Pomembno se zdi vprašati, v kolikšni meri, sploh lahko govorimo o demokraciji ali o demokratičnem. Gre le za termin, ki naj določene politične struje diferencira od komunistov, ki so prevzeli oblast in ukinili vsakakršno obliko demokracije, ali pa gre za trditev, da so bile "demokratične" politične sile, tisto kar dandanes zaznamujemo z demokratičnim. Sam se z zadnjim ne bi strinjal in če torej velja le prvo, je takšno poimenovanje popolnoma neustrezno. Seveda obstaja še tretja možnost, ki je v tem, da oznake "demokratični" pač ne smemo razumeti isto kot totalitarno liberal-demokracijo, a bi s tem zašli v zmedo.
Rihar govori o slovenski postkomunistični "demokratični strani", a s tem že naredi svojo prvo napako. Če se nismo sposobni niti več politično pozicionirati drugače, kot tako, da se imenujemo demokrate ali zgolj ne-komuniste, potem to kaže na tisto votlost naše političnosti in družbenosti, ki je razlog vsemu tistemu o čemer avtor govori v nadaljevanju svojega članka. Je res dovolj, da se opredelimo za demokratično stran v času dikatutre liberalne demokracije, v katerem je blišč demokracije končno pokazal svoj obraz, ki ga je nekoč, v staroveški Grčiji za hip že pokazal?
Avtor nadalje govori o dveh velikih problemih današnje družbe, na katera opozarjam tudi sam. Na splav in posvajanje homoseksualcev in s tem povezano homoseksualno indoktrinacijo. Ta dva problema sta sila globoka, vendar! Vendar, mar nista produkt ravno demokracije? Liberalne demokracije in splošnega liberalizma? In drugo vprašanje za avtorja, ki v svojem članku piše tudi, da bi moralo slovensko volilno telo, končno dati večino demokratični strani, kdo pa je sprejemal slovensko ustavo? Ravno pred nekaj blogi sem opozoril na odlično razmišljanje Štrbenka o sprejemanju ustave s škodljivima členoma. Kaj se je od tedaj spremenilo? Napačno bi bilo tudi jemati uzakonitev splava kot pojav iz komunizma, saj je zahod uzakonjal isto, pa ni bil deležen komunizma. To bi nam vendarle moralo že nakazati, da problem ni v relaciji komunizem - demokracija, temveč nekje drugje.
Posebej smešna se zdi trditev, ki pravi:
"Če bi od začetka, od leta devetdeset sledili zahtevam, ki jih pred nas postavlja demokracija in pri tem upoštevali le nekaj bistvenih vrednostnih točk, kot jih navaja krščanski (družbeni) nauk, se ne bi bilo treba ogorčeno zbirati na ljubljanski trgih, pač pa bi politika v svojem izvornem pomenu dobila možnost, da zgledno uredi življenje v naši skupnosti."
Ampak ravno zato, se je treba zbirati po slovenskih trgih, ker smo sledili zahtevam demokracije. Pri nas, pravijo, je demokracija še mlada. Pa poglejmo v države, ki niso zašle v komunistično ribo in tam bivale. Je morda tam splav prepovedan? Ne ni. Demokracija je po svojem bistvu, sistem, ki legalizira manjšinizem, prevlado manjšine, s tem, ko skuša dajati vtis, da večina odloča o slehernem vprašanju. Demokracija nima biti. Demokracija ne obstaja. Imamo le nek večstrankarski sistem, v katerem pa so stranke, ki se morajo pokoravati nekemu sistemu "vrednot" francoske revolucije in razsvetljenstva. Tu pa je tisto protikrščansko bistvo demokracije, ki nujno rezultira v dekadenci. Seveda, strinjam se, da gre za šibak sistem. Vendar gre za šibak sistem, ki ga bodisi požre totalitarizem (in vprašanje je le, če je ta totalitarizem nravno upravičen), bodisi podleže dekadenci.
Kdo pa forsira afriške države v legalizacijo nenaravnih spolnih usmerjenosti? Kdo forsira kontracepcijo in splav v afriške države, ki se s prsti še držijo zidu nravnega reda? Demokratični zahod. In tu ne gre za neke zlobce, ki lutkarijo z neprofitnimi organizacijami, temveč za duha, ki veje iz demokracije. Gre za "zahteve, ki jih pred njih postavlja demokracija". Pa se po Afriki obrnimo še k Sloveniji. Kdo je odstavil ministra Drobniča?
Predvojna politika ni videla znake časov, a še manj te znake vidijo današnji intelektualci in politika, to je demokratični politiki in demokratični intelektualci. Izgubljena je bitka za politiko, ki bazira na "demokratičnih idealih". Če bi pri takšni politiki, kot je današnja "demokratična" politika, prišlo do revolucije, sploh ne bi bilo državljanske vojne, ker ne bi bilo nikogar, ki bi se uprl revolucionarjem. In niti nikogar ni, ki bi se uprl revoluciji 2.0 tu in zdaj. Zakaj je ta bitka faktično izgubljena, je drugo vprašanje. Zaradi tega, ker je bila politika "demokratična" namesto, da bi bila desna, konservativna, tradicionalistična? Zato ker se je obračala na zahod po zglede, namesto, da bi se obrnila v lastno preteklost in iz tradicije črpala svoje bistvo?
Jaz razumem, zakaj avtor govori o "demokratičnem". Gre za neko tradicijo slovenske buržoazije, ki je skušala hoditi med buržujskim sekularizmom na eni strani in krščanskimi vrednotami na drugi strani, oboje pa je ovijala v celofan konservativnega liberalizma in slovenstva. Ampak, Slovenija je videla preveč, da bi se še vedno slepila, da gre za vprašanje relacije komunizem - demokracija, vzhod - zahod. Mi ne potrebujemo demokratičnih sil, svobodoljubov in svobodotržcev. Mi potrebujemo radikalizacijo krščanskih načel, potrebujemo ljudsko konservativno politiko. Potrebujemo novo ločitev duhov. Ne pa demokratičnosti.
Glavni ključ, s katerim si avtor lahko pomaga iz zmede, je uvid kontradikcije v njegovem pisanju, in sicer ko na eni strani svari pred legalnim pobijanjem nerojenih otrok in homoseksualnimi iznajdbami, po drugi strani, pa trdi, da se to dogaja le zato, ker naj bi to izvajalo boljševiško nasilje "v zasilni demokratični preobleki", ki napada Evropo in demokracijo. Ob tem pravi, da se drži za roke z zahodnim levičarstvom. Vendar, mar niso zahodni levičarji otroci in očetje demokracije? Kaj pa zahodni desničarji, kaj naredijo oni, da bi premagali splav in spolno izprijenost?
Zanimivo bi bilo tudi vprašati, če se v Sloveniji delimo na demokrate in nedemokrate. Kaj pa v Evropi, se tam delijo po istem principu? Ali pa je treba tam deliti demokrate na leve in desne in če je tako, sta potem ta dva elementa, proevropski desni demokrat in proveropski levi demokrat, prisotna tudi v tem, kar avtor v Sloveniji imenuje za "demokratično"? In če je temu tako, v čem se razlikuje slovenski proevropski levi demokrat od evropskega levičarja, ki ga avtor obsodi? Tu jaz vidim tisto osnovno zmedo, ki nastane ob tem, ko skušamo imenovati nek svetovni nazor, enostavno demokratični.
Ne more biti dovolj, da te znake časov jemljemo le kot vprašanje naše totalitarne preteklosti, če pa smo priča zdrsu v dekadenco po vsem zahodu. Ne moremo se imenovati enostavno demokrate, le zato, da bi se diferencirali od neokomunistov, ker s tem pademo v isto kategorijo z zahodnimi demokrati, ki širijo dekadenco po celem svetu, tako desni, kot levi.
Sedaj ni čas za buržujsko leporečenje kapitalističnih konservativnih liberalcev. Sedaj je čas za brezkompromisnost ljudske krščanske reakcije in radikalizacijo politike.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar