Intervencija Kritike konservativne

Pred časom sem spisal blog v katerem sem "kritiziral" neko spletno stran imenovano Kritika konservativna. V tistem blogu sem očital tej strani njeno odmaknjenost, ne le od območja ljudskega, pač pa tudi od pravilnega razumevanja krščanskega udejstvovanja v politki in družbi.
Sedaj pa smo na projekt NeoDomobranec dobili visok obisk s te strani. (No po pravici povedano se je oglasil nekdo, ki ima za svoje profilno ime na google+, ime Kritika Konservativna. Ampak zaradi  bloga samega se pretvarjajmo, da smo stoodstotno prepričani, da gre za nekoga z omenjene strani.)
V tistem blogu, ki sem ga spisal, sem neposredno pozval ljudi na Kritiki konservativni, da premislijo svoja stališča. V neki iluziji sem pričakoval, da je vendarle mogoče, da bi glas neznatnega projekta NeoDomobranec, razvnel debato, ki bi bila slična kakšni iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Seveda sem se motil.
Čeprav pa smo res dobili visok obisk, kot sem že omenil. Nekdo iz njihove strani se je oglasil s komentarji pod temi blogi. Vendar pa se ni odzval na moja vprašanja ali na moja stališča, ki sem jih zapisal v blogu. Ne, vprašal me je, če vem da je imel ta in ta uokvirjeno neko Kocbekovo pesem. Drugo vprašanje je bilo: zakaj se ne držim, če sem takšen domoljub, pravopisnih pravil. Edini hint, da je človek sploh karkoli prebral iz mojega bloga, je bilo cinično vprašanje, če so moji blogi nepravopisni zato, ker se v nasprotnem primeru bojim, da bom neljudski. (No, če sedaj znova pomislim, na to cinično vprašanje, pa dvomim, da je oseba karkoli prebrala, vprašanje bi se lahko nanašalo le na ime tega celotnega bloga: NeoDomobranec - Katoliška Ljudska Akcija.)
Če bi sam napravil nek lažni profil in si komentiral pod blog, ne bi mogel bolje zajeti tega kar konservativna kritika je.
Dotaknimo se Kocbeka. Spisal sem dolg sestavek v katerem sem opisal kaj je Kocbekov sindrom. Kocbekov sindrom je sindrom nenačelnosti, pozabljanja in relativizma. Kocbek je slovenski Trocki, pa ne le to, Kocbek je postal ikona antikomunizma na slovenskem. Pa čeprav je bil Kocbek človek, ki je morda najbolj vplival na to, da je bila komunistična revolucija uspešna in je narod padel pod diktaturo komunizma. (To nikakor ni moja misel, o tem je govoril Justin Stanovnik). Kocbek je človek, ki je častil likvidacijo kot instrument pravične kazni. Kocbek je človek, ki je omogočal likvidacije.
Potem pa pride nekdo iz Kritike in me vpraša, če vem, da je ta in ta oboževal neko Kocbekovo pesem. S tem je jasno povedal, da se mu Kocbek ne zdi sporna osebnost. S tem je povedal, da Kocbeku pripada čast, še več, da se o Kocbeku slabega ne sme govoriti. Ampak tu je tisti paradoks Kocbekovega sindroma. (Kocbekov sindrom je dvodimenzionalen. Ena dimenzija je, spreobrnitev, druga dimenzija je percepcija Kocbeka in njemu sličnih ikon). Ta oseba se distancira od domobrancev oz. slovenske kontrarevolucije, to je očitno. Ne vidimo je pisati o tem vprašanju. Če bi jo vprašali zakaj je temu tako, bi nam najbrž odgovorila, da so domobranci "etično sporni" v marsikaterem vidiku. začeli bi godrnjati o prisegi, pa o nemškem plačilu, pa Bog ve o čem še. A na drugi strani se ji Kocbek ne zdi sporen. Njegovo hvaljenje likvidacije. Njegov komunizem, njegovo protikrščanstvo. Ne, Kocbek je sveto. Čakaj, to ni vse, ta in ta je imel Kocbekovo pesem na steni uokvirjeno! Ojoj! To spremeni vse! Če je imel ta in ta na steni uokvirjeno Kocbekovo pesem in če je to isto pesem prebral Tone Kuntner in če je o tem twital Odbor2014 in če je to retvital Janez Janša in če je to pesem napisal Kocbek... potem je vendar Kocbek dober, potem je Kocbek antikomunist, demokrat, kristjan, žrtev....
Ne! Kocbek je revolucionar, krvavi revolucionar in kdor Kocbeka sprejema kot antikomunista ali kot žrtev, je sam žrtev Kocbekovega sindroma.
Mene ne zanima kdo si kaj o Kocbeku misli. Mene ne zanima kaj si o njem misli ta in ta. Tudi, če bi Leon Rupnik prišel od nekod živ in zdrav in bi rekel, Kocbek je antikomunist, to ne bi spremenilo mojega mišljenja. Pa ne zato, ker bi bil trmast, svojeglav. Pač pa zato, ker to ne spremeni Kocbekove vloge v revoluciji in prej in potem. Posameznika ne bi smelo zanimati kaj si o nečem misli nekdo drug, zanimati ga mora le kaj to nekaj je in potem naj si sam ustvari mnenje, racionalno.
Ampak v modernem svetu vlada mnenje, da obstajajo neki geniji, neki misleci, neki polbogovi, neki madljudje, katerih mišljenje je edino relevantno. Ni važno, če je Kocbek rekel, da je likvidacija upravičena kazen in javljanje novega reda in začetek slovenske vstaje, (ne razumite me napak, sam nisem zgrožen nad Kocbekovo percepcijo likvidacije, zgrožen sem nad splošno percepcijo Kocbeka, nad ljudmi, ki se delajo neke demokrate in humaniste in antitotalitariste, obenem pa pojejo slavo čoveku, ki likvidacijo hvali sam.), saj je ta in ta veliki, največji mislec rekel, da je pa kocbekova pesem lepa in dobra. Ta percepcija o teh nadljudeh, o teh genijih je tista zaostritev individualizma in brezboštva subjekta kot ustvarjalca. T. Haecker je zapisal: "Lahko slišimo in beremo nazor, da je genij smoter in cilj človeškega razvoja, kakor da bi genij kdaj lahko nosil v resnici tako odgovornost, kakor da bi tako žrtev sploh kdaj sprejel, kakor da genij, ki bi jo sprejel, ne bi zaradi tega pri priči zblaznel, neumnejši in nizkotnejši kakor najbolj neumna in najbolj nizkotna žival, da bi v urejenosti stvari stal pod opeko, ki po naljučju pade s strehe in ubije človeka." (Seveda to, da sem zapisal citat nekoga drugega, kar kliče po tem, da kdo označi to za paradoks. A človek, ki je še v območju realnega in funkcionalnega, s tem ne bo imel težav.)
Potem je visoki obiskovalec zapisal, da ne znam pisati pravopisno pravilno, četudi se delam takšnega domoljuba. To pa je čista žalitev, pa ne žalitev v tem smislu, da ne znam pisati, pač pa žalitev v tem smislu, da me pavšalno označi za nekoga, ki se ima za domoljuba. Skuša me stigmatizirati za "wannabe domoljuba". In žalitev ni v tem, da me označi za "wannabe" pač pa v tem, da me označi za domoljuba, navzlic temu, da se nikdar nisem nikjer opredeljeval za domoljuba.
Po mojem mnenju je sam koncept domoljubja baziran v buržoidnosti, razmah pa je dobil skozi politično korektnost moderne dobe, ko je domoljubje tisto območje med nacionalizmom na eni strani in proletarsko-buržujsko dekadentnostjo komfortizma na drugi strani.
Sam se nisem nikdar opredelil za domoljuba, vkolikor to vključuje to klasično politično korektno formulacijo objemanja vsiljene zastave, petja vsiljene himne, zagovarjanja državne ureditve, spoštovanje neke pravne džave...
O slovenskem jeziku ne bom niti začenjal, ker je to gotovo tisto ob katerem naj bi se slovenci morali poenotiti in fanatično zagovarjati svetost naše materinščine. Jezik mora na koncu postati tisto, kar je svetejše od obstoja naroda samega.  In ravno tu je tista moja zamera do te fanatične percepcije slovenskega jezika. To, da je mogoče trditi, da so bili fašisti na primorskem hujši zločinci, ker so vsiljevali svoj jezik našim sonarodnjakom, kot pa slovenski komunisti, ki so pobijali in klali svoje sonarodnjake. Ta nesorazmernost, ko ljudje iracionalno povzdigujejo jezik nad človeško življenje, nad vero in nad vse drugo, je zame popolnoma enaka tisti nesorazmernosti o kateri je govoril papež, ko je v prejšnjem stoletju svaril pred poveličevanjem države nad človeško življenje ali vero. (V mislih je kakopak imel najbrž fašistične sisteme, ki so tedaj rasli po evropi.) Kako je torej mogoče, da se časti denimo organizacijo TIGR, ki je požigala vrtce in šole, le zato, ker se je borila proti potujčevanju.
In to je tisto na kar ne morem pristati. Jezik je gotovo velika vrednota, po Andersonu je jezik tisto bistveno, kar naredi narod za narod, vendar pa je fanatično češčenje tega jezika gotovo v enakem sorazmerju, kot je fanatično češčenje naroda (krvi) ali pa države. Kaj nam kaže na ta fanatizem? To, da jezik odtehta vero in življenje. To, da se jezik postavi nad vrednoto življenja in nad vse človekove pravice. Bistveno vprašanje je: "Kaj nam bo jezik, če nam bo odvzeto življenje, če nam bo odvzeta vera." To bi se morali vprašati primorski duhovniki med vojno.
Kot rečeno sem namesto odziva, ki bi imel vsebino, dobil nekaj ciničnih opazk. Pa ne da bi me to kakorkoli začudilo. Stran Kritike konservativne je popolnoma brez vsebine. Njihovo zatekanje v mlačnost, v relativizem ne ponuja nobenih odgovorov niti ne odpira pravih vprašanj. So učbeniški primerki t.i. neo-katoličanov. So otroci katoliške hipijevske cerkve iz šestdesetih in politično-družbenega relativizma z univerzitetnih predavalnic. Prazni razmisleki, ki vodijo le v glavobol in vodenenje.
Zanimivo je le to, da se sploh ne razlikujejo toliko v nazorih SDS, kot si mislijo.
Kaj je rešitev? Rešitev je osvoboditev od univerzitetne indoktrinacije. Kaj s tem mislim? S tem mislim na defektnost, ki jo nujno dobi slehern študent družboslovja, ko konča s študijem. Po študiju je namreč tako močno indoktriniran z idejo, da je treba vse samo navajati (citirati), da se je treba zatekati k statistiki, da bi podkrepili svoje parahipoteze. Gre za to, da se ne znajo več zanašati na svoj razum, ne znajo več oblikovati svojih lastnih misli, ker menijo, da te niso relevantne. Ne zato, ker bi bili tako ponižni, pač pa zato, ker tega enostavno niso več sposobni. In tu smo že spet tam, pri geniju. Le genij ima to pravico, da govori, le genij je relevanten.

S spoštovanjem do visokega obiska, NeoDomobranec