivih – od herojev do zločincev

Dr. Anton Drobnič; Zaveza št. 78 (Letnik 18, št. 3; september 2010)

»Prava stran« in boljševiški rasizem

Nekdanji komunistični partizani in drugi »borci« že dolga desetletja vse pomisleke drugače mislečih o smiselnosti, načinu in posledicah njihovega »narodnoosvobodilnega boja«, vse očitke nasprotnikov in kritike strokovnjakov samozavestno in ošabno zavračajo z geslom: »Bili smo na pravi strani!« Svoja dejanja, tudi svoje velike zločine, kolikor jih sploh priznavajo, vse utemeljujejo in opravičujejo s protifašizmom. Kar naprej poudarjajo in ponavljajo, da so med drugo svetovno vojno bili člani protihitlerjevske koalicije, da so bili na strani zmagovalcev, da so bili na »pravi strani«.

Protifašizem in »prava stran« nekdanjim in sedanjim »borcem« pa nista samo razlog za veselje, za ponos in zmagoslavje, ampak sta zlasti opravičilo in podlaga njihove drugačnosti in večvrednosti od drugih ljudi. Ta drugačnost je uresničena v njihovih številnih in velikih privilegijih, še posebej pa v njihovem neomajnem občutku, da so samo oni poklicani za vladanje. Njihova večvrednost pa se še posebej kaže v njihovi pravni, zlasti v kazenskopravni nedotakljivosti. Že od vojne dalje so prepričani, da za njihova dejanja veljajo čisto drugačna pravila, kot so določena za dejanja drugih ljudi, zlasti pa, da pravila sebi in drugim določajo oni sami in jih ne more določati nihče drug ne na zemlji in ne na nebu. Zato se čutijo in ravnajo kot nadljudje, kot »ateistični bogovi«! Vse pa skrivajo z njim povsem tujimi besedami o enakosti, bratstvu in svobodi, o demokraciji, samoupravljanju in z vsemi drugimi besedami, ki lepo zvenijo, ni pa jih mogoče zgrabiti, kot je mogoče prijeti palico ali otipati kamen.

Idejo boljševiškega rasizma, posebne vrste nedotakljivih komunističnih nadljudi, so komunisti v Sloveniji v najbolj brutalni obliki razglasili in uveljavili že 16. septembra 1941 z odlokom samozvanega Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda, ki ga nekateri visoki državni pravosodni funkcionarji še danes upoštevajo in uradno navajajo kot »veljavno zakonodajo«. S tem zločinskim odlokom so sebe razglasili kar za »slovenski narod«, vse, ki se jim ne bi brezpogojno pokorili, pa za »narodne izdajalce«, o katerih življenju ali smrti imajo oni pravico odločati po svojih potrebah in svojih spoznanjih. Pri izvrševanju te božje »pravice« se niso prav nič obotavljali in dobrih tisoč partizanov, kolikor jih je tedaj bilo na Kranjskem, je prej kot v enem letu umorilo okrog 1500 neoboroženih Slovencev, med njimi mnogo žena in deklet, tudi celotne družine z otroki in starčki vred. Strašno, povprečno je že v prvem letu »osvobodilnega boja« vsak partizan umoril več kot enega nedolžnega Slovenca! In nikoli nihče ni bil obsojen, saj bogovom se ne sodi, oni sodijo!

To niso bili zločini v vojnih razmerah neobvladljivih posameznikov, kakor se mnogi izgovarjajo še danes. Kot smo že povedali, je bilo nasilje enih nad drugimi sistemsko utemeljeno in ukazano v boljševiškem odloku iz septembra 1941, ki ga slovensko pravosodje še danes šteje za »veljavno zakonodajo«. »Zaslužni profesor« kazenskega prava dr. Ljubo Bavcon, najljubši Slovenec vojaka revolucije Milana Kučana, nam je maja 1990 razlagal, da so bili medvojni partizanski umori samo izvršitev »ljudske sodbe« in ne zločin, povojni množični poboji pa samo »politična napaka«, ker justificiranim, ki so si kot »izdajalci smrt zaslužili«, niso izrekli in izročili formalne sodbe. Tako je kasneje poučil tudi vrhovne državne tožilce, ko jih je ukoril, kaj norijo z iskanjem vojnih zločincev med nekdanjimi partizani, saj za njihova dejanja nikakor ne veljajo isti predpisi, kot veljajo za dejanja njihovih sovražnikov.

Zločin partizanskega poveljnika Vasilija Kononova

Profesor dr. Ljubo Bavcon je to svojo razredno znanost ali vero, da je predpise, ki veljajo za sojenje fašističnim okupatorjem in njihovim sodelavcem, »nedopustno uporabiti za sojenje pripadnika tiste strani v vojni, ki je bila nasprotna silam osi in domačim pomagačem«, ponovno izpovedal pred dvema letoma (Mladina št. 18/2009). Tedaj so se nekdanji komunistični partizani, partijski zgodovinarji, pravniki, politiki, filozofi in mnogi novinarji živahno razpisali in navduševali nad sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v Strassburgu v zadevi Kononov proti Latviji. Sodni senat pod predsedstvom slovenskega sodnika dr. Boštjana M. Zupančiča je s štirimi glasovi proti trem razveljavil sodbo, s katero je vrhovno sodišče republike Latvije obsodilo partizanskega poveljnika Vasilija Kononova zaradi vojnih zločinov, in obsojenca oprostil, češ da je bil protifašist in mu zato ni mogoče soditi po zakonih o vojnih zločinih.

Vasilij Kononov je skupini Rdečih partizanov poveljeval pri dogodkih v latvijski vasi Mazie Bati. Tam je nemška vojska – ki je bila za sovjetsko Rdečo armado drugi okupator v Latviji – februarja 1944 odkrila in uničila skupino Rdečih partizanov, ki jo je vodil major Čugunov in se je skrivala v skednju kmeta Meikulsa Krupniksa. Nemško poveljstvo je nekaj mož v tej vasi oskrbelo s puškami in bombami. Vasilij Kononov in njegova enota so vaščane obdolžili, da so vohunili za Nemce in da so Čugunovo enoto izdali sovražniku. Zato so se odločili za povračilne ukrepe proti vaščanom. Kononov je 27. maja 1944 s svojo enoto, oblečeno v uniforme nemške vojske, da ne bi zbudila strahu in odpora, vstopil v vas Mazie Bati, kjer so se vaščani pripravljali na praznovanje binkošti. Enoto je razdelil na manjše skupine, od katerih je vsaka napadla po eno hišo. Prijeli so šest mož, enega v kopalni kadi in drugega v postelji, vse pa brez orožja v roki. Na grozovite načine so jih na mestu pobili, poiskali so njihovo orožje in ga zaplenili. Prijeli so tudi tri žene in jih žive vrgli v njihove goreče hiše. Med njimi je bila tudi Krupniksova žena, ki je bila v devetem mesecu nosečnosti. Naslednji dan so preživeli vaščani otrokovo okostje našli poleg sežganega trupla matere!

Partizan Vasilij Kononov, po narodnosti Rus, je po vojni ostal v Latviji. Za vojne zasluge je bil odlikovan z Leninovim redom, ki je bilo najvišje sovjetsko odlikovanje. Vstopil je v sovjetsko komunistično partijo in leta 1957 diplomiral na akademiji sovjetskega notranjega ministrstva. Do upokojitve leta 1988 je služboval v različnih vejah sovjetske policije.

Obsodba Kononova v Latviji 

Kononova je julija 1998 ovadil Center za dokumentacijo o posledicah totalitarizma, ne policija. Že decembra 1998 je bila pri Okrožnem sodišču v Rigi proti njemu vložena obtožnica za vojne zločine. Sodišče je Kononova spoznalo za krivega, da je deloval v nasprotju s pravili Statuta mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu (»IMT«), Haaške konvencije (IV) 1907 in Ženevske konvencije (IV) 1949. Na pritožbo obeh strank je višje sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo tožilstvu v dopolnitev preiskave, zlasti o vprašanju, ali so bili partizani in vaščani vojaki … V novem sojenju je okrožno sodišče Kononova oprostilo obtožbe za vojne zločine, češ da so bili pobiti vaščani oboroženi sodelavci okupatorja in jih je obsodilo partizansko sodišče v skladu s pravili vojskovanja, obdolženec pa je s svojo enoto le izvršil smrtno kazen. Umor treh žena je sodišče sicer spoznalo za zločin razbojništva, ki pa je že zastaral. V pritožbi proti tej sodbi je javno tožilstvo zlasti opozorilo, da je sodišče zanemarilo dejstvo, da je vključitev Latvije v Sovjetsko zvezo bila po mednarodnem pravu sovražna okupacija in je zato Latvija pravno še naprej obstajala kot suverena država. Pritožbeno sodišče je tožilčevi pritožbi ugodilo, spremenilo sodbo nižjega sodišča in Kononova obsodilo za vojne zločine po obtožbi.

Vasilij Kononov se je pritožil na Vrhovno sodišče Latvije, vendar je tudi to najvišje latvijsko sodišče njegovo pritožbo zavrnilo. Po 68-3 členu latvijskega kazenskega zakonika ga je, upoštevajoč njegovo visoko starost, sedaj ima 87 let, obsodilo na eno leto in osem mesecev zapora. Sodišče je potrdilo, da je sodba pokrita po Haaških pravilih o vojni iz leta 1eta 1907 in po Ženevski konvenciji iz leta 1949 o postopanju s prebivalci na zasedenem ozemlju in v skladu z določbami Statuta vojaškega sodišča v Nürnbergu. Kazenski postopek v Latviji je bil tako končan s pravnomočno obsodbo Kononova.

Prva sodba Evropskega sodišča za človekove pravice 2008

Kononov je zato proti Latviji vložil tožbo pri Evropskem sodišču za človekove pravice v Strassburgu. Sodišče je ustanovil Svet Evrope, katerega članica je tudi Rusija. Za dotlej nedotakljive junake na »pravi strani« je zadeva postala vroča in nevarna. Zato je ruski predsednik Putin Kononovu podelil rusko državljanstvo, postopku pa se je pridružila tudi Rusija in podprla tožbo Kononova. Ta je latvijskemu sodišču očital zlasti kršitev pravice do poštenega sojenja in kaznovanje partizana po zakonih, ki ob storitvi dejanja niso veljali za protifašiste, ampak le za naciste in njihove sodelavce.

Prvostopni senat evropskega sodišča pod predsedstvom slovenskega sodnika dr. Boštjana M. Zupančiča je s štirimi glasovi proti trem razsodil, da so bile usmrtitve latvijskih vaščanov izvršene na vojnem območju in da so umorjeni bili pripadniki vojskujoče se strani, pri čemer naj bi bilo »bistveno, da je šest od devetih usmrčenih vaščanov dobilo orožje od nemške vojaške uprave in so tako pritožnik in njegovi soborci imeli upravičen razlog, da štejejo te vaščane za kolaboracioniste nemške vojske«, kot je poročal Peter Pavlin v reviji »Pravna praksa« in kot v Sloveniji lahko slišimo in beremo večkrat na dan. Umor treh žena pa naj bi zastaral, zato je sodišče razveljavilo sodbo vrhovnega latvijskega sodišča in Kononova oprostilo obtožbe za vojne zločine. Kot je pisal Friedrich Christian Schroeder, je »Zupančičeva sodba« vzbudila v Latviji veliko ogorčenje, v Zahodni Evropi začudenje zaradi očitnega političnega vrednotenja in deloma zaradi površne utemeljitve, v Rusiji pa veselje kot ob dnevu zmage (Frankfurter Allgemeine Zeitung 30. 6. 2010).

Zmagoslavje slovenskih pravljičarjev

V Sloveniji so ob razglasitvi »Zupančičeve sodbe« zadonele vse trombe »na pravi strani«. Že hudo prizadeti zaradi evropskih resolucij o obsodbi vseh treh totalitarizmov, tudi komunizma, so si naši kononovi, njihovi nasledniki in zagovorniki, globoko oddahnili: Kaj nam mar evropske politične resolucije, saj niso obvezne, sedaj smo dobili pravno, sodno, torej obvezno potrditev stališč in privilegijev nas, ki smo bili in smo na pravi strani, in pravno obsodbo vseh, ki nam nasprotujejo in hočejo spremeniti zgodovino. Revizije naše zgodovine ne bo!

»Za Evropsko sodišče za človekove pravice so tudi 70 let pozneje vloge, ki so jih v 2. svetovni vojni igrali eni in drugi, jasne,« je pod mogočnim naslovom »Zgodovina je ena« zagotavljal Peter Petrovčič. Navduševal se je: »Gre za precedenčno odločitev, ki bi v prihodnje lahko veljala za zgled v številnih drugih podobnih sodnih procesih, ki tečejo, in v sodbah v postkomunističnh in postsocialističnih državah. Seveda tudi v Sloveniji, kjer pa je bila želja po maščevanju pri povojni oblasti manjša in se je pokazala šele v preteklem mandatu, ko je bila na oblasti desnica.« (Mladina št. 5/2009.) Po Petru Petrovčiču je torej Zupančičeva sodba zagotovilo, da zgodovina druge svetovne vojne ni živa in napredujoča veda, ampak sveta in nespremenljiva dogma, poskusi sodnega pregona komunističnih zločinov pa samo »želja po maščevanju povojni oblasti«, kar pa po evropski sodbi ne bo več mogoče.

Peter Pavlin je bil prepričan, da sodba »končuje razprave glede medvojnih kolaboracij nacističnih kolaboracionistov na ravni evropske konvencije o človekovih pravicah in Evropskega sodišča za človekove pravice. Rezultat ni samo posredna pravna obsodba nacistične kolaboracije, marveč tudi njena moralna obsodba, kar je razvidno zlasti iz tona sodbe.« Pri tem naj bi ostalo tudi po latvijski pritožbi na najvišjo stopnjo evropskega sodišča, »kjer pa gre pričakovati kvečjemu potrditev prvostopenjske sodbe evropskega sodišča«. Po Petru Pavlinu so torej komunistične oznake nacističnih kolaboracionistov za Evropo dokončne in nespremenljive.

Zgodovinar dr. Božo Repe se je te evropske sodbe »strokovno« veselil: »Pomembna je zlasti zato, ker ne dovoljuje revizije zgodovine niti relativizacije enovite protifašistične koalicije niti relativizacije kolaboracije, poleg tega pa jasno nasprotuje teoriji o ‘dvojni okupaciji’ (fašistični in komunistični), ki se pojavlja tudi pri nas …« Zgodovina je torej ena in nespremenljiva, vse je že zapisano! Le kaj bo sedaj počel Božo Repe in drugi »enozgodovinarji«?

Drugi zgodovinar dr. Jože Pirjevec pa se je kar zasanjal: »Zdi se mi, da je mednarodno sodišče z oprostitvijo Kononova poudarilo pomemben princip, da namreč sodobna ureditev Evrope, njena zgodovina in pravo temeljijo na obsodbi nacifašizma kot absolutnega zla. Enačiti tiste, ki so se borili proti nacifašizmu, s tistimi, ki so ga kakorkoli podpirali ali z njim sodelovali, ni dopustno. Pa tudi, če so bili žrtve nasilja.« Okupator ali sodelavec je torej absolutni zločinec, »protifašist« je absolutni pravičnik, tudi ko izvršuje nasilje. Absolutno zlo, t.j. sodelavce okupatorja, je treba absolutno odstraniti, pomoriti. O tem, kdo so »sodelavci okupatorja«, seveda odločajo protifašisti! Vse to je po Pirjevcu pomemben princip sodobne Evrope!

Tudi drugi slovenski časopisi so poročali o »Zupančičevi« nadvse modri »protifašistični sodbi«, ki je prepovedala revizijo partizanske zgodovine. Zgodovina je že napisana, zgodovina je ena in ena bo ostala! Veselje in navdušenje v rdeči Sloveniji, konec strahu med ostarelimi borci in številnimi slovenskimi kononovi! Nikoli ne bo revizije naše zgodovine, so si oddahnili zgagasti novinarji in upehani zgodovinarji. Partizanska NOB je na evropski ravni pravno in moralno zavarovana. Lepo je biti nedotakljiv!

Končna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice 2010

Čez dve leti pa se je v Strassburgu zabliskalo in hudo zagrmelo, da se je stresla in zbudila v leve zmote in utopije zasanjana Evropa. Preveč je bilo komunističnih laži in liberalnega sprenevedanja in po sedemdesetih letih je resnica končno planila na dan. Veliki dom Evropskega sodišča za človekove pravice je 17. maja 2010 v zadevi Kononov na pritožbo Latvije razglasil novo sodbo. S štirinajstimi glasovi proti trem je kot najvišja evropska sodna stopnja razveljavil »Zupančičevo« sodbo in ponovno ter dokončno uveljavil latvijsko obsodbo Kononova kot vojnega zločinca. Vsi iz boljševiških zločinov, laži in prevar in iz liberalnega intelektualističnega sprenevedanja skrbno sestavljeni miti o junaškem partizanskem boju med drugo svetovno vojno so se v temeljiti in jasni, šestdeset strani dolgi sodbi, zrušili v prah. Evropski sodniki so se iz politike in pravnih formalizmov vrnili v živo pravo in v čutečo človečnost! Tudi slovenska zgodovina bo lahko ostala živa, brsteča in cvetoča, v stalni rasti in zorenju.

Sodba vrhovne stopnje evropskega sodišča je z razveljavitvijo Zupančičeve sodbe razveljavila in odpravila tudi vse tisto, kar naj bi zagotavljala odpravljena sodba. Politično sklicevanje Kononova in Rusije na »pravo stran«, na protifašizem, na članstvo v zmagoviti protihitlerjevski koaliciji je sodišče odpravilo s kratkim, pravno čistim stališčem, da sodišče ne sodi po tem, kaj in na kateri strani je storilec bil, ampak po dejanju, ki ga je storil. Protipravno nasilje je zločin tudi na »pravi strani«!

Ugovor, da povojni predpisi o pregonu nacističnih zločinov veljajo samo za naciste in njihove sodelavce, ne pa za tiste, ki so bili na protifašistični strani, je sodišče zavrnilo z ugotovitvijo, da prepoved vojnih zločinov in zločinov zoper človečnost velja za vse, tudi za protifašiste. Uveljavljena ni bila šele po vojni, ampak tudi že mnogo prej.

Sodišče je zavrnilo trditve, da so umorjeni latvijski vaški stražarji bili vojaki, češ da so imeli nemško orožje. Orožje so imeli samo za lastno obrambo in ne za izvrševanje vojaških nalog. Bili so civilisti, z odvzemom orožja so partizani zagrešili tatvino. Tudi če bi jih šteli za vojake, jih partizani ne bi smeli umoriti, saj bi bili po mednarodnih konvencijah varovani vojni ujetniki.

Partizani so s hinavsko preobleko v nemške uniforme kršili pravila haaške konvencije in v teh uniformah niso bili po konvenciji varovani bojevniki vojskujoče se strani.

Partizanski napad na nebranjeno vas je bil po haaških pravilih vojne nedovoljeno dejanje. Sklicevanje na sodbo partizanskega sodišča je nedopustno, saj partizani niso imeli nobene sodne pristojnosti. Trditev, da so vaščani izdali partizane Nemcem, da so bili izdajalci, ni resnična, saj vaščani niso bili z ničimer zavezani partizanom in jim ni noben državni zakon prepovedal govoriti o partizanih. Tudi če bi umorjeni vaščani res bili nacisti in kolaboracionisti, jih partizani niso imeli pravice »soditi« in umoriti. Če so storili kaj nezakonitega, bi jim smelo soditi samo zakonito državno sodišče.

Sodišče je potrdilo tudi latvijsko stališče o dveh okupatorjih, o dvojni protizakoniti in nasilni okupaciji, komunistični in nacistični. Sodno potrjeno je tudi stališče o neprekinjenem pravnem obstoju suverene države Latvije. Partizani v Latviji, ki so bili del sovjetske Rdeče armade, se zato niso bojevali za osvoboditev, ampak le za ponovno podreditev Latvije Sovjetski zvezi kot prvemu okupatorju.

Molk v Sloveniji

Po dvanajstih letih sojenja Vasiliju Kononovu se je z majsko sodbo ESČP končalo dolgo obdobje partizanskih mitov. V Evropi in v svetu se je začel resen razmislek in razprava o potrebi, pomenu in posledicah partizanskega delovanja med drugo svetovno vojno, zlasti delovanja partizanov pod vodstvom komunistov.

Slovenci groma iz Strassburga še niso slišali, saj so se zgagarji, repeti, pirjevci in bavconi z vsemi partizani in njihovimi nasledniki zavili v molk in o zadnji, najvišji evropski sodbi ne pišejo in ne poročajo. Podrla se jim je »ena zgodovina«, zgubila se je prepoved revizije zgodovine, vloge enih in drugih v drugi svetovni vojni niso nič več »jasne«, dvojna okupacija – nacistična in komunistična – ni več samo teorija, je pravno dejstvo, komunistične oznake kolaboracionistov niso več nespremenljive, relativizacija protifašizma in kolaboracije je evropsko dejstvo. Precedenčni zgled evropske sodbe se je sprevrgel v svoje nasprotje, »protifašisti« niso več absolutno in nedotakljivo dobro in njihovi nasprotniki niso absolutno zlo. »Protifašistov« in nasprotnikov njihovega nasilja res ne gre enačiti, treba pa je uporabiti enake zakone za njihova enaka dejanja. Konec je boljševiškega rasizma in pravne neenakosti, vzvišenosti partizanskih morilcev nad zakoni o vojnih zločinih in zločinih zoper človečnost! Konec je »prave strani« kot opravičila za vsemogočnost in nedotakljivost partizanskih likvidatorjev in njihovih sodelavcev!

Tudi slovenskim kononovim, ki molčijo, sodba Evropskega sodišča za človekove pravice odločno in glasno govori, da so vojni zločinci in zločinci zoper človečnost.

 

 

Iz sodbe, dostopne na : https://hudoc.echr.coe.int/fre?i=001-87934  je razvidno, da je Zupančič glasoval za ugoditev Kononovu. Sodba, ki je razveljavila prejšnjo pa je dosegljiva na: https://hudoc.echr.coe.int/fre?i=001-98669 

 

-NeoDomobranec

 

Domobranske pesmi (v povojni izvedbi)

 

Obdobje po ustanovitvi Slovenskega domobranstva je zaznamoval veliki narodoljubni preporod na območju t.i. ljubljanske pokrajine in primorske, ki sta spadali pod Adriatische Küstenland. V tem času je nastalo tudi precej domobranskih domoljubnih in narodoljubnih pesmi o katerih tudi postkomunistična narativa molči, saj se ne skladajo s tem kriptokomunističnim historičnim revizionizmom. A vseeno so do neke mere poznane, saj so bile objavljanje na Youtube platformi in so nekatere tam še vedno. 

Na tem mestu tokrat prinašamo poleg besedil, ki so zelo pomembna, tudi domobranske pesmi, ki so bile ponovno izvedene po vojni ob priliki petdesete obletnice domobranskih pesmi in koračnic v Kanadi. Gre za celotna besedila, posnetki pa so zaradi narave tespletne platforme v krajšani verziji.

Mi slovenski smo vojaki   Mi slovenski smo vojaki do neba kipi naš glas: strumni naši so koraki, kliče usodni čas. Kaj nam mar je smrt, da je le sovrag naš strt. Za slovensko domačijo, za naš dragi dom in rod. Za slovensko domačijo, stopamo v potrebni boj, bratje naši še trpijo, v boj za nje mi vsi takoj. vsi na plan, na plan bratje velik naš bo dan. Za slovensko domačijo, za naš dragi dom in rod.	Moja domovina   Oče, mati, bratje in sestre, koče, mesta, trate in steze, holmi, skale večnega snega to je moja domovina. Zdrava bodi moja  lepa domovina, moja lepa domovina. Prva pesem mladih sončnih dni, varovanka fantove moči. kres, ki sega meni do neba, to je moja domovina. Zdrava bodi moja  lepa domovina, moja lepa domovina
Slovenski domobran   Dom braniti domobranci, sveta je dolžnost, da ne stro ga nam viharji, ne sežgo svetov požari. Ne uniči nas razdor, domobranci hej vsi v zbor, stopa zdaj na plan, slovenski domobran, slovenski, slovenski, slovenski domobran. Bog in narod, pravdi stari, znova mora v boj, ko najvišji so viharji, domobranec ti udari. Jaz sem tu, nasilnik stoj, narod moj je samo svoj, stopa zdaj na plan, slovenski domobran, slovenski, slovenski, slovenski domobran. Proč nasilje, proč moritve, samovolja proč. Narod naš gre v dan zoritve, domobranec stopa v bitve, da vsi bomo kot nekoč, ena srenja, ena moč, stopa zdaj na plan, slovenski domobran, slovenski, slovenski, slovenski domobran.	Domobranska koračnica   Domobranci kvišku prapor, pod njim se zbiraj mladi rod, na boj za dom za vero svojo, ti brani ju povsod. Vsi za dom, vsi za rod, vsi za sveto zemljo naših dedov v boj. Na boj, vsi na boj za dom, na boj za rod, za našo zemljo v boj. Zdaj strnimo krepke vrste, moči nam svoje daj Gospod. Z orožjem v mlade roke čvrste, sovrag beži povsod. Borimo za križ se, vero pradedov, zemljo slovensko ljubljeno, in boljšo bodočnost narodu vsemu, s svojo kupili bi krvjo. Po deželi plamen šviga, uničuje delo trdih žuljev, kri vseh pobitih, mož plemenitih, žen in otrok, gre do neba. Kladivo razbija kruto, srp pa žanje njega razdejanje, vdov zapuščenih, otrok nebogljenih, jok kliče silno do neba. Vsakdor pa pravi je Slovenec, naj z nami strumno gre v korak, na boj za naroda svobodo, da rod ves bo krepak. Vsi za dom, vsi za rod, vsi za sveto zemljo naših dedov v boj. Na boj, na boj za dom, na boj, Za rod, za našo zemljo v boj. Domobranci kvišku prapor, pod njim se zbiraj mladi rod, na boj za dom za vero svojo, ti brani ju povsod.
Za dom v boj   Hura za dom v boj. Mi smo slovenske zemlje čuvarji, geslo je naše, dom, narod, Bog. Naj razbesne se strašni viharji, z nami je narod, z nami je Bog. Mi domobranci vsi se borimo, narod slovenski sovrag nam tepta, vsi za orožje krepko zgrabimo, v boj nad sovraga povelje velja. Hajdmo v boj za vero nam sveto, pesem slovenska naj se glasi, združeni v borbi se borimo vneto, narod slovenski živi naj živi. Mi smo slovenske zemlje čuvarji, geslo je naše, dom, narod, Bog. Naj razbesne se strašni viharji, z nami je narod, z nami je Bog. Hura za dom v boj.	Mi legijonarji, mi domobranci   Mi legijonarji mi domobranci mi se borimo za svojo zemljo. Je pila kri pradedov, je pila znoj očetov, škropimo jo še mi s svojo krvjo. Mi legijonarji mi domobranci mi se borimo za svojo zemljo. Stoletja je obstala, a zdaj naj bi propala, se uničila za revolucijo. Mi legijonarji mi domobranci mi se borimo za svojo zemljo. Smo upe vanjo dali, se v domobrance zbrali, in zdaj jo s puško v roki branimo. Mi legijonarji mi domobranci mi se borimo za svojo zemljo. Strnimo se v enoto, V kamenito gmoto, sovrag ob njej razbil si bo glavo.
Naj čuje nas   Naj čuje nas presveti Bog in zemlje krog, nam trobojnice svobodno vihrajo, duše hvalnice radostno igrajo. Mir v deželi, naše geslo je, saj sinovi smo Slovenije, naše lepe slavne matere. V slogi bratski hvali naj Boga vsa Slovenija. Če naš bi rod zatajil kdo končan naj bo. Boj prihuljenim, zvestim le pri kruhu boj brezbožnikom, vernim le trebuhu. Boj nezvestim svoji materi, kakor naše lipe blagi cvet vsak naj bo ljubezni ves prežet. A kot skala na braniku stoj, če za dom gre tvoj.	Oj Doberdob   Oj Doberdob, oj Doberdob slovenskih fantov grob. Kjer smo kri prelivali za svobodo domovine. Kjer smo mi pokopali slovenske fante. Oj Doberdob, slovenski grob. Kočevski Rog, Kočevski Rog, slovenskih fantov grob. Bratov meč pokončuje, doma našega branilce. Ves naš rod objokuje slovenske fante. Kočevski Rog, Slovenski grob.

 

Židje kot alibi za komuniste

Če danes kdo spregovori o fašizmu, ga najbolj zanimata dve stvari, ali bi lahko besedo enostavno zamenjal z besedo nacizem oz. nacionalsocializem in v kakšni meri je bil fašizem sovražen do židov. Tako denimo ob nedavni izvolitvi neke italijanske premierke, za katero so pri nas mediji in komentatorji tekmovali ali jo bi imenovali postfašistično (kar pride po fašizmu?), neofašistično (obnovitev fašizma / nova verzija fašizma) ali fašistično, je morala ta ista ženska povedati, da gleda v prihodnost in da obsoja fašistične rasne zakone uperjene proti židom. Skratka fašizmu je moč očitati le rasne zakone, menda sprejete na pritisk Nemčije konec tridesetih let.

Na tem projektu smo na nekem druge mestu to imenovali holistični judaizem, ki ima svojo dihotomijo v holističnem antisemitizmu. Gre za pojav, po katerem se skuša vso realnost dojemati skozi prizmo židovstva in nežidovstva. Po tej logiki se vse presoja skozi matrico ali je nekaj židovstvu naklonjeno ali nenaklonjeno. To je zelo popačena narativa, ki v resnici v obeh primerih afirmira židovstvo do takšnih razsežnosti, da že sama kritika megalomanizacije židovstva v silo, ki je evidentno mesijanistično-židovska, tvega da se jo označi po logiki holističnega antisemitizma za kripto-židovsko oz. po logiki holističnega judaizma za kripto-antisemitistično.

A tretiranje židovstva kot izključne odločilne sile v človeški in svetovni zgodovini, je samo po sebi židovski mesijanizem, ki vidi žide kot neke vrste spačeni gnosticizem, bog, ki je v resnici satan. Bog za eno kasto in satan za drugo, v vsakem primeru pa nosilec tiste družbene in zgodovinske, če ne že bivanjske same, dinamike, ki vedno znova presnavlja svet in ga vzdržuje v napetosti. Zato je tovrsten holistični anti/semitizem v resnici gnostičen, je mistično-religiozno izkustvo židovskega ljudstva kot mesijanske figure, ki ji treba služiti z nenehno molitvijo, to je: participacijo v govornem prostoru, kjer se dim molitve nikoli ne preneha dvigati k nebu in plamen molitve nikoli ne ugasne: molitve torej, ki je izrekanje do židovstva, najsi bo da je pozitivno ali negativno, nastrojeno zoper žide ali izrekanje nenehne podpore.

"Naslovi žida!", pravijo, ko terjajo ti holistični antisemiti, da zrecitiramo molitvico bodisi podpore, bodisi nasprotovanja, v očeh holističnih anti/semitistov, izvoljenemu ljudstvu. Holistični semitisti, to počnejo bolj implicitno, oni kot stekli psi iščejo, kak neprijeten sentiment, da bi potem od človeka lahko terjali, da ta sentiment zavrne, se posuje s pepelom nad svojim domnevnim semitizmom. Holistični antisemitisti to počnejo bolj eksplicitno, tavajo po medmrežju in zahtevajo molitve tej gnozi o židu. Naslovi žida! Povej, da so krivi za vse! Povej, da nima nihče nobene lastne iniciative (agency) (pobude), vse je v resnici plod židovske subverzije, ki je zopet tu mišljena mistično in holistično.

Tako denimo so ruski apologeti že dolgo skušali vso krivdo za komunizem zvaliti na žide in iziti iz komunističnega pekla kot žrtve židovskega eksperimenta. Tovrstno opravičevalstvo je zagovarjal tudi Solženicin, komunistični disident, sličen neštetim komunističnim disidentom, ki jih poznamo tudi pri nas in ki so po eliminaciji resničnega proti-komunizma bistveno zaznamovali in praktično determinirali t.i. novo proti-komunistično narativo. Kar najbolj zaznamuje ta psevdo anti-komunizem, je to, da vedno nastane znotraj komunizma, kot reakcija na komunizem. Komunistični disident sam, je oznaka za bivšega komunista, ki je nekje na poti skrenil s pravoverne komunistične linije. To pa lahko pomeni tudi samo to, da je začutil, da je bolj pravilno-komunističen kot vodilni komunisti sami. Pri komunističnem disidentstvu gre praviloma za komunistične shizme. Pri nas denimo poznamo Angelo Vode, kot tipično predstavnico tega disidentstva in pri kateri je šlo za to, da če prarafraziramo: da je bila bolj komunistična od Stalina. Podobno denimo nekdanji slovenski ljubljanski pankerji danes pravijo, da so se imeli za bolj leve od vladajočih komunistov, z njihovimi besedami: imeli so se za resnične ortolevičarje.

Ta psevdo anti-komunizem potem razvije fantastične ideje, ki so nominalno striktno antikomunistične, a v fundamentih, do katerih, se je stežka dokopati, saj so relativno zakriti, nekaj drugega. Ti fundamenti so praktično komunistični. Velikokrat boste slišali visoko doneče besede zoper komunizem in najbolj izvrstna izvajanja o zločinih in teoriji komunizma, a ko boste zakopali dovolj globoko, boste odkrili, da se ti psevdo antikomunisti, ti komunistični disidenti napajajo iz istih fundamentov, kot komunisti sami. Vprašali se boste, kdaj in na katerem mestu natanko so ti nekdanji komunisti pustili komunizem za seboj in kako globoko v resnici gre njihov anti-komunizem. Izkaže se namreč prepogosto, da sploh ne gre tako zelo globoko. 

A kot rečeno, da bi zakrili ta svoj (ne)zaveden kriptokomunizem, se skušajo oprati vsake krivde, ki jo komunizem nedvomno nosi s seboj in zato obesijo komunizem, kot v primeru Rusov, na žide. Ubogi ruski narod, pravijo, je bil v resnici žrtev komunizma, ta pa je bil kreiran od židov. Milijoni ljudi, ki so vzdrževali ta režim pri življenju in do nerazpoznavnosti izmaličili na desetine narodov, niso, ubožci, nič sami krivi. Milijoni ljudi, ki še danes častijo komunistično ikonografijo in po potrebi koketirajo s Stalinizmom ter kokodakajo o zgodovinski sveti vojni zoper nacifašizem, niso, ubožci, nič sami krivi. Ne, žid je tisti, ki ga je treba okriviti. Ubogi Rus je kakor naivna devica, ki nima nobene lastne pobude.

Seveda je takšna zgodovinska falzifikacija zelo prikladna. Po eni strani lahko tovrstni dediči komunizma oz. kriptokomunisti vse slabo, kar je v komunizmu zvrnejo na pred-pripravljenega krivca, obenem pa si brez slabe vesti lastijo vse, kar je v komunizmu "dobrega". Lahko so komunisti ne da bi se jim bilo treba poimenovati za komuniste. Lahko častijo komunizem in se obenem nominalno naslavlajo za antikomuniste. In lahko so celo enostavno komunisti, ne da bi jim kdo mogel očitati, da so komunisti, ker saj veste, pravi komunisti so bili v resnici židje.

Ta gniloba komunistične apologetike, ki skuša komunizem in krivdo ljudi pri uveljavitvi in vzdrževanju komunizma, opravičevati je tako nujno morala priti tudi k nam v Slovenijo. Tu imamo že dolgo komunistične disidente, torej tiste glasne antikomuniste, ki so vedno bili in vedno bodo fundamentalno vsaj nezavedni, če ne že naravnost zavedni, kripto-komunisti. To so tisti psevdo antikomunisti, ki govorijo o pomembnosti upora proti okupatorju, si izmišljujejo pomembnost Dolomitske izjave in domnevnega več-strujarstva znotraj "NOB". Dežurni častilci mitološkega ne-komunističnega odpora proti okupatorju in mitološke neskladnosti TIGR z NOB. 

A seveda kar je relativno novega je to, da smo v zadnjih nekaj letih dobili še sicer manj mainstreamovsko, a vseeno opazno komunistično apologetiko, ki skuša naravnost zvrniti vso odgovornost slovenskih komunistov na žide. To neumno poenostavitev in ta redukcionizem je zagovarjal sprva Marko Sket, a ga je sedaj začel posnemati tudi Aleš Ernecl. Pahnjen v predpekel Twitter holistično-antisemitističnega resnicarstva, kjer slovenski prevajalci tujih ekscentrističnih šok-teorij, ki so gotovi le v eno samo gotovost: da ni nič tako kot izgleda in je posledično edino vzdržno izhodišče: biti proti trenutnemu konsenzu, normi, stanju, razvidnosti, zahtevajo, da mora veliko moliti k onemu vseobsegajočem duhu židovstva, tako zahteva, da se bi torej moral vsak kdor napada komunizem, izreči o židu. Prižgati kadila in zmoliti svojo obvezno molitev, da bi daroval svoj dar participacije na oltar žida.

Tako Ernecl komentira isto stvar, ki sem jo na tem mestu komentiral pred časom v blogu z naslovom "Roman Vodeb in njegov občutek za zgodovinski spomin". Vodeb, ki je v resnici psihologističnii šarlatan, kar ni težko biti, saj je psihologija ena sama špekulacija, je namreč popolnoma brez vsake zgodovinske vednosti in pridno ponavlja tiste osnovne točke komunističnega zgodovinopisja, ki se jih je naučil v šoli. Ta njegova topoglavost sploh ni zanimiva in moj komentar je bil v resnici bolj usmerjen v prikaz, da Vodeb niti ne ve o čem govori ko napada Dežmana. Očita mu, da ne razume partizanstva, a Dežman še do danes ohranja partizanstvo čislano. Očita mu, da ne razume, kdo je "skoval" komunizem, a ravno Dežam je pisal kdo so bili "kovači" komunizma. Zabavno pri vsej stvari je bilo bolj to, da Vodeb pripisuje Dežmanu nek ortodoksni antikomunizem, ne da bi se zavedal, da je Dežman verjetno bolj ortodoksno komunističen od Vodeba samega. Ampak napihnjenec kakršen je, je Vodeb izrabil priliko, da je "psihoanaliziral" Dežmana s tem, da se je poslužil nekaj ostudnih izrazov in primerjav, ki jih verjetno trener dekliške gimnastike niti ne razume, a se mu slišijo zanimivo.

Sedaj pa sem naletel na Erneclov komentar te zadeve. Po pravici povedano ne vem, ali gre za ta isti intervju in Vodebov odziv nanj in za star Erneclov komentar, ali za kak nov Vodebov izliv, vsekakor pa vsaj jaz Erneclovega komentarja nisem slišal prej in se mi je zdelo pomembno, da opozorim nanj. V njem namreč pravi, da bo vedno branil Dežmana in Možino pred komunizmom Vodeba, a zahteva, da se Dežman in Možina izrečeta o židu.

Ernecl pravi namreč, da nismo imeli bratomorne vojne, da je bila večina komunistov židov, enači domobrance z ustaši in pravi, da so bili domobranci simbol boja proti židom. Pravi, da so bili partizani le zavedeni "pubeci", ki so jih vodili komunisti, komunisti pa so bili "tujega rodu". In omeni tudi "kopanje kosti".

Najbolj zanimivo takoj postane izvajanje, da so bili "komunisti tujega rodu". Kar seveda ne drži. Tudi meni in zdi se mi večini ljudi bi bilo lažje, če bi bilo to res. Komunisti tujega rodu so prišli v Slovenijo začarali s čarobno palčko slovenske pubece, ki so postali partizani in začeli pobijati Slovence širom Slovenije. Ampak to je čista fantazija. Nedvomno je bilo med komunisti tudi mnogo židov. Ti so že po svoji naravi gravitirali v komunizem, a vendar niso zares bistveno zaznamovali slovenskega komunizma. In tudi če so ga do neke mere, so bili Slovenci še vedno tisti, ki so v veliko večji meri postali komunisti in torej v veliko večji meri zaznamovali komunizem in so bili Slovenci tisti, ki so začeli z napadom na druge Slovence. Trditi enoznačno v absolutnem smislu: komunisti so bili tujega rodu je v resnici zgodovinska falzifikacija, ki skuša rešiti slovenski komunistični avanturizem na način, da krivdo prevali na fantomske "tujce", ki da so menda povzročili vse kar je slabega bilo v komunizmu. Slovenski pubeci, torej tisti partizani, ki pa so streljali na Slovence, pa so bili uboge zavedene device. To je repriza, le ena od variacij komunistične rehabilitacije, ki podobno kot se skuša ločevati NOB od revolucije, ta holistični antisemitizem skuša ločevati slovenske partizane od židovskih komunistov. S tem skuša vnesti podobno zmedo kot v prvem primeru, tako da bi zmogel obenem trditi dve diametralno si nasproti stvari, namreč da je bil boj skupine a proti skupini b oporečen, obenem pa je bil boj skupine a proti skupini b neoporečen. 

Lahko je res, da je neka ideologija čisti produkt neke tuje sile, a vendar je človek kot posameznik še vedno tisti, ki se zanjo odloči, se z njo poistoveti in jo ponotranji do te mere, da postane del njegovega bistva. To pa torej pomeni, da človek ni enostavno "pobran" v partizane, kakor imenuje to Ernecl v zelo tipični maniri zgodovinskega poenostavljanja, ki skuša narodovo usodo zreducirati na Cerkev in partijo, marveč se dan za dnem odloča, da bo bil del nečesa in da bo zavestno sodeloval v določeni zgodovinski in narodni narativi. Marsikdo pravi, da je bil zaveden v to ali ono stran ali narativo, a ne smemo pozabiti, da ima tak človek na voljo vsak naslednji trenutek, da iz te narative izstopi in da se na koncu koncev sam odloča, da v njej ostaja.

Ne smemo pristati na razosebljenje ljudi in na spačeni banalni determinizem, po katerem je človek odvezan vsake lastne pobude in je absolutno odvezan vsakega lastnega hotenja, ker ga menda nima, če se je odločil za komunizem, kreiran od židovstva, a to ni njegov problem marveč problem židov. Ne. Nedvomno je komunistična ideologija židovska in nedvomno je bilo med komunisti tudi ogromno židov, a odločati se za komunizem je osebna izbira, je hotenje za katerim stoji volja vsakega posameznika. Zato Rusi niso bili žrtve židov, marveč so bili Rusi sami zločinski komunisti in tudi slovenski komunisti niso bili žrtve židov, marveč so bili sami zločinski komunisti. To nam dan za dnem potrjujejo s tem, ko vzdržujejo komunistično narativo, komunistično mitologijo in ikonografijo. In reševanje komunističnega eksperimenta preko teorij o historičnem determinizmu, ki je docela podvržen vsepresegajočemu židovskemu duhu, je na svoj kriptokomunistični način v službi te ister narative.

Da je temu res tako, se pri Erneclu razodane pri vsaj treh točkah: 1) pri njegovi formuli, da pristajanje na to, da je bil nacizem "absolutno zlo" pomeni, da so bili tudi domobranci absolutno zlo, saj so s tem "absolutnim zlom" sodelovali, 2) enačenje domobrancev z ustaši in fašisti ter 3) imenovanje izkopavanja posmrtnih ostankov domobrancev kot "kopanja kosti". V vseh treh točkah je razviden kriptokomunizem, saj so vse tri točke čisto dosledno izvajanje komunistične retorike. Govor o "kosteh" je omalovaževanje in dehumanizacija slovenskih žrtev komunizma, ki je tako evidentno neokusna, da o njej nima smisla izgubljati besed in že sama po sebi kaže stopnjo komunizma v posamezniku, ki to izreka. Enačenje ustašev s fašisti in z domobranci je zopet enostavna historična falzifikacija, ki sodi v narativo religioznega anti-fašizma, po katerem je vse, kar je komunizmu nasprotno v resnici zelo enostaven fašizem, kot retorična hiperbola zlega "drugega". Po tej teoriji je vse nasprotno zelo enostavno, enoznačno, monolitno "prafašistično", kakor to imenuje oni Eco. Tista osnovna formula o absolutnem zlu pa tudi ne zdrži. Tudi če bi nacizem bil absolutno zlo v hiperbolistični retoriki (saj absolutno zlo obstaja lahko le v moralnih kategorijah, ki pa ne morejo prestati absolutne presoje zunaj nekega koherentnega (psevdo)religioznega sistema), to nikakor ne pomeni, da bi sodelovanje s tem "zlom" pomenilo, da je sodelujoči absolutno zlo. Obstaja namreč mednarodno pravo vojne okupacije, ki določa razmerja med okupiranim in okupatorjem. Dilema, ki jo Ernecl skuša vpeljati pa ta vidik popolnoma zanemarja in "sodelovanje" zopet razume povsem absolutno v komunistični mistični narativi neke transcendentnega zlitja enega subjekta z drugim v naravnost alkimistično zvezo. V svoji formuli "sodelovanje" torej razume kot nekaj tako presežnega, da prvega, torej nacizem, kar izenači z drugim torej domobranci. Ob tem seveda zanemari, da kot ponavljamo na tem mestu pogosto, vidik okupacije in "sodelovanja", ne pomeni okupacije s strani ideologije in ne pomeni sodelovanja z ideologijo, marveč pomeni okupacijo s strani države in sodelovanje z državo. Kdor se na to požvižga in lepo zaklinja mantre komunistične narative, samo kaže svoj (kripto)komunizem.

Če torej to razumemo, se nam potem zdi nekoliko bolj logično čemu skuša nekdo rehabilitirati komunizem s sklicevanjem na žide. Po tej teoriji židje ne postanejo "grešni kozli" za komuniste (tako kot v stari nacional-socialistični narativi) marveč zgolj alibi. Razlika je bistvena. Pri prvem bi šlo za to, da bi se komunizmu skušali povsem odreči, falzificirati zgodovino na način, da bi se pretvarjali, da "naši" ljudje niso bili del komunizma, pri drugem pa gre v resnici za to, da se komunizem, kot rečeno le transformira, se ohrani, za vse slabo v njem pa okrivi žide. Zato imate danes Ruse, ki pravijo, da so bili oni žrtve komunizma in da so bili židje krivi komunizma, obenem pa ohranjajo ta isti komunizem z vso ikonografijo in mitologijo, ki mu pripadata.In zato danes skušajo pri nas odkriti nek podoben recept s katerim bi napol rehabilitirali komunizem, Bog ve sicer zakaj, morda iz čistega rusofilstva.