V članku avtor naredi nekaj, kar je pred njim naredilo že mnogo "desničarjev" ali bolje rečeno: materialistov, ki zasedajo desni politični prostor t.j. kapitalistov, primerjati nacional-socializem s klasičnim marksističnim socializmom.
Krilatica "socializem je socializem", s katero so vneti komentatorji še pred nekaj leti argumentirali istorodnost komunizma z nacizmom, po spletnih forumih, je tako postala tudi Kizova enostavna formula za pojasnitev, kaj pa imata nacionalni socializem in marksistični socializem dejansko skupnega.
Sicer je skušal vse skupaj oviti v nek lepši celofan in je vzel program stranke NSDAP iz leta 1932 in ga šel primerjat s programom ZL, a če skušamo resnično dojeti kaj imata skupnega nacionalni socializem in marksistični socializem, iz Kizovega zapisa, potem lahko naše dojetje strnemo nazaj v tisto formulo: socializem je socializem. To je Kizov strnjeni argument.
Kizo namreč zanemarja pomembno dejstvo, ki pa je očitno današnjemu intelektualcu, današnjemu geniju, zakrito. To dejstvo pa je: ekonomija in družba nista bipolarni sistem: socializem-kapitalizem. Boj ali vsaj nasprotovanje kapitalizmu te ne naredi nujno za socialista.
Seveda, možno je, da kapitalizem in kapitalist, vsakega nasprotnika svoje superiornosti, obravnava kot nekaj "istega", a to vendar ne pomeni, da sta ta dva nasprotnika dejansko "isto". Ko sem bil jaz osebno (pisec tega besedila) še otrok sem razmišljal ravno tako: če nočem biti socialist, moram biti kapitalist.
Dovolite mi, da seznanim Kiza z nečem, čemur se reče katoliško nasprotovanje kapitalizmu. Bo Kizo tudi katoliško nasprotovanje kapitalistični superiornosti povezal z marksističnim socializmom? Bo povezal morda škofa Rožmana s poslancem Mescem, ali pa bo z njim povezal Ušeničnika. Bo v tem primeru predefiniral krilatico iz: "socializem je socializem" v "nasprotovanje kapitalizmu je socializem".
Poglejmo si le nekaj izjav dr. Ušeničnika, škofa Rožmana in jugoslovanske škofovske konference na temo kapitalizma:
"A v resnici gledajo, kako se države oborožujejo za nove vojske, kako močnejši tlačijo slabše, kako narašča draginja, kako stiska vedno hujša beda delovne ustanove. Odkod ta čudni pojav?
Vzrokov je gotovo več, a glavni vzrok na socialno-gospodarskem polju je moderni internacionalni kapitalizem. Izpovedati moramo žalostno resnico, da je bila že svetovna vojska vojska kapitalizma."
"Kapitalizem se javlja bolj in bolj kot univerzalna in internacionalna sila. Če hočemo opazovati razmah kapitalizma n.pr. pri nas doma, ni treba, da bi šli gledat v posamezna podjetja, glejmo le, kako narašča število bank, in če hočemo opazovati našo odvisnost od svetovnega kapitalizma, le opazujmo nihanje naše valute na borzah!"
"Za kapitalizem so najbolj značilne tri reči: mamonizem, t.j. gon za profitom, ki je gibalo vsega modernega gospodarstva, in pravni ali pravzaprav brezpravni sredstvi, ki se po njih v gospodarstvu dejstvuje, svobodna konkurenca in svobodna delovna pogodba."
"Kapitalizem žene torej z neko notranjo nujo v imperializem, a imperializem do vojsk. Seveda skuša kapitalizem ta svoj gon pred narodi zakriti. Ne govori o imperializmu, temveč o kulturnem poslanstvu, o narodnih aspiracijah in drugih takih lepih rečeh."
"Naša pamet, razsvetljena s svitom krščanskih načel, nam brani, da ne moremo ne s kapitalizmom ne s komunizmom.
Mi ne moremo prerekati resnice, ki jo oznanja komunizem, da bo kapitalizem ubil zlasti male narode, če ne bodo narodi ubili kapitalizma.
Kajpada se ubiti kapitalizem ne pravi ubiti industrijo, tudi ne veliko undustrijo."
"Ubiti kapitalizem se pravi ubiti mamonizem, ki se je utelesil v modernem gospodarstvu. Ker ta mamonizem ni nujno pohlep tega ali onega, dasi se je prvotno skotil iz pohlepa ljudi, ampak se izraža v nekih gospodarskih oblikah, zato tudi ne bo mogoče premagati kapitalizma, če se ne izpremene te oblike. Narodi bodo morali torej preosnovati sodobni gospodarski red ali pravzaprav nered."
Aleš Ušeničnik, 1923.
"Iz vseh teh zmot gospodarskega liberalizma se je skotilo tisto, kar poznamenujemo dandanes s splošnim imenom: kapitalizem."
"Toda v dobrih časih je bilo med gospodarji in delavci nekakšno družinsko razmerje, ki je trdote mezdnega razmerja omiljevalo. Liberalizem je pa tudi tu , kar je bilo v tem mrzkega, dognal do konca. S svojimi nauki je opravičil vsako izkoriščanje delovne sile in najgrše oderuštvo. Edini namen gospodarstva je liberalizmu čim večji dobiček."
"Nastala je doba kapitalizma. Kapital si lasti ves dohodek, plače za delavce pa deva le med proizvodne stroške. Če ne nosi kako podjetje zadosti, se kapital - denar umakne drugam, delavci pa ostanejo brez zaslužka in kruha na cesti. To kapitalu ni nič mar, zakaj kapital je brez srca. Kapital ne pozna človeka kot človeka, marveč pozna samo delovno moč. Kapital tudi ne pozna naroda, marveč je mednaroden. Kakršen je po nauku liberalizma kapital, tak je lahko tudi njegov lastnik, kapitalist.
Ta kapitalizem je postal v naši dobi strašno zlo. V njem se skriva, kakor je dejal že Leon XIII., oderuštvo v raznih oblikah. Vse kapitalistično gospodarstvo je postalo, kakor pravi Pij XI., strašno trdo, kruto, brezsrčno (Quadragesimo anno). S to brezsrčnostjo je vzbudil kapitalizem v dušah delavcev samo sovraštvo in gnev."
"Kapitalizem hoče gospodovati ne le delovnim množicam, temveč tudi narodom in državam. Zato pa ni čuda, da se obrača gnev tlačenih množic tudi proti državam, ker se jim zdi država le se orodje v rokah kapitalizma.
In tako je zlo gospodarskega liberalizma in kapitalizma tako veliko, da že ni nikogar več, ki ne bi čutil, da drvi človeštvo brez Boga, brez duše, pogreznjeno v samo materialno borbo za svetne dobrine, res v lastno propast in v uničenje vseh vrednot."
Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov, 1937.
"Zasebni kapitalizem, ki zna delavca krivično izkoriščati, odpraviti, je komunizem na ves glas napovedoval. Ni ga odpravil, ampak spremenil ga je v državni kapitalizem, ki delavce le še hujše teži, ker zoper njega delavec nima nobenega sredstva. Vsak boj zoper državni kapitalizem velja za protirevolucionarno, protidržavno dejanje, ki se z vso ostrostjo in brezobzirnostjo kaznuje."
Gregorij Rožman, 1940.
"Komunizem se je rodil iz liberalizma. Tu ne mislim toliko političnega liberalizma, marveč gospodarskega - dasi sta si seveda med seboj brata. Liberalizem oznanja popolno svobodo. Vsak sme gospodariti, kakor more in hoče. Napovedali so brezobzirno konkurenco. Kdor je pridnejši, spretnejši, varčnejši, ali tudi grabežljivejši, bolj brezobziren do drugih, ta si nabere ali nagrabi več; drugi ostanejo zadaj in spodaj. Na ta način je zrastel kapitalizem."
"Gotovo moramo biti odločni nasprotniki kapitalizma, kakor se je razvil in razpasel v teku časa. Bog-stvarnik je dal zemeljske darove zato, da jih uživajo vsi ljudje."
"Dva papeža, Leon XIII. in Pij XI., sta v dolgih okrožnicah razložila, kak bi moral biti družabni red na svetu po naukih evangelija. A kapitalisti bolj cenijo svoje polne blagajne kakor lepe nauke papežev. S slepoto so udarjeni!"
Gregorij Rožman, 1943.
Kot lahko vidimo gre pri katoliškemu nasprotovanju kapitalizmu in gospodarskemu liberalizmu, ki bi ga dandanes imenovali neoliberalizem, za trdo in radikalno držo.
Ušeničnik govori celo o "uboju" kapitalizma, medtem ko Rožman poudarja, da sta socializem oz. komunizem in kapitalizem v samem bistvu produkt liberalizma in imata isto materialistično počelo.
Bo Kizo očital tudi njima, da sta socialista? Kakor to počne, ko primerja nacionalni socializem z marksističnim socializmom.
Torej če se vrnemo k programu NSDAP. Čeprav se je njihovo gibanje imenovalo nacional-socialistično, to nikakor ne pomeni, da je šlo za marksistični socializem. V bistvu je šlo za gospodarski sistem, ki je izhajal iz fašizma t.j. korporativizma.
Bistvena razlika med nacionalnim socializmom in marksističnim socializmom pa je v tem, da prvi zagotavlja posamezniku zasebno lastnino. Nacionalni socializem je bil smrtni sovražnik socializma, na oblast v Nemčiji je prišel tudi zaradi strahu pred komunistično (t.j. socialistično) revolucijo (münchenska republika svetov!) in je dejansko vseskozi deloval kontrarevolucionarno, še pred prihodom na oblast je bil njihov diskurz proti-marksističen.
Kaj je torej sploh problem Kizovega zapisa?
Kizo se izogiba, da bi program ZL imenoval s pravim imenom: komunizem in marksizem ter skuša na podlagi proti-kapitalistične retorike enačiti nacional-socializem s socializmom oz. komunizmom. Po drugi strani pa s tem premišljeno oblikuje bipolarno blokovsko percepcijo gospodarstva kapitalizem-socializem in s tem utrjuje desničarski materializem, ki dandanes veje iz desnih strank. Povrh vsega pa nas prepričuje v superiornost kapitalizma in gospodarskega liberalizma, ter vsako kritiko tega materialističnega sistema spretno označi bodisi za socializem, bodisi za nacizem.
Spretnost s katero mu je na en mah uspelo ožigosati nasprotnike kapitalizma za socialiste in socialiste za naciste, je sicer res vredna zavidanja, a vendar je takšna percepcija popolnoma napačna, kar je evidentno.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar