Za misli v tem blogu ni ne primeren čas ne primeren prostor. Zapisi izpričujejo stanje, ki je diametralno nasprotno politično-družbenem stanju sedanjosti in se kot taki sami sebe negirajo, saj iz njih seva nekaj čemur lahko enostavno rečemo "neprimerno".
Projekt se je namreč osredotočil na percepcijo družbe skozi prizmo totalnosti in radikalnosti. Razmišljanje naj bi vodila pristna krščansko-ljudska brezkompromisnost, ki bi skušala iskati kontinuiteto s predvojno radikalizacijo. In ravno to, ta upor splošnemu relativizmu, (seveda je že na tem mestu nujno pojasniti, da se z oznako "relativizem" ne osredotočam ozko na radikalni relativizem v slogu "dva in dva je pet", pač pa na tisti splošni relativizem, ki vlada tako med liberalci, kot tudi predvsem na desni strani družbe, na relativizem, ki je produkt indiferenciacije religij, ki jo je od prostozidarjev, na žalost, posvojila Cerkev. Seveda bi se bilo tu nujno poglobiti v dandanašnji desni svetovni nazor in jasno izluščiti ta relativizem, da bi se jasneje videl. A če se slučajno strinjamo pri tezi, da je religija podlaga vsake kulture in da brez religije ni kulture (ateizem = najnovejša krščanska shizma (Aurini)), potem nam mora biti vendarle jasno, da ko smo privolili v radikalni ekumenizem, smo dokončno postali relativistična družba.), kot vodilna ideologija, ki pokriva vsako drugo ideologijo, dela iz vsake druge ideologije/nazora, ki se ne pokorava relativistični percepciji, videz marginalnosti, celo smešnosti. Ljudje, ki ne smejo več verjeti, da imajo prav, pa ne le prav, temveč absolutni prav, niso sposobni dojemati stvari kot absolutne in niso sposobni več videti "reda", ki sme in mora zajeti sleherni gib človekovega življenja. Še več, takšni ljudje, se bojijo, ne le teh, ki menijo, da imajo prav, pač pa tudi teh, ki svoj prav zagovarjajo že zavoljo tega, da bi ne zapadli v mrak, temo. Tu je seveda tudi vprašljiva človekova zmožnost verovanja in religioznega izkustva, saj relativizem človeka, ki svoje religioznosti ne dojema kot absolutnosti, nujno pripelje do tega, da jo jemlje kot neko okultno izkustvo sile, do katere je mogoče dostopati z več različnimi načini, ali pa niti to, temveč postane kulturni kristjan. Gotovo gre tu iskati razlog za mrk krščanstva, strah pred katakombami in upravičevanju obstoja krščanstva skozi karitativne in druge antropocentrične dejavnosti. Seveda gre tu le za hipotezo.
Tako postane vsak nazor, ki bi jasno izpričeval vero v svoj prav, smešen. Jasno je seveda tudi, da religioznost ateizma in znanost temelji ravno na tem, da brez zadržkov trdi, da ve absolutno in zadnjo resnico. In ravno relativizem ju dela za absolutna s tem, ko dokazuje, da se imata za relativna. (Na tem mestu naj opozorim, da o ateizmu govorim kot o sleherni sekularnosti.)
Ker kaj pa razlikuje osebo, ki veruje, da so v drevesu duhovi umrlih prednikov, od osebe, ki veruje, da se vesolje širi? Sofisticiranost? Več literature? Boljši teleskop?
Do zlaganega relativizma pridemo na zelo enostaven način. Namreč, začeti moramo javno oporekati zanstvenim dogmam. Tu boste naleteli na odpor, ki bo neprimerljiv klišejastemu mitu o srednjeveških kurjačih. Na koncu postane razvidno, da je relativizem končna absolutnost.
Za karikaturo, veste kaj je največji dosežek modernega izobraževalnega procesa? Da je otrok sposoben reči, da v bistvu nima nihče prav. To je glavni dosežek in četudi se morda zdi komu to smešno, bo po krajšem poglobljenem vpogledu v stanje izobraževalnih ustanov in otrok/mladine, uvidel, da je to čista resnica. In tu je razlog zakaj se mladina utaplja v brezciljnosti.
In zato je naravnost eksotično govoriti o totalnosti, radikalnosti. Ker tudi denimo "radikalni" oz. "skrajni" desničarji, kakor jih žurnalisti označujejo, so radikalni le na določenih segmentih in posledično niso totalni. Oni so radikalni nasprotniki ilegalnega (poudarjam ilegalnega) priseljevanja, niso pa radikalni zagovorniki, denimo tradicije naroda. Bodimo pošteni, "skrajno desni" Slovenec, ki ne bi bil katoličan, ne more obstajati. (Tu spet potrebujemo pojasnilo in sicer, da s tem ko govorimo o skrajno desnem katoliškem slovencu, ne govorimo o religiji kot zunanjem dejavniku, ki bi, še posebej po 2.V.K. pomenila negacijo človekove politične radikalnosti, pač pa govorimo o dejavniku, ki rodi "skrajno desničarstvo", ki po katoliško zradikalizira človeka v propagandni subjekt. (Podopomba: krščanstvo, ki bi človeku ločevalo religiozno od političnega in ne bi šlo na totalnost, je kratkomalo shizma, še najbolj podobna protestantski.))
Tu se nujno javi vprašanje, je torej smiselno pisati neke bloge, ki se tako razlikujejo od povprečja, da izgledajo že smešni? Gotovo.
Ta zapis je bolj samorefleksija kot kaj drugega. Čeprav se na prvi pogled sicer ne zdi, pa ima ta blog kar nekaj obiskovalcev. Morda to ni razvidno zaradi nekomentiranja, a pravzaprav to neizmerno cenim, saj po pravici povedano komentarji ne doprinesejo k ničemer. Pogrešam pa (in spodbujam), da bi kdo napisal svoj blog in polemiziral o kateri izmed tez.
Zbogom, NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar