Kaj je Evropska rekonkvista? To je nov izraz, ki je do pravega izraza prišel šele ob nedavnih ukrajinskih protestih.
A najprej poglejmo, kaj izraz "rekonkvista" sploh pomeni. Rekonkvista je izraz, ki prihaja iz španskega izraza reconquista, kar bi v angleščini zvenelo "reconquest". Gre za izraz, ki pomeni "osvojiti nazaj", "pridobiti nazaj", "ponovno/vnovič osvojiti". Rekonkvista je dolgo obdobje v španski zgodovini, ko so se Španci trudili, da bi Iberijski polotok prevzeli od muslimanov nazaj v svoje roke. Naposled so ga.
Kaj pa je rekonkvista v današnjem kontekstu? Rekonkvista je izraz, pod katerim se identificirajo vse konservativne, desne sile v Evropi, ki jim ni vseeno za svojo tradicijo in kulturo. Najbolj izrazito se je ta rekonkvista pokazala v Ukrajini januarja in februarja, ko so skupine, ki so se identificirale z ideali rekonkviste, pozvale k Ukrajinski rekonkvisti, ki je naposled vodila v ponovno osvojitev države od komunističnih oligarhov, ki so zasedali oblast.
A ob tem so Ukrajinci prvič pozvali ne le k Ukrajinski rekonkvisti temveč k "Veliki Evropski rekonkvisti". Šlo je za neke vrste poziv k prebujenju Evrope. Ukrajinski konservativci in tradicionalisti so izvedli konservativno revolucijo, ki je postala prva rekonkvista v Evropi.
O tem, koliko je bila ta rekonkvista izrabljena za interese liberalcev in relativistov, ki so konservativno revolucijo in Ukrajinsko rekonkvisto dopuščali, dokler niso zasedli oblasti, potem pa so pokazali hrbet prav tem, ki so vložili največ naporov, da je Janukovič padel, bo pokazal čas. A eno je gotovo, rekonkvista je bila. In ta rekonkvista je imela globok pomen, globlji od tistega, ki ga slikajo liberalni mediji.
Res pa je tudi nekaj drugega. Rekonkvista v Ukrajini ni prebudila Velike Evropske rekonkviste za katero se je zdelo, da je mogoča. Vendar pa ne smemo gledati tako površno. Rekonkvista se vrši. Vrši pa se na precej subtilnem nivoju. Rekonkvista nima ne medijskega prostora, ki bi ji pripadal, ne podpore politike, ki vozi po sredini.
Tako smo se lahko pred kratkim razveselili avstrijskega identitarijanističnega shoda na Dunaju, koder so se slišali prav vzkliki "Rekonkvista". "Evropa, mladina, rekonkvista!". Seveda mediji, tega shoda niso obravnavali. Ne komunistični mediji, ne "desni" mediji. To pa že vodi k vprašanju: kaj pa rekonkvista v Sloveniji?
V zadnjih letih lahko slišimo in beremo iz desnih krogov v Sloveniji besede kakršne so "Ukradli so nam državo." in "Hočemo državo nazaj.", "Ukradli so nam osamosvojitev". In tu bi lahko upravičeno sklepali, da gre za neke vrste rekonkvisto, ali vsaj pobude k rekonkvisti. Vendar pa moramo jasno pogledati, kdo so ti, ki govorijo takšne besede in ali so ti res Slovenska rekonkvista.
Vidimo lahko, da o "ukradeni državi" govorijo predvsem desni krogi okrog Janše, imenujmo jih "janšisti" (kar nikakor nima namena biti slabšalno). Janšisti trdijo, da jim je bila ukradena država. Kar je vsekakor res, vendar pa lahko slutimo, da janšisti menijo, da je bila ukradena država njim konkretno. Zato moramo biti pozorni, da pogledamo, če janšisti dejansko zagovarjajo iste ideale, kot slovenska tradicija. Ne, takoj lahko vidimo, da so janšistični pogledi v marsičem nasprotni slovenski tradiciji in jih kot take ne moremo imenovati za Slovensko rekonkvisto. Najbolj vplivni janšisti so skoraj vsi disidentski komunisti. To se pravi, da so bili nekoč komunisti in so se (morda povsem iskreno) spreobrnili iz komunizma v demokrate. Druga stvar, ki zelo bode v oči je to, da ne razumemo za katere ideale točno se borijo. Borijo se zgolj proti svojim nasprotnikom in ne proti ideološkim nasprotjem slovenske tradicije in kulture. Razkrinkavajo neke zgodbe, ki sicer so komunistične, vendar zgolj zato, ker gre za njihovo politično konkurenco. Že ob zloglasni "depali vasi", Janša ni bil napaden zato, ker bi bil proti komunizmu, kot ideološki perverznosti, pač pa zato, ker je opozarjal na neke politično-ekonomske mahinacije novo-starih komunistov. Njihova gonja proti komunizmu in za "domovino", ni usmerjena v rekonkvisto kot obnovo pred-vojne Slovenije na tradicionalnih vrednotah, temveč zgolj v banalno vojno s svojimi političnimi tekmeci in za neko piškavo oblast za svojo stranko. To pride najbolj do izraza, če si ogledamo primer Janez Drobnič, ko je Janša odstavil ministra Drobniča, le zato, ker je imel ta preveč konservativne poglede in se to torej očitno ni skladalo z janševizmom. Torej lahko seštejemo ena in ena, ter ugotovimo, da janševizem ni Slovenska rekonkvista in parole o ukradeni državi nimajo ničesar skupnega s Slovensko rekonkvisto.
Potem imamo tu še Novo Slovenijo, ki jih imenujmo krščanske demokrate in Slovensko Ljudsko Stranko, ki jih imenujmo žerjavisti. Krščanski demokrati so od parlamentarnih volitev, ko so "rekonkvistali" parlament (ko jim je kot prvi stranki, ki je izpadla iz parlamenta, uspelo priti nazaj), popolnoma izgubili smer. Njihova politika postaja vse bolj ekonomska, osnovne zadeve, ki se tičejo slovenske kulture in zgodovine, pa odrivajo proč od sebe v zblazneli iluziji, da bodo na ta način pridobili volivce. Postajajo le še ena stranka brez duše in kot taka, se oddaljujejo od svoje baze volivcev in na naslednjih parlamentarnih volitvah ne bodo več prišli v parlament. To je gotovost. Če se bodo povezali z SLS, bodo prišli v parlament a bo v enem ali drugem primeru, njihova moč popolnoma okrnjena. Nova Slovenija mora biti poražena, da bi doživela katarzo in zradikalizirala svoja načela, ter se oddaljila od liberalcev kakršna sta Tonin in Šverc. Ker njihova moč vztrajno pada ravno zaradi liberalizma v svojih vrstah, lahko vidimo, da niso Slovenska rekonkvista. Dotaknimo se na hitro še žerjavcev oz. SLS. Žerjavci lahko rečemo SLS zato, ker v SLS vlada duh nekdanjega predsednika Žerjava, ki je to stranko, ki si lasti ime predvojne SLS, katere ni niti malo vredna, in je bila že tako parakomunistična in sama sebi v namen, še do kraja zliberaliziral in zrelativiziral njena načela. Žerjavci bodo vedno prišli v parlament, le zaradi močne kmečke baze, ki voli to stranko, ne da bi jo skrbela njena komunistična in relativistična načela. Voljenje SLS je za volivno bazo postalo nekako tradicionalno, kakor običaj. A kot smo lahko videli, žerjavci niso Slovenska rekonkvista.
Ostane nam še, da v slovenski politični krajini pregledamo neparlamentarne stranke, gibanja, civilna združenja in katoliška združenja. Je med njimi kakšen gibalec Slovenske rekonkviste, ki bi Slovensko Rekonkvisto vzgibal iz mogočega v dejansko? Na štajerskem imamo neke stranke, ki se vsake toliko časa preoblikujejo in preimenujejo. Imenujejo se vse mogoče a v glavnem hočejo združiti dva bistva "slovenski" in "narod". Poganja jih gibanje Hervardi in razna druga "domoljubna" društva in posamezniki. A že na daleč je jasno, da gre za načela in ideale, ki so popolnoma nasprotni slovenski tradiciji. Njihove ideje so nedorečene, svojo identiteo iščejo v nekih neraziskanih, napol znanih obdobjih iz "slovenske" preteklosti, ki ni in ne more biti slovenska tradicija. Njihov vlečni konj je bil na evropskih volitvah nek človek, ki se ima še vedno za duhovnika, četudi to ni več. Se pravi, karikature slovenskega naroda, ki so votle v samih sebi. Za Hervarde kakopak velja enako. Potem smo imeli po osrednji sloveniji razširjeno gibanje "Tukaj je Slovenija", ki je hotela združiti "domoljubno mladino", a zaradi svoje nedorečenosti in brezprogramskosti je izzvenelo. Njihov poizkus povezati "partizane in domobrance" v skupnem "domoljubnem" prizadevanju, jim je pokazal, da kaj takšnega ni mogoče in so morebiti le razumeli, da ljudje, ki postrelijo 15 000 svojih ljudi, ko je vojne konec, niso in ne morejo biti domoljubi. Imamo tudi "nacionalsoicalistična" ali "skinhead" združenja, ki pa so slaba karikatura nacionalizma. Njihovo utapljanje v nedorečenih in ideološko kontradiktornih pojmovanjih, je lahko ublaženo le v alkoholu in skrivanju svoje navzočnosti. Poveličevanje in zanikanje holokavsta v istem dahu ter poveličevanje in zaničevanje Hitlerja v istem dahu, sta le dve od takšnih kotradikcij. Medtem, ko po Evropi mladina prireja velike nacionalistične shode in demonstracije, se naši "nacionalisti" skrivajo po gostilnah, zasebnih "stanovanjih" in diskoteah kjer prirejajo "koncerte" in se ponašajo z zaprtostjo takšnih prireditev. Njihov obstoj je samemu sebi v namen in ne predstavlja nikakršne teže. Nacionalistična mladina, ki pa se v iskanju nacionalističnih idealov pridruži tem "gibanjem" se kmalu razočarano oddalji ne le od njih temveč od idealov nacionalizma nasploh. (Dokumentarec kakršen je bil tisti pred meseci, je pa porog zdravi pameti, ko prikazuje nacionalistična gibanja kot problem. Vsak, ki je imel vsaj malo opravka s temi gibanji in se je gibal v njih ali blizu njih, ve, kako neverjetno banalno nemočna so ta gibanja.) Ta gibanja so ne le ideološko defektna in kot taka neprimerna za Slovensko rekonkvisto, popolnoma šibka so, ker se šibijo sama. Potem imamo tu razna združenja izobražencev kakršno je VSO. A tu moramo vedeti, da gre za janševiste, in smo jih kot take, že obravnavali. Dotaknimo se še katoliških združenj in posameznikov. Večina teh je liberalnih in se nočejo neposredno dotikati politike, še več, menijo da je politika nezdružljiva z vero in obratno. Mnogo pa jih je janševističnih. Cerkev, ki je najmočnejša sila v državi se zaradi liberalizma, ki se je po njej razširil med komunizmom in po 2. Vatikanskem koncilu, je politično paralizirana. Obstajajo še sicer odlične pobude kakršna je Iniciativa za pravice otrok in družine, vendar pa so te vse preozke in na segmentih, ki so zunaj njihovega osnovnega prizadevanja, liberalne.
Zaključimo lahko, da v Sloveniji ni prave možnosti za Slovensko rekonkvisto. Res sicer je, da je tudi po drugih državah možnosti za nacionalne rekonkviste malo, a so te možnosti vseeno večje od slovenskih možnosti.
Torej za konec povejmo nekaj faktov o Evropski rekonkvisti.
1. Rekonkvista ima omejeno moč delovanja in prebujanja narodov, vendar pa se moram zavedati, da je španska rekonkvista trajala sedem stoletij in bo tudi ta rekonkvista dolgotrajen proces, a bo napredoval hitreje s tem kot bo napredovala dekadenca zahodne kulture in kolikor bolj bo napredovala agresija neevropskih religij in narodov nad krščanstvom in evropskimi narodi.
2. Rekonkvista = konservativna revolucija. Lahko jo imenujemo tudi kontrarevolucija, ker gre za prebujanje reakcije.
3. Za začetek Evropske rekonkviste lahko štejemo Ukrajinsko rekonkvisto.
4. Rekonkvista bo uspela vkolikor bodo konservativne sile zradikializirale svoja načela in se naslonila na pravo tradicijo Evrope. Na tradicijo velikih evropskih kraljev.
5. Rekonkvista bo uspela le, če jo bo povezovala krščanska vera. Kakor v dneh "christendom-a", ko je Evropo povezovala katoliška vera.
- NeoDomobranec
(Spodaj prilagam videoposnetka. Prvi je od voditelja najmočnejše sile, ki je privedla do Ukrajinske rekonkviste, drugi pa je o shodu identitaristov na Dunaju, koder so se slišali tudi vzkliki o Evropski rekonkvisti.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar