Demokracija je sistem, ki ima kot vsak drug avtoritaren režim nek seznam prepovedanega, nek seznam nezaželenega in na drugi strani seznam zaželjenega. Stvar, ki je na seznamu nezaželenega najbolj pri vrhu, morda takoj za dvomom o demokraciji kot sistemu, je opozarjanje na nezmožnost sobivanja določenih kultur. Demokracija kot sistemska filozofija, je prepričana, da je v demokratični skupnosti možno sobivanje najrazličnejših kultur ali etničnih skupnosti, prepričana je, da je v demokraciji mogoče sobivanje različnih religij, ker sama religijo razume, kot zasebno čustvo posameznika in religijo samo relativizira na nekaj, kar naj bo prostočasno, hobi.
ker jo tako degradira, je prepričana, da je mogoče tudi sobivanje različnih religij in kultur, ki poganjajo iz teh religij.
Nekoč sem v neki iracionalni vnemi, ki jo je gnalo neko buržoazno domoljubje, podvomil v mešanje kultur oz. sem hotel to mešanje kultur predstaviti kot nekaj, kar je nujno slabo za narod, za kulturo, za religijo. Pa mi je sogovorec odvrnil, da se motim in mi z zanosom opisal centre mešanja kultur in narodov, ki so ravno iz tega mešanja, cveteli in bili zemlja, ki je pognala napredek.
Tedaj sem odgovoril, da v enolončnici nima smisla govoriti o čebuli, namesto, da bi uvidel, da je vsakakršen diskurz o taljenju kultur, ki poteka na ravni zagovarjanja demokratičnih vrednot, nujno obsojen na neuspeh. Demokracija je liberalno-družbeni koncept oz. sistem, ki ima svoje dogme in sobivanje kultur je ena takšnih dogem.
Največ se lahko naučimo od modernega Izraela in njegove tragične zgodovine. Izrael je točka na kateri lahko uvidimo vso realnost demokratičnega koncepta naroda in kulture, kakor tudi točka iz katere najjasneje vidimo realnost etničnih in kulturnih napetosti iz prve polovice dvajsetega stoletja.
Ko spremljamo že dolga leta ozemeljske konflikte Izraela in ko smo v zadnjem času poslušali o spreminjanju ustave pri členu čigava država Izrael je, še prej pa o spopadanju z navali priseljencev, nismo mogli biti bolj srečni. Izkazalo se je, da ščitenje lastne identitete ni nič demoničnega, nič takšnega, da bi zahtevalo demona v rjavi uniformi, pač pa nekaj povsem narodno-spontanega.
Primerjajmo torej Nemčijo 1933 - 1945 z Izraelom. V Nemčiji je šlo prav tako za spopad dveh kultur, za poizkus ohranitve lastne identitete ter za ozemeljsko širitev oz. vsaj ozemeljske konflikte.
Tu ne gre za nobeno evolucijsko teorijo, za nobeno večvrednost, za nobeno arijsko raso, za nobeno rasno teorijo. Gre zgolj za ohranjanje lastne identitete in lastnega naroda, ki se ga razume bolj metafizično kot ga razume demokracija. V primeru Izraela je vprašanje o metafizičnosti naroda še toliko globlje in veliko bolj fanatično. Kar je seveda čisto prav.
In sedaj smo na precepu. Bomo na Izrael gledali skozi demokratično prizmo, ali pa se bomo osvobodili teh boljševiško-liberalnih izumetnij in bomo priznali, da je Izrael upravičen do ozemeljskih širjenj in zagotavljanja identitete lastnega naroda tudi skozi zagotavljanje židovske države za žide.
Glede na demokratične dogme, je zadnja možnost neustrezna in zahodni demokrati imajo veliko težav z utemeljevanjem lastne podpore Izraelu, katera mora ravnotežje loviti med demokratičnimi zapovedmi in logično upravičenostjo izraelske države do širjenja svojega ozemlja ter utrjevanja lastne identitete, tudi na račun rasne politične korektnosti.
Šele skozi študiranje izraelske države, se nam zamaje mit demonske Nemčije, ki ji je vladal Hudič. In če bi danes prišel na oblast v Nemčiji nacional-socialist, bi podprl Izrael v njegovi upravičenosti do lastnega obstoja.
Tudi danes, kakor pred sedemdesetimi leti, so glavni nasprotniki pravice države Izrael, raznorazni levičarji, boljševiki, liberalci in demokrati. Čeprav jim tokrat, zaradi priviligiranega statusa židovskega ljudstva in zaradi lastnih interesov, ne naseda ameriška velesila.
Antisemitizem, ki se dandanašnji brez težav širi po medijih in ki je de-facto hujši od predvojnega antisemitizma (predvojni antisemitizem je bil uperjen zoper žide, kot etnično oz. kulturno manjšino znotraj neke večinske države oz. naroda, moderni antisemitizem pa je uperjen zoper obstoj židovske države oz. židovskega naroda, kot celote), pa razširjajo poleg levičarjev tudi nekateri "skrajni desničarji" oz. "neonacisti", ki narave nemškega boja sploh ne razumejo. Saj se v slepem sprejemanju mita o demonični Nemčiji, še vedno spravljajo na žide, ki sploh ne ogrožajo več ne Nemčije, ne katerekoli druge države, obenem pa pravtako slepo izkazujejo podporo Palestini, ki je soodgovorna za dejansko islamizacijo Evrope, ki se dogaja tu in zdaj.
Spominjam se celo, da je v neki debati na internetu nekdo, ob mojem argumentu, da je nesmiselno govoriti o židih, medtem ko evropske države zasedajo muslimani, rekel, da so židje odgovorni tudi za islamizacijo Evrope. Takšna trditev kaže vso slepoto "skrajno desnega" pola, ki je ravno zaradi takšnih organiziranih idiotizmov zaspal med islamizacijo Evrope. (Namreč ti "skrajni desničarji" se niti ne zavedajo, da če se zares zgodi uničenje izraelske države, bodo vsi ti židje na koncu pristali v Evropi in bo šele tedaj nastala "težava").
V resnici pa bi moral vsak desničar, priznati pravice izraelske države, ker bi v tem vendarle moral videti usodo lastnega naroda.
-
Ni komentarjev:
Objavite komentar