sobota, 3. januar 2015

Agitator: Zasebnost za sebe

Ker je vsa desnica dandanes praktično "wannabe" libertarska oz. se spopada v svoji glavi z idejo o popolni odsotnosti države pri regulaciji povprečenega državljana, ki ga seveda oni razumejo tako kot ga, prirejenega svojemu kroju in menijo, da takšen človek ne potrebuje regulacije države, obenem pa se še vedno ne morejo povsem ovesti, da je takšna percepcija de-facto ultraliberalistična, t.j. retroliberalistična (da se ne bi spet slučajno napak razumeli kaj pod liberalizmom mislim) in da v to percepcijo pač ne sodi več nobena resnična norma, se prav desničarji spopadajo z vprašanjem zasebnosti.
Vendar ne v smislu tiste osnovne človekove zasebnosti, tiste danosti, zagarantiranosti, ki prihaja iz nečesa nadcivilizacijskega, pač pa predvsem z vprašanjem moderne zasebnosti, ki pa vključuje predvsem internetno zasebnost in zasebnost posameznika v informacijskih procesih. Povedano drugače, ta moderna ubertendenca razgaljanja samega sebe na družabnih omrežjih, na internetu in vsepovsod drugod v javnosti, naj bi bila varovana z neko novonastalo vrednoto moderne zasebnosti. Povedano še bolj drugače, vztrajen umik osnovne človekove zasebnosti, naj varuje koncept moderne zasebnosti.
Ko govorimo o "osnovni človekovi zasebnosti" kakor jo pač tu imenujem, se moramo namreč zavedati, da gre predvsem za vprašanje posameznikovega odnosa do zasebnosti oz. samovarovanja lastne zasebnosti, ki kot nek družbeni kompromis, postane obča norma. Družba zagotavlja posamezniku priložnost, da varuje svojo zasebnost, bolje rečeno, zasebnost je zgolj možnost posameznika, da se je poslužuje. Tu sem uporabil besedo "možnost" in ne "pravica", čeprav bi obe besedi primerno dopolnjevale stavek, vendar ju je treba jemati glede na zasebnost popolnoma drugače. Zasebnost, ki je sicer načeloma zagrantirana in bi ji po vseh družbenih kompromisih morali imenovati pravica, to vendarle ni, če ostanemo zvesti resnici. Zasebnost je le možnost posameznika, če jo izkoristi in predvsem, če se zanjo zavzema in jo ohranja. Zasebnost ni danost, država je ne more braniti in je niti ni dolžna, gospoda libertarci, braniti. Država je nujno v konfliktu s posameznikovo zasebnostjo, to je pač zgodovinska danost in če libertarcem to ni všeč, to ničesar ne spremeni. 
Če ponazorimo koncept moderne zasebnosti, ki naj bi branila razkroj tradicionalne zasebnosti: moderni človek (in moderni uporabljam kot trenutni) je prepričan, da mu mora država zagotavljati zasebnost pri fotografiranju lastne golote, pošiljanje teh fotografij prijateljem in shranjevanje teh fotografij v nekih spletnih albumih. To je moderni koncept zasebnosti na pram tradicionalnemu konceptu zasebnosti, pri katerem posameznik sam poskrbi, da ohranja zasebnost. Tu pri modernem konceptu pa se ta občutek za zasebnost povsem izbriše in se degradira na osemznakovno geslo, ki naj ščiti posameznika.
Moderni človek je prepričan, da je po neki psvedologiki upravičen do zasebnosti na svojem facebook profilu s petsto "prijatelji", da so podatki s tega profila nedotakljivi in da ga mora povrh vsega ščititi še država. Ksreči je država dokazala, da temu ni tako in je v znanem primeru oglobila posameznika, ki je na svojem facebook profilu "žalil" policijo. In tedaj ni bila polemika okrog tega, kako je sploh v "demokratičnem" sistemu mogoče "žaliti", se "neprimerno" izražati o policiji, ki je zgolj nek državni represivni aparat in bi bili že po logiki posvečene pravice do izražanja, zagrantirani do izražanja mnenj, čeprav neprijaznih, do nekega državnega aparata. Ne, tedaj se žurnalisti niso spraševali o tem, pač pa o njegovi pravici do zasebnosti v okolju 800 ljudi. Človek, ki govori, piše in deli slike z 800 ljudmi, nima nikakršne pravice do zasebnosti, že po logiki stvari.
Zasebnost mora človek ohranjati sam, država tega ne more namesto njega, niti Informacijski pooblaščenec, ta neocenzurna inštanca, ki predpisuje ljudem kaj lahko govorijo in kaj ne.
To pa velja tudi za neinternetno okolje. Ni mogoče pričakovati, da so ljudje na javnih mestih, ki počnejo kakršnekoli reči, upravičeni do zasebnosti. Niso upravičeni do zasebnosti, ker zasebnost izhaja iz njih samih. Nihče ne more kontrolirati njihovega vedenja razen njih samih.
(Tu se ne bom dotikal anonimnosti interneta, ker to nima nič opraviti z zasebnostjo, saj anonimnost sploh ne obstaja v vsaj nekem psevdoabsolutnem vidiku, kaj šele v absolutnem. Vsaka anonimnost je  relativna.)
-Agitator 3.1.2015

Ni komentarjev:

Objavite komentar